Jerzy Franczak: Da capo (odlomek romana)

Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4

22.Nov.2016 12:15

Jerzy Franczak DA CAPO

Naslov izvirnika: Da capo © Copyright by Jerzy Franczak © Copyright by Wydawnictwo Literackie, Kraków, 2010 © Copyright for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2018 © Copyright for translation by Tatjana Jamnik, 2018

Prevod te knjige je v okviru Prevajalskega programa ©POLAND sofinanciral poljski Inštitut za knjigo.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.162.1-311.2 FRANCZAK, Jerzy Da capo / Jerzy Franczak ; prevedla Tatjana Jamnik. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2018. - (Zbirka Eho ; 17) Prevod dela: Da capo ISBN 978-961-7020-31-1 294402048 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

Jerzy Franczak DA CAPO Prevedla Tatjana Jamnik

KONEC

Prihajam domov, to je domov k staršem, imam strto srce, suho v ustih, šumenje v glavi. Odpre mi oče. Osiveli, plešasti gospod z obilnim trebuhom. Ja, to je moj oče, ta stari moški v težkem vojaškem telovniku s tisoči žepov, za katere ni jasno, čemu naj bi služili. Iz notranjosti stano­ vanja se sliši pritišano čenčanje televizorja. Vržem torbo z rame. »Čemu se imava zahvaliti za ta obisk?« vpraša oče.

Ne odgovorim. Stojiva si nasproti, oče in jaz, izgubljeni sin. Z njim bi se rad pogovoril resno in iskreno, kot moški z moškim. Rad bi mu priznal svoje pregrehe, rad bi mu povedal o vsem svojem zavoženem življenju. Rad bi mu vse odpustil in začel znova. On pa reče s stvarnim tonom, kot bi dajal navodila: »Sleci se, umij roke in kaj pojej, potem pa pridi k meni.« In gre v sobo gledat neko kriminalko.

Sedim na robu kavča, v samih spodnjicah, paraliziran od strahu. Nasproti mene zabrit model s tetovažo zmaja na vra­ tu. Zaničljivo me gleda in brezbrižno meri vame s pištolo.

Takšne prizore sem videl že stokrat, v akcijskih filmih, in 5

zaradi te misli vse postane neresnično. Tip odloži orožje in pomigne Ewi, ta pa si hitro obleče nedrček, ubogljivo steče k njemu, počepne in se privije k njegovi rami, zaklanjajoč glavo in nežno zroč vanj. Videti je, kot bi prosila, naj se me usmili, in v tej gesti nenadoma postane nekdo drug, nekdo povsem tuj: to ni Ewa, kakršno sem poznal, to je lastnina tega moškega, njegova pičkica, njegova kurbica, njegova češpljica. Jaz pa se tresem od strahu in tuhtam samo o tem, ali mi bo uspelo odnesti celo kožo ali pa se bo zdaj zdaj razlegel strel, potem pa bo temà in končna špica.

Ti dve podobi določata meje mojega sveta, to je moja Ulti­ ma Thule, najskrajnejša kopnina, za katero se začenja nič.

Toda podob je več, veliko več, brezštevilna množica, tečejo mimo, se povezujejo in prekrivajo druga z drugo. Kot da bi bili to prizori iz drugega življenja, iz življenja, ki ga je nepreklicno konec, jaz pa ga gledam z očmi mrliča. Vidim se v raznih situacijah, ujetega v mrežo ljudi in zadev, a to nisem jaz, to je tujec, ki se je vsa ta leta izdajal zame.

Pred kratkim sem naskrivaj opazoval Alicjo in Basio.1 Po­ čepnil sem za zaprto stojnico z zelenjavo in upiral pogled v vhodna vrata. Čez čas sta se pojavili. Basia se je kot vsak dan odpravljala v vrtec: krilce iz džinsa, rožnata bundica, kitke, nahrbtniček z Batmanom, prst v nosu … Alicja jo je priganjala, mala je bila zaspana, sitna, kujava, ni hotela v avto, potem dajanje z varnostnimi pasovi, ki se zatikajo, moral bi jih zamenjati, a nisem utegnil … Pravzaprav nič 1 V poljščini se samoglasniški sklop -si- izgovori kot mehki š, -ci- pa kot mehki č. Basia se torej izgovori Baša, Gucio pa Gučo. (Ta in vse nadaljnje opombe so prevajalkine.)

6

takega, običajno jutro, pa vendar – manjkal sem jaz, in kar je najhujše, zaradi te odsotnosti nista funkcionirali nič manj normalno. Svet brez mene ni bil nič manj popoln. Stal sem dvajset metrov proč, pritajen za leseno uto, in gledal, poži­ ral sem ju z očmi, neviden, pa čeprav navzoč, in nemočen, kot duh. Potem sta se odpeljali, jaz pa sem se vzravnal in si rekel ›no, zdaj pa zadosti‹, a se nisem ganil z mesta.

Alicja s kremo za sončenje v roki, čepeč na robu odeje: »Bled si kot duh!« »Kot duh? Najbrž kot smrt?« »A ne ›kot mrlič‹?« Oba se smejiva, nakar gre Alicja v morje, jaz ostanem, nekdo mora paziti stvari. Ležim na trebuhu, da bi skril erekcijo.

Alicja hodi po stanovanju in poje, mimogrede me oplazi s pogledom, toda ko jo poskušam objeti, me nalahno odrine in reče: »Grozno se mi mudi.« Danes je sreda in Alicja gre na bazen, dobro vem, da bo čez hip začela živčno razkopavati predalnik, iščoč kopalno kapo.

