Nedelja - 95 let med ljudmi doma in po svetu by redakcija Nedelja

APRIL

2021

PRILOGA VELIKA NOČ

20 21

po svo Devet mesecev od en m le estrovo ci? K Frančišek na silv e to doživljali otro vs so o do ak so K da o, li bn em sam bi vide dovnice v špansk anje je bilo pomem o to, da ni »Z li, da je nikoli ne : na rja oz va sp go bi ne li in noben do lo ed lefonu ni oglasila ko je šla na niko ganljivo pripoveduje Katja. Velik rico. Drugače je bi st se ah li bi vk ce na e, ilo z ,« la ej oč ve bi »Brez narodnih skupnosti bi . In da je kdaj nasm ov mrevnejša« nici pustil spor em pregledu ži vsekakor la do išAvstrija j prbila je e, če se Katarina ko da nj ta li, za se šal: je ve k ra lo de vp ze go lo Vsi so Sprva je vese liko nuhalno so morali paziti.« žepridejo pogledat. i in jo vs r s jo če jo at ve ne kr zig ak ta ra vs dv i, til stovat vidu lo nice, da ne ekaj ne izglev in živa. »Želijo jo pe se je po prvem iz ho ra en pa st , m le m ez K se m br se az so i el »J aš oc ša . Otr sporočil: kaj sem sli omija 18. »N olijo imeti pri sebi dobro kovanja, kaj je tris rnetu, prebral sem odrasli, kako bi m o am im vam zaželel vse jih nekdo pove- is te ki , in av li, na st se v ed ve ro pr vi so j lo ka sneje Ze ne r otro čaka. spet pokličem ka nsko zame je ka Santorum, osmem zaj ti in kaj nas še vse lli bi o Be lo hk o ra la o je jig ans da kn , šp di do r ve Pet redovnic iz oginja jo je ta- tu cka Santoruma, ki je nekaj časa na imajo v naročju, ke nikoli ne bi videli jo da ob rd eRi nj Co ku je On in na v provinci stu. »Poklicali ne bi spoznali, da e Katja. Velik dopredsednika ZDA. za priko za ni l ira le id ša nd slu ka po uj boriti ipoved čenih, ko so a veliko poveeje, sm žive,« ganljivo pr sta se morala zelo na na ,d o aj že ne lik kd va ra a to l go ča in bi ar zo je at ra ti, ka mladina FOKUS bile tudi ere.« Zato nje, če se K hč za m začela joViktor e OTROCI je oj k sv de bo go kr os e isk ? m ičala merno o pogledat. , ko se je za Katar klic. Tri argentin bi sem krMarketz takrat jo vsi pridej vem izvidu lotil razijetno presenečen Otroci imajo pravice paliativose pr a lj zn bo po ž epe za pr pa pr v č bi mre se je po kot da škofov Pri ostarelih in na porokah en rokovnjako m st le a K ip m se ek el la f , aš ra le ov te zb »N . 18 zdravnik li, da no so redovnice po oče o ji poveda nja, kaj je trisomija va oznala sta mnogo m ko Sp is se . l bo r ra la h. kr eb el ta os pr ap no u, no K rnet v vred Škof Egon in da ne morenekaj virov na inte um, osmem otronje, »ujeli smo se r je ka vl ži ra ZA ži ip so pr en ki in ed Santor dolgo v noč i: lahko preživi je takšen otrok vr tudi knjigo o Belli sed . Lepo je videti, da nekaj časa nazaj en je a m , ki le to a, K le l o um da en or je pregledoval be ve vi nt po ži Sa o ku Ricka oskrbe,« je in njen in O a jal nj A. de je ZD vl je a pa ik s , dn či al podpis l za predse e bilo strah ira id ind pr ka za i n n rit če lo bo ti na dolo sal nekaj tako neum težko. Takrat je na sta se morala ze Zato je bil toliko že ku svoje nosečnos va te go v je ja da , in at a la K ja « je dobro poznal č, ko se je spomin krbo svoje hčere. nosti tudi splav. je za Kataričin doživljala boži t sem merno os se ra na ko , ok i ik en ol el eč rk »V en ko . es ka da »Vi, gospod škof!« la, da prijetno pr rekla svoj lj tiv ija bo ar lia M , pa m di za so v tu le je ko ko ja s em pomislila, da la ekipa strokovn ko sem se vozila na poti v službo, lam vse, no zbra . Spoznala sta mnogo zdravnikov, de , la da , og m m se Manfred Sauer je m a se til ni Ču ga notah. no oskrbo ed žni venec. vr ro v vi em ila ra se ol o op m sm go li lo eje pr m to na nje, »u pastor imel v svoj o je prišla s eden žimoji moči in da se o. Tudi Marija je ki so ZA življe vr v e k je sk ro r an ot ka šč en di kš ra da ta G ve je in na ravila svoj videti, da m novico po je op ija po ar . Le M en je m na t le ne za ko K , l ve la bil njegov bratra trpel. Čutim se po i, da vljenja in oskrbe,« je poveda ker je bil Klemen r dela, da bo Jezus ej ve m na uno zs d ra ve z a ja m sta. Manfred Saue da sem čen sem tudi sa lo r do ke , na je ijo i ti n ar m os ra M at da čn z , br se l m oje no krat poroči da je v tistem tremi moj otrok umre. Močno doživlja la, da Katja je v teku sv ja in eom sv sp je m je se te se a ko N ko ta m. udio. In si domišljala, da n doživljala božič, sem dana, da jo daruje l a pa sploh. nači Marija rekla svoj da. »Velikokrat a bila Katarina in al ar ic at kl K po o, j poroke pozdravi sn ko ta ča , va je tudi i samo za kolesom vs s o da la , g zi sm ko ra vo tu ta D ! se o di m m esa Ru se ilj gi la »Dra zmog žbo, ko bolniško maz delam vse, in na poti v slu s po porodu sem da s ča , va m vi ži Ta se rk je a s ce til av ne m a, Ču da e el c. j: in bled tudi skup vi ila rožni vene ak dan posebe ra ol vs op m la go ve lo eži na im il m to aš so se m rer pa se je ustr li.« Pred nedavnim al, da kar je v moji moči in da se o. Tudi Marija je na tolažba, jaz ve m danes bomo zmog oj ov sv ak ič la .« vi to pr ra e je vs op g z lo dejal: »Seveda se ija če io nosila zana tudi kard , kot je Mar ve la in po d le a se o, eg al tim pr ro bš b li Ču O sla l. !« ga Christa olji, bo Bog otroka se bo Katarinino srce že zdavnaj po eno leto. vedela, da bo Jezus trpe a vedno na meji, da m še sa iz di e di tu ic tu ko am m ta se sljaju zelo srečen o »M r hk i. ke , la el prej z Marijo m, da mi je ejal je, da je h ja D . vl ra ni ži st se do ni je no l oč va da M ro . a, vič začutil ašo, ki jo je da svemi moj otrok umre Katja je takrat pr jo darujem. Na tem h. , da je to njeno da , la je na Dekan Kristo S re da sp a in je ar o at hk K lo La la sp i. bi st pa a no ein od al ar ih hv at i in o, K snzahtevamo Čao, adijo, serbus, 100-letnica ... temveč ču- plebiscita pr mo zača noviti farno dvo o mi je ob Katarin rugačen ob , da srečno, fajn se o vsi sa sm ko »LepPočasno učenje obeh jezikov tu ta o. o tv m ns ko sa sla ni la izginevanje po bi mej og odm vsakegazm učenca škofijski ordinar enim letom si ne ediz stekla i zelo vznemirječas po porodu se va in o. Prneprozornih ži nj Ta je za s m ne ito se kr da a j: meja od žn be lo se n po kla,« ze vora. Zato je nap o toliko razmišlja sem živela vsak da Pred nedavnim so imeda boma kdaj to re a, elil is im m m li bo jo ih li.« , da če ni bilo odgovora e bila zdaj na moj danes bomo zmog uje. »Bala seb m se akoval, da . ed ič rla ov pr ip je um d pr g bo lo io ko a rd , in lo di ka bole se je moral oseb č . Ko se je Katar rada, me bo bolj - li pregled in tu srce že zdavnaj poslabšalo, a lj či bo se la m se j da ba se di , ni direktor pa je ino žana modrela, je tu di še eno leto. sem bila bolj zadr c su, tej ljubezni. Na- se bo Katarin tu ej Pr ko ta o . hk lje la ža je so zil, da bo zapus u odno ejal je, da rah ima izrazila st ni je da a, sto prepustila tem rada z vsem srcem, hva- se ni. D til č začu pregradnjo. Gos atja je takrat prvi sprejela, da je to njeno , imeti jo K se m in se i ila m uč na ed l bi je m o je odvrnil: »To ne koj krstil, na Vto je hvaleda joVimamo in da . Veliko hva- V prihodnosti. Lahk , in i m in se a ar at žn K le ob m je i te o mgre naprej lepega go v fari.« Dek a bodo imeli pred poslanstvo. »LepŽivljenje bi nikoje prinesla toliko Ker včasih eni, da mi ne si m m na to da le im N m di en po za Vdih.Izdih. zamenjajva, ti tem, kar ne niZ besed t. Potem je spet a sem zanjo. Pred lo odkrito - Ni časžn ti čutim ob ze či os « T a, na žn kl le jo re če to iš iaj za forsiranje Pr ko , kd a. da bom no zelo slabotn Na primer takrat K li mislila, bom imežko ni težko.« a sem se, da če jo jokala. O pripraal o Lovro Petrič »B lik to e. uj bi ed ne ov a kla: »Živa je.« Te ip in atar , da KBlagor lo, ko bo umrla. vljamo pr le ne ra bo ip lj apr bo ev e ev bo »N atom peljal v : pr e br m ve at čiki so takrK Modrost bolj rada, se Klemen po la m č ži se j bo ak da vs na miške se , m vi na na r se , da zadrža la sta vsak po 2 ljena sta bila na to - se zelo intenzivno na božič, ke i. NaPrej sem bila bolj zn be alju K j te In , « su e. no nj je vl vlje u od tih je seveda mela pogum za ži v- dan toliko dogaja. Živimo ži sto prepustila tem rada z vsem srcem, hvane eti jo dejal, da mora o je komaj nekajd ed nami in l učila sem se, im m bi je je da to tja dodaja, da je in na o il, st am kr im Petričič pa je o takoj a sem, da jo hvaKlemen je Katarin eli pred tem ležn e ni d iko lepega. Veliko 3 4

29. julija 2018 | Tel. 0463/54 5 87 - 35 10 | Letnik 87 | € 1,00

FOKUS

cerkveni list krške škofije | ustanovljen 1926

5. MAJA 2019

štev. 30

koži občuti klimatsko krizo – in hkrati zadnja generacija, ki ima še možnost, da kaj bistvenega spremeni.

Smejo torej ob petkih otroci »špricati« šolo, da demonstrirajo za večjo klimatsko zaščito? Van der Bellen: Z mojega stališča da, kajti kar v dveh šolskih urah zamudijo, se lah ko pozneje naučijo. Pri klimatski krizi pa gre za procese, ki jih ne moremo obrni ti. Jaz najhujših posledic ne bom več do živel, za mlade ljudi je tisočkrat več na kocki. Zato tudi pravijo učenci / učenke: »Vi odrasli ste uničili, vam ni treba pla čati cehe, toda vi nam hočete prepoveda ti, da investiramo dve uri?«

www.nedelja.at

Gospod zvezni predsednik, letos ste pred OZN (Združenimi narodi) glede podnebne krize rekli: »Čas govorjenja je mimo.« Od kod jemljete optimizem, da se bo končno kaj zgodilo? Alexander Van der Bellen: Iz več virov. OZN se zelo zavzema za to temo. Zad nja klimatska konferenca je bila relativen uspeh, čeprav je bila v Katovicah, torej v premogovni regiji. Pomembno je, da se je mladina prebudila: Da je angažma Grete Thunberg v kratkem času vzbudil toliko pozornosti, priča o veliki senzibilnosti. Seveda pa lahko klimatsko krizo samo še omejimo. V alpskem prostoru je povpreč na temperatura danes eno do dve stopi nji višja kot pred 100 leti. Posledice vidi mo: V zadnjem juniju sem v Kaunertalu (Tirolska) pešačil med dvema travniko ma. En travnik je kmet namakal; bil je ze len in visok. Drugi je bil rdečerjav. S tem, kar je bilo na njem, ne bi mogli nakrmiti niti ene krave.

Religija v družbi slabi. Bi vam povzročalo skrbi, če bi povsem izginila? Van der Bellen: Mogoče je, da ena ali dru ga religija izumre. Toda da religioznost v celoti izumre, ne verjamem. Za to je po treba po nečem prevelika, ki poskuša raz ložiti, kaj je življenje, od kod prihaja in kam po smrti gremo.

V predvolilnem boju ste izjavili, da razmišljate o ponovnem vstopu v Cerkev. Ste se že odločili? Van der Bellen: Da, jaz sem letos spet vstopil v evangeličansko cerkev augsbur ške veroizpovedi.

Kako presojate izmenjavo med verskimi skupnostmi in politiko v Avstriji? Van der Bellen: Osebno sem imel števil na dobra srečanja, kar je morda odvisno tudi od tega, da se sestava škofovske kon ference danes razlikuje od sestave v časih Groerja in Krenna. Redno se pogovarjam s kardinalom Schönbornom. Na Predarl skem sem imel nazadnje lepo srečanje s škofom Elbsom. Tudi z evangeličanskim škofom Bünkerjem sem v stiku. Nasploh je pomembno, da politika in verske skup nosti vzdržujejo stike, in da Cerkve, Ca ritas in Diakonija v socialnih vprašanjih zaprosijo za besedo. Cerkve kakor Rdeči križ in druge organizacije cenijo častno službo. Ne

Konkretno vprašanje: Bi bilo vseeno, če bi krščanstvo v Avstriji izumrlo? Van der Bellen: Ne. Kajti gre za meni tako pomembno sporočilo Nove zaveze. Da se kolikor toliko ravnamo po njem, je po mojem mnenju potrebno ne le za čla ne Cerkve.

Kako ocenjujete prispevek Cerkve h klimatski zaščiti? Van der Bellen: Angažma papeža Fran čiška in njegova okrožnica »Laudato si« močno pomagata. Ne gre za to, da vzbuja mo strah, mora pa se razširiti spoznanje, da smo mi prva generacija, ki na lastni

25. NOVEMBRA 2018

gotthardt

STANE KOREN je star devet let in živi na Reki pri Št. Jakobu.

Stane Koren hodi v 3. razred ljudske šole v Št. Jakobu. V šoli najraje telovadi. Rad bere in gleda dvd-je: smrkce, čebelico Majo in druge risanke. Rad skaka na trampolinu, se kopa in plava, rad pa tudi malo nagaja. Najraje pa ima sankanje. Pri zimskem športnem dnevu ljudske šole je bil prvi v sankanju. Stane rad pomaga dedu pri delu. Ima sestro Malin, ki je stara deset let, in brata Matija, ki je star sedem let. Doma ima tri mačke. Njegova najljubša barva je modra. Rad je pico in ribe, pije pa sok.

vprašaj

MARICO

Žal ne znam slovensko, a se bom učila. A mogoče poznaš kako metodo za hitro učenje?

Polde Zunder je leta 1978 stal pred Komendo na Rebrci. Imel je občutek, da ne-

kaj manjka. »Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Sonce je sijalo na Komendo in kazala se je v najlepši večerni atmosferi. Takrat je bila Komenda ruševina. Jaz sem še doživel Metoda Turnška, ki je v tem poslopju imel samo dve sobi: kuhinjo in sobo, v kateri je spal. Takrat se mi je porodila misel, da za naše delo z mladino in otroki potrebujemo nek center, potrebujemo poslopje, ki bo otrokom dom predvsem v poletnem času.« To je bilo pred 40 leti. Danes je grad na Rebrci že desetletja dolgo preko meja znan Mladinski center in eden izmed najpomembnejših centrov slovenske narodne skupnosti. Polde Zunder: »Mladinski center na Rebrci je po vseh, ki tukaj delajo, postal velika priložnost za harmonično srečevanje, za sožitje, za lepo sopotništvo mladih ljudi ob spremstvu umetnic in umetnikov.« Več preberite na straneh 4 in 5.

misijonska

Lara

Svetovni dan otrokov pravic praznujemo 20. novembra. Pravice so vrednote, ki so določene, da lahko ljudje živijo v skupnosti. Pomagamo si, da nam gre dobro.

Otroci imajo pravico do izobraževanja in znanja, država mora omogočiti osnovno šolanje.

Nikjer na svetu otroci ne smejo delati za denar ali opravljati del, ki so za njih pretežka.

Otroci imajo pravico do varnosti, nihče jih ne sme tepsti, zanemarjati ali se norčevati iz njih. Živeti bi morali brez strahu.

Država mora omogočiti, da otroci ob bolezni ali poškodbi dobijo najboljše zdravljenje.

Vsi otroci imajo pravico do zdrave hrane in čiste pitne vode.

Vsak človek ima pravice – to pomeni, da lahko naredi določene stvari in o teh odloča sam. Seveda je pri tem treba upoštevati zakone. Že v davnih časih so ljudje razmišljali o pravicah. V starem Rimu sužnji niso imeli nobenih pravic. Od leta 1948 imamo človekove pravice, ki veljajo za vse ljudi. Leta 1989 so podpisali dokument, ki se imenuje Konvencija o otrokovih pravicah. Vse države, ki so podpisale ta dokument, morajo upoštevati pravice otrok. Te temeljijo na štirih stebrih: pravica do enakovrednosti, pravica do razvoja in življenja, pravica do lastnega mnenja in pravica do lastnega blagra. Tudi Avstrija je podpisala ta dokument in ga uresničuje. Glavna misel v dokumentu je, da so otroci v naši deželi vsi enaki, ne glede na barvo oči, las ali kože, neodvisno od vere, izvora in spola. Žal so na svetu velikokrat kršene otrokove pravice. Preberi nekaj točk iz Konvencije o otrokovih pravicah. Morda lahko v šoli ali doma o njih razpravljaš.

PriLoga

NAJBOLJŠE ČRTICE LITERARNEGA NATEČAJA

ana kolar: B e l i t u l i p a n

»Ob vožnji mi ni bilo mar za prometne znake in omejitve!«

Otroci morajo odraščati v družinskem okolju, sreči, ljubezni in razumevanju.

Pravica do izobrazbe

Pravica do svobode mnenja

Pravica do življenja

ica do Prav ine druž

Pravica do igranja

Otrokove pravice

Pravica do varnosti pred vojno

do Pravica sti enako

Pravica do zdrave hrane

Pravica do zdravja

Pravica do miroljubne vzgoje

Otroci imajo pravico do lastnega mnenja, tudi pred sodiščem.

Pravica do

zaščite pred zlorabo

Klara in Adrian Kuchling iz Štriholč s harfo in diatonično harmoniko

Pred petimi leti sta poskusila, kako je, če skupaj igrata na harfi in harmoniki. Klara Kuchling igra harfo, njen brat Adrian pa diatonično harmoniko. Pred enim letom se jima je pridružila še sestrična Johanna Stornig, ki igra prečno flavto, in tako včasih nastopajo kot trio, največkrat pa kot duet.

Vsi trije obiskujejo glasbeno šolo v Velikovcu TonArt. Klara igra 10. leto harfo pri učiteljici Mileni Paulič, Adrian pa 8. leto diatonično harmoniko pri Erdmanu Hudeju. Pa si oglejmo, zakaj sta se Klara in Adrian odločila prav za ta inštrumenta, kaj jima pomeni glasba in katera je njuna največja želja.

Zakaj igraš prav ta inštrument? Klara: Ko sem bila še otrok, sta sosedovi deklici igrali harfo in ta inštrument me je navdušil. Zvoki harfe so nekaj posebnega, z njo lahko igram najrazličnejšo glasbo. Harfa je lep in miren inštrument, ki ga ne igra veliko ljudi, po notnem obsegu pa je podoben klavirju. Adrian: Ker je igral moj starejši bratranec tudi harmoniko in ker mi je bila kot inštrument enostavno všeč. Kakšnega pomena je glasba v tvojem življenju? Ali tudi še kje poješ? Klara: Glasba je zame bistvena v življenju, brez glasbe pri meni ne mine noben dan. Rada poslušam glasbo, pojem pri Lipovem cvetu in pri okrajnem mladinskem zboru v Velikovcu in pri šolskem zboru Slovenske gimnazije. Adrian: Glasba je zame pomembna, ker me pomiri in lahko sam ob tem uživam. Pojem pa še pri Lipovem cvetu v Velikovcu. Komponiraš ali pišeš kake pesmice? Klara: Na harfi rada skušam zaigrati po posluhu svoje najljubše pesmi in melodije ali pesmi iz svojih najljubših filmov. Adrian: Ne. Je življenje kaj drugače, kadar vadiš ali nastopaš s svojim inštrumentom? Klara: Zavedam se, da ljudje radi poslušajo mojo/našo glasbo in to je tudi zame vedno poseben trenutek, ko jih lahko razveselim s tem. Adrian: Z igranjem harmonike lahko razveselim druge in ob tem dodatno uživam. Se spominjaš kakega posebnega nastopa? Klara: Najbolj sem do sedaj uživala ob nastopih pri raznih družinskih praznovanjih, kot so poroka, krst, rojstni dnevi. Igrala/igrali pa sva/smo

tudi že v domu za ostarele, pri mašah in seveda pri raznih koncertih; večkrat že v Domu prosvete v Tinjah. Adrian: Moj najlepši nastop doslej je bil lani skupaj s sestro in sestrično ob adventnem koncertu v domači cerkvi na Želinjah. Nastopi so redni v glasbeni šoli v Velikovcu, igral sem pa tudi že ob veselicah, rojstnih dnevih ali poroki. Nastopil sem večkrat v Domu prosvete v Tinjah, pri sv. mašah, v domu za ostarele ali letos v muzeju na prostem pri Gospe Sveti. Katera je tvoja najljubša pesem? Klara: Trenutno mi je najbolj všeč klasična francoska glasba, ki jo igram skupaj s sestrično Johanno (prečna flavta). Adrian: Ena mojih najljubših pesmi je Avsenikova »Te pa ti kou vredi, kar dol se usedi«, trenutno pa rad igram venček koroških poročnih plesov. Kaj je v življenju zate pomembno? Klara: Da tu pri nas udobno živimo v dobro razviti državi in ne v pomanjkanju kakor v nekaterih drugih, manj razvitih predelih sveta. Adrian: Da lahko tukaj na Koroškem živimo v miru. Kaj te jezi? Klara: Da je na svetu toliko vojn in terorja, ki ljudi ogrožajo in spravljajo v obup, jih preženejo z njihovih domov in se morajo podati na nevarno pot v negotovost, včasih pa celo v smrt. Adrian: Da mi ljudje sami uničujemo svet in se tega ne zavedamo prav ali pa nam je vseeno. Tvoja največja želja? Klara: Da bi se grozne vojne končale in bi ljudje med seboj lahko živeli v miru. Adrian: Da bi ljudem na svetu uspelo živeti bolj v miru.

zgodovinski pregled

25. NOVEMBRA 2018

Človek, ti si enkraten ...

Kaj rad delaš?

človek, ti si enkraten

Draga Lara! Tvoj načrt je vse pohvale vreden. Spoznala boš slovensko kulturo in literaturo, imela boš možnost komunikacije s svojim najbližjim sosedom. Dan za dnem boš spoznavala nove besede, jih sproti v povedih zapisovala ter jih vedno spet utrjevala. Naprosi svoje sošolce za pomoč. Prepričana sem, da ti bodo radevolje pomagali, se v slovenščini s tabo pogovarjali. Prav tako ti bodo tvoji učitelji stali ob strani in ti dajali nasvete za pospeševanje jezika. Morda imaš celo možnost, obiskati kak pospeševalni tečaj na šoli. Skušaj vsaj dvakrat na teden napisati krajše besedilo. Daj ga popraviti. S popravami se boš ogromno naučila. Svetujem ti, da se poslužuješ revije Pil plus, ki je verjetno na voljo v šolski knjižnici. Tam najdeš tudi krajša besedila, primerna tvoji starosti. V Mladem rodu je pedagoško izpiljeno gradivo za učenje slovenskega jezika. Brskala sem na spletu in na YouTubu odkrila bolj za učenje nemščine in obenem tudi slovenščine tečaj v 100 lekcijah pod naslovom: www.youtube.com/ watch?v=gbmFFC5MzB8. V poletnih počitnicah si skušaj zorganizirati jezikovne počitnice v Sloveniji in morda se čim prej s kom spoprijateljiš za redno dopisovanje. Oglej si na novo izdani učbenik avtorice Rade Lečič Slovenščina od A do Ž. Vsa slovenska besedila so naglašena in dodani so tudi zvočni posnetki ter slovar. Želim ti obilo veselja pri učenju našega slovenskega jezika, ki ga boš tudi ti vzljubila. Prisrčno te pozdravlja Marica

Pokličite me ali mi napišite vprašanje 0676 917 14 12

let med ljudmi doma in po svetu pogledi

na meji

Beležke iz zapisnika nekaj urnega pohoda na avstri j sko-sl ovenski mej i v Li bel i čah med obči no Suha i n obči no Dravograd.

Štefan Pinter v svojem prispevku razsve tljuje čas p red p leb is citom in pogleda na to, kaj je sledilo.

Kamen iz Libelič Ta ka m e n j e l e ž a l n a m e j i med dvema državama. Našli so ga na mejnem prehodu med Libeličami v Avstriji in Sloveniji.

Lena Kolter

Bernhard Jordan

gotthardt

10. oktobra bo minilo 100 let od koroškega plebiscita. Od vseh zgodovinskih datumov je ta dan najbrž najbolj zasidran v zavesti Korošic in Korošcev. Ali pa to pomeni, da zares poznamo predzgodovino plebiscita in kar mu je sledilo? Tudi če so o tem zgodovinarji napisali že nešteto študij, pa je vedenje o plebiscitu, njegovi predzgodovini in posledicah ujeto v poenostavljene črno bele razlage. Kakšno vlogo so igrali »obrambni boji« oz. boji za mejo? Kako so na sklep o plebiscitu vplivali interesi ključnih akterjev na pariški mirovni konferenci? Kakšen vpliv je imela plebiscitna propaganda? Kateri motivi so vplivali na odločitev glasovalcev? Ali pa moramo iskati globlje vzroke za plebiscitno odločitev že v 19. stoletju?

