V nebesa naj te spremijo angeli

Mateja Rihter

Iz človeških rok v Božje roke

Ne verjamem, da res pademo kot požeto klasje, kot posekano drevo, in da ni nikogar, ki bi nas prestregel.

Poslavljanje, umiranje, smrt, žalovanje, večnost in ljubezen, ki ostane so teme priloge Nedelje. O tem se največkrat pogovarjamo le okoli praznika vseh svetih, drugače se ob njih počutimo nelagodno. A smrt je del življenja, pravzaprav edina gotovost v življenju.

Ob pripravljanju priloge sem doživela toliko iskrenih pogovorov, globokih dopisovanj, solz in smeha, da vsega tega niti ni mogoče preliti na papir. Iz srca hvala vsem, ki ste sodelovali s svojimi življenjskimi zgodbami, razmišljanji in pesmimi, ki ste delili svoje dvome in upanja.

Namen priloge je, da vsak v hvaležnosti obudi spomin na ljudi, ki so bili del našega življenja in so sedaj z nami na drugačen način. Sama osebno jo v hvaležnem spominu posvečam očetu ob 10. obletnici slovesa in Irmi ob 1. obletnici. Namen priloge pa je tudi, da pogledamo na svoje življenje z druge perspektive. Tako, kot sta zapisala Jurij Gorjanc: »Razmišljanje o smrti pripomore, da živimo bolj polno« in Monika Novak­Sabotnik: »Vsi bomo umrli. Dajmo živeti v polnosti!«

Jurij Gorjanc o

Razmišljanje da živimo R

Jurij Gorjanc je zdravnik, vodja kirurgije v bolnišnici elizabetink v Celovcu in gorski reševalec. Kot zdravnik in gorski reševalec se srečuje s smrtjo. Piše o tem, kaj njemu pomaga ob takih trenutkih in kako sam pomaga

svojcem in žalujočim.

Razmišlja, kako ob po-

slavljanju pomagata

vera in zavedanje, da smo vsi Božji sinovi in hčere.

avno preteklo soboto sem hitel na pomoč, ker se je na ekranu pozivnika gorske reševalne službe izpisalo: »Snežni plaz. Zasut turni smučar«. K sreči se je vse dobro izteklo. A človek je pripravljen na vse. Ob tem si večkrat mislim, kako je smrt marsikdaj nepričakovana, a tudi preprosta. Ob svojcih sem ob nesrečah molčeč. Nastane praznina, ki ji besede ne pridejo do živega. Takrat poskusim biti nekomu preprosto blizu.

Ko nekdo umre v bolnišnici, večinoma pričakovano, mi je tudi hudo. Ne v smislu, da je medicina odpovedala, ker nihče ne živi večno, ampak čutim žalost. Ne bojim se kdaj jokati pred svojci kot zdravnik, če pač solze pridejo, še posebej, če koga od njih poznam in vidim, da je na smrt žalosten.

Mislim, da ni nekoristno razmišljati o lastni smrti. Ravno

prijateljstvih,

rihter

o smrti pripomore, bolj polno

nasprotno. Ker nas taki razmisleki silijo v to, da živimo polno, da ne igramo. Polno pa živimo, kadar smo v odnosu s samim sabo, z bližnjimi in predvsem z Bogom. Če dopustimo, da je on naš Odrešenik, mi pa njegovi sinovi in hčere. Že tu in zdaj. Če ne dopustimo, nas ne bo silil. A težko takrat rečemo, da zares živimo, morda smo celo že malo mrtvi.

Ali me je strah smrti? Mislim da, to je namreč človeško. A razmišljanje o tem, da v umiranju nismo sami, da je z nami dobri Bog ter da tudi gremo k njemu, me osvobaja tega strahu.

Med študijem medicine v Ljubljani je bil moj dober zaupnik duhovnik Mirko Žerjav. Kljub težki srčni bolezni je večkrat govoril: »Rad živim, a ni me strah smrti, ker vem, da grem k Bogu«. Mene je taka vera osupnila. Večkrat sem ga

vozil na zdravniške preglede. Umrl je dostojanstveno, svetniško, malo pred izpolnjenim 80. rojstnim dnem. Nikoli ne bom pozabil njegovega življenja in njegovega umiranja. Ker je živel z Bogom, je bil živ. In je še vedno živ, tudi po smrti. Tudi v Svetem pismu piše: Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam oznanili Božjo besedo. Še in še motrite, kako so izstopili iz življenja in posnemajte njihovo vero. (Hebr. 13,7). Večkrat se spomnim tega prijateljstva kot na dragoceno dediščino.

Ko je moj dober prijatelj Davo Karničar nesrečno umrl mlad, sem to sprejel kot Božjo voljo, ki je sicer ne razumem. Ko minejo trenutki ali dnevi žalosti, mi v primerih prijateljev pomaga hvaležnost, da nam je bila neka oseba dana, da nam je bilo podarjeno prijateljstvo, kajti življenje je vendar dar. Davo Karničar je bil velik Božji dar za številne ljudi.

Kamor greš, naj gredo angeli s teboj

Ko se zvezda utrne, si nekaj zaželim, nekaj iz globine duše in uresniči se takoj.

Kamor greš, si vzemi morje sanj, le potuj, ne bodi nikdar sam. Srečen si, življenje te želi, kamor greš, naj gredo angeli s teboj.

Naša pot v ritmu gre, vedno se vrtiš. Vedno ni, kot si želiš, od sebe daješ vse.

Kamor greš, si vzemi morje sanj, le potuj, ne bodi nikdar sam. Srečen si, življenje te želi, kamor greš, naj gredo angeli s teboj.

Judith Paulitsch in Tanja Smrtnik-Furjan, članici skupine Klika, sta pesem Angeli s teboj priredili in uglasbili za Hannesa Dolinška, brata od Judith. Po druženju s prijatelji junija 2008 se je za njim izgubila vsaka sled. Po desetih dneh so ga našli utopljenega v vodi. Na svoja nekdanja člana Hannesa Dolinška in Irmi Paulitsch se je skupina Klika spomnila tudi na svoji drugi zgoščenki.

Jurij Gorjanc (desno) z Davom Karničarjem (1962–2019) Nagrobni spomenik Dava Karničarja

V

Škof Jože Marketz

Tolažba v Svetem pismu

Svetopisemska beseda v prvem Petrovem pismu pravi:

Veselili se boste, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah.

1 Pt 1,6

To se sprva sliši spodbudno: veselili se boste. To je spodbudno še posebej za vse tiste, ki so zdaj žalostni in se zdaj težko veselijo – za to je lahko veliko razlogov. Vendar se boste enkrat veselili – kljub vsemu, kar vas zdaj teži in meče senco na vaše dni. To se sliši dobro.

Morda pa se zdaj nekaj v nas upira: sum, da bi bila to lahko le fraza, eden od navdihujočih sloganov, ki jih je veliko: »Umirite se! Bodite srečni!« in podobna gesla. Vsak, ki je že doživel žalostne čase, ve, da takšne spodbude ne zmorejo tolažiti in spolzijo kot kaplje na dežnem plašču.

Da, še več: lahko se zdijo kot posmeh. Žalujoča žena mi je povedala, da so ji v zelo težkih dneh taki hitri izreki še najmanj pomagali. Imela je občutek, da nekateri ljudje, ki jih govorijo, raje ne bi videli trpljenja, ne zaznavajo bolečine. Takrat se stavki lahko zdijo kot posmeh, tudi če so dobronamerni.

Ta svetopisemski odlomek je presenetljiv: Trpljenja ne prikriva. Ravno nasprotno. Z besedami opisuje tisto, kar je težko. Kristjani, ki so prvi prejeli prvo Petrovo pismo, so doživljali težke čase. Bili so prezirani, obrekovani

– samo zato, ker so bili kristjani. Bili so preganjani, nekateri med njimi so bili zaprti in umorjeni. V nekaterih družinah se je pojavilo žalovanje. In negotovost je ležala nad njimi kot težko breme: kaj bo z nami, kaj z otroki, kaj z evangelijem?

Petrovo pismo imenuje trpljenje zelo jasno: Da, žalostni ste. Doživljate obremenjujoče skušnjave, dvome, udarce od zunaj in od znotraj. Kasneje v pismu še jasneje pravi: Trpite, preganjani ste zaradi svoje vere. Za takšnimi obsodbami pa se skrivajo solze in bolečina, strah in smrt, tudi tam, kjer so kristjani trenutno preganjani. Vsi kristjani smo z njimi povezani.

Toda v tem svetopisemskem odlomku je še nekaj drugega. Trpljenje poimenuje z besedo, vendar doda še nekaj: »Čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti,« pravi. Kaj to pomeni? Nekaj časa – to pomeni: tvoja žalost ne bo trajala večno, le za omejen čas. To se bo končalo. Konec pa je pri Bogu. V njegovih rokah je čas, v njegovih rokah je tudi potek vašega trpljenja, začetek in tudi konec. Naši težki dnevi in morda tudi leta so v Božjem času, ki je večji. Zato Sveto pismo takratni čas trpljenja kristjanov imenuje kratek čas. Merjen in kratek je v luči Božje zgodovine s človeštvom.

Ali lahko to pomaga tistim, ki danes trpijo, žalujejo in se bojijo jutrišnjega dne? Veselili se boste – to je res kljub vsemu. To je širok pogled na perspektivo iz Božjega časa na naše dneve in leta. To ni hitra tolažba. Naš čas je v Njegovih rokah.

Marko Rijavec

Prijateljica

Nekatere pesmi v človeku zbudijo ne le spominov, ampak tudi bolečine, prave, neusmiljene bolečine, ki so obrusile srce v nekaj, kar je danes, s krvjo in znojem so prepojene – in z neizmerno lepoto. Taka je na primer zame pesem Gardelin hrvaške pevke Severine, pesem, ki jo je imela rada moja prijateljica.

Bilo je to izjemno prijateljstvo, táko za v učbenike. Lahko sva se pogovarjala dolgo v noč, drug o drugem sva vedela malodane vse, veliko sva se smejala, veliko predebatirala. Veliko sva iskala. Bila sva kot ena duša v dveh telesih, kot je rekel Aristotel. In rečem lahko, da se nisem od nikogar toliko naučil o odnosih in o življenju, kakor od nje, še zdaj črpam iz njega.

Zakaj je moralo priti do slovesa, ne vem. Verjetno tudi ona ne. Slutim pa, da je bilo tako zaradi ljubezni.