Alicja z mopom, besna, ker sem že spet naškropil po ko­ palnici. Jaz sedim za računalnikom in igram Age of Empi­ res. »Tisto zaveso je treba zamenjati,« vpijem v notranjost stanovanja, kot bi se hotel opravičiti.

Alicja se oddaljuje, v eni roki ima rumeno vrečo, v drugi seznam reči, ki jih bomo kupili. Čez čas izgine med regali.

Smo v Ikei. Sedim za visoko aluminijasto mizico, zraven, za debelo šipo, pa se igrajo otroci. Plezajo na tobogan, skačejo, tonejo v barvastih plastičnih kroglicah. Med njimi je Basia, malo jo je strah spuščanja po toboganu, zato stoji 7

ob strani. Maha mi s svojo dvoletno rokico in me kliče, a šipa priduši njen glas. Ne doseže me niti ena beseda, zato se samo pomirjujoče smehljam.

Ewa hoče vzeti pomirjevala, a jo zgrabim za roko, ›ne tega delat‹. Otrpne, začudena, in me gleda s tistimi zelenimi očmi, ne razume, kaj se sploh vtikam in kako si drznem. Čez hip pa se bo začelo prerivanje, puljenje torbice iz rok, tablete se bodo raztresle, šminka, vžigalnik, robčki, potem pa se bova v tem rvanju kar naenkrat prižela drug k drugemu in začutila svojo bližino, in vrgla se bova drug na drugega, in se bova valjala po tleh v vsesplošnem neredu.

Branim se pred neredom, razvrščam, urejam, ne morem si pomagati, tak sem po naravi. Vem, da mi je to vcepil oče, na primer tisto večerno pravilno zlaganje oblačil, ne mo­ rem si pomagati, zjutraj sem zaspan in imam rad obleko pri roki, nezmečkano. Knjige prestavljam s police na polico, ker jih je mogoče različno klasificirati, enako velja za plošče in albume s fotografijami. Prav tako sem vesel, kadar se kaj končuje in je mogoče vreči embalažo v smeti, pogosto pa celo na silo do konca pojem kak jogurt, dopijem sok, da bi očistil prostor. Enako velja za časopise, ponavadi jih na hitro prelistam pa v koš, šele takrat olajšano zadiham. Na žalost je s preteklostjo večji križ, ničemur ne poteče rok, ničesar se ne da vreči v smeti, spomini se vztrajno vračajo in treba jih je podoživljati, in o njih pisati, še enkrat, pa še enkrat, še pa še. Jaz pa se ne maram ponavljati. Ne maram se ponavljati, toda določene reči terjajo, da se vračaš k njim.

8

Vrnem se v sobo in si ogledujem svojo umetnino. Zgradil sem vojaško bazo iz lesenih kock, ki sva jih dobila od strica Waldka, mizarja. Baza je skoraj kvadratna, seže mi do kolen, notri pa je pristal helikopter iz legokock, malce defekten, ampak se je ravno vrnil z nevarne misije v Saj­ gonu. Vojna še vedno traja, Nemci ne popuščajo, ampak več je tistih hrabrih zelenih vojačkov, oni so na naši strani in oni bojo zmagali. Dodeljujem jim mesta, razvrščam jih v bojne položaje, prepričan o zmagi, ne da bi slutil, kaj se bo zgodilo čez hip. Čez hip pa se bo zaslišal zvonec pri vratih, potem bo v stanovanje prikolovratil oče, si sezul čevlje, vprašal: ›A se ti še zmeraj igraš s kockami?‹ in z eno brco porušil bazo.

Emil se dogovarja o podrobnostih akcije s Hulitom, svojim kužkom, ki je zelo nevaren, čeprav mu je odpadlo eno oko. Šla bosta h gospodu Marku, očetovemu kolegu iz zveze, ker se gospoda Marka vsi bojijo, in mu bosta povedala, kaj ati počne doma, kako hudoben je, oni mislijo, da je dober, ampak to ni res. Se pravi, včasih je dober, ampak redko, midva pa se vseeno bojiva … Hulit gleda dečka z brezdu­ šnim očesom in Emil nenadoma dojame, da je vse to brez smisla, še več: vse je brez smisla, vse, vsa ta zarota, pogovor z gospodom Markom, pa tudi igre s Hulitom in zbirka pločevink, in albumi z znamkami, in obiskovanje šole, in sanjarjenje o begu, in jokanje. Če je vse brez smisla, pa ti postane nekako lažje pri srcu, več si lahko dovoliš, na pri­ mer lahko komu rečeš, da je oče umrl, potem pa poslušaš tista sožalja, češ, revček mali, napol sirota, in se v duhu smeješ dobremu štosu, ali pa, kadar te kdo vpraša: ›Je to tvoj ati?‹, lahko odgovoriš: ›Tega gospoda ne poznam.‹ 9

To je moj oče, ta trebušasti gospod s plešo, s katerim grem v gostilno, polno umetnikov, grem s težkim srcem, ker mi bo že spet dolgčas, sedel bom z njimi in gledal, kako pijejo pivo, in v zvezek risal tiste srčke z rokicami in nogicami, ki so vsem zelo všeč.

To je moj oče, ta tip, ki se brije, ki po celem domu paradira z namazanim obrazom in naju preganja s čopičem, trium­ firajoča moškost v luknjastih dolgih gatah.

To je oče, ki spi, ki smrči, okoli njega hodimo po prstih, kajti če se bo zbudil, bo hud.

In to je oče, ki kaznuje, rekoč: ›Izberi si kazen,‹ več mu ni treba reči, ker je jasno, da je na izbiro desetkrat s pasom po hlačah ali trikrat po nagi riti.

Oče, ki se z nama hvali pred gosti. Emil in jaz zelo dobro veva, kaj pomeni taka demonstracijska dresura. Pogrinjanje mize, kam daješ to vodo, voda na levi, alkohol pa na desni!

Mirno, voljno, v katerem razredu si? Povej pesmico, nisem rekel voljno, lepo povej kako pesmico! Govori glasno in razločno, potem pa prinesi vodko iz hladilnika!

Oče, ki zapira vrata v sobo, gostom bo predvajal pornič, videokaseto ima spravljeno v predalu pisalne mize. Midva pa se namestiva pri vratih, da bi skozi ključavnico gledala vse te zahodnonemške lepotice, ki nekaj strastno šprehajo in se s stasitimi svetlolasci lovijo po zelenozelenih travni­ kih.

10

Oče, ki kuha. Dušena jetrca s čebulo naju silijo na bruha­ nje, vendar jih morava pojesti, morava jih pohvaliti in se oblizniti, češ da nama zelo teknejo.

Oče kot dojenček. Leži mi na rokah, ne joka, samo gleda z velikimi modrimi očmi, jaz pa ga božam po redkih, sve­ tlih laskih. Pod roko začutim mehko, občutljivo mesto – to je mečava, luknja v lobanji, prekrita z zaplato kože. Poleg mene na kavču leži pero in na misel mi pride, da bi ga lahko zapičil … In da bi bilo to nekaj kot injekcija iz črni­ la … On mi bere misli, a ker še ne zna govoriti, odkimava z glavo, kot bi hotel reči: ›Ne tega delat, ne tega delat, ne tega delat.‹ Takrat se zbudim in takoj po prebujenju vem, da to moram narediti, vse moram opisati, po vrsti, opisati moram vse to, česar mu nikoli ne bom povedal v oči, ker je star in betežen in bi ga to lahko ubilo. Jaz pa v nekem smislu nisem več živ. »Nisi več živ,« cedi skozi zobe Arnold. Prižge si cigareto, in jaz na njegovi lakti opazim srce, preluknjano s puščico, tintno konturo, tak zaporniški tatu, spodaj pa tele tri črke: EWA. Postane mi slabo, tudi jaz začnem kaditi, Ewa je na vrtiljaku, zlat pramen njenih las frfota v vetru. V levi roki držim tega prekletega medvedka, ki se goli, zadel sem ga na strelišču, nosil ga bom čez pol mesta, potem, doma, pa bo Alicja vprašala: »A je bil v firmi kak plišasti medvedek?

Ali pa mogoče medvedka?«

11

ZAČETEK

Z Alicjo je bilo od začetka preveč dobro, vse skupaj je prelahko, pregladko šlo, kot v romantični komediji, od vsega začetka. Najino poznanstvo se je pričelo s klasičnim qui pro quo,2 Alicja me je imela za nekoga drugega, misli­ la je, da sem bratranec Borysa, našega šefa, in me je vlači­ la ven na pogovore o njem, a kaj ko ga jaz skorajda nisem poznal, srečeval sem ga samo na kolegijih, ko nas je hvalil zaradi uspešnih projektov ali nadiral zaradi delovnih za­ stojev ali mobiliziral za ›še en horuk, ker se nam bo vsem splačalo‹. Bil je moj šef, moj predstojnik, pozneje pa celo stanodajalec, rad je tudi govoril, da je kakor oče, strog, a pravičen, kar je zvenelo malce smešno in malce strašljivo.

Ko se je izkazalo, da me z Borysom vežejo zgolj poslovni odnosi, je Alicja izgubila zanimanje zame, sicer pa je bila takrat z Markom, dosti je pripovedovala o njem, o njego­ vi radijski karieri, o njegovih številnih konjičkih, kot sta kajtanje ali potapljanje. Toda srečevala sva se ob različnih priložnostih, na kolegijih, na banketih, na piknikih pri 2 Lat. zabaven nesporazum.

12

šefih, in zdelo se mi je, da naju povezuje neka skrivna vez, nekakšna zarota. Tega ne znam razložiti, ker sva se res dosti družila, skupaj sva hodila v kino in v restavracije, ko se je razšla z Markom, pa sem sprejel vlogo tolažnika.

Kako banalen je bil ta scenarij najine ljubezni: prijatelj, ki podaja robčke za brisanje solz in posluša zgodbo ponesre­ čene zveze, prevare in razhoda, postane novi partner, ne­ žen, skrben in zaščitniški. V resnici sva ostala v prijatelj­ skih odnosih, kar je izključevalo kakršnokoli strast, kajpa­ da sva se ljubila, a to je nekako bil eden izmed mnogih bonusov, vključenih v zaročni paket. Pravim ›zaročni‹, ker sem zelo hitro zaslutil, da si Alicja želi gotovosti in stabi­ lizacije, da se hoče z nekom za stalno zvezati in zasnovati družino. Jaz nisem vedel, česa si želim, s tem si nisem kaj prida belil glave, razmišljal sem samo o tem, kaj moram narediti, da bi nama bilo dobro. In dobro nama je bilo, skupaj sva preživljala čudovite trenutke, hodila sva na iz­ lete, lenarila, le temperatura najine zveze je bila bolj nizka, nobenih pretresljivih čustev, nobenega pogrešanja, pože­ lenja, ljubosumja, nobenih prepirov, razhodov in povrat­ kov. Udejanjala sva načrt, ne da bi izpustila eno samo točko, od obiskov pri tastu in tašči, ki se jima je takoj re­ klo oče in mama, do cerkvene poroke in sijajne svatbe.

