Mozaik december 2015 web by Karmen

N5 o

praznična izdaja

GLASILO

SREDNJE ŠOLE CRNOMELJ

DECEMBER 2015

#5 No. MOZAIK Mozaik je delo učencev Srednje šole Črnomelj, je literarni prispevek, je informativno glasilo, je način širjenja novic, je uporniški tekst, je serijska publikacija, je združitev slike in teksta, besedne in likovne umetnosti in je razvedrilo učencem ter uslužbencem Srednje šole Črnomelj. To je peta, redna izdaja Mozaika, in sicer praznični izvod. Mozaik ustvarjajo in urejajo dijaki Srednje šole Črnomelj pod mentorstvom profesorja Miroslava Pluta. Zainteresirani za sodelovanje pri novinarskem ustvarjanju ste vabljeni, da se nam pridružite. Uredniški aktiv Mozaika

KAZALO 7

UVODNIK

Že četrt stoletja pod zanesljivo roko Intervju z Margaretko Šavli

Praznični Zagreb Umetnostno-zgodovinska ekskurzija Dejavnosti Kluba belokranjskih študentov

10 na kratko

Adele: 25 Novi album vokalne dive

33 let in 33 dni v knjižnici Intervju z Miro Trifković

Društvo sokolske mladine Bela krajina

Kotiček za punce

Novost v knjižnici Intervju z Nevenko Dragovan Makovec

Praznični užitki ali nasveti za decembrske dni

Zbornica se predstavi ali profesorski leksikon

Malenkosti štejejo

Kratkovidno bi bilo narediti nič Intervju z Janjo Jankovič

Vztrajajte pri tem, kar imate radi, čeprav je veliko vzponov in padcev Intervju z Jernejem Kozanom

Rahlo škrbasta, pokvečena poezija

Praznično okrašena mesta Graz, Venezia, Budapest, Wien

Mala veganska kuhinja

ZAGOVOR

Najprej zrolaj, nato obsojaj

Sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije Gledališki abonma v MGL

Delovni oddih v Termah Čatež Priprave na nemško jezikovno diplomo DSD

Dobrodelnost nas izpolnjuje

Novice na temo ekologije

Aut neca aut necare Ubij ali bodi ubit

opet smo tu, blizu konca in blizu začetka. Ampak misel na slednje je ljubša, mar ne? Pred nami je nekaj posebnega, nepričakovanega, nekaj še neizživetega. Priznam, sama se velikokrat bojim konca, ker me je enostavno strah, kaj bo prinesel. Pa vselej znova spoznam, da začetek le ni tako grozljiv kot se zdi na prvi pogled. Nasprotno, največkrat je kakor veter, ki prinese novo svežino. V življenju so potrebne spremembe. Včasih so to lepe, drugič malo manj. Vse pa nosijo neko sporočilo. In ravno tiste, ki na prvi pogled niso ravno najbolj prijetne, v življenju pustijo največje sledi. To so lekcije in izkušnje, nekaj tistega, kar nas ovrednoti in nam da smisel za naprej. Vse pa je veliko lažje, če so okrog nas pozitivne misli ter osebe, ki jih imamo radi in, ki nam vračajo to ljubezen. Ravno december je čas, ko si namenimo prijazno besedo, topel objem, iskren pogled in kar je najpomembnejše, vlivamo si upanje, zastavljamo nove cilje in razmišljamo o željah v prihodnosti. Ampak zakaj tega ne storimo večkrat? Tudi takrat, ko bo konec prazničnega vzdušja in bo ugasnil sijaj vseh teh luči, se moramo imeti radi in si to tudi na glas priznati. Oguljena misel, a njeno sporočilo je tako edinstveno in dragoceno. Z eno besedo je bistvo današnjega sveta, ki je polno sovraštva, kjer ljubezen izgublja svoj sijaj in pomen. Naj bo vsak dan, vsak začetek, vsak trenutek priložnost za nekaj novega, drugačnega in boljšega. Tudi takrat, ko ne gre. Vse to je življenje. Za uresničitev vseh teh ciljev in želja pa je potrebna volja, predanost in prava pot. Naj bo takšna tudi vaša, obdana z zdravjem, optimizmom, srečo, veseljem in njo - ljubeznijo. glavna urednica Petra Mišica

argaretka Šavli poučuje kemijo na naši šoli že od leta 1987. Ima jo rada in v njenem poznavanju vidi veliko vrednost. Na to pot jo je pripeljala ljubezen do naravoslovja, čeprav študij kemije ni bila njena prva izbira. Kot sama pravi, se je v tem delu našla in ga zelo rada opravlja.

Intervju s profesorico kemije Margaretko Šavli PRIPRAVILA

PETRA MIŠICA

Kemija na splošno pri Slovencih ni najbolj priljubljena, vendar na naši gimnaziji se zdi to izjema, saj gre veliko dijakov študirat nekaj v povezavi s kemijo. Kako si to razlagate? Mislim, da je več razlogov za takšne odločitve. V zadnjem času je nam naravoslovcem naklonjena tudi situacija v družbi, kar pomeni, da so diplomanti naravoslovno tehničnih fakultet lažje zaposljivi in se tudi zaradi tega dijaki več odločajo za te študije. Za naš belokranjski prostor je prav gotovo izjemnega pomena tudi bližina tovarne KRKA, kjer veliko naravoslovcev dobi službo, predvsem kemiki, farmacevti. Glede plače je seveda ta služba zelo zaželena. Upam pa tudi, da nek določen vpliv na to izbiro imam tudi sama. Mislim, da dijaki začutijo, da imam kemijo rada in da vidim v znanju, poznavanju kemije veliko vrednost. Posebej tisti, ki so za naravoslovje nadarjeni mogoče zaznajo ta moj entuziazem in tako izberejo enega izmed teh študijev. Kaj je Vas pripeljalo na pot kemika? Predvsem ljubezen do naravoslovja. Od nekdaj sem bila že zelo naravoslovno usmerjena in sem imela rada matematiko, naravoslovne predmete, tako se mi je kemija zdela izbira, s katero si najlažje zaposljiv.

Kakšne izkušnje in spomine imate iz gimnazije, ki ste jo obiskovali v letih 19721976? Zelo lepo mi je bilo, mislim, da so to najlepša leta v mojem življenju. Z gimnazijskimi sošolci smo še danes zelo povezani, tudi veliko se nas je vrnilo nazaj v to okolje. Če jo primerjam z današnjimi časi, dijaki nismo bili kaj dosti drugačni od vas. Drugačno je bilo samo šolanje, saj pravil praktično nismo poznali, ker jih ni bilo. Profesorji so delali v skladu s svojo vestjo in mi smo jim morali zaupati, tako je delo teklo. Kar se dijakov ter razreda tiče, pa smo bili znani za tak zelo naporen razred. Vpisalo se nas je okrog 70 v prvi letnik, in v tretjem letniku so nas spravili na dva razreda, 50 nas je ostalo, 20 je bilo osipa iz drugega v tretji letnik. Tisti, ki smo ostali, smo se potem na dva razreda razdelili in z nekimi redkimi izjemami, ki so potem še ponavljali, smo dokončali gimnazijo. Bili smo dobri dijaki, pridni, ampak tudi borbeni. Veliko smo si privoščili, borili smo se za svoje pravice, tako

kot vi danes. Tako, da smo si bili kar precej podobni. Še potem, ko sem prišla v službo in sem se takrat srečala s svojimi prejšnjimi profesorji, smo se pogosto pogovarjali o tem, in velikokrat so mi rekli, da smo bili sicer prijetna generacija, ampak zelo naporna. Zakaj ste se odločili za študij kemije? Moja prva izbira je bil študij medicine. Šla sem tudi na informativni dan zaradi tega, ker tisti, ki je dober v naravoslovju, se zelo pogosto odloča za ta poklic, saj je zelo ugleden. Po informativnem dnevu sem se takoj odločila, da to ni zame. Tam so nas peljali, mislim, da na patologijo, in so nam skratka predstavili tisto temačno stran medicine. Najbrž je bil namen ta, da vidimo, da medicina ni samo bela halja in ugled, ampak tudi marsikaj slabega, zato se nisem odločila za ta študij. Potem sem razmišljala o matematiki, vendar se nisem videla kot učiteljica. Se mi je pa zdelo, da če si matematik, si težko kaj drugega kot učitelj. To pa mi je bilo tedaj, takoj po gimnaziji, nepojmljivo, da

„Učitelja morajo dijaki enkrat preklinjati. Ali ga preklinjajo v srednji šoli, ker je prezahteven, ali pa ga preklinjajo pozneje, ker je bil premalo zahteven in nimajo nobenega znanja. Takšna je naša usoda.“

bi delala v šoli, ker je bil ta stik s profesorji, ki so tudi, ko sem bila jaz gimnazijka, z nami precej trpeli in se mi je zdelo, da se jaz ne bi dala na tak način zafrkavati ter da to ne bo moje poslanstvo. Tako je ostala še kemija kot en tak predmet, kjer lahko delaš v industriji, velika je tudi potreba po kemikih, in je naravoslovje z veliko kemije, fizike, matematike, skratka to kar je meni ustrezalo. Kako je potekal študij, imate nanj lepe spomine? Študij mi je bil kot nekakšen podaljšek gimnazije in nanj imam zelo lepe spomine. Bilo nas je malo vpisanih v prvi letnik, nekje okrog 50 študentov. Imeli smo zelo pristne stike z asistenti, s profesorji in med seboj. Ogromno časa smo preživeli na fakulteti, ker smo imeli veliko vaj, tako da je bilo med nami res veliko druženja. Sicer se je potem v drugem letniku skupina približno prepolovila, ampak tisti, ki smo ostali, smo prišli skupaj do konca. Še danes se srečujemo, izmenjujemo izkušnje, skratka smo kot en srednješolski razred. Tudi kar se težavnosti tiče, nisem nikdar imela občutka, da je študij težak. To sem delala rada in zato se mi ni bilo težko učiti. Kljub vsemu smo bili zelo obremenjeni, da ne bi sedaj zgledalo, da je bilo vse to z levo roko. Veliko časa smo namenili študiju, pa tudi »žurirali« smo, česar v srednji šoli nismo smeli, pa smo si potem privoščili. Vam je bilo mogoče kdaj žal za takšno odločitev? Ne, nikoli mi ni bilo žal. Včasih rečem dijakom, da ni tako zelo pomembno, kaj si izbereš za študij, ampak pomembno je, da tisto, kar zbereš, potem delaš rad in s srcem. Meni res ni bilo nikoli žal. Sprva sem nekaj let delala v industriji in sem imela zelo rada svoj posel. Potem me je naključje pripeljalo v

šolo, kjer sem nameravala ostati samo nekaj let, pa se je izkazalo, da to traja trideset let. Enostavno sem se našla tukaj, rada delam to in najbrž bom tukaj tudi dočakala pokoj. Poučujete na dokaj majhni šoli. Kakšne so po Vašem mnenju slabosti oziroma prednosti majhnih šol? Mislim, da je več prednosti. Mogoče bo malo klišejsko zgledalo, ampak res se mi zdi, da na takšni majhni šoli se da stvari dosti bolj enostavno organizirati. Če karkoli vrže delovni ritem iz osnovnih tirnic ali se kaj dogaja na šoli, smo vsi profesorji o tem zelo hitro obveščeni, sklepčni, tako ni nobenih presenečenj, vsi vemo, kaj se dogaja, sprejmemo in gremo po teh tirnicah. Tudi zelo fleksibilni smo, kar je dobro. Dijake obravnavamo mogoče bolj individualizirano kot ponekod drugod. Hitro se zazna nekatere težave, ki jih posamezniki imajo in se odreagira. Stiki s starši so zelo dobri, tudi privatno se z marsikaterimi poznamo. Veliko lažje se komunicira, kot pa če je to tista velika distanca med dijaki in učitelji. Pa seveda domačnost, bližina šole, to, da se vsak dan vrnete domov k staršem, se jim potožite, ker v šoli ste v glavnem vsi taki zelo močni, nič vas ne prizadene, doma pa je potem vsega in če si sam nekje v enem drugem kraju ter se nimaš komu zjokat, je težko. Pri slabostih bi pa vendar eno stvar izpostavila, ker imam tak predmet, da smo zelo vezani na eksperimentalno delo, če želimo z dijaki narediti še kaj več. Velikokrat sem zavidala svojim kolegom, ki poučujejo recimo na ljubljanskih šolah, ker imajo zelo blizu inštitute, fakultete in ljudje so zelo pripravljeni na sodelovanje s srednjimi šolami in tako njihovi dijaki to počnejo v svojem prostem času, hodijo delat raziskovalne naloge na te inštitucije. Pri nas pa je to povezano s prevozi, s ceno, z denarjem in

vzame ti veliko časa, skratka teh možnosti imamo manj. Če kdo misli, da bo pozneje zaradi tega prikrajšan, se moti. To, da prihajate iz take šole, boste pozneje odkrili, da je bolj prednost kot pomanjkljivost. Tudi mi, ko smo prišli v Ljubljano, smo se počutili kot eni „grdi rački tam od nekod“ in tudi Ljubljančani so nas gledali na tak način, saj so imeli občutek, da več znajo, se bolje znajdejo in so bolj spretni. Na koncu pa se je izkazalo, da smo marsikaterega pustili za sabo in smo odkorakali v višje letnike, oni pa ne. Tako da primanjkljaja ni bilo nobenega, brez strahu,

kompenzirajo s tem, da se dijaki dopolnjujejo na inštitucijah, ki so v bližini. Mi te možnosti nimamo, ampak mislim, da kljub temu dijaki tukaj dobijo osnovne prijeme laboratorijskega dela. Naši študenti se običajno pohvalijo, da so v laboratorijih zelo spretni, veliko znajo in so primerljivi, če ne celo boljši od ostalih. V končni fazi na srednješolskem nivoju delamo te preproste eksperimente in se predvsem učimo delati v laboratoriju. Kar pa se zadeva opreme kot laboratorija, pultov, inštalacij in teh zadev, to je pa res staro že toliko časa kot stoji šola, torej več kot trideset let, tako da tukaj bi se dalo kaj posodobiti, ampak mislim, da bo to šele razmišljanje mojega naslednika.

