3 minute read

Več podjetnosti in optimizma, prosim!

FOTO: OSEBNI ARHIV

Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager

Advertisement

V času nastajanja MQ revije sem se pogovarjala z avtoriteto slovenskega podjetništva, gospodom Bogomirjem Straškom, direktorjem podjetja KLS iz Ljubnega. Ne le, da podjetje uspešno posluje, izplačuje tudi nadpovprečne plače svojim zaposlenim, skrbi za lokalno okolje in še bi lahko naštevali. Je tudi prejemnik številnih priznanj, med drugim ga je predsednik republike nedavno odlikoval z redom za zasluge za prispevek k razvoju slovenskega gospodarstva.

Zakaj ga omenjam? Ker je gospod Strašek v intervjuju ob 50. obletnici podjetja povedal, da ga skrbi, kako malo je v Sloveniji spoštovanja do podjetništva, kar je še posebej opažal v letošnjem super volilnem letu. Prevečkrat se zdi, kot da živimo v državi dveh svetov: politično-medijskem, kjer se razprava usmerja na kratkoročno preživetje na političnem parketu, ter gospodarskem, kjer se odvija dnevna borba za preživetje na trgu v globalnem, izjemno konkurenčnem in vse bolj negotovem svetu. Zdi se, da prvi nikakor ne slišijo drugih. Tako v času pomanjkanja kadra v praktično celotnem gospodarstvu politika ni zmožna razmisliti o reformi javne uprave v smeri vitke in učinkovite države, čeprav so bili zadnje leto za to odlični časi. Prav tako ne debirokratizirati preko 20 tisoč pravnih aktov, kar bi marsikomu olajšalo delo in poslovanje. Kaj šele, da bi znala razumno prisluhniti, kako zelo je nujna in potrebna davčna razbremenitev ambicioznih, razvojnih, ustvarjalnih kadrov – tudi tu raje delamo korake nazaj z nekimi negotovimi obljubami za prihodnost. Potem so tu še nastopi posameznih politikov, ki bodo s prsti takoj pokazali na vsak ponesrečeni primer (ti vedno so in bodo, a zgolj v manjšini!), nikoli pa izpostavili tistih najboljših, ki so tvegali in investirali svoj čas in denar, da ima danes delo in plačilo v odličnih podjetjih na tisoče družin. Takim, če se izpostavijo, je treba na vrata nemudoma poslati inšpekcijo – zagotovo je tudi pri njih nekaj narobe.

To je toksična družbena klima in na tak način in brez dialoga vseh podsistemov v Sloveniji ne bomo dosegli napredka. V Združenju Manager smo vse leto skozi vse naše delo in aktivnosti opozarjali, da sta razvoj in družbena blaginja odgovornost nas vseh, in če citiram našega managerja leta, Blaža Brodnjaka: Čas je za družbeni dogovor. Vsi skupaj bi morali umiriti žogico in izvesti iskren ter osveščen pogovor o tem, kakšno ciljno družbo si dejansko želimo. Podobno razmišlja naša managerka leta, Sabina Sobočan, ki obenem opozarja, da tudi v gospodarstvu že nekaj časa med sabo ne tekmujejo le podjetja, ampak države. Za to pa je treba imeti skupen cilj in jasno vizijo. Ob tem ne morem mimo našega Akcijskega načrta za družbeno blaginjo, v katerem poleg kopice nujno potrebnih ukrepov na najrazličnejših področjih obstaja še en zanimiv vsebinski del, ki se nanaša na slovensko folkloro zavisti. Ta botruje tudi temu, da v javni razpravi prevladuje fokus na problematičnih zgodbah in veliko manj na uspehih. Obenem za piko na i v družbi manjka razumevanja, da tudi v podjetništvu lahko pride do težav, lahko celo po obdobju velikih uspehov. Zreli bomo takrat, ko bomo to razumeli kot nekaj normalnega in ko na to ne bomo gledali privoščljivo in na način, kot da je neuspeh drugega tolažba za lasten neuspeh. Naj ob tem spomnim na besede prof. dr. Dušana Mramorja, ki vodi naš Observatorij: Potrebujemo več pozitivne zavisti. Če je nekomu uspelo, lahko uspe tudi meni.

Gre preprosto za to, ali delujemo po zmagovalni ali (pogovorno rečeno) po luzerski mentaliteti. Prvo še kako potrebujemo v sedanjih časih, ki so vse prej kot mirni in stabilni. Negotovost in tveganja so sicer že od nekdaj sestavni del podjetništva in managementa, a tako nestabilno okolje, kot smo mu priča od pandemije do energetske krize, od vodij terja ne le umirjenost in prilagodljivost, ampak predvsem optimizem. In tudi posluh na vrhu države. T

This article is from: