Pot miru od Alp do Jadrana Vodnik po soški fronti
PB 1
Pot miru od Alp do Jadrana Vodnik po soški fronti Izdajatelj in založnik: Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju« Avtor: mag. Tadej Koren Uredila: dr. Petra Testen Lektoriral: Boris Jukić Oblikovanje vodnika: Matic Leban, Urška Alič Tisk: Gorenjski tisk Izdelava kart odsekov: Kartografija d.o.o. Kobarid, oktober 2015 (druga izdaja)
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.473)”1915/1917” 796.51/.52(497.473)(036) KOREN, Tadej Pot miru od Alp do Jadrana : vodnik po soški fronti / [avtor Tadej Koren ; izdelava kart odsekov Kartografija]. - 2. izd. - Kobarid : Ustanova Fundacija Poti miru v Posočju, 2015 ISBN 978-961-6730-12-9 1. Gl. stv. nasl. 281144064
Vodnik ne bi nastal brez iskrene pomoči sodelavcev in posameznikov, med katerimi gre posebej omeniti: David Erik Pipan (Prižnica, Vodice, Sveta Gora, Škabrijel); Niccola Relevant, FVG Turismo, www.itinerarigrandeguerra.com (Kras, Brestovec, Debela Griža, Redipulja, Grmada, Trst); Mitja Močnik (Goriška Brda, Sabotin, Kras); Simon Kovačič (Vrtojba, Šempeter pri Gorici, Markov hrib, Vrtojbensko-biljenski griči); Konrad Marušič (Jama Pečinka); Marco Mantini (Tematski park prve svetovne vojne, Tržič); Jože Silič, mag. Matjaž Ravbar, Mitja Močnik (Letalstvo na soški fronti). Zahvala gre tudi vsem zaposlenim v turistično informacijskih centrih vzdolž Poti miru, saj je veliko podatkov povzetih po njihovih spletnih straneh. Kontakti so objavljeni ob koncu vodnika. Hvala dr. Petri Testen za opravljeno uredniško delo, prof. dr. Petri Svoljšak, mag. Renatu Podberšiču in Davidu Eriku Pipanu pa za vse strokovne namige. Zahvala gre tudi vsem organizacijam, društvom in posameznikom, ki s svojim aktivnim delom ohranjajo spomin na soško fronto.
Vojna še besni. Toda naposled bo vendarle mir blagoslovil vse doline, nad gorami bo milostno zakraljeval stari božji pokoj. Tedaj bomo obiskali naše grobove in se zahvalili našim mrtvim. Dr. Julius Kugy, Moja vojna v Julijcih
Pot miru od Alp do Jadrana Vodnik po soški fronti
4 5
Planina Zaprikraj
Dragi obiskovalci Poti miru, pred vami je vodnik, ki vam bo skušal približati kulturnozgodovinsko dediščino prve svetovne vojne. Poleg bogatega fotografskega in kartografskega gradiva najdete v njem opise posameznih zgodovinskih točk, ki jih je zagotovo vredno obiskati. Vodnik vas bo popeljal po sledeh soške fronte, mimo vrhov Julijskih Alp v Zgornjem Posočju, čez Goriško ter Kras vse do Trsta in obale Jadranskega morja. V besedilu je poseben poudarek namenjen muzejem na prostem, ki so urejeni na območjih nekdanje italijanske oziroma avstro-ogrske frontne črte. Na teh mestih so ostaline velike vojne najbolje ohranjene, obnovljene, vzdrževane, obenem pa lažje dostopne. Srečno pot!