ŠTEFAN PINTER

Dogodki 1914–1920

Januarja 1918: Zahteva ameriškega predsednika W. Wilsona po »samo opredelitvi narodov« je le še podne tila osamosvojitvene težnje narodov. 28. 10. 1918 Proglasitev Češkoslova ške republike

29. 10. 1918 Proglasitev Države Slo vencev, Hrvatov in Srbov, ki je vključe vala vsa južnoslovanska območja mo narhije, z glavnim mestom v Zagrebu.

11. 11. 1918 je začasni koroški dežel ni zbor zahteval, naj Koroška vključu je tudi ono jezikovno mešano območ je, »ki se ustavno pridruži državnemu ozemlju Nemške Avstrije na temelju pravice do samoodločbe svojih prebi valcev.« 12. 11. 1918 je bila oklicana demo kratična republika Nemška Avstrija;

2. člen se glasi: »Nemška Avstrija je del Nemške republike«. Nemškoavstrijci so se opredelili kot »en narod, enega plemena in enega jezika«. Veljalo je torej narodno načelo, zato je bila legitimna zahteva Narodne vla de za Slovenijo v Ljubljani, da se na osnovi etničnonacionalnih načel pri ključi južna Koroška k Državi SHS. Po njenem naročilu so slovenski prosto voljci zasedli območje južno od Dra ve. V dogovoru LavričHülgerth je bila določena začasna demarkacijska črta po Ziljici, Zilji in Dravi. V neposrednih pogajanjih med koroško delegacijo in slovensko vlado se je bila koroška stran pripravljena sprijazniti z mejo po Dra vi vzhodno od Borovnice (Freibach), torej bi sodni okraji Dobrla vas, Želez na Kapla in Pliberk, t. i. »slovenski vo lilni okraj«, prišli k Državi SHS, even tualno tudi vzhodni del sodnega okraja Borovlje. Slovenska vlada tega predlo ga ni sprejela. Ko so slovenske enote prekoračile demarkacijsko črto, zased le Velikovec in se usmerile proti Celov cu, je to izzvalo protinapad koroško nemških enot – volkswehrovcev, ki so zasedle Borovlje, Podrožco in Podklo šter.

Med 28. 1. in 5. 2. 1919 je prepotovala komisija Chermana Milesa po naroči lu ameriške vlade nekaj predelov južne Koroške. V poročilu ameriški delegaci ji na pariški mirovni konferenci so tri je od štirih članov predlagali mejo na Karavankah z utemeljitvijo, da je Ko roška geografska in gospodarska eno ta in je večina prebivalstva naklonje na Avstriji. Nova ofenziva slovenskih enot ko nec aprila se je končala s popolnim umikom z vsega spornega območja, nakar je na začetku junija jugoslovan ska vojska zasedla južno Koroško s Ce lovcem vred. O bodočih mejah so medtem že od ločale države zmagovalke na mirovni konferenci v Parizu. 27. 5. 1919 je Svet

KULTURNA PRILOGA

štirih (ZDA, Velika Britanija, Francija, Italija) sklenil, da bo na južnem Koro škem izveden plebiscit. Prepričati so morali predvsem ameriškega pred sednika Wilsona, ki je zagovarjal za ključene geografske enote in se pri tem skliceval tudi na sicer formalno nepri znano Milesovo poročilo. 4. junija so sklenili delitev plebiscitnega območja na cono A in cono B. Cona B je prišla pod avstrijsko upravo, cona A pod ju goslovansko. Jugoslovanska stran je uveljavila zaprtje demarkacijske črte med obema conama, da bi prepreči la pronikanje proavstrijske propagan de v cono A, obenem pa naj bi s tem Celovčanom dokazali, da brez zaled ja na jugu in vzhodu ne morejo žive ti. Bilo pa je prej obratno: prebivalci cone A so pogrešali celovški trg, kamor bi prodajali svoje pridelke in si kupili potrebščine. Oboroženi boji, na Koroškem ime novani »obrambni boji«, v Sloveniji pa »boji za severno mejo«, so bili poveza ni z aretacijami in konfinacijami pri padnikov ene ali one strani, z vojnimi ujetniki na obeh straneh, plenjenjem farovžev in skrunjenjem cerkva s stra ni volkswehrovcev in surovostmi jugo slovanske vojske. Boji so zahtevali 426 mrtvih, od tega 154 na jugoslovanski strani, od njih 9 koroških Slovencev in 15 Srbov, 272 na koroškoavstrijski, ve činoma volkswehrovcev. V Senžermenski pogodbi (10. 9. 1919) je bila Avstriji prepovedana priključi tev k Nemčiji. Izgubila je številna z Nemci poseljena območja, ki jih je zah tevala zase na osnovi samoopredelitve naroda. Koroška ni ostala nedeljena, Kanalska dolina je prišla k Italiji, Je zersko in Mežiška dolina k Jugosla viji. Plebiscit v coni A je bil določen za 10. 10. 1920. Senžermenska pogod ba je vključevala tudi določila o var stvu manjšin. Nadaljevanje na strani 6

KULTURNA PRILOGA

100-letnica plebiscita

gotthardt

VINCENC GOTTHARDT

Ozračje na Koroškem se je preteklih letih občutno izboljšalo, pravi mlada ženska. Sama obžaluje, da jezika, ki ga je slišala od svoje babice ne govori. To je zanjo tako kot melodije kake pesmi v tujem jeziku, ki je ne razume. Ampak melodija ji je ostala. In to melodijo sliši v zadnjem času vedno večkrat, ker se ljudje v preteklih letih ta jezik, kakor imenuje slovensko domače narečje, spet bolj upajo govoriti. Ne razume, zakaj je na Koroškem še vedno treba mnogo napora, da postane kaka slovenska beseda vidna. To je bilo pri postavitvi dodatnih dvojezičnih napisov tako in še vedno ima občutek, da je treba prositi za vsako dodatno slovensko besedo v javnosti. Stoji pred napisom vasi Bach v občini Suha. Zakaj ne bi bil tudi ta napis dvojezičen, se sprašuje. Da bi se, če bi bil napis dvojezičen, besedi Bach pridružila še oznaka Potoče, to ve. Domačini pravijo tej vasi tako. Od starejših je slišala to besedo in si jo zapomnila. Ta beseda, tako pravi, pove več kot le kraj vasi, to je poseben občutek. Ni ji vse eno, da je nekaj zamudila, ker ne razume jezika babice in deda. To je hrepe-

nenje, notranja slutnja. O zamujenem drugem maternem jeziku razmišlja in to ji ni vseeno. To je tudi melodija, ki se sliši na koncertih Okteta Suha. In nekaj besed se je medtem že naučila, pravi. Teh postaja vedno več, ker se jih uči skupaj z otrokoma, ki sta prijavljena k dvojezičnemu pouku.

Libeliče, kako opisati to vas, skozi katero je potegnjena državna meja med Republiko Avstrijo in Slovenijo? Morda s hišnimi številkami. Do hišne številke 39 je vas Libeliče v Sloveniji, od številke 40 pa so Libeliče/Leifling v Avstriji. Vmes je državna meja. Vendar ne od leta 1920, ko je bil plebiscit, ampak od leta 1922. Zakaj? Najprej so bile leta 1920 vse Libeliče priključene k Avstriji. Lojze Kos, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Koroške, opisuje to takole: »Že pred usodnim letom 1920 so bile Libeliče pomembno občinsko središče z vsemi upravnimi, obrtnotrgovskimi in drugimi inštitucijami. Vsi so kraju napovedovali lepe razvojne možnos ti, toda čas se je za Libeličane nena-

doma ustavil natanko 10. 10. 1920, na dan koroškega plebiscita. Kljub velikonemškemu pritisku in organizirani plebiscitni propagandi, ki je skoraj po vsem Koroškem temeljito »pometla« s slovensko nacionalno zavestjo, libeliški kmetje niso klonili. Plebiscitni rezultat je pokazal, da se je večina Libeličanov odločila za takratno kraljevino SHS. Ko so v celovškem deželnem zboru nazdravljali v silnem zanosu zmagoslavja, je v majhnih obrobnih zavednih Libeličah padel prvi mejnik. Libeličani so se polni dve leti borili za vrnitev k matični domovini. Vsak dan so ruvali mejnike, rezali bodečo »državno« žico, se upirali orožnikom in avstrijski upravi, prirejali protestne shode in zborovanja, se povezali s slovenskim zaledjem … Upor je rodil zmago. Avstrija se je naveličala zavednega libeliškega »osišča« in končno pristala na ponovni pregled plebiscitnih rezultatov. Zgodil se je čudež, 1. oktober 1922 je pomenil dokončno vrnitev.«

Leta 1920 je nastala meja tam, kjer je prej ni bilo. Potegnjena je bila skozi travnike in gozdove. Življenjski pros

tor, v katerem so prej živeli ljudje, se je spremenil radikalno. Ko je bila potegnjena meja, je bil mnogim uničen tudi življenjski prostor. Ljudje so morali začeti novo življenje na meji. Kar naenkrat je bila uprava na drugi strani meje, prav tako šola, … Nova meja v Libeličah je ustavila vse. Meja je pomenila strah in meja je posegla tudi v uporabo jezika. Slovenske besede je bilo vedno manj in mnogi v deželi so skrbeli, da je obstajala meja tudi med Slovenci in Nemci. Na drobnem detajlu je to razvidno v šoli: »Dijaki, ki niso govorili slovensko, so bili v šoli za božič obdarovani z dragocenejšimi darili, slovenski otroci so se morali zadovoljiti z malenkostmi.« Nespoštljivo ravnanje z jezikom je zapustilo sledove. Za mejo na slovenski strani po plebiscitu v šoli ni bilo več nobene nemške besede, za mejo na avstrijski strani pa nobene slovenske. Slovenski besedi je na avstrijski strani stala ob strani samo Cerkev, pravi eden od udeležencev pohoda. Župnik je z nami v šoli edini govoril samo slovensko. Tako ni šlo vse v izgubo, še dodaja. Udeleženec, ki je odraščal pri svoji babici, pa pove tudi, da je on danes edini od šestih otrok, ki s svojo mamo govori slovensko, vsi drugi ne. Slovenščina je v občini, v kateri je odraščal, izgubljeni jezik, pravi. Na poti skozi gozd pripoveduje gospa. »Kot učenka sem vedela, da nekaj ni v

Libeliška gora Levo: Oktet Suha na meji v gozdu Zgoraj: Pogled na travnike in njive med Avstrijo in Slovenijo Desno: Mejnik na robu gozda. Nekaj se je odlomilo.

redu v občini. Ko je moja mama deset letja pozneje umrla, je potem prišlo mnogo na površje. Nikdar se o tem ni govorilo. Da, slovenski jezik je bil materinščina moje mame. To smo izvedeli, ko je umrla. Mi nismo o tem vedeli nič. To ti odnese tla pod nogami.«

Tik ob mejniku med Avstrijo in Slovenijo dobiva gozd svojo posebno moč. Med drevesi osem oseb, ki se po nekaj taktih izkažejo kot pevci Okteta Suha. Ambasadorji, ki so ponesli slovensko pesem in vest o dveh narodih, doma v občini Suha v svet, so doma. Njihova koncertna dvorana je gozd, nikjer kake meje in znana melodija pokrajine. Slovenska pesem, nemška pesem. Več je bilo slovenske pesmi, ker je ta v preteklosti postajala vedno tišja. Tukaj v gozdu je bila dosti glasna in neslišno je bilo tudi, kako je mnogim žal,

je optimalna priložnost, da kot manjšina pogledamo nazaj, naprej in seveda na to, kje smo zdaj. Kajti šele ko se nehamo sami zavajati, se zavedamo, da se družbene razmere ne pojavijo kar tako, marveč nastajajo iz zgodovinskega procesa. Ta ugotovitev pa nam pomaga razumeti stanje dvojezičnosti na Koroškem danes in z njim povezanih 100 preteklih let. Lahko bi pisala nešteto strani, zakaj sta, z mojega vidika, zgodovina in praznovanje desetega oktobra problematična, vendar bi se raje malo poglobila v sliko sožitja na Koroškem. Za trenutek usmerimo oči na enakopravnost in enakovrednost slovenskega jezika na Koroškem. Kakšna je ta »dvojezična« Koroška? Kakšen je njen odnos do slovenske manjšine?

da se je ta jezik v njihovem rodu počasi umaknil in postajal vedno bolj tih. Spomin na navzočnost slovenske besede v preteklosti postaja močnejši. Slovenske melodije pomagajo spominu in veliko se jih spominja: babica, dedej, včasih tudi oče in mama, pa v cerkvi … pred leti je bila slovenska beseda zelo močno prisotna v občini Suha.

Ste pripravljeni?

Začnimo s šolstvom. 7. člen dodeljuje slovenski manjšini na Koroškem pravico do osnovne izobrazbe in ustreznega srednješolskega pouka v maternem jeziku. Kot izpolnitev le-tega je bila leta 1957 ustanovljena Slovenska gimnazija. Število prijav k dvojezičnemu pouku narašča, delež teh, ki znanje slovenščine že prinesejo s seboj v šolo, pa drastično upada. Izredno velik delež učenk in učencev slovenščine po zaključeni ljudski šoli ne uporablja več in tako se znanje jezika izgubi ponovno. Primanjkuje dvojezičnih učiteljev in učiteljic, na dvojezičnih ljudskih šolah pa zaposlujejo tudi enojezične ravnateljice in ravnatelje. Dvojezični vrtci in varstva niso obravnavani kot del osnovnega šolstva.

In ko še odmevajo v spominu zgodbe o tem, kako meje niso mogle preprečiti ljubezni čez mejo in ne tihotapljenja, je tu na robu gozda mejnik. Nekoliko starejši je že, ni več čisto jasno razvidno, kje piše RS (Slovenija) in kje Oe (Avstrija). To je simbolika, ki je ni treba popravljati. Zdaj je treba poskrbeti za drug čas. Kar je bilo utišano, postaja glasneje. V ozadju zvenijo še besede iz pogovora: Meje gor ali dol. V preteklih desetletjih smo se izgubili izpred oči. Ne poznamo se več. Začeti moramo znova. Ne prestopajmo samo meje, poskusimo prestopiti tudi najbližji prag pri sosedu doma. Te nevid– ne meje so še vedno iz stekla – nevidne in mnogokrat neprozorne.

Kako je s pravico do uporabe slovenščine kot uradnega jezika na dvojezičnem območju? Zadnja sprememba ureditve glede uradnega jezika je prišla z ureditvijo o dvojezičnih krajevnih napisih leta 2011. Ta pa je privedla do še večje razkosanosti in raznih oblik diskriminacij koroških Slovenk in koroških Slovencev, saj eni smejo uporabljati slovenščino pred sodiščem, a ne na občini, in obratno, drugi imajo dvojezično tablo, a ne smejo uporabljati slovenščine na uradu, tretji imajo dvojezične napise, a ne pravice do uporabe slovenščine pred sodiščem, četrti samo dvojezično tablo, peti pa ničesar. Dodatno pa se še soočamo s problemom zaposlenih uradnih oseb brez znanja slovenščine ali s pomanjkljivim znanjem slovenščine na občinskih uradih.

Ustavno sodišče predvideva dvojezične napise v vseh krajih s slovensko govorečim prebivalstvom nad 10 odstotkov. Danes imamo postavljenih le 167 dvojezičnih krajevnih tabel, kriterijem ustavnega sodišča za postavitev tabel pa ustreza še vsaj dodatnih 100 krajev. V današnjem času bi bilo po prvotnem zgodovinskem zapisu postavljeno veliko večje število dvojezičnih krajevnih tabel.

Koroške Slovenke in koroški Slovenci prejemamo finančno podporo za kulturno delovanje iz sredstev sosveta Urada zveznega kanclerja. 7. člen predpostavlja enakopravno udejstvovanje slovenske manjšine pri vseh kulturnih ustanovah. V Senžermenski pogodbi je navedena in zapisana pravica do enakega deleža iz vseh javnih proračunov. Omenjena finančna podpora pa se od leta 1955 ni več povišala v skladu z inflacijo, kar je v današnjem času privedlo do znižanja za več ko polovico tedaj predvidenih sredstev. Medtem ko imajo v Avstriji verske skupnosti urejeno zastopstvo, velja za manjšinsko organiziranost le društveno pravo. Ustanovitev kulturnih društev je neomejena, vendar to ne zagotavlja javno-pravnega zastopstva. Za ohranjanje dvojezičnosti na Koroškem in zagotovitev obstoja slovenske manjšine je pomembno enotno javno in pravno izvoljeno zastopstvo, ki je v prvotnem interesu koroških Slovenk in koroških Slovencev.

Pomagajte mi še enkrat, pozabila sem! Kakšno sožitje naj bi že praznovali 10. oktobra?

Lena Kolter, 22 let, iz Bilčovsa, študentka glasbe

»Po du švicarskem smo na določenem zgle območju dežele v vseh občinah, kjer

živi le majhen del prebivalstva s slovenskim maternim jezikom, uredili dvojezično šolstvo in ne sprašujemo otroka, ali nemško ali slovensko, temveč zahtevamo učenje obeh jezikov od vsakega učenca. Prepričani smo, da je to v korist narodov, ki živita v tej deželi.« Tako je dejal namestnik deželnega glavarja Ferlitsch (ÖVP) 28. januarja 1946 v koroškem deželnem zboru. To je vredno pozornosti, če pomislimo, da se je leta 2017 ÖVP zdelo nemogoče vključiti slovenščino kot drugi deželni jezik v koroško deželno ustavo. Iz Ferlitscheve perspektive ni nastalo nič, kakor nam je pokazala preteklost. Po znatnem pritisku nemškonacionalne strani je deželni glavar SPÖ Wedenig leta 1958 izdal odlok, ki je omogočal, da so otroke odjavili od dvojezičnega pouka. K temu so nato silili starše, potem ko sta FPÖ in koroški Heimatdi-

KULTURNA PRILOGA

Arnold Mettnitzer

DRUŽINSKA PRILOGA

Njegove besede »Bodite pogumni! Ne bojte se!« ne eliminirajo strahu in ga tudi ne zanikajo. A ga relativirajo in mu odvzemajo izključno hegemonijo v epicentru človeškega čutenja in ču stvovanja. Proti temu vse hromeče mu strahu postavlja potujoči pridigar iz Nazareta vero, upanje in ljubezen kot močnejše adute. Te tri kreposti

so tako rekoč svetopisemski recept, kako lahko človek ohrani svojo notra njo svobodo in se mirno sooči z vsem, kar se dogaja okoli njega. Ne, ker bi bil tako pogumen in prepričan, da se mu nič ne more zgoditi, temveč iz prepričanja, da se ima za svoje življe nje zahvaliti višji sili, ki se ji ravno v težkih časih zaupa. Strah pa nikakor ni samo negativen! V prvi vrsti je telesnoduševni sistem za zgodnje alarmiranje, ki skrbi za to, da pravočasno spoznamo nevarno sti in adekvatno nanje reagiramo. Po

»Zakaj se bojimo moških, ki se boji jo žensk, ki se bojijo nas,« vpraša miš svojo mater. Ta dialog med mater jo in otrokom jasno pove, v čem ob staja ena najbolj učinkovitih strate gij proti strahu: Preprosto v tem, da ga poimenujemo, da zastavimo vpra šanja in da govorimo z ljudmi naše ga zaupanja o naših strahovih. Kar se poimenuje, se lahko prežene. Da smo torej kos svojim strahovom, zadošča pravzaprav pametnost miši. Ta ob staja namreč samo v tem, da govori mo o svojih mislih in občutkih, da jih zaupamo ljudem, s katerimi skupno najdemo rešitve, ki nas obvarujejo pred tem, da iz muh nastanejo slo ni. Kdor poskuša svoj strah poimeno vati, se bo čudil, kako hitro s tem iz slonov nastanejo muhe.

žarišču

Mihi Kristof-Kranzelbinder, igralec

just

Nina Zdouc, pesnica

ar ima moč, da me rani, ni na pol tako močno kakor moj ob čutek, da sem lahko ranjen.« S tem stavkom opisuje Wil liam Shakespeare hromeči začara ni krog, ki dela strah za Damoklejev meč nad našimi glavami in vse vidi samo še pod nevarnostjo, da smo lah ko kadarkoli ranjeni. Zaradi tega je onemogočeno jasno mišljenje, a tudi realistično preverjanje rešilnih mož nosti. Topa očala strahu vidijo potem pri vsem črno! Terapevtsko zelo po membno alternativo k temu ponu ja med drugim svetopisemski Jezus.

Bernhard Jordan, 25 let, iz Gospe Svete, študent informatike

KULTURNA PRILOGA

žarišču

Stefan Reichmann

odjavi, ortstafelšturm. Z rešitvijo konsenzne skupine so danes zadovoljni. V zadnjih 100 letih se je slovensko govoreče prebivalstvo po številu zmanjšalo in iz slovenske skupnosti je nastala dvojezična. Skoraj vsak izmed mojih prijateljev ima stare starše, ki so govorili slovensko. Sami pa govorijo le redki in peščica se je jezika učila v šoli. Jezik se torej vedno bolj oddaljuje. Da lahko regija v prihodnosti še črpa iz svojih potencialov, je potrebno spet pospeševati Ferlitschevo idejo. Kos za kosom naj bi izgrajevali pouk slovenščine v južnokoroškem prostoru, da bi lahko dosegli trajnostno sožitje. 10. oktober kot praznik ne ustreza, da bi razvijali trajnostno skupno podobo zgodovine, ki bi ustrezala obema narodnima skupnostima. Rad bi opozoril na predlog zgodovinarja Karla Stuhlpfarrerja, ki je predložil, da naj praznujemo 8. maj kot dan osvoboditve od nacionalsocializma in to kot deželni praznik. Vendarle so predvsem slovenski in koroški antifašisti veliko prispevali k osvoboditvi od nacionalsocializma in v nadaljevanju k Avstrijski državni pogodbi. Le-ta v 7. členu določa mirno in enakopravno sožitje na Koroškem. To bi bili konkretnejši in manj ambivalentni dnevi, da bi praznovali skupno Koroško kot pa 10. oktobra, ku mu vsi pripisujejo svoj pomen, tako da naposled sploh nima nobenega pomena. Po 100 letih bi bil pravi trenutek, da nadomestimo 10. oktober, ne pa da na vso silo poskušamo spremeniti pomen tega praznika.

Mira Stadler, režiserska

Arnold Mettnitzer je teolog in psihoterapevt.

ako kot mnogi drugi so z vsakim lockdownom gledališče in ljudje, ki v njem delajo, nekako globoko zaspali, kot trnuljčica. Kot že lahko sklepamo iz pravljice, to ni prostovoljen spanec in zagotovo ne miren. Neki virus na svetu je v iglo dal strup in mi smo se je dotaknili. V prvem lockdownu je bil spanec trnuljčice nehoten, ampak miren. Vdih. Izdih. Spanec je bil mož nost, da obdelaš stvari, ki so dolgo ostale nedotaknjene. To je bilo marca, zdaj je način spanja podoben REM spancu, v katerem se premetavaš v postelji in sanjaš grozne stvari. Sanje, ki te zbudijo in si moker po vsem telesu. Kaj želim povedati s to kreativno pravljično metaforo: Seveda je bilo lepo, da sem imela končno čas zase. Malo pavze. Študij režije je bil izjemno zahteven in po študiju sem takoj začela delati in sem bila nonstop v akciji. Kot asistentka režije se počutiš, kot da si vedno na poti ali pri telefonu. In sprva je seveda sproščujoče vedeti: Nihče me ne bo poklical, ker se ni o čem pogovarjati. In nikamor ne morem iti, ker se je veliki in glasni motor nacionalnega

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Mt 5, 3-10

DRUŽINSKA PRILOGA

gledališča enostavno ustavil kot še nikoli prej. Sprostitev. Vdih. Izdih. Ampak v naslednjem trenutku se pojavijo strahovi sanj. Kako bo naprej? Ali naj se vsi že načrtovani projekti v celoti preložijo ali odpovedo? Se bodo v bližnji prihodnosti gledališča zanimala za mlade režiserke ali pa se bodo pri ustvarjanju naslednjega programa zopet vrnila k etabliranim režiserjem? Ali koga trenutno zanima moja prijava? Naj menjam poklic? Poskušam vse skupaj videti pozitivno in sprejeti nove izzive, vidim pa tudi številne kolegice in kolege, ki so na robu obupa, ker ne morejo predvideti, kdaj se bodo vrata gledališč, koncertnih hiš in kinodvoran spet odprla in kdaj bodo lahko spet delali. Januarja? Če mislimo realistično, verjetno februarja ali pa marca? Ta negotovost je pravzaprav nekaj, o čemer že vsi profesorji na univerzi govorijo: »Negotovost je del tega poklica. Kar navadi se!« Toda ta negotovost – v tem trenutku neskončna negotovost – je nekaj novega. Nekaj, kar te res pretrese. Kaj naj naredim? Jasno: Vdih. Izdih.

Stefan Reichmann

DRUŽINSKA PRILOGA

Valentina Inzko, igralka in pevka

aupati pomeni notranje se umiriti in verjeti, da se bo zgodilo. Da bo prišel čas spremembe in da bo prešel čas dvoma. Odložila je telefon in v mislih na svojo vnučko hitro namazala še »abule« na biskvitno torto. »Vse tabule« je žarelo na stopljeni čokoladi v strupeno zelenih črkah. Rožice iz marcipana je s tresočo roko ljubeznivo namestila v krogu. Po vseh teh letih mu je za rojs tni dan še vedno z veseljem spekla torto in zaupala, da je bo vesel. Tudi če bo to leto vse drugače. Z okusom torte v ustih je odhitela do vrat in ta so se razprla pred njo. Zavita v misli se je preoblekla v belo in vstopila v dvigalo. Prijazen pozdrav in eno vprašanje za drugim. »Gospa doktor, koliko dni mi še ostane?« Obstala je. Zunaj so glasovi odmevali na hodniku. Spomnila se je prvega dne na oddelku, ko je sedela v pisarni in čakala, da se ji nekdo posveti. Na steni je visela majhna tablica, na kateri je z modrimi črkami pisalo: »Ni važno, koliko dni imamo v življenju, ampak koliko je življenja v teh dneh.« Pogledala mu je v oči. In za nekaj trenutkov ni bilo besed. Ker včasih ni besed. Ni besed za občutke ali razlage. V brezbesednem molku je vladalo brezizrazno zaupanje. Med razlago je zaupanje raslo, besedo za besedo. In čutila ga je v pogledu. Grelo jo je do srca. Grelo jo je še na poti domov, ko je korakala po zasneženi cesti. Korak za korakom po prazni cesti. Počasi in previdno. Prvič spet na svežem zraku, mrzel veter jima je pihal v gube na obrazu, v katerih so bile vidne bolečine preteklosti. Ampak za pozorno oko tudi toliko več. Koristne izkušnje, drugačni časi in živeta dobrota. »Lepo nama je,« je predrla tišino. Čisto zares, se je zamišljeno strinjal z njo. »Ker se imava,« je dodal in opazoval, kako se je v njenih zrelih očeh zazrcalil topel nasmeh. Nasmeh mu je zdrsnil čez obraz. Njen prvi sneg. Seveda se ga ne bo spominjala, a njemu bo ostal ta spomin. Stal je v kuhinji in mešal juho. Le še malo soli in kajenskega popra je želel dodati, ko ju je zaslišal. Dva glasova. Nežno pripovedovanje in veselo brblanje. Odložil je žlico in odšel do priprtih vrat dnevne sobe. Skozi špranjo ju je zagledal. Držala jo je v naročju in jo zibala sem in tja. Dete se ji je nasmihalo in vzklikalo. Nič ni moglo opisati ponosa, ki ga je prevzel v tem trenutku. Sreča ga je kar preplavila, čutil je, kako se je razširila do prstov na njegovih nogah in prvič v življenju je zares zaupal, da življenje gre naprej. »A bova poklicali babico?« jo je slišal reči in se napotil nazaj v kuhinjo.

Stefan Reichmann

višnjić

temtakem ni problem strah, temveč njegova dimenzija in notranji vzro ki, ki vodijo do tega. Strah more reši ti življenje, toda strah more življenje tudi masivno omejiti! Predvsem te daj, če se naši strahovi dogajajo samo v naših mislih in občutkih in nima jo nič več opraviti z realnostjo. Zato je pomembno, da o strahovih govo rimo in strah poimenujemo! Kar se poimenuje, se lahko prežene! Kdor pobegne, preden je preveril nevar nost, nikoli ne bo mogel ugotoviti, kako velika je navarnost. V trenut ku, v katerem sem pripravljen soo čiti se s svojim strahom, izgubi strah velik del svoje moči nad menoj! Ni česar se strah bolj ne boji, kot da mu neustrašeno pogledam v obraz in mu zastavim svoja vprašanja. Tudi škrat v pravljici ima, kot je znano, samo tako dolgo oblast nad srci ljudi, do kler nihče ne pozna njegovega ime na. Toda v trenutku, v katerem je strupeni možic imenovan po imenu, je konec njegove oblasti! Zato je pov sem mogoče in smiselno, da se sooči mo s strahom in ga vprašamo, od kod prihaja in ali smo ga že kdaj sreča li! Ta »notranji dialog z mojim stra hom« vodimo najbolje na kakem za to dobro izbranem kraju, morda na kaki priljubljeni poti med spreho dom, na katerem si zavestno za to vzamemo toliko časa, da so ta vpra šanja zadovoljivo rešena.

enst začela kampanjo. To je bilo pogosto povezano z grožnjami in ustrahovanji, zato so celo slovenske družine odjavile svoje otroke. Posanjarimo nekoliko o naslednji misli: Če bi dvojezični šolski sistem, kakor je bil urejen leta 1945, obstajal še danes, bi bilo verjetno veliko več razumevanja drug za drugega. Jezik ne bi bil več ločujoč element, ker bi ga tako in tako vsi vsaj razumeli. Lahko bi začeli gledati območje kot dvojezično območje in ceniti njegove prednosti, vseeno ali na kulturnem in gospodarskem področju ali v čezmejnih odnosih s Slovenijo. Diskusije o imenovanjih ravnateljev po šolah bi bile z mize, saj bi tako in tako nizek nivo, ki je potreben, zlahka izpolnili. Pa še več primerov bi lahko naštel. Če sedaj pomislim na praznovanja ob 100-letnici koroškega plebiscita, se sprašujem: Kaj sploh praznujemo? Pravico do samoodločanja narodov? Zmago nad četami SHS in v nadaljevanju nad »Slovenci«? Nemško, svobodno in nerazdeljeno? Zmago demokracije nad vojno? Kaj je pravzaprav nastalo iz obljube koroškega deželnega zbora kratko pred plebiscitom, da »želi ohraniti jezikovno in narodno posebnost Slovencev zdaj in na večne čase«? Sledilo je geslo »Koroška nemška, svobodna in nerazdeljena« in obljube so se razblinile. Višek protislovenske politike je bila deportacija 917 slovensko govorečih ljudi v nemška delovna taborišča med nacionalsocializmom. Tudi po vojni se ni veliko spremenilo pri tej situaciji: pritisk germaniziranja, odlok o

orona je tečna, žalostna, utrudljiva; predvsem pa je po občutku neskončna. V prvih mesecih pandemije, ko je bila ta povsem čudna situacija zame pa za vse nova, sem se velikokrat spraševala, kaj lahko aktivno storim, da bi izboljšala svojo situacijo, saj sem se počutila paralizirano in nemočno. Tedni so minevali in minevali in vedno bolj sem prihajala do spoznanja, kar lahko storim, je: Nič. Mislim, da je celotna situacija tako in tako že dosti težka in obremenjujoča. Vsaj zase opažam, da ni treba forsirati neke umetno ustvarjene kreativnosti, ko stoji ves svet. Odločilen osvobajajoči trenutek je bil, ko sem sklenila, da nekatere stvari ležijo v mojih rokah, nekatere pa ne. To predvsem velja za čustva. Na nekatere dni sem se počutila obupano, na druge pa spet močno in polno upanja. Pomagalo mi je, da sem vedela, da smo vsi v isti situaciji. Predvsem kulturo je pandemija močno zadela, saj je bilo veliko število produkcij in projektov odpovedanih. Veliko pritiska mi je odvzelo, ko sem se pogovarjala s kolegicami in kolegi, ki so bili vsi v isti situaciji in ki so mi dali občutek, da nisem sama. Zapiranje gledališč in kulturnih institucij

DRUŽINSKA PRILOGA

je bil seveda velik šok. Mislim pa, da lahko tudi doma veliko črpam iz petja, iz glasbe, iz filmov. V trenutkih, ko sama zase zapojem kakšno pesem ali si ogledam kak dober film, čutim, da se ne bojim za prihodnost kulture ali kulturnega ustvarjanja. Kultura je zvrst, ki je že vedno preživela, ker jo bodo ljudje vedno potrebovali in ker je brezčasna. Isto velja za naravo. Čeprav živim na Dunaju sredi mesta, mi je bil ta čas velik izziv za izlete. Sprehajala sem se po četrtih ali krajih, v katere redko zahajam in svež zrak mi je vedno znova izboljšal ozračje. Tudi prijatelji, družina, dobra hrana, kozarec vina in še marsikaj me je rešilo pred obupanjem. To in dejstvo, da gre vedno naprej, da je tudi ta nočna mora samo občasna. Mediji so se v teku pandemije velikokrat vrteli okoli vprašanja: Kakšen vpliv bo imela korona na našo prihodnost? Sama sem veliko o tem razmišljala, toda mislim, da glede tega ne morem in tudi nočem postavljati kakšnih teorij. Mogoče je moja naloga v tej veliki sliki enostavno ta, da opravim dan za dnevom, noč za nočjo. Da potrpežljivo čakam na normalne čase. In da upam, da bodo ti časi kmalu prišli.

Stefan Reichmann

ekdo gre čez oder in drugi ga opazuje. Ta enostavna izpoved določa tri osnovne elemente gledališča: prostor, igralca in gledalca. Elementi so ključni, da gledališče sploh lahko obstaja. Leto 2020 nam bo ostalo v spominu. Znašli smo se v surealni situaciji, ki je v tej obliki v naši deželi še ni bilo. Omejeno gibanje, zaprte trgovine, gostilne, bari in kavarne, zaprta zabavišča, prepoved srečavanja z ljudmi, zapoved upoštevati razdaljo do drugih, prepovedano uživanje kulturnih prireditev v skupinah in v živo – zareze so vplivale na vsakdanje življenje vsakogar. Tako se je tudi za nas kulturne ustvarjalce in ustvarjalke mnogo spremenilo. Čeprav smo na kulturnem področju navajeni delati v težkih razmerah, z minimalnimi finančnimi sredstvi, čeprav je večji del umetnic in umetnikov slabo plačanih za svoje delo in je negotovost preživljanja s poklicnim delovanjem največkrat del delovnega vsakdanjika, je sedanja situacija tudi za nas nova, neznana. Prostor. Gledališke dvorane so praz ne. Znani bavarski ustvarjalec Karl Valentin je odgovoril na vprašanje, kako to, da je toliko gledališč praznih, z zelo jedrnatim stavkom: »To je samo zaradi izostajanja publike.« Tudi zdaj publika izostaja. Prepovedano je zbiranje ljudi v namen potešenja kulturnih potreb. Tako je – kratko in jedrnato in enostavno. Potreb? Se opravičujem, besedo sem verjetno napisal iz poklicne ošabnosti. Saj je ljudem tudi prepovedano obiskovati igralnice ali preživeti lep popoldan z družino v kakem kom-

pleksu za paintball. V cerkev k maši lahko gredo, to ja, v teh zaprtih prostorih je dovoljeno, da se zbirajo. Toda to je samo zaradi ločitve med državo in Cerkvijo. Tako enostavno. Publika. Res publica. Republika določa, da v gledališču zaenkrat ni publike. Igralec. Toliko je filmskih in televizijskih zvezd in zvezdnikov. In mnogo jih je izvrstnih, vrhunskih. Na ogromnih ploskih zaslonih jih lahko vsak čas povabimo v svoje dnevne sobe in odpeljejo nas v katerekoli svetove, ki si jih zaželimo. Ne samo njihovo delo, tudi njihovo življenje nas očara. Najbolj pa tisto, kar lahko zasledujemo v rumenem tisku. To je ponavadi največji užitek. Zakaj naj bi torej potrebovali gledališke igralke in igralce? Zakaj gledališče nasploh? Odgovor je zopet enostaven. Prav zaradi tega, česar nam v zadnjem času najbolj primanjkuje: socialne komponente. Stika z drugim. Gledališče je enotnost prostora, igralca in gledalca. To je bistvo, to je čar. Neposredno doživljanje, skupna emotivnost in kreacija čustvene atmosfere v medsebojnem plemenitenju. Zato je gledališče prav tako res publika. In bo preživelo še marsikatero republiko. Prepričan sem, da bo kultura na novo zaživela, ker MORA na novo zaživeti. Ni druge opcije. Vse drugo bi pomenilo dokončen propad razsvetljene, odprte, sočutne družbe. Kultura bo na novo zaživela, ker mora na novo zaživeti, ker moramo spoznati, da je v morju, ki se imenuje življenje, le kanček resnice v stavku: »Če gospodarstvu gre dobro, nam vsem gre dobro.« Kultura bo na novo zaživela, ker mora na novo zaživeti, ker se mora boriti proti poenostavljanju, površnosti, brezčut nosti in poneumljanju. Kultura bo na novo zaživela, ker JE osnovna potreba razumnega človeka. In igralke in igralci bomo naprej iskali pot skozi sebe v drugega. Seveda pod pogojem, da si tu in tam lahko privoščimo kakšen hlebček kruha. Ampak, ko bo gospodarstvu in politiki šlo res dobro, bodo morda vsi ljudje na svetu brezplačno imeli dovolj kruha. Kot optimist upam v to ...

DRUŽINSKA PRILOGA

5. MAJA 2019

Pogovor z zveznim predsednikom Alexandrom Van der Bellnom cerkveni list krške škofije | ustanovljen 1926

štev. 30

Da je krščanstvo za Avstrijo pomembno ne le iz tradicije, temveč zaradi sporočila Nove zaveze, pravi zvezni predsednik Alexander Van der Bellen v pogovoru z avstrijskimi cerkvenimi časopisi. Letos je spet vstopil v evangeličansko Cerkev. Zvezni predsednik si želi EU-patriotizem in pripoveduje, kako mu gre, ko mora podpisati zakone, katerih vsebina je po njegovem napačna.

gotthardt

Viktor Marketz škofov oče

Polde Zunder je leta 1978 stal pred Komendo na Rebrci. Imel je občutek, da ne-

misijonska

Alexander Van der Bellen ...

... o narodnih skupnostih Avtohtone narodne skupnosti so samoumevni del Avstrije. To je tudi zakonsko zajamčeno. Po 8. členu 2. odst. Zvezne ustave se republika (zveza, dežele in občine) opredeljujejo za svojo naravno jezikovno in kulturno raznolikost, ki se izraža v avtohtonih narodnih skupnostih. Potrebno je spoštovati, zagotavljati in pospeševati jezik in kulturo, obstoj in ohranjevanje teh narodnih skupnosti. ... o posredovanju materinščine Lastni jezik in lastna kultura tvorita bistvo narodnih skupnosti, za katere sta značilna nenemška materinščina in last na narodnost. In večjezičnost je zelo pomembna. Seveda so pri tem potrebna tudi finančna sredstva, kot jih predvideva posebej 3. del Zakona o narodnih skup nostih. ... o slovenski narodni skupnosti Slovenska narodna skupnost naj bi bila še naprej živ in bogateč del naše najjužnejše zvezne dežele. Pokrajinsko čudovit in skozi stoletja kultiviran prostor Koroško pa naj bi vsi deželani doživljali kot skupno domovino.

»Brez narodnih skupnosti bi bila Avstrija vsekakor revnejša«

www.nedelja.at

FOKUS

29. julija 2018 | Tel. 0463/54 5 87 - 35 10 | Letnik 87 | € 1,00

PriLoga

NAJBOLJŠE ČRTICE LITERARNEGA NATEČAJA

ana kolar: B e l i t u l i p a n »Ob vožnji mi ni bilo mar za prometne znake in omejitve!«

koži občuti klimatsko krizo – in hkrati zadnja generacija, ki ima še možnost, da kaj bistvenega spremeni. Smejo torej ob petkih otroci »špricati« šolo, da demonstrirajo za večjo klimatsko zaščito? Van der Bellen: Z mojega stališča da, kajti kar v dveh šolskih urah zamudijo, se lah ko pozneje naučijo. Pri klimatski krizi pa gre za procese, ki jih ne moremo obrni ti. Jaz najhujših posledic ne bom več do živel, za mlade ljudi je tisočkrat več na kocki. Zato tudi pravijo učenci / učenke: »Vi odrasli ste uničili, vam ni treba pla čati cehe, toda vi nam hočete prepoveda ti, da investiramo dve uri?« Religija v družbi slabi. Bi vam povzročalo skrbi, če bi povsem izginila? Van der Bellen: Mogoče je, da ena ali dru ga religija izumre. Toda da religioznost v celoti izumre, ne verjamem. Za to je po treba po nečem prevelika, ki poskuša raz ložiti, kaj je življenje, od kod prihaja in kam po smrti gremo. Konkretno vprašanje: Bi bilo vseeno, če bi krščanstvo v Avstriji izumrlo? Van der Bellen: Ne. Kajti gre za meni tako pomembno sporočilo Nove zaveze. Da se kolikor toliko ravnamo po njem, je po mojem mnenju potrebno ne le za čla ne Cerkve.

V predvolilnem boju ste izjavili, da razmišljate o ponovnem vstopu v Cerkev. Ste se že odločili? Van der Bellen: Da, jaz sem letos spet vstopil v evangeličansko cerkev augsbur ške veroizpovedi. Kako presojate izmenjavo med verskimi skupnostmi in politiko v Avstriji? Van der Bellen: Osebno sem imel števil na dobra srečanja, kar je morda odvisno tudi od tega, da se sestava škofovske kon ference danes razlikuje od sestave v časih Groerja in Krenna. Redno se pogovarjam s kardinalom Schönbornom. Na Predarl skem sem imel nazadnje lepo srečanje s škofom Elbsom. Tudi z evangeličanskim škofom Bünkerjem sem v stiku. Nasploh je pomembno, da politika in verske skup nosti vzdržujejo stike, in da Cerkve, Ca ritas in Diakonija v socialnih vprašanjih zaprosijo za besedo. Cerkve kakor Rdeči križ in druge organizacije cenijo častno službo. Ne bi si rad predstavljal Avstrije brez tega nenadomestljivega angažiranja. Geslo sociala: Kmalu vam bodo predložili pravkar v državnem zboru sklenjeno spremembo minimalnega zagotovila za socialno podporo kot zveznemu predsedniku v podpis. Za begunce, varstvene upravičence in velike družine prinaša to poslabšanja, o katerih se je kontroverzno razpravljalo. Kaj mislite o tem?

Predstavniki desetih avstrijskih cerkvenih tednikov v pogovoru z zveznim predsednikom Van der Bellnom. Med njimi tudi Gerald Heschl (Sonntag) in Vincenc Gotthardt (Nedelja) iz Koroške. Skupna naklada cerkvenih časopisov je nad 500.000. HBF / LecHner

Predsednik Alexander Van der Bellen

Van der Bellen: Ne spada med najprijet nejše naloge zveznega predsednika, da podpisuje zakone, pri katerih ima čisto drugačne poglede. Že veljavno indek siranje družinske doklade (prilagoditev življenjskim stroškom po bivališču pri v tujini živečih otrocih) imam za gos podarskopolitično, socialnopolitično in zunanjepolitično napačno. Izhajam iz tega, da to evropskopravno ne bo ob veljalo. Toda ker zakon ni očitno proti ustaven, nisem mogel drugače, kot da ga podpišem. Tudi zdaj pri socialni podpori imam hude dvome – geslo »diskriminaci ja otrok«. Mi bomo zakon, ko bo predlo žen, skrbno preverili. Mogoče pa je tudi, da bo moralo ustavno sodišče stvar razči stiti. V zadnji jeseni nisem podpisal nove le splošnega zakona v okviru prilagodit ve zakona o penzijah, ker je bila očitno protiustavna. S predsednikom državne ga zbora Wolfgangom Sobotkom sem do segel soglasje o tem, da bom novelo pod pisal hkrati z naslednjo novelacijo, ki bo protiustavni polstavek črtala. Zvezno upravno sodišče je med februarjem 2017 in julijem 2018 spet razveljavilo 43 odstotkov azilskih odločitev pristojnega zveznega urada. Kako ocenjujete to? Van der Bellen: Če skoraj polovica odlo čitev kakega oblastnega organa ne velja, ima očitno kakovostni problem. Odloči tve so seveda težavne, če manjkajo doku menti. Ni vsak razlog za beg tudi razlog za azil. Meni je tudi jasno, da ne prihaja jo k nam samo svetniki, kakor tudi med nami Avstrijci ne živijo samo svetniki. Jaz osebno ne bi hotel sprejemati odlo

HBF / LecHner

čitev. Toda ker so moji starši trikrat be žali oz. so se izselili, imam poseben odnos do tega vprašanja. Desnoekstremna skupina »Identitarci«, ki zaposluje politiko in sodstvo, očitno sanja o etnično »čisti« avstrijski identiteti. Kakšno vrsto avstrijske identitete bi postavili nasproti njihovim predstavam? Van der Bellen: Zadnje, kar si želim, bi bila nemška narodova skupnost, kakor so si to predstavljali nacisti. Če bi bilo to tako, bi moral vzeti na znanje, da ni sem pravi Avstrijec: Moja mati prihaja iz estonske družine, moj oče je kultur no Rus, po rodu pa severozahodni Evro pejec. Če me kdo vpraša, rečem: Jaz sem Kaunertalec, Tirolec, že 40 let Dunaj čan, Avstrijec in Evropejec – in kje je problem? Med avstrijskimi cerkvenimi časopisi sta Glasnik za hrvaško narodno skupnost na Gradiščanskem in Nedelja za slovensko narodno skupnost na Koroškem. Kak šen pomen imajo narodne skupnosti za Republiko? In kako jih lahko podpiramo? Van der Bellen: Najpomembneje je ohra niti jezik. Zato je bilo tudi odločilno, da je bil razčiščen nevšečni spor o krajev nih tablah na Koroškem v preteklih letih. Moti me, če se govori o koroških Sloven cih, jaz govorim raje o slovensko govore čih Korošcih – ali hrvaško govorečih Gra diščanih. Brez teh narodnih skupnosti bi bila Avstrija vsekakor revnejša. Samo en primer je prispevek slovensko govorečih Korošcev k avstrijski literaturi, pomisli te recimo na Petra Handkeja, Florjana Li

puša ali Majo Haderlap. Nemalo ljudi ne vidi Evrope kot svoje domovine. Kako bi se dalo to spremeniti? Kako bi se dali ljudje motivirati za to, da gredo 26. maja na volitve parlamenta EU? Van der Bellen: Težavno je ljudi nago voriti ne le prek glave, temveč najti pot do srca. Seveda mi pridejo na misel ar gumenti kakor: Samo Komisija EU lah ko mednarodne koncerne odvrne od tega, da zlorabljajo svojo tržno moč; posamez ne države so za to prešibke. Toda to je zelo intelektualizirano. Mi potrebujemo nujno EUpatriotizem – tudi zato, ker po svetu nismo obdani samo s prijatelji: Vla da predsednika Trumpa v USA je poka zala, kako hitro lahko propadejo prija teljstva. Z Rusijo imamo na vzhodu soseda, ki je povezan s tveganji, ki jih je težko oceniti. Moramo skrbeti za Afriko in s Kitajci ne prestano iskati modus vivendi. Kdo drug kot EU bi zmogel to? Vrhunski politiki imajo večinoma zelo malo zasebnega življenja. Doživljate to kot riziko za odnos ali prijateljstva? Van der Bellen: Poznam osebe, ki so bile po odhodu iz politike brez prijateljev. Vsak vrhunski politik se mora vprašati, kako bo dosegel, da starih prijateljev ne bo izgubil iz oči. Jaz sicer sovražim, da bi že mesece vnaprej načrtoval srečanje, toda drugače ne gre. Če bi ne imel svo je žene Doris (Schmidauer), ki je velika povezovalka, bi bil v nevarnosti, da ne bi mogel gojiti prijateljstev.

Grafična podoba danes

N E D E L J A

uvodnik

Marta Velik (95) s am o neka tednov m a ša od N ede e

Vzponi in padci

Mateja RIHTER glavna urednica

iskana beseda v slovenščini, ki vsak teden prihaja v domove, prinaša občutek domačnosti in nas povezuje med seboj po Rožu, Podjuni in Zilji, po Avstriji, Sloveniji in po svetu. Nekaj krajev, kamor prihaja Nedelja, je predstavljenih v tej prilo gi. O njih pišejo ljudje, ki so povezani s časopisom, opisujejo svoje zgodbe z Nedeljo. Kraji, življenjske zgodbe in predvsem enkratni ljudje – to troje je srčika Nedelje. Krhkost in ranljivost sta prav tako del življenja kot moč in pogum. Če smo povezani z Bogom in med seboj, se odpira življenje v pol nosti.

blikovna in vsebinska podo ba sta sledili duhu časa, skozi leta sta se spreminjali. Podo bo Nedelje v različnih obdobjih lah ko vidite kot ilustracijo na naslednjih straneh. V 95-ih letih se je marsi kaj spremenilo, a Nedelja je ostala. In to je velik razlog za hvaležnost in močna spodbuda za prihodnost.

JUBILEJNA PRILOGA

14. FEBRUARJA 2021

PRILOGA VELIKA NOČ

14. FEBRUARJA 2021

cerkveni list krške škofije | ustanovljen 1926

29. julija 2018 | Tel. 0463/54 5 87 - 35 10 | Letnik 87 | € 1,00

štev. 30

www.nedelja.at

Polde Zunder je leta 1978 stal pred Komendo na Rebrci. Imel je občutek, da nekaj manjka. »Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Sonce je sijalo na Komendo in kazala se je v najlepši večerni atmosferi. Takrat je bila Komenda ruševina. Jaz sem še doživel Metoda Turnška, ki je v tem poslopju imel samo dve sobi: kuhinjo in sobo, v kateri je spal. Takrat se mi je porodila misel, da za naše delo z mladino in otroki potrebujemo nek center, potrebujemo poslopje, ki bo otrokom dom predvsem v poletnem času.« To je bilo pred 40 leti. Danes je grad na Rebrci že desetletja dolgo preko meja znan Mladinski center in eden izmed najpomembnejših centrov slovenske narodne skupnosti. Polde Zunder: »Mladinski center na Rebrci je po vseh, ki tukaj delajo, postal velika priložnost za harmonično srečevanje, za sožitje, za lepo sopotništvo mladih ljudi ob spremstvu umetnic in umetnikov.« Več preberite na straneh 4 in 5. misijonska

PriLoga

NAJBOLJŠE ČRTICE LITERARNEGA NATEČAJA

ana kolar: B e l i t u l i p a n

»Ob vožnji mi ni bilo mar za prometne znake in omejitve!«

zgodovinski pregled

Dogodki 1914–1920

28. 7. 1914 Vojna napoved Avstro Ogrske Srbiji, začetek prve svetovne vojne, ki je zahtevala 17 milijonov žr tev in se je končala z revolucijami in z razpadom večnacionalnih imperijev. Potek vojne in nepripravljenost nem ških strank za temeljito državno re formo so zapečatili usodo habsburške monarhije. Januarja 1918: Zahteva ameriškega predsednika W. Wilsona po »samo opredelitvi narodov« je le še podne tila osamosvojitvene težnje narodov. 28. 10. 1918 Proglasitev Češkoslova ške republike

29. 10. 1918 Proglasitev Države Slo vencev, Hrvatov in Srbov, ki je vključe vala vsa južnoslovanska območja mo narhije, z glavnim mestom v Zagrebu.

Že 1. 12. 1918 se je ta država združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. 31. 10. 1918 je začasni državni zbor vseh nemških poslancev ustanovil Nemškoavstrijski državni svet kot dr žavno oblast na »nemškem naselitve nem območju avstrijske državne po lovice«. 11. 11. 1918 se je cesar Karel odpove dal državnim poslom. 11. 11. 1918 je začasni koroški dežel ni zbor zahteval, naj Koroška vključu je tudi ono jezikovno mešano območ je, »ki se ustavno pridruži državnemu ozemlju Nemške Avstrije na temelju pravice do samoodločbe svojih prebi valcev.« 12. 11. 1918 je bila oklicana demo kratična republika Nemška Avstrija;

KULTURNA PRILOGA

žarišču

Mihi Kristof-Kranzelbinder, igralec

DRUŽINSKA PRILOGA

just

Nina Zdouc, pesnica

Stefan Reichmann

Arnold Mettnitzer

Mira Stadler, režiserska

Arnold Mettnitzer je teolog in psihoterapevt.