Najprej pa ta zaroka, dobro sem si jo zapomnil, ker sem se takrat prvič zavedel, da o svojih življenjskih izbirah ne odločava midva. Ko sem Alicji natikal prstan, ni bila prav nič začudena, to je pričakovala, vedela je tudi, da je scene­ rija pravšnja: rahel somrak nad Czorsztyńskim jezerom,3 zlatasta svetloba magic hour, ki vsemu pridaja nadzemski 3 Umetno jezero na reki Dunajec (na jugu Poljske, blizu meje s Slovaško).

13

lesk. Prav tako se ni začudila, ko sem pokleknil, malce za šalo, zato sva se na kratko zasmejala, po pravilih, ker je bila situacija kljub vsemu resna. Rekla je ›ja‹ in me polju­ bila, in me dvignila s kolen, in takoj prešla k podrobno­ stim: kdaj bo poroka in kje, koga bova povabila, kakšna poročna prstana, kakšna torta … Takrat sem začutil, da je bila najina odločitev že zdavnaj sprejeta in da se je to zgodilo mimo naju, na področju postav in običajev, da sodelujeva pri nekakšni igri, katere načela sva sprejela za samoumevna, ta načela nama narekujejo, kaj naj sanjava, in mislijo namesto naju. Midva pa sva se pravkar podala v igro s skrajno visokim tveganjem, pri kateri se ljubezen, družinska sreča, družbena sprejetost, radost materinstva in očetovstva kopičijo v obet fantastičnega dobitka. In zagledal sem celo armado ljudi, ki čakajo na naju, nadzo­ rujejo potek tekme: starše, ki pretresajo finance, tete, ki iz omare vlačijo stare, po naftalinu smrdeče obleke, strica Waldka, ki zbija skrinjico za ključe, ki bo rabila za poroč­ no darilo, zlatarja, ki polira poročna prstana, dalje pa duhovnika, cvetličarko, šoferje, kuharje, natakarje, glas­ benike in policiste, ki pazijo, da bi šlo vse po načrtih. Še dalje pa sem zagledal zdravnika, ki je na naju kazal s pr­ stom in nekaj šepetal v uho porodni babici, za njima ko­ lona medicinskih sester, vzgojiteljice in učiteljice, proda­ jalke in mehaniki, zavarovalni agent z roko v roki z usluž­ bencem nepremičninske agencije, za njim pa akviziterji s kavnim aparatom, s kosilnico in z vrtno gugalnico. Tak­ šno videnje sem imel, a sem se brž spravil k sebi, Alicja pa je prižeta k meni premišljala o nadrobnih vprašanjih tipa kroj obleke ali barva avtomobila, kar žarela je od veselja, srečna, vznemirjena kot odličnjakinja, ki se je naučila za 14

test in pričakuje napredovanje v naslednji razred. Jaz tega vznemirjenja nisem občutil, a kaj bi skrival, tudi jaz sem bil življenjski odličnjak, najprej učenec s samimi petkami, potem vzoren delavec, vesten in učinkovit, znal sem se prilagoditi in se prilizniti, izpolnjeval sem dvesto odstot­ kov norme, hotel sem se izkazati. Tako kot mož in oče, predvsem pa kot sin sem dobro razumel, kaj se od mene zahteva. To sem razumel tudi med zaroko, zato sem pre­ gnal vsakršne dvome in se osredotočil na nalogo, ki mi je bila zaupana, kot dober menedžer, ki zna minimalizirati izgubo in optimalizirati dobiček. Kaj bi skrival, zmeraj sem rabil pohvale in nagrade, zato sem tako vneto igral vloge, ki so mi bile dodeljene, toda vselej, ko sem že držal v roki tisto spričevalo z odliko ali diplomo, ko sem dobil napredovanje ali premijo, sem občutil tudi nekakšno ne­ zadovoljstvo, razočaranje, spremešano z grenkobo – a to je vse? A za to ves moj trud in odrekanje? To je trajalo samo hipec, kajti življenje ne prenese praznine in predte postavlja nove in nove naloge, ti pa se jih zagnano lotevaš, da bi osvojil naslednje točke. Nekoč je oče uvedel sistem točkovanja, ta naj bi reguliral dodeljevanje nagrad: za pospravljeno sobo tri točke, za opran avto pet ali šest, za ubogljivost dve ali tri, včasih štiri ali celo pet, na žalost ni bilo stalnih vrednosti, in oče je točke dodeljeval, kakor se mu je zahotelo. A kar je najpomembnejše, sistem ni zaži­ vel – zaradi Emila, ki ga tekmovalnost ni zanimala, vse skupaj je pokvaril, verjetno prepričan, da mu je zunaj sistema bolje, ker se mu ni treba tako truditi. Jaz sem pridno nabiral točke, potem sem jih izmenjeval za nagra­ de, kot so sladkarije, mala darila, izhodi k sošolcem ali čas pred televizijo, Emil pa je vse to tudi tako dobil, ker sem 15

