Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4
22.Nov.2016 12:15
Mirto Azina Hronidi EKSPERIMENT
Naslov izvirnika: ȉȠ ȆİȓȡĮȝĮ / To peirama Copyright © by Myrto Azina Chronides, 2009 Copyright © by Armida Publications Ltd, 2009 Copyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2020 Copyright © for translation by Lara Unuk, 2020 All rights reserved. Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.14'06-31 AZINA Chronide, Myrto Eksperiment / Mirto Azina Hronidi ; prevedla Lara Unuk. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2020. - (Zbirka Eho ; 21) Prevod dela: To peirama ISBN 978-961-7020-45-8 COBISS.SI-ID 302776064 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu
Mirto Azina Hronidi EKSPERIMENT
Prevedla Lara Unuk
Čudne sanje, zdi se mi, da sem plačala visoko ceno za to, da sem ga rodila: hude bolečine. Še čutim, da so moje mišice skrčene in moje dihanje še vedno razburkano. Claude Pujade-Renaud, Platon je zbolel
Eksperiment I
»Primi na drugi strani!« ji je zadihano zaklical. Z veseljem je stekla k njemu. »Zakaj pa si jo poskušal nesti sam?« ga je godrnjavo vprašala. »Bi rad dobil kilo, da bova potem tekala okrog zdravnikov?« Ni ji odgovoril, samo bledo se ji je nasmehnil. »Čudovita je!« mu je rekla, čim sta jo postavila na pod pred oknom. »Tako čudovita je,« je dodala, »da razmišljam, da v sobo ne bi postavila nič drugega.« »Me veseli, da ti je všeč tudi v prostoru,« ji je rekel. »Pogosto so stvari v izložbi videti drugačne.« »Ja, ampak ravno tako sem si jo predstavljala, poleg okna,« je rekla in nežno pobožala leseno pisalno mizo. »Včasih imam vtis, da si fetišistka,« jo je zbodel. »Ja, rada imam predmete, rada imam dušo, ki jo skrivajo v sebi in ki spi, dokler je ne poboža kakšna roka.« »Najbrž govoriš metaforično,« je ugotovil, »ali pa si pristašica panteizma?« se je zasmejal. Nagubala je nos in ga ugriznila v nadlaket. »Kaj boš postavila pred pisalno mizo?« jo je lahkotno vprašal. »Vzmetnico ali pa debelo preprogo.« 7
»Vzmetnico v najino pisarno? Se ti je zmešalo?« »Se ti zdi drzno? Naj dam potem raje kavč ali šezlong?« »Ne vem. Ti odločaš. Sicer pa je to hiša tvojih sanj. Puščam ti svobodne roke pri opremljanju.« »Pa ti, kaj pa si ti? Del mojih sanj ali moje res ničnosti?« »Sama izberi, kaj bi rada, da sem, jaz pa bom poskusil odigrati, katero koli vlogo hočeš, in na koncu bova videla, kaj bo nastalo iz tega.« »Čeprav nisem vajena, da se tako obnašaš, in sem prepričana, da se boš kmalu uprl, pusti, naj režiram jaz, saj veš, da sem si vedno želela postati režiserka. Torej, pisalna miza bo tukajle v kotu, pod oknom, prinesla bova še drugi stol zate in … soba bo vseeno ostala prazna. Samo težke žametne zavese bom obesila, da se bova lahko osamila, kadar se bova hotela, in še enobarvno preprogo.« »Kako, hočeš reči, da si bova delila isto mizo?« »Sčasoma boš razumel, zakaj. Rekla sva, da mi boš pustil, da jaz zrežiram scenarij. Zaenkrat si na sredi sobe predstavljaj ogromni lestenec moje matere, in pridi, sprehodiva se do reke, da si odpočijeva od selitve.« *** »Se spominjaš?« jo je vprašal. »Se spominjaš, kako si me opolnoči privlekla sem, da bi jo videl? Rekla si: ›Našla sem hišo, o kakršni sem sanjala.‹ Prispela sva sem, v to pustoto, in prižgala avtomobilske luči …« »Ti pa si rekel: ›Moj bog, podobna je staremu mlinu iz pravljic, v katerem straši. Kot da bo vsak hip skozi okno pokukal neprespani mlinar v čepici.‹« 8
»›Naj te nikar ne zavede,‹ si me pomirila. ›Naredila jo bom tako lepo, tako živahno, da jo boš vzljubil. Nisem mislila samo nase,‹ si nadaljevala. ›Tam so vsenaokrog polja z žuko in grmovjem, za njimi pa je reka, drobci tvojih sanj.‹« Prispela sta k rečni strugi. Bila je skoraj suha. Majcene lužice so ustvarjale biotop za rakovice. Voda je bila čista. »Si kdaj pojedla takšno rakovico?« jo je vprašal. »Ne, ampak vem, da jih cvrejo pomokane. Babica mi je pravila o tem. Ampak nikar jim ne stori nič žalega! Obožujem jih!« »Ah, ti moja nora ljubezen!« ji je rekel. »Niti pomislil nisem, da bi jim kaj storil. Kot da te ne bi poznal! No, povej mi zdaj, kakšne načrte imaš. Spet nekaj kuhaš. To vidim po tvojem odsotnem pogledu.« »Razmišljam, da bi kaj napisala skupaj.« »Si nora? Nikoli v zgodovini književnosti ni nikomur uspelo kaj takšnega. Toliko pisateljev je poskušalo. Na kraju se je vedno izcimil kič.« »Ravno zato je to izziv! Nama bo uspelo.« »Kaj pa bova pisala? Kako si si to zamislila?« »No, ko sem brala, kar si napisal, sem v tem odkrila neko dramatičnost, nekakšno razčlenjenost na prizore. Lahko bi skupaj napisala gledališko igro. Kaj praviš?« »Kaj naj ti rečem? Ostal sem brez besed. Nikakor si ne morem zamisliti praktične izvedbe.« »Zakaj bi bilo to tako težko? Si ne deliva postelje? Ena polovica je moja, druga tvoja in potem se … združiva?« »Kakšen nesmisel! Se pravi, rada bi, da bi ti pisala, kot druga Kasjani,1 jaz pa bi, kot drugi cesar, dopolnjeval?« 1 Opatinja Kasjani (805 ali 810–865) je bila pesnica in skladateljica (op. prev.).
9
»Ti se kar delaj norca,« se je zasmejala, »ampak obljubil si, da mi boš prepustil režijo. Daj, no, dragi, ne kvari mi razpoloženja. Saj ne zahtevam ne vem kaj!« Obupano je skomignil z rameni in zapičil pogled v nebo. Bežno ga je poljubila in stekla proti hiši. *** »Si še vedno zaljubljena vame, zdaj ko živiva skupaj?« jo je vprašal, ko sta pila vino na zadnji verandi med topo li. »Pred zimo bom sezidala ogromen, kamnit kamin …« »Zakaj mi ne odgovoriš?« ji je segel v besedo. Vstala je in se mu približala. »Poglej me v oči,« mu je rekla, »to ni nekaj, kar bi ti lahko prikrila.« Pobožal jo je po laseh in si jo posadil na kolena. »Hindujci verjamejo, da obstajajo različne faze ljubezni, ki se začnejo s prvo, povsem meseno, in se končajo pri sedmi. Mislim, da sva zdaj v tej.« »In katera je to?« »To je faza, ko duši občutita, da sta soudeleženi pri božanski esenci, se pravi, občutita, da sta ista oseba.« »Tako čutiš o naju?« »Da, zato pa tudi verjamem, da bo eksperiment, pri katerem bova skupaj pisala, uspel.« Zavzdihnil je. »Vidiš, da sem zadržan, ker ne vem točno, kako si to zamišljaš. Mi lahko podrobneje razložiš?« »Vsak od naju bo prevzel to, kar mu gre najbolje od rok. Skupaj si bova izmislila zgodbo, zaplet. Ti boš prevzel 10
členitev in prizore. Napisala bova življenjepise oseb, potem pa boš ti napisal moške in jaz ženske značaje.« »Torej bo to delo z več junaki?« »Ne nujno. O tem se lahko pogovoriva.« Moški se je zamislil, hkrati pa jo je božal po hrbtu. Naslonila mu je glavo na ramo. »Zaspana sem,« mu je zamrmrala. »Ne hodi še spat. Delaj mi malo družbo, kmalu bova zaslišala nočne glasove sredi tišine,« jo je prosil. Še tesneje se mu je stisnila v objem. Krilo se ji je nabralo na stegnih in noge so se ji razgalile vse do vrha. Začel jo je počasi božati. »Nočem se ljubiti,« mu je rekla. »Te čisto nič ne gane, da je to najina prva noč v tej hiši?« »Rada bi, da se ljubiva, ko nama bodo prinesli preprogo. Tam, nasproti najine pisalne mize. Premišljeno; pozneje, ko bova pisala, pa ne bi rada, da se me dotikaš.« »Kaj ti je? Mi kaj prikrivaš?« »Ne, rada bi samo prenesla napetost, ki jo bova občutila, v najino pisanje.« »Ampak to bo težko za oba.« »Poskusiva v dobro eksperimenta.« Potem ji je poravnal krilo in ji pokril stegna. Ona je vstala. »Spat grem,« je rekla, »rada te imam, da veš, nikoli ne pozabi tega.«
11
*** Sonce, ki je pokukalo izza hriba in je spominjalo na zlato zapečen krompirček, ki se prikaže iz vrečke, jo je zalotilo, ko je stala pri oknu. Moški je napol razkrit spal. Trdno je zatisnila oči, da bi zadržala avro, ki je žarela iz njegovega telesa. »Dobro jutro,« ji je rekel z raskavim glasom. Preden bi mu lahko odgovorila, se je oprl na komolce in dodal: »Komaj čakam, da vidim rezultat. Pa začniva z eksperimentom!« Obraz se ji je razlezel v širok nasmeh. Maj 2002
12
Dramske osebe
Ona: Ženska, ki išče svoj jaz, po principu »V meni veje severni piš, da bi postal človek popolne predanosti« Alberta Camusa. On: Moder moški, po sokratskem principu: Vem, da nič ne vem.« Drugi: Včasih so protagonisti, včasih statisti v delu, ki je povsem dramatično in celo meji na komedijo.
13
Prolog
Kajti začetek književnosti je mit. Prav tako njen konec. Jorge Louis Borges
»Kakšno, misliš, bo moje življenje s teboj?« jo je vprašal. »Gotovo ne konvencionalno,« mu je igrivo odvrnila. »Rad bi podrobnosti!« »Zjutraj se bom zbujala, pravila ti bom: ›Trdno zatisni oči, da te ne oslepi svetloba,‹ z ustnicami ti bom osmuknila dlan, ki bo po pomoti zašla na mojo polovico postelje, potem pa bom vstala, vesela zaradi dne, ki bo pred mano. Malo preden bom odšla iz sobe, bom pod rjuhami otipala veliko kačo, ki se bo zvijala, da bi mi ušla, odprla bom okno, da se v sobo zlije potok sonca.« »Ampak do zdaj je vse običajno. Kaj je v tem posebnega?« »Saj sem komaj začela, ne prekinjaj me! Odprla bom omaro in sobo bodo preplavili majhni demončki, ki bodo plezali po naju, prodirali bodo skozi 14
najino meso, gugali se bodo v najinih laseh. In medtem ko boš premišljeval, kako bela in nežna je moja koža, kako zlato sijejo moji lasje, ti bodo meštrali misli in bodo kakor zavese razgrinjali tančice med naju in okrog naju. In okrog najine postelje bodo nastavljali trne, mine in reke, da te ne bom mogla zlahka doseči. Pod stoli bodo švigali liki iz pravljic in beli konji, jaz pa bom, kot rokohitrc, vlekla na plan rože iz svojega dekolteja in bele oblake iz tvojega naročja. Potem bo pokrajina postala zlata kot puščava. Najina postelja pa bo oaza na njeni sredi – od vsepovsod brizga voda, kar poglej!« (Kar sledi, se ne bere, sliši se, kakor je rekel J. Borges:) »Ooo!« so zastokala Annina usta, spačena od užitka. Februar 2002
15