Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4
22.Nov.2016 12:15
Hubert Klimko-Dobrzaniecki ISLANDSKI TRIPTIH
Naslov izvirnika: Dom Róży Krýsuvík Kołysanka dla wisielca Copyright © by Hubert Klimko-Dobrzaniecki, 2020 by arrangement with Agencja Literacka Syndykat Autorów Copyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2021 Copyright © for translation by Tatjana Jamnik, 2021 All rights reserved. Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.162.1-31 KLIMKO-Dobrzaniecki, Hubert Islandski triptih / Hubert Klimko-Dobrzaniecki ; prevedla Tatjana Jamnik. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2021. - (Zbirka Eho ; 27) Prevod dela: Dom Róży; Krýsuvík; Kołysanka dla wisielca ISBN 978-961-7020-71-7 COBISS.SI-ID 65227779 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu
Hubert Klimko-Dobrzaniecki ISLANDSKI TRIPTIH
Prevedla Tatjana Jamnik
Rožin dom
Dom Vsakdo ima drugi dom, dobi ga, brž ko zapusti tistega prvega. Domovi, v katerih stanujemo med odhodom in povratkom, so različni. Srečni, strašni, hladni, brezizrazni, brezdušni, sivi. Nekateri se vrnejo domov prej. Umrejo mladi, naredijo samomor, izgubijo življenje v nesreči ali iz ginejo kot cigaretni dim, izpuhtijo v zrak. Obstajajo ljud je, ki se nočejo vrniti. Vse življenje kaj kopičijo okoli sebe. Otroke, dragocene predmete, denar … Potem jih skrbi, kaj bo z vsem tem, kaj se bo zgodilo z otroki in s stvarmi. Najmanj je takih, ki so vselej pripravljeni in se lahko vrnejo na vsak klic, jim ni žal ali pa jim je samo malce žal. Večina se boji, pozablja, se noče spomniti, in ko napoči čas, joka. Še dobro, če imajo pred kom. Veliko jih odide na samem, v majhnih, smrdečih, temnih sobicah. Na ozkih posteljah, postlanih s temnordečimi odejami, tako da v dlani ne sti skajo blagoslovljene sveče, temveč gumb, čeprav vejo, da itak ne bo nikogar, če se bo pojavil, pa šele čez četrt ure, samo zato, da bi, ne da bi vstopil v sobo, pritisnil na drugo stikalo ob vratih. Kakopak, urediti zadevo zaradi mirne vesti, češ da se je nekaj vendarle naredilo, vzelo na znanje. Proti jutru se prikaže zdravnik in ugotovi smrt. Pridejo negovalke, negovalci, pomočniki, pomočnice. Umijejo z najcenejšim milom, obrijejo okamneli obraz, počešejo ali našminkajo, oblečejo v pražnjo moško obleko ali temno žensko obleko in obujejo čevlje, v katerih si malo hodila, hodil, nazadnje te ošinejo s sočutnim, toplim pogledom in 7
te odpeljejo v kapelico, in tam boš ležal, človek, dokler ne uredijo drugih formalnosti. Potem te pokopljejo ali sežge jo. In vrneš se domov. Obstaja mesto. Čisto novo mesto, čeprav pravijo, da je staro. Tega se vsekakor ne da ugotoviti po spomenikih. Pred kratkim so Danci izročili zemljiške knjige, prav iz njih je razbrati, da šteje že več kot tisoč let. To je edini dokaz, kajti naokoli so bloki, nove betonske hiše, široke ulice, nič posebnega, sličica, kot bi jo živo preslikal iz svoje deže le, iz mesteca, v katerem sem se rodil. Bloki, povsod novi bloki, blokovski ljudje, blokovske živali, blokovske misli. Prav domačno sem se počutil, malodane kakor doma, sla bi dve desetletji zaprt na 37 kvadratnih metrih. Nevroza zlaganja, prelaganja, skrivanja, nenehnega pospravljanja, poslušanja, prisluškovanja, slišanja tujih glasnih misli še dolgo ni zapustila moje glave. In zdaj sem tu, na daljnem severu, pa kot da se sploh ne bi premaknil. Radovednost. Poklicanost. Muka. Blagoslov. Sam ne vem, kaj me je privedlo sem. Morda vendarle radovednost, ta me žene. Potem je radovednost postala poklicanost, po klicanost muka, muka pa blagoslov. Leta kasneje si nemara tako lahko razložim svojo pot na otok. Nad mestom se dviga gorski masiv, raste naravnost iz oceana. Vidim ga skozi okna spalnice. Pogosto spreminja barve. Včasih je rdeč, včasih moder, zelen, rumenkast, v snegu bel, jeseni siv. Za nekaj mesecev izgine izpred oči, ko se na Islandijo spusti tema. V mestu so ljudje, a jih sko rajda ni videti, ker čepijo bodisi v službi bodisi doma bo disi v toplih avtih. Ne hodijo po ulicah, jaz hodim, to mi 8
je ostalo še iz drugih časov. Takrat smo dosti hodili peš, jaz občasno tudi z glavo v oblakih. Tako se rodi radovednost. Pravili so, on ne hodi po tleh, hodi z glavo v oblakih, le kaj bo iz njega, on živi v nekakšnem svojem svetu. Ne boji se Boga. No, ko si bo ustvaril dom, ko si bo ustvaril dru žino, ko se bo umiril in bo začel normalno živeti, se bo že pokazalo. Zgradil bom dom. Si ustvaril družino. Si našel službo. Tako je treba. Tako se živi. Le kako bi ne imel hiše, ko jo ima vsak? Le kako bi ne imel družine, ko bi rad imel otro ke? Le kako bi kupoval in plačeval, če nimaš službe? Našel sem žensko. Objokana je sedela ob spomeniku Sun Voyager, gledala je Esjo, gore so bile takrat modrika ste, tistega dneva se zelo dobro spominjam. Sprehajal sem se okoli starega pristanišča. Prisedel sem. Od takrat naprej sva skupaj. Rodila nama je sina. To je najin delec, ki bo na Zemlji ostal dlje od naju. Midva se bova morala nekoč vrniti. Gradim dom. To včasih traja vse življenje. V mestu je veliko starcev. Družine poskrbijo oziroma naredijo vse za to, da bi pozabile, kako nekdo čaka kot majhen otrok. Država poskrbi za to, da bi odvzeli opravil no sposobnost vsem, ki si še prizadevajo za prostost, da ne bi nihče zastavljal nejasnih vprašanj po trgovinah, uradih. Našel sem si službo. V domu za ostarele. V časopisu je bil velik, z debelimi črkami natisnjen oglas. Potrebovali so energične, poštene, točne, iskrene, delovne, potrpežljive, predane osebe, ki imajo rade ljudi. Ko sem to bral, sem pomislil: zmešalo se jim je, čisto zares se jim je do konca zmešalo. Ali za to delo iščejo ljudi ali polbogove? 9
Tam, kjer stojita velik bazen in hostel pa tudi športni kompleks in še najvišji blok v Reykjaviku, je dom, ogro men dom za ostarele. Do njega se lahko pripelješ z rumeno štirko. Proti domu vodi pločnik, zraven pa je veliko par kirišče, za parkiriščem stoji spomenik jadralcu ali komu drugemu, povezanemu z morjem. Tukaj so vsi povezani z morjem, pa če hočejo ali ne. Ne bi smeli postavljati toli ko teh spomenikov ali pa naj ga postavijo vsakemu. Živeti na otoku pomeni povezati se s sivo vodo in gledati v va love, pa hrepeneti. Živeti na otoku pomeni sprejeti ječo, hkrati pa imeti mir daleč proč od direndaja Evrope. Stopam mimo spomenika, na levi stopnice in rampa za invalidske vozičke. Zastekljena vrata. Odprem. V nosnice udari vonj po človeškem seču. Pred mano majhen kiosk, v njem pošastno našminkana ženska, ruska prostitutka, sem za hip pomislil. Kakšna bedarija, popolna bedarija, od kod neki tukaj ruska prostitutka, v prodajalnici, v domu za ostarele, nekje na koncu sveta prodaja sladkarije, peno za britje, časopise, šampon in srečke za loto. Kaj neki lahko en tak starček počne z milijonom kron … Pristopil sem k prodajalki, izkazalo se je, da je Islandka, čeprav sem globoko v srcu računal na to, da bo z mano spregovorila v sorodnem jeziku. Lasje klavrno pobarvani na svetlo blond, veke pa spremenjene v kičasto modrino neba, malinasta šminka. Spregovorila je, odgovorila na vprašanje, me napotila naravnost h glavni sestri. Izgubil sem se. Zamešal sem vhode, zamešal izhode, zamešal nad stropja, zamešal dvigala, zamešal oddelke. Mogoče bodo naslednja vrata, ki jih bom odprl, izhodna vrata, mogoče me bo usoda sklenila vreči s tega kraja na cesto, natanko na 10
avtobusno postajališče, mogoče bom končno prišel k sebi od teh izparin urina. Pa nič od tega, še naprej krožim in iščem. Vidim, da v tej izgubljenosti nisem sam, vsake to liko naletim na ata ali mamco, sivolasega starčka s palico v na rob zalikanih hlačah, v nemodernem, premajhnem suknjiču z zlatim pečatnikom na sredincu, ki me sprašuje za pot na bazen ali v kapelico ali na namizni tenis. Ubož ci, tudi oni so zablodili. Odgovorim, da sem prvič tu, da iščem pisarno glavne sestre, da sem sam zablodil. Neje verno gledajo vame, mislijo, da bi jih že spet nekdo rad potegnil za nos, da so jih zanalašč izpustili, da bi malo hodili naokrog, da so to slepe miši, da v zgradbi v resni ci ni bazena, ni pingpong mize. Nimam več moči, to me presega, pa sem bojda normalen, v Krakovu ali Vroclavu se nisem izgubljal. Če se jaz ne znajdem, kako naj se šele oni, kakšen pekel je to? In kje so vsi zaposleni? Doslej nisem srečal še nobenega. Našel sem stol. Usedel sem se tik na sproti dvigala. Pomislil sem, da bo, ko bom nehal krožiti in se bom umiril pa malo posedel, kdo končno stopil skozi zelena vrata, kdo, ki ga bom lahko vprašal za pot, kdo, ki me bo morda odvedel h glavni sestri ali pa me preprosto pospremil iz te vesoljske ladje. Odprla so se vrata. Prazno. Nihče ni stopil ven. Naj počakam, da se spet spusti in vrne, ali naj vstopim? Bi se peljal v pritličje? Ja, v pritličje grem. V pritličju je bilo vse belo in je dišalo po likalnici, dobro poznani vonj, vonj blo ka številka 5 v mojem naselju. Tam je bila likalnica, tam so se srečevale ženske, s sabo so imele koše, polne perila. Posteljnine, zaves, zastorov, prtov. Vidim v delo zatoplje na poševnooka dekleta, gotovo Filipinke, ljudje, končno 11
ljudje, mogoče mi bodo pa povedale, v katero smer naj grem … Potrkal sem na vrata. Naprej. Sem zaslišal iz notranjosti. Premerjala me je skozi zelo močne leče, potem pa vpraša la, ali sem tudi jaz homoseksualec. Tudi? Kaj pomeni tudi? Opazila je začudenje na mojem obrazu, začela je pojasnjeva ti, da nima nič proti, samo včasih se z nami težko dela, da ne moremo biti skupaj na istem oddelku, ker se prepiramo in smo ljubosumni, da so vsi, ki tu delajo, tetke, prav zato me je vprašala, če sem mogoče tudi jaz … Po nekajminutnem monologu o spolnih manjšinah in njihovem obnašanju je končno dojela, da se blamira. Rekla mi je, naj izpolnim pa pirje, me spraševala o istih lastnostih, ki jih je omenjal oglas. Ja, sem, ja, seveda, in tako naprej. Odpeljala me je v tajni štvo, me po poti obvestila, da so me sprejeli za trimesečno poskusno obdobje, če mi bo všeč in bi želel delati še naprej, mi bodo poiskali stalni oddelek, zdaj pa me bodo vsak dan poslali drugam, da bi pridobil izkušnje in spoznal zgradbo. Življenje je prekratko, da bi človek spoznal tega moloha, sem pomislil. Fotografirali so me in izdelali legitimacijo, mi dali uniformo, modro pižamico, izročili ključ za omarico. Rekli so mi, naj se podpišem, in mi segli v roko z besedami »dobrodošli v službi«. Ko sem odhajal, je glavna sestra s po nosom poudarila, da z izkaznico, ki sem jo prejel, lahko ne le hodim po vesoljski ladji, temveč tudi kupujem v tukajšnjem diskontu. Krasno, sem pomislil, zmeraj sem sanjal o tem, da bi kupil 20 kilogramov sušenega paradižnika ali 100 kil pralnega praška. Potem je dodala, da zvezek z dodeljenimi izmenami leži pri glavnem vhodu, poleg telefona, tam bom vsako jutro našel svoj priimek in podatek, na katerem od delku bom ta dan delal. 12
Najbrž sem se že navadil na vonj seča, sem pomislil, ko sem zjutraj vstopal v zgradbo. Prijeten amonijak, kot tisti babičini piškoti, ki se jim doda pecilni amonijak, in nič več kot to. Poleg telefona je ležal zvezek. Hitro sem našel svoje ime in skrivnostno kodo V2. Stopil sem h kiosku, domnevna Rusinja mi je povedala, da je to v drugem nad stropju levo. Našel sem garderobo, se preoblekel v pižami co, pri čemer sem na hrbtu čutil pogled nekaj tetk. Tega dne je bilo lažje. Vstopil sem v dvigalo, pritisnil na dvojko in čez hip stal pred vrati oddelka V2. »Se bojiš dreka?« me je vprašala bajsa, ki je sedela na plastičnem taburetu. Bila je tako debela, da ji je zadnjica segala daleč čez stol. Imela je široko razkrečene noge in v koraku zdrgnjene hlače, maščobne obloge so ji uhajale skozi luknje, spominjala je na našpikano belo klobaso tik zatem, ko je skuhana, v pričakovanju kopeli na krožniku z žurkom. »Ti, tanovi, a si gluh, se bojiš dreka ali ne?« je ponovila glasneje. Ne razumem, sem odgovoril. »Boš prec razumel pa zavohal. Morava it pa preobleč Guðmundurja, ker ga je nakidal v plenico, jaz te moram pa naučit, kako se to dela.« Trudoma je vstala in mi pomahnila z roko. Šel sem za njo. Vstopila sva v prostor, ki je bil videti kot shramba. Prižgala je luč. Police, poličke, vse zvrhano polno plenic za odrasle. Različne po velikosti, barvah in gotovo tudi po vpojnosti. Zraven kup plastičnih vreč, platnenih vrečk, brisač, gu mijastih rokavic in drugih reči. Bajsa je iz shrambe po tegnila voziček. Na njem je ležalo vse to, kar je počivalo na policah, le da v manjših količinah, spredaj sta bili dve vreči. Kot odpravnik na postaji mi je dala znak za odhod, 13
z liziko je pokazala, v katero smer naj usmerim vlak z enim vagončkom. V mali sobici je smrdelo po kakcu. Na postelji, ki je stala ob steni, je ležala prepognjena temnordeča odeja, pod njo pa človek, star človek. Siva glava mu je kukala iz te tem nordeče kot majhnemu golobčku, ki s strahom pogleduje v nebo, pogleduje in preverja, ali se morda bliža jastreb. Videl sem njegove prestrašene oči, oči majhnega fantka, ki je nehote zakuril skedenj. Bal se je, bal se je in nič ni mogel narediti, ker je bila postelja z obeh strani zagrajena z dvig njenimi stranicami, gotovo zato, da ponoči ne bi padel dol, da mu ne bi padlo na pamet odfrfotati iz golobnjaka. »Spusti stranice,« je ukazovalno dejala Bajsa. »No, a smo se že spet posrali, Guðmundur,« ga je mimogrede ogovori la. Starček se ni oglasil, čakal je. Počasi in slovesno si je za čela natikati gumijaste rokavice. Prst za prstom, najprej na levi, nato pa še na desni dlani. Ko si jih je končno navlekla, je močno nategnila konice. Ko jih je na mah izpustila, se je guma oglasila z zvokom strela iz zračne puške, to je bil znak za pričetek procedure. Videti je bila kot morilka, hit lerjevski krvnik, ki bo vsak čas začel s poskusi na ljudeh. Stal sem in nisem prav dobro vedel, kaj naj naredim. Bajsa je opazila mojo zadrego. »Ne stoj kot lipov bog,« me je znova nagovorila z ukazovalnim tonom. »Natakni si ro kavice, saj menda ne misliš z golimi rokami. Zmeraj ista zgodba s tanovimi, zmigaj se že, natakni si jih, jaz nimam namena sedet tlele dve uri, to ni vse, kar morava danes naredit, še nekaj jih je treba obleč pa nafutrat. No, dajmo, dajmo.« Nekako mi je uspelo potegniti s starčka pižamo, kap ga je, ni mogel kaj dosti pomagati, gotovo je to zelo hotel, a je 14
ležal kot klada. Imel je drisko, vsebina plenice se je razlila na hrbet, noge, povsod … Ko je to zagledala, se je Bajsa začela sliniti, kot bi imela pred sabo slastno sladico. Oči so ji zasijale. Nora je, sem pomislil, meni je šlo prej na bruha nje. Plenica je bila zaščitena z nekakšnimi elastičnimi be limi spodnjicami, zdaj so spominjale na vojaško maskirno obleko. Bajsa je s škarjami prestrigla spodnjice, potem pa jih slekla in vrgla v plastično vrečo. Starček je dobil kur jo polt, zeblo ga je, zmrzoval je. Plenico je odpela nežno, rekla je, naj mu privzdignem noge, in podložila nekaj kot odejico iz lignina in umetne mase, spretno odvila plenico in kakor z mrežico za metulje prestregla preostanek tega, kar je še hotelo steči ven. Plenico je zvila in spela z ježki pa vrgla v vrečo. Z vozička je vzela razpršilec in pest tenkih gobic, to mi je potisnila v roke. »Zdaj ga pa umij. Na tančno rit notri, potem ga pa operi pod jajci, zdrgni noge in hrbet, tam, kjer je najbolj posran, ga dobro pošpricaj s temle, pa ne bo smrdel, nič ni treba pretiravat, jutri gre itak na kopanje. Jaz moram zdajle skočit na cigaret, ko pridem nazaj, ti ga bom pomagala obleč.« S človekom sem ostal sam, niti ne vem, kdo je bil, kaj je v življenju počel, nisem imel pojma, ali me razume, koliko škode je povzročila kap, koliko škode mu povzročajo vsak dan, ali karkoli dojema. Gledal sem mu naravnost v oči, imel sem občutek, da razume, da mu je žal, da se opravičuje za to nezgodo, čutil sem, da mu je bilo strašno nerodno, da bi rad pomagal, pa se ne more premakniti. Umil sem ga, kolikor natančno sem znal, kot lastnega otroka, kot bi umil samega sebe. Bilo je za zjokat, poskušal sem si zamisliti sebe v taki situaciji. Pa saj zmeraj lahko takole končaš. 15
Bajsa se je vrnila s cigareta. Bajsa … Niti mi ni bilo do tega, da bi jo vprašal, kako ji je ime. Lahko bi se vendar izkazalo, da ima lepo ime, pa še tako je podoba kmetav zarke, bajse ostajala nedotaknjena. Od nje je vel vonj po sladkem maslu, spotila se je. Pa še ta duh po cigaretah … ne, ne bom je vprašal za ime. »O, si ga oblekel?« je začudena vprašala. »Dobro, do bro, pa še kozlal nisi, čuden si, mogoče boš po dreku br skal dlje, kot zgledaš. Deci so občutljivi, službo pustijo po par dneh ali se pa silijo tri mesece samo zato, da bi dobili papirje za socialno pomoč. To delo nekako gre od rok samo pedrom, ampak oni z užitkom brskajo po ritih, taka je njihova narava.« Starček je ležal in nekako ironično gledal v tapiserijico, obšito s križnim šivom. Povsod je lepo, a doma je najlepše. Se je glasil napis, izvezen nad hiško, na katere strehi sta sedela ptička, ki sta si zrla v oči. Po toaleti sva ga posadila na invalidski voziček in ga pustila ob steni na hodniku. Bajsa je povedala, da morava zdaj postlati vse postelje na celotnem oddelku. Ko je izrekala zadnje besede povelja, se je hodnik na mah napolnil s starci, starkami na vozičkih, pojavili so se zaposleni, vse je začelo živeti ali, bolje, spominjati na to, kakšno je lahko videti življenje, kako se lahko konča. Starci, vsi na pogled čisti, oblečeni, obriti, starke nali čene, z navijalkami v laseh, a kot liki, izrezani iz kartona s topimi škarjami, nenatančno izrezani z rokami majhnega otroka. Nostalgija jim je gledala iz oči, strah, hrepenenje, hrepenenje po smrti. Mlahava lica, povešene veke, po modrele roke, z vozička padajoče nemočne noge … Vse so postrojili ob steni kot za raport v kazenskem zavodu. Potem ko se je pojavila oddelčna sestra, pa so jih kot na 16
povelje odpeljali v jedilnico. Bajsa me je podučevala, kako se postilja postelje, obstajale so določene norme, postilja nje na drugačen način je bilo nepredstavljivo. Temnordeča odejica na vrh, nanjo pa blazina, če že zelo preznojena, jo je bilo treba preobleči. S tem postiljanjem sva začuda kar hitro opravila. V jedilnici je čakal moj starček. Usedel sem se na stol, v roki sem držal krožnik z zelo razkuhano ovse no kašo. Mukoma je odpiral usta, bil je lačen, a ni imel moči, pogosto sem delal premore, vanj sem vlival poma rančni sok iz lončka s posebnim dulcem, požiral je, potem pa se mu je zaletelo. Oči so se mu solzile, težko je dihal, in ko je bil sit ali pa ni več mogel prenašati tega ponižanja, je pljuval, prenehal požirati. Usta sem mu obrisal s papirnato brisačo. Vsi so naju čakali. Bila sva najpočasnejša. Potem se je znova kot na povelje kavalkada vozičkov s paralitiki premaknila v televizijsko dvorano. Postrojili so jih v vrsto in vključili televizor. Kontrolna slika in glas napovedoval ca prvega programa radia, tako kot na Poljskem za časa komunizma. Pustili smo jih in šli v sosednji prostor, na raport. Za mizo je sedela oddelčna sestra, pred seboj je imela plastično, veliko mapo. Razgledal sem se okoli sebe. Obrazi. Obrazi nesrečnih žensk srednjih let, ki od življenja ne pričakujejo nič več kot plačilni list vsakega prvega v me secu, zajetne, izčrpane že od samega jutra, naveličane. Med njimi mlad fant s prameni, punčka izpod UV-luči za son čenje, kraljevič med grdimi žabami. Glavna sestra je začela s seznama brati imena oskrbovancev. Oglašali so se glasovi posameznih žensk. Kot roboti, ker je vsaka povedala samo nekaj istih besed. Iztrebil se je ali ni se iztrebil in tako do konca, ko sva prišla na vrsto midva in je Bajsa ponosno oznanila, da je imel Guðmundur drisko. Takrat so se vse 17
glave obrnile proti nama, kot da bi bila rockovski zvezdi, nisem vedel, da človeški kakec lahko sproži takšno zani manje, da delo, novice, pogovore, raporte lahko pogojuje kakec. Glavna sestra je ob njegovem imenu naredila velik križ. In začela izpraševati, ali je bilo tega veliko, kakšne barve, ali sva mu dala dovolj piti. Vsi so pozorno poslušali in občudujoče gledali v naju. Če obstaja kdo kot junak za en drek, potem v taki službi gotovo, kajti pravkar sva postala junaka dneva. Po raportu so začeli vsi postopati, se skrivati, pogosteje hoditi na cigaret, v sobe so vstopile čis tilke, nekaj starcev so vzeli na kopanje, drugi pa so strmeli v kontrolno sliko. K meni je pristopil umetno posončeni fant, predstavil se je. Ime mu je bilo Unni, povabil me je v sobo za dežurstva, naredil kavo in odprl bonboniero. Ni česar me ni spraševal, potreboval je poslušalca, najbrž je bil sit bab. Začel je praviti, da dela tečaj za letalskega stevarda, da bo imel kmalu zadnje izpite in bo pustil usrano službo, da ima vrh glave teh butastih pičk, ki ničesar ne zastopijo, rekel je, da se veseli moje družbe, da nama bo tukaj dobro skupaj. Pojavila se je Bajsa. Kosilo. Je zavpila. Čudno, sem po mislil, pa saj je bil ravnokar zajtrk. Bilo je kosilo za nas. Z dvigalom smo se spustili v ogromno menzo, pripadalo nam je 20 minut, potem pa spet gor pitat dedke in babice. Jedli so z enakim tekom kot zajtrk. Po kosilu je bilo pri silno potovanje na stranišče. Revež je sedel na školjki, do kler ni česa proizvedel, prisila se je tikala tistih z jutranjega seznama, ki niso proizvedli nič. Če v eni uri ni ničesar spravil iz sebe, smo mu pomagali, tako da smo mu v ritnik potisnili svečke za odvajanje, in spet čakali, da kaj ustvari. 18
Izjem ni bilo, vsak je kaj dal iz sebe. Potem smo vse spra vili v postelje za počitek po kosilu. In že spet so začeli vsi postopati, tetka je delala naslednjo kavo, bejbe pa so kar naprej hodile na cigaret, dokler ura ni bila tri in smo vse vzdignili iz postelje, jim zamenjali polulane plenice in jih odpeljali v jedilnico na sladico in kavo. To so morali poje sti na silo in spet so bili odpeljani v televizijsko dvorano. Potem je bila ura štiri in novi raport za tiste, ki so prišli na popoldansko izmeno; pa domov. Danes mi je zvezek naznanil, naj se odpravim v skriv nostni G2. Končno sem ga našel. Soba za dežurne je bila polna poševnookih deklet, nekaj so kokodakale, kokoši, kokošji jezik. Pa kokoko, kokoko, kokodak, kokodakko okoo. Prenehale so, ko sem se usedel. Premerjale so me s pogledom. Čutile so se ogrožene. Belec jim je prišel krast delo, zdaj bo težje dobiti nadure. Čez nekaj časa je k meni prisedel do skrajnosti naparfuman tip mojih let, vsaj videti je bil kot nekdo krepko po tridesetem, nasmehnil se je, sklenil dlani na izbočenem trebuhu in se pretegnil, potem pa zazehal. Filipinske piške, je navrgel kar tako. Boš videl, kako se bojo začele kregat med sabo, ko bo glavna sestra začela dodeljevat sobe za obdelat, kako bojo kokodakale, ko bo kdo pozvonil, piške, filipinske piške. Starci, kadar zagledajo kako tako ob sebi, hočejo poklicat policijo, zdi se jim, da so v drugi državi, da so se zbudili na drugem pla netu, delajo se, da ne govorijo po islandsko, govorijo, go vorijo, ampak se delajo, ker je tako lažje, delaš, kar češ, če pride do kiksa, pa rečeš, da ne razumeš, potem jih pomilu jejo, češ, one so iz revne države, ne moremo jih kar vreč na cesto, ker bo institucija imela na vesti stočlansko družino 19
nekje v Manili, kure pa samo elska min, elska min, elska min, toliko so se naučile po islandsko, mislijo, da bodo s tem elska min, s tem dragi moj, zadevo poštimale. Jaz z njimi ne delam, ne prenesem teh butastih pičk. To sem nekje že slišal. Kaj pa drugega, še ena nesrečna tetka, koga bi pa lahko pričakoval. Kako sem se razgovoril, Heiðar sem. Iztegnil je roko v pozdrav. Ves dan se nisem mogel znebiti njegovega vonja. Označil je svoj teritorij, kakor lev s tekočino iz žlez, nekoč sem videl en tak film, lev je lulal in označeval vse naokoli, tudi ta je poskušal s tako finto. »Kje se pa kaj ti muvaš,« je nadaljeval. »Nisem te videl niti v Nellys niti v Spot Lights, mogoče si pa fensi šmensi tetka pa hodiš v tisto snobarno na Vegamótu.« Verjetno se ni zavedal, da mi, odkar je začel bentiti, še niti ni pustil odpreti ust. Končno je potihnil, dal priložnost. Takoj je prepoznal moj katastrofalni naglas. Kolega iz tujine, lepa reč, že imam tako srečo v življenju. Enkrat sem imel tukaj fanta iz Danske, za popizdit sem ga imel rad, tako lep je bil, tako dobro ga je vlekel, ko na to pomislim, moram še zdaj kdaj pa kdaj na stranišče skočit pa si z roko pomagat. Ampak kaj češ, srce sem imel zlomljeno več tednov, šel je na Grenlandijo, tam je negovalec v bolnici v Nuuku. Vse to pa zaradi tiste pizde, napramenane pizde, zagorele, UV-posončene pizde iz V2. Unni. Mi je uspelo pripomni ti. Vidim, da to mrho poznaš. Sigurno je tudi tebi pro dajal tisto štorijo o tečaju za stevarde, mojega ljubega je tudi dobil na to. To je navadna pizda, pizda pa nič več kot to. Sovražim ga, sovražim, naj faše HIV pa drugo sranje. Oprosti, odneslo me je, ampak ne morem si pomagat, ko se spomnim na njega. No, že v redu, že v redu, Heiðar se mora pomirit. Je rekel samemu sebi, a je čez hip znova 20