si sladkarije delil z njim, risanke sva gledala skupaj, doma pa vendar ne bo tičal, če je zunaj lepo vreme. Emil je vse to sprejemal kot nekaj samoumevnega, mogoče pa o tem preprosto ni razmišljal, ker je bil z mislimi kje drugje, kakorkoli že, po nekaj tednih sem na hitro preračunal pluse in minuse in se nehal truditi, nehal sem se potego­ vati za točke, in celotni sistem se je sesul, ali bolje, izpuh­ tel v zrak. Emil je to znal razrušiti, niti se mu ni bilo treba kako posebej truditi, enostavno je ohranil zanj značilno ravnodušnost, sploh pa se je Emil redko angažiral pri skupnih zadevah, kajpada sva se igrala, toda on je ostajal nekako delno odsoten, od malih nog je imel v sebi nekaj zaskrbljujočega, nekaj drugačnega, neko onstransko pote­ zo. To je bil njegov nagonski odziv na naš domači mali pekel, odločil se je za notranjo emigracijo, skril se je vase, ker ni mogel upravičiti očetovega ravnanja, je raje sklenil, da so vsi hudobni, raje je predpostavljal, da je človek po­ šasten in vesolje brez smisla. Imel je manijo sprevračanja, potvarjal je vse, od preprostih pesmic do pregovorov in državne himne, rad je vzdihoval ›Ljubi Bog, izbran izmed tisočev otrok!‹, zanalašč je popačeval besedila božičnih pesmi in pel ›iz prečiste Šleve, rodbine kraljeve‹ ali ›beseda je telo postala in med nogami ostala‹. Vsem je kvaril vese­ lje, še celo očetu, ki se je imel v tistih časih za antiklerikal­ ca, a se je kot tradicionalist hkrati smrtno resno držal prazničnih obredov. Emil jo je vseeno odnesel brez praske, kvečjemu ga je mama ukorila s pogledom ali oče spodil ven; če bi kaj takega naredil jaz, bi bil pri priči kaznovan.

Meni ni bilo treba nič narediti, da bi si zaslužil kazen, kaznovan sem bil za sam obstoj, brez razloga, zadostovalo je, da sem prišel pod roko. Emil je lahko pojedel vse obla­ 16

te z božične mize ali nasul sol v mleti mak, menda po pomoti, ni bilo važno, tako ali tako sem jih fasal jaz. Na neki božični večer med vojnim stanjem se je oče odločil, da me bo kaznoval, ker sem imel umazana ušesa. Iz ZAR‑a4 se je vrnil pozno, pijan ko mavra, ali bolje, kot je pripomnila mama, še zmeraj žejen, kar je bila najhujša varianta. Opotekel se je proti obešalniku, pri čemer je zadel obme, zato sem jo dobil po betici, in ker sem mu ušel, se je pognal za mano in mi navil ušesa. V tistem pa ga je že spet začelo zanimati, ali imam čista ušesa, po hi­ trem pregledu je presodil, da so umazana, in me zvlekel v kopalnico, sicer pa ›zvlekel‹ ni ustrezna beseda, ker se sploh nisem upiral. Obstal je ob banji, me zgrabil za vrat in mi potopil glavo v vodo. Nisem utegnil zajeti sape, voda mi je prišla v sapnik in izbuljil sem oči. To je trajalo kvečjemu dve sekundi, mama in babica sta očeta takoj odvlekli od banje, jaz pa sem lahko potegnil glavo ven in zajel sapo, vendar sem si ta kratki trenutek dobro zapo­ mnil. Spomnim se, da so v banji plavali krapi, jaz pa sem jih vse poznal po imenu, ker sva jih poimenovala skupaj z Emilom, in ko sem imel glavo pod vodo, sem jih videl skozi megleno penjenje in zdelo se mi je, da so njihove oči postale še bolj okrogle, od začudenja. Še bolj izbuljene in začudene oči so imeli naslednjega dne, ko sem v časopis zavijal njihove odrezane glave in jih metal v koš. To je bil pravi pogrom, moral sem stati in gledati, kako oče z me­ sarsko sekiro odsekava glave Gašperju, Melhiorju, Bolte­ žarju, potem Sylvestru in Kylie, nazadnje pa še Sandri.

Moral sem čim prej odnesti smeti, ker bi glave lahko za­ 4 Kratica za Zvezo kiparskih umetnikov (polj. Związek Artystów Rzeźbiarzy).

17

čele smrdeti, na božični večer pa si nihče ni želel neprije­ tnih vonjav. Moral sem tudi zribati s sivkasto sluzjo oble­ pljeno banjo, v kateri so plavale moje ribe, skupaj z njimi pa krajši čas tudi jaz. Banjo sem ribal brez obžalovanja, več kot teden dni ni bila na uporabo, in to me je zelo morilo, pa čeravno ne zato, ker bi se tako rad umival.

Vsak večer sva se z Emilom zarila v kopice pene in se bo­ žala, se pravi, vsak sebe, potihem ječeč in sopeč, in pogle­ dujoč na vrata. Treba je bilo pohiteti, ker se je pena hitro topila, naju pa je bilo zelo strah, da naju bo zalotila mama.