Italijanska frontna črta pred pričetkom 12. soške bitke (oktober 1917) Avstro-ogrska frontna črta pred pričetkom 12. soške bitke (oktober 1917)
Kazalo Vodniku na pot ......................................................................................................................... 9 Pot miru od Alp do Jadrana .....................................................................................................13 Soška fronta .............................................................................................................................17
Odsek 1:
Log pod Mangartom, Trdnjava Kluže, Muzej na prostem 21 Ravelnik, Muzej na prostem Čelo, Kal-Koritnica Odsek 2: Kal-Koritnica, Planina Golobar, Muzej na prostem Zaprikraj, 39 Drežnica, Italijanska kostnica, Kobarid Odsek 3: Kobarid, Ladra, Drežnica, Kapela na Planici, 51 Planina Kuhinja, vas Krn, Muzej na prostem Mrzli vrh, Javorca, Tolmin Odsek 4: Tolmin, Nemška kostnica, Muzej na prostem Mengore 65 Odsek 5: Kobarid, Idrsko, Livek, Muzej na prostem Kolovrat 73 Odsek 6: Muzej na prostem Kolovrat, Globočak, Kambreško, Lig, 81 Korada, Šmartno v Goriških Brdih Odsek 7: Šmartno v Goriških Brdih, Muzej na prostem Sabotin, 89 Solkan, Nova Gorica Odsek 8: Šmartno v Goriških Brdih, Plave, Muzej na prostem Prižnica, 103 Muzej na prostem Vodice, Sveta Gora, Muzej na prostem Škabrijel, Nova Gorica Odsek 9: Nova Gorica, Šempeter pri Gorici, Vrtojba, Miren, 119 Cerje, Lokvica Odsek 10: Lokvica, Muzej na prostem Jama Pečinka, Kostanjevica 127 na Krasu, Temnica, Lipa, Škrbina, Sveto, Komen Odsek 11: Komen, Volčji Grad, Gorjansko, Mavhinje Malchina, 139 Cerovlje Ceroglie, Muzej na prostem Grmada, Devin Duino Odsek 12: Lokvica, Devetaki Devetacchi, Vižintini Visintini, 149 Sprejemni center Gradina, Doberdob Doberdò del Lago, Jamlje Iamiano, Medja vas Medeazza, Štivan S. Giovanni del Timavo, Devin Duino Odsek 13: Lokvica, Muzej na prostem Brestovec, Muzej na prostem 159 Debela Griža, Martinščina S. Martino del Carso, Foljan Fogliano, Redipulja Redipuglia Odsek 14: Redipulja Redipuglia, Muzej na prostem Dolina bersaljerjev, 173 Muzej na prostem Tematski park prve svetovne vojne, Tržič Monfalcone, Štivan S. Giovanni del Timavo, Devin Duino Odsek 15: Devin Duino, Nabrežina Aurisina, Prosek Prosecco, 181 Opčine Opicina, Trst Trieste Literatura in viri .....................................................................................................................197 Fotografije ..............................................................................................................................201 Muzeji ....................................................................................................................................203 Zasebne muzejske zbirke ..................................................................................................... 205 Informacijski centri ............................................................................................................... 207
Vodniku na pot ... Na Poti miru od Alp do Jadrana se vijejo in srečujejo preteklost, sedanjost in prihodnost. Preteklost ne pomeni samo 29 mesecev bojev na soški fronti, ampak tudi preteklost spominjanja na vojno in vojaško zgodovino soške fronte ter njenih brezštevilnih odsevov v slovenskem in evropskem zgodovinskem spominu. Ti so se vtisnili v pokrajino, v ljudi, ki so ostali, in tiste, ki so morali oditi, v vojake, v njihove poveljujoče, v preštevilne križe, nagrobnike, ploščice z imeni pokopanih, v metre napisanih knjig in v načine spominjanja držav, ki so bile njene udeleženke. Spomin je nihal v senci drugih spominov ali pa je gradil osrednji steber kolektivnega državnega spomina. Ponekod se je umikal spominu na drugo veliko vojno 20. stoletja in posledično družbene spremembe ali pa se je morda le uklanjal nepopustljivosti zgodovine poraženih, krivih in odgovornih, ki so krojili po-prvovojno evropsko zgodovino. Po drugi strani pa ni klonil ne času ne