Kevin Barry: Mesto Bohane (odlomek)

Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4

22.Nov.2016 12:15

Kevin Barry MESTO BOHANE

Naslov izvirnika: City of Bohane Copyright © by Kevin Barry, 2011 Copyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2021 Copyright © for translation by Alenka Jovanovski, 2021 All rights reserved.

Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.

Izid te knjige je podprla ustanova Literature Ireland.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(417)-31 BARRY, Kevin Mesto Bohane / Kevin Barry ; prevedla Alenka Jovanovski. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2021. - (Zbirka Eho ; 26) Prevod dela: City of Bohane ISBN 978-961-7020-69-4 COBISS.SI-ID 60699907 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

Kevin Barry

MESTO BOHANE

Prevedla Alenka Jovanovski

Za Olivio Smith

I OKTOBER

1 Narava neredov Karkoli je že z nami narobe, prihaja sem s te reke. Brez dvoma: kužna gniloba v mestnem zraku je kužnost s te reke.

Reke Bohane, o njej govorimo. Kipenje odpadnih voda, zlonosno, pribuči sem z odpadov Veleniča, in iz voda se je zaredilo mesto in po reki je dobilo ime: mesto Bohane.

Hodil je po dokih in vdihaval sladko gnilobo s te reke.

Na bohanskem nabrežju je bilo polnoč preč. Nekaj enakomernega je bilo v njegovih korakih, počasni, mirni ritem usnja, ki tleska po granitu, in s svetilk ob dokih so v nočni čas puhtele zelene meglice, svetloba tožnih sanj. Bučanje vode je bilo za Hartnetta kot naval njegove lastne krvi, in ko je šel mimo trgovskih skladišč, so psi čuvaji zatulili drug za drugim, da se je lajež kot v nizu razpotegnil čez celotno nabrežje. Lej te pse: dlaka nasršena, rumene oči podplute od besa. Njegov prihod bi lahko napovedali že po tuležu psov.

Opazovala sta ga policaja, čeravno bolj od daleč – policaja na konjih, ki sta tam čez v Pihnigradu pojila vsak svojega liskota. Policaja sta se pravkar vrnila s kraja zaštihanja. »Kas ga zamerko?« je rekel prvi. »Albinota, tetega maderfakerja.« »Našteli si uro po njem,« je rekel drugi.

Albino, tako so mu pravili eni, drugim je bil znan kot Doug tip: on je imel čez Hartnettovo Nobleso.

7

Urezal jo je z dokov in zakoračil naprej v Stranpotje, ki je v Bohanu slovelo kot najzloglasnejši blodnjak, nerazpoznavna mreža ulic. Na pogled je bil tipični Stranpotar: prvoklasni pizdalin v nesramno dragem crombieju, plašču vseh šminkerčkov, ki mu je bil na videz ležerno ogrnjen čez bledosivi mafiozo gvant iz moherja. Njegovo zobovje pa kot pokopališče po napadu vandalov, ampak kaj čmo, vsak nosi svoj križ.

Par ročno šivanih portugalskih škornjev je klofal stopinje, in poudarek, ki je padal, akcent, ta je bil na denarju.

Krvavo prislužena bogatija – oh, te zgodbe, ki smo jih po Bohanu pravili o Loganu Hartnettu.

Vlažni trgci v Stranpotju so se odpirali nenadno kot vzdih, in Logan je koračil čeznje. V teh poznih urah so se po globinah Stranpotja potikali vse sorte čudni tiči. Ko je šel mimo njih, so povesili oči, da preverijo stanje svojih nožnih prstov pa mehov z medenorjavim vinom – kdor je le mogel, se je pogledu Dougega tipa izmaknil. Čudno, ampak bali smo se ga in bili nanj ponosni, oboje hkrati.

Bolano se je znal nosit, kot pravimo v Bohanu. Bil je gracilen pa vzravnan in ni gledal ne levo ne desno, ampak vedno naravnost predse, in znal se je izprsiti kot general.

Pešačil je skozi arabski labirint uličk in prehodov, ki tvorijo Stranpotje, in klof in škrip in klof in škrip, je odmevalo portugalsko usnje po granitu stranskih ulic.

Oja, in Logan je pač bil v svojem elementu, ko je prodiral skozi tisti blodnjak. Ni se bal senc, ta kraj je poznal do poslednjega vlakna, do potankosti je poznal vsak njegov zavoj in naklon.

Jenni Ching je čakala pod belim trnom na Trgu 98-ih.

Pristopil je k dekletu in že njegov korak je zadostoval: ni se ji bilo treba ozirati kvišku, da bi vedela, za koga gre.

8

Kljub temu ji je namenil nasmešek, nekam kisel pa vsega hudega vajen – kot da hoče reči: A ti še ni zadost, Jenni? – in se usedel k njej na klopco. Položil je dlan na njeno, ki je bila drobna, krhka, morilska.

Klopca je imela vrezana imena ljubimcev iz mrtvih sezon. »Kak kaj, puži?« je rekel. »Pizda, un, ko so ga v Pihnigradu zaštihal, je bil en Cusack s Strmin,« je rekla. »Jih je zasluženo fasal, Jen?« »Ka si ne zaslužjo zmeri, teti Cusacki?« Logan je tenko stisnil ustnice v znak strinjanja. »Cusacki so bli zmeri pokvarjeni, punca.« Jenni jih je štela sedemnajst, a je bila za svoja leta čisto prepametna. Oprezna je bila, in v hlačah z nizkim pasom s pomenljivo šifro na našitku in v čevljih s polno peto, napramenani lasje pa ananasasto speti v visoko figo. Iz joškovnega žepa bele vinilne kletrce je izvlekla konček smotke pa pripalila. »Pje so fukjeni tam črez, poln kufer jih mam, tetih kurcov, gospod H.« »Vem.« »Bojo Cusacki zamerl ko pjes pa se maščeval, dammo čist plavi, al ka, če mene prašaš? Tazadn, kar zaj rab Pihnigrad, je, da se teta horda prvali dol s Strmin.« »S Cusacki se je zmeri fajn kaj pomenit, Jenni.« »Bojim se, da ne bo ostal sam pr tem, H. Bajeda so v zadnjem cajtu pod Cusacke pršli trije stanbloki tam gor na Strminah, trije stanbloki samih pacientov, ko jim kolesi falijo, pol se pa za hec še prefukajo, štekaš ti mjene?« »Še predobro, Jenni.« 9

Priljubljen bohanski običaj je, da se družine s Severnih strmin čelno butajo z družinami iz Stranpotja. Logan je imel čez Stranpotje, bil je Stranpotar od glave do pete, in njegov režim v mestu je bil tistega leta najbrutalnejši. Tu pa so bili še Cusacki, ki so svojo moč in živinjenje trenirali tam po Strminah. »Ka jim žih fliknemo vabo, Logan?« Na Jenni je bilo nekaj pasjega. Bilo ji je prirojeno – družina Ching je izhajala iz stare pihnigrajske rodbine.

Pihnigrad so bile kurbe, kanabis, grogotoči, fetiš lokali, iglarski prehodi, opijske sanjalnice in kitajske restavracije. Pihnigrad je bil na drugi strani brvi iz Stranpotja, tam čez reko Bohane, in naneslo je, da je Hartnettova Noblesa nadzorovala še posle v Pihnigradu. A tudi Cusacki so stegovali prste po njih. »Bi rekel, da zadeve po hitrem postopku speljemo v protinapad, sladka moja Jenni.« »Ker bojo uni itak pršli sem dol, al ka?« »Oja, punca, zagarantirano. Pa še kak bojo prišli lajat.

Dajmo jih mal sprovocirat, da se jim bo mudil neki napravit.« Tuhtala je o taktiki. »A misliš, še predn bojo dost prpravleni, da nas stoučejo na pas mater? A kao zabrenkat na njihov ponos, al ka. Kuaga se spejt djere tjeta Noblesa? A se upaš uč za uč, Cusack posrani, maš jaja al nimaš, ha?« Logan se je nasmehnil. »Pa si res eno posebno dete, Jenni Ching.« Ob komplimentu je zatrzala. »Neki v tem smislu, H. Valda, da nam Cusacki sploh neb smel povzročat kakih muk, a prav? Sam banda beda10