Zgledal mi je zelo šokiran, izgovarjal se je, da nima, malo se je prerekal z mano, potem na koncu pa vendar odprl roko in na dlani je pisalo: »Več sreče prihodnjič.«

če se tega bojite. Kakšno opremo potrebujete za pouk? Bi si želeli na tem področju kaj izboljšati oziroma spremeniti? Kar se tiče opreme, moram reči, da sem v svoji karieri zamenjala tri ravnatelje in vsi so imeli izjemen posluh za naravoslovje ter nam tako omogočili nabavo ključnih stvari, ki smo jih potrebovali za laboratorijske vaje. Da si ne moremo privoščiti ene drage inštitutske opreme, je logično, tega nima nobena šola. Druge šole, kot sem že prej omenila, to

Kako povezujete kemijo s civilizacijo, je imela kakšen vpliv? Seveda, imela je ogromen vpliv. Mislim, da je kemija veda, ki nam je krojila življenje in nam ga še vedno. Zdaj seveda gledam predvsem s pozitivne plati na vpliv kemije, in mislim, da je zelo izboljšala kvaliteto našega življenja. Kemiji se moramo zahvaliti za napredke na področju zdravstva, kar se tiče zdravil, pa tudi farmacevtika ne bi bila tako razvita, če ne bi bilo kemikov. Kmetijstvo in pridelava hrane, to da v razvitem svetu ni lakote, je prav gotovo doprinos kemije, kajti na tako majhnih področjih imamo na razpolago za obdelovanje malo zemlje in ne bi se dalo pridelati toliko hrane. Z izboljševanjem hektarskih donosov, gnojili, tudi z insekticidi, pesticidi, se je količina hrane bistveno povečala. Tudi na področju materialov se je izboljšalo. Toliko različnih materialov, kot jih imamo danes, včasih ni bilo in ljudje so bili vezani samo na naravne materiale. Mislim, da v vseh teh vejah in mnogih drugih, ki jih nisem naštela, so kemiki in kemija odigrali ključno vlogo, tako da je zelo veliko dobrega storila. So pa seveda posledice uporabe in

dobrega poznavanja kemije tudi nekatere negativne plati, predvsem vplivi na okolje, ta trenutek govorimo o ozonski luknji in o topli gredi. Tudi to je kemija. In bojni strupi, recimo zdaj nam grozijo z vojnami, z uporabo le teh. Vse to so naredili kemiki. Vendar to smatram za zlorabo kemije in bi rekla, da jo zlorabljajo predvsem tisti ljudje, ki stremijo samo za nekimi dobički, ki jih ne zanimajo ne okolje ne situacije v družbi. Pa tudi tisti, ki premalo poznajo kemijo, da bi se lahko zavedali vseh posledic, ki jih prinese, če je ne znamo pravilno uporabljati. Imate v spominu kakšno anekdoto ali nesrečo, ki se je zgodila v vseh teh letih poučevanja? Bom povedala raje anekdoto, nesreče dajmo zdaj v tem lepem času pustiti ob strani, pa tudi ni jih bilo toliko, se je pa seveda kdaj kaj zgodilo. Kar se anekdote tiče, ne bo čisto iz kemije, ampak sem se nečesa spomnila. Znana sem po tem, da sem „oštra“ ženska. Predvsem v svojih začetkih sem še bolj kot danes strašno preganjala goljufanje in plonkanje. Spomnim pa se enkrat enega fanta, ko smo začeli pisati test, je kar naprej odpiral dlan, pogledoval v roko, pa mene, pa roko, pa mene. Nekaj časa sem to gledala in sem bila seveda prepričana, da plonka. Ko sem bila zares trdno prepričana, sem stopila do njega in mu rekla, naj mi da plonk listek. Zgledal mi je zelo šokiran, izgovarjal se je, da nima, malo se je prerekal z mano, potem na koncu pa vendar odprl roko in na dlani je pisalo: »Več sreče prihodnjič.« Znali smo se pohecati, čeprav ne delujem takšna, ampak vse sorte smo probali v teh letih. Kaj je po Vašem mnenju pot do uspeha? Možni sta dve poti. Lahko je uspeh navidezen in si ga pridobimo z goljufijami, s tem da smo nepošteni do drugih ljudi. Moram reči, da to ni bil nikoli moj način funkcioniranja, in to ni bila moja pot. Moja pot je bila predvsem trdo delo, truditi se pridobiti veliko znanja,

biti pošten do ljudi in, če imaš še malo sreče, potem ti uspe. Bi si želeli kljub vsemu kaj spremeniti? Ne. Kar se dela tiče, nisem bila vedno najboljša in to, kar bi si dijaki želeli, ampak sem takšna in ne bi znala biti drugačna. Mislim pa, da bi se dalo spremeniti kaj na področju šolstva, predvsem bi bilo potrebno dati malo več svobode učiteljemo. To pomeni, da nas ne bi tako strogo obremenjevali s pravilniki, z inšpektorji, ki nam visijo nad glavami. Učitelji nismo tisti zmaji, ki jih vidijo tisti, ki iz vrha gledajo na nas in imajo občutek, da bi radi dijakom predvsem slabo. Večina se nas trudi, dijakom res dati znanje in jih pripeljati do njega. Je pa res, da pridobivanja znanja ni enostavno, ampak zelo trdo delo. Moram reči, da ko sem šla v službo po študiju, sem si oddahnila, ker je bilo študirati bolj naporno kot pa delati. Kar naprej si ocenjevan, tvoje delo je ves čas odvisno od tega, kako si pripravljen, medtem ko v službi je tega ocenjevanja precej manj, in glede na to, da je pridobivanja znanja res tako trdo delo, ne more biti tako prijazno. Mogoče zato zgleda, da smo učitelji zelo neprijazni ljudje, ker včasih »mučimo zdrave otroke« in to počnemo samo mi. Zdravniki zdravijo, mi jih pa mučimo. Ampak v namenu smo zelo dobri in večina dijakov to slej ko prej spozna. Moj kolega, ki je zdaj že v pokoju, je velikokrat rekel, da učitelja morajo dijaki enkrat preklinjati. Ali ga preklinjajo v srednji šoli, ker je prezahteven, ali pa ga preklinjajo pozneje, ker je bil premalo zahteven in nimajo nobenega znanja. Takšna je naša usoda.

take preproste stvari. Ne potujem, kljub temu, da sem vedno mislila, da bom. Dandanes predvsem zato ne, ker se mi zdi, da mi ena daljša odsotnost od doma ne bi dobro dela. V zadnjem času pa seveda ogromno svojega prostega časa namenim svoji vnukinji Hani. Kakšen je Vaš življenjski moto? Čeprav mogoče ni videti, da sem strpen in toleranten človek, mislim, da sem, in če se moram za kakšno misel odločiti, bi se za to: živi in pusti živeti. Kakšne cilje in želje imate za prihodnost? Moje želje so, da bi vse te generacije uspešno pripeljala skozi srednješolska leta, mogoče celo do mature, če se bodo še kaj odločali. Potem pa seveda dočakati pokoj in početi vse tisto, česar do sedaj nisem mogla, ker nisem imela časa. Če me bo seveda zdravje služilo. Česa pa si želite v prihajajočem letu 2016? V prvi vrsti si želim zdravja za vse ljudi, veliko veselja in glede na trenutno, predvsem napeto in pregreto situacijo po svetu, želim si miru. Bi želeli še kaj sporočiti dijakom, imate kakšno misel? Sposodila bi si misel moje stanovske kolegice, zelo velike naravoslovke, moje vzornice Marie Curie, ki je rekla: »Ničesar v življenju se ni treba bati, treba je samo razumeti.«

Kaj pa ko niste v šoli, s čim se ukvarjate v prostem času? Za enkrat ga nimam toliko, kot bi si ga želela, imam pa take zelo preproste ljubezni. Ogromno časa namenim svoji družini. Vedno sem družino imela tudi za hobi, ker mi je zelo lepo z mojimi družinskimi člani. Rada tudi berem, hodim v naravo, vrtnarim, skratka

e bi Mirico vprašali, koliko časa je delala, bi rekla, da točno 33 let in 33 dni. A vse ima svoj konec, v življenju obrnemo nov list in tako se je

Mirica odločila, da bo svojo pot knjižničarke zaključila in se podala na novo pot. In ravno zato sem z njo naredila ta intervju. Kdaj ste začeli delati na SŠ Črnomelj? Kako se spominjate prvega dne oziroma začetkov na tej šoli? Na Srednji šoli Črnomelj sem začela delati 15. oktobra 1982 leta. Na začetku mi je bilo kar malo nenavadno, saj so moji nekdanji profesorji, ki so bili za nas dijake avtoritete, sedaj naenkrat postali sodelavci, ki pa so me lepo sprejeli.

Intervju z bivšo knjižničarko Miro Trifković PRIPRAVILA

BARBARA PRUS

Takrat je bila knjižnica v zgornjem nadstropju, tam kjer sta danes ANG 1 in ANG 2. Prvi dan je bilo kar nekaj dijakov odsotnih. Z vlakom so odšli v gledališče v Ljubljano. Takoj sem se lotila urejanja referenčne knjižnice. Poleg dela v knjižnici sem poučevala še bibliotekarstvo v usmerjenem izobraževanju. Kakšni pa so spomini zadnjega dne? Zadnji dan se mi je zdel čisto normalen delovni dan. Vedela sem, da bom še prišla in novi knjižničarki postopoma predajala posle. Nekaj dijakov se je prišlo osebno poslovit in ta srečanja me bodo še dolgo spremljala. Nikoli ne bom pozabila vašega posebnega obvestila po šolskem radiu. Tudi sodelavci so mi pripravili lep program ob slovesu.

Kako vidite vlogo knjižnice oziroma knjižničarke na šoli? Knjižnica naj bo osrednji prostor na šoli, kjer dijaki samostojno pridobivajo informacije za učenje, seminarske in raziskovalne naloge, najdejo gradivo za razvedrilo. Knjižničarka ima pomembno vlogo pri organizaciji in pridobivanju informacij. Pomaga dijakom in mentorjem. Dijake usmerja, jih spodbuja. Učenci v osnovni šoli so še dobri bralci. Ko pridejo v srednjo šolo, pa nenadoma več nimajo časa za branje. Od branja jih odvračajo tudi številni drugi mediji. Knjižničarka mora v sodelovanju s profesorji spodbujati dijake k branju.

Ste si od nekdaj želeli postati knjižničarka, ali ste imeli tudi kakšne druge želje? Od nekdaj sem želela postati učiteljica. Ker sem rada brala, sem izbrala tudi knjižničarstvo in ni mi žal. Takoj po končanem študiju sem se zaposlila v takratni Ljudski knjižnici, ki je bila enota Zavoda za kulturno prosvetno dejavnost Črnomelj. Moja velika želja je bila, da bi delala na Gimnaziji. Vedno me je veselilo delo z mladimi. Po petih letih sem dobila priložnost. Knjižničarka ga. Kristina Jud, ki je bila zaposlena na Gimnaziji, me je nekega dne prišla prosit, če bi lahko zamenjali službi. V dogovoru z vodstvom, sva res zamenjali službi in tako sem ostala knjižničarka do odhoda na » čakanje«. Poleg dela v knjižnici sem skrbela tudi za vašo malico, za obvezne izbirne vsebine in interesne dejavnosti, za proizvodno prakso. Delo je bilo zelo pestro in nikoli, res nikoli mi ni bilo v službi dolgčas. Dnevi in leta so kar prehitro minila.

„Najbolj bom pogrešala vas dijake in vsakdanji »živ žav«. Lepo mi je bilo v službi in med vami sem se tudi sama počutila mlado.“

Kaj počnete sedaj, ko niste več v službi? Počasi se navajam, da nisem več zaposlena. Budilka je izklopljena. Še vedno kaj »brkljam« po vrtu, kadar je lepo vreme. Vsak dan grem na daljši sprehod. Več časa imam za branje. V dolgih zimskih večerih bom tudi pletla. Skratka, ne bo mi dolgčas.

Kaj najbolj pogrešate/boste pogrešali? Najbolj bom pogrešala vas dijake in vsakdanji »živ žav«. Lepo mi je bilo v službi in med vami sem se tudi sama počutila mlado.

Glede na to, da ste bili mnogo let knjižničarka, zagotovo obožujete knjige. Katera je vaša najljubša knjiga oziroma kdo je vaš najljubši avtor? Res je. Rada imam knjige. Ne morem reči, kdo je moj najljubši avtor. Rada imam Prešerna, Kajuha, Pavčka.. Še danes znam veliko njihovih pesmi na pamet. Veliko je knjig, ki so se me dotaknile. Moja najljubša knjiga je »MLADO BREZJE V MESEČINI« našega rojaka Otona Žzpančiča. Knjižnica ni bila le prostor za izposojo knjig, dijaki smo tja radi prihajali. Kaj mislite, zakaj? Mogoče tudi zaradi mene, ker sem vedno rada poklepetala z vami. Bi za konec delili še kakšno lepo misel o literaturi, knjigah, branju…? »Soba brez knjige je podobna telesu brez duše.« Ciceron »Če ne bomo brali, nas bo pobralo.« Tone Pavček

Če bi se imeli priložnost ponovno odločiti za poklic, ali bi se še enkrat odločili za poklic knjižničarke? Bi.

N Intervju z novo knjižničarko Nevenko Dragovan Makovec PRIPRAVILA

VALENTINA AMBROŽIČ

evenka, vse do pred kratkim smo Vas uspeli srečati le v laboratoriju, ko ste nam pomagali pri kemijskih poskusih, zdaj pa vas srečujemo tudi v knjižnici, kjer ste zamenjali gospo Mirico. Kako je prišlo do tega? Vam je nov način dela všeč? Kako se znajdete med knjižnimi policami? Splet okoliščin in nekaj sreče. Že več let sem se hotela vpisati na študijski program za izpopolnjevanje iz bibliotekarstva ali knjižničarstva (program ŠPIK). Nisem se uspela vpisati, ker so imeli vsa leta prednost tisti, ki so že delali v knjižnici ali pa diplomanti družboslovnih smeri. Lansko študijsko leto pa mi je vpis uspel in sem tako oktobra naredila še zadnjega od devetih izpitov. Ravno ko je knjižničarka Mirica sprejela končno odločitev, da odhaja. Novo delo je super, še vedno pa se bomo srečevali tudi v laboratoriju. Med knjižnimi policami se še kar znajdem, ko pa vidim Mirico, ki za skoraj vsako od 20.000 enot gradiva ve, kje se nahaja, sem drugačnega mnenja. Izkušnje naredijo svoje. Tudi jaz jih bom še dobila. Če bi delo v knjižnici primerjali z delom v laboratoriju, kaj bi odgovorili, kaj Vam je bolj všeč in zakaj? Zanimivo je oboje. Imam občutek, da me delo v knjižnici dopolnjuje in izpopolnjuje. Všeč mi je takšna naravoslovno–družboslovna kombinacija. V laboratoriju lahko delo velikokrat postane rutina.

Kako pa se zdaj razumete z dijaki? Vas pridejo kaj pogledat? Z dijaki se dobro razumem. Je pa res, da danes vsi premalo beremo, večina dijakov le tisto najnujnejše, kot je npr. domače branje. Se pa najde tudi kakšna strastna bralka ali bralec. Ja, tudi pogledat me pridete, da malo poklepetamo. Želim si, da bi še večkrat prišli v knjižnico z namenom, da bi si pogledali vsaj knjižne novosti pa prelistali časopise in revije.

druženje z mojimi, Žano, Igorjem in simpatično višavko Kelly. Vam je ta hladna polovica leta všeč? Kako se doma pripravljate na praznike? Se radi potikate po kuhinji (peka piškotov in drugih prazničnih dobrot … )? Všeč so mi vsi letni časi, vsak ima svoje čarobne lastnosti. Tudi zima. Neskončno pogrešam sneg. Ni lepšega kot sedeti ob kaminu in opazovati ples snežink. Beli prazniki so čarobni. December diši po praznikih. Veliko pečem, doma pravijo, da včasih preveč. Sicer pa kuhinjo dobro obvladam, obožujem domačo, pa italijansko, mehiško, kitajsko ... Tudi objavim kak recept v revijah.

„Bogata domača knjižnica nam je - kakor Sultanu harem - čvrsto zagotovilo, da bomo večer preživeli v prijetni družbi. “ Peter Amalietti

Če se malo odmaknem od profesionalnega življenja in Vas povprašam o osebnem… Kaj najraje počnete v prostem času? Kje oziroma s kom najraje preživljate svoj prosti čas? Prostega časa imam vedno premalo. Rada berem, oblikujem različne unikatne izdelke, tudi kaj narišem, se grem »vrtičkanja« na domačem vrtu. Rekreativno kolesarim, plavam, smučam, vendar po mnenju moža bistveno premalo. Pravi, da se nič ne pozna, jasno, saj on uspešno tekmuje na triatlonih rekreativcev. Obožujem sprehode in uživam v naši hiški na Planini. Prosti čas pomeni tudi

Če bi se še enkrat imeli možnost odločiti glede študija, kateri poklic bi si izbrali? Ne vem. Po poklicu sem univerzitetna diplomirana inženirka tekstilne tehnologije. Ko sem si izbirala poklic, sem ga povezovala z oblačili, modo, dizajniranjem... Tega poklica sigurno ne bi izbrala še enkrat, že zaradi

zaposlitve ne. Najbrž bi si izbrala študij zgodovine, geografije ali krajinske arhitekture. Na naši šoli ste tudi mentorica oblikovalnega krožka. Kakšna je udeležba v tem šolskem letu? Kaj vse počnete tam? Oblikovalni oz. dekorativni krožek letos ni zaživel, kot bi si želela. Sem pa imela delavnico v sklopu tehniških dni, za osnovnošolce iz Vinice. Poslikali so si stekleničko, iz jesenskih listov pa oblikovali vrtnice in izdelali bidermajer šopek. Z izdelki so bili zelo zadovoljni. Običajno pri krožku izdelujemo tisto, kar je dijakom všeč. Različen nakit, poslikavamo svilo, steklo, keramiko... Lani so bile v trendu zapestnice prijateljstva iz elastike. Če bi imeli moč spremeniti svet, kaj bi spremenili? Marsikaj. Imela bi neskončno veliko dela. Najprej bi zahtevala za vsakega, ki bi želel narediti nekaj slabega drugim, da z dvojno intenzivnostjo občuti tisto, kar povzroča. Zla bi bilo na svetu bistveno manj. Pa lepo otroštvo in pisano mladost za vse bi pričarala. Kakšen pa je Vaš moto v življenju? Kaj je tisto, kar Vas dviga pokonci? Bodi poštena! Do sebe. Do drugih. In ljubi naravo. Ta mi daje energijo, s katero si napolnim baterije.

ponedeljek, 28. 9. 2015, smo na mednarodni konferenci koordinatorjev Ekošole, ki je potekala na Brdu pri Kranju, prejeli zeleno zastavo. Je mednarodno priznanje šolam za okoljevarstveno delovanje, skladno z mednarodnimi kriteriji Foundation for Environmental Education. Ekošola je metodološko in mednarodno primerljiv program z medpredmetnim povezovanjem znanja za življenje, ki razvija odgovoren odnos do okolja, narave in bivanja nasploh. Temelji na metodologiji 7 korakov, ki je v skladu z okoljskim standardom kakovosti ISO 14001. Zastavo je podelil minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan mentoricam ekošole Desanki Kambič, Nevenki Dragovan Makovec in Janji Jankovič. Pogovarjali smo se s profesorico Janjo Jankovič, eno od mentoric ekošole.

Intervju z eno izmed mentoric ekošole in profesorico filozofije ter sociologije Janjo Jankovič. MATIC BRINC IN PETRA MIŠICA

PRIPRAVILA

Je planet Zemlja res v težavah? Danes o tem ni več dvoma. Ugotovitev in dokazov, da človekova civilizacija drvi v svojo lastno pogubo, je vse več. Naravne katastrofe, odkritja posledic pesticidov, dokazi za tanjšanje ozonskega plašča, prvi znaki podnebnih sprememb, … . Vse to nas sili k ukrepanju. Pravica do zdravega življenjskega okolja je ena temeljnih človekovih pravic in je v Sloveniji ustavno opredeljena. Kaj lahko naredimo posamezniki? Veliko. Spremembe se vedno začnejo najprej pri posameznikih. V kakšnem okolju bomo živeli, na kakšnem planetu in ali bomo sploh lahko živeli, je v veliki meri odvisno tudi od nas. Odgovorni smo vsi, vsak lahko naredi

veliko, če začne pri sebi, v svoji družini, šoli, svojem okolju. Zreli ljudje prevzemamo odgovornost za svoje ravnanje. Za našo kakovostno prihodnost je nujno, da začnemo zmanjševati pritiske na okolje in živeti v okviru univerzalnih omejitev planeta. Kakšno razvojno paradigmo zagovarjate? Dosedanja razvojna paradigma je popolnoma v nasprotju z načeli ekosfere. Okolje je podrejeno ekonomski maksimalnosti, moralo pa bi biti obratno: ekonomija bi morala biti podrejena okoljski optimalnosti, kajti ideal narave je optimalnost, zmernost. Zagovarjam koncept trajnostnega razvoja, ki temelji na mnogonamenskosti in sonaravnosti. Gre za koncept, ki temelji na rabi naravnih virov in ekosistemskih storitev na način, ki omogoča ohranitev vseh naravnih sestavin sistema in je skladen s potrebami sedanjih in prihodnjih generacij. Zakaj ste postali ena izmed pobudnic ekoloških dejavnosti na šoli? Sem človek, ki verjame, da lahko svet spremenimo na bolje. Verjamem v človekov potencial. Kot profesorica filozofije in sociologe imam vizijo o boljši družbi, ki ne bo nastala sama od sebe, ampak jo moramo vzpostaviti. To pa zahteva veliko znanja, predvsem pa našo angažiranost. Kam segajo začetki ekološkega gibanja na šoli? Prvi koraki ekološkega gibanja na šoli segajo v leto 2009/2010. Skupaj z profesorico Desanko Kambič sva šolo samoiniciativno opremili s plakati, nalepkami in slogani, ki so ozaveščali in opozarjali. Postavili sva koše za ločeno zbiranje odpadkov, začeli ločevati odpadke pri malici, opozarjali na varčevanje z energijo in

vodo. Kmalu se nam je pridružila še profesorica Nevenka Dragovan Makovec. V šolskem letu 2010/2011 smo ustanovile ekološko skupino, ki se je imenovala Zeleni veter, zelene veje. Združevala je skupino dijakov, ki so sprejeli in širili svoje poslanstvo z veliko mero pripravljenosti in optimizma. Poimenovali smo jih ekofrendi. In potem …. Dobre izkušnje z ekofrendi so nam dale polet in voljo za razmišljanje o nadaljnjih korakih. Želeli smo postati prepoznavni tudi zunaj šole in izmenjati izkušnje z drugimi, zato smo se v šolskem letu 2012/2013 vključili v projekt Pozor(!)ni na okolje, v okviru katerega smo pridobili precej izkušenj in dodatnih znanj. K svoji dejavnosti smo hotele pritegniti tudi vodstvo šole, učiteljski zbor, druge zaposlene in vse dijake, zato smo se v šolskem letu 2013/2014 vključili v program Ekošola. Zavest, da se program Ekošola kot način življenja ne konča, saj gre za spreminjanje kulture obnašanja in ravnanja, smo uspele vključiti v življenje šole. … in uspelo vam je pridobiti zeleno zastavo. Na to smo zelo ponosne, saj je mednarodno priznanje za okoljevarstveno delovanje. Postali smo članica največje mednarodne mreže otrok in vzgojiteljev ter učiteljev, ki spodbuja sistematično izvajanje okoljskih vsebin in udejanjanje načel trajnostnega razvoja v vzgojnih in izobraževalnih ustanovah. Skupaj z ekopredstavniki organiziramo vsebinsko bogate in zanimive aktivnosti z različnih tematskih področij, s čimer gradimo odgovoren odnos do okolja, ljudi in našega življenja na splošno.

Vam je uspelo uresničiti zastavljene cilje? Mislim, da nam je marsikaj uspelo. Tisto kar pogrešam, je premajhna angažiranost dijakov. Velikokrat imam občutek, da jim je vseeno. Zavedam se, da je vzgoja za trajnostni razvoj vseživljenjsko prizadevanje. Spremeniti moramo svojo miselnost in ravnanje z našim okoljem. To ne gre hitro in ni preprosto. Izkušnje, ki jih otroci pridobijo v šoli, so zelo pomembne, saj se prenašajo tudi na starše in sčasoma postanejo del življenja ne le družine, ampak tudi širše skupnosti. Kaj bi sporočili dijakom? Mladi ljudje ste nosilci prihodnosti. Spoštljiv odnos do narave, sočloveka in drugih živih bitij mora postati etični temelj vsega našega ravnanja. Gre za strategijo majhnih korakov, ki dolgoročno prinašajo velike rezultate. Kar se nam zdi samo po sebi umevno – da bo vode vedno dovolj, da bo vedno elektrika, da bo hrana zdrava – je ob današnjem načinu življenja zgolj iluzija. Naj vam ti koraki ne pomenijo le odvečen napor, saj ste mladi tisti, ki boste nosili večji delež bremena zaradi posledic neodgovornega ravnanja z naravnim okoljem. Hvala za pogovor. Želimo vam veliko uspeha pri okoljevarstveni vzgoji dijakov naše šole.

se več in več je govora o legalizaciji marihuane v medicinske in, kar kadilce najbolj zanima, rekreacijske namene. Do legalizacije je še dolga pot, preden pa se to zgodi, je ključnega pomena odstraniti diskriminacijo in obsojanje te rastline in kadilce le-te. Kajti tudi v primeru, da se pri nas uporaba legalizira, se zakon ne bo dolgo obdržal, saj si bodo nasprotniki legalizacije s peticijo priborili referendum in bo zakon propadel. Lep primer je novi družinski zakonik: v Sloveniji, precej homofobični državi, so spremenili družinski zakonik v prid homoseksualcev, in ker smo Slovenci preveč nerazgledani in nestrpni do drugačnosti, se zakon po vsej verjetnosti ne bo obdržal.

PRIPRAVIL

DANIEL KURE

Zato v tem prispevku nimam namena izpostavljati zdravilnih učinkov kanabisa in kako bi lahko pripomogla k zdravljenju v medicini, kako bi z davki od prodaje hitreje zapolnili veliko luknjo v državni blagajni itd. Ne, te teme so že preveč obrabljene in jih nihče več ne jemlje resno. Zato bom raje pisal o neupravičenem in neutemeljenem obsojanju kadilcev v naši državi. Slovenija: država, kjer je 10-15% prebivalstva alkoholikov oz. ima probleme s prekomernim pitjem alkohola. Smo mi res ljudje, ki imamo pravico obsojati kadilce? Zakaj je za nas Slovence pivo ali dva v gostilni po službi nekaj samoumevnega, »joint« ali dva med vikendom je pa označen kot drogiranje? Res?! Kolikor jaz vem, zakajenost ne povzroča nasilja v družini (in nasilja

na splošno), zakajenost ne pripelje ljudi do depresije in v skrajnih primerih tudi do samomora (alkoholiki imajo visoko tveganje za samomor), trava ni povzročitelj problemov v družini in ni eden izmed glavnih razlogov za ločitev! Sprijaznite se z resnico! Trava ne povzroča odvisnosti (vsaj fizične ne), alkohol pa jo! In zakaj je alkohol masovno proizvajan in prodajan vsak dan, če je pa zdaj že dolgo znano, da povzroča težko fizično odvisnost? Aja pa res! Davki od prodaje …

prejšnjem stoletju izkazalo, da je prohibicija neuspešna (začelo se je preprodajanje alkohola in s tem so nastale mafijske združbe), jaz le hočem, da ljudje spoznajo resnico in se nehajo slepiti z lažnimi mišljenji in mnenji, podedovanih od medijev, njihovih staršev in starih staršev!

Zakaj je za nas Slovence pivo ali dva v gostilni po službi nekaj samoumevnega, »joint« ali dva med vikendom pa označen kot drogiranje?

Zakaj, ko vidimo nekoga v gostilni s pivom ali kozarcem vina v roki, zakaj ga ne zmerjamo z narkomanom ali odvisnikom? Zakaj pa, ko vidimo skupino ljudi z v krogu se podajajočim »špinelom«, jih nemudoma označimo za narkomane in so v naših (no, vaših) očeh manj vredni od drugih? To je plod medijev, ki nam kadilce tako predstavlja! K temu pa pripomore še globoko vkoreninjeno mišljenje, ki smo ga dobili od naših staršev! In ne me narobe razumeti, jaz nisem za prohibicijo alkohola, saj se je že v

Kadilci niso ljudje ki so zgubili voljo do življenja, niso lenuhi, ki samo kadijo in ležijo pred televizijo cel dan, niso ljudje s spranimi možgani, ki ne zmorejo misliti na nič drugega, kot na to, kako bi se zadeli, in še najpomembnejše: kadilci niso narkomani!

varne« substance. Ne! Želim si le, da ljudje ne bi obsojali, razpravljali in pametovali o stvari, ki je sploh ne poznajo! Tako kot tudi jaz (moški) ne bom napisal knjige z naslovom: Nosečnost, kaj pričakovati, ko pričakujete – Tako tudi vi ne obsojajte stvari, ki je ne poznate! Da ne bom samo govoril, kako je kajenje trave dobro, bom za konec povedal še to. Resnica je sledeča: obstajajo ljudje, ki pretiravajo s pitjem, in imamo ljudji, ki pretiravajo s kajenjem. Noben ekstrem ni dober za zdravje. Zato ne pretiravajte s pitjem, ne s kajenjem, uživajte življenje, kolikor trezno se le da. Dokler pred svojim pragom ne pometete, se ne obremenjujte s tem, kaj vaš sosed kadi. Saj vem, da tega članka ne bo prebralo veliko ljudi, kaj šele, da bi spremenil vaša mnenja, vendar je vredno poskusiti! Mogoče pa v prihodnosti kadilci več ne bodo diskriminirani! Mogoče!

Ne vem, kaj si ljudje mislijo, da so učinki kajenja, ampak če vas zanima, vam bom obrazložil: najprej si vesel in se prekomerno smeješ, nato postaneš lačen in na koncu še zaspan. To je to! Nobenih halucinacij! Nobene depresije! Nobenih psihičnih problemov! Manj škodljiva kot alkohol ali cigarete, vendar še zmeraj bolj zaničevana od njih!? Naj nihče ne misli, da s tem prispevkom pozivam ljudi k uživanju te prepovedane »ne-

Gledališki abonma v Mestnem gledališču Ljubljanskem PRIPRAVIL

MATIC BRINC

petek, 6. 11. 2015, je bila na sporedu prva predstava letošnjega gledališkega abonmaja. Tega naša šola organizira v Mestnem gledališču Ljubljanskem. Ogledali smo si igro z naslovom Sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije, avtorice Simone Semenič. Na oder jo je postavil Diego de Brea, ki je zasnoval tudi scenografijo. V igri nastopajo: Ajda Smrekar, Karin Komljanec, Bernarda Oman, Tina Potočnik, Mirjam Korbar Žlajpah, Tanja Dimitrievska, Stannia Boninsegna, Jaka Lah, Jožef Ropoša, Lotos Vincenc Šparovec, Milan Štefe, Anita Gregorec, Eva Jesenovec, Jette Ostan Verjup. Avtorica drame Simona Semenič je že uveljavljena dramatičarka. Študirala je dramaturgijo, vodila festival PreGlej, tri leta pa je vodila tudi gledališče Glej. Pri različnih uprizoritvah je sodelovala kot dramaturginja in režiserka, sicer pa ima status samozaposlene v kulturi. Pravi, da rada ustvarja v gledališču, gledati pa ga ne mara, preferira film, ki ga je hotela tudi študirati, a pravi, da si ni upala na sprejemne izpite, zato je vpisala dramaturgijo. Za svoje delo Sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije je dramatičarka prejela Grumovo nagrado, ki je že tretja tovrstna nagrada v njeni karieri. Pravi, da je nagrada pomembna pred-

vsem zato, ker gre za dober finančen zalogaj, ne predstavlja pa ji neke posebne časti, saj je bilo nagrajenih že veliko del, ki si po njenem mnenju tega prestiža ne zaslužijo. Za režiserja, Diega de Breo je bilo, kot je dejal, besedilo izjemen izziv, saj ob prvem in drugem branju človek niti ne zazna vse globine, ki se skriva v njem. Izpostavil je, da gre za družbeno angažirano besedilo in nikakor ne za politični pamflet. Kuharice predstavljajo neaktivne, poslušne ženske, ki v zgodovini niso imele ključne vloge. Skozi predstavo sedijo, lupijo krompir, med tem pa komentirajo dogajanje. Živijo zapovedano življenje, vsak dan počnejo isto - kuhajo za vojake. Kuhajo že celo večnost in kuhale bodo v nedogled. So polne predsodkov, klišejev, so nesramne, nerazumevajoče, nazadnjaške in brezčasne. Inspiracijo za nastanek zgodbe je avtorica našla v usodah treh žensk, ki so igrale pomembno vlogo v prvem valu feminizma. Nemka Sophia Magdalena Scholl, Rusinja Sofija Lvovna Perovskajeva in Francozinja Marie Sophie Germain, ki so živele v različnih obdobjih zgodovine. Družil jih je aktivizem, feminizem in borba proti nasilju ter neenakopravnosti. Bile so revolucionarke in za svoja dejanja so plačale visoko ceno Scholl in Perovskajevo so obsodili na smrt. Besedilo v ospredje postavi žensko vprašanje,

zgodovino, državno represijo in nasilje, kar podkrepi z zelo dobro učinkujočo grotesko. Predstava je zastavljena zelo precizno, natančno, je likovno in estetsko dobro zasnovana, kar vpliva na kvaliteto njene izvedbe. Gre za malenkosti, simbole, ki zgodbo oplemenitijo in nam prikažejo njen globlji pomen. Kot na primer bele, ravne linije oblek kuharic, ki nakazujejo na črno-bel sistem, pri katerem ni odstopanj in ljudi obravnava kot številke, ali pa kremne, pastelne obleke Sofij, ki bi lahko kazale na nedolžnost in odstopanje od črede. Velik pomen kaže tudi steklo, za katerem na koncu izgine ena od Sofij, občinstvu pa se prikaže njen odsev - ta bi lahko namigoval na resnico samopodobe, ali pa križ, ki se polni s krvjo Sofij in simbolizira katoliško zahodnjaško družbo. Diego de Brea je vzpostavil izjemno dobro, močno stilizirano vzdušje, v katerem prevladujejo groza, strah, napetost, agresija, dopolnjuje pa jih komična groteska. Predstava je bila kratka, a jo je zaznamovalo izjemno bogato in večplastno dogajanje in močna sporočilnost.

vropa je napadena. Medtem ko smo vsi spremljali kolone beguncev, ki so se gnetle pred evropsko mejo, so se dolgoletni radikalni islamisti, stanujoči znotraj Evropske unije, odločili napasti. Na najbolj nečasten način je bilo v Parizu 13. 11. 2015 v večernih urah odvzeto življenje 130-tim ljudem. Odgovornost za tragedijo je prevzela Islamska država, prepričana, da bo Evropejce pahnila v obup.

Ubij ali bodi ubit PRIPRAVIL

PETER MATEK

Ob dogodkih, ki so pretresli ves svet, se marsikomu porajajo mnoga vprašanja. Zakaj ravno Pariz? Smo varni? Kje bodo napadli naslednjič? Se je pokol dalo preprečiti? O odgovorih lahko le ugibamo. Lahko pa razpravljamo o posledicah v Franciji, na svetu in navsezadnje tudi v Sloveniji. Dan po napadu so bile ulice Pariza prazne in videti je bilo, da je v mestu zavladal strah. A kmalu so se začeli polniti trgi, ljudje so prižigali sveče in polagali cvetje umrlim in s ponosom prepevali Marsejezo. S tem so poslali jasno sporočilo, da jih ni strah in da se ne bodo vdali. V barve francoske zastave osvetljenemu Eifflovemu stolpu so se pridružile še številne druge zgradbe po celem svetu, tudi novozgrejeni Freedom Tower v New Yorku. Ta stoji namesto znamenitih »dvojčkov«, uničenih v terorističnem napadu 11. 9. 2001. Ljudje po celem svetu so prepevali Marsejezo in mahali s francoskimi zastavami. V napadih so videli grožnjo demokraciji, svobodi in navsezadnje zahodnemu načinu življenja. Te vrednote so se rodile v Franciji, zato ima tudi ta napad simboličen pomen. Radikalizirani islamisti prezirajo Zahod, ker naj bi ogrožal njihovo

religijo. Tako so jih motili svoboda izražanja, dekadentna glasba, ležerno pariško preživljanje večerov, pitje alkohola in velik športni dogodek, zato so preprosto sklenili, da bodo pobili čim več ljudi, ki v tem sodelujejo. Po 13. 11. 2015 je bilo pestro tudi na političnem področju. Francoski predsednik François Hollande je nemudoma začel sestavljati mednarodno koalicijo, ki se bo borila z enim ciljem – pokončati Islamsko državo. Zanimivo, da sta oba, Obama in Putin, privolila poseči po orožju. Tudi Slovenija se je odločila biti na strani držav, ki se borijo proti teroristom, zato smo si tudi prislužili naziv sovražnika Islamske države, saj so tudi našo zastavo islamisti prikazali na videoposnetku, na katerem so napovedali padec njihovih sovražnikov. Med sovražniki islamistov pa je prišlo do prvih trenj, in sicer med Rusi in Turki. Na nekajsekundni let ruskih bojnih letal preko turške meje so Turki odgovorili s streli in umrl je ruski pilot. Putin tudi nikoli ni bil milosten in Turki bodo trpeli gospodarske sankcije.

