Jarcar 2017

JAR-CAR Letnik 3/številka 1

Šolski časopis s pogledom v svet

Junij, 2017

JAR-CAR

JAR-CAR, glasilo Mirana Jarca.

učencev

OŠ

V letošnji številki so prispevki učencev nastalih v šolskem letu 2016/17 pri pouku likovne umetnosti, slovenščine, angleščine, kreativnega pisanja, etike in novinarstva.

Izbor prispevkov: Helena Fortuna Jenko, Nena Arko, Jana Brojan, Veronika Szillich, Metka Rotar, Tanja Bovha Sovič, Tone Kranjc, Simona Perovšek, Bernarda Močilnik Lektura: Tanja Bovha Sovič Urejanje: Bernarda Močilnik Tehnično urejanje: Katja Rovan, Bernarda Močilnik

Patricija Király, 5. b

Našli smo jajce Nekega dne sem se odločila, da odidem na Pelikanov otok. Odšla sem z letalom. Na Pelikanovem otoku sem našla jajce. Jajcu je že pokala lupina. Iz jajca je stopil mali pelikan, ki me je poklical mama. Sledil mi je vse do letala, a tega nisem opazila. Ko sem prispela domov, sem ugotovila, da se je pelikanček skril med mojo prtljago.

Pelikanček se je zelo navezal name. Ni se hotel ločiti od mene. Tako sem se odločila, da ga obdržim. Pelikanček je zrasel in nikoli več nisem potrebovala kupiti letalske vozovnice, saj sem letela na pelikančkovem hrbtu.

Sofija Botteri, 3. a

Nekoč sem našla jajce. Vzela sem ga domov.

Dolgo sem ga valila, a nazadnje je ven prilezel piščanček. Zamenjal me je za mamo.

S starši sem šla na kmetijo. Kokoši na kmetiji sem dala piščančka. Toda ugotovila

Hana Stražar, 2. b sem, da je Kokodesa. Vse kokoši so bile Kokodese. Na srečo sem se zbudila. Bile so le sanje.

Loti Chiara Gabrijel, 3. a

Nekega dne sem se sprehajal po gozdu. Z drevesa mi je v roke padlo jajce. Odnesel sem ga domov. Grel sem ga in čez nekaj ur se je izleglo. Poskrbel sem za piščančka, zelo sva se zabavala. Igrala sva se ulovi miško, prinesi palico in letenje po sobi. Je bilo pa z njim tudi veliko težav. Moral sem ga hraniti, najti kletko in veje, da bo po njih plezal. Ko je bil star 10 let sem ga spustil na svobodo. Zelo sem bil žalosten ko je odšel. A potem sem prebolel.

Sprijaznil sem se,da ga ni več z menoj. A vem da me pride obiskat.

Jure Florijan 3. a

Sara Janša, 2. b

O sovah

Ema Troha, 2. b

Na travniku Na travniku je živela družina malih poljskih miši. Iz polja so jih pregnale druge poljske miši. Družina se je preimenovala v travniške miši. Na novo okolico so se hitro privadil, a vseeno jim je življenje grenila nevarnost: MAČKE! Mačke so urile svoje spretnosti. Neke noči je najmlajši mišek Titi moral oditi po vodo. Noč je bila temna, lune ni videl. Bilo ga je zelo strah.

Za sabo je opazil čudno senco. Obrnil se je in pred seboj zagledal mačko! Skoraj bi postal mačja malica, če ne bi sova Tutu s svojim ostrim kljunom udarila mačko po glavi. Od tega trenutka dalje sta sova in mišek postala nerazdružljiva prijatelja.

Tako je sova Tutu postala zavetnica travniških miši. Miši so ji v zahvalo namenile praznik – Dan hvaležnosti sovam.

Sofija Botteri, 3. a

Brina Bizaj, 2. b

Kaj je sreča?

V 4. a-razredu smo razmišljali, kaj je za nas sreča ...

Sreča je zame to, da imam veliko prijateljev, s katerimi se družim. Vesel sem tudi, ko neko stvar opravim.

(Maks) Srečna sem, ko sem vesela. (Toda) Zame je sreča, da imam dobre prijatelje, da sem zdrav in imam družino in dom. (Lars) Uspeh v šoli, prijateljstvo, uspeh na turnirju, zdravje in dobro počutje v družbi. (Zarja) Sreča je, da imam starše, hrano, vodo in lahko hodim v šolo. (Tobi) Igra s prijatelji, preživljanje z družino, treniranje atletike in obiskovanje glasbene šole. (Jakob) Sreča je zame pozitivno čustvo, ki se je ne da dobiti niti s kupom denarja.

(Maša) Gaja Rogelj, 5. b

Sreča je zame streha nad glavo, pitna voda in hrana, preživljanje prostega časa s starši, sorodniki in prijatelji. (Nika) Preživljanje prostega časa s prijatelji. (Kristijan) Prijateljstvo je zame sreča. (Gašper) Srečen sem, ko sem s prijatelji in družino. (Emanuel) Izpolnitev želja in veselje. (Pika) Srečen sem, ko sem s prijatelji. (Lev) Veselje in da se ne poškodujem. (Izadora) Sreča je, da sem vesela in imam dobre prijateljice. (Fatmire) Srečen sem, ko se družim s prijatelji, da imam družino in dom. (Teo) Prijateljstvo, veselje, zabava in sreča mojih prijateljev. (Inja)

Doroteja v Abecedariji Po branju odlomka iz knjige Čarovnik iz Oza smo se učenci 4.b prepustili domišljiji. Le kaj bi lahko Doroteja videla in doživela po strašnem orkanu v … deželi Abecedariji?

Doroteja se je zbudila, se pretegnila in vstala. Ozrla se je po sobi in ugotovila, da ni nikjer ne tete Eme ne strica Henrika, še Tota ni bilo.

Spomnila se je orkana in treskoma odprla vrata. Tota zunaj ni bilo. Tudi celo hišo je preiskala, pa ga ni našla ne pod posteljo ne v omarah ne pod mizo. Le kje bi lahko bil?

Stopila je iz hiške. Povsod je bila ravnina. Le tu in tam je stalo kakšno drevo, ki pa se je zdelo nadvse čudno. Deblo je bilo zelo ravno kot črka I, njegova krošnja pa je bila podobna ostalim črkam v abecedi, na primer K ali A. V daljavi, na severu, je Doroteja zagledala gorovje, daleč na jugu pa gozd, ki je izgledal kot rjav zid, saj je bil tako na gosto porasel z drevesi.

Odločila se je, da bo Tota začela iskati na severozahodu. Hodila je približno nekaj ur, ustavila se je šele pri ogromni, zidani črki M. Nato pa je zaslišala zvok siren in pripeljale so se črke G na kolescih. Doroteja je prišla do majhne črke B in jo vprašala, če lahko kako pomaga. Črka B se je obrnila in Dorotejo je presenetil njen lepi obraz. Črka B je spregovorila: »Najbolj boš pomagala, če stečeš stran in se rešiš pred zastrašujočim se ognjem!« Doroteja je že mislila steči, ko je opazila, da je črkam, ki so skočile iz vozila G (gasilcem) zmanjkalo vode.

Odnesla je vodo gasilcem, ki so se ji zahvalili in z vodo polili stavbo M. Požar je bil pogašen!

Doroteja se je spet spomnila na Tota in stekla naprej. Nekaj časa si jo je ogledovala, nato pa je zaslišala glasove: »Gori! Gori! Prosim, mirno zapustite stavbo!« Prišla je do ogromnega polja, na katerem je stalo strašilo v obliki črke S. Doroteja je zagledala vrane, ki so jedle semena s polja. Strašilo jih je odganjalo stran: »Šc, šc! Stran pojdite, stran!« Odpravila se je do strašila, ki pa ni bil niti malo strašen, zato se ga vrane niso bale in so še kar naprej jedle semena. Strašilo je prijazno pozdravilo Dorotejo, ta pa mu je odzdravila. Vprašala ga je, če mu lahko kako pomaga.

Strašilo je odvrnilo: «Seveda! Prosim, pomagaj mi! Naredi me bolj strašnega. Takega, da se bo vsaka vrana ustrašila, ko me bo pogledala.« Doroteja je strašilu pomagala in na koncu se ga je še sama kar malce bala. Nobena vrana ni več prišla zobat semen na tisto polje.

Strašilo je Doroteji povedalo, da ju dolguje uslugo. Doroteja mu je povedala za Tota in strašilo je reklo:« Hodi naprej po poti. Prišla boš do velikega travnika, kjer se je Toto po vsej verjetnosti ustavil, saj te cvetni prah uspava. Odnesi ga čim dlje od travnika, pa se bo zbudil.« Doroteja in strašilo sta se poslovila.

Doroteja je upoštevala strašilov nasvet. Prišla je do travnika, ob katerem je ležal Toto. Pobrala ga je in z njim tekla in tekla mimo polja in zidane črke M ter prišla do hišice. Tam pa se je spomnila, da je v nekakšni deželi Abecedariji in sploh ne ve, kako bosta s Totom prišla domov. Stekla je do zidane črke M, ob kateri je še vedno stala gospa B. Ko je zagledala Dorotejo, je rekla:« Ah, tukaj si! Iskala sem te. Rada bi ti naredila uslugo za pogašen požar!« Doroteja ji je potožila, da s Totom ne poznata poti domov.

Gospa B je dobila idejo. Doroteji je naročila, naj jo počaka pri hišici. Doroteja jo je ubogala. Čez nekaj časa je mimo priletel ogromen balon in v njegovo košaro je gospa B naložila celo hišico u Dorotejo in Totom vred.

Doroteja in Toto sta med mirno vožnjo zaspala. Zbudila sta se nad Kansasom.

Končno sta spet doma!

Ema Arnež, 4. b

Podivjani planet Nekoč je živel planet. Ta planet pa je bil Podivjani planet. Vsi so se ga bali. Prebivalcev že dolgo ni imel. Nekoč jih je imel veliko, a potem je vse pometal iz sebe. Nekaj pa se jih je tudi odselilo, saj so se ga tako bali. Tudi drugi planeti se mu niso upali približati, saj niso vedeli, kaj jih čaka. Tudi sonce in druge zvezde so se ga zelo bali.

Ampak on v resnici nima tako hladnega srca. Hm, kaj pa ga je doletelo? Dolgo je besenm jezen in v temi bival na drugi strani vesolja. Umazan je bil in zelo zanemarjen. Bil je tako hud, da je vse, kar je dobil v roke, zdrobil na drobne koščke. Sploh ni vedel kaj hoče.

A nekoč je do njega prišel nek drug planet. To ni bil navaden planet. Ta planet je bil dobrosrčen in prijazen. Vsem je pomagal. Spoznala sta se, ko ga je Podivjani planet poprosil za pomoč. Povedala sta si imena. »Rado« se je predstavil prvi, »Podivjani planet« je rekel še drugi. Postala sta prijatelja. NAJBOLJŠA PRIJATELJA! Vse sta počela skupaj: se družila, jedla, spala in tako naprej. Postala sta neločljiva. Še na stranišče sta hodila skupaj.

Rado ga je nekega dne popraosil za pomoč, če bi sprejel nekaj njegovih prebivalcev in Podivjani planet se je z njegovim predlogom strinjal. Novi prebivalci so do njega prileteli z raketami. Nad njimi je bil zelo navdušen.

Očistili so ga, saj je bil zeloooo umazan. Potem je kar žarel od čistoče. Bil je zadovoljen. Vendar kmalu ni bil več tako navdušen, saj so ga kmalu začeli zanemarjati. Žalosten je bil. Na njemu je ležalo veliko odpadkov in zrak je bil tako zelo onesnažen,m da še sonca ni mogel videti.