kov s Strmin so, nč druga, sam zaj so pa dobl grebene pa otresajo gofle, al ka? Pa lifrajo dilerje v Pigrad? Kok da si naenkrat tolk upajo, to seb mogl pa mi sami uprašat.« »Kaj hočeš reči s tem, Jenni?« »Hočem rečt, a so zavohal, da si švoh, al ka? So pogruntal, da iz mislim nis več pr Noblesi?« »In kje naj bi bil z mislimi?« Svoj hladni pogled je uperila vanj, tale Jenni, in ga trdno prikovala. »To pa ni na men, da vam rečem, spoštovani g. Hart­ nett.« Z nasmeškom je vstal s klopce. Dekletove dlani ni obliznilo niti malo toplote, dokler je bila njegova položena čeznjo. »Bi rad, da tkle nastrada še več Cusackov?« je rekla.

Ozrl se je vanjo, nanaglo – njegov pogled je povedal vse. »Si ziher, H.? Bo v Bohanu spet zima zima bela krvavo je zapela, al ka?« Nasmešek, pa natančno tako siv, kot ga je hotel. »Itak, bojo vsaj dolge noči minile ko blisk.« Logan Hartnett je sklenil, da Chingovo punco obdrži na očeh. V tem malem morilskem mestu si moral paziti na vsakem koraku. Pomikal se je skozi mrakoto Stranpotja. Ulice med starimi najemniškimi hišami so tesne, strme, slabo razsvetljene, in zaradi visokih pečin te lahko v Stranpotju prevzame občutek, da si tja noter zaprt. Naše mesto je sezidano vzdolž teh pečin, ki brzdajo reko Bohane in oblikujejo njeno sotesko. Ulice telebnejo k reki, ta pa je črn in naglo pomikajoč se naval ob vznožju skoraj sleherne ulice, malone tako črn kot kanalizacijske izplake, ki ga pojijo, in le nekaj kilometrov naprej reka obkroži še poslednjo pečino in 11

se izlije v mrmravi ocean. Oceana iz mesta ni videti, je pa ob sleherni uri zaznati ozonsko hrumenje njegove bližine, nekakšno postrgavanje v zraku, nekakšno ohripelost. Ena sama turoba ga je, kakršno premore samo zahodna Irska.

Noblesin šef Hartnett je zavil dol v posebno uličko, s kotičkom očesa ošinil dogajanje za hrbtom – kakšna opreznost – in se izmuznil skozi poseben vhod. Trikrat je pritisnil na medeninast zvonec, počakal in nato pritisnil še dvakrat. Zapazil je pajka, kako se spušča z vrha vratnega okvira, in uživaje v njegovem odmerjeno zadržanem padanju pomislil, da je kar pozno za tetega pjebčka glede na letni čas, bilo je namreč oktobra, mesto pa v vsesplošnem rjavem razpoloženju. V notranjščini se je zganilo peketavo premikanje, s kukala je zdrsnil poklopec in zapolnilo ga je zrklo z zenico, za hipec zdrznjeno, odklenjena ključavnica je kliknila in rdeča kovinska vrata so – cviiirink! – cvileče zdrsnila po tirnicah. Treba jih bo podmazat, je pomislil Logan, ko se je prikazal Oštir Tommie: kosmato oprsje na malem trotlu od moža. Spoštljivo se je priklonil in zašepetal: »Se mi je zdel, da bote vi, g. Hartnett. Točni ko urca, al kak.« »Pravjo, da je rutina soseda norosti, Tommie.« »Pravjo dost stvari, g. Hartnett.« Oštirju je naklonil bled nasmešek. Stopil je v notranjščino, odločno porinil vrata nazaj po tirnicah, da so se za njegovim hrbtom zaskočila v utor – cviiirenk! – in možakarja sta se spustila po tesnem prehodu; živordeči zidovi so se znojili kot zidovi v diskaču, kajti zgradba je v resnici nekoč bila ravno to, čeprav je že lep čas služila za druge namene. Že davno so mimo, ti dnevi bohanskih diskačev. »Kak se pa kaj vaša milostliva gaspa drži, g. H.?« 12

»Skrajno dobro, Tommie, se mogoče ne bi smela?« Albinov nasmeh je v hipu zledenel, da se je Oštir kar ustrašil. Nič mu ni bilo jasno. »Sej sn sam prašo, g. H.« »No, pa hvala, da si vprašal, Tommie. Ji bom prenesel tvoje pozdrave.« Nekaj čudnega, spačenega mu je zastrlo pogled, toda prehod se je v tistem že ostro ukrivil, zavil in se razprl v medlo razsvetljen brlog, omotičen od pritajenih nočnih glasov.