vrtoglavim procesom in dogodkom stoletja, ki mu je prva svetovna vojna utirila krvavo pot. V nekaterih zgodovinskih spominjanjih se je spomin za desetletja osredinil na svoj vojaški jaz, saj je pomenil zadnjo veliko vojno monarhije, ki ji je Posočje več stoletij pripadalo in branilo njene zahodne meje, drugod je bil dolgo predmet polemik in dnevnopolitičnih obračunavanj, pa spet tiho tleči intimni spomin, ki dolga leta ni mogel na plano. Desetletja, celo stoletje so vanj vstopali vojaki s svojimi zgodbami, z dnevniki in pismi, vstopalo je civilno prebivalstvo z izkušnjami pregnanstva, begunskih taborišč, življenja v neposrednem zaledju fronte v okoliščinah vojaške zasedbe, vstopale so zgodovine strategij, vojaških bitk, vojnih odlikovanj, vstopala sta življenje in smrt. Poti dvanajstih soških bitk so po stotih letih doživele življenjsko preobrazbo, ko so, ne le v čezmejnem projektu, temveč ob samodejnem sodelovanju ustanov in posameznikov z obeh bregov nekdanje mejne reke, postale poti tako želenega miru, pred stotimi leti pa tako nedosegljivega stremljenja, ko je beseda o miru predstavljala grožnjo vojnemu redu in vojnim ciljem. Opredmetena, v zemeljsko površje zarisana dediščina vojnega časa se je, tudi zaradi naravnih danosti, v obrisih ohranjala skozi stoletno turbulentno obdobje tragičnega stoletja dveh svetovnih vojn, s podaljškom v 21. stoletje, ki je ozemlje ob reki Soči združil v prostor deljene zgodovine z mnogoterimi odtenki. Pot miru je prostor spomina, je pot pohoda skozi zgodovino, spoznavanja prostorov, mikro-svetov vojnega vsakdana pod pekočim poletnim soncem, pod zakloni skalnega previsa, v strelskih jarkih Doberdobske planote, mimo obeležij, ki so zaznamovala položaje vojaških enot in nazadnje vzdolž spominske poti pripeljala v spokojnost poslednjih počivališč.
Pot miru nagovarja z jezikom, ki je pred stotimi leti izginil iz človeškega obzorja sporazumevanja, danes pa samoumevno prehaja v prostor in vijuga preko nekdanje meje, ki je predolgo ločevala, a je s slovenskim vstopom v območje Schengena izgubila še zadnji fizični argument ločevanja. Pot miru pa je veliko več, ker vstopa v območje spomina, ki ima nenavadno moč pozabljenja in opominjanja, ima kreativno moč ustvarjanja skupnega prostora spomina, ki spoštuje, ker pozna in brez predsodkov pripoveduje zgodovinsko zgodbo prostora in ljudi ob Soči.
prof. dr. Petra Svoljšak ZRC SAZU Zgodovinski inštitut Milka Kosa, podpredsednica Nacionalnega odbora za obeleževanje 100-letnic 1. svetovne vojne (2014–2018)
Večen bo na vas spomin
Manica Koman, 1915
Pot miru od Alp do Jadrana Soško bojišče je za seboj pustilo veliko ostalin. Vojaška pokopališča, kaverne, strelski jarki, kostnice, kapele, spomeniki, muzeji na prostem in druga obeležja predstavljajo pomembno snovno in nesnovno dediščino evropske zgodovine. Danes so ti pomniki s svojimi pričevanji, občutji in zgodbami hrbtenica Poti miru od Alp do Jadrana. Pot je enotno označena, primerna za pohodnike in kolesarje. Speljana je po pohodniških, kolesarskih in stranskih asfaltiranih cestah. Na svoji trasi Pot miru večkrat prečka državno mejo med Slovenijo in Italijo, razdeljena pa je na petnajst odsekov. Vsak odsek je moč prehoditi ali prekolesariti v enem dnevu. Med izletom je v naseljih, kjer se odseki začnejo ali končajo, pa tudi v planinskih kočah mogoče prenočiti. Za tiste, ki bi radi svoj izlet dodatno popestrili, pa je lahko izhodišče za zahtevnejše ture. Do večjih znamenitosti je dostop možen tako z avtomobilom kot avtobusom. Pot miru je prava izbira za vse, ki želijo aktivno preživljati prosti čas, doživeti mogočne razglede in lepote narave, spoznati zgodovino in kulturo, srečati domačine in okusiti lokalno gastronomijo. Pot miru zato povezuje območja in ljudi ter bogato kulturno in naravno dediščino vzdolž nekdanje soške fronte. Spominja na vse, ki so trpeli v času prve svetovne vojne, in opominja, da se vojne ne bi smele (več) dogajati. Zato spodbuja predvsem razmislek o vredno(s)ti miru.