Zopet je iz sebe pometel vse prebivalce. Nekateri so še pravočasno odleteli z raketami na Rada. Rado je bil zelo jezen, ker so se kar gnetli na njem. Podivjani planet je vprašal: »Kaj je zdaj to?«. Podivjani planet mu je pojasnil, da so ga zanemarjali. Skregala sta se. In Podivjani planet se je odpravil na pot, čisto sam. Še sam ni vedel kam ga peljejo noge. Hodil je in hodil, dokler ni prišel do neke planetke z imenom Karmen.

Spoznala sta se in tudi … hm … Zaljubila! ter poročila. Po poroki sta dobila še dva otroka, Lolka in Bolka. Skupaj so se odpravili na pot. Hodili in hodili so.

Ker Karmen ni mogla več nositi vseh svojih ljudi, je prosila Podivjanega, da ji pomaga. Ta je privolil. Zopet je vzljubil ljudi. Prisegel je, da jih ne bo nikoli več pometal iz sebe. Oni pa so prisegli, da ga ne bodo onesnaževali. Ta čas sta tudi Lolek in Bolek dobila prvih nekaj prebivalcev. In tako so hodili, dokler niso srečali prijatelj od Podivjanega planeta. Pobotala sta se in Podivjani je izvedel, da si je Rado ustvaril prekrasno družino. To so sestavljali žena Maja, sin Bine in sin Tine ter seveda Rado.

Skupaj so odšli na prekrasen izlet. Sestavili so pesmico, ki je govorila, kako se družijo in da Podivjanega planeta več ne kličejo Podivjani planet ampak Radodaren planet. Takole gre: Naš radodaren planet spet je prijazen in ni več umazen.

Spet čist je in snažen ter zelo dobro opazen.

Res super se imajo in veliko se igrajo.

Daj, prijatelj odpusti mi vse, ker skupaj res zabavava se.

Prej tam sva sedela, zdaj pa sva zelo vesela.

Imeli se bomo še naprej cool in se zabavali ful.

Tako so vsi srečno živeli do konca svojih dni …

Tina Uršič in Ana Urankar, 5. a

Gozdni prepir Nekega lepega sončnega dne sta breza in hrast uživala v toplih pomladnih žarkih. Po gozdni poti sta se jima počasi približevala dihur Mahi in njegov brat Miha. Pri brezi sta si privoščila počitek. »Poglej to lepo belo brezo. Tako lepo bela je in tako sveže zelene liste ima. Vselimo se vanjo!« je predlagal Miha.

Nato se oglasi Mahi in pogleda proti hrastu: »Poglej tega orjaka! Kako ima razvejane močne veje! Lahko bi nas ščitil pred vetrom.« »O današnji najdbi morava obvestiti starše,« reče Miha in pogleda na uro. »Že zamujava na kosilo!« Odhitela sta proti domu, saj ju je po kosilu čakala še popoldanska šola.

»Kako ljubki sta mali živalici!« je vzdihnila breza. »Opazila sta, da sem velik in močan, zato ju lahko varujem pred močnimi vetrovi,« se začne važiti hrast. »Ti kar bodi močan, jaz sem pa lepa! Sem najlepša breza daleč naokrog!« Njuno važenje je preraščalo v vedno večji in glasnejši prepir. Besede so postajale vedno bolj ostre, glasne in boleče.

Prepir je motil vse gozdne prebivalce, prekinila pa ga je Gubasta goba s svojimi modrimi besedami: »Nehajta! Prepir nikoli ne prinese nič dobrega!

Medtem ko s prepirom motita vse gozdne prebivalce, se Miha v šoli zvija od bolečin.«

Gozdni prepir »Kaj je? Kaj se je zgodilo?« sta v en glas vprašala breza in hrast. »Gasilec pes mi je povedal, da se je Miha v šoli zapletel v zavese, se spotaknil ob stol s knjigami, te pa so revežu padle na nogo,« je pojasnila Gubasta goba. »Miha potrebuje najino pomoč!« je breza opozorila hrast. »Za bergle mu bom daroval svoje močne vejice,« se takoj ponudi hrast. »Moji mehki listi mu bodo služili kot povoj,« nadaljuje breza.

Po ozki gozdni stezici se jima približuje Mahi. Na svoj voziček si naloži hrastove vejice in brezove liste ter odhiti domov k Mihi. Pripomočki in počitek so Mihi prišli zelo prav, saj se je že po štirinajstih dnevih lahko odpravil na obisk h gozdnim prijateljem.

Lepo se je zahvalil brezi in hrastu za pomoč in še dodal:

Živa Cvitkovič, Tina Hrastar, 6. a Ilustrirala Polina Baštanenko, 6. a

Anžej Krapež, 7. a, Originalni linorez

Petra Džeroska, 7. a, Originalni linorez

Moje pravice – moja pesem Vsak otrok želi si znanja, nič še ne ve, a vendar sanja, kakšen svet ga zdaj obdaja in kako se vse dogaja Šola naj bi bila vsem dostopna, a misel to je predpotopna, saj pravzaprav se vse vrti okrog tega, kje se kdo rodi.

Vendar pa bilo bi prav, da bi vsak človek tol'ko znal, da bi prinašalo veselje in pomagalo skozi življenje.

Izobrazba je papir, ki premaga več ovir, a brez modrosti tudi ta izgublja moč, ki jo ima.

Zato vesela sem zelo, saj v naši sredi je tako, da v šolo gremo skoraj vsi in učimo pravih se stvari.

Kalista Vidmar, 7. b

Pravico imam do svojega mnenja in mišljenja, pa tudi do govorjenja.

Kar roji se mi po glavi, kar v domišljiji se ustvari, kar delam, kako živim, mam pravico, da v svoji glavi obdržim, da drugih se to nič ne tiče in vsak naj po imenu me kliče.

Nisem le številka, ne le črka, imam pravico do imena, brez njega nimam pomena.

Pomembno pa je to, da imam pravico do zdravstvene oskrbe, da sem močna kot korenine vrbe, saj mnogi trpijo, ker poškodb jim ne oskrbijo.

Imam pravico, do znanja in izobraževanja, da lahko sem to, kar vsak otrok sanja in opravljam poklic, ki si ga želim in za svet nekaj dobrega naredim.

Zara Muhič, 7. a

Ena od pravic je pravica do vere, kar pomeni, da se nihče ne sme norčevati, ampak tujo vero spoštovati.

V šolo hoditi nam je težko, čeprav se vsi otroci nimajo tako lepo.

Nekateri se ne morejo učiti pisati in brati, namesto tega morajo dneve in noči preproge tkati.

Vsi otroci smo jezni, ko nas kregajo za napake, odrasli pokažejo bes in gnev, vendar udarec ne pride v upoštev.

Izobrazba je naša pravica, ki je ne sme skaziti prav nobena krivica. Še posebej pa ne nevarno delo otrok, saj jim potem nobeno učenje ne gre od rok.

Če bi se vsi otroci in starši razumeli, bi lepši svet imeli.

Da na policijo ne bi bil potreben klic, spoštuj konvencijo otrokovih pravic.

Vsi otroci pa imamo tudi pravico do prostega časa, nikoli nam ni odveč možganska paša.

Igranje z žogo, risanje, branje, saj bomo samo tako lahko uresničili svoje sanje.

Žan Loboda, 7. b

Anžej Krapež, 7. a

Etika KAKŠNA BI BILA DRUŽBA BREZ MORALNIH VREDNOT Vrednote so nekaj, kar človeku veliko pomeni. To je na primer: služba, družina, prijateljstvo, poštenost, spoštovanje, prijaznost, medsebojna pomoč, …

Za njih se človek v življenju bori in se jih drži. Iz njih izhajajo družbena pravila. Brez moralnih vrednot bi bil svet v kaosu. V naši družbi na primer veljata vrednoti »ne ubijaj« in »ne kradi«. Ker pa nekateri teh vrednot ne upoštevajo, prihaja v svetu do problemov, kot je begunstvo.

Trenutno se v veliko državah soočajo tudi z brezposelnostjo, ki je velikokrat posedica nepoštenosti, požrešnosti, kraj ljudi na vodilnih položajih. Brezposelnost pa vodi v revščino, lakoto … Vse to torej zaradi neupoštevanja moralnih vrednot družbe.

Moralne vrednote so pomembne tudi v šoli. Če v razredu ne bi spoštovali drug drugega, ne bi bili prijazni, ne bi sodelovali, bi se kregali med seboj in z učitelji, se ne bi nič naučili, zato ne bi dobili izobrazbe in kasneje službe.

Brez moralnih vrednot bi bila družba sesuta.

Kalista Vidmar, 7. b

Patricija Kiraly, 5. b, Brezno

Jaz IŠČEM SVOJ JAZ Zakaj drugačen jaz si pred vsemi tistimi ljudmi?

Saj veš, da to nisi pravi ti, če delaš različne neumnosti.

Najprej moraš odkriti, kakšen pravzaprav si ti, a ne kvari prihodnosti prek vse te nevednosti.

Raje počakaj in raziskuj in za nekaj časa miruj pa odkril boš, kaj želiš, če se le malo poglobiš.

Ne hiti z odkrivanjem cele resnice, saj v življenju se skriva veliko potice, prek nje boš življenje počasi živel, in sproti odkrival ves ta pepel, ki v resnici je tam le zastarel na poti do pravih odgovorov,

Panna Veronika Horvath, 5. b, Portret

ki našel jih boš le če prideš domov.

Lana Jehart, 8.

JAZ – TUJEC Naše življenje je v povprečju dolgo okoli 70 let. To je lahko dolga ali kratka doba, odvisno kako to ti razumeš. Glede na 4,6 milijarde let, kolikor obstaja naš planet, je to zelo kratko. A 70 let se lahko vseeno zelo vleče. Kakorkoli, zdi se mi, da tisti kratek čas, ki ga imamo, ne porabimo dobro. Kar 13/14 (65 let) porabimo, da se učimo o svetu. Tako nam ostane le še 1/14 časa, da spoznamo sami sebe, kar pa je skoraj nemogoče, saj ima vsak človek vsaj 2 osebnosti: eno kaže svetu, eno je pa tista, ki jo on pozna. Torej se mi 13/14 življenja učimo o svetu, sami pa niti ne vemo, kako nas svet vidi! Da, točno tako. Vsem se dogaja, da naredijo nekaj, kar sebi ne bi pripisali. Zakaj? Ker imamo več osebnosti. Eno tisto, ki jo poznamo in vemo, kakšna je, drugo pa tisto, za katero niti ne vemo, da obstaja. Vsem je bližji tisti jaz, tisti »boljši« jaz, za katerega mislijo, da ga tudi ostali vidijo. A ostali vidijo le njegov odsev.

Lena Kogoj, 9. a

Jaz VSI SMO POČENI Jaz: Torej ogledalo, treba te bo zamenjati, saj imaš razpoko.

Jaz v ogledalu: Hej, hej, hej! A ti jih pa nimaš? Saj, ko si človek polomi nos, ga ne vržejo v smeti.

Jaz: Že mogoče, ampak ko si ti polomljeno, taki zgledamo vsi.

Jaz v ogledalu: Ogledalo nikoli ne laže. Ljudje ste tako počeni, da sem se nalezlo.Jaz nisem ti, ti nisi jaz; Jaz: Če pa smo tako grdi, zakaj bi se gledali v ogledalih? jaz sem le jaz, ki se mi zdi; Jaz v ogledalu: Nimam pojma, pač svoje delo opravljam. Zakaj bi sodil vaše navade? in ti si jaz le za ljudi;

Jaz: Prav imaš in ravno zato se te bom znebil.

Jaz v ogledalu: Ne, prosim! Pomisli na bralce te zgodbe! Če me vržeš ven, bo zgodbe konec. a pravi jaz je dan za dnem

Jaz: O čem govoriš?

meni inbereš. ljudem.