Skozi življenje vsakega človeka pride in gre veliko ljudi. Eni se ustavijo za dolgo, drugi samo za nekaj trenutkov. Nekateri ti spremenijo razpoloženje, drugi ti spremenijo razmišljanje, nekateri pa ti spremenijo življenje. Toda ne glede na to, kaj storijo, vsi tudi odidejo. In od nekaterih ljudi se poslovimo zlahka, od drugih težje, od nekaterih nikoli.

Za temi zadnjimi ostanejo nagrobniki. Izkopane luknje, v življenju, v navadah, v srcu, jame, ki jih ne more zapolniti nič in nihče drug. Jih tudi ne sme, tako mi je povedal dragi profesor na hodniku v Rimu, ko me je zalotil, kako sem jokal ob smrti svojega očeta. Misli, spomini, čustva, mnogo vsega, kar je bilo med nama, lepega in hudega, in kar je naenkrat

ostalo izruvano, brez korenin. Mnogi menijo, da bi jih ne smelo biti, da bi jih moral človek pozabiti, da bi lahko začel novo življenje, novo poglavje v knjigi, ko odidejo. Jaz pa mislim, da je prav, da ostanejo. Posloviti se od nekoga namreč ne pomeni pozabiti, ampak pomeni začeti zares ljubiti. Ljubiš namreč šele tedaj, kadar ptico izpustiš iz kletke in ji pustiš, da gre, kamor hoče in kamor mora.

Veliko smrti je v življenju. Res veliko. In vsaka pride zato, da bi se človek naučil poslavljati, te težke umetnosti, brez katere ni življenja, ker se brez nje ne premikamo, brez premikanja pa umremo. Slovo je zato izredno pomembna stvar. Podati roko, se objeti ali vsaj podariti besedo, ko odhajamo, posloviti se, jokati, žalovati in kar še spada k vsemu temu, je pomembna stvar. Ustvarja namreč prostor za nekaj in za nekoga novega, ki te srečuje, ki te potrebuje.

Ko se posloviš, namreč odide človek, ostane pa ljubezen. In morda človek odide ravno zato, da bi videli, ali smo ga imeli ali smo ga ljubili. Zato, da bi se z odhodi in slovesi naučili uboštva in ljubezni. Tako si ljudi vedno manj lastimo in jih vedno bolj ljubimo.

Nje ni več, ljubezen pa je še. In morda je odšla, da bi ljubil še druge in da bi jih ljubil bolje.

Vse, kar se je vredno človeku naučiti, je to, kako umreti in ljubiti.

Marko Rijavec je župnik v Idriji. Besedilo je iz revije Ognjišče.

TONČ FEINIG

Ko si zadnjič vzameš čas

Greš iz hiše, zavrtiš ključ, stopiš na cesto oblečen prav lepo, bolj temno.

Za kratek čas vse obleži, za človeka, ki ga več ni. Pozdravljaš bolj potiho, postaviš se v vrsto, ki vodi do neba. Krog življenja, rojstvo in smrt, suče se svet, suče človek, dokler ne omaga.

Ko si zadnjič vzameš še čas dve uri ali tri za človeka, ki je odšel, ki mu kazalci ne služijo več. Ko si zadnjič vzameš še čas dve uri ali morda tri za človeka, ki zdaj ga več ni, ki so mu bile vse ure odštete.

Zapoješ pesem v slovo, pesem mnogokrat zapeto, ki naj blaži odhod, ki tudi nam nekoč bo peta, a tisti dan naj še počaka, naj še da mi nekaj časa.

Življenje gre naprej in ti šepne na uho: nekaj časa pa boš še živel, nekaj kapljic pa boš še popil, nekaj truda pa boš še vložil, nekaj solz pa boš še prelil. Naj te pot vodi do ljudi, ki te ljubijo, naj te pot vodi do oltarja, kjer boš dal in dobil, naj ti zvezde v temni noči svetijo pot do srca.

Ko si zadnjič vzameš še čas dve uri ali tri.

Nadja Isabella Stoderegger (*13. 6. 1994 – †14. 5. 2022)

Ljudje, ki jih imamo radi,

Včasih ni besed. Potreben je spet čas, da pridejo in lahko spregovorimo. In potrebno je veliko ljubezni. Nadja Stoderegger je v svoji družini in v svoji okolici doživljala veliko ljubezni. In vseh 27 let, ki jih je bilo podarjenih, je to ljubezen podarjala naprej.

Anna Stoderegger, Nadjina mama, in Yasmin Stoderegger, Nadjina starejša sestra, pripovedujeta o njej. »Nadja je bila zelo prisrčna, čudovita, in odprta dečva. Rada je imela sestro, družino, živali, vsako živo bitje je bilo pomembno za Nadjo,« pravi mama Anna. Yasmin nadaljuje: »Nadja je zmeraj pozitivno in optimistično gledala na svet, na vsa živa bitja, tudi na malenkosti.« V šoli je bila odličnjakinja, a zanjo je bil najpomembnejši čas zunaj šole. Zanimala se je za svoje prednike, začela je pisati knjigo »Kaj pripovedujejo moji stari starši?« Obiskovala je Slovensko gimnazijo, nato je šla v 6. razredu na izmenjavo, s prijateljico Tatjano sta šli za pol leta v gimnazijo Želimlje v Slovenijo. To je bil zanjo srečen čas, vsakodnevna jutranja molitev, skupnost, vse to jo je zelo nagovorilo.

Pri 16­ih letih je dobila težko diagnozo, tumor v glavi. Prve njene besede so bile: »Mama, moja mladost je zdaj mimo.« Od ene sekunde na drugo ni bila več ista, morala je odrasti. Po prvem šoku pa je rekla: »To bom zmogla.« Tolažila je družino, da bo vse dobro. Od vsega začetka je bilo zanjo pomembno, da noče biti obravnavana drugače. Nikomur se ni želela smiliti. Bolezen je bila tako kompleksna, da so jo operirali v Gradcu. Njen cilj je bil, da gre spet v isti razred, imeli so dobro kooperacijo z učitelji, velikokrat jo je mama vozila v šolo. Naslednje leto je s svojim razredom na Slovenski gimnaziji maturirala, na to je bila zelo ponosna.

Po maturi je šla na prostovoljno delo v Italijo. Zelo intenzivno je živela. Spraševala se je, kaj lahko v tem času, ki ji je bil podarjen, naredi zase in za druge. Že od majhnega je imela čut za ljudi v stiski, zato ni bilo presenečenje, da se je odločila za študij socialnega dela v Gradcu. V drugem letniku je šla na Erasmus v Romunijo, tam se je naučila romunščine, kot da bi bila domačinka, jezikovno je bila zelo nadarjena.

Nadja Stoderegger

ostanejo za vedno

Vseeno, kje je bila, povsod si je našla socialno delo. V Francijo je šla kot prostovoljka spremljat begunce, ki so morali kampirati na meji. Uspešno je diplomirala, delala v Gradcu in živela polno življenje, veliko je potovala, dokler ji niso leta 2019 na redni preiskavi povedali, da je zrasel nov tumor in da ne kaže dobro. Zelo malo ljudi preživi to vrsto tumorja, a mama Anna, oče Peter in sestra Yasmin so močno upali in verjeli, da bo Nadja med temi odstotki. Še pred operacijo je Nadja mislila na druge, porezala si je lase in jih darovala organizaciji. Ta za otroke, ki so zboleli za rakom, izdeluje lasulje. Po dolgotrajni bolezni si je želela na Sicilijo in skupaj s sestro Yasmin si je lahko željo izpolnila še septembra 2021 ... Zelo je uživala v vodi, v morju ali jezeru, to je bil njen element.

Od januarja 2022 so se z Nadjo sporazumevali brez besed, reagirala je z očmi, pokimala je ali odkimala. Prišli so obiski iz Gradca, kjer je Nadja prej živela in je imela veliko srčnih prijateljev. Ker je tako ljubila Baško jezero, so jo na začetku maja peljali še na izlet na njen ljubljen kraj. Mama je našla društvo »Rollende Engel«, ki hudo bolnim izpolni željo.

Zgodaj zjutraj se je Nadja sredi maja v krogu svoje družine poslovila in se podala na pot. Družina je vedno upala, da bo bolje. Upanje jih je držalo pokonci.

Nadjina velika želja je bila, da bi umrla doma in to se ji je uresničilo. Ves dan in vso noč so jo imeli še doma, da so se njeni bližnji še lahko poslovili od nje. V hitrem času je bilo treba sprejeti veliko odločitev. Hvaležni so, da jih je v času bolezni in pogreba spremljal Marian Schuster.

Nadja zelo manjka, vedno bolj jo pogrešajo. Na novo morajo osmisliti čas brez nje.

»Ljudje, ki jih imamo radi, ostanejo za vedno,« so zapisali na osmrtnico. Dodali so tudi misel, ki jo je Nadja imela napisano v svoji sobi: »Ne gre za premalo časa, ki ga imamo, temveč za preveč časa, ki ga ne izkoristimo.« In tako intenzivno je tudi preživela svoj čas, izkoristila ga je za druženja z družino in prijatelji, za rajže in za pomoč drugim.

mateja rihter

Baško jezero

ušno pastirstvo D

Marian Schuster je duhovnik v bolnišnici v Beljaku

Bog nas sprejme in nam odpre vrata v novo, večno življenje

Marian Schuster se zaveda, da je minljivost edina gotovost našega življenja. Smrt srečuje vsak dan. Naslednje leto bo 30 let, odkar je bolnišnični duhovnik v Beljaku. S svojo dnevno prisotnostjo je postal zelo pomemben del bolnišnice, v duhovno oporo je tako bolnicam in bolnikom kot tudi njihovim svojcem in osebju.

mateja rihter

V Salzburgu sta dva njegova kolega, s katerima je začel študirati, delala v domu za onemogle. »To je bilo zame najprej nepredstavljivo,« se spominja Marian Schuster, a prijatelja sta ga pritegnila k temu delu. Mislil si je: »Če bomo vse življenje imeli opraviti z ljudmi od rojstva do smrti, je dobro delati s človekom.« V domu je tu in tam preživel kakšno uro in to je dalje bolj postajalo del njegovega prostega časa ob študiju, poleti pa je delal v bolnišnici. »To me ni več spustilo,« pripoveduje. Že takrat se je odločil, da bi rad vsaj del svojega duhovniškega življenja preživel v bolnišnici kot dušni pastir. Pot ga je najprej kot kaplana vodila v Šmihel in Št. Jakob, ob tem pa tudi v šolo, kjer je rad delal z mladino, a vedno je bila prisotna želja po delu v bolnišnici. Škof Kapellari mu je po odlašanju leta 1985 odobril, da lahko v sobotnem letu

opravi izobrazbo v Heidelbergu. Tam je spoznal oratorij sv. Filipa Nerija in se mu pridružil za skoraj osem let. Ko je v univerzitetnih klinikah postalo prosto mesto za dušnega pastirja, so ga vprašali, če bi tam delal kot bolnišnični duhovnik. Ni mislil na to, da bi šel nazaj na Koroško, a po pismu škofa Kapellarija, po mnogih notranjih bojih in molitvah, je začutil, da mora storiti ta težak korak in zapustiti Heidelberg.