Po Poti miru hodite na lastno odgovornost Ture skrbno načrtujte in uporabljajte primerno planinsko ali kolesarsko opremo S seboj vzemite ročno svetilko, saj so na vseh muzejih na prostem kaverne Pot miru v Zgornjem Posočju poteka tudi po območju Triglavskega narodnega parka Območja Rombona, Krnskega pogorja, Mengor in Svete Gore so razglašena kot zgodovinska območja, kjer velja strožji varstveni režim
16 17
Spoštujte naravno in kulturno dediščino. Ostankov prve svetovne vojne ne odnašajte s seboj! Gibanje po nemarkiranih poteh, po brezpotju in v zimskih razmerah odsvetujemo vsem, ki niso dobri poznavalci terena oziroma izkušeni in dobro opremljeni planinci V primeru nesreče pokličite številko 112 Za obisk Poti miru priporočamo voden izlet
Forca del Vallone Korscharte (2180 m). Viška skupina, Julijske Alpe. V ozadju Mangart in Jalovec
Soška fronta 28. julija 1914 je Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji. Začela se je prva svetovna vojna. Evropa je postala obsežno bojišče, razdeljeno na več front, saj sta v vojno vstopila nasprotujoča si bloka: na eni strani sile Osi (Nemčija, Avstro-Ogrska, Bolgarija in Turčija), na drugi strani pa Antanta (Francija, Velika Britanija in Rusija). Italija je v prvem letu vojne kljub partnerstvu v trojni zvezi z Avstro-Ogrsko in Nemčijo ostala nevtralna. S podpisom Londonskega pakta med Italijo in Antanto je Italija izstopila iz te zveze in 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. Odprla se je jugozahodna fronta, dolga šeststo kilometrov, ki je potekala od prelaza Stelvio na švicarskoitalijansko-avstrijski tromeji prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja. Devetdeset kilometrov dolg odsek fronte, ki je potekal ob reki Soči od Rombona do Jadrana, je dobil ime soška fronta. V devetindvajsetih mesecih bojevanja, od maja 1915 do oktobra 1917, je bilo na tem območju dvanajst ofenziv. Enajst so jih izvedli Italijani, zadnjo, dvanajsto, vojaki Avstro-Ogrske in Nemčije. Prva soška bitka Druga soška bitka Tretja soška bitka Četrta soška bitka Peta soška bitka Šesta soška bitka Sedma soška bitka Osma soška bitka Deveta soška bitka Deseta soška bitka Enajsta soška bitka Dvanajsta soška bitka
23. junij–7. julij 1915 18. julij–3. avgust 1915 18. oktober–4. november 1915 10. november–2. december 1915 11.–16. marec 1916 4.–16. avgust 1916 13.–17. september 1916 9.–12. oktober 1916 31. oktober–4. november 1916 12. maj–5. junij 1917 17. avgust–12. september 1917 24. oktober–9. november 1917
Frontna črta se je v Zgornjem Posočju kmalu ustalila in začelo se je pozicijsko vojskovanje. Naselja v neposredni bližini fronte so bila izpraznjena. Zasedli so jih vojaki, prebivalci pa so bili primorani oditi v begunstvo. Frontna linija med italijansko in avstro-ogrsko vojsko je v dolini Soče potekala z vrha Rombona v Bovško kotlino, po dolini Slatenika v Krnsko pogorje, čez Mrzli vrh pa se je spustila v Tolminsko kotlino. Mengore, Bučenica in Cvetje so tvorili zaporo na desnem bregu Soče. Na ta način je Avstro-Ogrska branila pomembno železniško in cestno povezavo z notranjostjo monarhije. To do 2,5 kilometra široko ozemlje se je zapisalo v zgodovino kot tolminsko mostišče. Frontna linija se je nadaljevala čez Banjško planoto, goriško mostišče, Kras in do Tržaškega zaliva. Ob spodnjem toku reke Soče, kjer je pokrajina bolj položna, se je odvila večina spopadov. Italijanska vojska je predvidevala, da bo tu laže zlomila nasprotnikovo obrambo kot v goratem svetu.