DRUŽINSKA PRILOGA

Stefan Reichmann

DRUŽINSKA PRILOGA

Valentina Inzko, igralka in pevka

Stefan Reichmann

višnjić

edelja – ustanovitelji časopisa, zbrani okrog župnika Lučovnika v Borljah v Zilj ski dolini, so pred 95-imi leti izbra li posrečeno ime, ki že nakazuje tudi program: po težkih in dolgih delavni kih pride čas za Gospodov dan, za počitek in drobne radosti. Bralke in bralci večkrat pripovedujejo svo je spomine na mladost, kako je kdo v družini na glas bral Nedeljo, drugi pa so poslušali in tako preživljali skup ni čas.

APRIL

2021

za mašno vino. je razložil, da gre dejal Petričič pa dal omehčati in je dejal, da je tre»Denar iščeš!« je Carinik se ni je zajecljal moški. carino. »Je treje papež nar!« Bog, tega niti ob belem ba tudi za mašno vino plačati je vprašal po svoji izvolitvi župnik Homar. »Ljubi vlomilec če gre za darilo?« Devet mesecev želel presenetiti re- dnevu ne morem najti!« Presenečen prej ba plačati carino, otroci? Klemen odv temi. mu je odvrnil: »Nistehitro po teFrančišek na silvestrovo so doKako so vse to doživljali župnik. In carinik samostanu. Ker se taj- je skočil skozi okno in izginil mu je bilo pomembno, da ni nikoli ne bi videli kupili?« Petričič dovnice v španskem je na govarja: »Zanje je bi spoznali, da je rekli, da ste vino nobena redovnica, kot pričo izjavljam: je bilo edino to, da šla na nikoli ne Katja. Velik doleto. dekan, je študiral lefonu ni oglasila »Poglejte, z vami bili sestrico. Drugače da je bila na cevkah nosečnosti, ko je z željami za novo ganljivo pripoveduje Janko Krištof, boroveljski ordinariata odvrnil: sobratu podarim sod vina in on meni In Prišel je 12. teden pregledu žive,« zanje, če se Katarina kdaj nasmeje, nici pustil sporočilo »Le kaj delajo redovda je takoj prišla domov. Kancler škofijskega pregled. »Na tem Svojemu godek je Vsi so zelo veseli, je v Salzburgu. plačati carino?« Carinik redni ginekološki Mihael Krištof. Sprva je veselo vprašal: zelo veliko nuhalno in so morali paziti.« slušalke?« In potem bi krške škofije je bil v tem času vedno znova svojega. Morava zdaj jo vsi pridejo pogledat. lotil razvsak večer jo žezaželel srečno pot. je ginekologinja opazila'Katja, nekaj ne izgle- takrat izvidu Rad nice, da ne dvignejo živa. »Želijo jo pestovati, so brez strahov in se je predal in župnikoma samo: papež Frančišek. seminarista so seveda Klemen se je po prvem 18. »Našel sem Otroci svetlino. Rekla je sem slišasporočil: »Jaz sem, ali lahko Mladega ali je v sorodu z Mihaelom Krištolijo imeti pri sebi. kaj je trisomija Obirmogla dojeti, kaj dobro. Poglejmo, spraševali, odrasli, kako bi moin je dejal: prebral sem pove- iskovanja, bil 54 let župnik na da v redu.' Nisem vam zaželel vse Bog vas blagoslovi.« fom. Enkrat pa mu je bilo preveč predstav, ki jih imamo virov na internetu, Tomaž Holmar je so veseli, zbudil kot da mi je nekdo osmem otroše vse čaka. Zelo la. Zdelo se mi je, zame je kar nekaj je župnika iz spanca ki je spet pokličem kasneje. samostana Luceralo biti in kaj nas skem. Neke noči sveta. Ker dejansko jo je ta- tudi knjigo o Belli Santorum, časa nazaj moškega, »Ja, on je moj oče.« ker vedo, da je lahko dal, da bo konec nekaj Pet redovnic iz španskega temi je zaznal obrisenotranjost. »Kaj Ginekologinja da jo imajo v naročju,da je nikoli ne bi videli je bilo zelo preseneSantoruma, ki je cerkvi šum. V v bil takrat konec sveta.«k specialistu. »Poklica- ku Ricka za predsednika ZDA. On in njena v provinci Cordobasporočilo. In seveda so Janez Tratar in v ne bi spoznali, skozi odprto okno donikoli pridigal »Dddesplezal Velik je pregled spet žuKatja. na prikandidiral In je poslušale župnik vsiljivca. koj poslala domov!« pripoveduje zelo boriti za čenih, ko so mu mogla veliko poveje dejal da so zamudile papežev mrzlo. »Mama, greva je iščeš?« je vprašal toliko žive,« ganljivo če se Katarina kdaj nasmeje, Viktor gova žena sta se morala la sem Klemna. Nisemda če bom začela jokati, moški. »Denar iščeš!« belem bile tudi razočarane, sestre v samostanu naje bilo deklice. Mama ji hčere.« Zato je bil godek je zanje, slišal besede triletne pridi- nar!« je zajecljal Marketz merno oskrbo svoje tega niti ob je za Kataripogledat. kričala dati, ker sem vedela, klic. Tri argentinske poskusih pnik ko bo župnik končal proti župnik Homar. »Ljubi Bog, presenečen, ko se paliativtakrat jo vsi pridejo ustaviti. V sebi sem škofov vlomilec osebno. Po nekaj izvidu lotil razodvrnila: »Greva, za bi pre- bolj prijetno se ne bom mogla mreč papež pozna papeža. pogledom rekel morem najti!« Presenečen Klemen se je po prvem 18. »Našel sem izmučena, kot da oče da no zbrala ekipa strokovnjakov zdravnikov, v temi. po telefonu le dosegle rad delal go.« Otrok pa je z jeznim Tratar je takoj od- dnevu ne izginil in trisomija od strahu. Bila sem redovnice je mnogo so povedali, okno kaj ji sta Spoznala iskovanja, sem je po večerih pregledu so je skočil skozi »Nehaj!« Župnik se v vrednotah. internetu, prebral tekla maraton.« Na Škof Egon Kapellari besedila. Včasih, ko župniku: ne more- no oskrbo. predolgo. Amen.« kar nekaj virov na otroživljenje, »ujeli smo trisomijo 18 in da »Prav imaš, je že dekan, je študiral Santorum, osmem preživi ki so ZA otrok vreden žiima otrok najbrž dolgo v noč in pripravljalki naj bi jih naslednji govoril: tudi knjigo o Belli Janko Krištof, boroveljski napovedati: lahko je videti, da je takšen Klemen. ordinariata ki je nekaj časa nazaj jo ničesar zagotovo napieno leto, a Lepo je pregledoval besedila, te,« je slišal dobrol- v Salzburgu. Kancler škofijskega je povedal ku Ricka Santoruma, »Kdo pa je lahko se rodi, lahko živi ZDA. On in nje»Pozdravljen, poznam sebe in času Mihael Krištof. čis vljenja in oskrbe,« do poroda, lahko podpisal, pa je dejal: Njegova tajnica ga ski župnik na cesti. Pogledal je okoli fant- krške škofije je bil v tem Katjo je bilo strah kandidiral za predsednika vedno znova boriti za prireči: to se zgodi zelo redko. Takrat je sal nekaj tako neumnega?« nosečnosti na določen sta se morala zelo zagledal majhnega seminarista so seveda je zdelo pretežko. in mu seveda ni mogla Katja je v teku svoje ko se je spominjala, da gova žena Zato je bil toliko na drugi strani ceste že videl?« ga je vprašal. Mladega ali je v sorodu z Mihaelom Krištosplav. to vsega, vse se ji je dobro poznala oskrbo svoje hčere.« se je za Kataripa ti od možnosti tudi spraševali, je dejal: način doživljala božič, da. »Velikokrat sem merno ko ka. »Ja, kje si me je bilo preveč in pomislila, da je ena »Vi, gospod škof!« fantek. je rekla, da kakorkoli bolj prijetno presenečen, fom. Enkrat pa mu Marija rekla svoj paliativ»V cerkvi,« je odvrnil Zdravnica specialistka »Ko sem pomislila, da je tudi se vozila s kolesom, no zbrala ekipa strokovnjakov za je moj oče.« v službo, ko sem prav. kot mlad evangeličanski s svojo »Ja, on mogla, na poti se bo odločila, bo sem, da delam vse, no oskrbo. Spoznala sta mnogo zdravnikov, Manfred Sauer je vasi je bila mama cerkvi otroka, tega nisem s pre- molila rožni venec. Čutila domačem kraju BernstePri maši v Kotmari »ujeli smo se v vrednotah. je deklica poJanez Tratar in v to nalogo opravis splavom ubijem pastor imel v svojem poroko. Ženin Rudi je In spet je pridigal greva domov!« je žumoji moči in da sem Tudi Marija je ki so ZA življenje,je takšen otrok vreden žinarobe.« Ko je prišla hčerko. Vsa navdušena ker vem, da je to poveda- kar je v alelujo v slovensvojo. in na Gradiščanskemnevesta pa je bila Chri- majhno »Mama, je videti, da ji je s Klemnom novico ko so verniki zapeli po je bilo mrzlo. la, kot je Marija opravila se povezana Lepo je povedal Klemen. gleda domov, sta triletne deklice. Mama bil njegov bratranec, je pred nekaj leti že en- slušala, je potem deklica me je, ker je bil Klemen vedela, da bo Jezus trpel. Čutim na meji, da vljenja in oskrbe,« pridipnik slišal besede pa nemščini. Doma razsuvedno la otrokom. »Pomirilo sta. Manfred Sauer Rudija s prvo ženo Cla- ščini in Julija, halo Julija!« odvrnila: »Greva, ko bo župnik končal proti Čutil je, da sem jaz ker sem tudi sama prepevala. »Halo rekel nosečnosti na določen miren in racionalen. vlogo, da je v tistem tre- z Marijo, doživljam, da mi je jeznim pogledom krat poročil bratranca začetku vsej hiši Katja je v teku svoje ko se je spominjala, da go.« Otrok pa je z otrok umre. Močno zgodilo, da je ob Tratar je takoj odNa tem sveta in opravil je svojo Nisva si domišljala, da mi moj takole: udio. In tako se je se je z avtom peljal »Nehaj!« Župnik dana, da jo darujem. pa sploh. način doživljala božič, da. »Velikokrat sem oba. nevesto in ženina Kaplan Michael Johamob Dravi. Iz avta je župniku: predolgo. Amen.« nutku nosil naju Katarina poklicala bila Katarina je prerekla svoj poroke pozdravil »Prav imaš, je že trg v Špitalu in zato sva takoj vsi samo začasno, la samo tako, da je tudi Marija s kolesom, Claudia!« Nevesta Ko je ne- govoril: ko sem se vozila to zmoreva sama mazilje- tu smo »Dragi Rudi! Draga slišalo mrmranje, Sau- čez Glavni vse, s šestletno hčerko. porodu sem zmog na poti v službo, delam je podelil bolniško po materi je in da mi se čas slišal dobrolda živa cerTa je sem, v je pomahal cerkvi te,« v maČutila je danes duhovnika, spet srečal bledela, vsak dan posebej: opravimolila rožni venec. prosila tudi skupine »Pozdravljen, poznam svoje napake. Po sekundi kasneje župnik mater okoli sebe in nje. Za molitev sem miselna tolažba, jaz ver- sem živela zmogli.« Pred nedavnim so ime- kar je v moji moči in da sem to nalogo er pa se je ustrašil Rudi, dra- kaj dni je povedala, kaj je rekla njena hčerka, ski župnik na cesti. Pogledal je Marija je bomo mora glasiti: dragi majhnega fantje pričakoval, da mic. To ni bila samo vse to.« danes opravila svojo. Tudi spodr- kvi, mu dejal: »Seveda se v avtu: »Mama, poglej: na drugi strani ceste zagledal ga je vprašal. zakon je bil kljub molitev nosila čez otroka li pregled in tudi kardiolog a la, kot je Marija Čutim se povezana ko je videla župnika jamem, da nas je pa ti že videl?« ga Christa!« Ob robu: da bo Jezus trpel. srce že zdavnaj poslabšalo, da Božji volji, bo Bog ka. »Ja, kje si me srečen. mali Jezus!« še eno leto. vedela, ker sem tudi sama vedno na meji, zelo tudi fantek. Zaupali so, če je po to sprejeli. »Mamice iz se bo Katarinino tako sljaju odvrnil je lahko je je je, da »V cerkvi,« strah z Marijo, doživljam, da mi obozdravil, če ne, bodo mašo, ki jo je daroval se ni. Dejal začutila, da je ni otrok umre. Močno kot mlad evangeličanski je želel v Šmihelu s svojo Na tem sveKatja je takrat prvič sprejela, da je to njeno mi moj Manfred Sauer je vasi je bila mama kraju Bernsteskupine so organizirale Dekan Kristo Srienc Napisal je prošnjo na dana, da jo darujem. pa sploh. je Pri maši v Kotmari v svojem domačem deklica poprihodnosti. Lahko je ob Katarini in hvale- bila Katarina Ženin Rudi je nadškof Alojz Uran.« drugačen občuodgo- pastor imel Vsa navdušena je noviti farno dvorano. samo začasno, Katarina tako, da mi čisto Dolgo, dolgo ni bilo spet in na Gradiščanskem poroko.pa je bila Chri- majhno hčerko. niko- tu smo vsi la samo poslanstvo. »Lepo alelujo v slovenPri porodu je bil In škofijski ordinariat. enim letom si ne bi so verniki zapeli nevesta po porodu sem zmog danes je živa in zelo vznemirjeprošnjo. ko Pred čas bili po Ta so drugo zanjo. slušala, bratranec, še vsi deklica sem enodkrito žna tek kot običajno, Doma je potem kot da bil njegov Sauer pa je pred nekaj leti že vora. Zato je napisal vsak dan posebej: kdaj to rekla,« zelo imesmo toliko razmišljaJulija!« ščini in nemščini. Ni bilo druge rešitve, ime- sem živela li mislila, da bom Pred nedavnim so da ni. »Katarina, o kateri je bila zdaj na mojih ni bilo odgovora. Finanč- sta. Manfredbratranca Rudija s prvo ženo Cla- vsej hiši prepevala. »Halo Julija, halo sem se, da če jo bom danes bomo zmogli.« zanjo, oglasiti v Celovcu. pripoveduje. »Bala li in toliko molili bolelo, ko bo umrla. li pregled in tudi kardiolog je pričakoval, a se je moral osebno trd. Dekan je celo zagro- krat poročil se je zgodilo, da je ob začetku Katja. Ko se je Katarina rada, me bo bolj tako poslabšalo, se čitakole: se je z avtom peljal prsih,« se spominja pomodrela, je tudi bala bolj ni direktor pa je ostal če ne bo dovoljenja za udio. In zadržana, sedaj sem Na- se bo Katarinino srce že zdavnaj nevesto in ženina eno leto. Kaplan Michael Johamob Dravi. Iz avta je in je faro, Prej sem bila bolj lahko tako tudi še tej ljubezni. Nevesta je prenehala premikati mu je poroke pozdravil zil, da bo zapustil v Špitalu in jima izrazila sožalje. sto prepustila temu odnosu, se ni. Dejal je, da je začutila, da je ni strah nad financami pa Ko je neRudi! Draga Claudia!«mrmranje, Sau- čez Glavni trg vsem srcem, hvabica zajokala z njima šestletno hčerko. pregradnjo. Gospodar slabo, saj si že tako dol- »Dragi Katja je takrat prvič sprejela, da je to njeno se, imeti jo rada z pomahal materi s v cerkvi se je slišalo bilo srečal v cerje med nami in V je bil učila sem odvrnil: »To ne bi mu je takoj odvrnil: »Pa bledela, ustrašil svoje napake. Po sekundi je kaj dni kasneje župnik mater spet Lahko je takoj krstil, na Vto da joVimamo in da hčerka, pa er pa se je Veliko hva- prihodnosti.»Lepo je ob Katarini in hvaleRudi, draŽivljenje gre naprej mi Klemen je Katarino da bodo imeli pred tem ležna sem, kaj je rekla njena go v fari.« Dekan toliko lepega. Ker včasih mora glasiti: dragi nikoprinesla že dolgo tukaj!« kvi, mu je povedala, v avtu: »Mama, poglej: N da mi poslanstvo. dejal: »Seveda se Vdih.Izdih. besed enim letom si ne bi zadi- da nam je bil kljub spodrpripravljen, a je mislil, zamenjajva, ti si tudi tem, kar ne Znipomeni, T žna sem zanjo. Pred to rekla,« zelo odkrito Ob robu: zakon je minut. Potem je spet Pri- ležnosti čutim ob ko je videla župnika ko iščejo nači- KNi čas za forsiranje vsaj nekaj skupnih s so- ga Christa!« da bom kdaj imeNa primer takrat, srečen. mali Jezus!« še vedno zelo slabotna. je pred dolgimi leti O pripra- li mislila, sem se, da če jo bom Težko ni težko.« hala, toda bila je Lovro Petričič se Kupi- sljaju zelo ne bi toliko jokala. depripoveduje. »Bala je rekla: »Živa je.« da bi kupila vino. Blagor obne, da Katarina bolelo, ko bo umrla. Vsa navdušena je Modrost šla je zdravnica in prevevabratom peljal v Italijo, sod. Na meji pri Vrapove: »Ne pripravljamo je želel v Šmihelu rada, me bo bolj ki so takrat se čimiške K svojo majhno hčerko. litrski vi na božič Klemen božič, ker se nam vsak la bolj zapeli alelujo v Dekan Kristo Srienc Napisal je prošnjo na in zadržana, sedaj sem Naje opisati vse občutke, la sta vsak po 25. na sta bila na to, da poslušala, ko so verniki je potem dePrej sem bila bolj dvorano. pregledal prtljažnik intenzivno klica Pripravljena ljubezni. Kafarno zelo tej In carinik se odgostarše. noviti Doma bilo odnosu, seveda ni mlade življeli tih je dolgo Živimo življenje.« sto prepustila temu rada z vsem srcem, hvacarino za vino. Župnik je imela pogum za slovenščini in nemščini. ordinariat. Dolgo, Julija, halo dan toliko dogaja. umre. Katarina pa dejal, da morata plačati da gre za mašno vino. škofijski je napisal še drugo prošnjo. In spet klica po vsej hiši prepevala. »Halo se, imeti jo je komaj nekajdnev- tja dodaja, da je je med nami in je bil učila sem kot da vora. Zato nje. Tudi prvo operacijo Petričič pa je razložil, takoj krstil, na to da jo imamo in da in je dejal, da je tre- ni bilo odgovora. Ni bilo druge rešitve,Finanč- Julija!« Veliko hvaKlemen je Katarino bodo imeli pred tem ležna sem, 13 na dobro prestala. Carinik se ni dal omehčati »Je trev Celovcu. da prinesla toliko lepega. lanskega adventa, vino plačati carino. zadi- da nam je moral osebno oglasiti ne pomeni, da mi pripravljen, a je mislil, se je z avtom peljal je celo zagroMalo pred začetkom in Katarina prišli ba tudi za mašno je vprašal se je minut. Potem je spet Pri- ležnosti čutim ob tem, kar ko iščejo načiKaplan Michael Joham pa je ostal trd. Dekan dovoljenja za Katja če gre za darilo?« Iz avta je povsaj nekaj skupnih prej ni direktor dni po rojstvu, sta ba plačati carino, ne bo Na primer takrat, trg v Špitalu ob Dravi. Ko je nekaj še vedno zelo slabotna. pripramu je odvrnil: »Nistehitro zil, da bo zapustil faro, če Težko ni težko.« hala, toda bila je mu je čez Glavni hčerko. bi toliko jokala. O domov iz bolnišnice. skrbeti zanjo in žižupnik. In carinik mu je je rekla: »Živa je.« nad financami pa materi s šestletno ne, da Katarina ne pripravljamo kupili?« Petričič šla je zdravnica in pregradnjo. Gospodar slabo, saj si že tako dol- mahal Morali so se naučiti jutro, ko se zbudirekli, da ste vino ki so takrat preveva- vi na božič Klemen pove: »Ne župni vsak vsako »To ne bi bilo z vami kot pričo izjavljam: »Pa dni kasneje je opisati vse občutke, na božič, ker se nam sta bila na to, da veti z mislijo, »da živa.« Ker je bila njeodvrnil: »Poglejte, in on meni odvrnil: Dekan pa mu je takoj odvrnil: še podarim sod vina življe- se zelo intenzivno Živimo življenje.« In Kali mlade starše. Pripravljena go v fari.« tukaj!« va, ne veva, ali bo Svojemu sobratu je imela pogum za ne, sta se zelo trudila dan toliko dogaja. plačati carino?« Carinik zamenjajva, ti si tudi že dolgo umre. Katarina pa na teža nižja od porod je komaj nekajdnev- tja dodaja, da je svojega. Morava zdaj je bila neznosna. zaželel srečno pot. nje. Tudi prvo operacijo s sopri hranjenju. Utrujenostotroci? Klemen odse je predal in župnikoma je pred dolgimi leti 13 na dobro prestala. Lovro Petričič se so doKako so vse to doživljali lanskega adventa, na Obirbi kupila vino. Kupibilo pomembno, da ni je bil 54 let župnik zbudil bratom peljal v Italijo, da Malo pred začetkom in Katarina prišli Vrapri Holmar meji da govarja: »Zanje je Tomaž Na to, sod. Katja je bilo edino je župnika iz spanca ki je la sta vsak po 25. litrski dni po rojstvu, sta prtljažnik in bili sestrico. Drugače da je bila na cevkah skem. Neke noči carinik pregledal obrise moškega, In domov iz bolnišnice. skrbeti zanjo in žida je takoj prišla domov. šum. V temi je zaznalokno v notranjost. »Kaj tih je seveda plačati carino za vino. Župnik Vsi so zelo veseli, morata Morali so se naučiti jutro, ko se zbudiin so morali paziti.« »Ddde- dejal, da splezal skozi odprto vsako vsak večer jo žežupnik vsiljivca. veti z mislijo, »da živa.« Ker je bila nježiva. »Želijo jo pestovati, so brez strahov in iščeš?« je vprašal še Otroci va, ne veva, ali bo lijo imeti pri sebi. sta se zelo trudila odrasli, kako bi monižja od porodne, bila neznosna. predstav, ki jih imamo je so veseli, na teža še vse čaka. Zelo pri hranjenju. Utrujenost ralo biti in kaj nas ker vedo, da je lahko da jo imajo v naročju,

gotthardt

Občutek domačnosti

Marca eta 1926 e Nede a zag eda a uč sveta Ma o pozne e 3 avgusta 1926 se e v Se ah rod a Marta Ve k Prve st ke z »Nede o« e me a že v m ad h et h te da e župn k po bogos už u de časop s k še ved no n redno pr ha a v h šo V pogovoru e Marta Ve k doma v star udsk šo v Se ah na Kotu pog eda a na skora sto etno obdob e ž v en a

DRUŽINSKA PRILOGA

Stefan Reichmann

DRUŽINSKA PRILOGA

k naslovnici

Številka 1 – Leta 1926 in tudi 2021 Navadno, če pride do ustanovitve časopisa, izide nekaj tako imenovanih številk nič. To so številke, s katerimi pre verjajo, kako bo časopis sprejet in kaj je treba še preuredi ti. Nedelja te ničte številke ni imela in se je slovenskim bralkam in bralcem na Koroškem predstavi la kar s prvo številko, ki je izšla z datu mom 1. marca 1926. Na prvi strani vidite naslovnico prve številke Nedelje in naslovnico, po 95-ih letih.

Kako pa e bi o vaše otroštvo? Česa se spomin ate? Rod a sem v Se ah-Cerkev oče e b kmečk fant kro ač n do go etn župan Mama e b a kmečka hč Doma nas e b o šest otrok az sem se rod a kot druga v druž no Stare ša sestra Pav a e b a ze o pr dna n m rna az pa bo ž vahna B a sem povsod zraven po pouku sem torbo nes a domov n kar š a s sošo c da sem h sprem a a domov Imea sem epo m adost Stanovasmo zraven farovža n zato sem b a ve kokrat tam n pr župn ku gospodu Vavt u Rada se spom n am nastopov v farovžu S št r m et sem b a prv č na odru teda sem se za mater nsk dan uč a pesm co To se e nada eva o vsako eto sem nastopa a V farovžu smo s tud zposo a kn ge Spom n am se ko sem b a enkrat

bo na sem bra a kn go S mona Gregorč ča Od teda e Gregorč č mo ub enec Ze o rada sem vedno bra a pesm raz čn h s ovensk h pesn kov n se h rada uč a na pamet Ve ko n ze o rada sem bra a Zvečer ob uč sveče Leta 1938 sem b a na prvem dopustu pr v nogradn ku v Nemč Leta 1941 so naciona socia is ti ukini i Nede o zaradi s ovenskega ezika Kakšen pa e bi teda vaš vsakdan? V tem etu ko e pr še H t er sem konča a šo o V Apače sem se š a uč t š vat Za ve ko noč 1942 sem pr š a domov Star starš so b teda že zse en Ker sem mora a spet de at sem de a a v sosedn gost n Pr Fae u (danes gost na Ma e) Potem sem š a v tako menovan Arbe tsd enst v Ste nhaus am Semmer ng Na ta čas mam dobre spom ne vedno če sem se voz a na Duna sem se spom n a a ženske pr kater sem de a a Ze o m e b a nak on ena Nauč a sem o tud eno a drugo s ovensko besedo S ovenska beseda m e tam ve kokrat pomaga a Rusk de avc so de a tud na kmet n nekatere besede sem razume a n tako smo se tud ahko pogovar a Osem dn sem de a a pr kmetu nato sem pr š a na nas edn o kmet o Izkazn ce z tega časa mam še vedno Leta 1945 sem spet pr š a domov Mo a mama e b a teda obso ena n zaprta ker e podp ra a brate Pet et e b a obso ena n b a v zaporu v Frauenaurachu v Nemč -

26. AVGUSTA 2018

Cerkev doma

Tako je bilo tudi letos, 10. avgusta, ko so se predstavili in našteli le nekaj svojih dejavnosti: »Z našim zborom smo nastopali na družinskem sejmu in udeležili smo se adventnega petja v Brežah, obiskali smo pliberški jormak, se peljali z ladjo iz Celovca do Vrbe, obiskali razstavo umetnika Helnweina v Muzeju Wernerja Berga v Pliberku, plesali smo na praznovanju delavnice Veronika, na božičnici smo nazdravili na uspeš no leto, skupno s Simonom smo pletli in delali velikonočne snope, spoznali smo nove prijatelje, ki so obiskali delavnico s projektom Angola, sodelovali smo pri prireditvi Inkluzija v Celovcu in se udejstvovali pri oratoriu v Dobrli vasi, izčrpani smo bili po teku brez meja, pod Peco smo se naučili teka na smučeh, tedensko jahamo z Aloisom, Samo nas podi po nogometnem igrišču, tako da nato na prireditvi Special Olympics odnesemo kar nekaj kolajn, plešemo in vadimo z Valentino Kunauer, izposojamo in peremo namizne prte, oblikujemo vrt v hiši Elisabeth v Št. Andražu, šivamo nahrbtnike za youngCaritas, med tečaji se učimo slovenščino, izdelujemo hišne table, velik uspeh za nas je bila produkcija pokalov za trgovino Billa, izdelali

21. MARCA 2021

I Z

Skupaj v smehu in joku V Caritasovi delavnici Florian v Globasnici delajo z lesom, glino, perejo in likajo, obdelujejo vrt. In vsa dela opravljajo s srcem. Enkrat na leto organizirajo Po letno fešto, kamor vabijo z ges lom: srečanje soseda s sosedom.