V beljaški bolnišnici je začel delati leta 1994. Vsak dan obišče vse štiri intenzivne oddelke, poznajo ga, vedno je prisoten – in to zelo cenijo. »Bolniške sestre, zdravnice in zdravniki čutijo, da je duhovna oskrba nekaj zelo pomembnega,« to mu tudi povedo. Če ga izjemoma kakšen dan ni, ga naslednji dan takoj vprašajo, kje je bil. Po tem se vidi, kako ga čakajo in pričakujejo ne glede na to, kakšen odnos imajo ljudje do Cerkve in do vere. Za zakrament bolniškega maziljenja že zdravniki in sestre samoumevno nagovorijo paciente, ali si to želijo. Njegovih obiskov so veseli tudi ljudje, ki niso katoliške vere, hvaležni so, da ne gre mimo njih, ampak si vzame čas za pogovor.

Ob podelitvi zakramenta bolniškega maziljenja, moli psalm 121: »Svoje oči povzdigujem h goram, od kod mi pride pomoč?« Zajema iz Svetega pisma. Jezus je naročil svojim učencem, naj gredo k bolnikom, jih z oljem mazilijo in ozdravijo. V Jakobovem pismu beremo: »Če kdo med vami trpi, naj moli. Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njimi molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem.« Največjo moč, »vidno in občutno, ima preprosto znamenje maziljenja čela in dlani.« Če le gre, so zraven tudi svojci, ki ob mazi­

ljenju bolnika ali umirajočega spremljajo z navzočnostjo in molitvijo. Marian Schuster vedno pove, da ne gre samo za telesno ozdravljenje. Beseda »Heilung« v nemščini ima širši pomen kot »ozdravljenje« v slovenščini. Vedno pa nagovori tudi, da k življenju spadajo končnost, umiranje in smrt. Vsem ljudem, tudi oddaljenim od vere in Cerkve, želi odpreti dimenzijo, da če se naša pot izteče, »nas pričakuje in objame usmiljeni Bog, ki nam odpre vrata v novo, večno življenje, h kateremu smo bili poklicani pri krstu. Novo življenje ni več ogroženo od bolezni, betežnosti, žalosti, solz, predvsem pa ni več ogroženo od umiranja in smrti.«

Zdravnice in zdravniki imajo dnevno izkustvo, da pridejo na meje, zato so hvaležni, da duhovnik odpre »dimenzijo prek umrljivosti.« V pogovorih vedno znova postavi pod vprašaj, če se kdo želi odločiti za žaro, za upepelitev. Kritičen je tudi do tega, da nekateri ne želijo groba, da je ime kot izbrisano. »S tem se izognemo tolažilni dimenziji žalosti. Ko jo preživimo in pretrpimo, se odpre nov pogled na življenje.«

Ko umre otrok, mlad človek ali nekdo, ki zapusti majhne otroke, so to izredne situacije. Marian Schuster obiskuje tudi neonatologijo, oddelek za prezgodaj rojene otroke, in otroški intenzivni oddelek. Tu se vedno znova zgodi, da če to želijo starši, prezgodaj rojenim otrokom podeli zakrament svetega krsta. Ni še dolgo tega, ko je to doživel. Poleg so bile medicinske sestre in zdravnica. Postale so botre otroku, ki je kmalu nato umrl. »Pri starejšem človeku je umiranje navadna pot, ko umre otrok, to ni v ritmu življenja.« Otroci umirajo tudi že v materinem telesu, »ženske morajo roditi mrtve otroke, pa naj si

bo v 12., 20., 30. ali 39. tednu nosečnosti. Vse sem že doživel.« Kakršenkoli ritual ob umrlem otroku je zelo pomemben. Zelo dobro sodeluje s psihologinjami na ginekološkem oddelku, »a ob vsej psihološki spremljavi, je aspekt rituala za starše nekaj neverjetno pomembnega – pokrižanje z blagoslovljeno vodo, prižig sveče.« Vedno znova ga starši še po letih nagovorijo na to. Če imajo ti umrli otroci še brate in sestre, naj tudi ti sodelujejo. »To so zame najbolj intenzivna doživetja.« To bi rad povedal vsem tistim, ki rečejo, naj otroci pri poslavljanju niso zraven, »otroci so čisto naravno navzoči in sodelujejo pri takšni situaciji.« Po smrti čas in prostor ne štejeta več. »Vsakemu želimo na poti dolgo življenje, a v večnosti se to ne meri po letih.« Staršem želi položiti na srce, »da pri Bogu no­

beno življenje ne gre v izgubo,« pa tudi če je otrok umrl med nosečnostjo. Svetuje jim tudi, naj otroku dajo ime, »da je to ime neizbrisno zapisano v Božjih dlaneh.«

Hvaležen je svojim staršem za dar, »da smem živeti iz zaupanja in upanja na večno življenje. To me spremlja k vsakemu bolniku, umirajočemu, umrlemu,« pripoveduje Marian Schuster. Mnogokrat je na patologiji, ko ljudje pridejo zelo pozno in se želijo še posloviti. Takrat pripravi pokojnika, kot duhovnik je edini, ki gre s svojci. Ko jih vpraša, če je v njihovem smislu ali smislu pokojnega, da

še kaj pomolijo, skoraj vsi prosijo za to. Ob tem vedno čuti veliko moč molitve.

»Sedemdeset let je doba našega življenja, osemdeset, če smo krepki,« ta svetopisemski izrek Marian Schuster velikokrat citira. Opaža, da ljudje ne želijo govoriti o starosti, meje starosti premikajo naprej, izrivajo misel na smrt, zato se dogaja, da starejšim ljudem podaljšujejo trpljenje in ne življenja. »Na tem svetu ni nič gotovo, samo to, da bomo umrli. To naj bi nam dalo neko sproščenost v življenju.« Marian Schuster je hvaležen, da je bolnišnični duhovnik, da lahko spremlja ljudi – tudi pri prehodu v večnost. »Včasih je molitev za srečno smrt spadala k dnevni molitvi. Za to smemo moliti in zaupati, da nam jo bo Bog podaril na takšen ali drugačen način.«

Marian Schuster v kapeli bolnišnice v Beljaku. Kapela je delo umetnika Giselberta Hokeja.

rihter

V žarišču

Magdalena Lampichler je pred 30-imi leti umrla v prometni nesreči. Njeni otroci Nadika, Leni in Andrej pripovedujejo o svojih spominih na mamo.

Zadnji kruh, ki ga je spekla mama, je

bil nekaj

svetega

Radiše velikokrat poimenujemo kot »sončne Radiše.«

A so trenutki, ko imaš občutek, da sonce več ne bo vzšlo. Tak težek trenutek je bil za Nadiko, Leni in Andreja, ko so izvedeli za tragično smrt svoje mame. Takrat je bila stara 60 let. Čeprav je od nesreče minilo že 30 let, so spomini še živi in ob pripovedovanju se pojavi skrita bolečina.

mateja rihter

Dve sestri in en brat imajo srčno povezavo, ki je nastala v otroštvu in še vedno traja. Med seboj si pomagajo, se spoštujejo in se tolažijo v težkih trenutkih. Pogovor z Nadiko

Lampichler, Leni Ogris in Andrejem Lampichlerjem začnemo v njihovem otroštvu. Nadika, ki je najstarejša med njimi, se spominja, da sta s sestro Leni, ko je bila mama noseča, »vsak večer molili, da bo fant. Ko smo izvedeli, da je res fant, sem šla v sobo, kjer je imel oče delavnico in je na steni visel križ. Tam sem se zahvalila, da sva dobili brata.« Na otroštvo imajo lepe spomine. »Čeprav nismo imeli veliko, smo si mislili, da smo ne­

kaj posebnega, ker je bil oče krojač in je v našo hišo vedno prišlo veliko ljudi,« se spominja Leni. Andrej dodaja, da so imeli poleg farovža edini telefon in pek je pri njih pustil kruh za druge ljudi. Tudi za gledališke igre so se pripravljali pri njih, mama je bila navdušena igralka. Lepe spomine imajo na praznovanje godov, posebej ob sv. Andreju in sv. Magdaleni, saj sta Leni in Andrej dobila ime po starših. Nadika se je rodila ob stoletnici prikazovanj Marije v Lurdu, zato je dobila ime po sv. Bernardki.

Oče je bil krojač, mama se je tega dela priučila, imeli so vajenca in eno zaposleno. Domače ime hiše je »pri Žnidarju«. Andrej razmišlja, »koliko so morali starši delati, da smo lahko šli v Slovensko gimnazijo in da smo bili lahko vsi trije v domu. Včasih sta cele noči šivala.« Leni Ogris je že kot otrok sklenila, da nikoli ne bo imela šivalnega stroja. Doma so morali veliko pomagati. Leni z nasmehom pripoveduje, kako si je enkrat mislila, da bo delo opravila površno, potem ji ne bo treba več pomagati. Bilo pa je ravno obratno, naslednji dan je dobila še več dela. Oče je nato dobil službo kot knjigovodja na škofiji, mama pa je čistila stanovanja. Pri krojaštvu je bilo tako, da so stranke nujno potrebovale obleko npr. za pogreb, denarja za plačilo pa večkrat niso imele. Včasih so sicer prinesli kruh in meso, a oče in mama sta morala račune poravnati z denarjem. Posebej ob koncu leta je bilo težko. Otrokom za božič nista

mogla kaj kupiti, za darila sta uporabila svojo kreativnost. Od dela sta bila zelo utrujena. »Zaradi tega sem se odločil, da grem takoj po maturi delat. Čeprav sem razmišljal o študiju, sem to misel opustil,« pripoveduje Andrej. Tudi Leni je že naredila izpit za študij za vzgojiteljice, a če bi šla študirat, bi morali spet plačati, zato je šla raje delat. Živeli so v hiši blizu cerkve. Še vedno imajo navado, da se po nedeljski sv. maši v domači hiši, ki jo je prevzela Nadika, skupaj zberejo na kavi. Otroci z družinami so mami za 50­letnico podarili tablo »Kavarna pri pobožni Lenčki.« Mama se je darila zelo veselila, imela je smisel za humor. Vsi trije so zelo povezani z domačo faro in z domačim društvom SPD Radiše, tudi za to so zgled dobili pri mami. Mama in oče sta rada hodila na izlete. Zelo pozno sta naredila vozniški izpit. Mama je vozila zelo rada. Bila je organizator v družini, bila je diplomatka, očetu je vedno dala občutek, da on odloča. Dobro sta se razumela, bila sta navezana drug na drugega. »Ko je umrla, je bil zelo ubog,« se spominjajo. Udeležila sta se mnogih izletov, ki so bili kam organizirani, ker sta bila rada v družbi.