Lahko samo upamo, da bo žica terjala žrtve le iz živalskega sveta. Žica pa bo zamajala medsosedske odnose s Hrvaško. Ti že sedaj niso ravno dobri, saj je prišlo do številnih nesoglasij in nekoliko ostrejše retorike političnih vrhov obeh držav ob dogodkih, povezanih s prevažanjem beguncev. Zagreb nam je poslal že pet protestnih not, ker meni, da je žica na določenih mestih postavljena na hrvaško ozemlje. In bolj ko naši vojaki razpletajo žico, bolj se zapletajo odnosi z južno sosedo. Žica, streljanje, vojna. S tem se počasi končuje to burno leto. Le še malo dni nas loči do novega leta in poleg osebnih novoletnih zaobljub bi bilo pametno, če bi se tudi vodilni politiki zaobljubili izboljšanju odnosov, gospodarstva, svetovne varnosti … V vsakem primeru pa bo naslednje leto pestro, zato je najbolje, da prihajajoče praznike izkoristimo za užitek, kolikor se le da.

Turčija je sicer priljubljena turistična destinacija številnih Rusov. Morda bo naslednjo sezono tudi kakšen zašel v našo deželo. S tem seveda mislim predvsem na Ljubljano, Bled, Postojnsko jamo, vsekakor pa ne z bodečo žico odeto Belo krajino. Ta naj bi nas branila pred migranti, a ljudje v njej vidijo veliko več slabih stvari kot dobrih. V tej, po propadu industrije gospodarsko obubožani, skoraj da od lastne države pozabljeni pokrajini, bo žica prebivalcem odvzela še enega redkih virov prihodka – turizem. »Belokranjska lepotica«, reka Kolpa je zaradi žice postala nedostopna. Pa ne samo za ljudi. V njo se je ujelo že nekaj divjadi, ki se je namenilo na bregove Kolpe.

Umetnostno-zgodovinska ekskurzija

ra je bila 6.21. Stal sem na avtobusni postaji in tuhtal, če je res mogoče, da sem zamudil avtobus. Pa ravno danes, ko gremo v Zagreb, ravno danes, ko bi moralo biti vse v redu. Bilo je mrzlo in rahel vetrič je rezal po obrazu. Jezil sem se, da sem zopet pozabil šal in kapo. Pogledal sem na uro. Bila je 6.24 in vse bolj me je bilo strah, da avtobusa ne bo. Čez cesto je bil bar in vsako minuto sem imel večjo željo, da bi stopil skozi vrata, na katerih je že visel znak ˝Vesel božič˝. Hotel sem pozabiti na šolo, na to, da sem zamudil avtobus … Iz živčnosti sem ponovno pogledal na uro, 6.26, ko je ravnokar mimo pripeljal avtobus. Kamen se mi je odvalil od srca. Ko so se odprla vrata avtobusa, sem zaslišal prijetno glasbo, enako, kot je igrala v bližnjem baru. Zavila me je v svoj svet, svet brez skrbi in misli so mi odplavale v neznano. Bistvo tega dne je bilo, da gremo v Zagreb, ampak sem si mislil, da je tako in tako že vse pokvarjeno, saj so nam v šoli za dobro jutro dali pisati test iz slovenščine. Tako smo se po testu prva letnika gimnazije in nekateri dijaki tretjega letnika ob pol devetih odpravili proti Zagrebu. Nismo potrebovali veliko časa, da smo se sprostili in pozabili na šolo, saj je bil prost dan nujno potreben in tudi zaslužen.

PRIPRAVIL

MIHA BABIČ

Najprej smo obiskali Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu, zbirko v gibanju. Nekateri so bili navdušeni že nad samo zgradbo, druge pa so prevzela dela sodobnih umetnikov ali mogoče katera od vodičk. Večina pa nas je bilo navdušenih nad dvojnim toboganom, ki je dajal stavbi prav poseben značaj. Ko smo si napasli oči s sodobno umetnostjo, se je bilo potrebno vrniti na realna tla, tako da smo se odpravili proti kitajskemu paviljonu, kjer je bila razstava Leonarda da Vincija. V tej zbirki smo spoznali življenje tega vsestranskega umetnika in njegova dela. Zbirka je bila sestavljena iz svetovno znanih slik, skic in rekonstrukcij raznih naprav. Ko smo si ogledali zbirki, je bil cilj za učitelje izpolnjen, za nas dijake pa zagotovo ne, saj se je ekskurzija komaj začela, ker smo dobili uro in pol prostega časa. Odpeljali smo se na Cvjetni trg, ki je bil že pripravljen na bližajoče se praznike. Prostor so zapolnjevale stojnice polne dobrot, nebo in stavbe so krasile lučke, ki so čakale, da pade mrak, v zraku pa je plesala glasba. Nekateri so od lakote oropali stojnice, drugi so hitro naredili selfi za na facebook, instagram ali snapchat, tretji pa so odhiteli v trgovine. Čas, ki nam je bil dan za kosilo, a je bil porabljen za vse drugo kot to, ne bi mogel miniti hitreje. Ko smo se zbrali, smo se s vzpenjačo odpravili proti Gornjemu gradu. Z vrha smo imeli čudovit pogled, kjer smo tudi naredili nekaj slik. Sledil je voden ogled. Sprehodili smo

se do nekaj kulturnih znamenitosti in si podrobneje ogledali katedralo, na koncu pa smo dobili še uro prostega časa na trgu bana Jelačića, kjer so ravnokar pripravljali koncert. Ko je prišel čas, da se zberemo in odpravimo domov, nas je večina po nesreči pozabila na uro. Na poti domov smo bili veliko bolj veseli, kar se je čutilo tudi v zraku. Kakor koli, mislim da smo si vsi nabrali nove energije, da bomo lahko ob knjigah december lažje preživeli in bo to res ˝veseli˝ december. Mislim pa, da moram popraviti svojo misel iz začetka. Test iz slovenščine ni preprečil, da smo polno uživali ta dan, omogočil je, da smo ga uživali še bolj in se zavedali tega, kar nam je bilo dano.

daj upam, da ni več dijaka Srednje šole Črnomelj , ki ne bi vedel kaj je KBŠ!

Zagotovo si se do sedaj udeležil vsaj enega dogodka, ki ga je za vas pripravil Klub belokranjskih študentov. V štirih mesecih je dijaška sekcija izvedla tri projekte, namenjene dijakom. Na predstavitvah oktobra sem vam podrobneje predstavila klub in njegovo delovanje. Glede na vpis in odziv dijakov sklepam, da ste v klubu zagledali nekaj prednosti in hoteli postati del mladih, ki se vključujejo v različne dogodke in projekte v svoji okolici. Dijaška sekcija se je tako obogatila s kar 163 novimi člani.

PRIPRAVILA

MANJA NOVAK

Začetek decembra je bil za dijaško sekcijo kar naporen, saj sta v istem tednu potekala dva projekta. 1. decembra smo obeležili dan boja proti AIDS-u in vas tako osveščali o problemu spolne bolezni. (Upam, da so vam kondomi prišli prav). Tisti bolj sramežljivi pa ste si nadeli rdečo pentljico, ki je simbol boja proti tej spolno prenosljivi bolezni. V petek 4. decembra se je v Mladinskem kulturnem klubu v Črnomlju odvijal nor DIJAŠKI ŽUR! Energija, s katero smo dijaki napolnili klub, je bila nepozabna. Anka boys so s svojimi ritmi hitro napolnili plesišče. Zabava se je končala šele v zgodnjih jutranjih urah. Winter party je uspel v vseh pogledih in

vesela sem, da ste se ga udeležili v tako velikem številu. Upam, da ste z zabavo vsaj za trenutek pozabili na šolske tegobe in se sprostili. Tudi Anka boys so bili navdušeni nad razigranim in živahnim občinstvom. Pravijo, da jim bo ta žur še dolgo ostal v pominu! KAJ NAS ŠE ČAKA? Projektov dijaške sekcije še zdaleč ni konec. Med zimskimi počitnicami februarja boste na vrsto prišli vsi zimski in športni navdušenci, saj vas KBŠ pelje na dijaško smučanje. Za vse tiste, ki pa ste zamudili zimski dijaški žur, vas spomladi čaka še bolj nor in malce bolj topel Spring party! Tudi za konec šole vam pripravljamo presenečenje. V glavnem pa je večina izvedenih projektov odvisna od vašega zanimanja in predlogov. V kolikor imaš idejo za kakršnokoli aktivnost, naj te ne bo sram, saj so vsi predlogi več kot dobrodošli! Ti je dolgčas med prvomajskimi počitnicami, bi se odpravil z nami v adrenalinski park, mogoče Gardaland? Izrazi svoje mnenje, sodelovanje med nami dijaki je ključ do uspeha! KBŠ komaj čaka na nadaljnje druženje z vami! Se vidimo, ne?

ruštvo sokolske mladine Bela krajina je prostovoljska organizacija, ki skozi dejavnosti kot so poletna taborjenja, zimovanja, ustvarjalne delavnice, izleti, športna srečanja, koncerti, potopisna predavanja in drugo povezuje otroke in mlade.

Novo društvo na obzorju PRIPRAVILA

PIA ZEVNIK

Načela, na katerih temelji naše delovanje, so solidarnost in prijateljstvo, zagovorništvo otrokovih pravic, internacionalizacija ter širše ideje demokratičnega socializma (enakost spolov, vzpostavitev trajnostnega miru, okoljska zaščita, razvoj narodov kot enakovrednih enot v mednarodni skupnosti, spremembe trenutne družbe, ki bodo sledile tem ciljem,ter boj proti rasizmu). Politika je pomemben del delovanja zveze in močno vpliva na interese in zahteve organizacije. Društvo hkrati povezuje otroke in mlade, zbira sredstva za solidarnostne projekte, osvešča o razmerah v drugih državah ter spodbuja spoznavanje prijateljev na mednarodnih kampih in festivalih.V skladu z zgoraj opisanimi načeli, ki v veliki meri izhajajo iz vrednot tradicije evropskega delavstva, za namen reprezenatcije zveza kot svojo himno uporablja Internacionalo. Zveza deluje pod okriljem mednarodnekrovne organizacije International Falcon Movement (IFM-SEI), v kateri je 7 organizacij članic iz Afrike, 4 iz Azije, 20 iz Evrope, 6 iz Bližnjega vzhoda ter 12 iz Latinske Amerike.

International Falcon Movement (Mednarodno Sokolsko Gibanje – Socialistična Izobraževalna Internacionala) je mednarodna izobraževalna platforma, ki deluje na področju opolnomočenja otrok in mladih, da prevzamejo aktivno vlogo v družbi in se borijo za svoje pravice. So krovna organizacija gibanj, ki delajo z otroki in mladostniki. Izobraževanje temelji na vrednotah enakosti, demokracije, miru, sodelovanja in prijateljstva. Preko organizacij članic in mednarodnih aktivnosti želi gibanje zagotoviti, da so otroci in mladi dobro obveščeni o svojih pravicah ter opolnomočeni in deležni spoštovanja. Za dosego teh ciljev organizira gibanje različne aktivnosti, dnevna in tedenska srečanja z mladostniki, seminarje, treninge, mednarodne kampe in konference. Otroci in mladi so vključeni v vse ravni odločanja v gibanju, od lokalnih organizacij do svetovnega kongresa. Gibanje temelji na prepričanju, da so otroci sposobni za sprejemanje odločitev ter da imajo močno mnenje o globalnih vprašanjih, ki jih neposredno zadevajo – potrebujejo pa opolnomočenje, da se počutijo, da bodo njihovi glasovi slišani in upoštevani. Pristop torej temelji na otrokovih pravicah. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah je ključni dokument, na katerem temelji delo organizacije. Prek strokovnega izobraževanja želi gibanje izobraževati otroke in mlade o njihovih pravicah in jim pomagati, da se zagotovi, da so le-te spoštovane.

sokolske mladine Slovenije, preko katere bodo društva organizirala vseslovenske in pa tudi mednarodne aktivnost, kot so kampi, seminarji ... Pomemben del društva so tudi mladinski mentorji, ki bodo otrokom in mladim pomagali pri doseganju njihovih ciljev znotraj društva. Ker pa je naše društvo še mlado, trenutno iščemo mentorje. Vsi, ki želite pomagati, potovati, delati z otroki in sklepati nova prijateljstv,a ste vljudno vabljeni k včlanitvi.

Poleg posameznih društev iz cele Slovenije pa je bila ustanovljena tudi Zveza društev

Praznični čas je res nekaj posebnega, edinstvenega in čarobnega. V decembrski izdaji Mozaika vam zato prilagamo nekaj nasvetov, kako kar najlepše preživeti te težko pričakovane dni. PRIPRAVIL

MATIC BRINC

VZEMITE SI ČAS ZA DRUŽINO

Prazniki zagotovo niso popolni brez trenutkov, ki jih preživimo s svojo družino. Postavljanje drevesca, odpiranje daril, družinske večerje, lučke, sneg, božični filmi na televiziji, ki ste si jih ogledali že neštetokrat ... Poskrbite za prijetno praznično vzdušje doma s svojimi najbližjimi. Želim vam lepe praznike in obilo sreče v prihodnjem letu.