Po jezeru z Marijo

DELAVNICA FLORIAN je pripravila poletno fešto

Na Marijin praznik – 15. avgusta, je potekala že 64. Marijina procesija z ladjami po Vrbskem jezeru. Leta 1954 so prinesli romarji iz Fatime Marijin kip za cerkev sv. Jožefa v Celovcu. Zadnji del poti – od Vrbe do Celovca – je kip potoval po jezeru. Velik odziv je botroval ideji za vsakoletno procesijo ladij z Marijinim kipom.

smo broške za Hrvatski ples na Dunaju ter pokale za Cup of colours, pripravili smo izvrstno dobre namaze za prireditev Schatten&Licht, tudi že med letom se pripravljamo na poletno fešto in na farant.« Na vse dosežke je ponosen tudi ravnatelj Caritas Jože Marketz, ki je pozdravil zbrane goste, posebej pa je izpostavil vodjo delavnice Simono Roblek, ki s svojim odličnim delom pušča pečat. Varovancem in varovankam, ki pridejo v delavnico Florian delat, je čestital. Marketz je dejal: »To niso samo osebe s posebnimi potrebami, ampak osebe s posebnimi sposobnostmi. So bolj kreativni kot včasih mi. Njim bolje uspeva najti ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem kot mnogim med nami.« Na prireditvi je nastopil hišni zbor Florian, ki je tudi zaplesal, skupina Heartworker in Oliver Schmautzer na harmoniki. Med gosti so bili varovanci iz Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem. Veselijo se, da sodelovanje še vedno poteka na prijateljski ravni, če so že na meddržavni ravni žal formalne ovire. Varovanke in varovanci pa niso samo našteli, kaj vse počnejo, ampak so povedali tudi to, kar je bistveno: »Skupaj se smejimo in jokamo. Kdaj pa kdaj se tudi jezimo in skregamo, veliko se zabavamo, se tolažimo, smo skupnost, ki drug drugemu pomaga, ki pa tudi drug drugemu pusti prostost za razvoj. Mi je večji kot jaz.«

Mateja Rihter

Škofijski administrator Engelbert Guggenberger, ki je procesijo vodil, je obiskal vse tri ladje ter podelil blagoslov romarkam in romarjem na ladjah ter tudi tistim, ki so čakali v krajih ob jezeru. Letos je bila, tako kot že lani, s svojo ladjo prisotna tudi Junge Kirche, ki je pripravila petje in slavljenje.

Biseromašnik Janez Skuk (desno) se s hvaležnostjo ozira na 60 let duhovništva. Levo: Jože Valeško.

»Čez 20.000 svetih maš sem do sedaj smel darovati, 40 let sem delal v šoli, za sedem papežev sem smel moliti in za tri ško fe, za četrtega pa prosim,« se je s številkami poigral biseromašnik Janez Skuk. Vse veličine njego vega delovanja pa ni mogoče za objeti v številke. V Spodnjih Libučah so se v nedeljo, 19. av gusta, veselili dvojnega jubileja: poleg 60letnice mašništva Jane za Skuka so obhajali še 40letni co mašništva Jožeta Valeška. Oba sta že praznovala v svojih sedanjih farah: Skuk v Sinči vasi in Valeško v Št. Petru na Vašinjah, a skupno praznovanje v domači fari je bilo nekaj posebnega. Praznovanje 100. obletnice mašništva je milost za vso občestvo. S petjem je slovesnost obogatil pliberški cerkveni zbor pod vodstvom Špele Mastek-Mori.

Voditeljica delavnice Simona Roblek z roko v roki. Desno: Jože Marketz

RIHTER

100-LETNICA MAŠNIŠTVA v Sp. Libučah: Janez Skuk (60 let) in Jože Valeško (40 let)

Molil je za sedem papežev

V uvodnem pozdravu je oba jubilanta in vse zbrane pozdravil dekan Ivan Olip, ki se je spominjal, da je bila Skukova primicija njegova prva primicija, na ka-

L E T

teri je bil. Ob Valeškovi novi maši pa je bil ceremoniar. »Ko so bile vajine slovesnosti, se mi niti sanjalo ni, da bom tukaj kdaj župnik,« je še dodal Olip, ki je s slavljencema somaševal skupaj z več kot dvajsetimi duhovniki. Med njimi je bil tudi Simon Wutte, ki je prav tako letos obhajal biserno mašo in njega je Janez Skuk še posebej pozdravil. Ob tem se je zahvalil mnogim ljudem, tudi že pokojnim, »ki so me spremljali, prenašali in nosili.« Spominjal se je svoje nove maše, kjer je bil novomašni pridigar Franc Brumnik, takratni župnik iz Kotmare vasi. Ceremoniar Viktor Omelko je bil tudi na biserni sveti maši. Da ne ve, kako je postal in ostal duhovnik, je v nagovoru povedal Jože Valeško, ki pravi: »Vse je Božja milost.« Spregovoril je o tem, kako je na Prevaljah pred nedavnim poslušal latinsko mašo v D-duru, ki jo je uglasbilo 17letno dekle. »Nosila je melodije v mislih, glavi, srcu in rokah, da nekaj napiše. Tako pride v nas Božja melodija,« meni Valeško. Tudi zanj je bila prva nova maša, na kateri je bil kot štiriletni deček, nova maša Janeza Skuka. Morda je tudi to pripomoglo k njegovi odločitvi za duhovništvo, najbrž pa je svoj delež prispevalo dejstvo, da ima duhovne poklice v sorodstvu, med drugim je

V svojih nagovorih je p. Rudolf Osanger, odgovorni za mladinsko pastoralo salezijancev v Avstriji, razmišljal o Mariji, ki je naša prijateljica in sopotnica in je »blizu posebej tam, kjer je težko.« Ne nazadnje je Marija za nas zgled, je še izpostavil Osanger, ki je omenil tudi novi praznik, ki ga je letos razglasil papež Frančišek in se praznuje na binkoštni ponedeljek: Marija – Mati Cerkve. Procesijo z ladjami pripravlja fara sv. JožefSiebenhügel v Celovcu, kjer je Marijin kip med letom tudi shranjen.

po mamini strani sorodnik tudi Polde Zunder, ki je bil njegov novomašni pridigar. Zagotovo drži, da duhovne povezave ostanejo in da nikoli ne veš, kdaj tvoja molitev učinkuje. Oba jubilanta pa sta poudarila: »Ne oznanjujemo nas samih, ampak Gospoda. Ali smo duhovniki ali laiki, vsi smo bratje in sestre v Gospodu.« Biseromašniku Janezu Skuku je v imenu dekanije Dobrla vas čestital dekan Polde Zunder in se mu zahvalil, da je vedno pripravljen graditi vez prijateljstva in medsebojnega spoštovanja. »Kako si še mladosten, ko se zagledaš v umetniški svet,« je Zunder izpostavil še eno izjemno Skukovo lastnost, in to je veliko občudovanje umetnosti. Na praznovanju biserne maše v domači cerkvi, ki jo vedno rad obišče in se veseli, da je tako urejena, je Janez Skuk nosil še isto štolo in plašč kot na novi maši. Kaj vse se je spremenilo v teh šestdesetih letih, je razmišljal. Med drugim tudi to, da je izginila latinščina in je pri sv. mašah prišel v veljavo ljudski jezik. Na vse, kar se je dogajalo, pa biseromašnik Skuk gleda s hvaležnostjo in pravi: »V hvaležnosti najdemo pravo razmerje do preteklosti.«

Mateja Rihter

Škofijski administrator pred procesijo.

RIHTER

Personalne spremembe Škofijski administrator Engelbert Guggenberger je imenoval Louisa Ifeanyichukwuja Agima za kaplana fare Železna Kapla (s 1. avgustom) in župnika Arnulfa Johannesa Pichlerja za provizorja v Tinjah in v Šmartinu pri Škofjem dvoru (s 1. septembrom). Župnik Janez Zitterer je v pokoju deloval kot pomožni dušni pastir na Zilji, s 1. septembrom pa dokončno odhaja v zasluženi pokoj. Vikar Franc Kramberger se bo vrnil v domačo redovno skupnost v Sloveniji. Škofijski administrator Engelbert Guggenberger se mu je zahvalil za vse njegovo delovanje, ki ga je opravljal v Šmihelu, Št. Lipšu in v dekaniji Pliberk ter v zadnjih letih kot pomožni dušni pastir.

M E D

Nedelja praznuje 95-letnico izhajanja in vabi k sodelovanju

Pred 95-imi leti je v Borljah v Ziljski dolini začela izhajati Nedelja. In če kakšen časopis prihaja na domove med ljudi v Rožu, Podjuni in Zilji ter po svetu 95 let, potem je ta časopis dobil svoj poseben prostor v hiši, si je pridobil svoje mesto v spominih in je doma med ljudmi, ki ga berejo danes. V velikonočni številki pripravljamo nekaj več strani ob 95-letnici Nedelje. Lepo

vas prosimo, drage bralke in dragi bralci, za vaše sodelovanje. Odgovorite na kratko na vprašanje: Moj domači kraj in Nedelja. Kako se sprašujete? Gotovo imate kakšno osebno zgodbo, ki je povezana z Nedeljo pri vas doma, se spomnite kakega pripovedovanja starejših ljudi, kake anekdote, morda ste kje našli kaj dragocenega zavitega v

M A RI JA ŠIKORON JA IN TA N JA PRUŠNIK na dveh razstavah predstavljata koroško umetnost

Vincenc Gotthardt Dom umetnikov v Celovcu »Koroška unser« je razstava, ki je na ogled v Domu umetnikov v Celovcu. Na ogled je vizualizacija zelo osebnih umetniških pri stopov do pojma »naše«: »Naša Koroška/ Unser Kärnten«. Nastala je v sklopu isto imenskega dvojezičnega literarnega pro jekta CarinthiJA 2020, ki je izšel v knjigi, v kateri objavlja svoje poglede na Koroško

star Nedeljin papir … Premislite in nam pošljite samo nekaj besed ali tudi več stavkov. Tudi fotografije bomo veseli. Svoj prispevek pošljite do najkasneje 22. marca 2021 na naslov: redakcija@nedelja.at ali na naslov: Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec.

KOROŠK A P OJE 202 1

Kristalno čisto ob žametnem glasu Koroška poje je koncert, ki nam že več desetletij omogoča vpogled v domače glasbeno snovanje. Krščanska kulturna zveza se vsako leto trudi za nov pristop, letos, v času koronskih omejitev, so se odločili za video-prenos koncerta, ki smo si ga preteklo nedeljo lahko ogledali na naših ekranih.

Kar precej zraka več za dihanje Mnogo novih umetniških stvaritev v preteklem letu v galerijah ni bilo na ogled. Zaprta vrata se sedaj spet odpirajo. In to je, kot je obiskovalec v Domu umetnikov na Dunaju rekel predsednici Tanji Prušnik: »Kar precej zraka več za dihanje, čisto nov pogled za razmišljanje in veliko sveže barve za boljši občutek v življenju«. Svež zrak za dihanje prinašata dve razstavi na Koroškem. Ena bo odprla vrata v Domu umetnikov v Celovcu. Tu so v središču slike koroških umetnic in umetnikov na temo »Koroška unser«. Druga razstava pa je na ogled v Galeriji Rožek z deli Valentina Omana.

21. MARCA 2021

N A Š I H

KRAJEV

20 slovenskih pišočih koroških avtoric in prav tako 20 nemško pišočih. Torej 2020. Za to knjigo je za ilustracije izbrala Tan ja Prušnik umetniška dela koroških umet nic in umetnikov. Ob predstavitvi knjige v Centru k&k v Št. Janžu so bila na ogled že nekatera umetniška dela. Tu je Tanja Prušnik videla, da predstavitev del iz knji ge »funkcionira tudi kot razstava«. Zato je bila vesela želje Doma umetnikov v Ce lovcu pripraviti enako razstavo. »Izbra la sem dela desetih umetnic in umetnikov iz slovenske narodne skupnosti in deset iz nemške in vem, da jih je še mnogo več, ki bi prav tako morali imeti tu svoj prostor.« Na razstavi je na ogled več del, kot jih je ob javljenih v knjigi. »Ni mi bilo pomembno, da razsta vim najnovejša dela. Prikazati sem želela različna odzivanja umetnic in umetnikov na Koroško,« pravi Tanja Prušnik. Omenja tri iz slovenske narodne skupnosti: Gus tava Januša, Natašo Sienčnik in Benjami na Webra. »Eden koroških umetnikov, ki se vseskozi ukvarja s pogledom na Koroško, je Gustav Januš. Tu gre za njegov osebni pogled bivanja z naravo in gorami, ki ga že desetletja vedno znova interpretira v svo jih slikah. Nataša Sienčnik najde simbiozo med starim in novim. Na novo interpreti ra čebelje panje in tako podaja svoj sodob ni prikaz na izredno pomembno tematiko na Koroškem: odnos do čebel in tradici jo, ki čustveno odmeva tudi v sodobni čas. Zelo novo odzivanje na Koroško, verjetno najnovejšo sploh na Koroškem, pa ima Be njamin Weber, ki ustvarja na digitalnem me dijskem področju. Njegov pogled je pogled

na svet, prihajajoč iz Koroške.« In še eno ime umetniške scene na Koroškem omenja Tanja Prušnik. »Helga Druml ima posebno ljubezniv pristop do koroškega človeka. Na svojih slikah prikazuje najbližje ljudi, ki jih spreminja samo v odtenkih.« Predvsem pa je za kuratorko razstave Tanjo Prušnik pomembno, da gre v odnosu umetnic in umetnikov do Koroške tudi za ironične in terpretacije s kančkom humorja. Preteklo leto je bilo za umetnice in umet nike predvsem leto zaprtih vrat do pros torov, kjer bi lahko predstavljali svoja najnovejša dela. Tanja Prušnik o tem, kaj se je spremenilo v življenju umetnic in umet nikov v preteklem letu? »Mnoge umetni ce in nešteti umetniki delajo zelo osaml jeni v svojih ateljejih. To pomeni, da se za nekatere ni dosti kaj spremenilo. Nekateri mi pravijo, da so imeli in imajo več časa, da so se osredotočali na svoje delo. To je ena stran. Druga pa je seveda pomanjkanje od ziva in odmevov v javnosti na naše delo, saj mi umetnice in umetniki živimo od tega, da dela tudi prodamo in si tako financiramo svoj način življenja.« Ko se bodo spet popolnoma odprla vra ta v galerije in na različne prireditve kul turnih ustvarjalk in ustvarjalcev, pa si Ta nja Prušnik želi, da republika Avstrija ne bi pozabila tega, kako pomemben je prispe vek umetnosti in kulturnega ustvarjanja za vsa druga področja v Avstriji. Zato bi bilo morda primerno spodbuditi, da bi država znižala davek pri nakupu umetnin in pod prla s finančnimi sredstvi pobude, v katerih središču je srečanje z umetnostjo. Kar um etnice in umetniki najbolj potrebujejo, je

L J U D M I

Marta Velik, rojena 3. avgusta 1926, ima 5 otrok, 4 vnukinje in 3 pravnuke.

praster

ji. To so bili hudi časi. Kot najstnica sem bila brez mame in morala delati. Hudo je bilo, ker mami tudi dolgo nismo smeli pisati. S pomočjo škofije sem pisala milostno prošnjo, da bi mamo izpustili iz zapora. Odklonili so te naše prošnje vedno znova. Negotovost je bila zelo huda. Ko ne veš, kje je. Stalno me je bilo strah. Skrbelo me je, kje so naši ljudje. Po skoraj petih letih nasilne ukinitve je Nedelja 1945 po vojni ponovno zaživela in postala cerk veni list krške škofije. Začela je izhajati tedensko. Kaj se pa je za vas spremenilo? Mama se je vrnila in tudi strici so spet prišli domov. Po vojni se je pa začel veseli čas. Imam lepe spomine na miren čas, veliko smo peli. Stric Peter je ustanovil moški zbor, mi mlada dekleta smo pa tudi pela. Na začetku smo se imenovale »Šajdarske dečle«. Od 12 nas živita le še dve. Vadili smo na »Liši«. Not nismo znale brati, ampak posluh smo imele vse dober. Nastopile smo in tudi po radiu so nas lahko slišali. Štiriglasno smo pele. Včasih smo imele res hec – pri vajah in pri nastopih. Takrat smo v bunkerju zapele in cel svet nas je slišal. Enkrat je prišel Anglež po nas dekleta, da nas je pripeljal k radijski postaji v bunkerju. Prijetno je bilo in peli smo

odziv v medijih. »Primerno bi bilo, da bi imela umetnost enako pozornost kot šport.« Galerija Šikoronja v Rožeku Še preden je Marija Šikoronja odprla svojo galerijo v Rožeku, je v razstavnih prostorih hiše svoje sledi zapustil Valentin Oman. Na dveh stenah je preizkusil svoj novi način sli kanja, ki ga je udejanjil v cerkvi na Plešivcu. Ti dve steni sta tudi na ogled ob vseh dru gih njegovih slikah, ki so razstavljene. Mari ja Šikoronja govori o negotovosti pri ljudeh, ker je enkrat vse zaprto, potem nekoliko od prto, vendar »imam občutek, da se v ljudeh začenja rahljati strah«. Ljudem vedno bolj manjka srečanje z umetnostjo, »predvsem pa z ljudmi, ki jim je umetnost življenjski eliksir.« Manjkajo pogovori in »prijeten bi bil spet kdaj kakšen objem,« pravi. Za pri hodnje si želi, da bi še velikokrat mogla reči »hvala Bogu«, ko si zadovoljno utrujena od dahne po odprtju razstave po dolgi poti pri pravljanja in razmišljanja. Tako je bilo tudi na začetku projek ta »Gradimo mostove«, maja 2020 na vrtu Galerije Šikoronja. Od takrat do danes, tudi po devetih mesecih, Koroška ni doživela večje koncentracije umetnic in umetnikov na Koroškem na enem samem kraju. Takrat je to bilo srečanje mnogih. Toda za Marijo Šikoronjo so v tem izrednem času pomemb na tudi srečanja samo nekaterih. Ker ji je to prav tako pomembno, bo tudi v prihod nje tako dolgo prestavljala termine, da bo le mogoče zbirati ljudi ob umetnosti. »Za po leti« pripravlja razstavo slovenskih umetnic in umetnikov in si za prihodnost želi, »da bi bilo čim manj negotovosti«.

Marija Šikoronja (levo) pred stenama Omanovih stenskih poslikav. Tanja Prušnik (zgoraj) v parku pred Galerijo Šikoronja v Rožeku. gotthardt

Avizo

Valentin Oman v Galeriji Šikoronja v Rožeku. Razstava je na ogled še do 21. 3., od petka do nedelje med 15. in 18. uro in nato po telefonskem dogovoru (0664 512 36 45). »Koroška unser« v Domu umetnikov v Celovcu. Odprta od torka do petka od 12. do 18. ure, ob četrtkih od 12. do 20. ure in ob sobotah od 9. do 13. ure.

Všečen je bil časovni okvir ne deljskega koncerta – približno ena ura. Povabljeni so bili pevci, aranžerji, glasbeniki vseh glasbe nih zvrsti in žanrov. Manj všečno je bilo, da sem moral vedno zno va ustavljati potek koncerta, da še enkrat pogledam, kaj je na spo redu in kdo nastopa. Pa čeprav sem nekatere poznal, spet pri drugih nisem vedno točno vedel, kaj ravno pojejo oziroma igra jo. Nivo predstavljene glasbe je bil visok, profesionalen. Segal je od sproščenega ljubljanskega popevkarskega pogleda na svet do temnejših barv žalovanja in spominjanja na nelahke čase. Lahko bi rekli, da je bila na ne deljskem koncertu narodna pe sem v ospredju (odkrito pove dano pa smo slišali tudi nekaj izredno lepih samospevov). Kar nekaterim nastopajočim je služila oziroma služi narodna pesem kot navdih ali kamnolom za last ne ideje. Ker sem sam odraščal v zborovskem petju, mi je bilo pri poslušanju videokoncerta čudno pri srcu, da poslušam npr. me lodijo Srce je žalostno brez »ta pravih« harmonij. Spet pa sem istočasno občutil izrazno moč pevskega glasu Katarine Hart mann. Koroška narodna pesem je bila v preteklosti rado opisa na kot večglasna po naravi. Cele

knjige sem prebiral, kjer so raz pravljali, ali je bila dvoglasna, ali tri ali štiriglasna. Harmoni ja je bila preprost, a neodpravl jiv del narodne pesmi. Prvi, ki je začel z bolj zahtevnim, recimo večmelodijskim pristopom, je bil po mojem Anton Nagele. In zato ga mnogi pevci niso čislali, ker se niso mogli več »naslanjati«. Nedeljski videokoncert je pri nesel še precej večjih panorama pristopov do tradicionalnih me lodij. Po izraznosti sta se me naj globlje dotaknila zakonca Izmaj lov. Potem tudi Gabriel Lipuš, ki zelo globoko podoživlja pesem sko besedilo (spremljala ga je Tatjana Pichler na klavirju). Ed gar Unterkircher na saksofonu je spreten saksofonist domačih viž. Irina Lopinsky ima ponotranjen, temen glas in je zelo lepo poda la samospev »Mesec v izbi« An tona Lajovica. Mateja Zwitter je perfektna v lahkotnejšem žanru (izredno lepo spremljal Tonč Fei nig). Gregor EinspielerSprin ger je poleg pevskega daru ob darjen tudi z odrsko zanimivim obrazom. Enako velja za Maria Podrečnika. Janez Gregorič je s svojo kri stalno čisto kitarsko igro zable stel pri spremljavi žametnega gla su Bernarde Fink, in to tik preden smo poslušali zadnjo, skupinsko točko videokoncerta, kjer smo slišali zimzeleno lahkotno »Ne čakaj na maj« kot zaključno točko. Velik del koncerta je spremljala na kvalitetnem kawaiju Ana Tyj sen, med pesmimi je recitirala Monika SabotnikNovak novejše pesmi slovenskih pesnikov, pred sednik KKZ Janko Krištof je imel nagovor. andrej FeiniG

D O M A

Katarina Hartmann je dokazala izrazno moč glasu.

Evangelij Lk 12,32-48

Nekdo Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde tako, blagor jim! Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ

to priliko za nas ali za vse?« Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel ob dnevu, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.«

Nedelja 19. nedelja med letom

11. avgusta 2019

2. berilo

I N

nebu in kakor je brez števila peska na morskem obrežju. V veri so pomrli vsi ti. Niso doživeli izpolnitve obljub, vendar so jih iz daljave gledali, pozdravljali in priznavali, da so na zemlji tujci in priseljenci. Tisti pa, ki tako govorijo, razodevajo, da domovino iščejo. Ko bi imeli v mislih tisto domovino, iz katere so prišli, bi imeli priložnost, da se vrnejo. Tako pa so hrepeneli po boljši, po nebeški. Zato se Bog ne sramuje, da se imenuje njihov Bog, saj jim je pripravil mesto. Ker je preizkušani Abraham veroval, je v dar prinesel Izaka. Edinorojenega sina je bil voljan darovati on, ki je prejel obljube in mu je bilo rečeno: ›Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo.‹ Mislil si je, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je - rečeno v prispodobi - dobil nazaj od mrtvih.

P O

Leta 1989 so podpisali dokument, ki se imenuje Konvencija o otrokovih pravicah. Vse države, ki so podpisale ta dokument, morajo upoštevati pravice otrok. Te temeljijo na štirih stebrih: pravica do enakovrednosti, pravica do razvoja in življenja, pravica do lastnega mnenja in pravica do lastnega blagra. Tudi Avstrija je podpisala ta dokument in ga uresničuje. Glavna misel v dokumentu je, da so otroci v naši deželi vsi enaki, ne glede na barvo oči, las ali kože, neodvisno od vere, izvora in spola. Žal so na svetu velikokrat kršene otrokove pravice. Preberi nekaj točk iz Konvencije o otrokovih pravicah. Morda lahko v šoli ali doma o njih razpravljaš.

Ne moremo prezreti besed: »Od vsakega, ki mu je bilo veliko darovano, se bo veliko zahtevalo, in komur so ve liko zaupali, bodo od njega veliko več terjali.« Kako uporabljamo vse tisto, kar nam je bilo izročeno? Jasno je, da ima tisti, ki je dobil več talentov, več jo odgovornost. Ni enostavno v tem razburkanem ozračju današnje družbe živeti čuječnost. Pascal je zapisal: »Dovolj je luči za tiste, ki hočejo videti in dovolj teme za one, ki so nagnjeni k nasprotnemu.«

Otroci morajo odraščati v družinskem okolju, sreči, ljubezni in razumevanju.

Polde Zunder redakcija@nedelja.at

rihter

Nikjer na svetu otroci ne smejo delati za denar ali opravljati del, ki so za njih pretežka.

Otroci imajo pravico do varnosti, nihče jih ne sme tepsti, zanemarjati ali se norčevati iz njih. Živeti bi morali brez strahu.

Država mora omogočiti, da otroci ob bolezni ali poškodbi dobijo najboljše zdravljenje.

Vsi otroci imajo pravico do zdrave hrane in čiste pitne vode.

Pomembno je, da živimo svoje prijateljstvo z Bogom danes in jutri. Od tega je odvisna naša večnost. Ivan Cankar v Martinu Kačurju pravi: »Kaj bi bil jaz, če ne bi bilo v meni veliko hrepenenje, da koristim dru gim, da jim darujem to malo, kar imam.«

himna iz meniškega brevirja

Otroci imajo pravico do izobraževanja in znanja, država mora omogočiti osnovno šolanje.

Otroci imajo pravico do lastnega mnenja, tudi pred sodiščem.

Polde Zunder je dekan dekanije Dobrla vas, župnik v Železni Kapli ter provizor na Obirskem in na Rebrci.

Pravica do izobrazbe

Pravica do svobode mnenja

Pravica do življenja

ica do Prav ine druž

Pravica do igranja

Otrokove pravice Pravica do varnosti pred vojno

do Pravica sti enako

Pravica do zdrave hrane

Pravica do zdravja Pravica do miroljubne vzgoje

Pravica do

zaščite pred zlorabo

? 11

mladina

STANE KOREN je star devet let in živi na Reki pri Št. Jakobu.

Svetovni dan otrokov pravic praznujemo 20. novembra. Pravice so vrednote, ki so določene, da lahko ljudje živijo v skupnosti. Pomagamo si, da nam gre dobro.

Teolog Söding razmišlja o prijateljstvu v Svetem pis mu: »Jezusovo prijateljstvo, zapečateno z njegovo smr tjo je tako veliko, da iz sužnjev naredi svobodne ljudi, ki so sposobni ljubiti in v svoji ljubezni do Boga niso le objekti božje ljubezni, ampak subjekti, ki lahko prijatelj stvo vračajo in ga tako utrjujejo.«

Potem se bo glasno oznanjala tvoja hvala, Oče, Sin in Sveti Duh. Na veke bomo te slavili za ljubezen, ki nas združuje. Amen.

25. NOVEMBRA 2018

Človek, ti si enkraten ...

Kaj rad delaš?

vprašaj

MARICO

Otroci imajo pravice

V življenju nas kliče Jezus, da postanemo živi udje njegovega ljudstva. Papež Frančišek pravi, da Jezus to stori z velikim spoštovanjem in veliko ljubeznijo. Pridemo do razumevanja Cerkve, ki sme biti prostor, kjer se vsi čutijo ljubljene, sprejete in odrešene.

Naj bomo s čistim življenjem znamenje za tebe, Gospod, da te bodo ljudje spoznali kot bližnjega, dobrega Boga.

25. NOVEMBRA 2018

človek, ti si enkraten

Povabljeni smo, da živimo čuječnost v Gospodu. V posebnem določenem trenutku smo deležni božjega klica. Ivan Tavčar pravi: »Tedaj moraš izstopiti iz vrste in izreči svojo pritrdilno ali odklonilno besedo. Svojo zadnjo nepreklicno besedo.«

Vsa naša prizadevanja naj vodi ljubezen; preženi vso napačno vnemo, vse častihlepje, vso ošabnost.

poklical k sebi. Sveti otroci dobrih so na skrivaj žrtvovali in složno izražali zvestobo Božji postavi, da bi bili sveti enako deležni dobrin in nevarnosti, ter so že vnaprej prepevali hvalnice očetov.

Heb 11,1-2.8-19

Ker je Abraham veroval, je ubogal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Ker je veroval, se je prisělil v obljubljeno deželo kot tujec in z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, prebival v šotorih. Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog. Ker je Sara, ki je bila neplodna, verovala, je dobila moč, da je kljub starosti spočela, saj je bila prepričana, da je zvest tisti, ki je dal obljubo. Zato se je tudi rodila enemu, in to omrtvelemu, tolikšna množica potomcev, kolikor je zvezd na

OTROCI

Evangelij nam pove: »Blagor služabnikom, ki jih Gos pod ob svojem prihodu najde čuječe.«

V tvojem Duhu naj delujemo danes, Gospod, v tem svetu, da bomo prinašalci tvojega miru, kjer še vlada prepir in nesloga.

Mdr 18,6-9

Bratje in sestre, vera je temelj tistega, v kar upamo, zagotovilo tistega, česar ne vidimo. Zaradi nje so namreč stari dosegli priznanje.

Bo nas Gospod našel čuječe? O

d vsega začetka nam veljajo besede: Bog utemeljuje našo ljubezen. Božji Sin je postal človek, pritegnil nas je v prijateljsko življenje, ljubezen do ljudi in Boga se zlijeta. Jezusovi učenci živijo v trdnem upanju in zaupanju, njihova prihod nost je zagotovljena. Učenci doživijo ob vstalem Jezusu, da smrt nima zadnje besede.

Znamenje zate

1. berilo Za tisto noč osvoboditve so naši očaki zvedeli vnaprej, da bi zanesljivo vedeli, katerim prisegam so verjeli, in se tako opogumili. Tvoje ljudstvo je pričakovalo rešitev za pravične in pogubo za sovražnike. S čimer si namreč nasprotnike kaznoval, si proslavil nas, ko si nas

duhovna misel

Žal ne znam slovensko, a se bom učila. A mogoče poznaš kako metodo za hitro učenje? Lara

Klara in Adrian Kuchling iz Štriholč s harfo in diatonično harmoniko

Pri ostarelih in na porokah Pred petimi leti sta poskusila, kako je, če skupaj igrata na harfi in harmoniki. Klara Kuchling igra harfo, njen brat Adrian pa diatonično harmoniko. Pred enim letom se jima je pridružila še sestrična Johanna Stornig, ki igra prečno flavto, in tako včasih nastopajo kot trio, največkrat pa kot duet.

Pokličite me ali mi napišite vprašanje 0676 917 14 12

S V E T U

zelo veliko. V tem času sem šla delat v gostilno v Švico. Eno leto, 1951–1952, sem delala pri družini v Švici. Tam sem dosti zaslužila. Imela sem dolga leta stike z družino, pri kateri sem delala. Doma ni bilo kaj in ko sem spet prišla nazaj, sem marsikaj doživela. Svobodni smo bili, prvič po vojni sem čutila svobodo. Prav je, da kaj doživiš, da življenje malo lažje jemlješ. Tedaj sem spoznala tudi svojega moža. Herman je bil učitelj v Selah, spoznala sva se pri pevskih vajah. 28. decembra 1953 sva se potem poročila. Herman se je kdaj pa kdaj hecal, da imava zaradi dneva nedolžnih otrok pet otrok. Medtem je bil glavni urednik Nedelje Jože Kopeinig, do leta 1981. Tedaj je za svojega naslednika kot glavnega urednika izbral prvega laika Hanzija Tomažiča. Kaj se je dogajalo v vašem življenju? Tedaj sem bila že pet let vdova. 1. avgusta 1976 je mož umrl. Dva dni pred mojim 50. rojstnim dnevom. Najmlajši sin Marijan je bil star šele 15 let, ko je umrl mož in oče, hčerki Majda in Eda sta študirali na Dunaju, septembra je še odšla Silvija. Hudo je bilo, ker je mož tako hit ro in nepričakovano umrl. Šel je od doma in ga je zadela možganska kap. Šel je za vedno. Povedati ne morem, kako hudo je to bilo. Mislila sem, da mi bo raztrgalo srce. Imela sem otroke in niti na misel mi ni prišlo, da bi se še enkrat poročila. Časi niso bili vedo lahki. Dosti skrbi sem imela z otroki in s šolo. Kaj vam je v tem času pomagalo? Vera mi je zelo pomagala. Brez vere ni življenja. To sem dobila od doma in še vedno molim in prosim Boga za pomoč. Verne duše mi zelo pomagajo. Še vedno. Duše so in jim zaupam. Vsak večer molim, da me zbudijo ob pravem času. Ne prosim za uro, temveč za pravi čas. Sveti angel varuh moj, po višji dobroti sem varovanec tvoj – to večkrat na dan molim. Alexandra Praster

beseda škofa

Dobra beseda

krb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje, piše v Svetem pismu v knjigi pregovorov (Prg 12,25). Petindevetdeseta oblet nica Nedelje pade v čas, ko se bolj kot prej zavedamo, kako ranljivo je življenje. Mnogotere skrbi v srcu nas mučijo in vsakodnevne novice so le redko v spodbudo. Kako blagodejna je dobra beseda, ki pade v naš vsakdan ter krepi telo in dušo! Poslanstvo Nedelje je, da prinaša dobro besedo, ki nastaja ob spoštljivem pogledu na svet, na vse živo, na človeka, ki stremi po dobrem in si želi živ ljenja v polnosti. Izvir dobre besede je v Bogu in kako zdravo in pomembno je, da se tega zavedamo. In zato nam je Bog dal sedmi dan, nedeljo, ki je čas umiritve in zavedanja, da smo v Božjih rokah. Zato je ime našega cerkvenega lista tudi tedensko opozorilo, da sprejmemo to božje povabilo, ki prinaša veselje in manjša skrbi.

valežen sem vam vsem, ki ustvarjate, podpirate in berete Nedeljo, in to zvesto, teden za tednom. Hvaležen spomin velja vsem pobudnikom Nedelje, ter tistim, ki so v teh desetletjih spodbujali razvoj slovenskega cerkvenega časopisa krške škofije. Božji blagoslov naj nas vse spremlja v življenju, pri iskanju dobre besede, ki kot seme pade na rodovitna tla in obrodi bogate sadove.

JOŽE MARKETZ škof JUBILEJNA PRILOGA

Grafična podoba leta 1993. Prvič z barvno fotografijo na naslovnici

N E D E L J A

pogledi Beležka ob rob

Priloge Nedelje - več kot dodatek

JANKO MERKAČ

HANZI TOMAŽIČ

a srednjem veku, ko so menihi prepisovali svetopisemska besedila in jih olepšali z miniaturami, so si nekateri dovolili tudi osebne pripombe na rob: tako je eden izmed njih potarnal, kako ga v mrzlem skriptoriju zebe … tako pojmujem tudi naslednje vrstice Nedelji ob rob. Pot Nedelje presega že »dolgost življenja našega«, ki je kratka. Drugače je z umetnostjo: »ars longa«, kar velja tudi za Nedeljo. Vprašujem se, kaj potrebuje, da bo krepka in z zaupanjem nadaljevala pot? Zase lahko povem, da jo teden za tednom pričakujem, da je dobrodošla ter jo prelistam in preberem. Kdaj mi odpre nov pogled, prikaže kako vprašanje iz drugega zornega kota, me tudi očara in preseneti, kdaj pa kdaj pa najdem tudi zadeve, ko se ob njih spotaknem. Zelo mi je všeč, da izhaja brez reklam nih oglasov. Rad berem poglobljene razprave k določeni vsebini – priloge so taka oblika. Predstavljam si, da bi razvila »kulturno izmenjavo« z drugimi časopisi in kdaj pa kdaj prevzela vrhunske prispevke. To kratko pisemce je priložnost, da se vam ured nicam, uredniku in sodelavkam ter sodelavcem poklonim. Vsaj malo slutim, kaj pomeni teden za ted nom predložiti dovršen izdelek, ko je potreben natančen načrt za vse vsebine, ko ne zadoščajo približne rešitve, temveč je treba določiti »vse vejice in pike«. Velika hvala za ves trud, prizadevnost in vztrajnost. Odnos med vsemi, ki skrbite, da Nedelja izide, in tistimi, ki jo (naj) beremo, je kakor tandem; ne zadostuje, če le eden poganja. Zavedam pa se svojega problema, da vztrajno molčim … Kar mi je tudi všeč, je, da se Nedelja od časa do časa pojavi v novi obleki in preseneti z novo svežino. Menda je John Henry Newman dejal: »Živeti pomeni spreminjati se. Biti popoln pa večkrat se spremeniti.« Želim, da Nedelja ostaja na tej poti popolnosti. Pri Kozmi Ahačiču sem nedavno srečal besedo, ki je doslej nisem poznal: »mimobežnost«. Pravi, da je ta beseda značilna za čas, v katerem živimo. Želim si, da bi Nedelja imela dober posluh za take za današnji čas značilne besede. Kadar pa postanejo časi viharni in doživljamo ogroženost, so nam v oporo in pogum »Pisma sedmim cerkvam«, ki jih srečamo v knjigi Razodetja in se začenjajo z besedami: »Milost vam in mir …« Blagoslovljeno in srečno pot želim!

JUBILEJNA PRILOGA

Kulturne in družinske priloge – v Nedelji, od leta 2007

aj je prava skrivnost časopisa? Odgovor: da se ravno toliko zgodi, kolikor ima časopis strani! Ta nekoliko hudomušna pripomba s staro brado ima v sebi kanček resnice. V nasprotju do spletnih medijev je pri tiskani varianti pros tor, ki je urednikom na voljo, eden izmed bistvenih kriterijev. To pomeni, da se mora teden za tednom pretehtati na novo, kaj pride v časopis in kaj ne. In je že tako, da je praviloma pri uredniških sejah prej v ospredju ta debata kot pa strah, da imaš premalo vsebine. V zavidljivo dolgi zgodovini Nedelje smo videli že vse mogoče oblike formata in obsega našega osrednjega cerk venega lista. V prvih letih do

od nacistične strahovlade zaukazane nasilne ukinitve leta 1941 je imela Nedelja kot mesečnik kar znatno število strani. Po ponovnem začetku po drugi svetovni vojni pa je časopis – zdaj v lasti škofije – postopoma dobival več strani, dokler je z nastavitvijo laikov in profesionalizacijo ured ništva dobil ustaljeno obliko in obseg, ki praviloma šteje 16 strani. Seveda se je ob tej točki pojavila dilema, ki jo poznajo predvsem tedniki. Kako najti ravnovesje med aktualnim poročanjem in ustaljenimi stalnimi rubrikami na eni strani in daljšimi reportažami, pogovori, eseji, ki niso toliko vezani na čas, zato pa gredo bolj v globino, na drugi strani. Nedelja je ob začetku ta izziv re-

L E T

M E D

L J U D M I

D O M A

I N

P O

S V E T U

Nedelja in moj »nov« domači kraj HANCA BUCH-MERTEL ševala z rubrikami, kot je to bila »stran za žene«, že zelo zgodaj pa se je v okviru obstoječega časopisa pojavil zametek »kulturne priloge«. Pri veliki reformi v letu 2006, torej pred 15-imi leti, pa je uspelo dograditi obstoječ časopis s »pravimi« prilogami v 14-dnevnem ritmu, prav tako na 16-ih straneh. S tem je postalo mogoče, poleg tedenskega aktualnega ritma bralkam in bralcem ponuditi širši in podrobnejši pogled na teme, ki niso toliko vezane na dnevno dogajanje, so pa tem pomembnejše za izoblikovanje vrednot in načina življenja. In to predvsem na dveh področjih, ki sta za našo narodno skupnost odločilnega pomena – družine in kultura. Da ta nastavek uspešno nadgrajuje žurnalistično ponudbo Nedelje že več kot desetlet je in pol, je v veliki meri povezano z dolgoletnimi odgovornimi uredniki teh prilog, saj sta tako Vincenc Gotthardt pri kulturni in Micka Opetnik pri družinski prilogi, našla pravo mešanico tem in pri tem pritegnila razvejano mrežo sodelavk in sodelavcev, v kulturni prilogi pa je objavil marsikateri mlad poet svoje prve vrstice. Poleg tega takšna oblika Nedelji omogoča zanimive kooperacije z zunanjimi ustanovami, naj za primer samo navedem vsakoletno prilogo akcije »Pisana promlad«. Tako se tudi priloge Nedelje v zadnjih letih tematsko širijo in vedno bolj se približuje posebna priloga, ki se je že danes veselim: namreč slavnostno-jubilejne priloge ob 100-letnici Nedelje!

Takrat, pred desetletji, ki jih je že več kakor ima pest prstov, torej takrat, ko sem kot odraščajoči otrok vsako nedeljo ob roki moje »babce« šla po peščeni poljski poti iz Zmotič v farno cerkev na Brnco k nedeljski maši, je bilo samoumevno, da je ob koncu maše spadalo k dostojnemu verniku, vzeti krščanski list Nedelja s seboj domov. To je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja in če se prav spominjam, je babica vrgla 20 grošev v leseni sodček in Nedelja je bila tiskana samo s črno-belimi črkami na slabem papirju. Ne spominjam se, da bi ležala na klopi ob cerkvenih vratih takrat tudi nemški Kirchenzeitung. Ostal mi je pa vsa moja dolga leta nekako spoštljiv občutek, da spada Nedelja enostavno k bogaboječemu človeku. Ta občutek je strnila v meni tudi moja močno verna babica, in njene besede so tudi veljale kakor oporoka – je bil zapisan zakon. Takrat, pred desetletji, in to jih je res že več kakor ima pest prstov. In takratni občutek, da si malo greš ni človek in ne dober kristjan, če ne prebiraš Nedelje, je ostal zarisan v moji podzavesti tako odločilen, da pride Nedelja še danes vsak teden v moj zasebni dom, in to v vseh krajih, kjer sem pozneje živela, v Bilčovsu, Celovcu, Gmundnu in sedaj na Dunaju. Danes se pa ne počutim več kot greš nica, temveč se vsak teden veselim, ko odpiram poštni nabiralnik in vzamem večbarvno Nedeljo k sebi v hišo, tam prelistam najprej na hitro naslove s krepkim črnim tiskom, poiščem obraze znancev v fotografijah, potem obleži Nedelja včasih dneve na mizi, dokler si vzamem spoštljivo čas, da se usedem in prebiram nadvse zanimive, informativne in tehtne prispevke

in potrdim, da sem polna občudovanja do vseh prizadevnih sodelavcev, in to so večinoma sodelavke, ženske. Moj iskren poklon. Sedaj v času pandemije, ko ni mogoče iti k maši, priznam, se bolj temeljito posvečam v Nedelji verskim tematikam in besedilom evangelijev in beril, torej le kaže, da se v tej pandemiji, ki me veže na zaukazana navodila, zopet ali še vedno, počutim grešna in iščem odrešilne pokore v prebiranju člankov, tiste pokore, kakor me je pač babica takrat učila. Danes mi je pa še pomembno pripom niti, da Nedelja in njeni vsebinski zapiski povezujejo na Dunaju tudi tu živeče prijatelje iz Koroške v naših pogovorih in srečanjih. Le-ti kontakti so mi sedaj v tej pandemiji zoženi in se zato pred vrati pogovarjam malo pogosteje z mojim dolgoletnim poš tarjem, starejšim tipičnim Dunajčanom, in se upam pri njem kak dan pritožiti, da Nedelja ni prišla, čeprav so jo moji prijatelji, ki stanujejo v istem okraju, le dobili, takrat se mojemu poštarju zasonči obraz in se razveseli, ker moje omenjene prijatelje že leta pozna, ker je bil poprej tam poštar in moja prijateljska družina je bila tudi njemu v srčnem odnosu. Kaj se odkrije po letih, v zvezi s tem listom, torej tudi negrešna odkritja Nedelje tu na Dunaju! Danes uporabljam Nedeljo tudi za učenje slovenščine svojih dveh vnukinj. Nedelja, kaže, je torej znan, mednarodni list, tudi tu v velemestu. Slovenski list, ki ga rada prebiram. V letih je rasla vsebina, razgled je rasel, moje obzorje je raslo ob zavzetih člankih raznih avtoric in avtorjev in jaz se ob prebiranju ne počutim več kot bogaboječi grešni človek.

JUBILEJNA PRILOGA

Grafična podoba leta 1990

N E D E L J A

zredno leto 2020 je koroške in primorske Slovence povezalo v obeleževanju dveh mejnikov, ki sta pred sto leti razkosali narodno telo, od njega odcepili naši skupnosti, ki sta postali manjšini, prinesli daljše obdobje preganjanja slovenskih ljudi, ki se je nato v povojnem času miru nadaljevalo z nerazumevanjem in napetimi odnosi med večino in manjšino. Stoletnici požiga Narodnega doma v Trstu in koroškega plebiscita se bosta vpisali v narodno zgodbo zaradi novega odnosa institucij in državnih politikov večinskega naroda do slovenskih zamejskih skupnosti, ki živita v obeh državah. Po sto letih sta spominski srečanji, ki sta obeležili obe obletnici, prinesli sporočilo pomiritve medetničnih dinamik in začetka skupnega sprejemanja dotlej vzporednih zgodovin obmejnega prostora. Tak razplet je bil mogoč, ker smo pred letom 2020 premogli graditelje, ki so verjeli v našo zapleteno obrobnost in v nelahkih desetletjih iskali povezave med ljudmi in skupne poti. (Krajevna) Cerkev je s svojim sporočilom upanja in miru blažila trenja, celila rane, v ospredje postavljala človeka. Ne vedno, ne povsod in ne v vseh razsežnostih delovanja, vsekakor pa je tudi v težkih desetletjih ostajala zvesta svojemu poslanstvu, prehitevala politiko, znala prepoznavati duha časa, kar je potrdila tudi z imenovanjem zavednega Slovenca za krškega škofa. V ključnem trenutku pa smo lahko računali tudi na osebnosti, ki so bile temu kos. Italijanski predsednik Sergio Mattarella in njegov avstrijski kolega Alexander Van der Bellen sta premogla drugačen pristop do zamotanega vozla čustev, ki ga predstavljata oba naša prostora, ob njiju slovenski predsednik Borut Pahor s svojim delom tkalca in iskalca opor pri uresničevanju zdravilnih dejanj. Tudi mediji so v večdesetletni

JUBILEJNA PRILOGA

esej Erika Jazbar

Ne bojte se! ERIKA JAZBAR (1972) Časnikarka in javna delavka iz Gorice, klasična filologinja, zaposlena na časnikarskem oddelku deželnega sedeža javne radiotelevizije RAI v Trstu. Sodeluje z mediji v Italiji, Sloveniji in zdomstvu, je avtorica in urednica številnih zbornikov in knjig v zamejstvu in v matici. Organizatorka družbenih dogodkov in članica upravnih odborov več ustanov Slovencev v Italiji, en mandat je bila občinska svetnica Slovenske skupnosti v Gorici. V Sloveniji je prejela Meškovo priznanje za leto 2017.

zgodbi obeh naših prostorov odigrali bistveno vlogo, izkazali so se tudi, ko je šlo za zaviranje razvojnega procesa dogajanja, in to zato ker so prepogosto sledili politiki, ki – ponovno – prepogosto rada gradi na imanent nosti, kratkoročnosti, delitvah in se naslanja na šibkosti, ki dušijo človeka. Mediji, pa naj bodo dnevni, periodični, tiskani, spletni, radijski ali televizijski, so posredovalci dogajanja in pomena tega dogajanja. Če na današnji čas gledamo z vidika kroženja informacij in podob, lahko mirno trdimo, da živimo v posrečenem trenutku: kamera in splet nam dajeta možnost, da dogajanju sledimo od doma in v neposrednem prenosu, v hipu smo deležni tudi prvih ocen, naslednji dan imamo v dnevnem tisku nove detajle, teden ali mesec kasneje se zamislimo ob poglobitvah v ted niku ali reviji, v zbornikih, ki izhajajo ob koncu leta, pa imamo na voljo daljša razmišljanja – Korošce in Primorce povezujeta tudi Koledarja Celovške in Goriške Mohorjeve družbe. Po demokratizaciji Slovenije lahko vedno bolj pogosto preberemo tudi v matičnih medijih različne poglede, po katerih lahko sežemo tudi iz našega pogosto vsebinsko obubožanega zamejstva. Stopnja naše ozaveščenosti je tako vezana na čas, ki ga posvetimo branju in poglobitvi, zmožnosti odbiranja med kopico virov, ki jih imamo, pa tudi kritični presoji vsakega posameznika. Živimo v vrednotah, ki nas silijo, da zremo v nebo, je pravil papež Wojtyla. V tej kratki misli je zgoščeno privilegirano izhodišče tednika Nedelja in sredin, ki se oplajajo pri drugačnih izvirih. Spletna dimenzija, ki je zaradi pandemije postala naš vsakdan, nam na pametne telefone prinaša milijarde hitrih informacij, zahodna družba pa postopno izgublja smisel za kritičnost, odbiranje dobrega in kakovost

L E T

M E D

L J U D M I

Albert Mesner

D O M A

I N

P O

S V E T U

Melina Kumer

Gregej Krištof, komentator kulturnih prilog Nedelje, zbira in zbira. Zbira tekste, objavljene v časopisih o umetnicah in umetnikih, i n j i h p ro s i , d a k č l a n ko m d o d a j o s v o j p o d p i s . Vč a s i h m u j e p o d p i s premalo, potrebuje poseben umetniški poseg v naslovnico Nedelje. Ta ko l e s t a m u N e d e l j o v r n i l a M e l i n a K u m e r i n Albert Mesner. Gregej Krištof pravi: »Nedelja jima je vzbudila ustvarjalno moč. Iz dragocenega časopisa sta naredila žlahtnega.«

nega, čut pripadnosti opredeljeni skupnosti. Vloga tiskanih medijev je zato danes predvsem formativna, kar je bila v resnici tudi vedno, danes pa je to poslanstvo še kako dragoceno in bistveno. Splet je približal geografsko oddaljene sredine, naša skupnost, ki je bila nekoč vezana na vas, župnijo, društvo, dolino, regijo, državne okvire, je danes razširila svoja obzorja, z vseh koncev sveta lahko sledimo posvetitvi novega krškega škofa, novoletnemu srečanju v Tinjah, dogajanju v deželni palači v Celovcu. Na obogaten način lahko dopolnjujemo našo ožjo in širšo slovensko družino, naše znanje, vsebine, poudarke, izkušnje, združujemo se ob skupnih vrednotah.

Domači mediji pa skupnost opredeljujejo, jo povezujejo in utrjujejo okoli dogodkov, osebnosti, knjižnih del, krajev, posebnega pogleda na svet, uporabe posebne inačice jezika, ki je še posebej pomembna za manjšinsko skupnost, ki na jeziku sloni – preživi ali pade. Poslanstvo medija neke skupnosti je, da srka antropologijo prostora in v skupnem objemu poveže ljudi v skupnost. Čas, ki nam zaenkrat onemogoča premikanje in srečanja v živo, nam ponuja več priložnosti za refleksijo, ki je lahko individualna in družbena, lahko premislimo dimenzije našega delovanja, odnosov, prioritet, oblik (bodočih) srečevanj in medsebojnega oplajanja. Porodni krči novega, ki so bole-

či predvsem v matičnem prostoru, so priložnost, da še globlje ukoreninimo naše temelje, po težavnem povratku v normalno stanje bo naš vsakdan v marsičem drugačen od poznanega, naše delovanje, tudi na medijskem področju, se bo moralo družbi, ki bo izšla iz prelomnosti pandemije, prilagoditi ter jo še naprej usmerjati, povezovati, jezikovno bogatiti. Slovenski skupnosti v Italiji in na avstrijskem Koroškem ostajata živi telesi, zato se spreminjata, zavedno jedro se pri obeh krči, demokratizacija Slovenije z vstopom matične države v družino zahodnih držav je pred tremi desetletji sprožila nove procese tudi na naših obmejnih območjih in ponudila nove iztočnice. Že nekaj desetletij se z deasimilacijo širi arena naših slušateljev, čutimo bolj odprt odnos večinskega naroda, novo zanimanje prinaša nove izzive, potrebo po drugačnih pristopih in oblikah povezav. Ne bojte se, je rad pravil papež Wojtyla. Ne bojte se obrobnosti, ki je v današnjem povezanem svetu le kartografsko-geografski pojem. Ne bojte se opredeljenih vsebin in problematičnih tem! V povprečnos ti dometa, ki danes kraljuje z zravnanostjo svojih vsebin, človek hlasta po razčlenjenih razmišljanjih, jasnih stališčih, dometu. Ne bojte se spleta, saj ne bo odžrl tiskane besede, ravno nasprotno, lahko ji je v oporo, za širjenje njenih zdravilnih poudarkov. Ne bojte se dolžine tekstov, intervjujev, razmišljanj, pri katerih bralec zadiha, saj smo dihanja s polnimi pljuči najbolj potrebni. Ne bojte se kakovosti! Današnja družba je hitra, teksti so za sprotno rabo, površni smo, nimamo potrpljenja – tako nas učijo. V resnici pandemija vedno večjim plastem zahodne družbe vrača moč tišine in poglo bitve. Srečno, Nedelja!

JUBILEJNA PRILOGA

Grafična podoba leta 1971–1978

pogovor Ste generalni tajnik Konference avstrijskih cerkvenih časopisov. Kaj je to? Heinz Finster: Konferenca avstrijskih cerkvenih časopisov je spletna delovna platforma vseh avstrijskih cerk venih časopisov. Med te spada devet nemško govorečih cerkvenih časopisov, a prav tako slovensko govoreča »Nedelja« na Koroškem, hrvaško govoreči »Glasnik« na Gradiščanskem in kot gostujoči časopis »Das katholische Sonntagsblatt« škofije Bozen Briksen. Ti časopisi dosegajo teden za tednom skoraj pol milijona bralcev. Kako poteka sodelovanje avstrijskih cerkvenih časopisov? Heinz Finster: Načelno so cerkveni časopisi naravnani na škofije. Bralci zelo cenijo njihove regionalne prepletenosti. Da bi lahko bolje uveljavili to prednost, avstrijski cerkveni časopisi kooperirajo v različni intenzivnosti tako na redakcijskem področ ju kakor tudi na področju servisa in v trženju (marketing). S kooperacijami ne želimo samo »napraviti boljših časopisov«, temveč v redakcijskem vsakdanjiku ustvariti možnosti, da bi bolje predstavili lastna regionalna težišča. Kako gledate v tej Konferenci cerkvenih časopisov na Nedeljo? Heinz Finster: Miselna izmenjava z Nedeljo je za druge cerkvene časopise nadvse spodbudna. Saj je tu veliko skupnega v umevanju sebe. Tako so nemško govoreči cerkveni časopisi v svojih zveznih deželah v profani medijski mešanici sicer »manjšina«. Toda v svoji posebni ciljni skupini so – kakor seveda tudi Nedelja – »velesila«. Zato se lahko ti časopisi razvijajo s pozitivno samozavestjo. V primerjavi s ciljnimi skupinami drugih cerkvenih časopisov ima seveda Nedelja za slovensko narodno skupnost izviren in poseben pomen. Zato je Nedelja za druge cerkvene časopise

JUBILEJNA PRILOGA

Heinz Finster, generalni tajnik Konference avstrijskih cerkvenih časopisov:

»Nedelja je naša sogovornica«

Heinz Finster

N E D E L J A

zelo zanimiva sogovornica. Kakšne socialne in kulturne naloge imajo cerkveni časopisi? Heinz Finster: Cerkveni časopisi delujejo od začetka povojnega obdob ja kot medijske »trajnožarne peči«. Leta 2020 so mnogi cerkveni časopisi obhajali svojo 75-letnico. Najpozneje leta 1941 so nacisti prepovedali cerk vene časopise. Po koncu druge svetovne vojne so si nosilci cerkvene odgovornosti prizadevali, da so čim prej spravili v tek cerkveni tisk. S tem so bistveno prispevali k duhovni obnovi republike. Cerkveni časopisi so imeli pri tem različno jasne funkcije na svojem območju razširjenosti. Prav gotovo je lahko Nedelja 95 let vnašala pomembne socialne, kulturne in verske poudarke v življenje slovenske narodne skupnosti in v pozitivno sožitje ljudi na Koroškem. To se ne da dovolj visoko oceniti in za to je treba prisrčno čestitati in se zahvaliti. Nedelja bo za slovensko narodno skupnost in vrh tega gotovo tudi v prihodnosti močan glas. To ji bo uspelo – kakor že zdaj – posebej tedaj, če bo jasno in raznoliko prikazovala življenje in potrebe slovenske narodne skupnosti. Kateri ljudje berejo cerkvene časopise? Heinz Finster: Zelo veliko vemo o naših bralcih. Cerkveni časopisi redno prostovoljno sprejemajo kvantitativne ter kvalitativne medijske analize. Pri tem je bilo recimo ugotovljeno, da imajo cerkveni časopisi zelo zveste bralke in bralce. Zveste v tem smislu, da se naši časopisi berejo ne le redno, temveč pogosto od prve do zadnje strani. To je med mediji edinstveno, in to nam zavidajo drugi mediji. Omembe vredno je tudi, da je poleg kroga naročnikov (abonentov) tudi velik krog »sobralcev«. Tako cerkvene časopise prelistajo in berejo recimo tudi odrasli otroci, če so ti na obisku pri svojih starših. To velja najbrž tudi za Nedeljo. S »soberočimi« doseže Nedelja procentualno v ciljni

L E T

M E D

L J U D M I

skupini najbrž celo več ljudi kot morda kakšen nemško govoreči cerkveni časopis. Zato je za kulturno in versko življenje slovenske narodne skupnos ti zelo pomembna. Kako gre cerkvenim časopisom s podatki o nakladah? Heinz Finster: Da podatki o nakladah padajo, je po eni strani boleče, a v določenem oziru tudi logično. Glavna ciljna skupina cerkvenih časopisov je skupina »s Cerkvijo povezanih« ljudi od faze ustanovitve družine. Ta skupina se v vsej Avstriji manjša. To je tako, in to občuti vsak, ki ima opraviti z dušnim pastirstvom, boleče. Toda v svoji glavni ciljni skupini so cerkveni časopisi zelo uspešni mediji. Z nobenim drugim cerkvenim medijem (razen po glasovih pridigarjev pri nedeljskem bogoslužju) ne doseže Cerkev v tedenskem zaporedju toliko ljudi.

D O M A

I N

P O

S V E T U

Nedelja sodeluje v orkestru cerkvenih časopisov v Avstriji. Med njimi je tudi list gradiščanskih Hrvatov »Glasnik«. Beseda Nedelje ima v tem gremiju svojo težo.

Kaj bi radi cerkveni časopisi pri svojih bralcih posebej nagovorili? Heinz Finster: Cerkveni časopisi lahko dostikrat površno in včasih tudi strašno klišejsko sliko Cerkve v profanih medijih dopolnijo oz. korigirajo. Cerkveni časopisi so mediji za ljudi, ki hočejo pogledati globlje, ki hočejo cerkveno življenje bolje razumeti in spremljati. So vir energije in napisane »slike« pestrega cerkvenega življenja v škofiji. Nedelja je v tem pogledu za druge cerkvene časopise pomemben spodbujevalec. Dob ro zna simpatično približati cerkvene teme s pomočjo jezika in posebej s pomočjo elegantnega oblikovanja bralcem.

neuhold

Kako bo s cerkvenimi časopisi v desetih letih? Heinz Finster: Prepričani smo, da bodo tiskani cerkveni časopisi tudi v naslednjih letih kakor »črni kruh« ostali medijsko cerkveno osnovno živilo. Naše sporočilo pa je Kristusova Cerkev – in ne tiskani časopis. Zato nismo navezani na tiskani papir, temveč krepimo v prepletenosti s škofijskimi ponudbami naš angažma na spletnih področjih. Radi bi naše bralke in bralce – poleg tiskanega časopisa – uvedli tudi v nove multimedijske digitalne svetove. Verjamem in želim cerkvenim časopisom, da bodo v prihodnosti tudi bolj in bolj postajali tis ti digitalni kraji, na katerih se bodo lahko dogajali dialog, izmenjava, solidarnost ter avtentično in popolno posredovanje vere. Lepo, da tukaj z Nedeljo skupno raziskujemo prihodnost in tako lahko dajemo ljudem moč za življenje.

JUBILEJNA PRILOGA

Grafična podoba leta 1946–1967

N E D E L J A

nedelja pri nas doma Kot otrok sem rada preživljala čas pri

svoji babici na klancu v Velinji vasi. Ko sem bila nekega dne spet pri njej, je na obisk prišla njena prijateljica Rezi. Malo sta poklepetali, potem pa je Rezi odhitela naprej, v roki vrečo s časopisi. En izvod je ostal v babinih rokah. To je moj prvi spomin o Nedelji. Ker do takrat doma še nisem zasledila Nedelje in se tudi nisem spomnila, da bi jo kdaj kdo od sosedov prinesel, sem se takoj prepričala, da jo imamo tudi mi. Nam jo je že dostav ljal poštar. Od takrat naprej sem bila bolj pozorna na Nedeljo in sem jo vedno znova prelistala. Pri tem sem seveda odkrivala, da se vsak teden na otroški strani predstavi drug otrok. Moja tiha želja je bila, da bi nekega dne odprla nedeljo in bi na otroški strani našla predstavljeno samo sebe. Morda bi se želja tudi uresničila, če bi jo izrazila ... Čeprav se nikoli nisem našla na otroški strani, pa je bila vedno znova objavljena kakšna moja slika, moje ime ali moj članek. Še bolj ponosna pa sem bila, če sem v Nedelji brala o kakšnem družinskem članu. Posebej v spominu mi je ostalo poročilo o bratu Mihu in njegovih športnih uspehih pri KAC-ju. V študentskih letih sem se opogumila in poleti kot praktikantka delala pri Nedelji. Zame je bila to zelo dragocena izkušnja, saj sem nemalokrat morala zapustiti cono udobja. Tako sem spoznavala samo sebe in oseb nostno rasla. Sedaj že pet let živim v Švici in ves ta čas me spremlja Nedelja. Nedelja ni samo pisana slovenska beseda, ki se vsak teden znajde v poštnem nabiralniku. Nedelja je vez z domovino, s koroškimi Slovenci, z domačimi. Po eni strani sem na tekočem z dogajanjem na Koroškem, po drugi strani pa vsaj malo lahko podpiram slovensko skupnost. Ana Šuštar, Švica 10

JUBILEJNA PRILOGA

»Moj domači kraj in Nedelja« sm o vprašali. Preberite, kaj sm o izvedeli.

»Kot bi šel na sprehod po deželi«

Mi živimo zdaj tri leta v Rifu pri Halleinu.

»Mi« to smo družina Gallob /Watzenböck Valentin (7), Boris (43), Anna (5), Karin (40) in Damjan (9). Rif je del mesta Hallein in leži med rekama Salzach in Königsseeache. Ko je tukaj moja žena Karin hodila v osemdesetih letih v ljudsko šolo, je to bila majhna vas. Danes ima Rif nad 4000 prebivalcev. V Rifu se nahaja univerzitetni šport ni inštitut. Nedeljo imamo naročeno že nekaj let. Pomembno se mi zdi, da z Nedeljo dobivamo redno po pošti slovensko tiskano besedo. V njej si najde vsak družinski član kaj zanimivega. Pravijo, da živimo v času, v katerem mora vse potekati hitro: mobilni telefon, igralna konzola, razne oblike računalnikov zelo zaznamujejo vsakdan nas vseh. Tiskani časopis pa pripomore, da si človek vzame čas – usedeš se, prebereš, premisliš, se pogovarjaš o vsebini. To pozitivno zavoro časa poteg ne tudi Nedelja. Spominjam se dedija v Žužalčah, ki je imel v osemdesetih letih aktualne izdaje Nedelje v svoji kuhinji na mizi ali pa v predalu iste mize. Kdaj jo je prebiral, se ne spominjam. Spominjam se očeta v Žužalčah, ki je zbiral vse izdaje na enem kupu prav v isti kuhinji. On je natančno in kritično prebiral Nedeljo. Pri nas ima Nedelja prav tako mesto v kuhinji pri tiskovinah in manjših stvareh, ki jih na hitrico potrebujemo. Spominjam se zmage glavne nagrade pri nagradni križanki takrat komaj enoletnega sina Damjana: Merkačeva umetnina iz lesa še danes krasi našo kuhinjo. Naš kraj Rif je imel v Nedelji že osebo v žarišču: naša dobra soseda Gabi, ki se zavzema za potrebe oseb s hendikepom, je bila pred tremi leti celo slikana na prvi strani. Uredništvu Nedelje želimo vse najboljše. Boris Gallob, Rif pri Halleinu

L E T

M E D

L J U D M I

D O M A

I N

P O

S V E T U

Nedelja veže pri nas kar štiri generacije, kot je videti na sliki: Janez, hčerka Mija, vnukinji Malija in Milena ter pravnukinja Emilija (v Mijinem naročju). Danes našim najmlajšim ugajajo bolj slike – ne bova govorili neresnice, besedila so zanje še predolgočasna. A v prihodnje, kdo ve! Naša želja je vsekakor, da bo Nedelja našim potomcem na ljubo obstajala še najmanj 95 let!

Mami, katero vlogo je igrala Ne-

delja v tvojem otroštvu? Če tako pomislim nazaj na čas, ko sem bila še otrok ... Tvoja babica je vsako jutro navsezgodaj vstala, ko se še niti danilo ni, šla v hlev, pomolzla kravo, ji dala sena, skidala gnoj, nakrmila še ostale živali, potem pa je prišla v hišo in pripravila zajtrk. Delo se je nadaljevalo, moja mama ni počivala. Ko pa se je bližal konec tedna, je dodatno še očistila hišo, zribala lesene pode v kuhinji, dnevni sobi in veži, spekla kruh in pogačo in se veselila tatija, tvojega dedka, ki je prišel ob sobotah popoldne iz Celovca. Približno istočasno je prišla tudi soseda, oddala Nedeljo, povedala, kaj je v vasi novega, in nadaljevala svojo pot. V roki je imela še snop Nedelj, na katere so sosedje že težko čakali. Nedeljo je takrat imela naročeno vsaka družina na Tešinji, v Št. Jakobu pa velika večina. Dva lepa spomina, časopis, ki ga je prinesla soseda, in tati, ki je po dolgih šestih dneh v mestu, teden brez njega je potekal zelo počasi, prišel domov. Kaj pa pozneje, ali si kot gimnazijka kdaj srečala ta časopis? Ko sem bila v Mohorjevem domu, Slovenska gimnazija je bila še čisto čisto mlada, sem se učila igrati na klavir. Dekliški oddelek je bil v vzhodnem traktu, klavir pa je bil na fantovski strani, v zahodnem poslopju. Vsak dan sem šla vadit, mimo vrat, na katerih je v velikih čr-

kah pisalo NEDELJA. Za temi vrati je pisal, zbiral in popravljal besedila Janez Polanc, naš ljubljeni veroučitelj. Deklice, ki smo skupaj stanovale v drugem nadstropju te ogromne Mohorjeve stavbe, smo vedno spet našle čas, da smo simpatičnega profesorja verouka obiskale in od njega kupile »podobice« s sliko Marije, sv. Jožefa ali drugih svetnikov. Za eno podobico smo plačale 10 grošev. Potem smo na hrbtni strani zapisale kakšno misel in menjavale podobice med sabo, tako kot danes otroci menjavajo slikice, ki jih dobijo v supermarketu. Ob nedeljah smo ob spremstvu naše sestre Berhmane šle v »novo bogoslovje«, kjer je bila sveta maša. Naš Polanc je maševal, profesor glasbe Cigan pa je skrbel za to, da je bilo petje pri bogoslužju ubrano. Časopis Nedeljo smo imele v domu, saj je spadala k nam kakor amen v očenašu. Mija, ti tudi vzameš vedno spet Nedeljo v roko! Ali imaš ti kakšne posebne spomine? Najbolj se spomnim romanja, ko smo z razredom šli v Assissi. Spremljal nas je Hanzej Rosenzopf, naš takratni vero učitelj. O tem skupnem potovanju smo tudi napisali članek za Nedeljo. Takrat sem bila tako ponosna, ker sem imela s sabo fotoaparat in sem oddala v uredništvu kuverto s fotografijami. Priobčili so kar dve, od njih tudi eno, na kateri sem bila jaz. Mija Janesch in Ivana Kampuš, Tešinja

Odkar se spominjam, je

bila doma z nami vedno Nedelja. Brez Nedelje ni bilo nedelje. Spadala je k nedelji tako kakor obisk sv. maše. In tako je še danes. Ko sem bila otrok, sem jo po maši raznašala po hišah, kjer so jo že z veseljem pričakovali redko versko slovensko tedensko čtivo. Ne vem, koliko sem zanjo pobirala. Mislim, da so mi dajali po groših. Nedelja je za našo narodno skupnost izredno pomembna, kajti ni le verski list z globoko vsebino, marveč je pestra, ima pogled uprt v vse štiri nebesne strani in izostren čut za to, kaj se dogaja v nekakšnih neznanih kotičkih navzgor in navzdol. Predvsem opažam eno: Nedelja ima izostren čut za to, kaj je ljudem sveto in usmerja žaromete na stvari, ki so sicer majhne, a zato nič manj dragocene. Ali so to cerkvene novice, kultura, družbene teme in včasih tudi politika – Nedelja nam pove še nekaj več, kar vemo že od drugod. Včasih pa nas preseneti s poročili, ki jih lahko preberemo samo v Nedelji. Prebirati Nedeljo je tako, kot bi šel na sprehod po deželi, v vsaki številki srečuješ ljudi, ki jih že poznaš, za druge pa veš, da jih boš še kdaj kje srečal. Izredno lepe so Nedeljske priloge z zanimivimi raznolikimi prispevki, ne le iz naših krajev, marveč iz vseh koncev sveta, tako da se počutimo tesno povezani s Slovenci, razpršenimi po vsem svetu. Nedeljo cenim še posebej zaradi lepega jezika – lepe slovenščine in ker je vsakič dokaj umet niško oblikovana. Čuti se, da pri Nedelji ne opravljajo dela uslužbenci, temveč idealisti, in to z veseljem in nam s tem delom krepijo kvaliteto in našo identiteto. Hvala! Bǝgoni Nedelja – in še na mnogokrat 95 let! Milka Kriegl, Zahomc JUBILEJNA PRILOGA

Grafična podoba leta 1933

N E D E L J A

nedelja pri nas doma

Nedelja predstavlja zares skupek naših interesov.

Prične se pri cerkvenih in društvenih aktivnostih ter ukvarjanju z aktualnim evangelijem in s tem v povezavi s pripravo na branje berila pri sveti maši. Pomembna stalnica naših pogovorov pa je narečna beseda na zadnji strani časopisa, saj je domačija pri Mežnarju v Ziljski dolini stičišče treh slovenskih narečij in tako ne čudi, da dodaja vsak svoje pripombe in teorije. Ne nazadnje pa je Nedelja tudi zanimiva kratkočasnica za naša dva najmlajša člana. Simon in Johanna si nam reč ne samo rada ogledata otroka stalnice »Človek, ti si enkraten«, a zanimivo se jima tudi zdi, pobarvati obraze, ki se pojavijo po različnih straneh časopisa. Veronika in Alexander Gotthardt, Dule

V e r o n i ka i n Alexander Gotthardt z otrokoma Simonom in Johanno.

»V njej so svete stvari zašribane« Kot desetletna sem

vsak petek šla z mamo v cerkev, tam sva dobili Nedelje in potem sva jih raznosili po hišah. To je bilo v dveh vaseh, na Potoku in v Bilnjovsu. Potem pa sem kar jaz prevzela to nalogo, kajti mama je imela premalo časa, da bi vsakokrat hodila po hišah. Jaz pa sem to rada storila. Spoznala sem dobre ljudi. Potrudila sem se, da so ljudje vedno že ob petkih dobili Nedeljo in so bili tega veseli. Čas je hitro minil in postala sem starejša. S 15-imi leti so me starši dali v Krko v šolo za kuhanje in pospravljanje. Nedelja pa me je spremljala vse življenje in iz nje sem veliko črpala za svoje živ ljenje. Še danes kar tako čakam, da bo prišla k hiši. Rezi Valentinitsch, Bilnjovs

Ko dobim časopis Ne-

delja na Madagaskarju, sem bil vedno vesel, da lahko pogledam in preberem članke, ki me zanimajo. Nedelja je časopis, na katerega ste lahko ponosni vsi, ki imate slovenske in krščanske korenine na Koroškem, ker vas povezuje s slovenskim jezikom in z vero, ki jo moramo vedno poglabljati. Želim veliko blagoslova in 12

JUBILEJNA PRILOGA

uspeha časopisu Nedelji in vsem, ki ste v uredništvu in se trudite, da prinašate aktualnost in razmišljanje o problemih naše družbe in mladine bralcem na Koroškem in po svetu, kjer so Slovenci. Posebno občudovanje in zahvala g. Jožetu Kopeinigu za vso ljubezen, ki jo je vložil v časopis Nedelja, da živi in pričuje o dejavnostih in optimizmu koroških Slovenk in Slovencev. Pedro Opeka, Madagaskar

Doma v družini v Ma-

loščah pri Taupiju je bila Nedelja od vsega začetka na mizi. Moj starejši brat je že hodil v šolo in od njega sem se naučila toliko brati, da sem znala znala brati naslove. Bili so slabi časi za denar, vendar Nedelja, ta je morala biti pri hiši. Mati je ob nedeljah popoldne šivala, nogavice ,štopfava’ in popravljala obleke in mi rekla: »Usedi se in mi glasno beri iz Nedelje.« Če mati ne bi rekla, ne bi znala brati. Govorili smo po domače vedno doma. Ampak če Nedelje ne bi bilo in mati ne bi rekla, naj berem, ne bi razumela in znala brati pisne slovenščine. Moja hvaležnost za Nedeljo je tudi danes zelo velika. Sem zelo ,gmejtna‘, če pride v četrtek k meni domov. In še nečesa se spominjam iz otroštva. Na naslovnici je bila

pri naslovu nekaj let tudi narisana cerk vica. To sem včasih pobarvala. Doma nismo imeli šilčka, pa mi je atej pomagal in je z nožem ali ,brtilco’ ošilil barvico ali svinčnik. Zdaj je 65 let od tega, ko sem začela brati Nedeljo. Sedaj sem stara 71 let in to še vedno počnem. Marlen Smole-Taupe, Celovec

S časopisom Nedelja

najbolj povezujem vero, kulturo in slovenski jezik. Že od mladih let sem se vedno razveselila četrtka, ker je na dom prišel izvod Nedelje, da sem ga lahko prelistala in zagledala kakšen znan obraz. Ko sem se preselila v Gradec, kjer sem začela študij krščanske verske pedagogike, sem bila zelo vesela, ko sem v Klubu slovenskih študentk in študentov v Gradcu (KSŠŠG) zagledala Nedeljo. Tako mi nikoli ni bilo treba čakati do vikenda, da bi prebrala Nedeljo doma na Koroškem. Ker smo v Gradcu, preden se je začel čas koronavirusa, imeli ob četrtkih vedno tudi klubski večer, se dobro spominjam, da smo vedno, preden se je začel program, skupaj prelistali Nedeljo. Ker že nekaj let berem berila pri sveti maši, sem zelo vesela, da jih Nedelja objavlja in si jih preberem tako lahko pred sveto mašo. Adrijana Cuderman, Obirsko

Grafična podoba leta 1931

L E T

M E D

L J U D M I

D O M A

I N

P O

S V E T U

Mi otroci smo se na Letini rodili v 50-

ih in 60-ih letih. Morali smo živeti zelo skromno. Nismo imeli takrat ne televizije in ne časopisov, razen enega. Imeli smo vedno Nedeljo! Ob nedeljah sta mama in oče po južini vedno sedela pri mizi in brala Nedeljo. Nedelji sem ostala zvesta tudi na Dunaju. Štefka Kert, Dunaj

Vsako soboto sva s sestrično Lojsko PoRomana Opetnik in Günther Szabo z otrokoma Stefanom, 7 let, i n Va l e n t i n o, 4 l e t a , d o m a s o v M a l i va s i , v Po d j u n i .