Jaz v ogledalu: Saj ne odsevam le tebe, ampak tudi vse druge. Hej, bralec! Ja, ti, uganka ja, ki sedaj tole Tudi ti si počen in tako je prav. Vsi ste počeni, me slišite, vsi!

J. Menart *Konca zgodbe ni mogoče prebrati, saj se je pisatelj odločil, da ima preveč ponosa, da bi se pustil žaliti ogledalu, ki si ga je sam izmislil.* Luka Rotar, 8. a

JAZ Velika hiša, majhna soba, ogledalo, pred ogledalom stoji jaz, gleda v ogledalo.

Nastopajo: Jaz, Jaz (zaj), Jaz Jaz (hodi po sobi, opazi ogledalo in vanj pogleda): Argh kdo je to!?!

Jaz: Kakorkoli že je, ni prav olikano.

Jaz: Dokončal si to, kar sem jaz rekel.

Jaz: Ne, jaz sem to rekel, ti si me prehitel in za nos povlekel.

Jaz: Patetično rimo si to privlekel.

Jaz: Ne, le s sabo spet govoriš ti klepetalo!

Jaz: Prav lepo slišim, ko govoriš.

Jaz: Jaz sem le odsev, ne govorim, ti si me v to spravil, ker sogovornika si želiš.

Jaz: Ne, to ni res, ti človeka pripodim, potrdil bo, da govoriš, ko ne govorim.

Jaz: Za svet bi bolj varno bilo …

Jaz: Če bi rabili to grozno ogledalo!

Jaz: Narobe, če bi te peljali v bolnico.

Jaz: Kje sem?

Jaz: Narobe, kje sva!?! In tisto ni bila rima.

Jaz: To tudi ne, em … ker… Am ne grem se tega! Jaz grem.

Jaz: Adijo… Nikoli se me ne boš rešil! Ves čas ti sledim … Jaz sem ti, ne jaz sem jaz, ker … (… se potopi pregloboko v slovnico …)

Andraž Levstek, 9. b

Jaz ODKRITJE SVOJEGA DRUGEGA JAZA Danes popoldne po spanju sem se odločil, da si bom našo hišo dodobra ogledal. Ker od prejšnjega tedna že zelo dobro hodim, mislim, da mi pot ne bi smela predstavljati težav. Bil sem pripravljen – spočit, umit, čeprav malo lačen, z najboljšim prijateljem zajcem v naročju, zato sem se hitro podvizal (da me mama ne bi slišala) in se skobacal iz postelje. Ker sem svojo sobo že do centimetra natančno poznal, sem se odločil, da se podam še v doslej slabo raziskane predele naše hiše. Dobro sem napredoval in odkril mnogo zanimivih reči, vendar se mi je ena še posebej dobro vtisnila v spomin.

V predsobi je stala neka čudna reč. Bila je kot prehod v še eno sobo, v katero še nikoli nisem vstopil – in bila je popolnoma enaka naši predsobi. Na kavljih so viseli enaki plašči, na tleh so bili zloženi enaki škornji in zraven je stala enaka omara kot pri nas doma.

Vse se mi je zdelo skrajno čudno in odločil sem se, da primer potrebuje dodatno preiskovanje. Pogledal sem če je varno (če mogoče kakšen starš ne preži name z zlobnimi nameni, da bi me spravil nazaj v posteljo) in se po prstih odpravil bližje.

Lovro Dakskobler, 2. b, Avtoportret

Ta tehnika »po prstih« sicer ni bila ravno učinkovita, ker na nogah še nisem prav stabilen, zato sem svojo pot raje nadaljeval po vseh štirih (da bi se izognil morebitnim padcem). ko sem se približeval, sem opazil, da se mi iz tiste druge sobe približuje še nekdo.

Ustrašil sem se in skoraj začel jokati pa sem se spomnil, da bi s tem poklical mamo, zato sem junaško požrl slino in si tisto osebo natančno ogledal.

Nasproti mene je bil na vseh štirih fantek, star približno toliko kot jaz.

Imel je oblečen enak bel bodi in enako pampers plenico kot jaz. Imel je prav takšno frizuro, kot je moja in prav takšne oči. Še več, v roki je držal natanko takšnega zajca kot jaz. Nasploh mi je bil zelo podoben, čeprav mislim da sem jaz veliko bolj kul od njega – izgledal je, kot da bo vsak čas zajokal. Ampak konec koncev, saj se lahko tudi z njim igram, ostali v vrtcu so prav takšne cmere. Kljub temu da me je bilo malce strah, sem se opogumil in naredil prvi korak. pomahal sem mu. Tudi on je pomahal nazaj.

Pomežiknil sem mu in lej, tudi on je pomežiknil. »Živijo,« sem mu rekel in tudi in mi je nazaj rekel živijo.

Dvignil sem se na noge in tudi on se je kar naenkrat dvignil. Vprašal sem ga, kako mu je ime in če bi se igral z mano, on pa me je namesto, da bi odgovoril, vprašal isto. »Hej, kakšne so to manire – na zastavljeno vprašanje se vendar odgovori!« sem pomislil in mu nato to tudi v obraz povedal.

Jaz Ta na drugi strani je bil res čuden tič, kar vse je ponavljal za mano, tudi to o lepih manirah. No ja, če se hočeš igrati papige, pa dajva. Kazal sem mu vse mogoče trike, kar sem jih znal (celo na eno nogo sem se postavil!), oni drugi pa je vse vestno ponavljal. Na noben način ga nisem uspel spraviti v kot. Mali mi je bil vse bolj všeč in vedno bolj sem si želel priti na tisto drugo stran pregrade, čeprav je bila vmes prozorna stena. Pregledal sem vse kote, če bi slučajno kje obstajala kakšna luknja, vendar zaman.

Izgledalo je, da je tudi oni drugi imel v mislih isto, saj tudi on vneto iskal luknje. »Ja, če ni šlo zlepa, bo šlo pa zgrda,« sem si rekel in oba sva začela nasilno butati po steni, kot sem to enkrat videl v filmu, ki mi ga mami ni dovolila gledati. Vendar se stena ni in ni hotela vdati. Sklenil sem, da poskusim še zadnjo možnost, ki mi je preostala. Skupaj s tistim na drugi strani sva vzela zalet in se z vso hitrostjo zapodila v steno.

Po mojih izračunih bi se stena zdaj zagotovo morala vdati, saj sva vanjo trčila kar dva in to z visoko hitrostjo.

Vendar se ni. Niti praske ni bilo na njej.

Zato sem jih imel pa toliko več jaz. Kar čutil sem, kako se mi na čelu dela velikanska buška. Joj, kako me je vse bolelo! Mislim da v življenju še nisem čutil česa hujšega. Požrl sem svoj moški ponos in na ves glas zajokal. O, kako sem jokal! Še sosedje so me slišali. In tudi on na drugi strani je jokal. Očitno je tudi on trčil v to prekleto steno in ga zdaj vse tako boli kot mene. Hitro je k meni prihitela mama, me dvignila in me močno stisnila k sebi. Popihala je buško, me poljubila in takoj je bilo spet vse dobro. Šele zdaj sem opazil, da tudi tistega na drugi strani pestuje moja mama in čudil sem se kako je to mogoče. Sta morda dve? Mama je opazila moj začudeni pogled in me vprašala: »Ljubček moj, ali se prvič vidiš v ogledalu?« Nič mi ni bilo več jasno.

Erin Dolenc, 2. b, Avtoportret

Kaj je pravkar rekla? Kakšno oglemalo? »To je takšna reč, ki ti pokaže, kako izgledaš na zunaj. V njem vidiš sebe, kakršnega te vidijo drugi. Včasih pravimo, kot tvoj drugi jaz,« mi je kasneje razložila. Kakšen drugi jaz? Ničesar nisem več razumel. Očitno je res kar pravijo: nekatere reči razumeš šele ko odrasteš.

Mene je to čudno ogledalo še dolgo časa mučilo in čeprav hitro rastem, mi še vedno ni nič jasno. Bom moral še veliko žgancev pojesti, preden bom tako velik kot mamica in bom vse razumel. Bi pa rad še enkrat od blizu preučil to naše ogledalo, čeprav me mama ves čas budno opazuje. Kdo ve, morda pa je tistemu mojemu prijatelju na drugi strani že uspelo narediti luknjo in se bova lahko skupaj igrala.

Lucija Jagrič, 8.

Marko Kete, 2. b

Žiga Ostrež, 2. b

Valjhunovi spomini na bitko pri Ajdovskem gradcu Že na začetku boja smo uspeli pregnati pogane v Ajdovski gradec. Takoj sem uporabil svojo najljubšo taktiko – SONET. Ta taktika je sestavljena iz dveh trivrstičnic suličarjev in dveh štirivrstičnic mečevalcev. To taktiko izvaja (izpolnjuje) človek, za katerega se skrijejo, če kdo od mož v sonetu naredi napako. Skrijejo se za Matija Čopa. Ta taktika je bila uspešna: prerezala je stike poganov z vaščani ter jih obkolila. Edina žalost, ki me zelo žalosti, boli, muči, je ta, da smo oz. so izgubili življenje zelo pametnega človeka med prečkanjem reke.

Sedaj sem izvršil ukaz UVOD, ki obsega petindvajset trivrstičnic mečevalcev in eno štirivrstičnico lokostrelcev na konjih. Tako sem navdušen, saj ne vejo, da je to šele začetek. Vendar se je na žalost izkazalo, da uvod ni bil uspešen, saj nam kljub devetkrat večji vojski in vsemu plezanju, kopanju, razbijanju (po vratih) in dežju puščic ni uspelo prodreti v grad.

Takrat sem zagledal, da bo to noč nevihta in da to noč mogoče nam je doseči grajsko dvorišče. Zbral sem vse svoje vojake ter priredil govor: »Dragi sorojaki! Bratje, sestre! Resnične so krute te govorice, da smo dobili dokončno zavrnitev podpore Primicovih. A mi se nismo vdali! Borili smo se brez podpore! Podrli smo jez, ki je preprečeval, da bi krščanska voda nas odrešila poganske suše. In sedaj nas spet napada poganska suša! Poganstvo je spet zgradilo jez, tako, da nas izsušuje! A mi se ne bomo vdali! Podrli bomo jez, pa če ne drugače tako, da bo zadnja sraga krvi prelita! In kaj čaka Črtomirja in ostale pogane?« Vsi so vzklikali: »Povej! Povej! Povej!« In jaz sem se na ves glas zadrl: »KRST!!!!« In vseh triinpetdeset osemvrstičnic se je pognalo kot hudournik proti zidu (jezu), v tistem pa so se odprla vrata zidu. Vnel se je strašanski boj. Ne boj, mesarsko klanje!!! In vojska je kot hudournik butala in butala in butala ob poganski jez, ki ne počije pred, da jez omaga. Ne jenja pred, dokler ni zadnja sraga krvi prelita, dokler njih kdo sope, ki jim je bila vera čez vse draga. Eden od vojakov je opisal poslednje jutro: »Leži kristjanov več od polovice, med njimi, ki so padli za malike, Valjhun zastonj tam išče mlado lice njega, ki kriv moritve je velike.« Borut Bončina, 8. a Ime mi je Valjhun, jaz sem vodil vojsko, ki je premagala krivoverne pogane, ki so se skrivali v Ajdovskem gradcu.