PIJTE VELIKO ČAJA

Pitje čaja je nedvomno ena mojih najljubših stvari hladnega vremena. Vroč čaj, deka, dobra knjiga ali film ... Metin, šipkov, zeleni, črni, breskov, malinov, jagodni ... Veliko je okusov, med katerimi lahko izbirate, moj najljubši pa je metin čaj z ingverjem, kančkom limone in žličko kostanjevega medu.

PREŽIVITE ČAS V KUHINJI

Prazniki ne bi bili prazniki brez domačih dobrot, sladic in omamnih vonjav iz kuhinje. Vzemite si čas, podružite se s svojimi najljubšimi in pripravite skupaj kaj okusnega, odišavite stanovanje z vonjem po praznikih. (Na koncu revije se lahko poslužite dveh slastnih receptov, kot na nalašč za te dni).

ZAVIJTE DARILA

Če še niste pripravili daril za svoje najbližje, kar pohitite, saj vas čas že preganja. Če pa ste razprodaje v trgovinah zamudili, pa lahko darila pripravite kar sami. Lahko kaj ustvarite, spesnite, napišete, ali pa spečete kakšno malenkost, ki bo vašim najdražjim zagotovo naslikala nasmeh na obrazu.

POVABITE PRIJATELJE NA OBISK

Če ste komu že dolgo dolžni kavo ali kosilo, je to pravi čas, da se spomnete nanje. Povabite prijatelje, se družite, smejte, spominjajte starih dogodivščin in preprosto uživajte, preden skupaj vstopimo v novo leto.

OKRASITE

Med prazniki se vsi radi družimo v toplem, prijetnem prostoru, k lepšemu vzdušju pa vsekakor primore praznično okrasje. Srebrni, zlati, bleščičasti ornamenti, lučke, bršljan, zeleno drevje, sveče, barvne pentlje in trakovi, storži, čokoladni bomboni, kupi zavitih daril ... Vzemite si čas in olepšajte svoje stanovanje, poprosite za pomoč svoje najbližje in se pri tem neizmerno zabavajte.

ernej Kozan je 22-letni Belokranjec, ki prihaja iz vasi Tribuče. Končal je Višjo strokovno šolo, smer strojništvo, njegova velika ljubezen pa je ples. Pred kratkim se je javnosti pokazal z nastopom na Slovenija ima talent, kjer je osvojil prvo mesto. Kaj ti pomeni ples? Ples mi pomeni ljubezen, veselje. Omogoča mi, da pozabim na vse probleme in ko plešem dam ven iz sebe čisto drugi „jaz“. Kdaj si se navdušil za ples? Navdušil sem se pred petimi leti. Pravzaprav me je sestra spravila v te vode. Kdo je tvoj idol? Svetovni plesalec Fik-shun. Kako poteka tvoj vsakdan? Ob 5.30 se zbudim, nekaj pojem in grem na delo v orodjarno Fuks, kjer delam preko študenta. Izmena se mi konča ob treh, nato odidem domov, se spočijem, nekaj pojem in potem grem plesat oziroma trenirat do približno devete ure zvečer. Ali se je tvoje življenje kaj spremenilo po avdiciji in po finalu? Je. Postal sem bolj prepoznaven na ulicah in drugod. Nekateri ljudje se na vsak način želijo slikati z mano. Ali imaš kaj oboževalk? Imam jih zelo veliko. Kaj pa ljubezen? Si že našel tisto pravo ali pa jo še iščeš? Zaenkrat sem samski in sem tudi v fazi iskanja ta prave.

Intervju z zmagovalcem 5. sezone Slovenija ima talent Jernejem Kozanom PRIPRAVILA

NATALIJA ŠTERK

Kaj ti pomeni zmaga v finalu Slovenija ima talent in kakšne načrte imaš za naprej? O zmagi sploh nisem razmišljal. Pomeni mi pa zelo veliko, saj sem tako postal še bolj prepoznaven in imam več možnosti za nastope po Sloveniji ali celo izven njenih mej. Si imel tudi kaj podpornikov na družabnih omrežjih, in kakšna sporočila so ti pisali? Da, pisali so mi, da navijajo zame, da sem za njih praktično že zmagovalec, kar mi je dalo tudi dodatno motivacijo. Imaš že načrte, kako boš porabil denar? Nekaj ga bom zagotovo namenil družini, ostalo pa, iskreno povedano, še ne vem, ker o tem sploh nisem razmišljal. Tvoj življenjski moto je? Nikoli ne obupaj! Kaj bi sporočil vsem tistim, ki radi plešejo? Kaj je pomembno za doseganje ciljev oziroma uspehov, kot jih imaš ti? Vztrajajte pri tistemu, kar imate radi, čeprav je veliko vzponov in padcev. Nekoč se vam bo ves ta trud, ki ste ga vlagali v to poplačal in postali boste uspešni oziroma dosegli cilj, ki ste ga želeli.

ot že mnogi veste, obstaja v 3. letniku šolanja na naši šoli možnost pridobitve diplome iz znanja nemščine, temu na kratko rečemo kar DSD. V sklopu le-te se že drugo leto zapored organizira jezikovni tabor, ki se odvija v Čateških toplicah. Prav tako je bilo tudi letos. 4. decembra smo se dijaki odpravili na tako imenovan jezikovni tabor. Na srečo smo avtobusno postajališče zapustili ob pol osmih, kar pomeni dodatna ura spanja, juhu! Že na prvi bencinski črplaki smo se vsi enoglasno strinjali, da je čas za kavo. Res je pasala. Kmalu zatem smo prišli na cilj. Za začetek smo se razpakirali in se udobno namestili v razkošnih sobah, seveda smo najprej preverili, če smo vsi med sabo sosedi, da ponoči ne bi prihajalo do večjih zapletov.

Priprave na nemško jezikovno diplomo DSD. PRIPRAVILA

NIKA AMBROŽIČ

Ko smo pripravili vse načrte za preostanek dneva, smo imeli krajši sestanek v sejni sobi. Sledilo je trdo delo. Slušno razumevanje, bralno razumevanje, seveda smo se pri preizkusih odrezali več kot dobro. Po opravljenem načrtovanem delu je sledilo več kot odlično kosilo v razkošni jedilnici. Prideš, gledaš, toooliko hrane, ne veš, kje bi začel. Če bi hotel poskusititi vsega po malem, bi potreboval najmanj pet krožnikov. O sladicah sploh govorila ne bi, na kratko rečeno, odlične! Spet odmor, za nas pa se je zabava šele začela. Vsi zbrani v eni sobi, debata teče, tudi česa drugega ne manjka (hehe). Vračamo se k delu. Vprašalnik za 1. del ustnega izpita, to pomeni, pet minutni pogovor

z našim ocenjevalcem. Besedni zaklad tukaj igra veliko vlogo, saj mora biti govorjenje prosto in tekoče. Krajši odmor in vrnitev k delu. Sledil je 2. del ustnega izpita, to je predstavitev s powerpointom, plakatom. Iskali smo ideje za temo, ki bi jo lahko predstavili našemu ocenjevalcu. Poiskati zabavno, zanimivo temo, ki je povezana z nami in poleg katere lahko vključimo tudi kakšne materialne stvari, ni ravno enostavno. Nekateri so že takoj vedeli, kaj bo njihova tema predstavitve. Jaz nisem bila med temi. Profesorica nam je pri tem aktivno pomagala, dajala nasvete, predloge in kmalu omenila besedo kopanje. Jes! Končno kopanje, to smo vsi komaj čakali! Odhiteli smo v sobo, se pripravili in kar bosi odšli na bazen, kljub čudnim pogledom, ki so nam jih namenjali ostali gosti hotela. Še dobro, da je bilo kopanje pred večerjo, drugače bi verjetno ostala v sobi, če me razumete (hehe). No, in po kopanju, ki nas je vse dodobra izčrpalo, sledi težko pričakovana večerja. Zopet obilo okusne hrane! Po večerji pa spet priprave na kopanje, tokrat v mnogo bolj zabavnih bezenih, ki so vključevali tudi tobogane, jamo za zaljubljene in tako dalje. Doživetje in pol! Bazeni so bili odprti do devetih, zato smo bili kmalu po deveti uri ponovno vsi zbrani v eni sobi. Ob enajstih smo pričakovali obisk naše profesorice Alexandre in njene pomočnice Johanne. Nekaj časa sta se še zadržali pri nas, da smo rekli še kakšno, ki ni povezana s šolo ali delanjem diplome. Citiram profesorico: „Po pameti!“ Preostanka večera oz. noči ne bi ravno oglaševala na veliki zvon, saj veste (hehe).

Jutro. Zajtrk poteka le do pol desetih. Že zvečer naštimamo budilko, češ, da se bomo zbudili pravočasno. Rahlo zaspimo, ura je devet. Ni šans! Zbor v sejni sobi pa je bil že ob pol desetih! Hitro umivanje, pospravljanje razdejane sobe, pakiranje, hitimo na zajtrk, v zelo kratkem času pojemo zajtrk in že smo pri delu! Zadnji del diplome je pisna komunikacija. Samostojno pisanje člankov, točno določena zgradba, milijon stvari, ki bi si jih bilo dobro zapomniti. Časa za pisanje smo imeli na pretek in tudi to preizkušnjo smo prestali brez zapletov. Pisanje je trajalo 70 minut, nato sta profesorica in Johanna pripravili nekaj igric s katerimi smo urili naš nemški jezik. Naš izlet se je približeval koncu. Nič ne bi imela proti, če bi ostali še kak teden ali dva. Ker nas je umsko delo grozno izčrpalo, je bilo okusno kosilo še kako dobrodošlo, njami! Še na WC skočimo, potem pa domov. In se vozimo. Glasno komentiramo prejšnjo noč, debatiramo in se zabavamo vse do odcepa za Stopiče. Obstanemo. Prisežem, da ni bilo nikomur nič jasno. MPOV-jev kombi je očitno odslužil svoje. Šofer naroči nadomestno vozilo in vsi smo zgroženi, ko nam sporoči, da bo čakanje trajalo dobre pol ure. Kaj naj pa delamo? Pa še zeblo nas je. Nakar kolega poda predlog. Pojdimo na pijačo, saj ni daleč! Medtem ko se vlečem iz avtobusa, nagovorim še profesorico in Johanno, da se nam pridružita. In gremo. Mimoidoči že veselo odpirajo okna in vpijejo “begunci, domov pojdite!“ Meni osebno se je to zdelo pravo doživetje. Kot čreda ovac smo pridno sledili našemo pastirju (ne izdam imena), ki nas je na koncu zelo razočaral! Prehodimo cca

500m in reče, saj smo že skoraj tu. Se že kar veselimo in sporočimo novico počasnelam, ki so zaostajele za nami dobrih 20 metrov. Kmalu nam vsem postane jasno, da iz načrta ne bo nič. Pot bi morali nadaljevati po glavni cesti, a je bila cesta zelo nepregledna, prisotna je bila tudi megla, zato smo se raje obrnili in šli nazaj. Pa kaj potem, vsaj sprehodili smo se. Časa je bilo še na pretek, zato naslednjo postojanko opravimo kar pred že dolgo časa zaprto gostilno Akrtobat. Sedimo, čakamo in se gremo nazaj v kombi gret. Zopet kot ovce stopamo ob robu ceste, tokrat nismo bili deležni komentarjev mimoidočih. H kombiju prispemo istočasno kot tudi nadomestno vozilo. Končno smo na toplem! Pot do doma je potekala v tišini, saj smo bili vsi utrujeni. Vozil nas je rahlo nezgovoren šofer, zato nam je na poti igral radio Aktual. Vozimo se in poslušamo mešanico hrvaške, angleške in slovenske glasbe. Zagledam tablo za Lokvico. Moja izstopna točka. Poslovim se, se zahvalim, vsem zaželim lep preostanek vikenda in pešačim po vijugasti cesti. Oh, ko bi le lahko ostali še en teden!

Dobrodelna prireditev „Dijaki za dijake“ PRIPRAVILA

NATALIJA ŠTERK

torek, 17. novembra, smo v šolski jedilnici priredili dobrodelno prireditev Dijaki za dijake. Rdeča nit prireditve je bila dobrodelnost oziroma solidarnost. Program sta povezovala dijaka četrtega letnika Jurij Ivanušič in Valentina Ambrožič, nastopali pa smo dijaki iz vseh letnikov. Posebna gostja prireditve je bila kantavtorica in bivša dijakinja naše šole, Erika Kralj, ki nam je zapela nekaj svojih skladb. Kakor je poudarila tudi sama Erika, ni lahko biti dijak, ko si drugačen od ostalih. Vsi se bahajo s svojimi novimi oblekami, potovanji v različne države okoli sveta in še bi lahko govorili. Nekdo pa jih posluša v kotu in se smili sam sebi, češ da, on pa nima denarja za vse nove stvari, kaj šele, da bi potoval po širnem svetu. Pa vseeno, vsi smo ljudje, ne glede na to, koliko imamo denarja. In ni pravično, da je na svetu tako razdeljeno, da so takšni, ki imajo vse, in pa takšni, ki nimajo ničesar. Denar bi moral biti enakomerno porazdeljen, ampak na žalost ni. Zato pa dandanes prirejamo različne

dobrodelne prireditve, kot je tudi naša. Tega ne bi bilo, če ne bi obstajali dobri ljudje, ki darujejo denar za šibkejše in s tem osrečijo marsikatero srce. Dijaki, ki bodo prejeli denar, oziroma bodo deležni tega prispevka na kakršenkoli način, vam bodo hvaležni. Če še zaključim z mislijo Erike, ki pravi: »Tudi sama sem dobrodelna in se, če se le lahko, odzovem vsem povabilom na takšne prireditve, saj me to na nek način osrečuje. Mislim, da bi se vsak moral udeleževati teh prireditev, saj bomo le tako povezani in bomo skupaj naredili kaj dobrega za cel svet.«

PRIPRAVILE

MENTORICE EKOŠOLE

EVROPSKI TEDEN ZMANJŠEVANJA ODPADKOV Vključili smo se v ozaveščevalno akcijo Evropski teden zmanjševanja odpadkov, ki poteka od 21. do 29. novembra. Letos je poudarek na zmanjševanju odpadkov hrane. Na razrednikovih urah, preko sporočil na oglasnih deskah in v jedilnici šole, smo se seznanili s preprostimi ukrepi, ki jih lahko sprejmemo v vsakdanjem življenju in tako prispevamo k zmanjševanju količine odpadkov. Pomembno je, da se zavedamo, da odpadki nastajajo pri vsakem našem početju in da količino odpadkov lahko predvsem zmanjšujemo sami s tem, ko ravnamo in izbiramo drugače. Noben odpadek ni dober odpadek, tudi če se ga da predelati.

PISALI SMO APELE Pod mentorstvom profesorice Janje Jankovič in Miroslava Pluta smo se dijaki 2. in 3. letnika gimnazije in strokovne šole ter dijaki, ki obiskujejo predmet sociologija na maturi, pridružili največjemu dogodku na svetu ob mednarodnem dnevu človekovih pravic, ki ga obeležujemo 10. decembra. Dogodek Pišem za pravice poteka v več kot 200 državah po vsem svetu, organizira pa ga Amnesty International. Na sto tisoče posameznikov piše apele in solidarnostna sporočila za posameznike in skupine, ki so v nevarnosti ali se jim godi krivica. Letos smo v Sloveniji pisali za dekleta iz Burkino Faso, ki so prisiljena v poroko, za Zunarja iz Malezije, ki mu grozi večletna zaporna kazen, ker je na Twitterju obsodil zaprtje politika, ki nasprotuje vladi, za Phyoe Phyoe Aung iz Mjanmara, ki je zaprta zaradi študentskih protestov, za Waleeda Abu Al-Khairja, odvetnika iz Savdske Arabije, ki je opozarjal na kršenje človekovih pravic in je obsojen na 15 let zapora, za novinarja Muhammada Bekzhanova iz Ubekistana, ki so ga brutalno mučili in prestaja zaporno kazen zaradi »protidržavnih« kaznivih dejanj. Napisali smo 123 apelov, s katerimi bomo poskušali pomagati ljudem, ki trpijo zaradi kršitev njihovih človekovih pravic. Hvala vsem, ki ste pripomogli k boljšemu in pravičnejšemu svetu.

10NA KRA T KO PRIPRAVILA

PETRA MIŠICA

1. Najbolj si želim: zdravja. 2. V življenju ne bi nikoli: koga namerno prizadela. 3. Ženske smo: neuničljive. 4. Moja velika razvada je: kajenje. 5. Na SŠ Črnomelj mi je najbolj všeč: dijaki, saj so do mene zelo spoštljivi in prijazni. 6. Najraje skuham: sarme. 7. Pri svojem poklicu imam rada: občutek, ko so dijaki zadovoljni z malico. 8. Moj recept za srečo je: biti priden in pošten. 9. Nebi mogla živeti brez: strehe nad glavo. 10. Moj najljubši rek ali pregovor je: Dobro se z dobrim vrača ... morda ne takoj, vendar nekoč se zagotovo. kuharica Lili Medle

1. Najbolj si želim: zdravja. 2. V življenju ne bi nikoli: prijemala mastnih las na tuji glavi. 3. Ženske smo: lisice, tigrice, mačke, sove, kače, včasih pa tudi ovce. 4. Moja velika razvada je: jutranja kava in temna sladka čokolada z lešniki. 5. Na SŠ Črnomelj mi je najbolj všeč: ko slišim petje dijakov, ko grejo mimo moje pisarne k telovadbi. 6. Najraje skuham: / - najraje ne kuham. 7. Pri svojem poklicu imam rada: dober pisarniški stol, hiter računalnik in dober kemik. 8. Moj recept za srečo je: V posodi zmešaj 365 dni, dodaj žličke prijaznosti, 1 žličko potrpežljivosti, za noževo konico soli, veliko pozitivnih misli, 2 dcl dobre volje in nasmeha. Vse skupaj pregneti in uživaj vsak dan posebej. 9. Ne bi mogla živeti brez: ljubezni. 10. Moj najljubši rek ali pregovor je: Ne misli, da je kaj nemogoče, če verjameš, je vse možno. strokovna delavka - računovodkinja Jasmina Skoliber

dele je trenutno najbolj zaželena pevka na svetovni glasbeni sceni. Po uspehu njenih prejšnjih dveh albumov 19 in 21, ki sta ji prinesla kar 10 Grammyjev, je 20. novembra po štirih letih zopet izdala novi album z naslovom 25.

Novi album vokalne dive

ROK VIPAVEC IN ROMANA VRANEŠIČ

PRIPRAVILA

27-letna Adele je o novem albumu dejala: ‘’Moj zadnji album je govoril o razhodu in če bi morala opisati tega, bi rekla, da gre za spravo - za spravo s samo sabo.’’ Album zato vsebuje več zvrsti glasbe - od pesmi, v katerih nastopata le klavir in njen vokal in v albumu prevladujejo, pa vse do pesmi s kitaro, elektronskimi dodatki ter celo z orkestrom. Kljub novostim pa še vedno ostaja zvesta svojemu glasbenemu stilu. Pesmi so sporočilno zelo močne, polne emocij in strasti. Njena uvodna pesem Hello, ki jo je izdala slab mesec pred izidom samega albuma, pa podira vse rekorde in je že več tednov na vrhu mnogih glasbenih lestvic. Seznam pesmi iz njenega novega albuma 25: 1. Hello 2. Send My Love (To Your New Lover) 3. I Miss You 4. When We Were Young 5. Remedy 6. Water Under the Bridge 7. River Lea 8. Love in the Dark 9. Million Years Ago 10. All I Ask 11. Sweetest Devotion 1. Hello – njena uvodna pesem, ki je tudi izšla pred vsemi drugimi. Pesem lahko razumemo na dva načina: - Razumemo jo kot nostalgijo. Pesem namreč

govori o pevkinem ponovnem srečanju z ljubeznijo iz preteklosti in ga nagovarja. - Kot nagovor nam, oboževalcem in nas po tolikih letih ponovno pozdravlja. Pevka se je po vsej verjetnosti prav zaradi tega pesem odločila izbrati za uvodno pesem albuma. 2. Send My Love (To Your New Lover) – ta pesem odstopa od pevkinega stila, na katerega smo sicer navajeni. Pevka v tej pesmi klavir zamenja za kitaro, ki deluje optimistično in veselo. Svojega bivšega fanta nagovarja k temu, naj svojo novo ljubezen tretira tako, kot je ona njega in naj nanjo prenese tudi ljubezen, ki jo je gojila do njega. 3. I Miss You – Rokova izbira - Pesem ni akustična, pevko spremljajo bobni, elektronska glasba in back-up vokali. Je temačna, misteriozna in zelo strastna. Govori o noči, ki prinese temo, melanholijo in osamljenost. Pevka hrepeni po svoji ljubezni, ki je več ni. 4. When We Were Young – Romanina izbira – Tudi ta pesem je nostalgična. Pevka se spominja na dogodke iz njene mladosti in na najstniško ljubezen. Čas beži in pevka se zaveda, da bo ostarela, hkrati pa se boji, da bo sčasoma izgubila stik s svojimi bližnjimi in prijatelji. Pogreša trenutke s svojim dragim in se globoko v sebi boji, da jih bo pozabila in jih ne bo mogla ponovno doživeti. 5. Remedy – Pevka je končno našla svojo pravo ljubezen - to je njen sin Angelo. S pesmijo Remedy je Adele hotela povedati, da bo njen sin odraščal v krutem, neusmiljenem svetu, vendar bo ona njegova odrešiteljica. Pomagala mu bo odgnati strahove in more, ki ga tlačijo. Pesem je polna ljubezni, iskrenosti in nežnih melodij.

6. Water Under The Bridge – Rokova izbira – Pevki se v ljubezni pojavi konflikt. Znajde se v kritični točki njenega ljubezenskega razmerja in se sprašuje, če jo ljubezenski subjekt resnično ljubi. Nagovarja ga. Skladbo je posvetila svojemu fantu Simonu Koneckiju. Je energična in vsebuje nekaj električne glasbe, ki pesem dela bolj moderno. 7. River Lea – reka Lea teče skozi severni del Londona, mimo Tottenhama, kjer je Adele tudi odraščala. Pesem govori o temi, kako je onesnaženost iz reke prešla v njeno srce in ji onemogočila, da bi lahko odprla svoje srce komu drugemu. Reko zato krivi za svoje nesrečno ljubezensko življenje. 8. Love In The Dark – Romanina izbira – V tej pesmi je pevka tista, ki razdira razmerje, saj sta se s partnerjem oddaljila do te mere, da je ugasnil vsak plamen ljubezni in da v razmerju več ni vredno vztrajati. Ugasnitev tega plamena ljubezni je v naslovu označila kot temo (dark). Partner jo kljub vsemu želi prepričati, da ne bi odšla, a ona vztraja pri svojem in hrepeni po razmerju polnem ljubezni.V pesmi nastopa orkester, ki daje pridih dramatičnosti.

razideta. Glede prihodnosti je negotova, saj se boji, da ne bo več nikoli našla prave ljubezni, ki bi jo izpopolnjevala. 11. Sweetest Devotion – Tudi ta pesem, kot pesem Remedy, je namenjena pevkinemu sinu Angelu, katerega glas lahko tudi slišimo v uvodnem delu pesmi. Pripoveduje o brezmejni materinski ljubezni, ki je ni občutila nikdar prej in jo opisuje kot najbolj sladko in večno ter nekaj, kar je dalo njenemu življenju smisel. Nama osebno je album zelo všeč, ker je enostaven in poln emocij. Adele vedno znova impresionira z obsežnim razponom njenega glasu. Njene pesmi zato veljajo za vokalno precej težke, kar jih dela še bolj posebne. Veliko ljudi meni, da so verzije pesmi, ki jih izvaja v živo celo boljše kot originalne verzije iz albuma. Njeni nastopi so preprosti, brez plesnih točk, posebnih efektov in kričečih oziroma vpadljivih scenografij. Skratka je izvrstna pevka, ki očara le z svojim močnim vokalom.

9. Million Years Ago – Pesem pripoveduje o slavi pevke in o njenem vplivu na osebno življenje. Hrepeni po starih časih, ko je bilo življenje enostavnejše. Slava pa je vplivala tudi na njeno družino in odnose s prijatelji, s katerimi je popolnoma izgubila osebne stike.. Je umirjena, očarljiva pesem, ki govori kako osamljen si lahko, čeprav ti materialnih dobrin, slave in uspeha ne manjka. 10. All I Ask – Rokova in Romanina izbira – Pesem popolnoma ustreza pevkinemu stilu – vokal s klavirsko spremljavo. Adele želi svojo ljubezen videti še poslednjič preden se

KOTI ČEK ZA PUNCE Sprehod med policami ter obešalniki, ali samo mimobežen pogled na že zimske izložbe v trgovinah z oblačili, mi vsekakor pove, da je skrajni čas, da se poslovim od toplih in se ‘oborožim’ za prihajajoče hladne decembrske dni. V nadaljevanju te čaka nekaj modnih nasvetov, kombinacij … , ki te mogoče navdihnejo pri izbiri novih kosov oblačil ali pa le nekaj idej, kako uporabiti tiste stare, ki se potikajo po omari in ne veš, kaj bi z njimi.

PRIPRAVILA

VALENTINA AMBROŽIČ

TOPEL ŠAL BREZ TEGA ZAGOTOVO NE PRESTOPIM HIŠNEGA PRAGA.

NAKIT POPESTRI SVOJ “LOOK“ Z DODATKI, RECIMO OGRLICAMI, ZAPESTNICAMI IN PRSTANI. POLEG TEGA PA JE DECEMBER - NAJ SE SVETI!

TORBICA NAJPOMEMBNEJŠA STVAR VSAKEGA DEKLETA ...

BUNDA, PLAŠČ ... NI POMEMBNO KAJ, POMEMBNO JE, DA TI JE UDOBNO, PREDVSEM PA TOPLO!