Tisti večer, preden je mama umrla, so bili še vsi trije otroci zbrani pri njej. Mama je bila še ta dan na vrtu, sadila je tulipane: »Rekla je, da bo naslednje leto kaj cvetelo,« se spomi­

Za skupno mizo danes: Nadika, Andrej in Leni

nja Nadika. Po sv. maši so imeli pevske vaje, nato je Andrej rekel: »Gremo še malo k mami.« Nikoli se ni šminkala, a tisti večer je imela na obrazu masko. Hecali so se, zakaj se tako ureja, mama pa je rekla: »Ne vem, koga bom jutri srečala.« V soboto, 13. novembra, se je, preden sta odšla z očetom na izlet, oglasila pri Andreju po ključ za garažo. Avto je želela postaviti pod streho, ker je snežilo. »Spremljal sem jo do vrat. Še zdaj jo vidim, kako se je enkrat obrnila nazaj in mi pomahala.« Isti dan je šla Leni z Zvezo slovenskih žena na seminar v Izlake. Ker je tako snežilo, ni vedela, ali bi sploh šla. Leni se spominja, da je od doma šla slabe volje, kar pri njej sploh ni v navadi. Do Celovca sta se Leni in Nadika peljali skupaj, pogovarjali sta se še: »Hvala Bogu, da gresta oče in mama na izlet z avtobusom, in to v Maribor, ne čez Ljubelj, to je v snegu manj nevarno,« pripoveduje Nadika. Ko se je vrnila domov, zazvoni telefon in na drugi strani se javijo iz mariborske bolnišnice. Na telefon so ji dali očeta, ki ji je povedal, da je mama umrla v prometni nesreči ... Poklicala je Andreja, ki je bil na delu v Tinjah. Leni se spominja: »Ko smo srečno prispeli v Izlake, sem najprej poklicala moža Tomija, da je vse v redu. Tri ure navrh pa Tomi stoji tam pred vrati ...«

Za vse je bil to velik šok. Leni se spominja, da je naprej prišla huda jeza, Andrej je šel vase. Nadika je

doma skrbela za očeta, ki je bil čisto izgubljen. Veliko moč so vsi trije našli v svojih družinah. Na pogrebu so vsi sodelovali, bilo je zelo slovesno, Andrej in njegova žena Heidi sta brala berilo, prepevali so – vse za mamo. Rituali so bili zanje zelo pomembni, tudi sedmina. Tam so se pogovarjali o mami, tudi nasmejali so se. Hvaležni so ljudem, ki so jim neverjetno pomagali. Ta dobrota, ki jo je prej mama izkazovala drugim, se je vrnila. »Šofer je prišel k nam in se nam opravičil, zelo se mi je smilil,« reče Leni, »on ni mogel nič za to.« Ljudje, ki so bili zraven na izletu, so jim pripovedovali, kako sta mama in ata prišla na avtobus. Oče je predlagal, kam naj se usedeta. Mama pa ni želela, izbrala je drug sedež. V nesreči je na avtobusu edina umrla.

Žalovanje je proces. Bilo je zelo hudo, a so se želeli vrniti nazaj v življenje, predvsem zaradi očeta in tudi v spomin na mamo, ki je bila vedno družabna. Kako dolgo so še hranili zadnji kruh, ki ga je mama spekla, vsak košček je bil svet. Januarja so šli na Radiški ples. Vedeli so, da nekateri tega ne razumejo. Žalovali so vsak na svoj način, kakor so čutili, ne pa tako, kot je »predpisano«. Nasveti, kaj moraš vse narediti, jim niso pomagali. Od takrat naprej drugače gledajo na svet. Ko se je čez sedem let poslovil oče, so bili vsi ob njem v hvaležnosti, da so se

lahko poslovili, pri mami te možnosti niso imeli.

Pred dvema letoma so se poslovili od Nužija Lampichlerja, Nadikinega moža. To je bil za vse zelo hud udarec, ki še vedno zelo boli. V bolnišnico niso želeli brez duhovnika, spremljal jih je Hanzej Rosenzopf. Skupaj so molili. »Tako pomembno je, da je v tistem trenutku našel prave besede, to ne zna vsak,« je hvaležna Nadika. Pri poslovitvi so bili vsi, tudi vnuki. Dedek je bil zanje vse. Eden je s seboj prinesel za dedka majico od SAK. Vnuk, ki igra nogomet, si sedaj vedno poišče majico s številko 4, kot jo je imel dedek. Nadika veliko teče in ob tem razmišlja: »Nikoli ne molim za svojo mamo in za Nužija, ampak molim k mami in k Nužiju. Mami se priporočam, naj nas varuje, posebej v prometu. Isto velja za Nužija. Prosim ga, naj varuje otroke in vnuke, ko ne more biti več fizično z njimi. Naj jih vodi po poteh, ki so bile tudi njemu pomembne: kultura, šport, slovenstvo. Želim si, da bi vzklilo seme, ki jim ga je zasadil v srce.« Na dedkov rojstni dan vnuki v nebo spustijo balon. Nuži je še vedno z njimi, kot je hčerka Sandra Lampichler lepo opisala s Pavčkovo pesmijo:

Nisi se izgubil kot zven v tihoto, nisi odšel v nič in pozabo; po tebi merim stvarem pomen in tvojo pesem skušam peti za tabo.

Nuži Lampichler (1953–2021)

Na fotografiji nekdaj: Nadika,Andrej in Leni z mamo in očetom

Monika Novak-Sabotnik

»Umiraš – začni živeti«

Umiraš – začni živeti« tako vabi in izziva Veit Lindau – avtor, mentor in eden najbolj znanih učiteljev zavesti in zavestnega življenja v nemško govorečem svetu ter ustanovitelj uspešne skupnosti za osebnostni razvoj, homodea. Njegova knjiga »Stille Seele, wildes Herz. 12 Geheimnisse eines erfüllten Lebens« je izpoved ljubezni do dragocenosti vsakega človeškega življenja in hkrati koncentrat tridesetletnih izkušenj. Dvanajst prizemljenih vizionarskih esenc modrosti vabi bralke in bralce, da stopijo z notranje zavore, potrdijo svojo svetlobo in se eksistencialno vključijo v svoje življenjsko potovanje. Veit to budnico oblikuje jasno in strnjeno, ljubeznivo, provokativno, poglobljeno in obenem vedno s pomežikom.

Ob branju, oziroma bolj meditiranju knjige so mi prihajali pred oči moji dragi, ki so že umrli ... moja omi, moj tati, mnogi sorodniki in sorodnice, mnogi znanci in znanke, prijatelji in prijateljice, ki so odšli s tega sveta ... vsaka smrt je pomenila veliko slovo ... konec skupnih srečanj, konec smeha in pogovorov, konec dotikov in objemov, konec deljenja življenja, konec skupnega oblikovanja vsakdana ... vsaka smrt me je ozaveščala, da je vse, kar je še bilo s to osebo načrtovanega, česar še nismo naredili, smo odlagali, porivali naprej ali zavlačevali, dokončno zamujeno, izgubljeno, je ne­nadomestljivo, ne­storjeno, ne­doživeto, ne­živeto ... vsaka smrt pomeni tudi, da priložnosti, ponudb in možnosti nismo ko­

ristili ... vsaka smrt daje jasen pogled na čas, ki je bil na voljo ter na naše odločitve ... vsaka smrt kaže na neizkoriščen čas, tudi na neizkoriščene iskrene pogovore ... ob pogrebih še enkrat skušamo strniti vse, kar nam je bil umrli človek in pomenil ... pa vendar se mnogokrat zamislim in razmišljam, ali niso besede ob odprtem grobu zaman, če človeku tega nismo povedali in pokazali prej, ko je bil še živ in med nami ... zamujene priložnosti ... ne­nadomestljive ...

Vsaka smrt ljubljenega človeka mi je zrcalila in mi zrcali mojo lastno končnost in ob enem dragocenost mojega življenja, enkratno priložnost, da živim in smem koristiti in napolniti vsak nov podarjen dan. Ob pogrebih me vsakič globoko nagovori tisti trenutek, ko na pokopališču zmolimo očenaš za tistega izmed zbranih, ki bo naslednji odšel s tega sveta ... in zavedam se, da bi bila to lahko tudi jaz ...

Kaj torej želim početi s časom, ki ga še imam? S čim hočem napolniti ure svojega življenja? Kaj in kdo me krepi? Kaj me dviguje? Kaj in kdo mi izsrkava energijo? Kateri sistemi me oklepajo in zapirajo? Katere niti hočem prerezati in pretrgati, da se osvobodim? Moja končnost mi vodi pogled tja, da zavestno in kvalitetno sooblikujem svoje življenje in odkrito rečem JA ali NE in si upam zajemati iz polnosti.

Vsi bomo umrli. Dajmo živeti v polnosti!

novak –sabotnik

Hanzej Rosenzopf

Bolniško maziljenje je dotik Boga

Hanzej Rosenzopf doživlja, da je vsako obhajanje zakramenta bolniškega maziljenja »čisto posebno obhajanje.« Ne samo za bolnega ali celo na smrt bolnega človeka, ampak tudi za svojce, prijatelje in za duhovnika. »Molitev psalmov, prošnje, molitev k Bogu Očetu, Sinu in Svetemu Duhu, ko se postavi v središče sveto olje, nas še bolj poveže v skupnost, velikokrat z velikim vprašajem ob skrivnosti trpljenja in smrti. Čutimo oporo drug drugega, ko lahko položimo bolnega v Božji objem. Tukaj gre zame zelo močno za ljubezenski dotik Boga konkretno prek svetega olja.« Včasih celo še zapojejo kakšno pesem.