Tu je bila Tommiejeva Obednica.

Tu je bilo shajališče bohanske gosposke.

Sobo so obrobljale z rdečim žametom prevlečene klopi.

Po klopeh so posedali možaki, špehnati podbradkarji, hvaležni za slabo osvetljavo v prostoru. Bili so mestni trgovci, sami ljubitelji lakov za lase, žganih pijač in nasičenih maščob. »Pijandure pa pičkolizniki, vsi po spisku,« je rekel Logan, pa dovolj glasno, da ga je slišal, kdor je hotel.

Na drugi strani finega parketa je čakal eleganten šank z medeninasto prečko. Kakor princ je Logan zakoračil proti njemu in Oštir Tommie, ves pogrbljen od obsedenega drgnjenja parketa v vzorcu ribje kosti, se je brž podvizal proti barski loputi pa se sklonil podnjo. Zgrabil je krpo in na frišno zglancal tisti del točilnega pulta, kjer je Logan sedel vsako noč. »Si že štrajfne zribal tu not, Tommie.« Logan se je izmotal iz rokavov svojega crombieja in ga obesil na klin pod prečko na šanku. Vsi so lahko zagledali ročaj njegovega škelperja – biserovino z vzorci v neapeljsko modri – kajti nož je bil za pas zataknjen tako, da je rezi13

lo vidno privzdigovalo suknjič. Pogladil je moher svojega mafiozo gvanta. Odstranil iztrgano nitko. S konico palca zasanjano potegnil po svoji superzvezdniški ličnici. »Se pravi, da je še zmeraj en mal čudno, Tommie?« Oštir ga je malce prestrašeno pogledal. »Čudno, g. H.?« Logan se je na videz nedolžno nasmehnil. »Rekel sem, če že kaj tračajo naokol, Tommie, ane?« »Eh, sam uno ko zmeri, g. Hartnett.« »Kaj pa?« »Kdo je s kom opravo. Kdo jo je komu zašpilo. Koga kaj čaka.« Logan se je nagnil čez točilni pult pa znižal glas. »So do sem že pricurile kake novice o Veleniču, Tommie?« Oštir je dobro vedel, kam meri Logan – glas o tem se je že raznesel. »Sej verjetn že vete za une trače?« »Kere trače, Tommie?« »O unmu … tipu, ko so ga vidli tam zuni.« »Njegovo ime, Tommie.« »Pa sej to sam pravjo, gospod Hartnett.« »Ime.« »Pa sej to je sam en ime, g. Hartnett.« »Ime, Tom.« Oštir je s pogledom zakrožil po sobi; scefralo mu je živce. »Gant Broderick,« je rekel.

Logan je vzdrhtel kot dekle, posmehujoč se imenu, in s prstnimi konicami v ritmu vojaškega malega bobna za­ igral po točilnem pultu.

14

»Najprej Cusacki, zdaj pa še tet Gant,« je rekel. »Sem moral nekaj konkretno zajebat v prejšnjem življenju, ha, Tom?« Oštir Tommie je smehljaje zavzdihnil. »Al pa celo v tetmu, g. H.? »Si pa upaš, Tommie. Bravo.« Oštir je poskušal po najboljših močeh omiliti svoje besede. »A pol ste že kaj trdi od straha, gaspod?« »Oja, čist trd sem od straha, vešda, Tommie.« Oštir je obesil barsko krpo na žebelj. Zažvižgal je v bed­ nem poskusu, da bi izpadel nonšalantno. Tommie ni zmogel skriti splošnega vzdušja, vseh namigov in odtenkov besed, ki so se vrtinčili pa sukljali po prostoru. Njegov obraz je Loganu vedno služil kot merilec mestnega razpoloženja.