Da bi okrepila občutke, sva si pripovedovala prostaške pesmice, ki sva jih slišala v šoli, tiste rimanice, ki so si jih fantje predajali od ust do ust, kakor veselo oznanilo – o starših, ki imajo hčer, ki obdela kurca vsak večer, in sinčka edinca, ki fuka kot mašinca, ali pa ›halo halo, tu Londón, ona črna, on pa blond, ona teče, on za njo, ona pade, on na njo, ona vpije: kaj bo iz tega, on izvleče me­ trskega‹ … Ali o pastirju na planini, ki ga drka pri živini in ga drkal bi še malo, če ga ne bi zdaj stresálo … Tudi naju je nazadnje streslo, ta otroški nadomestek orgazma, takrat sva skočila iz vode in tekla na večerjo, pridna fanta v črtastih pižamah. Toda nečiste misli so naju spremljale tudi po kopeli, če sem iskren, so naju spremljale brez prestanka, vsak ritmični gib, vsako poskakovanje ali mi­ ganje z boki so v misli priklicali isto, in takrat se je pojavil tisti drget grozljivega znanega. Prava razsvetljenja, prave eksplozije skrivnostnosti pa so naju čakali nekje drugje, v Playboyih, ki sva jih listala pod mizo, v prostaških zgod­ bicah in pornografskih filmih. Oče je imel eno tako vide­ okaseto in jo je včasih, kadar so se ga malo napili, predva­ jal kolegom, Emil in jaz pa sva se namestila pred ključav­ 18

nico, pripravljena, da se vsak hip poženeva v beg. Vsake toliko nas je Zibi povabil na popoldansko žurko, tudi on je imel video in imel je kaseto s porniči, nasploh je imel vse, ker je njegov ati delal v Nemčiji, Zibi je hodil k njemu in se je navzel take inozemske uglajenosti, da me ni ogo­ varjal drugače kot King. Kakorkoli že, Zibi je imel v lastni sobi moderen televizor z daljincem, tega daljinca je ves čas držal v roki, in kadar je vstopila babica, bliskovito preklo­ pil na drug kanal. Babice nekako niti ni čudilo, da šest fantičkov sedi z zardelimi lici in gleda TV-dnevnik ali vremensko napoved, na mizo je postavila piškote in odšla, pri čemer je za sabo zaprla vrata. Mi pa smo gledali naprej ter skrivali vzburjenje in hlinili cinizem, imeli smo tudi svojevrstno tekmovanje, kdo bo šel zadnji na stranišče, ker je bilo častno zdržati kar najdlje, češ da smo videli še vse kaj drugega, normalna stvar. Če smo se dobili, kadar babice ni bilo, in je šel kdo izmed nas na stranišče, so ostali čez nekaj časa stekli za njim in začelo se je butanje po vratih, ugašanje in prižiganje luči, stokanje in simuli­ ranje orgije, obmetavanje s krilaticami. »Gucio, potegni kožo!« »Zadavi purana, a ne vidiš, da je že čisto rdeč!« »A si ga?« »Kaj?« »Mečeš na roko?« »Slišite, kako jaha na vrancu?« »Klati delfinčka!« »Boža pitona!« To so bile naše epifanije in naše obsesije, ker kaj bi skrival, o seksu smo razmišljali brez prestanka, ugibali smo, razvijali teorije, fantazirali. Spomnim se, kako težko se je bilo osredotočiti na ravninsko geometrijo, ko je Skafander, naša matemati­ čarka, ki se je v resnici pisala Połczyńska, zanosila. Tega se dobro spomnim, na tabli trikotniki, kvadrati in krogi, v glavi pa ena sama vztrajna misel: ona je morala fukat!

Misel pa drami domišljijo in že se začne, vsa fantovska 19

polovica razreda v prizore iz porničev, ki se jim zavrtijo pred očmi, doda Połczyńsko v glavni vlogi. Połczyńska ni bila najbolj prikladna za tovrstne operacije, ker je bila debela in grda, a moč domišljije je bržkone brezmejna.

Potem smo lahko cele ure zagreto diskutirali o tem, znali smo se prepirati, ali je Gucio res masturbiral v kleti, kjer je zelo nizek strop, in imel tak orgazem, da je pošprical tisti strop. Gucio je prisegal, da je to res, prisegal je celo na Najsvetejšo devico, torej je bila zadeva resna. Nobeden od nas še ni imel pravega orgazma z izlivom, vendar so vsi trdili, da se jim to zgodi povprečno štirikrat na dan. Zibi nas je prepričeval, da sperme ne smeš zapravljati in da je treba z njo mazati jajca, da bi hitreje rasle dlake, ker so v njej tisti moški hormoni v najvišji koncentraciji. Lahko se namažeš tudi pod pazduho ali po prsnem košu, on sam pa si je je malo vtiral celo po obrazu, in res se je lahko kot prvi pohvalil s puhcem nad ustnico in na bradi, pa tudi z redkimi zalizci. Zibi je bil deležen spoštovanja, ne le zaradi porničev, ampak tudi zato, ker je imel doma dobe­ sedno vse, walkman, kolo BMX, igrače Fischertechnik in mikroskop. Pri nas doma je bilo bolj revno, mama je de­ lala v arhitekturni agenciji, potem pa so jo odpustili in je samo skrbela za dom, ne vem, kako je to prenašala, tudi ona je imela likovno izobrazbo, doštudirala je na oddelku za grafiko, a se je umaknila v senco, da bi oče lahko nare­ dil kariero, nekdo vendar mora skrbeti za dom. Oče je zmeraj čakal na kako večje naročilo, ker pa večjih naročil ni bilo, je izdeloval doprsne kipe vodij revolucije ali obli­ koval vinjete za tovarniška glasila. Kruha nikoli ni manj­ kalo, kar je oče ponosno poudarjal, kajti on je zrasel v pravi revščini, midva pa ne znava ničesar ceniti, čeprav 20

je vse to zasluženo s krvavimi žulji. Imeli smo torej kruh in domače džeme, in krompir, in mortadelo, ki je nepo­ srečeno posnemala meso, za posladek pa kak čokoladni nadomestek ali šodo. Z izjemo sladic nam je bilo boljkone vseeno, kaj jemo, želeli smo si česa drugačnega, hrepeneli smo po svetu razkošja in neomejene potrošnje, po frajer­ skih avtomobilih, po lepih stanovanjih z videorekorderji in računalniki, polnimi iger. Naše hrepenenje po tem boljšem svetu so spodžigali katalogi inozemskih avtomo­ bilskih salonov in trgovin z avdio-videoopremo, znali smo jih na pamet, izmenjavali smo si jih, komentirali, znali smo se na primer prerekati, ali je boljši kodak ali nikon, čeprav nihče od nas ne bi vedel, kaj početi s takim foto­ aparatom, vedel ne bi niti kaj fotografirati niti zakaj. To je bilo čisto hrepenenje, malone mistični občutek v svetu vsepričujoče sivine in praznih polic, nihče ni resno mislil, da si bo morda v prihodnosti katerega od teh predmetov kupil. Naša poželjivost je bila v bistvu brezpredmetna, saj vendar ni šlo za tiste volve, za tiste sonyje ali atarije, šlo je za trabante in kasprzake, in za tanke, ki so parkirali na dvorišču pred oknom, šlo je za naše blokovsko naselje, obdano z ledinami in gradbišči, po katerih so se valjale cementne plošče in svitki starega železa, šlo je za utesnje­ nost tega betonskega sveta, ki nam je imel tako malo po­ nuditi. Malo – se pravi asfaltno igrišče, zanemarjen park z oguljeno travo in demoliranimi klopcami, grmovje, v katerem smo se igrali vojake, nekaj razdejanih bunker­ jev, kjer smo vzpostavili štab, in množico kockastih stolp­ nic, katerih edina prednost so bile strehe. Na strehe smo lezli skozi luknjo poleg dvigalnega jaška, tja smo morali vlomiti, tako da smo uničili žabico in nekakšna varovala, 21

kar je seveda našim eskapadam pridajalo posebno draž.

Na vrhu je bilo ogromno anten, pa tudi nerabljene sušil­ nice, tam smo si podajali žogo, hodili po zidcih ali metali dol razne reči, eni so metali vijake ali čebule, drugi prižga­ ne škatlice vžigalic ali vrtavke s solitrom, le jaz nikoli ni­ sem zbral dovolj poguma, edino, česar sem bil zmožen, je bilo spuščanje aviončkov. Z močnim zamahom sem v zrak metal obrazce za priporočeno pošto, ki sem jih ukradel na pošti, leteli so lepo kot metulji, vrtinčili so se, se spuščali, to je bila moja poslanica svetu, čisto prazen, brezvsebinski, nemi krik. Ta svet je izginil kakor Atlantida, z obličja ze­ mlje ga je izbrisala transformacija, v nekem smislu sem živel na ločnici dob, ne da bi se vsaj malo zavedal tega dejstva, opazoval sem, kako vse izpuhteva v zrak, kako to, kar je trdno, izgublja svoje konture, kako se sploščajo hi­ erarhije, kako predmeti devalvirajo podobno kot moje zbirke pločevink in pokrovčkov, moji katalogi, moje zgodbice z žvečilnih gumijev, papirnati modeli, nalepke in prelepnice, ki so kaj kmalu izgubili vrednost in nazad­ nje pristali na smetišču. Ko sem več let pozneje opominjal Basio, naj ceni igrače, mi je prišlo na misel, da spominjam na očeta, ki je zmeraj ponavljal, da se je v njegovih časih cenila vsaka malenkost in pojedla vsaka drobtina kruha, zato sem umolknil, gledal sem, kako stvari zapušča mate­ rialnost, kako se iz potencialnih zakladov spreminjajo v smeti. Še najbolj me je kakopak bolela sramotna degra­ dacija mojih plastičnih vojačkov, ki jih je Basia uporablja­ la kot dodatke za juho, tako da jih je metala v skledo in jih mešala s kuhalnico. Obnašal sem se smešno, a res ni­ sem mogel prenesti tega, nazadnje sem svojo armado po­ bral in jo zmetal v posebno škatlo, škatlo pa spravil 22

v predal z orodjem, kot da bi hotel kaj rešiti, kot da bi bila to moja zasebna vojna, ki še vedno traja, kljub temu da že dve desetletji velja nenapisano premirje. Sicer pa Basi ni­ sem znal prav dobro pojasniti, zakaj ti vojaki streljajo drug v drugega, in sem pravzaprav raje videl, da so se spremenili v jušne sestavine, nasilje se mi je zmeraj gnusi­ lo, tako se vsaj reče, čeprav v igri ni gnus, temveč strah.