Če Hanzeja Rosenzopfa kdo pokliče k bolniku, je to zanj primarna naloga. »Da smem biti orodje, ko nekaj postane občutno in vidno, kar drugače ni. In to je zakrament. Božja ljubezen postane občutna, doživi se lahko na svoj način.« To je tudi Božji dotik za svojce, zato bi si Rosenzopf želel, »da bi ljudje že prej govorili o tem zakramentu, da bi se odprto pogovarjali, da ne bi videli signala zadnje ure, ampak konkretno znamenje, da je Bog tu.«

Če le gre, je rad prisoten tudi ob poslovitvi od doma. »Svojci takrat še posebej potrebujejo oporo. Takrat so polni žalosti, različnih čustev in razmišljanj. Skupaj prisluhnemo odlomku Svetega pisma, skupaj izražamo prošnje, pokojnega še pokrižamo z blagoslovljeno vodo, na ta način lahko izražamo že prvo zahvalo, kaj mi je ta oseba pomenila, kaj mi je dala. To bo ohranilo povezanost po smrti. Ko sestavljamo mozaik njegovega življe­

nja, ugotavljamo, kaj bo v meni še živelo naprej. To vključimo v molitev, v sv. mašo ob pogrebu ali poslovitvi.« Želimo čutiti, da je oseba tukaj. Vse to seže globoko v dušo. »Hvaležen sem, da v Št. Primožu zbor vedno poje ob pogrebih, da pesem odpira dimenzije, ki prek besede niso dostopne,« še pove.

Ob srečanjih na pokopališčih še posebej vidi, kako žalost živi v ljudeh. Za žalujoče je pomoč, »da si tu«. Spominja se, kako je srečal starše mladega fanta, ki je naredil samomor. »Danes bi imel rojstni dan,« so rekli. Vključil ga je v sv. mašo. Bili so hvaležni.

Osebno mu je najhuje ob pogrebu majhnih otrok in mladih. »Sam se boriš z raznimi vprašanji, z besedami. Kako lahko kot duhovnik vstopam v žalovanje, ko je skoraj nemogoče vstopiti, ne da bi to sam doživel? Oprem se na besedila iz Svetega pisma in na druga besedila, ki skušajo izraziti žalost, hkrati pa tudi nakazati upanje. Vzeti resno žalovanje, ki je tu z vsemi vprašanji, hkrati pa pokazati pot naprej.« Ob smrti je spremljal že svoje dijake in dijakinje ... Slovo je tema tudi pri veroučnih urah. »Če umre kdo od staršev dijakov ali dijakinj, dobi to mesto v razredu. Bolj pomemben je ritual kot beseda. Prižgati svečo, tišina, molitev.«

Negotovi postanemo, kako bi govorili o smrti. Hanzej Rosenzopf pravi: »Vsaka sv. maša je obhajanje smrti in vstajenja. Smrt je vedno prisotna v krščanstvu, hkrati pa življenje prej, ki je dar in življenje po smrti, ki je tudi dar.«

Smrt ni zadnje

Raziskave kažejo jasen trend: vse manj ljudi verjame v posmrtno življenje, grobove pa prekrivajo angelčki, križi in sveče. Današnji človek je v dilemi: razum in čutenje se ne ujemata, hladna logika sveta uspeha in dobička očitno ne zadostuje, da bi zadovoljila ljudi. Zdi se, da je vse osredotočeno na ta svet. Življenje hočemo uživati, lakota po ugodju in radosti mora biti potešena. A tu obstaja še nekaj! Kolikor se tudi trudiš, kaj vse načrtuješ, negotovost ostaja, trpljenje se vtihotapi v užitnikarsko družbo. Kaj zdaj? Ignorirati, skrivati, zanikati. To doseže le površino, znotraj gloda črv zmede, negotovosti in dvomov. Vse, kar ne sodi v sliko užitkarske in uspešne družbe, je poraz. Če je nekoč veljala zavest, da je določena mera trpljenja preprosto del življenja in da se je treba z njo soočiti, danes veliko ljudi pade v depresijo ob vsaki malenkosti, ker se jim zdi ogroženo življenje samo, ali celo naredijo življenju konec zaradi statusnega simbola, kot je avto, ki so ga poškodovali. Notranje spoznanje o vrednosti samega življenja je za mnoge izgubljeno, navezano je le na zunanje stvari. Ena od posledic tega je verjetno izgon smrti z vseh področij življenja. Smrt je poraz in ne edina gotovost, ki je sestavni del življenja. Smrt se pogosto potisne v bolnišnice ali domove za ostarele, tudi če to

ni potrebno. Rastejo tako imenovani gaji miru, kamor se pokojniki »odlagajo« brez nadležnih sledi grobov, ki jih je treba negovati. Na ogromnem gozdnem pokopališču v Münchnu, kjer ta projekt že dolgo obstaja, sem se lahko na lastne oči prepričal, da to ne deluje tako, kot si ljudje najprej zamislijo: Friedensforst, ki je bil načrtovan kot naravni gozd, se je sprevrgel v smetišče – rože, plastični aranžmaji, posode za sveče, tablice z izreki in angele vseh velikosti, ki jih je treba redno odvažati. Očitno se ljudje ne morejo sprijazniti s tem, da nekdo brez sledu izgine iz življenja; spomenik ga ohranja živega in v hvaležnem spominu.

V osmrtnicah vse pogosteje beremo: pokopan je bil v tišini. Verjetno znak izgube solidarnosti in izolacije v naši družbi – vendar to ni dober razvoj. V krščanskem smislu je smrt pomemben del življenja, prehod v drugo bitje v neposrednem srečanju z Bogom, tako rekoč iz človeških rok v Božje roke. Zato pogreb ni zasebna stvar, ampak praznik krščanske skupnosti. To je zadnja priložnost, da se dostojno poslovimo, se zahvalimo, ob odprtem grobu prosimo odpuščanja in sklenemo mir ter se obrnemo k Bogu v skupni molitvi za pokojne. Lahko se zgodi, da se je kdo v času bolezni počutil prepu­

ščenega samemu in se zato odloči, vse izločiti iz zadnjega dejanja in to tudi pove v oporoki. Zame takšne želje niso zavezujoče. Tudi če bi jih napisala moja mama, se jih ne bi držal. Seveda moraš želje izpolniti, kolikor je le mogoče. Nihče pa nima pravice ljudem odreči dostojno slovo. To je stvar svojcev in tudi pravica krščanske skupnosti. In še nekaj: Kaj človek najbolj potrebuje, ko je na poti v božji svet? Našo priprošnjo molitev, ki je združena z željo njegovega srca po odrešenju, to je nepogrešljiva moč za pokojne ter tolažba in pogum za svojce. Živimo z močjo vere, da je Bog tisti, ki ustvarja življenje to­ in onstran smrti. To vero je mogoče živeti samo v skupnosti. Če se tega zavedamo v življenju, prakticiramo solidarnost, spodbujamo skupnost, bo ta skupnost tudi naravna obveznost pred smrtjo.

Dobro se še spomnim, kako smo babico pospremili na njeni zadnji poti – v dolgem sprevodu eno uro hoda v cerkev in potem na britof. Tedaj sem bil sem star deset let. Še bolj v spominu mi je ostal pogrebni sprevod za mladim umrlim v pliberški fari – več kot uro hoda, lilo je kot iz škafa, tako da smo bili vsi do pasu mokri. Kljub temu je bilo to za vse samoumevno in poklon pred mladim življenjem, ki ga je rak mnogo pre­

Jurij Buch

Ne govori mi ...

Spomnim se svojega profesorja duhovnosti, duhovnika, ki je nenadoma izvedel, da ima raka na ščitnici. Ko sem se med obiskom približno mesec dni pozneje začel pogovarjati z njim, mi je rekel: »Nič mi ne povej. Ne govori mi, kako naj sprejmem Božjo voljo, kako ima Bog načrte zame, kako je bolezen smiselna. Dokler sem bil zdrav, sem vse to govoril drugim. Zdaj vidim, da so te besede zelo prazne, če jih izreče kdo, ki tega sam ni izkusil. Spoznal sem, da moram biti sam z Bogom, da bi si odgovoril na vprašanja o smislu tega, kar zdaj doživljam. Ti si samo tu zame in to je dovolj.«

To srečanje, ki se je zgodilo pred mnogimi leti, me vedno spremlja in mi pomaga, da se hitreje zavem, kaj je bistveno, ko sem s človekom, ki je izvedel za svojo neozdravljivo bolezen, ali pa z umirajočimi. Najpomembneje je biti s človekom in mu dati varen prostor, kjer bo lahko izrazil vse tisto, kar doživlja v sebi.

Ivan Platovnjak

rano iztrgal iz družine živih. Samoumevno je bilo, da si vzameš čas za slovo, da si to dolžen tako rajnemu kot tudi svojcem.

Medtem se je čas začel vedno hitreje vrteti. Mnogim se zdi, da je to potrata časa, ki ničesar ne prinese. Ja, vse mora imeti svoj gospodarski smisel. Ni več vprašanje: »Kaj sem komu dolžan?« ampak: »Kaj mi to prinese? Kakšen profit imam?« To opažamo v mestih, ko gre mnogokrat samo še peščica ljudi za mrličem. Hvala Bogu pri nas še ni tako. Do sedaj smo si še ohranili zdrav čut za to, da je smrt pomemben zaključek življenja tu na zemlji. Vemo, da to ni potrebno samo za umrlega in svojce, ampak da je to dobro in zdravo tudi za našo dušo. Zavedamo se, da so ljudje pred nami gradili življenje, ki smo ga mi prevzeli in gradimo naprej. Njim in nam smo dolžni hvaležnosti. Samo če poznamo svoje korenine, bomo imeli dovolj moči za svojo pot skozi življenje. In če vemo, da te korenine segajo prek ljudi, ki so nam pri srcu, v božji svet, bo raslo naše zaupanje v življenje in v božje spremstvo. Ohranimo si to vero in se ne pustimo zbegati od tako imenovanega modernega časa, potem smemo upati, da bomo imeli v naši zadnji uri nekoga ob sebi, ki nam bo ljubeče zatisnil oči in pri zadnjem sprevodu ljudi, ki nas bodo z molitvijo pospremili v božje naročje.

Samo če po­

znamo svoje korenine, bomo imeli dovolj moči za svojo pot skozi življenje. In če vemo, da te korenine segajo prek ljudi, ki so nam pri srcu, v božji svet, bo raslo naše zaupanje v življenje in v božje spremstvo.

Jurij Buch

Umiranje, smrt, preroštvo

Zgodili so se totalitarizmi, ki so poveličevali »novega človeka«, takega, ki bo rešen zatiralskih spon zemeljsko srečen kot še noben; in zgodil se je hiperprodukcijski kapitalizem, podobno osredotočen na zemeljsko srečo, le da to srečo ponuja s potrošnjo dobrin, pa če jih potrebujemo ali ne. V obeh primerih se je vprašanje smrti zatemnilo oz. postavilo na stran. V kolektivistični miselnosti smrt posameznika ne šteje veliko, saj je pomemben le napredek kolektiva – podobno kot pri mravljah ali čebelah. V potrošniškem kapitalizmu, ki je do vrhunca pripeljal posameznikovo individualistično držo, je smrt ali banalizirana (nasilni filmi in računalniške igre) ali prezrta, skrita, potisnjena na področje »zelo zasebnega«.