Sledili smo jim vsaj 3 dni in jih končno ujeli v Ajdovski gradec. Takrat sem si mislil, da jih bomo lahko brez težav premagali, ampak njihov vodja Črtomir je bil zvit kot lisica in se zaprl skupaj s svojo vojsko v eno od sob. Na žalost nismo imeli ničesar, s čimer bi lahko podrli vrata, zato smo skušali uporabiti vsak načrt, ki smo se ga spomnili. Poskusili smo skopati rov pod zemljo do njihove sobe, ampak ni deloval, ker so bila tla kamnita. Poskusili smo streljati puščice v zelo, zelo majhno okence, ampak nam je po nekaj minutah zmanjkalo puščic in tudi lokov, ker smo jih zaradi jeze tudi metali v okno. Presenečeni pa smo bili, ko smo en lok uspeli zadeti v rob okenske police. Poskusili smo še enkrat in še enkrat in še enkrat, ampak nič ni delovalo. Končno se je nekdo spomnil dobre ideje. Zakaj ne bi poskusili napasti pogane, ko spijo. To smo tudi storili. Sedeli smo pred njihovimi vrati do polnoči. Potem smo jih odprli in bum! smo se zaleteli v pogane. Hitro smo se pobrali s tal in ubili vsaj dva pogana, ampak oni so že skoraj pobili četrtino moje vojske.

Končno smo pobili vse nekristjane. Pregledali smo trupla, ampak nismo našli njihovega vodje, Črtomira.

Liam Koprol, 8. b

Valjhunovi spomini na bitko pri Ajdovskem gradcu To je bila imenitna bitka s strani kristjanov, enako pa ne bi mogel reči za naše nasprotnike, saj je skril rep med noge in pobegnil. Vse pa je nasprotnik uničil, ko se je krstil. Seveda sem hotel čim več ljudem pokazati luč krščanske vere, a njega pa sem hotel pokončati osebno in njegov meč obdržati kot trofejo. Moram pa priznati, da še sedaj ne vem, kako se nam je izmuznil.

Tisto temno nevihtno noč, ko smo se odločili, da bomo končno preplezali obzidje ... Vrgli smo lestev in začeli plezati po njej, ko so se nenadoma odprla vrata in ven so priderveli ti poganski "revšeni".

Mogoče so nas presenetili, a to jim ni dalo nič več možnosti zmage. Borili smo se in borili, kri pa je tekla kot v klavnici. Ni jih bilo več kot trideset, a čeprav smo bili v nedvomni premoči, nas je pol padlo pod njihovimi meči.

Posijala je jutranja zora in noč se je spremenila v dan. Iskali smo, iskali in iskali, a nismo našli mladega Črtomira. Vse smo prečesali, a zaman.

Andrea Lazarević, 5. b

To je bilo hujše od poraza, kajti če bi umrl v boju, bi vsaj odpravil svoj dolg bogu, a to, da je tisti, ki je bil kriv vse te morije velike pobegnil, nas je napolnilo s takšno jezo, da sem svojim privržencem ukazal, naj to zakleto palačo porušijo, dokler od nje ne ostanejo le razvaline.

Cerkev je na to zmago gledala kot na nekaj odličnega, a vsa darila, vse nagrade in pohvale niso zadovoljile moje žeje, mojega hrepenenja po maščevanju. Življenje se mi je sprevrglo v neustavljiv hudournik jeze, žalosti in maščevanja, v katerem sem se tudi sam skoraj utopil. Rešila me je le ena novica: " Črtomirja so spet našli," mi je povedal služabnik. Ta novica me je potegnila iz depresije in spet dala smisel mojemu življenju. Končno, končno se bom lahko maščeval temu zanikernemu poganu, a stvar, ki sem jo izvedel potem, je bila tisočkrat hujša.

To, da je Črtomir postal kristjan, je bila kot puščica v srce. Čudno je bilo, mislil sem, da bi bil ob taki novici srečen, ker bi bil moj največji sovražnik poražen. Namesto tega sem čutil le grozoto.

Večina me najbrž pozna kot brutalnega vojskovodjo, uničevalca poganov in po eni strani tudi morilca, a na polju boja svojih mož ne bi nikoli zapustil ali pa se predal nasprotniku (tudi če bi drugače umrl). To, kar je naredil on, je bilo veliko, veliko hujše.

In tako se konča moja zgodba. Končam razklan, besen in na koncu razočaran nad svojim največjim sovražnikom. Ne ravno konec, primeren velikemu krščanskemu bojevniku.

Luka Rotar, 8. a

Rozamunda piše pismo Lejli Rozamunda čez nekaj let napiše pismo Lejli, saj jo zanima, kako se je njena zgodba zares začela in končala.

Rozamunda Kos Uršulinski samostan 1000 Ljubljana

Lejla Ojstrovrhar Dolenjski grad Ribnica 6234

Ljubljana, 1. 9. 1820 Lepo pozdravljena!

Moram ti povedati, da nisem ravno vesela, da mi kar tako vzameš zaročenca.

To res ni pravično. Veš, kako moram tukaj trpeti. Hrana je slaba, postelje pa trde. Ampak nekaj pa si zaslužim. Pojasnilo. Pojasnilo, kako se je to lahko sploh zgodilo. Jaz pošljem svojega zaročenca, da te pripelje, ti pa mi ga kar zapelješ. Če jaz ne bi bila mož beseda, mi zdaj ne bi bilo treba tukaj v kloštru bivati. Ali ti ni bilo dovolj fantov že tam spodaj? Slišala sem, da si spremenila vero zanj. Rečejo, da ljubezen premaga vse. No, očitno so se zmotili, saj jaz ni sem dobila svojega konca kot v pravljici. Jaz sem tista, ki bi morala ostati z Ojstrovrharjem. Jaz sem tista, ki bi morala se z Ojstrovrharjem poročiti. Videla Veronika Božič, 8. a boš dan, ko bom prišla pred vrata tvoja, videla boš dan, ko bo ljubi tvoj v naročju ti umrl in ga rešiti več ne boš mogla. Upaj, da ta dan ne bo prišel kmalu, ker bo gorje, veliko GORJE!

Vidimo se kmalu!

Rozamunda Kos Veronika Božič, 8. a

Rozamunda piše pismo Lejli Rozamunda Klošter 3 1000 Ljubljana

Lejla Ojstrovrharjeva 29 1735 Dolenje na Dolenjskem Ljubljana, 7. junij 1836 Živjo Lejla!

Za začetek te bom prijazno vprašala. Zakaj? Zakaj si mi ga vzela? Ko sem bila z njim, mi je bilo tako lepo, zdaj pa je moje življenje tako manj pestro in živo. Žalosten biti, to je težka stvar in prav tako zelo boli. Ta občutek doživljam že nekaj časa, saj sem med nunami in življenje tu je zelo težko, ne tako težko kot dolgočasno, vsaj zame. Vsak dan počnemo ene in iste stvari. Saj se jih navadiš, ampak vseeno mi je življenje izven cerkve ljubše.

Ko je Ojstrovrhar, tisti prelep prekrasen dan prišel v grad, mi je srce poskočilo tako močno, da sem mislila, da sem v nebesih. Prišla je zabava in prišlo je še in še ljudi, ki so nama želeli srečo v zakonu. Ko sem izvedela, da obstajaš ti, pa sem pokazala pravo sebe in moram ti povedati nekaj stvari. Čeprav te vsi opisujejo kot najlepšo deklino, pa jaz ne menim tako. Verjamem da si lepa, ampak ne tako kot jaz, ki sem bila najlepše dekle daleč naokoli in tako bi moralo tudi ostati. Pravzaprav, mi prav nič ni všeč, da si se sploh rodila, saj potem jaz, ne bi živela življenja kot iz najbolj temačne zgodbe. Zaradi tebe me je Ojstrovrhar pustil samo samcato na svetu. In ko boš brala to pismo, pokliči se njega in preberita skupaj, saj bi moral vedeti da ga še zmeraj ljubim, ampak da je to ljubezen premagal moj notranji bes, ki dirja v meni kot huda nevihta.

Povem ti še to, da čeprav sem nuna in po pravilih ne bi smela početi nekaj stvari, vedi, da če se kdaj srečava, ti to ne bo všeč, saj moja nevihta ne bo prenehala, dokler tvoje truplo ne bo ležalo v krsti.

Za konec pa se ti opravičujem za svoje temačne misli, saj po navadi nisem takšna.

Verjetno pa sem si tudi sama malo kriva, saj sem takrat izgovorila neprave besede v nepravem trenutku, ki jih obžalujem že od istega trenutka izreka.

Lepo se imej.

Rozamunda

Anja Kadič, 8. a

Rozamunda piše pismo Lejli Rozamunda Ulica pri kloštru 1 1234 Ljubljana Lejla Grad Ojstrovrharja 5 1583 Vas na Dolenjskem

Draga Lejla!

Pišem ti jaz, Rozamunda, dekle, ki je naročilo, da te Ojstrovrhar pripelje k meni, a te ni.

Vedeti ti ne moreš, kako zelo sem bila jezna, razočarana in ponižana, ko je Ojstrovrhar izbral tebe in ne mene! Povzročila si mi toliko trpljenja! Zakaj, zakaj si to naredila, ti zlobnica?! Videla te še nisem, a zdaj sem prepričana, da si zelooo lepa. To je meni težko priznati, saj še vedno mislim, da sem najlepša v deželi. Verjetno se sprašuješ, zakaj ti pišem.

Zato, da ti zdaj, ko sem že skoraj prebolela ta dogodek, povem, kaj se je dogajalo, ko moj junak, ki sem ga ljubila z vsem srcem, ni prišel domov. Bilo je tako: Potem, ko sem Ojstrovrharja poslala pote, sem bila še zelo vesela in prepričana, da te bo moj dragi pripeljal k meni in videla bom, da v resnici sploh nisi lepa. Bila sem vesela in plesala sem z vsemi gosti na zabavi. Nekaj dni je minilo in od različnih ljudi sem slišala, da Ojstrovrharjeva misija dobro napreduje in da bo kmalu prišel pote in po kristjane in se bo kmalu vrnil domov. Po tem nekaj časa nisem prejemala novic in sem se strašno bala, da se je mojemu ljubemu in pogumnemu vitezu kaj zgodilo. A kar naenkrat mi je prišlo na uho, da je pobegnil s tabo v njegov grad, kar me je spravilo v strašno slabo voljo in sem skoraj zajokala.

A nisem. Nisem mogla. Ne pred očetom, ki bi me imel za cmero. Pohitela sem v svojo sobo in se tam jokala in jokala cel dan in noč. Bila sem potrta. Naslednje jutro sem na zajtrk prišla s krvavo rdečimi očmi in moj izgovor je bil, da sem se udarila in zato jokala. Potem pa sem spoznala, da moram v klošter, zaradi svoje bedaste zaobljube. Razjezila sem se in vrgla cel pladenj s hrano na tla. Vsi so me zgroženo gledali, a vseeno sočustvovali z mano. Čez tri nedelje so me odpeljali v klošter. Nune so me dobro sprejele in me postavile za glavno nuno, saj so upale, da bom zaradi svoje lepote privabila veliko deklet, da bi se nam pridružile. Med nunami sem si našla dve čudoviti prijateljici, ki sta mi pomagali pozabiti tebe in Ojstrovrharja. Življenje potem mi je teklo gladko in spet sem bila vesela. Seveda sem še vedno potrta, ko vidim kakšnega lepega fanta in ga ne morem zapeljati zaradi pravil, a takšno je pač življenje.

Zdaj pa draga nova prijateljica, ti želim veliko sreče v življenju z Ojstrovrharjem in prosim, pozdravi ga v mojem imenu in mu povej, da je zamera pozabljena.

Upam, da mi boš odpisala!

Nasvidenje

Tvoja nova prijateljica Rozamunda

Neja Felicijan, 8. a

Ana Lah, 9. b, Krajina

Lara Troha, 9. a, Krajina

Povodni mož piše dnevnik Pisalo se je leto 1836. Leto, ki mi bo za vedno ostalo v spominu.

Kajti takrat … takrat sem spoznal njo. Še danes ne vem, kaj bi naredil, če je nikoli ne bi srečal, če bi moral živeti brez nje.

Mislim, da bi se mi zmešalo.

Pa naj začnem od začetka. Moje življenje je bilo precej otožno.