Zame osebno je imela Nedelja že od nekdaj pomembno vlogo,

saj je bila moja mama tam nastavljena kot urednica čez 25 let, dokler ni šla v pokoj. Tako zame Nedelja ni samo tedenski časopis, ki ga doma prebiramo vsi, temveč tamkajšnji uredniki so z leti postali prijatelji. Doma pa prebiramo Nedeljo vsak sam zase in tudi skupno, sploh odkar imava otroke, in jima bereva članke otroške strani. Tako izvejo vedno znova kaj novega in spoznavajo otroke po vsem Koroškem, ki se predstavijo na otroški strani. Stefan, ki hodi v drugi raz red, pa že sam bere otroško stran, in kako se je danes čudil, ko je bil v zdajšnji izdaji članek o igri, ki jo je videl pri bratrancu. Po tej poti želimo celemu timu Nedelje, da bodo še naprej našli in pisali o tako raznolikih temah, kot jim je to uspelo do sedaj. Romana Opetnik, Mala vas

Že od mladostnih let

sem na poseben način povezan s Koroško, tamkajšnjo dediščino in slovensko tradicijo. A sprva le po knjigah Pavleta Zablatnika in Marijana Zadnikarja, ki sta mi odkrivala bogastvo koroških šeg in navad ter kulturnih spomenikov. Kasneje je naša družina obiskala Koroško, saj je bil moj oče na te kraje prav posebej navezan. Danes se redno vračam v svet onkraj Karavank tudi kot avtor dokumentarnih oddaj o koroški kulturni dediščini, ki nastajajo na Televiziji Slovenija. Na odprtju razstave pri rektorju doma Jožetu Kopeinigu sem pred leti spoznal glavno urednico Nedelje – Matejo Rihter – in takrat sem postal tudi bralec Nedelje. Že desetletja spremljam slovenski verski tisk, a pri Nedelji

sta me posebej presenetila širina duha katoličanov in svetovljanskost slovenske skupnosti, kar je vsekakor potrebno razumeti v kontekstu celotne katoliške skupnos ti v Avstriji. Seveda je družbeno vlogo avstrijskih katoličanov težko primerjati s slovenskimi, verjamem pa, da so razlike lahko odraz različnih zgodovinskih okoliščin in iskanja nove identitete Cerkve po slovenski demokratizaciji in osamosvojitvi. V tedniku Nedelja izvem veliko o koroški dediščini in ustvarjalnosti, življenju posameznikov in skupnosti, z izrazito demokratičnim verskim naukom pa vodstvo in pisci Nedelje po mojem mnenju odlično pričujejo, kakšna naj bo katoliška Cerkev v 21. stoletju. Andrej Doblehar, Ljubljana

lin nosili Nedeljo od hiše do hiše. Takrat je bilo v Zagoričah/Maloščah osem hiš. Dobili sva vsaka 1 šiling ali včasih tudi nič. Neki moški je »potreboval« Nedeljo, da si je zavil mavžno. Nama pa je dal 2 šilinga! Vsi so takrat govorili slovensko v vasi. Marica Koren, Spodnje Rute

Nedelja je most, ki povezuje Cerkev in

vernike z obeh strani meje. Je most kulture med Korošci to- in onstran, kaže nam na zamujeno in napačno pot v razvoju naše družbe v preteklih desetletjih. Jožko Kert, Prevalje

Moja babica je bila rojena v letu 1882

in je rada brala Nedeljo. Nikoli ni hodila v šolo, pa se je nekje naučila brati. Bila je mati petnajstim otrokom. Tudi moja mati je rada brala Nedeljo in Mohorjeve knjige, čeprav se je slabo naučila pisati in brati v tistem času. Tudi jaz jo rada prebiram, ker je pester časopis. Zelo lepo je oblikovana in zanimiva. Z Nedeljo spoznavamo naše ljudi. Karla Haderlap, Železna Kapla

Doma sem bila v Zagorjah in tam sem zače-

la po vojni raznašati Nedelje. 10 Nedelj sem morala raznositi po kmetijah, raztresenih daleč naokrog in daleč zgoraj. Da sem bila potem po maši spet doma, je trajalo dve uri. Najbolj v spominu pa mi je ostalo, ko sem prišla k neki kmetiji, so mi tamkajšnja mati odrezali velik kos pogače in rekli, da so v Nedelji svete stvari »zašribane«. Ko sem se poročila, sem nehala raznašati Nedeljo. Zdaj sem stara 85 let in težko čakam na Nedeljo, ko pride po pošti. Skoraj celo preberem. Pa še nekaj je zanimivo: Dedej in babica škofa Jožeta Marketza sta bila moja botra. Katarina Boročnik, Libuče JUBILEJNA PRILOGA

Grafična podoba v letu ustanovitve 1926

pogledi

memo se veseliti častitljivega polokroglega jubileja slovenskega koroškega verskega tednika Nedelja, ki si je utrl pot skozi skoraj celo stoletje in kljuboval vsem viharjem. Na začetku nekaj spominov: svojčas smo po Nedeljo hodili v farovž. Takratna gospodinja v selskem farovžu Mici Linasi je Nedelje skrbno zravnala na majhno črno mizico, razporejene po vaških hišah. Po maši je tam dvignil vsak svojo. Danes jo udobno dobivamo na dom in moram reči, da se veselim vsakega četrtka, ko pride nova številka Nedelje. Njena vsebina je izredno bogata, široka in toliko tem obsegajoča, v njej najdejo vse starostne skupine iz vseh slojev svoj prostor. Kot katoliška kristjanka se veselim verskih tem in vsebin, kot dolgoletno kulturno ustvarjalko me veseli, da uredniki najdejo prostor tudi za kulturne teme in skušajo zajeti kulturni utrip central, pa tudi društev na podeželju, kot kritično mislečemu človeku se mi zdijo zanimiva stališča v komentarjih. Ker mi je izredno pri srcu lepota slovenskega jezika, se vsak teden razveselim jezikovnega kotička, ki se mi zdi še kako potreben, ker smo soočeni z močnim upadanjem znanja slovenskega jezika. Tako nam je tudi na tem področ ju Nedelja dobra spremljevalka in učiteljica. Celo narečne besede imajo v njej svoje mesto! Priloge Nedelje so pa sploh nekaj enkratnega – lahko snamemo klobuk pred uredniki, ker zmorejo še to dodatno in tematsko poglobljeno delo. V imenu Krščanske kulturne zveze se Nedelji zahvaljujem za dolgoletno dobro sodelovanje in dobre sosedske odnose – po nadstropjih v hiši smo nad vami … Vedno se razveselimo vaših obiskov, povabil za kakšen pogovor, intervju ali prispevek. Istočasno smo veseli, če nas sprejmete, kadar mi pridemo s prošnjo za kakšno objavo. Zahvaljujem se urednikom za prijateljsko sodelovanje, izmenjavo slikovnega gradiva in dobrohotno medijsko spremstvo naše dejavnosti. Naj Nedelja še dolga leta prinaša zanimivo branje v naše domove, nam širi obzorja in nas spodbuja na poti k dobremu. Naj ohranja predvsem nalogo združevanja med koroškimi Slovenci, kajti kot verski tednik združuje nas vse, ne glede na svetovno-nazorsko mišljenje.

N E D E L J A

Kaj pravijo predstavniki kulturnih in političnih organizacij o Nedelji? Zalka Kelih-Olip

Mitja Rovšek

Manuel Jug

Bernard Sadovnik

Zalka Kelih-Olip tajnica Krščanske kulturne zveze

Mitja Rovšek poslovodja Slovenske prosvetne zveze Va l e n t i n I n z ko

JUBILEJNA PRILOGA

a mojem otroštvu je Nedeljo brala babica. Ko sem pozneje tudi sam začel listati po časopisu, sem v njem – mogoče sem bil še premlad – zase našel le malo zanimivega. Takratni članki v časopisu, ki ga izdaja katoliška Cerkev na Koroškem, so bili predvsem versko usmerjeni, kar je tudi njegovo poslanstvo. Tako sem do pred kratkim Nedeljo le občasno vzel v roke. V zadnjih letih pa v Nedelji lahko preberem vedno več zanimivih člankov o širšem družbenem dogajanju. S sprotnim zaznavanjem družbeno-političnega dogajanja na Koroškem je postala pomemben del medijskega prostora koroških Slovencev. Med zdaj že rednim prelistavanjem ugotavljam, da se je razvila v časopis, ki postaja zanimiv za vedno večje število bralk in bralcev. Predvsem pa je pomemben za ohranjanje in razvoj slovenskega jezika. Nedelja se je med vsemi časopisi koroških Slovencev najdlje obdržala. Vztrajnost urednikov in lastnika zagotavlja – kar je tudi v interesu koroških Slovencev – red no izhajanje tudi v prihodnje. Poleg verskih in družbeno-političnih tem Nedelja objavlja tudi številne članke o kulturi kot močnem steb ru slovenstva na Koroškem. To je pomembno predvsem zato, ker kultura iz naše družbe izganja negativne ideološke vplive. Vsem, ki skrbijo za njeno izhajanje, želim uspešno nadaljevanje, predvsem pa, naj imajo še naprej odprta ušesa za vse tiste dejavnike v naši družbi, ki skrbijo za demokracijo, solidarnost, socialno pravičnost in narodno enakopravnost. Ob 95. obletnici izhajanja tednika Nedelja iskrene čestitke v imenu Slovenske prosvetne zveze in vseh z njo povezanih organizacij.

L E T

M E D

L J U D M I

D O M A

I N

P O

S V E T U

edelja ima za koroške Slovenke in Slovence velik pomen, saj jo štejem med bistvene faktorje slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Vsebina Nedelje je zelo široka in bogata in v njej najdemo tako verske in kulturne teme, kot tudi druge zanimive prispevke in komentarje. »Nedelja« pa ima tudi za slovenski jezik na Koroškem veliko vlogo, saj je eden izmed dveh tednikov, ki na Koroškem izhajata v popolnoma slovenskem jeziku. Poleg tega pa se mi zdi zelo pozitivno, da v Nedelji vsaka generacija najde kaj zanimivega zase. Iz tega sklepam, da je Nedelja tudi tednik za celo družino. Že od malih nog naprej sem se vedno soočal z Nedeljo, saj je bila v bistvu vsak vikend prezent na doma v dnevni sobi. Prav posebej všeč pa so mi priloge, ki od časa do časa izhajajo z Nedeljo, ker se vedno zelo intenzivno soočajo z določeno relevantno tematiko. Nedelja narodno skupnost vedno znova tudi preseneča s čudovitimi idejami. Še v dobrem spominu imam 90-letnico Nedelje, ob kateri je Nedelja predstavila 90 ljudi, za vsako leto eno osebo. 95 let je zelo dolga doba in le redkokdo izmed koroških Slovenk in Slovencev je danes starejši od Nedelje. Čeprav je Nedelja že malo »starejša«, pa kljub temu od tedna do tedna dokazuje, da je aktualen, sodoben in napreden tednik. Nedelji želim, da bi še dolgo delovala v tej aktivnos ti, kot to dela trenutno, saj ima kot eden izmed stebrov medijske oskrbe koroških Slovenk in Slovencev zelo pomembno poslanstvo glede informiranja in povezovanja koroškega prebivalstva.

a Nedelja lahko praznuje 95-obletnico obstoja, je samo dokaz doslednega in zavzetega delovanja vodstva, urednikov/urednic in dostojnega in enakopravnega odnosa krške škofije do slovenske narodne skupnosti. Nedelja, kot verski slovenski tednik, je vedno zajemala zelo širok krog bralk in bralcev po naših farah in s tem zagotavljala slovensko brano besedo tudi tam, kjer sicer niso imeli naročenih drugih političnih slovenskih tednikov. Še posebej je treba izpostaviti posebno skrb za lepo in pravilno pisano slovensko besedo, za katero so se uredniki/urednice in vodstvo vedno zavzemali. Z branjem Nedelje se je vseskozi dvigovala jezikovna kompetenca tudi pri bralcih in bralkah. Jezikovni kotiček je še vedno za nas vse pomembna in potrebna jezikovna šola. Še dobro se spominjam svojih mladostnih let in predsedovanja Katoliški mladini, ker smo bili takrat ne samo kot Farna mladina zgledno in številčno močno organizirani, ampak smo mladi tudi dobili priložnost za redno objavo člankov v Nedelji. Še posebno dejstvo, da sem kot delavec dobil to posebno možnost širiti svoje jezikovno znanje, in to s pomočjo Hanzija Tomažiča, je gotovo bistveno soprispevalo k mojemu zavzemanju za slovensko besedo in sožitje v deželi. S tem primerom pa želim samo izpostaviti pomembno vlogo Nedelje za našo slovensko narodno skupnost. Nedelja je tudi vsem slovenskim medijem lahko vzgled za kakovostno, času primerno in vrhunsko medijsko oskrbo ter še posebej za vrhunsko jezikovno raven. Nedelji želim tudi v prihodnje nadaljnje medijske podvige, ki so nam vsem v korist, škofiji pa velja zahvala, da zagotavlja izdajanje verskega tednika v slovenskem jeziku. Dolžnost nam narekuje, da bomo mi kot politični predstavniki prepričali zvezno vlado, da se tudi Nedelji zagotovi sistemsko financiranje iz sklada za medije Urada zveznega kanclerja in s tem zagotovi dolgoročen obstoj našega slovenskega verskega tednika. To pa mora biti tudi skrb in obveza države in ne samo škofije!

nogi narodi, recimo Židje, predvsem pa »majhni« narodi, so preživeli zaradi delavnosti in poštenosti, zaradi šol, zaradi močnih družin in ne nazadnje zaradi besede, seveda tudi in predvsem zaradi tiskane besede. Pri tiskani besedi pa izstopa verska tiskana beseda, tako je bilo vsaj v preteklosti. Če pogledamo slovensko literaturo, od Trubarjevega Katekizma (1550) prek Dalmatinove Biblije (1583), katere prevod je bil baje šestnajsti, tako da smo bili med prvimi na svetu, pa vse do današnjega dne, je igrala tiskana božja beseda ogromno, če ne odločilno vlogo pri preživetju našega naroda. Poleg te ogromne ponudbe se tis kana ponudba vendar razlikuje tedaj, če gre za božjo besedo. To so vedeli možje, kot so Slomšek, Einspieler in Janežič, ustanovitelji Mohorjeve družbe. Hoteli so med narod spraviti dobre »bukve«, med njimi tudi verske. In to poslanstvo še traja, seveda na drug način. Tedensko se pa razveseljujem Nedelje, verskega tednika, ki nam že 95 let prinaša v naše domove verske vsebine, ali pa vsebine, ki so povezane z vero in svetom. Razveselilo me je tudi, ko mi je enkrat Hanzi Mikl, »Gams« iz Ločila rekel, da otroci, ko vstopijo v hišo, večkrat vprašajo: »Ali je že prišla Nedelja?« To je pa, poleg skorajda luksuznih prilog, posebno uspešno poglavje Nedelje, saj se na njenih straneh vedno najdejo mladi in najmlajši. Čudovito je to in hkrati zagotovilo, da bo Nedelja še dolgo imela bralce. Hkrati je pa to zagotovilo, da bo preživela tudi narodna skupnost. Hvala torej Nedelji in njenemu uredništvu za moderno podobo, za bogato vsebino in za širjenje lepih in optimističnih misli.

Manuel Jug predsednik Zveze slovenskih organizacij

Bernard Sadovnik predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk

Valentin Inzko predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev JUBILEJNA PRILOGA

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Poverjeniki

in poverjenice

Mohorjeve

Neposredni marketing s Od same ustanovitve Mo horjeve družbe pred 170 leti so poverjeniki in poverje nice stebri njenega delova nja. Z njimi knjige pridejo neposredno do kupcev, od njih ustanova izve za želje svojih bralcev. Ko gre leto proti koncu, celovška Mohorjeva družba javnosti predstavi svoj letni Knjižni dar. Koledar, Pratika in večernica, torej roman, so osrednji del tega tradicionalnega svežnja, ki ga razširjajo še dopolnilne knjige z raznoliko tematiko. Že od same ustanovitve, pisalo se je leto 1851, ko so lavantinski škof Anton Martin Slomšek, celovški mestni kaplan Andrej Einspieler in profesor slovenščine Anton Janežič dali pobudo za ustanovitev Mohorjeve družbe, Mohorjeva razširja dobre slovenske knjige med ljudstvom tudi s pomočjo zaupnikov. Sprva so to bili duhovniki in kaplani, ki so na svojih farah

JUBILEJNA PRILOGA

razpečevali knjige, danes so to v glavnem laiki. Poverjeniki in poverjenice. 130 jih je po južnokoroških farah. Poleg njih pa še dobrih 30 duhovnikov. 160 ljudi torej šteje mreža Mohorjeve, ki pomeni živi stik z bralci in kupci. Neposredni marketing z več ko stoletno tradicijo. »Treba je iti do kupca, veliko ljudi kupi knjigo tedaj, ko jo vidijo,« pravi vodja Mohorjeve založbe in eden izmed dveh direktorjev ustanove Franc Kelih. »Direktni dostop do bralcev je za nas zelo pomemben. Prodamo lepo število knjig, dobimo pa tudi odzive od poverjenikov, kaj si bralci želijo.« Poverjenike in poverjenice Mohorjevi predlagajo in nagovorijo krajevni župniki, ki domače razmere najbolj poznajo. »Poverjeniki prevzamejo od župnika knjige in potem grejo s temi knjigami ali od hiše do hiše ali pa delajo to iz župnišča, da ljudje pridejo tja.« Mohorjeva družba svoje poverjenike in poverjenice, ki delo opravljajo brezplačno, v dar pa dobijo knjige, s svojim programom seznani na vsakoletnem poverjeniškem izletu. »Ti so povezani z zanimivimi kraji, kot so

FRANC KELIH:

»Direktni dostop do bralcev je za nas zelo pomemben. Prodamo lepo število knjig, dobimo pa tudi odzive od poverjenikov, kaj si bralci želijo.«

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Krista Krušic

Poverjeniki in poverjenice Mohorjeve so si na skupnem izletu ogledali Maribor, kjer je v stolnici pokopan soustanovitelj Mohorjeve družbe škof Anton Martin Slomšek.

Verena Smrtnik

Ivan Olip

stoletno tradicijo bile v zadnjih letih Prevalje, kamor se je leta 1919 umaknila Mohorjeva družba, Krka, Ziljska Bistrica, Brezje in Begunje ali pa Maribor, kjer je v stolnici pokopan soustanovitelj Mohorjeve škof Anton Martin Slomšek. Na teh izletih našim poverjenikom predstavimo gradivo in se jim tako obenem zahvalimo,« pravi vodja Mohorjeve založbe Franc Kelih. Stara tradicija je tudi, da Mohorjeva družba teden za tednom v celovškem Slovenskem pastoralnem centru bere maše za svoje poverjenike in poverjenice.

Verena Smrtnik,

Obirsko, ena najmlajših poverjenic Čula sem ljudi praviti, kako je Tonči Dolinšek hodil od hiše do hiše in kako je škoda, da ga ni več, saj je bilo z njim zelo fletno. Marsikaj so se z njim lahko pogovorili. Ko me je Franc Kelih pobaral, če bi postala poverjenica, sem si mislila, da bi bilo prav prijetno hoditi od hiše do hiše in ljudi bolje spoznavati, tudi tiste, predvsem starejše, ki jih drugače ne vidiš. Pobarala sem še svojo prijateljico Adrijano Cuderman in hodiva skupaj. Neverjetno, kako so se ljudje ve-

selili, ko je Pratika prišla v hišo. Lepo delo je, predvsem zaradi tega, ker se z ljudmi tako lahko pogovarjamo, tudi s starejšimi.

Ivan Olip, mestni župnik v

Pliberku in dekan, predsednik Mohorjeve družbe Že od nekdaj sem Mohorjan, v odboru Mohorjeve družbe sem od leta 1975. Od leta 2014 sem tudi njen predsednik in že od malih nog sta Mohorjeva in njeno poslanstvo za širitev narodne in verske kulturne dediščine med koroškimi Slovenci moja srčna zadeva. Ko sem bil še v Šmarjeti v Rožu, tam nismo imeli tako dobro urejene mreže poverjenikov in sem veliko sam razpečaval knjige med ljudmi. Vedno sem jih imel v avtu v prtljažniku, ko sem se vozil po fari. Tukaj v Pliberku imamo hvala Bogu zelo dobro mrežo poverjenikov, od Vidre vasi, Nonče vasi, Čirkovč, Šmarjete do Libuč, povsod so dobri ljudje, ki jih nagovarjam in motiviram. Ko je bila letos korona, niso vedeli, ali bodo sploh lahko hodili od hiše do hiše. Pa sem jim rekel, počakajmo, da mine najstrožje zaprtje, pa gremo potem. Saj ni treba, da bi se v

hiši pol ure pogovarjali. Pozvoniš in ponudiš. Kljub epidemiji sem s prodajo knjig zelo zadovoljen. In to gre samo z dobrimi ljudmi, ki jih lahko vedno znova motiviram in jim posredujem, da je to versko, kulturno in narodno poslanstvo.

Krista Krušic, poverjenica

v Velinji vasi v bilčovški fari Poverjeništvo sem prevzela, ko moja predhodnica, moja teta, ni več mogla raznašati težkih knjig. Nalogo sem prevzela rada in sedaj Mohorjeve knjige prodajam po Velinji vasi. Zaradi koronakrize sem lani uredila tako, da so moji Velinjčani lahko šli po knjige v župnišče v Bilčovs. Začela sem vedno pri svojih starših pri Rupiju. Ko sta bila mama in oče za mizo, sem jim vse knjige predstavila in seveda sta kupila ves knjižni dar. Ko sta plačala, sta mene že pozabila in se potopila v knjige. Jaz pa sem sem bila samo srečna in šla, ker sta imela veselje s knjigami. Tudi drugod sem zmeraj rada prišla v hišo, ker vem, da imam same dobre knjige, same zanimive stvari. Saj ne beračim, temveč nekaj prinesem. Bojan Wakounig

JUBILEJNA PRILOGA

velikonočna voščila

naših podpornikov

SODALITAS Katoliški dom prosvete Propsteiweg/Proštijska pot 1 A-9121 Tainach/Tinje tel: 04239/2642 office@sodalitas.at

kakšno leto was für ein jahr www.sodalitas.at what a year

Vsem tečajnikom, dobrotnicam in dobrotnikom ter prijateljem Doma v Tinjah želijo radostne praznike Gospodovega vstajenja.

ROSA AUSLÄNDER Še si tle Še si tle Vrzi svoj strah v zrak Kmalu bo minil tvoj čas kmalu bo raslo nebo pod travo bodo padle tvoje sanje v nič še diši nagelj, še poje drozg še smeš ljubiti podarjati besede

Zdravo in blagoslovljeno

še si tle bodi kar si daj, kar imaš.

Veliko noč!

benediktinski trg 5 • www.ilab.at www.facebook.com|agentur.ilab

JUBILEJNA PRILOGA

Blagoslovljeno veliko noč! Frohe Ostern!

r za Prosto , ja srečan ja, an v o n praz rje in a in m e s ice. počitn

www.poso.at

CAMPUS ADFONTES

inserat_5x9cm_zwspr:Layout 1 02.03.14 21:

Več informacij ter rezervacije v Vaši agenciji Sienčnik

Zelimo vam vesele in blagoslovl jene velikonocne praznike. Ein frohes Fest!

www.adfontes.at

ŽELIMO VSEM PRIJATELJEM, ZNANCEM IN STRANKAM VESELE VELIKONOČNE

Pliberk - Dobrla vas - Globasnica - Železna Kapla - Kotmara vas

Ludmannsdorf

PRAZNIKE TER ZDRAVJE

Bilœovs

V ČASU POLNO IZZIVOV. VESELIMO SE NA SVIDENJE DOMA IN PO SVETU.

DRUŽINA SIENČNIK & TEAM

ZIMMEREI • TISCHLEREI COMPUTERGESTEUERTER ABBUND LESNA TEHNIKA TESARSTVA IN MIZARSTVA DOBRLA VAS | EBERNDORF TELEFON 04236 |2010

Aus Liebe zum Holz. Iz ljubezni do lesa.

ZDRAVE IN VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE! plačani oglasi

JUBILEJNA PRILOGA

Velikonočna nagradna križanka K

1. Verena Gotthardt: Črno-bela fotografija, 30x 40 cm. Poklonila umetnica.

o boste križanko rešili, najdete na rumenih poljih naše geslo. Rešitev križanke pošljite najkasneje do ponedeljka, 26. aprila 2021, na naslov: Nedelja (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. E-mail: redakcija@nedelja.at

2. Janko Zerzer: Po koroških poteh 3. Darka Zvonar Predan: Celovški pogovori Nagradi 2 in 3 poklonila Mohorjeva založba 4. Dragocena beležka Poklonila Mohorjeva knjigarna 5. Paket petih zgoščenk s pravljicami v koroških narečjih 6. in 7. Mihec in Maja Film (DVD), glasba (zgoščenka) in knjiga 8. Anton Nagele: Biografija 9. Jože Ropitz: Pojmo novo pesem 10. France Cigan: Duhovnik, glasbenik, vzgojitelj 11. Lovro Kaselj: Sadovi večerne zarje 12. Lenčka Kupper: Zgoščenka »Brez meja« 13. Milka Hartman: Koroški zbori pojejo njene pesmi 14. France Cigan: Meni pa si dal srce Nagrade od 5-14 poklonila Krščanska kulturna zveza 15. Marija Makarovič: Podoba zdravstvene kulture koroških Slovencev 16. Erich Prunč: Urban Jarnik. Pesmi in prevodi 17.-19. Dvojezični zemljevid Bekštanj ob Baškem jezeru Nagrade od 15-19 je poklonil Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik.

Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

g e s lo

Pustolovec Samica srnjaka

Orožje za PredSredina Slovenski Snov, ki ne Celostnost Danski proženje stojnica besede pesnik prevaja el. otok puščic samostana, »zavesa« Grafenauer toka (letališče opatinja Kastrup)

Prva stran revije Evropski način življenja Rojakinja pravljičarka Andersena 1

Glavna nagrada

VERENA GOTTHARDT

Črno-bela fotografija (30x40cm) Detajl iz ene njegovih slik sestavil:

SIMON BIZJAK

Amorjev spremljevalec

Zdravnik, ki daje narkozo

Reka v Beneški Sloveniji, Natisone

Grško Siva žival, božanstvo, navadno sin Kaosa volk (starinsko)

Slovesna obljuba poroke Tom Jones

Slovenski skladatelj Kogoj Cevka (v medicini) Oče detekt. Maigreta

Obleka, oblačilo, odelo Drobno celično zrnce

Kradljivec, zmikavt Kronika, letopis Jud iz srednje ali vzhodne Evrope Nitrocelulozni lak Nekdanji am. boksar (Muhammad) Ribiška vrvica Azijska država (Teheran)

Juha (manjš.) Zola Emile

Bivši jap. premier Izdelovalec šil

Znoj Izvajalec performansa

Prebivalec Benetk Halogena prvina (CL)

Oče Že umrla igralka Zupančič

Žveplova spojina (splošno)

Orodje za rezanje Utrdba v s. Antoniu

Ropotija, šara Kositer

Večerno zvonjenje v čast Mariji Tračnica Glas ob strelu

Rojevanje otroka Smučarska letalnica

Vojskovodja Svebov Lidija Osterc

Elektronska pošta Čebelja paša

Bogoslovec Nedemokr. režim

Vrinek Orodje za rezanje trave

It. režiser (Dino) Način ravnanja

Edvard Žitnik

Hiter tek Uslužbenka na sejmu

Lovro Toman

Ruski polotok Daljša doba, vek

Gl. mesto Gane Željko Bebek

Oster veter Vodna ptica

Americij Prebivalec Grenlandije

Pritajenje Južnoameriška papiga

Novozelandski staroselci

Mastna, dietna, hitra?

Zlitina osmija in volframa

Nekdanji maroški kralj

Raženj, žar Hermann Hesse

I M P R E S U M : VELIKONOČNA JUBILEJNA PRILOG A cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredništvo Nedel je: Mateja Rihter (glavna urednica), Gabi Frank, Alexandra Praster in Vincenc Gotthardt. Tel. (0463) 54 5 87 3510, e-mail:redakcija@nedel ja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec. Kraj izhajanja: Celovec 2

Simona Vodopivec Kantavtor Smolar

Prašičje meso

Prha (pogovorno)

Ž,Z,?,?,T Tretje največje gr. mesto

Slovenska znamka smuči