Kristjani spet štrlimo ven in plavamo proti toku. Ni nam treba biti nekaj posebnega in izzivalnega, pa se naše mišljenje in delovanje na tem področju kažeta kot preroška kontra­kultura. Prvič: dovolj je, da smrti ne tabuiziramo in ne odrivamo na rob zavedanja. »Smrtne ure« se spomnimo v vsaki zdravamariji. Drugič: ohranjamo kulturo pogreba; pogrebu se posvetimo, razumemo ga kot prvovrsten verski in občestveni dogodek. Tretjič: z bolnimi in umirajočimi se ne bojimo prehoditi njihove zaključne poti.

Branko Cestnik

V spomin

Jasmina Rihar

*17. 8. 1975 – †30. 10. 2022

Zgodilo se je konec oktobra. Velika skala se je ponoči »utrgala« s hriba, se zvalila do obalnega hotela na Kreti in uničila dve sobi. Pri tem je umrla 47­letna Slovenka, ki je spala v eni od sob, osemletni sin je bil poškodovan, mož ni utrpel poškodb. »Na mestu, kjer se je zrušila skala, ni nič kazalo na možnost tovrstne nesreče,« so še sporočili iz Grčije. V nesreči je življenje izgubila Jasmina Rihar. Dobro je bila poznana tudi na Koroškem, njen mož Lenart Rihar je vodja Rafaelove družbe. Objavljamo nekrolog urednice Aleteie Urške Leskovšek.

Ko sem začela brati sporočilo s strašno vestjo, sem najprej pomislila, da je umrla zaradi raka. Pa še to se mi je v tisti sekundi zdelo čisto nemogoče, saj sem bila še predvčerajšnjim v stiku z njo in je z optimizmom čakala na operacijo, ki naj bi jo imela v sredo. Ni je dočakala. Kakšna neizprosna igra življenja. Jasmina je bila naša sodelavka od prvega dne, ko smo na delovnem srečanju na Gorenjskem Aleteio Slovenija šele snovali. Za nas je prevajala članke iz španščine in francoščine. Prevajanje za Aleteio je bilo zanjo seveda mala malica. Sicer je namreč prevajala filozofske in teološke knjige, prave prevajalske zalogaje. Toda tudi ko je bila zaradi teh v časovni stiski, je

večkrat dejala, da za Aleteio vseeno z veseljem dela, saj so ta besedila »luštna za prevajanje« in so ji v sprostitev. »Za vmes.«

A bila je veliko več kot dobra prevajalka. Uživala je v učenju tujih jezikov in jih tudi kar nekaj znala. Na splošno ji je bila lepa (slovenska) beseda zelo blizu. Pa slovenska pesem – tista ljudska, pristna. Zanimalo jo je slovenstvo v vsej svoji razsežnosti. Imela je tudi sočuten odnos do naše (po)vojne tragedije in je, ko je bilo treba, za resnico zastavila svojo besedo.

/ .../

Zdelo se je, da je v življenju našla tisto, kar je iskala. Njena mirnost in nasmešek na obrazu sta bila gotovo odraz mirne duše. Tudi ko jo je letos zadela diagnoza rak in ko ni kazalo dobro, je ostala mirna. V zaupanju, da je v Božjih rokah. Čeprav je priznala, da se je zaradi kemoterapije občasno počutila zelo slabo, je to povedala v takem tonu, kot da to ni nič takega in da je mimo.

Umrla je na Kreti, ki ji je bila ljuba in na katero so jo vezali lepi spomini. Tudi tokrat so se imeli čudovito. Družina si je želela polepšati dneve pred njeno operacijo, niso vedeli, da si lepšajo dneve pred njenim odhodom v večnost. Nerazumljiva so pota Gospodova.

Urška Leskovšek

Paulitsch

*27. 4. 1984 – †13. 2. 2022

Žalostni in potrti, a tudi hvaležni za čas s tabo, Irmi, iščemo smisel.

Dvomi o Bogu in vprašanja zaradi trpljenja prihajajo na dan.

Morala si se posloviti –še tako mlada.

Kot bi se poslovil del našega srca. A kljub temu boš vedno obdržala mesto v njem. Pogrešamo te, hrepenimo po srečanju s tabo, pa vendar vemo: na tej zemlji ne bo več ponovnega srečanja. To je zelo težko.

Kljub vsem stiskam in obupu ostaja upanje: Pri Bogu si varna, sprejema te in ti stoji ob strani –kot smo to počeli in delamo mi.

Zaupamo, da si dobro, da nisi več ujeta, da si zdaj svobodna kot ptica –lahko vzletiš in poletiš v nebesa. Hvala ti za vse, Irmi, hvala!

MATEJA RIHTER

Irmi

Petra Jerovšek, rojena Rajk *14. 3. 1987 – †17. 11. 2020

Petra je prihajala iz Ljubljane, a na Koroškem se je najraje predstavila kot Petra iz Št. Petra. Na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru je bila asistentka za slovenščino. Bila je profesorica slovenščine in španščine, rada je potovala in imela neverjetno velik prijateljski krog. Po rojstvu tretjega otroka jo je doletela preizkušnja bolezni, redka agresivna oblika raka, zaradi katerega se je dobrega pol leta po postavljeni diagnozi poslovila. Z možem Juretom imata tri otroke, ob njeni smrti so bili stari pet let, tri leta in sedem mesecev.

Petra je kratko pred svojo smrtjo napisala duhovno oporoko.

Objavljamo nekaj delov:

»Rodila sem se kot nedonošenček in sem četrti otrok v družini. Ker sem bila tako majhna, so me vsi ves čas pestovali in ljubkovali. Tudi potem, ko sem malo zrasla, so me ves čas objemali in stiskali k sebi, seveda še posebej moja mami Marija. Temu pripisujem svojo mirnost in ljubečnost.

Ljubezen staršev me je vodila k Marijinemu delu, kamor me je še posebej vztrajno vozila mami. Na teh srečanjih se je izoblikovala moja življenjska drža. Posebej pomembno je bilo eno izmed srečanj, kjer sem v trenutku doživela, spoznala in razumela, da je bistvo, da ljubiš vsakega človeka, da je življenje lepo, če pustiš ljudi blizu k sebi in da želim spoznati ljudi in vsakemu izmed njih, ne glede na to kdo je, dati priložnost. Lahko rečem, da je bil to Božji dotik trenutka, ta trenutek pa je usmerjal mojo držo do vseh ljudi

vse moje življenje. / .../

Zame je bil zelo pomemben tudi Super kongres Marijinega dela v Rimu. Mislim, da je bila tam tudi razglasitev Chiare Luce za blaženo. Tudi ona je mlada umrla za rakom. Na kongresu sem prvič videla množico ljudi, vsak je bil iz svoje države, svojega kontinenta in različnih narodnosti, a vsi smo dihali za isto stvar – to je, da smo vsi eno in da se svet spreminja z ljubeznijo.

Veliko sem pomagala tudi v župniji na Viču. Tam sem bila v zboru, pa tudi animatorka, zato sem se udeležila šole za voditelje. Mislim, da je bila v Cerknici. Voditelji šole so bili zame zelo navdihujoči. Tam sem skupaj z ostalimi udeleženci razmišljala, kako spremeniti svet na bolje. Naredila sem si svoj načrt, ki je bil čisto preprost. Na poti z mestnim avtobusom se bom vedno skušala pogovoriti z mojim sopotnikom na avtobusu. Ker je bila pot včasih dolga, sem tako lahko spoznavala zanimive ljudi.

/ .../

Naša družina kipi od ljubezni. Jaz sama v svojem življenju večje ljubezni ne bi mogla doživeti. Ljubezen otrok in Jureta do mene je neizmerna in enaka je moja do njih. To je največja hvaležnost, ki jo občutim. Življenje ima smisel le v ljubezni in naj nas ta misel vodi. Ko pridejo preizkušnje, svojo oporo najdem pri Jezusu. Včasih ne razumemo, zakaj so določene preizkušnje potrebne. V zaupanju v Božjo previdnost jih lažje sprejmem. Jezus, vate zaupam!«

V žarišču

Je čas za veselje, je čas za žalost.

Ivana Kampuš

Jočemo, ker jih ni več tu. Jočemo, ker smo ostali sami. Oni pa naj počivajo v miru. Počivajo, mirujejo … Tam v krsti naj ležijo v miru, v grobu naj počivajo v miru, nad njimi pa brli večna luč kakor tista rdeča lučka v cerkvi? Ne, ta misel mi ne ugaja. Sploh se ne morem spoprijazniti z njo.

Tik pred božičem sem doživela največjo izgubo v svojem življenju. Tisti, ki sem mu pred več kot pol stoletja nataknila zlat prstan na roko, je za vedno zatisnil oči. Sneli so mu poročni prstan in ga dali meni. Vrnili. In sedaj sem sama. Nikogar z mano pri zajtrku, čez dan je njegov prostor prazen, ponoči nihče ne leži v postelji poleg mene. Naj se pomilujem? Naj tožim nad svojo usodo?

Naslednje misli sem našla nekje v medmrežju. Avtor je neznan:

»Ali veš, da s tem, ko jočeš za umrlimi, pomiluješ sebe in ne jočeš za njimi? Jočeš, ker si jih izgubil/a, ker jih nimaš več ob strani. Misliš, da je s smrtjo vsega konec? In misliš, da jih ni več?

Če so torej tvoji ljubi odšli, kam so odšli, kje so sedaj?

Da, odšli so, so nekje drugje, toda ali ni tisti kraj lepši od tega v tej solzni dolini?

Da, njihova nova domovina je mnogo lepša od te tukaj. Zakaj torej trpiš zaradi njihovega odhoda?

Tam, kjer so sedaj, ni bolezni ne trpljenja ne joka. Ko lahko mirno sprejmeš dejstvo, da jim je tam mnogo bolje, jih lahko vsak čas pokličeš v svoj spomin, oni pa te spremljajo v tvoji hvaležnosti za vse, kar vam je bilo skupnega.

Lahko jih ljubiš z vso svojo močjo in z vsem srcem. Naj danes ne bo čas za očitke in oklepanja.

Naj vas veže samo LJUBEZEN, močnejša kot kdaj prej, močnejša od tiste, ki jo zmoremo na zemlji. Sedaj vidimo samo eno stran medalje, kmalu pa bomo vsi deležni nebeškega veselja, vekomaj in na veke!« Lepe misli!

Kadar pa umrla bom, v nebesa odletela bom.