Imel sem velikansko podvodno graščino, služabnike na vsakem koraku, zraven pa toliko denarja, da ga prešteti nisem mogel.

Na zunaj sem gotovo izgledal kot najsrečnejši mladenič daleč naokoli in prav vsi so mi zavidali moj položaj. Sam pa bi najraje dal vse, čisto vse, da bi zapolnil praznino v svojem srcu. Bil sem osamljen in bolj kot kakor karkoli drugega, sem si želel družbe.

Hrepenel sem po prijateljih, po družini. Ker sem bil edini povodni mož tod naokoli, je tako v poštev prišla človeška družba. Hodil sem od zabave do zabave, poskušal zapeljati nedolžna in manj nedolžna dekleta – od očijevih punčk do največjih barab, vendar me nobena ni jemala resno. Prečesal sem cel Beograd v upanju, da bom končno našel pravo zame, a zaman. Hudo potrt sem se tako usmeril proti severu, potoval po reki Donavi in kasneje po Savi.

Tako sem dospel do Ljubljane. Videti je bilo, da so priredili nekakšen ples. Šel sem bližje in se usedel za najbližjo mizo. Bil sem že zelo obupan, zato sem si naročil steklenico najdražjega cvička in utapljal svojo žalost v pijači. Potem pa je k moji mizi pristopila Ona. Mislil sem, da me bo kap. Nasmihala se mi je in utripala s trepalnicami – gledala me je, kot da sem samo jaz na svetu. Ker sem jaz, tepec, samo sedel tam in začudeno gledal vanjo, kot da je z Marsa padla, je stvari vzela v svoje roke: »Pozdravljen, jaz sem Urška. Kdo si pa ti? Se ti da eno rundo z mano odplesati?« Mislil sem, da se je čas ustavil. »Uršika te je ravnokar povabila na ples, ti pa samo stojiš tukaj kot lipov bog. Daj, reci nekaj romantičnega!« mi je odzvanjalo v glavi. Punca me je ravnokar povabila na ples! Mene!! Končno sem se zbudil iz otopelosti, se priklonil in ponosno dejal: »Kjer Donava bistra pridruži se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi. Že, Uršika zala, pred tabo sem zdaj. Že, Uršika zala, pripravljen na raj!« Zaradi teh besed se je čisto stopila in bila je tako rečeno že moja.

Plesala sva in plesala, lepotička je ves čas nekaj čebljala jaz pa sem jo (bolj ali manj) poslušal. Vse skupaj je potekalo prekrasno. Skoraj sva že priplesala do brega Ljubljanice, ko so tisti šmentani muzikanti začeli igrati nekaj, kar zagotovo ni valček in tudi polka ne, je pa grozno nadležno. In potem … No, recimo da sem malce izgubil živce in ponesreči priklical manjšo nevihtico. Stvari so mi malo ušle iz vajeti, priznam. Deklina se je nenadoma ustrašila in hotela počivati, vendar se nisem zmenil za to. Razumite me vendar, to je bila idealna priložnost, da jo vzamem s sabo, kajti delal se je že mrak in nisem vedel, koliko časa mi bo še preostalo. Zato sem jo po hitrem postopku spravil v vodo, nato pa sva odbrzela v Beograd, v mojo graščino. Sicer je na poti nekaj cmihala, kar najbrž ni bilo ravno najboljše za najino razvijajočo se zvezo. Pa saj se je potem hitro pomirila. In ne boste verjeli, na koncu me je celo vzljubila!

Zdaj, ko sem že star in siv, se rad spominjam svojega mladostniškega življenja. Z gotovostjo lahko trdim, da je Urška najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Kmalu po njenem prihodu sva se poročila in dobila trinajst otrok (ki so sicer bolj podobni meni, saj so vsi nekam zeleni). Urška je moja največja – in hkrati tudi edina ljubezen in mi zagotovo pomeni največ na svetu.

Lucija Jagrič, 8. b

Povodni mož piše dnevnik Dragi dnevnik,

Danes je najsrečnejši dan mojega življenja. Tako sem vesel, da niti pisati ne morem. No ja, bom kar vse od začetka povedal. Tole se je zgodilo …

Bilo mi je zelo dolgčas. Zadnje čase se kar naprej dolgočasim. Čeprav imam velik podvodni grad, nimam nikogar, ki bi se z mano pogovarjal, družil in igral karte – kajti zelo rad igram karte.

Zato sem se odločil, da bom naredil enodnevni izlet do Ljubljane. Tam naj bi prebivala zelo čudovita lepotica – vsaj tako mi je prišlo na uho. In sem se odločil, da bom preveril, če je res tako lepa. Pot do tja sicer ni bila dolga, tudi reka je bila dokaj mirna in nikogar nisem srečal. Ko sem prispel, je bil poldan in šele takrat sem se spomnil, da sploh ne vem, kje bi to lepotico našel. A od nekje se je ravno takrat zaslišala glasba in napotil sem se na bližnji trg. Gosli in trobente in cimbale so igrale pa tudi veliko hrane je bilo, zato sem sklepal, da imajo nekakšen ples.

Kaja Remec, 5. b

Malo sem se oziral naokoli in res sem jo zagledal – bila je kot princesa, obsijana z vso sončno svetlobo, lepa kot najlepši cvet na makovem polju. Videl sem, da jo je veliko fantov prosilo za ples, pa se je do vseh vedla, kot da jih ne sliši. In ravno ko sem se odločal, ali naj jo povabim na ples, je ta lepotica vstala. In skoraj mi je srce razneslo, ko je proti meni usmerila svoj pogled. Od živčnosti sem skoraj umrl, ko sem se ji počasi približeval. Bila je tako lepa, da sem se skoraj stopil, ko je v moje zelene oči gledala s svojim temno rjavimi. Prosil sem jo za ples in privolila je. Kako sem bil vesel! In ko sva najprej plesala počasi, nato pa vse hitreje, sem ji povedal, da jo bom odpeljal v svoj grad pod vodo. To jo je tako prestrašilo in v tistem trenutku so igralci nehali igrati. Izkoristil sem priložnost in priklical nevihto. Lepotico sem hitro potegnil v vodo in vse globlje v globine Ljubljanice. Na poti sem ji vse lepo razložil, kako osamljen sem in ko je videla v kakšnem gradu živim, se je pomirila in pravzaprav mislim, da ji je sedaj kar všeč.

Danes zvečer mi je rekla, da bo ostala tukaj in res upam, da bo. Polepšala mi je dan in upam, da mi bo polepšala še vse naslednje, me kratkočasila in se z mano igrala karte.

Zoja Lovrak, 8. b

Povodni mož piše dnevnik

Zara Muhič, 7. a, Originalni linorez

22. 7. 1830 Dragi dnevnik! Žal mi je zelo, ker ti nisem pisal, a imam dober izgovor. Bil sem v Ljubljani, spoznal sem eno najbolj, kako naj to rečem … a, spomnil sem se. Spoznal sem eno, eno najbolj prevzetnih deklet na tem sveti. Ne boj se, ti vse povem.

Ko sem se odpravil v Ljubljano, sem prišel samo tako, na obisk. Potem sem v petek slišal, da se bo v nedeljo odvijal ples. Slišal sem tudi govorice o mladi in lepi mladenki z imenom Urška. Menda je bila sebična in prevzetna, a prav tako lepa kot roža. Hotel sem jo spoznati, videti, koliko je pokvarjena in če bi bila dosti, bi jo kaznoval. Nedeljski ples je bila odlična priložnost za to. Napočil je ta veseli dan, no, ne za Urško. Na plesu sem ogledoval si dekleta, jih preučeval. Potlej pa jo zagledam. Mladenko, ki me zavaja s pogledom. »To mora, da je biti Uršika Zala,« si mislim. Pristopi do mene in me samo lepo gleda.

Vprašam jo za ples in glej no glej, privoli mi. Ja, to je ona.

Plesala in plesala sva, se vrtela, kot da bi perutnice lahke imela. Hitreje in hitreje sva se vrtela. Urška je stokala, stokala tako močno, da sem se razjezil. Posegel sem v nadnaravne sile. In v istem trenutku skočil v Ljubljanico. Urška je mislila, da bo utonila, da se bo zadušila. Le trideset sekund po tem je ugotovila, da lahko diha pod vodo. Med potjo sva se zbližala. Res je, da je večinoma čvekala o sebi, no, sem vsaj več izvedel o njej. Držal sem jo za njene krhke ročice, da je ne bi tok odnesel.

To me privede do tega trenutka. Jaz tukaj pišem v svoj preljubi dnevnik, ona pa čisti moj mogočni grad.

Grad je velik in sigurno je že utrujena, ha pa kaj, to si zasluži. Večkrat me je poskušala oviti okoli prsta, tako kot tiste uboge moške iz bele Ljubljane. Ni ji uspelo, vsakič je dobila kazen. Nekaj ti pa moram priznati, ljubi moj dnevnik, nekaj se dogaja med nama, iskre letijo.

Zdaj pa moram iti. Nekaj se je razbilo. Urška je pa res nerodna deklina. Se vidiva jutri, stari dnevnik, nikomur ne povej mojih skrivnosti.

Nika Dužević, 8. b

Povodni mož piše dnevnik Dragi dnevnik, jaz sem podvodni mož. Kar Vodni me lahko kličeš. Danes bi vam rad predstavil ta dan.

Dan mojih najlepših sanj. Dan, ko sem spoznal svojo srečo. Urška ji je ime. No, kakorkoli. Če posmukate v mojo zgodbo, vam ne bo žal. Obljubim.

Bil je petek, dan pred velikim plesom. Jaz sem se kot ponavadi utapljal v žalosti in žlahtni kaplji. Nisem je našel, svoje prave ljubezni. Te, ki bi mi za vselej grela srce.

Pregledal sem vso rečno deželo, se odpravil v oceane, a nikjer. Vse so me le lepo gledale, a sem vedel, da niso prave zame. Zato sem se odpravil na kopno. Slišal sem za lepo mestece Ljubljana in zdaj tukaj čakam, da me žalost pogubi. Imel sem še zadnje upanje. Da, na plesu jo bom našel. Hitro sem odhitel h krojaču, da mi sešije najlepši suknjič in cilinder.

Živa Benčina, 2. cAvtoportret

Da, danes je veliki ples. Komaj čakam. Hitro sem se oblekel, se naparfumiral, tako da bi se v njem utopil in stekel na ples.

Tja sem prišel malo pozno, ker so me čevlji malo žulili in se usedel za rumeno mizo št. štiri pod lipo.

Zgrozilo me je dejstvo, da imam čisto ožuljene noge. Mislil sem odnehati, mimo mene pa je prišla ena huda frajla. Vsi možje so stopicali za njo, kot piščančki za kuro. Mislil sem si, da me nikoli niti pogledala ne bo, a sem se strašansko motil. Ta je vklopila gumb za očarljivost in njene oči so me kar stopile. O ja, ta pa je huda. Bodi pogumen, Vodni, vprašaj jo za ples, mi je govorila korajža. In res je. Ne vem kako in ne vem čisto točno zakaj, a privolila je in zdi se mi, da sem ji všeč. In začela sva plesati. Ojoj, takrat sem se spomnil, da sem lahko nad vodo le za kratek čas. Ampak če sem si pridobil tako žensko, ne smem zamuditi te priložnosti. Poklical sem kolege oblake in ti so pričarali strašno nevihto, da me policija ne bi dobila. Namreč ukradel sem jo. Začel sem hitro plesati in še hitreje.