Cesta proti Napoleonovemu mostu po dvanajsti soški bitki oktobra 1917, Kobarid
Voda je bila med soško fronto ena najbolj zaželenih dobrin, Bate na Banjški planoti
Zadnje dejanje bojev ob Soči se je zgodilo v dvanajsti soški bitki, ki se je začela 24. oktobra 1917, prav ob njenem zgornjem toku. V literaturi je znana tudi pod imenom čudež pri Kobaridu (poraz, polom pri Kobaridu za italijansko stan). Začela se je v Bovški kotlini s skupnim napadom avstro-ogrske in nemške vojske. Italijansko obrambo so presenetili s plinskim obstreljevanjem. Hkrati se je prodor začel iz tolminske smeri. Zlomu soške fronte je sledil prodor v Furlansko nižino ter naprej do reke Piave, kjer se je fronta 9. novembra 1917 ustalila. Po enoletnih bojih z italijansko vojsko in po razpadu avstroogrske monarhije se je prva svetovna vojna končala 11. novembra 1918 s kapitulacijo Nemčije. Vojskovanje, ki se je ob Soči zaključilo oktobra 1917, je pustilo veliko sledov. V bojih ob Soči je umrlo okrog 300.000 vojakov. Spominska obeležja, kaverne, strelski jarki, utrdbe in pokopališča danes predstavljajo kulturno in zgodovinsko dediščino. Spominjajo in opominjajo na trpljenje, žrtvovanje in umiranje tisočev mladih fantov in mož številnih narodnosti. Vojno pa je prav tako bridko okusilo tudi civilno prebivalstvo, ki je iz neposredne bližine fronte moralo v begunstvo. Pozneje so se tisti, ki so se vrnili, morali soočiti z uničeno krajino, porušenimi domačijami ter spremenjenim političnim položajem. Kraji ob Soči so pripadli Italiji.
Pot miru Informacijski center Pot miru Muzej na prostem Spomenik, obeležje Kostnica Vojaško pokopališče Vojaška kapela Letališče med soško fronto Trdnjava Ostaline soške fronte Spominska cerkev Jama Razgledna točka Zasebna muzejska zbirka Muzej Naravna znamenitost Kulturna znamenitost Turistični informacijski center
2
40 41
Spominsko obele탑je avstro-ogrskega 20. lovskega bataljona na planini Golobar
Kal-Koritnica Planina Golobar Muzej na prostem Zaprikraj Drežnica Italijanska kostnica Kobarid
2
Skupna višinska razlika: 1240 m Odsek ima vse značilnosti planinskega pohodništva!
Planina Golobar (1257 m) Golobar je razsežna viseča dolina s premerom skoraj dva kilometra. Ob poti vidimo več sledi, ki govorijo o drugačni podobi Golobarja v preteklem stoletju. Še bolj kot gozdarjenje in planšarstvo ga je zaznamovalo dogajanje med prvo svetovno vojno. Zaradi zavetne lege in bližine prve avstro-ogrske obrambne črte, ki se je na južnem obrobju raztezala od Javorščka prek prevala Čez Utro in na Kal, je postal pomembna točka, od koder je potekala vojaška oskrba tega dela fronte. Prepredala ga je mreža jarkov, poti in cest; posejan je bil z zaklonišči in barakami. Do sem je bila speljana tovorna žičnica. Na zgornjem robu nekdanjega pašnika nad zapuščeno planino je na skali ohranjen betonski križ, ki so ga maja 1916 postavili vojaki 20. lovskega bataljona avstro-ogrske vojske.
42 43
Ostaline utrjenih italijanskih položajev
Ogled muzeja na prostem Zaprikraj je celodnevni izlet, ki na območju še delujočih planin poleg zgodovine prve svetovne vojne nudi tudi veliko užitkov v neokrnjeni naravi
2 Muzej na prostem Zaprikraj Muzej na prostem leži med planinama Predolina in Zaprikraj. Urejen je na območju prve italijanske obrambne črte. Krožna pot je speljana po dobro ohranjenih ter deloma obnovljenih položajih italijanske vojske. Vodi nas skozi strelske jarke, kaverne, topniške in minometne položaje ter mimo ostankov barak. Avstro-Ogrska se je po italijanski vojni napovedi odločila prenesti svojo obrambo s tedanje državne meje na gorske grebene na levem bregu Soče. V gorah nad Drežnico so bili Italijani v začetku vojne dokaj uspešni, saj so zavzeli velik del zahodnih grebenov Krnskega pogorja in 16. junija 1915 tudi vrh Krna. Avstro-ogrske enote so se morale umakniti proti severu na težje položaje. Na položajih na skrajnem severozahodnem delu grebena nad drežniškimi planinami, na Kalu, so vzdržali do preboja leta 1917. Avstro-Ogrska je doživljala omenjene poraze predvsem zato, ker na začetku spopadov na tem območju ni razporedila enot, ki bi bile v gorskem bojevanju enakovredne italijanskim alpinom. Italijani so pod zahodnim delom Krnskega pogorja, na prevalu med Kalom in Krasjim vrhom, zgradili sistem zidanih in betonskih jarkov s strelnimi linami, zvrtali kaverne in naredili topniške položaje. Tako so zavarovali območje pred morebitnim avstro-ogrskim napadom. Hkrati so lahko z obstreljevanjem podpirali napade svojih enot v smeri Javorščka in planine Golobar. Na nekaterih krajih, predvsem na Kalu, so bili položaji obeh vojskujočih se strani le nekaj deset metrov narazen. Do teh položajev so bile takrat v vojne namene zgrajene številne mulatjere, ki so še danes lepo vidne. Prav tako so za oskrbovanje fronte zgradili cesto iz Kobarida v Drežnico in naprej do planine Zaprikraj. Na okoliških gorah so potekali najhujši boji v jeseni leta 1915. V naslednjih dveh letih sta obe vojski obtičali v svojih jarkih in le redko sprožili večje napade. Do odločilnega premika je prišlo šele v dvanajsti soški bitki oktobra 1917. Zaradi močnega odpora italijanske vojske prvega dne bitke enotam 55. avstro-ogrske divizije nikakor ni uspelo prebiti tamkajšnjih obrambnih položajev. Italijanski vojaki so položaje zapustili ponoči, potem, ko je bilo izdano povelje za umik, saj je bila dolina za njihovim hrbtom že zavzeta.
Nadmorska višina: 1259 m gps koordinate: 46.293371 13.613884 Muzej je urejen na območju Triglavskega narodnega parka
44 45
Zemljevid muzeja na prostem Zaprikraj Minometni položaj/
opazovalnica
a lin r do ba re olo P Pl. G
Kaverna Bunker z mitralješkimi položaji Zadetek granate Bivališča
Pl. Zaprikraj Drežnica
Informacijska tabla Spomenik Pot miru Jarki Ostanki objektov
0
50 m
100 m
2
Drežnica (555 m) V času bojev ob Soči je bila vas v neposredni bližini prve frontne črte. V hišah so si bivališča uredili italijanski vojaki, saj je bilo civilno prebivalstvo primorano oditi v begunstvo. Vási še danes daje pečat mogočna cerkev Srca Jezusovega, ki je bila zgrajena že leta 1912. Vojna je ni prizadela, ostala je nepoškodovana. V Drežnici si je mogoče ogledati zasebno muzejsko zbirko Botognice.
46 47
Drežnica
Italijanska kostnica, Kobarid Kostnica je bila zgrajena na Gradiču, na manjši vzpetini nad Kobaridom, okoli cerkve sv. Antona. Gradili so jo skoraj tri leta in ko je bila septembra 1938 dograjena, jo je slovesno otvoril Benito Mussolini. Kostnica je delo kiparja Giannina Castiglionija in arhitekta Giovannija Greppija. Zgrajena je v obliki treh osmerokotnikov, ki se koncentrično
Drežniška cerkev s Krnom v ozadju.
Kobarid
2
zožujejo proti vrhu. Na vrhu stoji cerkev, ki je bila leta 1696 posvečena sv. Antonu. Z okoliških vojaških pokopališč so v kostnico prenesli posmrtne ostanke 7014 znanih in neznanih italijanskih vojakov, ki so padli v prvi svetovni vojni. Njihova imena so vklesana v plošče zelenkastega serpentina. Ob kostnici so postavljena tudi spominska obeležja, posvečena italijanskim vojakom, ki so umrli ob napadu z bojnim plinom v dvanajsti soški bitki na Bovškem. Omenjena spominska obeležja so prvotno stala na bovškem vojaškem pokopališču, leta 1981 pa so jih prenesli v Kobarid. Na poti iz Kobarida do cerkvice sv. Antona je postavljenih štirinajst postaj križevega pota. V nekdanji oskrbnikovi hiši poleg kostnice je danes urejena zasebna muzejska zbirka Kobarid v véliki vojni 1917.