Ne verjamem v večno smrt. Ne morem si predstavljati, da vsi moji ljubi, ki so že odšli na ono stran pajčolana, počivajo v miru kakor v krsti in jim pri tem sveti še kakšna večna luč.

Ste že kdaj kaj slišali o »cahnih«, znakih, ki jih umrli pošiljajo svojcem ob odhodu v večnost? Pri našem sosedu so živeli Rupratova babica, ki so bili tedne dolgo priklenjeni na posteljo in so samo še čakali smrti. Ko se jim

je ta že bližala, je mlada Rupratinja poklicala župnika in sosede. Takrat je bil še običaj, da so se vsi sosedje zbrali okrog bolnikove postelje. Tudi tešinjski otroci smo klečali z odraslimi vred in molili rožni venec, da bi bil babičin prehod tja na ono stran lažji. Ko sta prispela gospod župnik in njegov ministrant, smo vsi neslišno zapustili sobo in pred hišo molili dalje. Babica so župniku povedali vse svoje grehe in zato dobili odvezo, blagoslov in popotnico za v nebo. Ko smo se spet lahko pogovarjali, seveda čisto potiho, predvsem mi otroci naj bi bili nevidni in neslišni, so babica poklicali k sebi mlado gospodinjo in jo nekaj prosili. Tam na krušni peči je stal močno obrabljen pločevinast »piqi«, rdeče emajliran piskrček z belimi pikicami. Pokazali so nanj in prosili, naj ga vrnejo pravemu lastniku. Takrat nisem vedela, da so si ga bili izposodili od nas. Potem smo odšli, babica pa so potrpežljivo čakali dalje. Naslednjo noč sta se mama in tati zbudila istočasno, po strehi je ropotalo in žvenketalo, kakor da bi se nekaj okroglega pločevinastega kotalilo gor in dol. Zjutraj so nam povedali, da so babica končno rešeni zemeljskega trpljenja. Po Tešinji pa se je govorilo, da so se prišli k Mikvavcu, torej k nam, poslovit.

Na pustno nedeljo nam je naš župnik povedal smešno zgodbo. Pridigarji naj bi govorili resno, ne bi se smeli šaliti, grajali naj bi uboge grešnike, predvsem tiste, ki tega v cerkvi ne slišijo, ker so odsotni, vernikom naj bi solili pamet s tem, da ponavljajo vsebino berila in evangelija. Ne bi smeli tvegati nobenih novih, sploh pa ne samostojnih misli, saj je zanje vse premislil in zapisal že cerkve­

Je čas, ko jih tako zelo pogrešamo.

ni pisec. Naš župnik se teh pravil ne drži. Misli samostojno in jasno zastopa in izraža svoja plemenita prepričanja. Včasih kaže razumevanje celo za ljudi, ki gredo ob lepem sončnem vremenu raje v kopališče kot pa v cerkev. Kadar v naši fari kdo umre, tolaži družino in farane z iskrenimi in domiselnimi besedami, tako da smo na koncu vsi pomirjeni in srečni, da smo lahko doživeli takšno slovo od rajnega. Našemu župniku najde pot v njegovo pridigo tudi humor.

Da smrt za nas, ki ostanemo tu na tem svetu, ni postlana s humorjem, ne bi želela posebej razlagati. Sebi in vam vsem želim, da nam uspe najti v najhujših trenutkih vsaj malo notranje opore ter prijatelje, s katerimi lahko delimo žalost in nas spremljajo v tem hudem času zemeljskega slovesa. Prepričana sem, da slutite, kako lepo bo, ko boste svoje drage spet srečali na onem svetu, ki ni niti tako daleč od nas. Ali se vam ne zdi, da imate včasih nevidno družbo z one strani pajčolana? Navrh pa vam ostane ta božansko topli občutek okoli srca. Zares vas je obiskal nekdo, ki vas ima rad.

Za tisti čas, ko se bom jaz poslovila od tega sveta, mi je nebeška deva dovolila tri želje. Te so:

v Želim si, da odidem pred našim župnikom

a) ker je mlajši od mene,

b) ker hočem slišati, kaj bo govoril ob moji odprti jami

v Želim si, da bi tudi pri mojem pogrebu povedal kakšno smešno

a) ker bi rada videla smejoče se obraze, ko se poslavljam

b) ker želim, da bi tudi na tej strani tančice praznovali moj odhod.

v Želim si, da izpusti tisto prošnjo z mirom, v katerem naj počivam,

a) ker tudi onstran ne bom nikoli pri miru

b) ker ne bom mogla mirovati, saj mi bo neprenehoma svetila Večna luč.

Te odlomke sem vzela iz zgodbe Tudi božja dekla Matilda ima humor, ki jo najdete v knjigi »Polet v moj svet« (založba Drava, 2017). V njih sem premišljala o tisti barvi smrti, ki ne boli tako zelo. Zato sem jih na tem mestu delila z vami.

Pogreb je lahko praznik večnega življenja. Praznik, kjer je prostora tudi za humor. Tako je naš župnik Jurij, ki nas dobro pozna, ob krsti omenil, kako je pokojni na večer pred svojo smrtjo v bolnišnici užival ob zadnji nogometni tekmi svetovnega prvenstva, predvsem ker ga pri tem ni motila žena s svojimi komentarji.

Namesto počitka v večnem miru pa je mojemu Janezu želel, da naj živi in uživa v večnem veselju in večni radosti. In s to mislijo lahko tudi jaz živim! Saj je tudi zame že pripravljen prostor na oni strani pajčolana. Kjer ne bom mirovala, kjer se bom veselila, pela in plesala, saj bom srečala vse svoje drage, ki so pred mano zapustili ta svet. Do takrat pa se bom gotovo še kar nekajkrat »smilila sama sebi«! Takšen je svet. Takšni smo ljudje. Takšna sem jaz. Je čas za veselje, je čas za žalost. Za srečanje in za slovo. In tudi čas za jok! Čas, ko jih tako zelo pogrešamo.

verena gotthardt

V nebesih sem doma

»Smrti se ne bojim, a nebes se veselim.«

Rad ponavljam to svojo izpoved, ki je bolj upanje kakor temeljna gotovost. Vse živo, ki se rodi iz nekega začetka, doživlja svoj konec in cilj. Trdno sem prepričan, da se naše življenje ne izteka v nepredvidljivem koncu ali izničenju, temveč ima v sebi kal neuničljivega preživetja in presenetljive presežnosti.

Pred božičem mi je prijatelj podaril rožo – amarilis, ki je še v teh tednih razodela svojo najprej varno skrito in zaščiteno lepoto in me sedaj razveseljuje s svojimi očarljivimi cvetovi. Rožo doživljam kot barvit dokaz, da je vse samo življenje in da smrti sploh ni. Smrt je le kratek premor, da se lepota in življenje odejata v novo obleko in v neminljivost. Dobro se zavedam, da je lažje o tem razmišljati in se pogovarjati v upanju ali želji, da nas telesna smrt ne čaka že za prvimi vrati. Moti pa me splošno pogovarjanje o »mrtvih« namesto o pokojnih, pri katerih se je spremenil samo način bivanja med nami, a so živi sredi naših hvaležnih src. Niti kamni niso mrtvi, temveč razodevajo svojo živost v risih in žilah svojega nastajanja.

Pogosto spremljamo drage rajne v krsti k poslovilnemu bogoslužju in tam slišimo tolažilne besede Gospodarja življenja: »Kdor vame veruje, bo živel, četudi umrje in

kdor vame veruje, vekomaj ne bo umrl.« Vstali Gospod ne daje praznih obljub, temveč nas pričakuje na obali večnosti kot tisti, ki nas najbolj ljubi.

Križi na gomilah naših dragih nam govorijo jasno

tolažbo: Križ in smrt nista zadnji besedi v Jezusovem življenju in tudi ne v našem. Zadnji besedi sta vstajenje in večno življenje pri Bogu, ki nas je ustvaril za neminljivo srečo v nebesih. To je najvzvišenejši cilj našega upanja in tja so usmerjena naša najgloblja hrepenenja.

Sredi cvetočega življenja, sredi mladostnih hrepenenj in načrtov, sredi kratkih življenjskih pomladi sem doživel v svojem ožjem sorodstvu kar osem nepričakovanih smrti mladih od petega do 28. leta. Ob pogrebih svojih staršev in dveh bratov, stare mame in tudi mojega župnika – dobrotnika me je le bolj obdajala hvaležnost za vse, kar mi je nudila moja domača družina. Hvaležnost pa je bogastvo, ki ga ne moreš povrniti, temveč ga moraš le deliti naprej. Hudo me je prizadela smrt dragega prijatelja, ki je bil še dva dni pred smrtjo v Tinjah in je nato v prometni nesreči tik pred svojim domom v Kočevju izgubil svoje mlado življenje. Četudi je minilo že 30 let, moje srce še vedno vzdrhti ob hvaležnem spominu nanj. Njegov grob mi je ostal večkrat v letu poseben romarski cilj, predvsem pa sem z njim v Vstalem vsak dan povezan.

Jože Kopeinig o Jezusovih besedah: »Kdor vame veruje, bo živel, četudi umrje«

Seveda nosim tudi mnogo drugih spominov na poslavljanja od različnih ljudi, ki sem jim pozorno prisluhnil, skušal razumeti njihove neizgovorjene besede, jih tolažil, delil zakramente, jih držal za roke in včasih z njimi tudi še zapel angelsko češčenje ali recitiral Slomškovo pesem »V nebesih sem doma.« Največkrat sem bil sam deležen globlje tolažbe in spodbude za svoje duhovniško poslanstvo, kakor sem to jaz mogel podeliti njim. Ne sramujem se, da sem se ob smrti in ob pogrebih dostikrat tudi bridko jokal, ker mi slovo od dragih sopotnikov zelo prizadene mojo mehko dušo.

Nepozabno je bilo slovo od mladega družinskega očeta, ki mi je rekel po bolniškem maziljenju in sveti popotnici: »Gospod, sedaj pa se veselim nebes.« Nato sva se oba v solzah in s prijateljskim objemom poslovila. Naslednje jutro me je telefonski klic obvestil o njegovem vstopu v nebesa.

Moje novomašniško in življenjsko geslo se glasi: »Božja pota so milost in usmiljenje. Njegov klic je ljubezen.«

To si najbolj želim, da bi zadnje mesece in ... živel in preživel tako, da bi se to geslo dokončno uresničilo. In še eno željo imam, da bi me ob moji smrtni uri roka zvestega prijatelja pospremila in izročila objemu Jezusa, ki me najbolj pozna in me kljub temu ljubi.