Tako je moj suknjič ustvaril nekakšen torpedo in zvihtela sva v zrak. Vrtela sva se do mostu. Ustavil sem se šele nad Ljubljanico. Tako sva padla naravnost vanjo. Moje dekle je bilo dokaj prestrašen, jaz pa živčen. Nisem vedel če delam pravo stvar. Pripeljal sem v Beograd, v vodni Beograd. Najprej sem se malo motal po vodnih ulicah. Uršika zala me je tako stiskala in kričala, da sem postal zelo živčen in zmeden. Končno sem našel grad. Svoj grad. Najlepši grad na svetu. Tam se je le malo umirila in stopila v moje kraljestvo.

No, to je moja zgodba o njej. Zdaj se je že kar navadila na vse to razkošje in lepoto. Služabniki ji postrežejo, kar si zaželi. Všeč ji je tu. Ugotovil sem, da sem prav storil tam gori, ko sem jo ugrabil. Zdaj sem srečen kot nikoli doslej. Našel sem smisel svojega življenja.

Drži se!

Lep pozdrav, Vodni. 

Eva Hrastar, 8. a

Filip Gaser, 7. b, Originalni linorez

Naja Debevc, 7. a, Originalni linorez

Writing in English I MET AN ALIEN I can't believe I met an alien! Do you want me to tell you the story? OK! It happened at the beginning of the year. It was a dark cloudy night and the moon was full. I went for a walk with my friend Iva. She was at my place and had a sleepover. Then, I had to walk her home. She lives in a small house with her mother. Her parents divorced when she was 5 ‌ I almost forgot what I am talking about! Anyway, we had to go through the dark forest, because that was the only way to get to Iva's house. We walked along the path and it wasn't very nice, because there were some nasty holes and we walked into some of them! Suddenly, there was a light in the sky (oh, I can see the holes now!).

It kept growing and growing until it came so close to us, that we had to jump off the path, so that it wouldn't hit us. I must say that I had never been so scared, curious or fascinated in my life as that night.

I went to the other side of the path, where Iva jumped. I found her and we asked each other, if everything was OK. And it was. Except that we just had to jump off the path, because something fell off the sky!

Together we slowly went to the object- that- fell- off- the- sky. It was a real UFO! It was round and flat just like in the movies. It was made of metal, that I have never seen before. It had many lights, which still glowed. It was in a big crater, created by the huge force of impact. We went to the UFO very slowly, because the walls of the crater were very steep. We stood right in front of the UFO, when the door opened and there was white steam and out came an alien. A real alien! It was tall (I don't know exactly how tall), and it had just one yellow eye. It was dark red and it had scales like a reptile. It had two little black horns and a long tail, which was of exactly the same colour as the skin. It had a speaker in the middle of its forehead and a microphone in front of its mouth. It looked in our direction, said something in a weird language and disappeared. Puf! It was gone!

Iva was so scared, that she ran away in the other direction and screamed: ''Help! An alien! In the forest!

Aaaaaaaaa!'' I was alone and I still stood in front of the UFO. I was paralysed by fear and I couldn't move. I just stared. And then, the alien just appeared in front of me, and I stepped back and fell because of the stupid rock, which was behind me. I sat still and the alien offered me a hand, so I could stand up. I could see now, that its hand had six fingers. At the end of every finger there was a sucker. With them, the alien could climb on everything. I grabbed the hand and I was stuck with it for a moment, so I pulled mine away and they separated.

The alien spoke in the weird language again and I said, that I didn't understand. It turned on the speaker, which was on its head and spoke into the microphone. Out of the speaker came a deep, weird sounding voice, which asked me, if I am OK. I said yes, and the alien asked me, who I was. I said, that my name was Petra and asked it back, if it has a name too. The alien said that his name was Borg. He could become invisible. Borg told me, that he comes from a planet far, far away, named Akron. On Akron, there are a lot of aliens like him. Borg and his family searched for new planets. That was their job.

Finding new Solar systems and seeing, if they are OK, if they need help to evacuate planets, which were going to be destroyed or if they just didn't have enough space, air or water for everyone.

Now Borg asked me if I could help him, because their ship was damaged. I went with him into the spaceship and it was magnificent! The halls were very bright and shiny and it was very cool. I met Borg's family: his wife Amelia and daughter Cho. I didn't know what I should bring him, but he just

said, if I could help him find some tree branches or trash for the engine. They were actually environmentally friendly. So I helped him carry three branches, which fell of the tree to the engine.

They use them for fuel. We threw them in the hole for the engine and the UFO started to work.

I liked Borg and his family, but it was time for them to go. We said goodbye to each other and Borg gave me a necklace, which could make me invisible, whenever I want. I gave him one of my keychains. It had the shape of a dolphin. He went inside the UFO and waited for me, to climb out of the crater. Borg started the engine, and the spaceship slowly went up in the air and then flew away and disappeared. I was still looking in the sky and holding my necklace. I still heard the words, which Borg said to me: ''I give you this necklace, which can make you invisible. Use it wisely.'' And that's how I met an alien. That night, I was thinking if that was really true, because the crater was gone. But I still wore the necklace, which Borg gave to me, so I suppose, that all of it was true. I really liked the necklace. It was actually made of Borg's scales. That made it even more cool and interesting.

Petra DĹžeroska, 7. a

Enja FiderĹĄek Cevc, 5. b, Galaksija

Writing in English ROBIN HOOD In the year of 2016 there were the elections in the USA. There were three main participants – Donald Trumpet, Hillary Flinton and Robin Hood. They had many speeches and they were all rude to each other. The people of the USA elected Donald Trumpet, but they didn’t know that he had a secret plan about destroying and conquering the world. The people of the USA lived in peace until the end of 2017.

Donald broke up with his wife Melania Trumpet. They had arguments all over the year but no one cared. Donald didn’t want anyone knowing that he broke up with Melania, so he closed her in a room in the White House.

Robin Hood also lived peacefully but he was still very mad because he had the least votes out of the three participants. The newspapers made fun out of him. He was secretly in love with Melania but no one knew about this. Melania was in love with him too, but Donald paid Melania money to stay with him. He also knew that a beautiful model could get a lot of votes for him. Once Robin Hood called Melania to see what she was doing, but she didn’t respond and that made him curious. He wanted to figure out what was happening. Luckily he had a meeting in the White House with Donald next week.

The next week they met at the White House but strangely Melania wasn’t there. At the meeting, Donald told Robin that he wanted to nuke Russia and start the third World War. At that moment Robin knew that he has to stop Trumpet and save Melania. He only had a few weeks time to figure out a plan and execute it. His first thought was to tell the people about Donald´s plan but no one believed him. He dint have any ideas what to do but suddenly he thought of a plan.

Hillary Flinton also didn’t win the election and she was also very mad. He called her and she agreed to work with him. Their plan was to put sleeping pills in the chicken that Donald was going to eat for dinner and then steal documents that could prove to the people that Donald isn’t a good man. They were also going to save Melania. After three weeks they were finally ready to execute their plan. It went as planned and Donald was arrested and sent to prison.

The people of the USA decided that Barack Obama was the best man to rule the USA and they elected him for president. Robin and Melania got married and Robin was elected for president in Slovenia, the homeland of Melania. He was a benevolent president and Slovenia became one of the richest countries in the world.

Anžej Krapež, 7. a

Nik Popovič, 2. b

Writing in English MY DAY AS A FAMOUS ACTOR

Yesterday I woke up at 5 o´clock in the morning. I had to be awake, because we were going to film a scene at sunrise. I was very tired and I didn´t want to get out of my big bed. My alarm clock was beeping loudly and I turned it off. I dreamt that I was in Slovenia, Ljubljana. My family still lived there but they came with my super-fast private plane yesterday evening. Suddenly I heard and smelled bacon and eggs that my cook was cooking. That made me stand up. I went to the bathroom. There I took a shower and brushed my teeth. I grabbed my new Samsung Galaxy seven plus and I went to the kitchen. I checked the social media and the news. Suddenly I saw a post about the film that I was acting in. In the post it said, that the film already had 10 million pre-orders and that it broke all records.

I sat down at my big table and my cook brought me my breakfast. It was delicious, but it needed a little salt. Some people liked beans and toast for breakfast but I really hated this combination. The toast got wet from the sauce and it tasted bad. I dressed up but I realised that I only had 5 minutes to get to the beach where we shot the sunrise scene. But I stayed calm and I remembered that I had a teleporter. I appeared at the beach and I scared everyone. We changed clothing and we shot the scene. It was beautiful and we were the first people at the Hollywood beach. It was hot even if it was just the morning. The sea was perfect for swimming. I swam to the buoys.

After all the work the film was almost done. We just needed to film a green screen scene and the editors had to edit the last bits. I could finally relax. But then I saw a shark that was swimming towards me. I was really scared but suddenly there was a really loud noise. The shark started bleeding and it ran away. I realised that someone shot the shark. I swam to the coast and all the other actors laughed because I was that scared. They told me that that event was just another scene and they didn´t tell me about it. They told me that the shark was trained and that they didn´t actually shoot him and he wasn’t hurt.

We went for lunch at a famous French restaurant. I ordered snails filled with a sauce made out of frogs and fish. I tried it just to see what it tasted like.

Surprisingly it was delicious. All of my friends were disgusted that I was eating the snails. We paid a lot but it was worth it. We came out of the restaurant and the beach was full of tourists. I went home just to grab my surfing board and sun glasses. I looked out of the window (I had a beautiful view) and I was amazed of how beautiful Hollywood was. I went to the beach and a fan recognized me. He asked for an autograph and I signed his paper. Then I went surfing and I had fun.

I looked at my watch and it was already six o´clock. The day went by so fast. I grabbed my towel and I went to the Hollywood airport. My parents and my sister came to the entrance and my driver picked them up with my Limo. In the car we talked about the film and I told them about what happened at the beach but they didn´t believe it. It was summer so I didn´t have school. We returned to my house and we had dinner. We had pasta. It was delicious. I was very tired and I went to my bed. Then suddenly I received a call that the film was finished and the next day I needed to be at the premier of the film … I was so tired that I fell asleep in the middle of the phone call.

Anžej Krapež, 7. a

Marija Stakhovskaja, 9. b, Krajina

Lena Kogoj, 9. a, Krajina

Nogomet NOGOMETNI KLUB OLIMPIJA Nogometni klub Olimpija Ljubljana, krajše NK Olimpija, ali samo Olimpija, je drugi najboljši slovenski nogometni klub.

NK Olimpija je bil ustanovljen leta 1911. Olimpija je bila udeleženka jugoslovanske lige. Leta 1970 se je uvrstila v finale Jugoslovanskega pokala. Po osamosvojitvi Slovenije je kar štirikrat osvojila naslov državnega prvaka oz. Slovenskega prvaka. Nazadnje so osvoji naslov državnega prvaka leta 2016.

Strnjene vrste moštva Olimpija 1986

Moštvo Olimpije kot državni prvaki leta 2016

INTERVJU S SEDANJIM NOGOMETAŠEM NK OLIMPIJE KENANOM BAJRIČEM Kenan Bajrić je rojen 20. 12. 1994 v Ljubljani.

Glavna odlika izjemno nadarjenega centralnega branilca je vsestranskost, saj lahko enako kakovostno igra tudi na položaju defenzivnega vezista in levega bočnega branilca.

V sezoni 2015/2016, ko so Zmaji v Ljubljano vrnili naslov državnih prvakov, je zbral 21 nastopov in dosegel en zadetek ter prispeval 3 asistence.

Zakaj si se odločil, da boš v svojem življenju nogometaš?

Ker sem, že od malih nog vedno bil z nogometno žogo v roki in ta šport mi je zelo všeč.

Na kateri poziciji se najboljše znajdeš?

Najboljše se znajdem na štoperju.' (Naloga branilca je ustaviti nasprotnika napadalci v svojem poskusu, da bi dosegli cilj.)

Ali imaš vzornika v svoji ekipi? Koga?

Moj vzornik je že dolgo časa bil Aris Zerifović, ker ima talent za nogomet in je zelo spreten pri nogometu.

Za kater klub navijaš, razen NK Olimpije? Zakaj?