Oče je ponavljal, da bi vojska iz mene napravila moškega, in ko je to govoril, sem se bal, predstavljal sem si kasarni­ ški pekel in drevenel od strahu, seveda sem se potem, ko sem stal pred naborno komisijo, bal še bolj, a so mi zaradi slabovidnosti priznali kategorijo D, nesposoben za voja­ ško službo. V nekem smislu sem bil že takrat kar dobro izurjen, oče nama je vsake toliko časa pripravil večerno vežbanje, postrojil naju je pred steno in, dušeč kolcanje, ukazoval: ›Mirno! Voljno! Mirno! Lezi! Mirno! Lezi! Volj­ no! Deset počepov! Pet sklec! A ene sklece ne moreš nare­ dit, mamin sinček?‹ Emil je celo takrat zabušaval, delal se je, da izvršuje povelja, in oče je mižal na eno oko, zato pa je z drugim očesom pozorno opazoval mene, jaz pa sem medlel od utrujenosti in pešal od nemočne jeze. To poni­ žujoče vežbanje je bilo del sistema, ki naj bi iz naju napra­ vil pridna fanta, stoodstotna moška, ubogljiva državljana, prava Poljaka in katolika. Katehetinja nas je strašila s pe­ klom, Železna dama na spoznavanju družbe nas je enako goreče strašila s fašizmom in ameriško intervencijo, de­ jansko pa ni bilo pomembno, katero ortodoksijo smo sprejemali, važno, da smo se urili v poslušnosti, to sem že takrat intuitivno razumel, uril sem se v ubogljivosti, tega sem se disciplinirano držal, sveto in slepo sem verjel, na­ daljnja ponižanja sem sprejemal kot nekaj samoumevnega.

23

Večerno vežbanje je dobilo svoj naravni podaljšek v šol­ skih mukah, v zbadljivkah in posmehu, drezanju in gar­ banju. Bil sem tip rojene žrtve, kar so zelo dobro vohali drugi, predestinirani za vlogo rablja, takšni kot Lucek ali Farba, moja vsakdanja krvnika. Že zjutraj sem čutil, kako me od strahu črviči po črevesju, jedel sem sendviče, pil žitno kavo, in že sem tekel na stranišče. Usedel sem se na školjko in se osvobajal strahu, iz mene je tekel redek, pe­ koč drek, po katerem sem se moral dolgo brisati, za to je šlo pol rolice, potem pa je mama spraševala: ›Le kaj vidva počneta s tem papirjem?‹ Po poti v šolo sem premišljal o svoji zbirki pločevink, zadal sem si, da bom mislil samo na manjkajoče primerke, in ne na to, kako bom preživel pet ali šest odmorov, medtem pa sem bil sam defekten primerek, čeprav nisem vedel, kaj mi manjka. Potem pa se je začelo, začenjalo pa se je nedolžno, z dregljajem, pljun­ kom ali z zmerljivko, zadostoval je celo tak poseben po­ gled, poblisk očesa, in že sem vedel, da so me vzeli na muho. A največkrat sem bil tarča žaljivk, to je bilo kot predigra, ti čifut, ti žid, ti komunajzar, ti peder, ob zvoku teh besed sem drevenel in lezel vase v slutnji neizogibnega.

Ko je zazvonil zvonec, sem karseda hitro zmetal svoje reči v torbo in dirjal k vratom, da bi se pognal iz razreda in čim prej dosegel učiteljico, dežurno na hodniku. Tu pa tam mi je uspelo in takrat sem četrt ure stal ob Materki ali Skąpski in se prizadevno pogovarjal. Nad to situacijo ni bil navdušen nihče od nas, ne jaz, s trepetajočim srcem, ponižan, držeč se učiteljičinega krila, ne ona, tista Skąpska ali Materka, ki je srebala zocasto kavo iz okrušene šalice in skrbela za red na hodniku, po katerem so sem ter tja drli vreščeči smrkavci. Za nameček pa še jaz, polizan rjavolasec 24

v do vratu zapeti haljici, z našitkom številke šole na rami, ki ga kar naenkrat zanimajo napoleonske vojne ali zgradba mehovcev. Toda ponavadi sta me na vratih, tik preden bi zletel na hodnik in našel zatočišče v senci pedagoga, za torbo zgrabila Lucek ali Farba in se smejala, ›kam se ti pa mudi, Kama?‹, ›a te tko scat?‹, ›a pogrešaš tršico?‹. Potem pa sta mi zvila roke za hrbet, tako da sem padel na tla zraven omaric za obleko, z obrazom sem se dotikal tal, in razmišljal, kaj bo tokrat, onadva pa sta se kaj hitro dome­ nila, kaj bi jima ugajalo, ›a mu narediva tuš?‹, ›dajva spustit iz njega zrak!‹, ›dajva naredit muzej!‹. In že sem vedel, da me čakajo pljunki v uho, v oči in pljuvanje v na silo odpr­ ta usta ali zbadanje s šestilom ali pobiranje stvari, raztre­ senih po trati. Včasih sta uporabila pesti, takrat sem se domov vrnil s podplutim očesom ali z otečeno ustnico, z okusom krvi v ustih, takrat sem se počutil odlično, kot da bi ohranil dostojanstvo, vsaka modrica pa je pričala o tem, da sem se udeležil moškega pretepa. Najhujše je bilo tisto ponižanje, ko so vsi gledali, kako se plazim po tleh in pobiram barvice, kako se zvijam pod zbodljaji še­ stil, kako brišem s sebe pljunke. Eni so se smejali, drugi so se delali, da jih ne briga, tretji so sočustvovali, nihče pa mi ni mogel pomagati, kajti postal sem človek druge katego­ rije ali celo nečlovek, blazinica za šivanke, pljuvalnik, plazilec, in šele ko sem vstal s kolen, ko sem si obrisal obraz in pogoltnil solze, sem se vrnil v vlogo človeka in sem se lahko delal, kot da se ni zgodilo nič. Lucek in Farba sta dobro vedela, kaj me najbolj boli, zato me nista mlatila, ampak sta se bolj igrala z mano, me poniževala, se poigravala z mojim strahom. Na primer, kadar me je Lu­ cek popljuval in je dvignil pesti, jaz pa sem se zvil v dve 25