48 49
Italijanska kostnica
Kobarid (234 m) Kraj leži na desnem bregu široke terase srednje Soške doline. Razvijal se je ob križišču pomembnih prometnih povezav – proti Predelu, proti Gorici (Gorizia) in v smeri Čedada (Cividale). Zaradi svoje lege je bil vedno »na prepihu zgodovine«. Kobarid je pred začetkom bojev ob Soči spadal k avstro-ogrski monarhiji. Dan po napovedi vojne so ga zasedle italijanske enote. Ostal je v njihovih rokah do preboja v dvanajsti soški bitki oktobra 1917, ko so avstro-ogrske in nemške enote istočasno iz smeri Bovca in Tolmina prodrle proti Kobaridu. Prav ta bitka je ime Kobarida za vedno zapisala na svetovni zemljevid, v zgodovinopisju pa je znana pod več imeni. Avstro-ogrska stran je takratne dogodke poimenovala čudež pri Kobaridu (Wunder von Karfreit), saj je veljalo splošno prepričanje, da uspešne ofenzive v goratem Zgornjem Posočju ni mogoče izvesti. Po drugi stani pa se Italijani še danes spominjajo bitke kot popolnega poloma, poraza, uničenja pri Kobaridu (Disfatta di Caporetto).
Informacijski center Pot miru se nahaja v hiši poleg Kobariškega muzeja
Slap Kozjak
Danes je kraj sedež kobariške občine. Ob vpadnih cestah v Kobarid so postavljeni topovi iz prve svetovne vojne, ki jih je skupina kobariških fantov in mož potegnila iz struge reke Soče pod Napoleonovim mostom. Na obeh straneh ceste proti Robiču so leta 1936, pred izgradnjo italijanske kostnice, posadili 5 kilometrov dolg lipov drevored. V Kobaridu ne smemo izpustiti ogleda Kobariškega muzeja, ki je posvečen dogajanju med prvo svetovno vojno na soški fronti. Prikazuje dve leti in pol trajajoče bojevanje na območju Zgornjega Posočja, posebej dvanajsto soško bitko. V kraju ima sedež tudi zasebna muzejska zbirka prve svetovne vojne Alberto Picco.
2
Informacijski center Pot miru V informacijskem centru Pot miru, ki ga vodi Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju«, so na voljo vse informacije, povezane s Potjo miru, prvo svetovno vojno in soško fronto. Na voljo so podatki o postojankah na Poti miru, kjer je mogoče prenočiti in se okrepčati z domačimi dobrotami. Mogoče je organizirati različne vodene izlete, ki poleg zgodovine soške fronte vključujejo tudi druge značilnosti in posebnosti ob Poti miru (naravne in kulturne znamenitosti, gastronomijo, športne aktivnosti itd.). Informacijski center je bogato založen z izbranimi spominki lokalne in domače obrti, na razpolago je tudi pestra izbira turističnih in strokovnih publikacij. Na ogled je postavljena stalna interaktivna razstava o Poti miru.
50 51
Druge zanimivosti v okolici Kobariška zgodovinska pot
Breginj
Kobariška zgodovinska pot na petih kilometrih povezuje
V kraju si lahko ogledamo dve zasebni muzejski zbirki:
zgodovinske, kulturne in naravne znamenitosti v okolici
Muzejska zbirka Stol 1915–1917 in Etno-vojna zbirka.
Kobarida. Sprehod po njej nas popelje po ostalinah in zgodovini antičnih časov (Tonocov grad) pa vse do opomnikov obeh svetovnih vojn, mimo mnogih naravnih lepot, ki jih ponujajo soteska reke Soče in njeni pritoki. Pri tem ne smemo izpustiti ogleda Napoleonovega mostu in slikovitega slapa Kozjak.
14
174 175
Dolina bersaljerjev (Dolina petstotih)
Redipulja Redipuglia Muzej na prostem Dolina bersaljerjev Tematski park prve svetovne vojne Tržič Monfalcone Štivan S. Giovanni del Timavo Devin Duino
14
Skupna višinska razlika: 210 m
Muzej na prostem Dolina bersaljerjev Glavnino muzeja na prostem, ki je bil odprt leta 2000, predstavlja Dolina bersaljerjev (Dolina dei Bersaglieri). Gre za kraško dolino oziroma vrtačo med koto 86 (redipuljska kostnica) in koto 117 (Monte Sei Busi). Dolino so tako poimenovali, ker so tu našli oznako s simbolom bataljona bersaljerjev. Poznana pa je tudi pod imenom Dolina petstotih (Dolina dei Cinquecento), saj so prav tu odkrili skupni grob s petstotimi trupli padlih vojakov, ki so jih pozneje pokopali v bližnji kostnici. Na območju Doline bersaljerjev so se bíli boji med avstro-ogrsko in italijansko vojsko vse od prve soške bitke. Med julijem in avgustom leta 1915 so območje osvojile italijanske enote. Ker se je fronta vse bolj pomikala proti vzhodu, dolina ni bila več na prvi bojni črti in so v njej lahko uredili poveljstvo ter majhno vojaško bolnišnico, o čemer pričajo razvaline še danes. Prav tako so še vedno vidni številni objekti s strelskimi jarki in ostanki vojaških barak.
Nadmorska višina: 112 m gps koordinate: 45.84804 13.50497
176 177
Relief vrtače Doline bersaljerjev
La Rocca, Tržič Monfalcone
Italijanska obrambna linija
14
Utrjena obrambna linija na hribu Sei Busi Okrog vrha hriba Sei Busi (Monte Sei Busi) je viden odsek t. i. italijanskega okopa (Trincerone italiano), velike utrjene obrambne linije, ki se je začenjala pri Debeli Griži (Monte San Michele) in segala vse do Selc (Cave di Selz), Doberdoba (Doberdò del Lago) in Tržiča (Monfalcone). Znana je tudi pod imenom Trincea Mazzoldi. Zgradili so jo na osnovi strelskega jarka, ki so ga izkopale avstro-ogrske enote, ko so to območje še držale v svojih rokah. Italijanska vojska ga je med letoma 1916 in 1917 utrdila s cementom in tako poskrbela za močno obrambo v primeru protiofenzive avstro-ogrske vojske. Po dvanajsti soški bitki je postal okop neuporaben. Zaradi avstroogrskega napada v Zgornjem Posočju in prodora v Furlansko nižino ga je morala tretja italijanska armada takoj zapustiti, saj se je le tako lahko izognila obkolitvi.
178 179
Srednjeveška utrdba La Rocca, ki je simbol mesta Tržič (Monfalcone)
Italijanska druga obrambna linija severno od kote 98
Obnovljeni obrambni polo탑aji na koti 121
Trincea Joffre
14 Tematski park prve svetovne vojne, Tržič Monfalcone Na kraških vzpetinah nad Tržičem (Monfalcone) se na približno štirih kvadratnih kilometrih razteza Tematski park o prvi svetovni vojni (Parco Tematico della Grande Guerra). Na zahodnem robu parka se nahaja utrdba srednjeveškega izvora, imenovana La Rocca, ki je simbol mesta Tržič. Utrdbo sestavljajo stolp kvadratnega tlorisa in krožno obzidje ter ostanki obrambnega jarka in nasipa na zunanji strani. Tematski park sestavljajo trije različni tematski sklopi, ki obiskovalcu omogočajo spoznavanje tega vojnega območja in dogodkov, ki so se tu zvrstili med junijem 1915 in majem 1917. V prvih dveh sklopih sta reduta na Goljaku ( 121) (ridotta di Quota 121) in strelski jarek na koti 85 (trincea di Quota 85). Gre za strukturi, ki sta bili del avstroogrskega obrambnega sistema, dokler ju avgusta 1916, po zmagi v šesti soški bitki, ni zasedla italijanska vojska. Za prvi sklop je značilen zapleten sistem strelskih jarkov in topniških položajev, za drugega pa obrambna črta z zaklonišči za vojake. Kota 85 je posvečena Enricu Totiju. V tretjem sklopu si lahko ogledamo strelski jarek Joffre (trincea Joffre) in jamo Grotta Vergine, del pomembne avstro-ogrske obrambne črte, ki so jo italijanski bataljoni osvojili že junija 1915. Park dopolnjuje še strelski jarek Cuzzi (trincea Cuzzi) med kotama 98 in 104.
Nadmorska višina: 121 m gps koordinate: 45.804759 13.554069
180 181
La Rocca
Tržič Monfalcone
Zemljevid Tematskega parka prve svetovne vojne, Tržič Monfalcone