USMERJA SAMEGA SEBE
kakor mu jih je prej sam predvajal, v duhu ponavlja in uspeh je bil – svetovno znan. Tudi vojskovanje (strategija) v mislih ali domišljiji je najuspešnejše. Napoleon Bonaparte je vadil vojskovanje v mislih (domišljiji) in na pisanih očrtih več let, preden je sam dejansko vodil prvo bitko. Končno nam je tudi šele v tej zvezi tudi jasno, kako se razvije kdo v zločinca. Zločinska osebnost nastane po docela istem dogajanju: vedno na novo v neštetih ponavljanjih si iste stvari živo predstavlja v domišljiji in želji; in tako se v duhu, »na pamet«, izpopolni v vlogi zločinca.
V S V O J I V LO G I Taka domišljijska vaja je zelo podobna vaji v igranju »vloge«. Človek se domišljijsko vživi v vlogo, ki bi jo rad ali tudi moral igrati v življenju. W. M. Marston je v ta namen naročal učencem, ki so bili v službi, naj si v mislih predstavljajo svoj pogovor in nastop pred »šefom«. To so si morali večkrat ponoviti. Tako so bili pripravljeni in uspehi so bili presenetljivi. Tako bi si morali možje in žene vlogo svojih zakonskih tovarišev, mater, očetov, v mislih natančno predstavljati in uriti, kajpak na podlagi dobrih in pravilnih navodil. Marston pomenljivo ugotavlja: »Vsak človek igra bolj ali manj zasebno kakšno vlogo v svojem življenju; zakaj ne bi igral tudi vloge zanesljivega, poštenega in uspešnega ter zadovoljnega človeka? Ni druge poti za pripravo na poklic kakor v duhu se učiti in se v mislih vedno vživljati v takšno vlogo.« Če pomislimo, da se mlad človek razvije v poznejšega zločinca predvsem zato, ker si v domišljiji predstavlja svojo »vlogo« prestopnika, je res čudno, da tega vživljanja v vlogo ne znajo redno in učinkovito izkoriščati za vzgojo poštenega in uspešnega človeka v življenju. Mladostnik se rad predaja domišljiji in sanjam. Pri tem bi ga morali »načrtno« uriti v dobrih predstavah. Njegova vsakdanja vaja bi morala biti: vživljanje v
71
PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 71
7/28/10 7:42 AM