Razumeti Bohane zna biti naporno. Že samo ime kaže na izoliran in svojeglav kraj, vrh vsega smo prebivalci podvrženi izbruhom besa in prešernosti, kar nas dela nepredvid­ ljive. Od same živčnosti so Oštirjevi nožni prsti zastepali po parketu, kar poskočno so jo urezali. »Kak vam lahka preženem skrbi, g. Hartnett?« Logan je za trenutek premišljal. Oči so se mu dvignile k stoično obračajočemu se stropnemu ventilatorju v sobi, ki je razkosaval modri dim. »Prinesi mi ducat svojih ostrig,« je rekel, »pa pošteno dozo johna jamesona.« Oštir je odobravajoče pokimal in se namenil oditi. »Brezveze živleje zajemat s tamalo žlico, g. Hartnett.« »Ja, Tommie. Res bi se že lahko povzdignili nad zveri na polju.«

15

2 Gantov povratek Takole vroče, kljubovalno je zacvilil bohanski El cug, kadar je zapeljal v zadnji ovinek pred De Valerovo ulico. El cug je vijugal po kačasti ulici, vagonska okna so žolto brlela v razsvetljeno mestno središče. Glavna ulica je bila v teh zgodnjih brezvetrnih urah vsa opustela in tudi v vagonu, v katerem je sedel tisti Gant, je bilo vse tiho. Na hodniku je postaval le par hlipajočih kurb – Norriejevi punci, po mačjih ličnicah sodeč – pa malo naprej pijanec v zamaščenem delovnem kombinezonu Ablasti. V nočnem času tik pred zoro je bil El cug kakor zmeraj prav žalosten – toliko se pa spet ni spremenilo. V njegovem cviležu je cvilila duša. Če bi ležal v postelji pa od osamljenosti podlegal poetičnim mislim, bi tale cvilež šel naravnost skozte. Se pač zgodi, da nas v Bohanu pogosto takole zagrabi. Ni jih bolj pripravnih ljudi za poetične misli.

S hrbtiščem velike dlani si je naš Gant otrl potno srago z obrvi. Njegove dlani bi se lahko merile s kuhinjskimi koriti v Belfastu. Potem ga je nenadoma oblilo. Na El cugu je bilo vroče – postarani grelci pod letvičastimi klopmi so potrzavali kot nesrečniki v umobolnici – in naval vročine mu je podžigal čustva; to sezono je Ganta dajala čudna vročičnost. Rezek priokus ukradene mladosti mu je s pekočo, praskajočo slabostjo silil po grlu navzgor in Gant je v rumeni svetlobi El cuga vzdrhtel. Toda znane ulice so odbrzele mimo, ko se je El cug zagnal, in boleči spomini 16

so se brez opozorila umaknili radosti – vrnil se je! – in kakor hitro je Gant vsrkal lepki zrak, je ekstatično zažarel pa prisluhnil kurbama. »Mater, se mi je dopado, una pizda čvekava, res ena a!« je zajavkala ena. »Fukjeni je pač bil ena svija, punca, resnica boli,« jo je tolažila druga. »Po celem mestu jih je odmetavo, a vredi?

Sam še ena glupa pička veselička si mu bla.« Vrnil se je med glasove mesta, njihov ritem je upočasnjeval naval njegovih misli. Skozi močvirsko temo je bil prikorakal z Veleniča. Še sreča, da je na Strminah lahko skočil na El cug pa si spočil stare kosti. Gant je že spet živel sredi Niča. In Gant se je končno vrnil v bohansko stvarstvo.

Nižje v vagonu je zagledal moža Ablasti, kako si v okajenem polsnu daje duška v svoji žalosti, verjetno je šlo za kakšno žensko ime – je imela enako zelene in lenobne oči kot Gantova izgubljena ljubav? – in zaziral se je v lupine mesta, v podobo za podobo, medtem ko je El cug cvilil po De Valerovi ulici: trgovina s spuščenimi roloji, podstavek spomenika vojnemu heroju, reklama za zdravljenje golše, grozljiva galebja prikazen na kandelabru.

Jutro je vzhajalo sredi mrlenja uličnih svetilk in svetloba je odrezano ugasnila, ravno ko je El pricvilil do končne postaje na dokih. Cug je butnil ob tirni zaključek – kavčukasti sunek odbijačev je pomenil, da ste v mestnem jedru, pomenil je, da ste v strogem centru Bohana – in rezki vonj Elovega dizla je popustil in zamrl.

Kurbi in pijanca je spustil naprej. Mesnat in vročih lic je bil Gant, ko je izstopil, a v njegovem za hrusta značilnem koraku je bilo nemalo miline. Prijetno valujoče gibanje – si ga predstavljate? Stil našega Ganta je bil staromoden.

17

Postaja se imenuje Sveti Frančišek Ksaverij Bohanski, to je njeno uradno ime, čeprav jo vsakdo pozna kot Armeno dvorano. Ko je stopal skoznjo, je Gant zavohal zli, neminljivi vonj kraja. Celo malo čez šesto zjutraj je bila hala prostaško živahna in pulz njenega trušča je iz trenutka v trenutek naraščal. Amputiranci, ki so prodajali orehe, so krakali svoje cene s tragičnih odej na razbrazdanih talnih ploščicah, po katerih so umetelno razpostavili svoje štrclje. Vsepovsod je bilo slišati kleno bohanščino: ploščato in robato v soglasnikih, pojočo in pocukrano v samoglasnikih, občasno nedoločno karibsko. Neki starec je mučil diatonično harmoniko, stoje na narobe obrnjeni oranžni gajbi je prepeval žalostinko o davni, mladostni ljubezni. Na gajbi je bilo natisnjeno Tanger – linija je še obratovala – in po Gantovem mnenju je bil djed opremljen z izjemnim parom pljuč, čeprav je bilo jasno, da se že opoteka večnosti v žrelo. Še eno solzo je pogoltnil ta Gant: bil je hrust, ampak mehak, robusten, a blag.

Jutranjo izdajo Bohanskega osvetitelja so že dostavili, vendar bi svežnje moral odviti prodajalec v trafiki, ta pa je miže poslušal srhljivo sonato, predvajano po radijskem tranzistorju – ob teh urah so se na Svobodnem radiu Bohane nagibali h klasiki pa tudi k melanholiji. Ko so priteg­ nile violine, je trafikant mehko kimnil z glavo.

Oja, na tem skrajnem koncu polotoka bi nam za čustvenost lahko podeljevali medalje.

Gant je stopal dalje in se vživljal v zmešnjavo obrazov.

Obrazi, glasovi, gibanje – vsi znaki so mu jasno prihajali v zavest. Govorili so mu, da se je vrnil domov; bilo je bridko pa obenem lepo. Iskal jo je, v vsaki ženski, mimo katere je šel, v vsakem dekletu. Kupil je zavojček čiklnov od 18

gospe krasnega vinskega letnika, ovite v zeleno pelerino: Annie, zimzelenka na sceni. »Trišilinge … dvapenija?« je rekla.

Zdelo se je, kot da se v tem skriva vprašanje, nedvom­ no, kot da ga je prepoznala pod nanosi mrtvih let. »Obdrži mi drobiž, ljubica,« je rekel.

S hripavim glasom, sentimentalno, njegov naglas je še vedno nevpadljivo pripadal temu polotoku, celo po dolgih letih odsotnosti. Leta žalosti, leta krvi – naš Gant je v sebi pač nosil neko intimno gorje. Drobec pesmi iz izgubljenega časa je zazvenel v njem, da je malone dahnil besede: »Danes sem mislil na le-e-po deželo, videl jo bom, ko bo so-once doli šlo …« Kurbi, ki sta hlipali na vlaku, sta bili zdaj v hali pred njim. Opomogli sta si. Kar med hojo sta si na obraz nabarvali korajžo iz pudrnic na klik. Namenjeni sta bili, to je vedel, v Pihnigrad, kjer se je ob zgodnjih jutrih trgovalo.

Gant je opazoval, kako gresta skozi Armeno dvorano. Lej lej: kako naglo preklapljata koščene ritnice pod tanko svileno tkanino miniča z volančki, pa ta napeti tonus meč, zakaj dekleti sta polovico svojih mladih življenj preživeli na petnajstcentimetrskih stiletkah. Ob pogledu na punci se je ves raznežil. Tudi sam je kot mladenič vodil ene par kurbenštal. Tiste dni je imel v Pihnigradu Gant posle čez, tiste dni je Gant imel čez celo mesto.

Po celem Bohanu se je to pravilo – posli pod Gantom so bili čisti.

Pri glavnem vhodu v Armeno dvorano se je ustavil na dozi šuskofeta. Na zadnji strani kofevagona z licenco ga je 19

strokovno stregel pritlikavec. Očarano je opazoval, kako je pritlikavec nabasal zmleto kavo, zasukal ročico stare Gag­ gie pa pod njo namestil malo belo skodelico za prestrezanje curka. Celo pritlikavec mu je deloval znano – nizko udrto očelje, boksarski nos, bizarno poltene ustnice. Gant bi šel stavit, da je že njegov oče stregel kavo v tem kromiranem kofevagonu. Tako se nizajo generacije v Bohanu. Na dušek je spil kofe pa se stresel. Zahvalil se je pritlikavcu, mu plačal in pustil kavni grenčini, da mu butne pod arkado, medtem ko se je zaziral v prvo izmed oktobrskih juter.

Galebom tam na pomolskih ploščah se je gladko spipalo.

Seveda galebi nikdar niso imeli prav. Pogosto se tako samo reče. To golo brezumje njihovih oči, to neprevedljivo zlo njihovega krikanja, kadar kot bombe pikirajo na ulice. Galebi v Bohanu so ena prostaška tolpa pizdunov.

Strašansko jih je pogrešal. Glasno se je zasmejal, ko je ptiče premetavalo po nebu od sunkov jutranjega vetra, a ni pritegnil nobenega pogleda – verjetno je po Armeni dvorani v najboljšem primeru kar mrgolelo pigzigmarjev.

Gant se je podal proti pihnigrajski brvi. Iz žepa je izvlekel košček papirja in ga razprl. Preletel je pisavo, ki se vsa ta leta ni spremenila – še vedno enako velike, nervozne, otroške črke – načečkane so bile naslednje besede: Ho pij Ching vredi kavni barij.

Gant naj bi se tam dobil z nekim dekličem. Bil je pravšnji čas za takole srečanje – enostavno izginil bi v množici. Pihnigrad, kot je vedel, bo ob tej jutranji uri v temi. Šele zdaj so se štempljale nočne izmene po klavnicah in pivovarnah. Bohane fila klobase in Bohane fila pivo. Konec koncev živimo na visokih petdesetih zemljepisne širine, zime tukaj so ostre in potreben nam je notranji ogenj, ki ga omogočata mesna pre20

hrana in izdatna pijanščina. Tovarne tečejo kot navite v petek in svetek, nočni izmeni pa ponavadi sledita premik proti Pigradu in veselica na brzake. Sredi jutranjih meglic so bile oči pivovarniških pjebov sanjave od hmeljnih izparin, klavniški pjebi pa so sredi vseh teh nočnih odtenkov srebra in senc bili čez glavo zakopani med živalske kadavre, ki so jih nakladali na vozila, namenjena proti mesarskim mizam arkad­ne tržnice v Stranpotju, in ta vozila so pravkar speljevala po mastnih tlakovcih in tovor na njih je bil še čisto gorak: Lej odrte glave ovac in žilaste krače mesnatih svinj, pa lesketajoče pladnje z jetri in vranicami, potrebušino in ledvicami, pljučkami in jeziki – nepopisno mesojedi, kot smo, vam lahko v Bohanu požremo celotno pošiljko.

Gant je zgrbil ramena v jutranjem hladu. Mukanje obsojenih živali je v basovskih tonih pozvenevalo skozi zrak – naše ograde z živino so razporejene vzdolž pristaniških nasipov. Gant je prestopil jarek, po katerem je kot hudournik drla sveža kri.

Kako neki, je preudarjal, naj človek v takemle mestu sploh misli civilizirane misli?

Hodil je sklonjene glave. Prizadeval si je ne romantizirati tega kraja – čakalo ga je delo. Z njegovega obraza se je starost enako pogosto umikala, kot se je na njem kazala.

Včasih je bilo v njem zapaziti fanta; včasih bi lahko bil tudi zelo star možak. Gantovi sokovi so bili v čudaškem stanju – bil je malone zrel za puščanje krvi. Njegova razpoloženja so se prenaglo sesirila. Pazljiv je moral biti z njimi. S sabo je nosil meh medenorjavega vina. Odvil je pokrovček pa srknil – kot zdravilo – da se je življenje razlezlo po njem.