ČEVLJI TI SO ŠE KAKO POMEMBNI V TEM OBDOBJU.

TOPLE JOPE, PULOVERJI, OBLEKICE, KRILA ... NEŠTETO KOMBINACIJ ... UPAJ SI BITI DRUGAČNA, EKSPERIMENTIRAJ!

ZBOR NICA SE PRED STAVI ali profesorski leksikon PRIPRAVIL

MATIC BRINC

Kaj je prva stvar, ki jo naredite zjutraj? Pogledam.

Kaj je prva stvar, ki jo naredite zjutraj? Odprem oči in pogledam proti oknu.

Kaj radi delate v prostem času? Berem.

Kaj radi delate v prostem času? Igram se z otrokoma.

Vaš »happy place«? Morska obala ob sončnem vzhodu.

Vaš »happy place«? Metliška Kolpa.

Vaš »guilty pleasure«? Nedeljska kava in klepet s prijateljicami.

Vaš »guilty pleasure«? Pitje kave na balkonu.

Nikoli ne zapustim doma brez: mobitela.

Nikoli ne zapustim doma brez: ključev in očal.

Najljubša hrana? Testenine na različne načine.

Najljubša hrana? Hrana, pripravljena z ljubeznijo.

Z eno besedo opišite sebe: vztrajna.

Z eno besedo opišite sebe: dobrosrčna.

Vzdušje v šoli od 1 do 10? 9

Vzdušje v šoli od 1 do 10? 8

Anica Želežnjak

Mateja Juran Kordiš

FOTOGRAFIJE

MATIC BRINC

PRIPRAVIL

MIHA BABIČ

mestecu je živela družina, ki so jo sestavljali trije bratje in tri sestre, mati in oče. Starša sta s svojimi otroki preživela res malo časa, saj sta imela dolg delovnik, otroci pa so po šoli pomagali starejšim ljudem in tako nekaj malega zaslužili. Kljub trdnemu garanju se je družina težko preživljala. Bližali so se prazniki in starša je začelo skrbeti, kaj bosta kupila svojim otrokom, saj sta že sama vedela, kakšen je občutek, ko za praznik ostaneš praznih rok. Kljub temu, da si niso mogli privoščiti veliko, sta se starša odpravila na tržnico, kjer sta svojim otrokom kupila šal, kapo, rokavice, plašček ali kaj sladkega za pod zob. Otroci so se strašno razveselili daril, čeprav so bila majhna, saj so vedeli, da pri-

hajajo iz srca. Staršem so bili tudi hvaležni za njihov čas, ki so si ga vzeli, da so lahko praznike preživeli skupaj v toplini in radosti. Tako, dragi bralci, tudi vi cenite malenkosti, ki so vam namenjene. Naj bo to nasmeh, topla beseda, objem ali čas, ki vam je dan, saj nikoli ne veste, kdaj vam bo manjkala ta malenkost in si jo boste zaželeli. Imejmo se radi!

PRIPRAVIL

DARDAN SELKO

resnica za vsemi lepimi besedami

počutim preveliko željo

naše sanje užitka

lepa si kot malina, sladka kakor droptina, tvoje oči so kot biserji, ki rasvetlijo najtemnejše noči.

nika,moja nika, si moja mala,nikica, zora mojega si srca, si moja mala nikica.

eva in eva lepši sta, od medveda sladkejši od meda in prijaznejši od leda.

tvoje usnice so rdeče kakor sveže goreče sveče. tvoji lasje so svileni kot najlepši jeleni.

nikica moja,imaš najlepše oči,svetlejše od sonca,kaj šele noči!

a vse to me briga prav tako kot mačja ali pasja figa. tvoji joški so otroški tvoja rit je kot nič a to mi je mar ker si dekle mojih sanj torej zaupaj mi in sprejmi me med svoje gladke nogice in daj mi dovoljeje da izpraznim se v tebe saj tako je tudi prav ker ti dekle si in jaz sem fant

moja nikica,toliko se bova igrala, se očila in znala vse o najinih telesih,vse o ožitku, nikica moja! naučila se bova, da užitek bo tak, da svet spremenil se bo pred tabo. telo se me zapomnilo bo in moje za vso večnost bo. ti boš moja,nikica prelepa,večna lepotica. ti boš moja in jaz bom tvoj za vse večne čase. uživala boš!

izbrano je bilo v moje veselje, da prepovedan sadež sedaj zaužil bom, ga vohal in pil. občutil vajino obliko bom z vsem svojim bitjem. v vajinem sadežu užival bom od jutra do večera. in ne skrbita, se vedno bo nekaj dela! jaz edini užival že ne bom ker ožitek raširil se bo tudi čez vajino telo torej pripravi se v telesu in misli sprejmita me med vajine nogice in začele se bodo moje in tvoje sanje užitka. ob prihodu jutranje zore vajino telo zavečno bo moje, vajin sadež odtrgan in shranjen z menoj bo za vse večne čase moj.

Graz | Venezia | Budapesti | Wien PRIPRAVILA

PETRA MIŠICA

Novoletno okrasje in pisane lučke spremenijo vzdušje na vsakem koraku. Gradec, Benetke, Budimpešta in Dunaj so mesta, ki pozimi, še posebej decembra, pričarajo naravnost pravljično atmosfero.

GRADEC

Prestolnica avstrijske zvezne dežele Štajerske je od 20. novembra do 24. decembra naravnost očarljiva. V teh dneh se odvija veliko božičnih sejmov. Najbolj privlačen del mesta vabi v okolici Glavnega trga (Hauptplaz), kjer stojijo privlačne stojnice, za katerimi s svojimi izdelki vabijo različni obrtniki, slaščičarji, umetniki. V bližini vasi Riegersburg pa se nahaja znamenita tovarna čokolade Zotter, ki slovi tudi po svojem zunanjem izgledu, saj je kot nekakšna čokoladna hiška iz pravljice o Janku in Metki.

BENETKE

Italijanska kombinacija Božička, jaslic v naravni velikosti, neštetih lučk in okraskov pričara prav posebno vzdušje. Podobno kot Gradec se tudi to romantično mesto na vodi vse bolj uveljavlja kot idealna adventna destinacija. Še posebej očarata Piazza Bra in Arena, ki sta v tem času zares pravljično okrašena. Posebna atrakcija je tudi božična vas Bussolenga in otok Murano, ki slovi po umetninah iz stekla in čudovitih božičnih okraskih.

BUDIMPEŠTA

Tudi prestolnica Madžarske slovi po svojem očarljivem vzdušju. Veličastna bazilika sv. Štefana in trg Vorosmarty sta v tem času okrašena s prav posebnimi okraski. Tudi najslavnejša nakupovalna ulica Vaci utca s svojimi neštetimi trgovinicami, kavarnami in prodajalnami spominkov velja kot ena najlepše okrašenih evropskih ulic v času adventa.

DUNAJ

Največje in glavno mesto Avstrije očara s svojo lepoto na vsakem koraku. Posebej zanimivi so znameniti božični sejmi in okraski, ki se v popolnosti ujemajo z arhitekturo cesarskega mesta. V tem času se odvija veliko koncertov, božičnih delavnic, prireditev in predstav.

iskrena Mestu ugasnile so luči Moje srce pa še ne spi izčrpano izgubljeno idealov Polno je v njem Pa zato ne ve noben Bolj kakor srce boli Boli resnica da on mirno spi Niti tisoč luči ne more prikriti sivino Ni ga ognja ki srcu dal bi toplino Da srce nekoč mirno zaspi upanje tli Do takrat v moji sobi luč gori Petra Mišica

Prazniki na vratih Zima, sneg in mraz. Prihaja novo leto. To je božični čas, ko vse z veseljem je prežeto. Užitek se je prepustiti vonju cimeta in vina, jedi se dobrih naužiti in na šolo ne imeti več spomina. Leto hitro se izteka. Obrodilo mnoge je sadove. Zdaj več nič nam ni prepreka, smo pripravljeni na zmage nove! Peter Matek

Gogi 4 Le ena, vÄ?asih malo izgubljena. Nizka, nasmejana, z veseljem je obdana. Njena stroka zgodovina, tudi vsaka dobra umetnina. Zadnje dni povzdigne glas, a to njen pravi ni obraz! ĂĄraĹĄid

ALICE IN WON DER LAND FOTOGRAFIJE

MATIC BRINC

mala

veganska

kuhinja TEKST, ILUSTRACIJE

MATIC BRINC

Kdo ne obožuje čokoladnih sladic? Sploh v prazničnem času je vonj po kokosu, cimetu in aromah čokolade prav omamen. Priprava te sladice vam bo vzela približno petnajst minut časa, zanjo pa potrebujete le štiri sestavine. Fudge je poln bogatega čokoladnega okusa in zato tudi ena mojih najljubših sladic. Za pripravo potrebujemo: 2/3 skodelice polnomastnega kokosovega mleka (Kupite kokosovo mleko v pločevinki. Tega dobite v Dm-u, Müllerju ... ). 2 žlice kokosovega olja 1 skodelica in pol koščkov temne čokolade 1 žlička vanilijinega ekstrakta (po želji) Priprava: Majhen pekač obložimo s papirjem za peko. Kokosovo mleko segrejemo in mešamo približno 2-3 minute. Dodamo kokosovo olje in mešamo dokler se ne razstopi. Dodamo koščke čokolade in mešamo. Ko se čokolada raztopi, mešamo do prave gostote. Odstranimo z ognja in primešamo vanilijin ekstrakt. Zmes prelijemo v pekač in postavimo v hladilnik čez noč, ali pa zamrznemo za kakšno uro. Iz hladilnika vzamemo približno pol ure pred serviranjem, da dosežemo pravo teksturo. Fudge razrežemo na koščke in postrežemo. Po želji lahko dodate rozine, mandlje, orehe, koščke kokosa, cimet, muškatni orešček, ingver, koščke kandiranega sadja ipd. Pa dober tek.

Ne bi bilo božiča brez vonja po pecivu, piškotih, čokoladi in ostalih slastnih dobrotah, pripravljenih v domačih kuhinjah. Ingverjevi piškoti so zelo okusni, hrustljavi in aromatični. Poleg tega pa se lahko pri pripravi pozabavamo z modelčki in različnimi konturami, prelivi, mrvicami ter ostalimi okraski. Lahko jih komu podarite za božič, jih postrežete gostom, ali pa jih preprosto pojeste sami. Za pripravo potrebujemo: 2 in 1/4 skodelice moke 1 žlico naribanega ingverja 1 žličko cimeta 1 žličko muškatnega oreščka 3/4 skodelice rjavega sladkorja 1/2 žličke sode bikarbone 3/4 skodelice stopljene margarine 1/4 skodelice javorjevega sirupa Priprava: Pečico segrejemo na 180 stopinj celzija in pripravimo pekač s papirjem za peko. Vse sestavine zmešamo v posodi in jih zamesimo v testo. Na rahlo pomokamo delovno površino in testo razvaljamo. Z modelčki ustvarimo željene oblike piškotov in jih razvrstimo na pekač. Pečemo 15 minut, oz. dokler lepo ne porjavijo. Ko se ohladijo, jih lahko okrasimo. Želim vam dober tek, predvsem pa veliko lepih trenutkov v prihajajočem prazničnem času.

daj pa imam - malo pokritiziram dijake, da ni nič od njih, oni pa - namesto da se skujajo in povesijo nos - se lotijo peres in kar čez noč sestavijo nov Mozaik, tak prednovoletni, po praznikih dišeč. Kaj vse so počeli in s čim so se ubadali zadnje tedne, so kar primerno opisali v svojih tekstih. Namerno smo objavili malo nebrušene poezije, saj človek skriva nekaj v sebi, kar kar kliče po obdelavi, ker pa ga nismo utegnili prositi za pomoč pri dešifriranju rokopisa, je zadeva ostala v surovem stanju. Arašid (z naglasom na prvem a) je bil tokrat skromen, se pa strogo drži svoje muze in tematike, njegov pandan Pistacija pa še ni dala nič od sebe. Veceji so, po planu, ne prepočasi (mea culpa!) narejeni, se pa sliši, da so bile barabe že na delu. Brez besed sem. Nepojmljivo. Zime ni, vsaj tiste prave, božič pa bo in novo leto zagotovo tudi in z njim zaobljube: od jutri ... bom / ne bom ... Preizkusite nasvete in recepte iz Mozaika in ni hudir, da vam ne bo uspelo pričarati prijetnih dni in noči. Zdravo, veselo in razigrano obdobje od božiča prek silvestra v novo leto in še naprej vsem ljudem dobrega srca.

Mentor

MO Z A I K številka 5

december 2015

glavna urednica: Petra Mišica odgovorni urednik: Matic Brinc oblikovanje: Matic Brinc mentor: Miroslav Plut, prof. založila: SŠ Črnomelj Tiskarna Kapušin naklada:100

Srednja šola Črnomelj Kidričeva ulica 18a 8340 Črnomelj tel.: 07 / 30 56 120 fax.: 07 / 30 51 092 ss.crnomelj@guest.arnes.si

SREDNJA ŠOLA CRNOMELJ