Razen Olimpije, navijam za Galatasaray, ker se mi zdi ta klub kot neka prava nogometna družina in seveda tudi denarja je veliko.'

Belma Bečić, 9. b

Intervju z ravnateljem iz Estonije V mesecu novembru je na naši šoli gostoval Raino Liblik.

Sam je raziskoval organiziranost slovenskega šolskega sistema, šolski novinarji pa smo mu zastavili nekaj vprašanj.

How do you feel in our school?

Great. It's such a nice atmosphere and also the teachers and management are great.

Would you change anything about it?

It’s hard to say so. I’ve been here for ten days so I can’t say what has to be changed. Every school has some things that seem very great and some things seem just good. Every school is its own place and it’s not honest to say you need to change something.

I’m not ready to say it now.

Have you found anything in our school that you could change in yours?

Yes of course. There’s a reason why I came here. Like I’ve said before every school has something what is impressive. For me it is good, how this school has gifted students who are more talented and the ones that try very hard and want to study and learn more. It is good to see how your school is trying to change some learning methods and it is important, because I think our society is now changing, it is not like it was 20 or 30 years ago and that is good. I mean now the information is coming from everywhere, not just from teachers. It is awesome, how students connect through different subjects. I also like the school by its looks. It looks like a flat house and it’s warm and I think that it is very comfortable to be here.

Do you think, that you’ve received a nice welcome here in our school?

Yes. Actually all schools where I’ve visited… I started in Grammar school Vič… everywhere I went, everyone was nice to me. Students and teachers. Everybody was very welcoming and I feel like you really accept me.

Do you like Slovenia?

Of course. It is almost like my home land. It is not so big (I mean it is quite big, yet still not enormous).

Here are a lot of interesting sightseeing places and I really like it. The most important thing is, that most of the time that I spend here the temperatures were great.

Did you enjoy teaching us about your country?

Yes, of course. It is always good to teach about your country and spread the knowledge. For me, and many students it is interesting what I am talking about.

Do you also teach at your school?

Yes, I do. I teach sports (physical education).

Do you have any other rules in your school, that maybe are not used in our school?

Like I have said. Many things are similar and of course we have some different rules and of course I saw some differences here in “osnovna šola”. Every school was different and they all were good. At my school students from 1st to 6th grade use school uniforms, that I don’t here, it is different. Also like I have said the houses look different. Here is just one floor in my school there are more and so on.

Nothing can be the same.

Lana Jehart, 8. b in Maša Kraljič, 9. b

Izbirni predmeti Se kdaj vprašate zakaj sploh potrebujemo izbirne predmete? Se vam zdi nesmiselno porabljati čas za take stvari?

Zakaj nam bo koristil? Želite, da bi vam kdo končno odgovoril na vprašanja, ki vas morijo glede tega? Poskusila vam bom odgovoriti na neodgovorjena vprašanja in vas s tem pustila z mogočimi sledmi drugih vprašanj.

Kaj je izbirni predmet?

Izbirni predmeti so način prilagajanja osnovne šole, individualnim razlikam in interesom učencev. So priložnost, da se učenci pri teh predmetih po lastni izbiri izkažejo, razvijajo svoje sposobnosti ter jih nadgrajujejo. Šola mora ponuditi pouk različnih vrst. Ponuditi mora izbirne predmete na več področjih in ne le na enem. Na seznamu ponujenih izbirnih predmetov morajo biti predemti iz naravoslovnega in družboslovnega področja.

Kako poteka pouk izbirnega predmeta?

Pouk izbirnega predmeta je na urniku eno uro na teden, razen izbirnega tujega jezika, ki je na urniku dve uri na teden. Nekatere vsebine (npr. turistična vzgoja) lahko tečejo izjemoma tudi strnjeno izven rednega urnika (ogledi, izleti ...). Obisk pouka izbirnih predmetov je obvezen, predmeti se ocenjujejo s številčnimi ocenami od 1 do 5.

Zakaj imamo izbirne predmete?

Izbirne predmete imamo le v našo korist. Če te zanima nekaj, kar ne spada pod osnovno izobrazbo, lahko preveriš če je mogoče izbirni predmet na to temo. Z izbiro tega predmeta si zagotoviš neko novo znanje, ki te dejansko nauči nekaj o tem kar si želiš izvedeti.

Se vam zdijo izbirni predmeti nesmiselni in potrata časa?

No, niso. Kot sem že prej napisala se lahko naučiš nekaj več kot le osnovo. Mogoče imate res manj časa in veliko naloge, zato se potrudite izbrati tiste predmete, ki vam bojo lahko pomagali v prihodnosti. In ne pozabite: ne izbirajte na izštevanje saj lahko pristanete nekje, kjer ne boste razumeli, kaj se dogaja ali pa sploh ne boste vedeli kaj ta predmet je!!!

Zakaj nam bi lahko izbirni predmeti koristili?

Kot ste mogoče lahko prebrali že med zgornjimi vrsticami, nam izbirni predmet razkaže nekaj neznanega, nekaj kar bi nam lahko koristilo v prihodnosti. Z njim si lahko razširimo možnosti za različne poklice ali pa ugotovimo, da to ni nekaj takega, kar nam bi bilo pisano na kožo zato to ne bo naš poklic. Zdaj veste kaj se meni zdi pomembno. Prosim ne pozabite DELAJTE KAR ŽELITE in ne izštevajte možnosti ampak se poskušajte čim bolj približati tistemu, kar se vam zdi zanimivo in vredno vašega časa.

Za mnenje sem vprašala tudi učiteljico Katjo Rovan, ki uči izbirne predmete povezane z računalništvom.

ALI STE TUDI VI IMELI IZBIRNE PREDMETE, KO STE HODILI V ŠOLO IN KATERE STE SI IZBRALI? Odgovor: »V osnovni šoli ne, v srednji pa ja. Če se prav spomnim sem izbrala računalništvo in dodatno matematiko.« ZAKAJ STE SE ODLOČILI DA BOSTE POUČEVALI IZBIRNI PREDMET IN KAJ JE VAŠ CILJ DA NAS S TEM NAUČITE? Odgovor: »Glede na to, da sem učiteljica matematike in računalništva, v vsakem primeru učim izbirni predmet, ker je računalništvo izbirni predmet. Učence želim pripraviti do tega, da se ne bi bali računalnikov in, da bi jih znali tudi doma sami uporabiti.« KAJ SE VAM ZDIJO POZITIVNE IN KAJ NEGATIVNE LASONOSTI IZBIRNIH PREDMETOV? Odgovor: »Pri pozitivnih lastnostih je sigurno zanesljivo, da vsak lahko izbere kar ga zanima. Negativno pa je, da mnogo učencev izbirnih predmetov ne jemlje resno.« ALI SE VAM ZDIJO IZBIRNI PREDMETI POMEMBNI IN ZAKAJ? Odgovor: »izbirni predmeti so pomembni ker na ta način lahko razširimo količino znanj, ki jih imajo učenci možnost dobiti.« KAKO SE VAM ZDI, DA SE POUK IZBIRNIH PREDMETOV RAZLIKUJE OD NAVADNEGA? Odgovor: »Sam potek pouka poteka bolj sproščeno, v smislu, da smo lahko bolj svobodni in je tudi bolj zanimivo.« ALI IMATE KAKŠEN DRUGAČEN PRISTOP K UČENJU IZBIRNEGA PREDMETA KOT PRI UČENJU OBVEZNEGA PREDMETA? Odgovor: »Ja imam. Pri izbirnem predmetu sem manj stroga in dopuščam več sproščenosti v razredu. Seveda do neke meje.« Lana Jehart, 8. b

Vzgojni predmeti RAZMISLEK O OCENAH PRI PREDMETIH: GLASBENA UMETNOST, ŠPORTNA VZGOJA IN LIKOVNA UMETNOST

Moje mnenje je, da so ti trije predmeti (ki se včasih niso številčno ocenjevali; ocene so bile zelo uspešno, uspešno in manj uspešno) koristni za splošno izobrazbo. Namen učenja pri teh predmetih je, da se naučimo vsaj osnov. Športna vzgoja nam koristi, saj se gibamo in pridobivamo oziroma ohranjamo minimalno kondicijo.

Da smo telesno aktivni, koristi tudi našemu zdravju.

Pri likovni umetnosti lahko izrazimo našo domišljijo in ustvarjalnost.

Glasbena umetnost nam da znanje in osnove za petje, poznavanje slovenskih ljudskih pesmi, glasbil, notnih zapisov, glasbenih ustvarjalcev …

Vsi ti predmeti so in morajo biti zabavni, pri njih se lahko sproščamo.

Anketa učencev

Anketiral sem nekaj učencev sedmega razreda OŠ Mirana Jarca.

Dvajsetim učencem sem zastavil vprašanje, če bi hoteli, da se ocenjuje določen predmet.

Anketa je bila anonimna.

likovna umetnost šport glasbena umetnost

seveda, da mogoče, ne nikakor, sploh ne vem, saj je ampak saj je zakaj ta predmet super lažje pretežko obstaja 1 2 3 5 7 2 9 6 2 2 1 0 2 1 6 7 3 1

Analiza ankete

Predlog

Iz ankete lahko sklepamo, da je najbolj priljubljen predmet športna vzgoja, pri tem predmetu je največ učencev za to, da bi se predmet ocenjeval.

Meni bi se zdelo najbolj pošteno, da bi pri teh predmetih ocenjevali trud in napredek. Tudi standardi ocenjevanja oz. potrebnega znanja bi lahko bili nižji.

Pri likovni vzgoji pa največ učencev meni, da bi bilo bolje, da se ne bi ocenjevala in, da je pri predmetu težko dobiti dobro oceno.

Moj predlog je, da bi si vsak učenec izbral enega od teh predmetov, ki bi se ga ocenjevalo.

Pouk pri ostalih dveh predmetih bi morali obiskovati, ne bi pa bili ocenjeni.

Timon Novšak, 7. a

Uporaba mobilnih telefonov v šolah V članku opisujem svoje mnenje in navajam podatke o uporabi mobilnih telefonov v šoli, o prednostih in slabostih njihove uporabe in seveda, kar je najpomembnejše - zakaj so sploh prepovedani.

Uporaba mobilnih telefonov je postala nekaj tako običajnega, da si vsakdana brez njih skoraj ne znamo več predstavljati.

Mobilni telefon že dolgo ni več samo običajni telefon, temveč je z njim mogoče početi tudi mnogo drugih stvari; otroci veliko uporabljajo splet, pošiljajo SMS-e, gledajo filme, igrajo igrice, poslušajo glasbo, uporabljajo fotoaparat in snemajo, kar pa v šolah ni dovoljeno.

Mobilni telefoni so na večini šol prepovedani. Na to opozarjajo številni plakati in znaki, ki so na različnih mestih po šolah.

Mobilni telefoni so prepovedani tudi na naši šoli, OŠ Mirana Jarca. Tudi na naši šoli na to kažejo ustrezni znaki. Uporaba mobilnih telefonov je na šoli prepovedana od 8.20 do 13.30 ure. Če uporabljaš telefon v omenjenem času, ti lahko učitelj vzame mobilni telefon in ga pospravi. Mobilni telefon pa lahko starši učenca prevzamejo v tajništvu. V šoli morajo biti mobilni telefoni v času pouka ugasnjeni in pospravljeni v torbi.

Prav tako je uporaba mobilnih telefonov prepovedana na športnih dnevih in taborih, saj potekajo v sklopu pouka oziroma v njegovem času.

Vedno več šol pa mobilne telefone in v zadnjem času tudi tablice, vključuje v učne procese, ki so namenjeni za pridobitev različnih podatkov, ki so pri pouku potrebni. Kljub temu, da uporaba mobilnih telefonov pri pouku prinaša številne prednosti, se je vseeno potrebno zavedati tudi številnih nevarnosti.