V Gantu se je vendar pretakala kri Pikeyjev, njegovega nomadskega ljudstva – celo njegovo ime je bil star pikey­ 21

jevski vzdevek – ampak pikeyjevsko kri ima tako ali tako večina tukajšnjih meščanov. Le vrzite uč na to, kako se nosimo – pogrbljenih pleč, z bojaželjnim korakom, skaljenih lešnikastih oči; iz testa za birokrate že nismo. Jasno, če bi ga ocenjevali samo po pikeyjevskih kosteh, bi bil Gant že star prdec. Še petdeset let mu je manjkalo do nebes.

A življenje se je vendarle opotekalo dalje.

Vsi rdečelični so fantje v krohotavih dvojicah in veselih trojicah hodili proti brvi. Bohanski kavalirji so ponavadi nizkorasli pa sodčkasti: tiste sorte, ki jih stežka sploh kaj podre na tla. Pihnigrad so njihova turobna nebesa. In obstaja izraz za človeka v moralnem razsulu: Tetle tip, rečemo, pa trenira za na pigrajsko brv.

Ta je obokani most za pešce, zgrajen iz apnenca z Vele­ niča. Gant je zakoračil nanj, se povzpel na najvišjo točko nad črnjavo reke Bohane, ki se tamkaj vali v vsej svoji gnusobi, in se spustil v Pihnigrad. Vsaka od naših četrti vzbuja posebno občutje, zveni z značilno melodijo, in že je začutil udor v želodcu, prevzetost duše, razglašeno noto, ki jo prinaša vstop v to sosesko.

Pihnigrad je razgrinjal svoje grogarne, svoje nudlarne, svoje žgečkalnice. Svoje vlažne pušnšanke pa fetiš lokale.

Svoje iglarske beznice, kupleraje, stavnice. Nagnetene ena ob drugo pa prizidane v ulico. Razmajani stari dimniki so se v silni neuravnovešeni sreči grmadili proti zornemu nebu. V svetlobi prvega svita se je po ulicah trlo znanih obrazov. Ganta je na lepem navdal občutek, kot da nikoli ni odšel od tod. Lahko da bo dojel preobrat razmerij v mestu. Možno, da mu bo Chingica dala kako lekcijo.

Gant se je na hitro ozrl čez ramo – v takih trenutkih mu je intuicija bila močna – in opazil, da ga zasleduje mož 22

Ablasti z Ela, že streznjen, kot kaže. Njegova pota so torej zaznali – Gant se je ujezil nad sabo, da ga je takole zaneslo.

Sveta preproščina! Ampak da so ga zasledovali, je bilo na neki način tudi olajšanje. Kot kaže, njegovo ime še nekaj velja. Ustavil se je na svoji poti pa si odpočil ob zidu grogotoča. Videl je, kako se je mož Ablasti ravno tako ustavil pa se naključno zastrmel v kup opolzkih razglednic.

Da bi se ga znebil, je naš Gant stopil v kurbišče in tam naletel na najznačilnejšo izmed pigrajskih vonjav – starodavno mešanico mazila za pomirjanje prišča, domačice z Veleniča pa vonja gina Muca po peni pa pol.

Plačal je takso namrgodeni madam pa se povzpel do boksov tam gori in na trstični rogoznici zapravljal čas z Norriejevo blondinko, precej na kratko, ampak čas je pa le bil zapravljen. »As fejst sam?« mu je rekla. »Tak sam, da bi si svoje klinčeve možgane kr vjen sprasko,« je rekel, in ona se je zasmejala pa mu zapalila pičkico. »Kaka luškana mala, ane?« je rekel in temeljito pocuz­ nil. »Bi probo še?« je rekla.

Pozneje, ko se je spet prikazal na ulici, moža Ablasti ni bilo videti nikjer več in Gant se je odpravil proti baru Ho pij. Mesto se je zdaj lesketalo v svetlobi novega jutra, njegovi obrisi so pretili iz senc, ampak tisto, kar je bilo spet izpuščeno in tam čez, kot je vedel naš Gant, je bilo pravi vzrok zanje in za naše prekletstvo.

Tam onkraj je bil Velenič.

23