Februarski dan

Dan, ki se je hotel nasmehniti: roke, razprostrte za objem, pobledevajo v tesnobi skriti – ni daljave, ni nikogar v njem.

Je svetloba, ki jo molk prepreda. Tvoje črte vrisane so v srež. Jutri je prečrtana beseda. Predolga pot je, kamorkoli greš.

Brane

Senegačnik

Iz knjige

Pogovori z nikomer. Avtor Brane Senegačnik. Dvojezična izdaja izšla pri Mohorjevi v Celovcu.

Žalovanju daj čas …

Žalovanju daj čas … Potem se bo želja oklepanja spremenila v moč odpuščanja, bolečina slovesa v upanje svidenja in srčno trpljenje se bo spremenilo v globoko hvaležnost.

Ljubezen se je spremenila

Ljubezen se je spremenila. Sedaj je neskončno nežna, a vendar močna, mirna, a vendar zelo živa, daleč, a vendar v vsakem trenutku prisotna; skrivnostna je in čisto jasna, čista in prosta vsega zemeljskega. Zdaj je doma zaščitena v srcu, ohranjena v spominih: nedotakljiva, nepremagljiva, neizgubljiva.

Irmgard Erath

Iz knjige Za vedno s teboj. Izdali Helene Wernig in Nadja Kramer. Besedila o smrti, žalovanju, tolažbi in upanju. Mohorjeva založba Celovec.

Metka Klevišar

Pogovori o življenju in smrti

Metka Klevišar je zdravnica. Sodelovala je pri ustanavljanju Slovenskega društva hospic. Že od začetka študijskih let, od svojega 19. leta živi z boleznijo multipla skleroza. Leta 1974 je začela delati na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, z bolniki z rakom na pljučih, ki se ga ni dalo operirati. »Tako sem se znašla med hudo bolnimi in umirajočimi in ugotovila, da ljudje veliko premalo vedo, kako živeti s temi bolniki in jim pomagati v tem zadnjem obdobju. Začela sem o tem pisati in predavati, v najrazličnejših okoljih. Ljudje so to sprejemali in sem videla, da je to potrebno. Kljub temu da se je marsikomu, tudi kakšnemu mojemu kolegu, to zdelo čisto odveč, nekaj, kar ne spada k medicini,« je zapisala ob prejemu Hipokratovega priznanja. Skupaj s prijateljico Julko Žagar, ki je bila tudi zdravnica, sta se že pred leti preselili v Dom sveti Jožef nad Celjem. Tam sta vodili »Pogovore o življenju in smrti«. Leta 2022 je Julka Žagar umrla. Metka Klevišar o življenju in smrti razmišlja tudi v svojih dnevniških zapisih. Nekaj jih objavljamo.

Ali zdaj lahko grem?

Poslušala sem znanko, ki mi je pripovedovala o hudi bolezni svojega sina in o težkem letu, ki so ga preživljali ob sinovi bolezni in kljub vsemu upali, da se bo sinu morda kljub slabi napovedi obrnilo na bolje. Zelo razumljivo. Dobro se spominja, kako je sin zadnjikrat prišel iz bolnišnice in rekel: »Mama, ali zdaj lahko grem?« Mama ga je pogledala in čutila, kako mu je težko in rekla: »Če se ti zdi, da je tako bolje, pojdi.« Ni ji bilo lahko tako reči, saj se ga je doslej oklepala z vsemi močmi in mu morda prav s tem preprečevala, da bi že odšel. Sin je čez nekaj dni mirno umrl. Mami je bilo zelo težko, v tolažbo pa ji je bila vendarle zavest, da ga je bila sedaj pripravljena izpustiti, čeprav zelo težko. To je sinu gotovo olajšalo odhod, ki je bil neizbežen.

Kako težko se nekateri soočajo z ranljivostjo

Verjetno ste že vsi doživeli kaj takega. Ko kdo v družini resneje zboli, ko se zgodi kaj težkega, se zgodi, da mnogih prijateljev ni več blizu ali pa samo zelo redko telefonirajo. Nekateri to celo opravičujejo tako, da imajo tako mehko čuteče srce, da se o čem takem sploh ne morejo pogovarjati. Po tej logiki bi bili vsi, ki delajo s hudo bolnimi ali drugimi prizadetimi, sami brezčutni ljudje, brez vsakega sočutja. Pa seveda še zdaleč ni tako. Zato je tako pomembno, da ne bežimo stran, da ostanemo ob hudo bolnih, da se z njimi normalno pogovarjamo. Ne, da delimo razne nasvete. Teh bolnik navadno ne potrebuje. Potrebuje pa človeka, ki ga bo znal poslušati, ki bo znal mirno obstati ob njem, tudi če dolgo nič ne spregovori. Morda je prav to, obstati mirno in tiho ob bolniku največja akcija.

Tudi bolnik naj bo svoboden

Zelo pogosto se dogaja, da bi ob bolniku drugi, največkrat njegovi najbližji svojci, s katerimi živi, najraje brez njega odločali o njem. Predvsem, koliko in kaj naj poje, katera zdravila, morda še dodatna, naj vzame, kako naj počiva in seveda še veliko drugega. Včasih, bolj izjemoma, je to res dobro in koristno, vedno pa gotovo ne. Tudi bolniku je treba pustiti, da čim več on sam odloča o sebi, čeprav je odločitev včasih malo drugačna, kot bi bila naša. Največ tega se gotovo dogaja s hrano. Včasih se mi bolniki prav zasmilijo, ko vidim, kaj vse in koliko morajo pojesti. Mnogi se potem res potrudijo, velikokrat tudi zato, da svojcem ustrežejo in imajo potem mir. Jaz bi si kot bolnik vendarle želela, da lahko čim več odločam sama, pa tudi če to ne bi bilo vedno po predpisih. Človek, ki zna dobro opazovati sebe, najbolje sam začuti, kaj potrebuje.

Julka se je poslovila

Danes ponoči je Julka omagala ob svoji zelo agresivni bolezni in se poslovila. Do zadnjega je ohranila svojo veliko vitalnost in kljub vsem težavam praktično skoraj normalno živela. Izpolnjena je bila tudi njena velika želja, da jo v takšnih težkih trenutkih ne pošiljajo v bolnišnico in delajo razne preiskave. Domski zdravnik je opravljal celo punkcijo trebuha, kadar je bilo potrebno. Zelo težak je bil pravzaprav samo zadnji dan, zares težak in ne bi želela Julki, da bi se takšni dnevi vlekli. Zame je nastala velika praznina in morda se bom šele sedaj začela prav zavedati, koliko je zame storila. Lahko sem ji za vse samo neizmerno hvaležna. Mislim, da bom vedno živela z občutkom, da je nekje tu blizu mene.

Dve skrajnosti

Ob včerajšnjem zapisu in ob komentarjih mi je prišlo na misel, da sta med nami dve skrajnosti. Na eni strani ev

tanazija, za katero se zavzemajo največ še mladi in zdravi, na drugi strani pa prizadevanje, da bolnim in starim na vsak način podaljšamo življenje, včasih tudi na njihovo škodo, kar želijo predvsem svojci in pritiskajo na zdravnike. Oboje je proti spoštovanju življenja, tudi kadar človeku ne pustimo, da bi v miru umrl, ko pride njegov čas. Še bolj si bomo morali prizadevati za uveljavitev paliativne oskrbe, ki si prizadeva bolniku olajšati življenje, naredi vse, da so bolečine čim manjše in da se dela pri bolniku samo to, kar mu je v olajšanje. Težko si predstavljam, da bi evtanazijo opravljal zdravnik, ki je poklican, da zdravi in mu pomaga. Bolnik pa ob zdravniku nikoli ne bi mogel biti gotov, ali ga bo usmrtil ali mu pomagal živeti.

O pogrebu

Pogreb je v našem življenju zelo pomemben in dragocen obred, ki ga verjetno še bolj potrebujejo živi kot pa pokojni. Pomeni pa hkrati veliko spoštovanje do pokojnika. Celo zgodovino je imel pogreb zelo pomembno vlogo, prav tako tudi grob. Morda smo danes v naši kulturi malo pozabili na to in bi najraje črtali oboje. Prav zaradi tega izrivanja je prav pogosto naše življenje manj kvalitetno.

Učijo nas živeti

Včeraj sem gledala dokumentarec Andreja Dobleharja Memento mori, posnet že leta 2016, pa večno aktualen. Med drugimi je nastopal tudi prof. Jože Balažic iz sodne medicine. Pripovedoval je, kako je kot mlad zdravnik začenjal pri prof. Janezu Milčinskem in se spominjal, kako spoštljivo so vstopali v mrtvašnico na patologijo. Tam pa je v latinščini pisalo Mrtvi nas učijo živeti. Tudi jaz se spominjam predavanj in vaj pri prof. Janezu Milčinskem in spoštovanja do pokojnih, ki smo ga pri njem začutili.

Upanje do konca

Kako in koliko povedati bolniku, ki mu odkrijejo bolezen s slabo prognozo? Verjetno bom težko vse povedala tako na kratko. Najprej moram povedati, da rak ni nuj

no vedno taka bolezen, čeprav se ga ljudje tako zelo bojijo. Mnogo rakavih bolezni je popolnoma ozdravljivih. Sicer pa je glavno načelo to, da moramo vedno govoriti resnico in se nikoli lagati. Tudi če pričakujemo slab potek, ne moremo nikoli reči, da ni nobene pomoči, ampak na primer: »Tu ste in vam bomo pomagali, če bo hudo.« Tudi lajša

nje vseh težav je velika pomoč. Paliative se ne smemo bati kot nekaj strašnega, ampak kot veliko pomoč bolnikom, ki so hudo bolni. Za nikogar ne moremo reči, kdaj bo umrl, umrli pa bomo prav gotovo mi vsi. Zelo je pomembno, da tisti, ki je ob bolniku, upa, da se mu bo dalo pomagati prav do konca.

Levo: Metka Klevišar (levo) s prijateljico Julko Žagar

polanšek

facebook.com/mojanedelja

www.nedelja.at redakcija@nedelja.at redakcija@nedelja.at

VSE, KAR JE TREBA VEDETI

Prosim, pošiljajte Nedeljo naslednje tri mesece brezplačno na spodaj navedeni naslov.

Naročam Nedeljo in PRILOGE

Ime in priimek

Ulica/kraj

Pošta

Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: 0463/54587-3510

N

E-mail

Hišna številka

IMPRESUM:

je priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Glavna urednica: Mateja Rihter. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad.

Uredila: Mateja Rihter. Lektorirala: Gabi Frank. Prelom: Vincenc Gotthardt. Tel. (0463) 54 5 87 35 10, rihter@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec