Pasja radost
»Ne vem, kakšen hudič me je zgrabil,« je rekla, »ampak odločila sem se – če temu tako rečem – da za natečaj za kratko zgodbo tudi sama poskusim napisati kaj za lase privlečenega. Zakaj privlečenega za lase? Dobro vprašanje, odgovor, ki sledi, bo slabši. Pisateljica ni nikoli neodvisna od okolja, v katerem živi, čeprav piše v samoti pisateljskega ateljeja, ki v tem primeru pomeni trisobno stanovanje s štirimi spalnicami, veliko nepospravljeno kuhinjo, kopalnico z masažno vodno kadjo in z manjšim balkonom, na katerega, kljub temu da atelje uporabljam že pet let, še nikoli nisem stopila. Pred balkonskimi vrati z vgrajeno loputo za psa leži ta skledici za hrano in za vodo, za kateri redno skrbi soseda. Mljask, mljask. Eno izmed spalnic uporabljam kot prostor za počitek, saj med napornim delom pogosto počivam, res da redkokdaj ponoči, čeprav prav takrat najbolj trdo nepre kinjeno delam tudi po deset ali več ur. Ko se utrudim, me kdaj prime, da bi se potepla po razvlečenem kraju ob nekoč prometni cesti, a po daljšem premisleku na koncu tega ne storim. Kraj je širše znan po slavnem pisatelju, ki se je rodil na klancu nedaleč proč od moje hiše. Ob križišču na začetku kraja, tik ob osnovni šoli, stoji njegov spomenik. Pisatelj na
8
njem sedi zamišljen v drži slavnega Rodinovega misleca, s to razliko, da ni gol, ampak oblečen v pražnjo obleko. Na glavi ima črn pražnji klobuk. Za razliko od njega, ki je veliko po toval po svetu, raje počivam doma, ležim na udobni preprogi in strmim v strop. Na njej so se zgodile različne reči, toda namen te zgodbe ni, da bi vam pripovedovala o njih, čeprav govorijo tudi o nekaterih najpomembnejših prvakih tega okraja. Tudi o tistem plešastem, ki ga lahko vsak večer pri dnevniku vidite na televizijskih ekranih. Ali tistega, ki spo minja na smrt in trenutno vodi oziroma bi rad vodil vlado te banana republike.
Da, uganili ste, plenus venter non studet libenter. To sicer nima zveze z ničimer, saj kuhinjo uporabljam samo za priložnostno pripravo vitaminskega napitka, za katerega proizva jalec trdi, da ojača potenco in pamet ustvarjalca tudi po več dni ohranja prisebno. Toda nadaljujmo. Včeraj sem po pošti prejela bančni izpisek in z grozo opazila, da sem svoj limit na kartici prekoračila za dve odstotni točki. Torej ne bo nič z novim akumulatorjem, fantje bodo morali kot običajno spet potisniti avto. Na srečo se ne vozim pogosto. V petek gremo s krajevnim smučarskim društvom na bele snežine v Avstrijo, upam, da bom do takrat končala zgodbo in jo pod šifro Anonimno poslala na revijo. Slišala sem, da je njen urednik nestrpen človek, sodelavce neprestano priganja, lahko bi rekli, da je prav pasji, ko nekaj hoče, se pa povsem spremeni, ko ti kaj hočeš od njega. Recimo honorar za zgodbo, ki mi jo je objavil lani. Toda kaj je zdaj s to za lase privlečeno zgodbo?
Upoštevajmo, kje živim. Kraj je majhen, ljudje so prep rosti in čisto zabavni. Imamo bazen, letni kino, drsališče, manjšo smučarsko skakalnico, tovarno usnja, sedem izvirov kraške ponikalnice, ostanke rimskega pristanišča, blizu kate
9
rega so našli v mulj pogreznjeno rimsko ladjo, tri gostilne, erotični klub, fotografsko galerijo, dve naravni plezališči, kul turni dom z dvoranico za petindvajset ljudi, dom za ostarele in knjižnico, za katero sem priskrbela večino knjig. Pravzaprav bi ji težko rekli knjižnica, par sto knjig, ki sem jih dala preseliti od doma in zložiti na police, nabavljene pri mesarju, ko jih ni več potreboval, ker je opustil prodajo masti in krvnega masla, bi težko imenovali knjižnica. Toda samo število knjig ne pove veliko, veliko pomembnejši je izbor naslovov. Ne da bi posebej izbirala, sem ponudila del knjižnice profesorja zgodovinske antropologije, ki je večji del življenja posvetil proučevanju Cerkve in množičnih pobojev različ nih »sovražnikov vere« v srednjem veku in tudi pozneje. Neposredno ali posredno s pomočjo zunanjih izvrševalcev. Knjige, večinoma latinske, so bile strokovno gradivo, ki ga je uporabljal pri študiju in pisanju. Lahko si mislite, da krajani sprva niso bili preveč navdušeni. Ne da ne bi bili ustrezno iz obraženi. Trditi kaj takega bi bilo pretirano, celo žaljivo. Zelo dobro so poznali sodobne literarne trende po svetu. Brali so Coelha in njegovega domačega posnemovalca, navduševali so se nad Jančarjem in Lainščkom, v literarnih krožkih so proučevali Merca in Blatnika. Pavle Zidar, Desa Muck, Bog dan Novak in Josip Tavčar so bili zakon. Namenoma nočem izdati imena mesta V., rojstnega kraja ne le zgoraj omenjenega pisatelja, temveč tudi Frančiška K., vsem znanega kot avtorja vplivne knjige z naslovom Kako sem se likala. Toda eno je brati knjige v prevodih, nekaj povsem drugega pa obvladati latinščino in brati knjige v izvirniku. Toda sila kola lomi. Ljudje so zaradi pomanjkanja druge literature, večino ma časopisov in revij, začeli segati po latinskih originalih in kmalu se je med njimi začelo nekakšno tekmovanje. Nihče
10
si ni zatiskal oči pred dejstvom, da je pomembnejše, kakšen avto si nabaviš, na lizing, seveda, saj denarja ni bilo na pre tek, pomanjkanja pa tudi ni bilo čutiti, statistični podatki so jasno kazali, da je gospodarska rast v okraju višja od šestih odstotkov na leto. Toda takoj zatem se je med statističnimi kazalci uspeha na drugem mestu znašlo število izposojenih in prebranih latinskih izvirnikov. Vsako soboto je v čitalnici potekalo tekmovanje. Andrej J., ki je nekoč, preden so ga od pustili zaradi jemanja prevelikih količin kokaina, vodil zelo odmeven kviz na nacionalni televiziji in pisal najodmevnejši podlistek na južni strani Alp, je povezoval, mene in podžupa njo so povabili v žirijo, Andreja F. M. je skrbela za reklamo in sponzorje, Mojca D. pa za pravne aspekte. Kdo bi si mislil, kakšen neverjeten uspeh so dosegla ta srečanja. Razvila so se v prave resničnostne šove. Ljudje so se razmeroma hitro odzvali, praktično vsi prebivalci so živeli samo še za ta dogodek ob sobotnih večerih. Gledalci so prišli tudi iz drugih krajev, sledili so jim prodajalci pijače in založniki. Vstopnice so se prodajale za med, denar je tekel v potokih. Sobota 23. februarja 2007. Že osem let sem živela sama. Ko se nisem zadrževala v ateljeju, sem stekla čez cesto v hišo, ki sta jo profesor in njegova žena zgradila samo nekaj let pred tem, preden je ženska nekega lepega dne nenapovedano po begnila od doma z lokalnim prodajalcem peugeotov. Bil je prisiljen na hitro oditi, odkrili so namreč, da je v Romuniji ukradene avtomobile preprodajal kot nove, uvožene iz Špani je. Menda sta se poročila in imata tri deklice. Od takrat dalje o plodilnih navadah samcev nisem hotela slišati ničesar več.
Dobro sem jih poznala, vedela sem, kakšen šleve so, razen tega pa so bili vsi, ki so bili kaj vredni, poročeni ali pa so živeli na koruzi. Z ljubicami ali ljubimci. Hetero ali enospolni. Ne
11
kateri tudi z več naenkrat. Ljubezen pač reče »greva«. Torej, nobenih romanc ali pustolovščin. Niti v vsakdanjem življenju niti v zgodbah. Hvala bogu, samci iz našega kraja so dobro ve deli, da z mano nima smisla češenj zobati. Ne da ne bi hotela. Zobanje češenj bi bilo imenitna reč, če si človek pri tem ne bi polomil zob. Ne zaradi pešk, ampak zaradi tistih mehkejših posledic, krvavo rdečih, ki se ti zajejo v srce kot kača z devetimi glavami. Hm, spet sem izgubila nit pripovedi. Ne vem več, kaj sem hotela povedati. Že tretjič danes. Ti ovinki vstran člo veka ne pripeljejo nazaj h glavni zgodbi, ampak se nepričakovano končajo brez repa in glave in te pustijo kot ribo na su hem hlastati za nadaljevanjem. Kaj sem torej hotela? Povedati nekaj o ameriški tajni obveščevalni službi, ki so jo pred letom dni na novo ustanovili in jo povezali pod skupnim vodstvom Narodne agencije za varnost, kamor so priključili tudi javno agencijo za knjigo. Direktorat so ponudili Miku McConnellu, upokojenemu admiralu. Jebeš ameriške admirale. Aha, spom nila sem se. Povedati sem vam hotela o nekem pismu, ki ga je papež Gregor VII. poslal naši Beatrici in njeni hčerki Matildi in v njem med drugim napisal tudi tole: Gregorius in Roma num pontifex electus Beatrici et eius filie Mathildi salutem in domino Iesu Christo. No, to je dovolj razumljivo tudi za začetni ke, tako da oba tekmovalca s tem nista imela težav. Zataknilo se je pri ugotavljanju datuma tega pisma in njegovem skrivnem namenu. Andrej J. se je zapletel. Nasmehnila sem se. No, pa smo tam. Najbrž gre spet za kokainsko krizo. Za mrzlega purana. Javna skrivnost je bila, da je naš kraj postal odstavni dom za izčrpane kokainiste. Samo v letih 2004 do 2007 se jih je priselilo 37. Večinoma takih, ki so delali na carini ali na na cionalki. Tudi sama se spominjam neke dirke, ki smo jo organizirali v Heratu v Afganistanu, mislim, da leta 1972, s tonga
12
mi. Tonge so vozovi na dveh kolesih, ki jih vlečejo bivoli ali osli. Nadvse neprimerne za dirkanje. Zamislite si, kakšna tek ma je bila to. S hitrostjo krave, ki hodi vzvratno, smo dirjali po glavni ulici. Pred tem smo se dodobra nasnifali kokaina, ki si ga tam skoraj zastonj dobil od pripadnikov ameriške misije za humanitarno pomoč. Pretiravali smo, da se nam je bliskalo. Občutek kristala, ki ga sonce kot skalpel zapiči v zenico biti. Ne vem, kako to, da smo končali v reki na koncu mesta, toda ko je sonce zašlo, smo bili mokri in nenadoma se je, kot bi odrezal, zelo shladilo. Pohitela sem nazaj v hotel, stopila pod tuš in pustila, da je po meni tekla vroča voda. Temeljito sem se namilila, a glej ga zlomka, v tistem trenutku je zmanjkalo vode. Nobeno preklinjanje ni pomagalo, milnico sem bila prisiljena obrisati na suho. Delček za delčkom sem s sebe zlizala pekočo, srbečo nesnago. Sklonila sem se, takrat pa me je zgrabilo, skrčila sem se v kepo. Priznam, pri tem sem manj mislila na svoje zdravje, kot nate. Razločno sem te videla, z žarki za hajajočega sonca obsijan si slonel na steni iz opečnate gline in opazoval skupino lokostrelcev pri molitvi. Se ti je samo zaz delo ali si res za trenutek zagledal obraz moškega, ki te je pred tednom dni povabil na skrivnostni sestanek s smrtjo? Nobenega pretiravanja ni v tej izjavi. Kar je bilo sprva videti kot nedolžna večerja, se je ob koncu izkazalo za nekakšen pre skus. Prinesli so vodno pipo, v sobo je stopilo več neznancev, ki so obraze skrili za ovitimi šali. Že prej nesproščeno vzdušje se je še bolj zgostilo, prostor je napolnila tiha grožnja, prišleki sicer niso kazali sovraštva ali kakšnega drugega zlonamernega naklepa. Toda taki položaji so najnevarnejši, saj je hladna, premišljena pripravljenost za umor veliko okrutnejša od spontanosti divjih čustev. Pes, ki ne laja, grize. So imeli pod haljami zakrivljene nože in sablje? Čim bolj nevsiljivo si si jih
13
poskušala natančneje ogledati, toda gube ogrinjal niso izdale ničesar. Ko so pipo z velikim kosom hašiša na žarečem oglju v lončeni čaši postavili predte, si jasno opazila hladni poblisk v zenicah moških, ki so te motrili. Ponavadi nisi junak, prestraši in vznemiri te najmanjši znak nasilja. Tu pa je bilo vse razbeljeno do golega akorda na zločin pripravljenih ubi jalcev. Mirno si segla po pipi in se nasmehnila, ko si prvi dim potegnila globoko v pljuča. Prvovrstni mazarišarif, ti je šinilo skozi možgane, takega tudi tukaj Zahodnjak le redko ali celo nikoli ne dobi. Kako to, da se nisi bala? Kaj se je dogajalo? Potegnila si še nekaj dimov in potisnila pipo k moškemu na svoji desni. V glavi ti je razneslo bombo. Misel se ti je razletela v tisoč tokav, ki so ti kot nekakšni curki iz glave švignile na vse strani kot ognjemet režečih lobanj, in v vsaki od njih so rožlja li dolgi svežnji šklepetajočih čeljusti in golih sabelj. In tako naprej v fraktalih gejzirjev iz gejzirjev. Misli so poskakovale in klokotale, kot bi bile samostojna bitja, popačene prikazni s črnosrebrnimi ostrogami na sklepih in z razjedenimi obrazi, prekritimi z očmi kameleonov, ki so se v vseh smereh obrača le v čudni zaupljivosti in začudenju v odprtost, če se da reči kaj takega. V vijugah ponorelega vlakca na vrtiljaku smrti so se neštetokrat pomnožene v perforirani krivulji vzpele na stožce te gomazeče železniške erupcije, z vseh strani prebode ne z režami hladnih pogledov zamaskiranih moških. Kot v ogledalu ogledal ali v nalomljenih slikah prizme so nenado ma zdaj neskončno razmnoženi lažni ubijalci vstali, za trenu tek negibno obstali in brez sledu izginili iz sobe. Spomniš se brezizraznega obračanja glav, ki so, narobe nasajene na vrat, druga za drugo poniknile med črne zavese, v prazne gube glu hih šumov, za katere je bilo težko reči, ali so živalski ali človeški. Poplesujoče luknjice iz magične svetilke so njihov odhod
14
pospremile z valujočimi vitraji na ozadju velikih gmot teme, srkale so v neznano kraljestvo senc, halucinacij in neuspešnih poskusov korakov, ki se niso premaknili nikamor. Toda niti za trenutek nisi izgubila stika s seboj, čeprav si se razblinila in te ni bilo več, praznina, odprta v točki nič, zevajoč prepad in samo jasnost ter od prej znane izkušnje so te uspešno vodile skozi tisto noč, v kateri si opravila preskus smrti. Niso te ubili. Takrat sem za trenutek zanosno pomislila, da, seveda, ti si Lady Macbeth, imenovana Pasjesrčna. So bili mrki možje zgolj roparji tujcev, ki so se, ko so videli, da nimaš ničesar, premislili, da bi te ubili, ali talibani, borci osvobodilne vojske, ki so te zaradi ameriškega naglasa imeli za vohuna CIE? Ali mor da derviši skrivne sekte, ki so te preskusili na porti sufijske iniciacije? Ko me je pod ugasnjenim tušem zgrabil krč, sem se počutila, kot bi se nekaj od tega, kar si ti, gospodar moj, takrat izkusil, naselilo tudi vame in prebilo glazirano želatino pekočega mila, ki mi ga ni uspelo povsem spraviti s sebe. Pograbila me je panika, začela sem se divje praskati, a v tistem trenutku se je iz prhe nad mano na srečo vsul dež vodnih kapljic in me prebudil. Je bilo naključje, da se je istočasno z minareta ogla sil mujezinov glas in vernike poklical k večerni molitvi? Niti krščanstvo niti islam, sem si rekla. Nobena množična utvara ni mogla potešiti moje laične lakote po svobodi. Do gole uso de sem se že od nekdaj hotela dokopati po svoji poti, brez navlake posredovanih pričevanj iz druge roke. V glavi mi je šumelo, najbrž kokain, ki si ga vdihala, ni bil čist, nekje v ma lih možganih je bilo zaznati skeleči priokus strihnina, motna in zmačkana si se odvlekla v sobo in se vrgla na iz vrvi splete no posteljo. Spomin te je pekel kot žerjavica. Je bilo vse sku paj samo privid? Megleni utrinki iz spomina so se pomešali. Kaj je bilo res in kaj ni, sem bila ali bil na večerji pri maskira
15
nih talibanih, seveda sem, toda od kod prizori kokainske dirke? Kateri dan je, koliko časa se je odvrtelo v tem starodav nem Aleksandrovem mestu? Sem sanjala? Ali sanjam zdaj? Pozorno sem opazovala Andreja J. Utrujeno se je nasmehnil in svojo vlogo povezovalca igral dalje, kot da se ne bi nič zgodilo. Kot da ne bi ravnokar z muko priplezal iz drugega vesolja. Segel je po kozarcu z vodo, za hip okleval, potem pa izpil dolg požirek. Zamišljeno je opazoval poska kovanje ikon na zaslonu računalnika na mizici pred seboj, ki so mu sporočale, da je zveza z medmrežjem prekinjena. Kaj zdaj? Kako naj preveri pravilnost odgovorov, ki jih ni? Mesto v zrcalu. Mesto ob morju ali jezeru ali ob široki, mirno te koči reki. Večeri se, zvezde se počasi prižigajo na nebu, nad cesto se prižgejo ulične luči. Nekaj osamljenih sprehajalcev ponikne v temo. Odsevi v vodi, senčni obrisi drevesnih krošenj, poplesujoče gmote hiš, na katerih so se zasvetili okenski madeži svetlobe. Zrcalo duše. Pogled mu je drsel po gladki, svetlikajoči se površini in se nekako odbijal nazaj vanj, v gluhoto izbrisanih misli, v prepad nevidnosti. Znaki na zaslonu so mu sporočali, da se računalnik zaman poskuša priključiti na brezžično omrežje. Dvignil je pogled in ga prekrižal z mojim. Vedela sem, kaj se dogaja. Komaj slišno sem zacvilila. Tudi jaz sem imela pred sabo računalnik, ki mi je sporočal, da je brezžična zveza z medmrežjem prekinjena. Pogledala sem proti Andreji F. M. in nenadoma me je spreletelo, da imata z Andrejem J. očitno skrito ljubezensko razmerje. Le kako tega nisem opazila že prej?
Hoc autem ideo dicimus, quia nobis et vobis immo omnibus, qui consortes adoptionis filiorum Dei esse cupimus, non tam occasiones nostre extistimationis, videlicet quid hinc prosit inde noceat, intuende sunt, quam illud, ut iustitiam Dei, que numqu
16
am beatudinis fine carebit, fortiter teneamus, sollicite pensandum et enitendum est. (Epistolae: Letter sent by Gregory VII, pope, https://epistolae.ctl.columbia.edu/letter/218.html)
»To prav gotovo ni trenutek, ko bi jaz ali vi ali kdo drug, ki želi sodelovati pri posinovljenju Božjih otrok, razmišljali o lastnih koristih, to se pravi o tem, kaj naj bi nam bilo v prid ali v škodo, ampak bi bilo bolje, če bi pridno premišljali in se trudili, da trdno posvojimo Božjo pravičnost, ki v tem, da nam prinese srečo, nikoli ne zataji.«
To je bil pravilen odgovor. Toda poznala sem ga samo jaz. Ne Andrej ne Andreja nista mogla vedeti, kaj je bilo mišlje no s tem. Ni šlo za to, da ne bi znala latinsko. Vzrok je bil drugje. V njuni nepripravljenosti, da bi pomene besed začutila kot svojo resnico, kot bolečino v svojem želodcu. Kaj po meni sreča? Ali obstaja kakšen globlji odgovor na vprašanje o našem obstoju? Je Bog prisoten v vsakem trenutku ali pa se nam »na veke vekov amen« skriva v nepresojnosti mol ka in nespoznatnosti, ki vnaprej izbrišeta besede, možnost spoznanja in vprašanj ter s tem, že davno pred kakršnokoli možnostjo, da odgovorimo nanje, spodnese vsakršen pomi slek v tej smeri? Ali pa ga v resnici obudijo šele besede? Kaj potemtakem pomeni govorica o Bogu? Evangelij? Je zgolj popis neke ekonomije ali razodeti obraz Boga, ki s Kristu som vstane v našem srcu? So bila vprašanja, ki sem jih pripravila za tekmovalce, prezahtevna? Mislim, da ne, saj niso preverjala naučenega znanja, temveč pogled v lastno dušo kot v zrcalo obličja, ki ga uzremo v odprtem srcu. Dovolj bi bilo umolkniti. Toda če molčiš, kako lahko o tem pripovedu ješ? Je jezik prikaz, razodeta beseda, živi trenutek razodetja? Pravim da, sebe razodenem v nagovoru. Ne gre zame, to je treba razumeti. Gospod profesor je imel prav. Jezik mistika
17
je jezik razodetega Boga. Vendar s tem ni rešeno niti eno od vprašanj, ki se tičejo plačila parkirnine, nove službe ali vo denja plavalnega tečaja. Po svoje je skrajno noro, da imaš v kraju gasilski vod, sestavljen iz prostovoljcev, ki vsi čudovito obvladajo latinščino. Enako velja tudi za peka, mesar ja, smetarje, vse ženske, vključno z učiteljico in zdravnico, zobozdravnika, veterinarja in uradnika na davčni upravi. Zdi se včasih, da se človek znajde na bazarju groteskne igre: branjevke zelje in repo prodajajo v latinščini, kupci se z nji mi v latinščini pogajajo za ceno krompirja (tuber, tuberis, n). Postalo mi je jasno, kaj se je zgodilo profesorju, človeku, ki se je poglobil v zgodovino in doumel prihodnost. Gotovo je dobro vedel, da se bodo prebivalci tega kraja v obdobju, ki bo krajše od življenja povprečnega človeka, za hobi kaj kma lu sporazumevali v brezhibni latinščini. Potem pa tudi scela v vsakdanjem življenju.
Vsi smo nekako otrpnili v tistem trenutku, kot da je pre kinitev medmrežja za vse nas pomenila veliko usodnejši izpad iz vsakdanjosti v virtualni utvari, da realno obstajamo. Stvarno dejstvo obstoja. Je dejstvo lepa beseda? Zveni precej moteče. O tem ni dvoma. Je dej kaj boljša ustreznica za to, kar poskušam povedati? Ne vem, kdaj sem zapustila čitalni co in se znašla na klancu, ki je vodil navkreber proti cerkvi. Imela sem občutek, da letim na krilih vetra. Od barja sem je vel omamen smrad po smetišču in usnjarskih odplakah, slišati je bilo oddaljeno regljanje žab, nedaleč stran so šumele krošnje nevidnih dreves. Nisem bila povsem prepričana, da vem, kaj bi rada. Po drugi strani pa mi je postalo jasno, da je to, kar hočem, težko uresničiti, saj je bilo na nek način že od samega začetka scela uresničeno, še preden sem se sama vpletla v dogajanje. Marsikdo bo v tem prepoznal zamolčano
18
sporočilo. Morda bo kdo celo segel po ponujeni čaši, sprejel izziv in se odpravil po prazni poti goljufive resnice. Resnica je seveda – kot vedno – skrajno banalna, predvsem pa skraj no resnična. Vse, česar nisem povedala, govori o njej in torej na določen način o eni sami zadevi, ki sploh ni zadeva. Zakaj sem tako prepričana o tem, da je vse jasno kot na dlani? Kot dotik roke, ki ti jo nekdo položi na prsi. Vidno daleč okoli kot rdeči soj zahajajočega sonca, ki je s škrlatnim vencem obarval vrhove gora in hribov na obzorju. Je obzorje periplum ali po merij? In kakšno vlogo igra pri vsem tem bitje, ki ga je osvetlil oranžni vrtinec zahajajoče svetlobe? Je mogoče mojo vlogo pri vsem tem omejiti na naključno obiskovalko, ki jo je svet posrkal v odprtino razvidnosti in nanjo udaril brezimni pečat, ne da bi to na kakršenkoli način spremenilo njen status navadne občanke? Nevidni sedmi pečat. Ecce homo. Idou ho ánthropos. Ali dejstvo, da se je v moji taci znašel svinčnik, kaj pomeni? Je to presenetljivo znanje latinščine, ki je bila sprva samo jezik za zabavo, po desetletju in pol pa je postala vsakdanji lajež prebivalcev tega kraja, katerega usodo je vnaprej zapečatil nek profesor zgodovine, nek futur antérieur, ne da bi se večina ljudi sploh zavedala, kaj to pomeni, niti kot slutnja, hipni preblisk, ki že v naslednjem trenutku ponikne?
»Ne vem, kakšen hudič me je popadel,« je zamrmrala, ampak v tistem trenutku se je odločila, da bo dokončala to, kar je omenila na začetku: namreč zaokrožila za lase privle čeno zgodbo. In potem bo, kar bo. Za lase privlečeno, ker naj bi piska prevladujočim trendom pri ustvarjanju zgodb neomajno sledila kot neka človeku pregovorno zvesta žival. To je povsem normalno. Pozabila sem namreč omeniti, da sem kljub vsemu, kar sem napletla, nekaj posebnega. Sem namreč psica. Ki razume latinsko. Kdo pa ne bi, če ne bi dan za
19
dnem, negibno kot miš, leže na preprogi v kotu poslušal starega profesorja, ki mu je bilo, mimogrede, ime Doktor Faus tus, v nedogled mrmrati: Et certe tutius nobis est defendendo veritatem pro sui ipsius salute ad usque sanguinem nostrum sibi resistere, quam ad explendam eius voluntatem inquitati consen tiendo secum, quod absit, ad interitum ruere. Predlagam, da si prevod pogledate na že navedenem medmrežnem naslovu. Hov!
20
INavpično, 23. marca. V torek sem se, kot zadnje čase pogosto, počutil ortodoksno bedno. Nobenega dvoma ni, da sem bedak. Upravičeno spoznavam, če povem po resnici, da nisem kaj prida človek, ne glede na to, da sem se v dolgoletnem uveljavljanju v poslovnem svetu dobro utrdil. Oblečen sem kot tipičen poslovnež, nosim najdražje obleke, zaradi pretiranega posedanja za pisalno mizo sicer rahlo pomečkane. Tudi obnašam se tako, sem navidezno samozavesten, od ločen, ne dovolim nobenega ugovora, znam biti aroganten in ukazovalen. Vendar pa mi v resnici kljub poslovni uspešnosti nikoli ni bilo povsem jasno, zakaj stvari na tem zmešanem svetu potekajo tako, kot potekajo. Posli so mi uspevali sami od sebe. Resda je bilo tu in tam treba malce zamižati, povleči kakšno neprijetno potezo, opetnajstiti kakšnega znanca ali celo prijatelja. Rekli bi lahko, da sem neobčutljiv za trpljenje, ki ga povzročim človeku, s katerim sem se okoristil. A to ni nič takega. Fant, to ni nič osebnega, zgolj posel. Ti bi enako storil meni. Kdor ne zna poskrbeti zase in za svoje interese, je
21
Križanka (novelica v petih poglavjih)
zguba. Drža, ki odlikuje človeka današnjega časa. Toda zadnja leta me poslovni uspeh ni več zadovoljeval. Postal sem nemiren. Grizlo me je. Še sam se nisem zavedal, kdaj sem se začel ukvarjati z avtogenim treningom in azijskimi duhovnimi veščinami. Morda prav zaradi tega. Najprej s karatejem, potem pa sem se pod njegovim vplivom začel posvečati zen budistični meditaciji. Nisem bil edini. To je že pred leti postalo modno v krogih, ki sem jim pripadal. Zen, karate, umet nost streljanja z lokom, skvoš, kolesarjenje v službo (z elek tričnim kolesom), fitnes in te reči. A stvari so se začele odvijati v nepričakovani smeri. Nekega dne sem dokončno rekel ne, prešinil me je globok nesebični instinkt, nekaj v meni se je spremenilo, me streslo, tega se ne grem več, sem pomislil in odkorakal iz pisarne in sveta, v katerem sem uspešno koval denarce. Precej denarcev. Iznenada sem se odločil, da poslom naredim konec in postanem budist. Praznina, ki jo razglaša budistična doktrina, je takoj na začetku mojega ukvarjanja z vzhodnjaško modrostjo presenetljivo ustrezala moji notranji izkušnji samega sebe. Počutil sem se – in še vedno se – kot okoli postopajoča luknja na dveh nogah. Ne rečem, da nogi nista dobro natrenirani. Meditiram po metodi ameriškega rošija Shunryuja Suzukija, s katero me je na zelo dragem se minarju za poslovneže seznanila strokovna svetovalka za ino vacijo poslovodnega modela in krčenje stroškov (na račun zaposlenih) v uspešnih podjetjih. Nedvomno je vedela, kako se streže tem rečem. Odpuščanje delavcev poveča dobiček. Zvenela je zelo prepričljivo. Pravi, da je šamanka in hodi po žerjavici. Danes je evropska komisarka za energetiko. Tudi v naši firmi smo pod njenim vodstvom odpustili približno trideset ljudi, v načrtu pa smo imeli še naslednjih petdeset. S skrčenjem stroškov za njihove plače sem si lahko povečal
22
svojo. Nič nisem imel proti. Meditacija mi je pomagala, da sem brez težav počel svinjarije in odpuščal delavce, če sem se hotel obdržati na vodilnem položaju, kaj malega pretočiti na svoje zasebne račune v Littletonu in Vaduzu ter po stečaju podjetja, ki sem ga vodil, presedlati na višje mesto kam drugam. Vsi, ki smo veljali za uspešne, smo tako načrtovali. Sprva me ni motilo, da sem ošaben, nasilen in brezobziren posameznik. Toda že zdavnaj sem v sebi zaslutil temačni pre pad, očitno sem bil že od nekdaj nagnjen k sadizmu, verjetno bi se z užitkom izživljal nad ljudmi ali jih celo ubijal, če bi se prikazala priložnost. Imam pač črno karmo, sem si rekel. Čeprav nisem še nikogar fizično ubil. Zmaga najsposobnejši. Svetovalka mi je rekla, naj se ne vznemirjam, nisem edini, ki ima tako karmo, na svetu je veliko podobnih, zelo uspešnih ljudi. Bo že držalo. Mnoge osebno poznam. Dobre znance, elegantne, prostaške in povsem nesposobne še za kaj drugega kot za izčrpavanje firm, ki jih vodijo. Združili smo se v po sebno neformalno skupino Yes, ker se je pokazalo, da trdno povezani precej lažje delujemo.
K sebi ste me povabili, da vam povem kaj o poslovni us pešnosti. Toda zagotovo niste pričakovali tega, kar bo sledilo. O čem naj torej spregovorim, da bi vas podučil, navdušil in usmeril v svet poslovne učinkovitosti, v katerega sam ne verjamem več? Jasno, najbolje bi bilo, da bi zdrdral pravljico o poslovnih ukanah, ki so potrebne za tisto, čemur pravimo oživitev gospodarstva in ustvarjanje novih delovnih mest namesto tistih, ki smo jih ukinili. Ne v enakem številu, seveda. Treba je misliti tudi na tehnološke inovacije, prevzem oblastnih položajev. Tako sem načrtoval. Potem pa me je streslo. Med vožnjo na poti do sem me je prešinilo, zadeve so se hipoma spremenile, preobrazil sem se, nenadoma sem pos
23
tal nekdo drug. Zavedel sem se, da sem bedak. Ni mi povsem jasno, kaj se je zgodilo. Po radiu sem poslušal neko oddajo o ameriškem filozofu, ki se je ukvarjal z jezikom. Čeprav ni sem razumel, o čem govori, se je v meni nekaj zganilo. Opravičujem se, nisem pravi človek za to, o čemer naj bi govoril. Ne bi vas rad prestrašil ali napačno usmeril. Verjetno mora vsak sam priti do spoznanja, kaj bi rad in kaj je pomembno zanj ali zanjo. Vem, da je tole malce neprijetno. Toda to velja za vse pomembne odločitve v življenju, ko pretrgamo z ute čenim načinom delovanja in izstopimo. Še enkrat, oprostite, da ste nenačrtovano postali prve priče moje prelomne odlo čitve. Morda pa je to sporočilo, ki ste ga nevede pričakovali. Kakorkoli. Hvala za povabilo in na svidenje.
Malce sem še okleval, potem pa stopil z odra in odšel. Kot rečeno, nepreklicno sem sklenil, da je čas za korenito spremembo. V naslednjih dneh sem nehal hoditi v službo. Hotel sem početi kaj ustvarjalnega, srčnega. Začel sem pospešeno brati in pisati. Napisal sem nekaj duhovitih člankov za lokalni časopis, ki je bil last mojega znanca, a izkazalo se je, da gre za račun brez krčmarja. Nekoč dobri prijatelj me je hladno odslovil, s članki sem pogorel že na prvi stopnici. Niti mimo vratarja mi ni uspelo priti. Brž ko so izvedeli, kaj se je zgodilo, je dobil navodila, da naj me ne spusti več v zgradbo. Izgnali so me. Dobro, taka je torej usoda izobražencev, sem pomislil. Ampak v na novo odkriti nemoči sem užival. Kljub vsemu je pomenila določen uspeh. Samo da ni bilo jasno, kakšnega. Stal sem na stopnišču pred vhodom v veliko časopisno hišo in razmišljal o neki misli, ki sem jo prebral v nekem podlistku.
Tega Svetovja, istega vsem skupaj, ni ustvaril niti kateri izmed bogov niti kateri izmed ljudi, ampak je vedno bilo in je
24
in bo ogenj večno živeči, ki se v določenih merah prižiga in v določenih merah ugaša.
Izrek je name deloval kot puhla redkvica. Prhka in majčkeno pekoča. Ampak puhlost, recimo v primeru prsti ime novane puhlice, agronomi obravnavajo kot zelo rodovitno. Eno najrodovitnejših. In če je rodovitna prst, sem sklepal na podlagi tega, kar sem doslej prebral, mora biti po mne nju uglednih lokalnih piscev tudi šaljivo, neresno, ironič no, prdasto, ironično šaljivo, vritmepišasto, šaljivo neresno, neresno ironično, šaljivo ironično, černozjomsko cinično, idiotsko razvojno, železokovaško, bogaboječe, bogabojevi to, ritnolizajoče, sodomistično, ritnozadušljivo, mesijansko, razvedrilno, ponižno, negritno ali negritetno, nemerodajno, še neznano, šeherezadasto, neprimerno, motornožagasto, volkodlakasto, cinično baritonično, polizdelčno, ekološko, vodovarstveno-politehnično, narodnospravno, posmehljivo preteklo, rokovnjaško in šaljivo prihodnje. Odkril sem rajski vrt. Ni dvoma, poslanstvo pisanja kratkih zgodb me je povsem prevzelo. Notranje sem očvrstel, se ojačal kot skala. Novonastala situacija me ni ganila. Naj so govoričili, kar so hoteli, nič se me ni dotaknilo. Nek stari Grk je baje izjavil:
Neumnega vznemiri vsaka beseda.
Tudi mene je. Ustvarjalna pustolovščina me je torej razvne la kot že dolgo ne nobena. Dlake po telesu so se mi dvignile. Temu se reče kurja polt. Preveril sem v slovarju. Pomislil sem, da se mi pravzaprav prvič v življenju sladko jebe, da ne upora bim še kakšnega bolj pohujšljivega izraza, za to, kaj se bo izcimilo iz tega. Nič več živčnega tveganja, da bo posel propadel,
25