Pri uvajanju mobilnih telefonov v učni proces je potrebno upoštevati obstoječo zakonodajo in pravilnike. Pravilnik o šolskem redu za šole dovoljuje šolam, da v šolskih pravilih same določijo pravila uporabe osebnih naprav za povezovanje s podatkovnim in telekomunikacijskim omrežjem, kamor sodijo tudi mobilni telefoni. Zanimivo je, da so mobilni telefoni prepovedani v kar dveh tretjinah vseh šol in ta številka se povečuje.

Strinjam se s prepovedjo mobilnih telefonov v času pouka, vendar mislim da bi bilo bolje, če bi otroci lahko uporabljali mobilne telefone v času odmora. Trdim, da bi bilo bolje, če bi učitelj učencu vzel mobilni telefon in mu ga po koncu pouka vrnil.

Leon Modic, 9. a

Zlati bralci Bralna značka poteka od 1. do 9. razreda. Vsako leto moramo prebrati določeno število knjig oziroma se naučiti določeno število pesmic.

Učenci, ki so v vseh 9. letih uspešno končali bralno značko se imenujejo ZLATI BRALCI. Za njih pa se vsako leto organizira celodnevni izlet, ter prireditev v Cankarjevem domu.

V Sloveniji je Zlatih bralcev postalo približno 40%, na naši šoli pa je Bralno značko zaključilo okoli 20%.

Po Sloveniji v osnovnih šolah največ berejo učenci prve triade, kar 96%, z leti pa se to število zmanjšuje.

Letos smo zlati bralce naše šole skupaj z zlatimi bralci iz drugih šol iz bližine odšli v Lipico, Gradež ter obiskali grad Miramare.

Naša prva postojanka je bila Lipica. Tam smo bolje spoznali našo domorodno vrsto konj – lipicance, jih občudovali ter si ogledali tudi muzej Lipice.

Ko smo si v Lipici ogledali vse kar se je dalo smo se napotili proti Gradežu (po italijansko Grado). Tam smo spoznali zgodovino mesta, se sprehodili po plaži in sami raziskali mesto ali pa odšli na pravo Italijansko pico.

Naša zadnja postojanka pa je bil grad Miramare. Ogledali smo si notranjost gradu ter uživali ob pogledu na čudovito urejen grajski vrt, ter okusili domač italijanski sladoled.

Konec maja smo se ZLATI BRALCI naše šole skupaj z ostalimi Zlatimi bralci udeležili tudi zakjlučne prireditve v Cankarjevem domu. Na prireditvi nas je zabaval Boštjan Gorenc - Pižama Vsi pa smo prejeli tudi knjigo z naslovom Od genov do zvezd, ki jo je napisal Sašo Dolenc.

Našo šolsko knjižničarko Simono Perovšek smo vprašali nekaj vprašanj o bralni znački na naši šoli.

Ali se Vam zdi da se število Zlatih bralcev na naši šoli iz leta v leto spreminja? Število Zlatih bralcev na naši šoli je zelo majhno glede na število bralcev v prvem razredu. Upad je precej velik. Tako da jih ostane približno 20%, je pa ta številka enaka skoraj vsako leto in se ne spreminja tako zelo.

Ali ste bili tudi Vi Zlata bralka?

Ne spomnim se. Ne vem, če smo mi takrat imeli naziv Zlati bralec.

Ali si učenci pogosto sposojajo knjige v naši knjižnici in ali se to skozi leta spreminja?

Mlajši učenci si sposojajo veš v šolski knjižnici, starješi pa tudi že v drugih knjižnicah.

Maša Kraljič, 9. b

Ocene knjig V mesecu novembru je našo šolo obiskal Boštjan Videmšek, novinar in poročevalec iz vojnih območij.

Pripovedoval nam je o svojih poteh, doživetjih in izkušnjah z begunci. Ker se je odpovedal svojemu honorarju, je naša knjižničarka s tem denarjem kupila nove knjige za šolsko knjižnico.

Te knjige sem temeljito prebrala in o njih napisala kratke vsebine pa tudi moje ocene. Po mojem mnenju so kot nalašč za počitniško branje – odnesle vas bodo v preteklost, na druge konce sveta, v nove svetove in življenja, ki si jih mi sploh ne moremo predstavljati.

Nikoli ne reci, da te je strah Št. strani: 272 Leto izida: 2016 Založba: Mladinska knjiga Ocena: +++++ Samiina največja želja je, da bi lahko tekla in da bi enkrat v teku lahko zastopala svojo domovino Somalijo na olimpijskih igrah. Trenira iz dneva v dan in za uresničitev svojega cilja je pripravljena narediti vse. Ker pa v Somaliji divja vojna, se razmere vsak dan bolj zaostrujejo in Samia zato trenira le ponoči, z burko in v nemogočih razmerah.

Vendar ne odneha in kmalu je sprejeta v somalsko reprezentaco ter nastopi na olimpijskih igrah v Pekingu. Ko spozna življenje drugih športnikov, ugotovi za kaj vse je prikrajšana. V iskanju boljšega življenja se poda na dolgo in težavno pot v Evropo.

Knjiga je zelo dobro napisana in nas podrobno seznani z življenjem na drugem koncu sveta, vojno in begunci. Z njeno pomočjo bolj razumemo situacijo beguncev in jim zato lahko lažje pomagamo. Zelo jo priporočam.

Igor Karlovšek: Teci! Št. strani: 248 Leto izida: 2016 Založba: založba Miš Moja ocena: +++ Petnajstletna Barbara po šoli dela v podjetju Bojana Planinca, ki je tako v poslovnem kot v političnem svetu nadvse pomemben človek. Nekega dne jo Planinc spolno napade, za razliko od ostalih deklet, ki jih je Planinc že pridadel, pa se

Barbara odloči, da tega ne bo pometla pod preprogo. S svojo mamo, ki ji stoji ob strani, se obrne na policiijo in sodišče. Ker pa je Planinc na zelo pomembnem položaju, poskrbi, da ji nihče ne verjame, na koncu pa ji vzame tudi pravico do teka, njene največje ljubezni. Zato se Barbara odloči, da bo na sodišču zmagala za vsako ceno.

Knjigi sem dala tri zvezdice, ker se skozi zgodbo nisem mogla dobro povezati z glavno junakinjo, kakor je značlno za odlične knjige. Vseeno pa je knjiga vsebinsko zelo zanimiva.

Priporočala bi jo starejšim bralcem.

Ocene knjig Sarah Cohen-Scali: Max Št. strani: 406 Leto izida: 2015 Založba: Cankarjeva založba Moja ocena: +++++ Knjiga govori o življenju dečka Maxa od rojstva pa do devetega leta starosti, v času druge svetovne vojne. Max se je rodil v okviru Hitlerjevega programa Lebensborn, s katerim so nacisti želeli ustvariti čistokrvno arijsko raso, ki bi po zmagi tretjega rajha zavladala svetu. Že kot dojenčka so ga ločili od mame in ga vzgajali v posebnih domovih, kjer naj bi iz njega naredili pravega nacista. Ker se je rodil točno na Hitlerjev rojstni dan, je že od rojstva naprej deležen posebne pozornosti, zato mu kmalu zaupajo posebno nalogo.

Knjiga je zelo dobro napisana in brez težav se vživimo v zgodbo. Postavljena je v težke čase, je žalostna in na trenutke tudi grozna. Kljub temu mislim, da je prav, da jo preberemo, saj opisuje del zgodovine, ki se ne bi smel nikoli več ponoviti. Na koncu vas zagotovo ne bo pustila ravnodušnih.

Anne-Laure Bondoux: Čas čudežev Št. strani: 207 Leto izida: 2014 Založba: Mladinska knjiga Moja ocena: +++++ Knjiga govori o odraščanju malega francoskega dečka, Kumajla. Ko v železniški nesrči izgubi mamo, zanj poskrbi Glorija. Postane njegova nadomestna mama in vsak večer mu pripoveduje zgodbo o svojem življenju doma v Kavkazu ter o iztiru vlaka, kjer ga je spoznala. Ker pa na Kavkazu divja vojna, sta prisiljena zbežati in za svoj cilj si postavita Francijo, da bi poiskala Kumajlove sorodnike. Ko Kumajl naenkrat v Franciji ostane sam brez Glorije, ugotovi, da mu je marsikaj prikrila in zamolčala.

Knjiga mi je bila zelo všeč. Opisuje dolgo pot, ki jo morajo opraviti begunci, če želijo pobegniti pred starim življenjem in si ustvariti boljšega. Je zanimiva, napeta ter z nepričakovanim koncem. Toplo priporočam mlajšim, kot tudi starejšim bralcem.

Ocene knjig Žiga X Gombač: NK Svoboda Št. strani: 184 Leto izida: 2016 Založba: založba Miš Originalni jezik: slovenščina Moja ocena: ++++ Anej in Sabi sta se po naključju srečala v Grčiji na morju in se spoprijateljila. Kljub temu, da Anej prihaja iz Ljubljane in je v Grčiji na počitnicah, pa je begunec, ki iz rojstne Sirije beži pred vojno, sta se hitro ujela – še posebej ju je združevala strast do nogometa.

Težave so nastopile, ko je moral Anej nazaj domov v Ljubljano in mu je mama prepovedala druženje s Sabijem. Kljub temu pa se Anej ni vdal in je z očetovo pomočjo poskušal Sabiju pomagati, kakor se le da.

Knjiga ima sicer dobro vsebino, je dobro napisana, vendar sem jo slabše ocenila, ker so mi bile ostale toliko bolj všeč. Priporočala bi jo vsem nogometnim navdušencem, pa tudi ostalim.

Alen Mešković: Ukulele jam Št. strani: 381 Leto izida: 2016 Založba: založba Miš Originalni jezik: danščina Prevajalec (iz hrvaščine): Damijan Šinigoj Moja ocena: +++ Ko je končno nastopilo poletje 1992, ki se ga je Miki tako veselil, mu načrte prekriža vojna.

Namesto, da bi užival v dolgem in vročem poletju doma v Bosni in se družil z bratom Nenom, ki je prišel z fakultete domov, ga po vojaških spopadih s starši pošljejo v begunski center ob hrvaški obali, Neno pa konča v srbskem ujetništvu. V novem okolju si Miki poskuša najti nove prijatelje in urediti svoje življenje. V uteho mu je predvsem glasba – najprej tista, ki jo je poslušal brat Neno, potem pa glasba, ki jo je poslušal s prijatelji v klubu Ukulele.

Knjiga mi je bila všeč, vendar prikazuje življenje, kot ga (še) nismo vajeni (vsaj jaz ne). Verjamem, da bi jo marsikdo drug razumel drugače od mene in jo tudi drugače ocenil.

Lucija Jagrič, 8. b

Izdelki učencev pri pouku tehnike

Špela Berus, 8.b, Električni avtomobilček iz akrilnega stekla

Liam Koprol, 8.b, Izdelek iz kovin – batna tlačilka

Aljoša Jehart, 6. b, Katapult

Izdelki učencev pri pouku tehnike Naomi Uma Zorman, 6.b, Mobile s sovicami

Gaber Šilc, 6.b, Jadrnica

Živa Cvitkovič, 6.a: Spust kolesa po sistemu mostičkov

Za konec Konec šolskega leta je, to super je zelooo, ker prevroče vsem je že, so vrata kar odprta.

Na počitnice vleče nas, na morje in v hribe, da se bomo igrali spet in dobro se naspali.

Do septembra nasvidenje in dobro se imejte, ko se bomo pa srečali, veselo se nasmejte.

(Na melodijo ljudske pesmi Dekle je po vodo šlo)

Gaj Brus, 7. a, Originalni linorez

Tian Halb, 8. a, Abstraktna kompozicija

Borut BonÄ?ina, 8. a, abstraktna kompozicija