1603. ORALNO Blondinka in črnolaska si izmenjujeta spolne izkušnje. Blondinka pove, da še nikoli ni seksala oralno, čeprav ji je fant to že večkrat predlagal. Črnolaska jo je podučila: ▶ Samo v usta ga daj in pomisli na dopust v nekem čudovitem kraju, ter izgovarjaj ta kraj – Honolulu, Honolulu…in vse bo kot je treba. Čez nekaj dni se spet srečata in črnolaska vpraša: ▶ No kako je bilo? Je bilo v redu? Blondinka reče: ▶ Grozno je bilo! Dala sem ga v usta, pomislila na dopust v lepem turističnem kraju, pa mi je na misel prišel le Caracas.
1604. VSI GA POZNAJO Janez je dolga leta delal v nekem znanem podjetju za tekočim trakom. Ves čas se je hvalil, da njega pozna celi svet, a mu tega nihče ni verjel. Nekega dne je v podjetje prišla predsedniška delegacija iz Londona. Ko so tako hodili in ogledovali tovarno, so prišli tudi do tekočega traku, kjer je delal Janez. Margaret Tatcher je takoj zagledala Janeza in vzkliknila: ▶ Oh Johny, my friend! Stekla je do njega in objela sta se. Cela tovarna je bila šokirana, posebej pa še direktor tovarne. Po končanem obisku je direktor prišel do Janeza in ga vprašal: ▶ Od kje pa ti poznaš Margaret Tatcher? ▶ Bil sem pri njej v Londonu, sicer pa se dostikrat slišiva po telefonu. Sicer pa, saj tako vedno in vedno ponavljam, da me celi svet pozna. Minilo je nekaj časa in v isto tovarno je prišel na obisk in na ogled proizvodnje ameriški predsednik. Ko tako hodijo po tovarni spet pridejo do tekočega traku, kjer je delal Janez in George Bush ga zagleda: ▶ Johny, my friend, how are you? Pristopi do njega in bratsko se objameta.
Spet so bili vsi šokirani, ker jim ni bilo nič jasno. Po končanem obisku predsednika Busha v tovarni, je direktor spet poklical Janeza: ▶ Pa dobro, od kje pa njega poznaš? ▶ Stara prijatelja sva, dostikrat me povabi, da pridem k njemu na obisk. Sicer pa, tako ali tako vedno ponavljam, da me celi svet pozna. Direktor da Janezu predlog: ▶ Poslušaj, z menoj greš na Kitajsko prihodnji teden, ko bo Papež tam imel govor. Prepričan sem, da te on ne pozna. ▶ Velja gospod direktor, boste videli, da bom stal pri njem, ko bo služil nedeljsko mašo. Odpotovala sta in prišla je nedelja, ko je papež imel mašo. Na velikem balkonu je bil papež, vsi njegovi pomembni uslužbenci, varnostniki, čisto poleg njega pa je stal Janez in se z njim rokoval. Ljudi je bilo ogromno in med publiko je bil tudi Janezov direktor. Ko je bila maša končana, je Janez začel iskati svojega direktorja in po zelo dolgem iskanju, je nekako izvedel, da ga je zadel infarkt in da so ga odpeljali v bolnišnico. Odšel je v bolnišnico in tam našel svojega direktorja. Pristopil je k postelji in ga vprašal: ▶ Gospod direktor, kako je z vami. Ali vas je infarkt, ko ste me videli z Papežem. Saj sem vam rekel, da sva prijatelja. ▶ Ne, takrat me ni zadel infarkt. ▶ Ali vas je zadelo, ko sva se rokovala in objela? ▶ Ne, tudi takrat me ni. ▶ Kaj pa je bilo narobe? ▶ Vse je bilo v redu. Videl sem te, ko si prišel na balkon, si se pozdravil z Papežem, bratsko sta se objela in maša se je začela. Vse lepo in prav, vidim, da poznaš tudi Papeža, ampak potem je pristopil k meni neki kitajček me potrepljal po rami in vprašal: »Oprostite, kdo pa je tisti človek na balkonu, zraven Janeza?« To pa je bilo malo preveč za mene.
— 206 —