Issuu on Google+

Po sledeh človeka

Izbor pomembnejših Trstenjakovih del Metodika verouka. Očrt versko pedagoške psihologije. Ljubljana 1941. Prevodi v italijanščino (2 izdaji) in španščino. Pastoralna psihologija. Ljubljana 1946. Dopolnjen ponatis 1987, prevod v hrvaščino. Psihologija dela. Ljubljana 1951. Psihologija umetniškega ustvarjanja. Ljubljana: SAZU 1953. Oris sodobne psihologije. I. del: Teoretična psihologija. Maribor: Obzorja 1969 (izpopolnjeni izdaji 1971 in 1974). II. del: Uporabna psihologija. Maribor: Obzorja 1971 (izpopolnjena izdaja 1974). Vom Gegenstand zum Sein. In honorem Francisci Weber octogenarii. München: DDr. R. Trofenik 1972. Krščanstvo in kultura. Tinje: Dom prosvete 1975. Da bi bili z njim. Tinje: Dom prosvete 1975. O problemih psihologije. Ljubljana: Slovenska matica 1976. Psihologija ustvarjalnosti. Ljubljana: Slovenska matica 1981. Temelji ekonomske psihologije. Ljubljana: Gospodarski vestnik 1982. Ponatis 1983. Psihologija dela in organizacije. Ljubljana: Univerzum 1979. Teorije zaznav. Ljubljana: SAZU 1983. Ekološka psihologija. Ljubljana: Gospodarski vestnik 1984. Človek bitje prihodnosti. Okvirna antropologija. Ljubljana: Slovenska matica 1985. Človek in njegova pisava. Ljubljana: Center za pospeševanje gospodinjstva 1985. Prevod v srbščino. Človek končno in neskončno bitje. Oznanjevalna antropologija. Celje: Mohorjeva družba 1988. Skozi prizmo besede. Ljubljana: Slovenska matica 1989. Misli o slovenskem človeku. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige 1991. Za človeka gre. Izbrana razmišljanja. Maribor: Obzorja 1991. Pet velikih. Ljubljana: Slovenska matica 1992. O slovenskem človeku in koroški duši (soavtor z E. Ringlom). Celovec-LjubljanaDunaj 1992. Slovenska poštenost. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka 1995.

PO SLEDEH CLOVEKA-oprema.indd 1

Po sledeh človeka

Po sledeh človeka Če bi hoteli vedeti, ali večina ljudi želi še enkrat živeti, bi pač težko zanesljivo odgovorili. Mnogim se zdi samo po sebi umevno: nikoli več tega življenja, ki sem ga doslej živel. Zakaj nikoli? Pred očmi imajo neštete hude trenutke, ne samo nezgode in nesreče, ampak tudi neznosne čase negotovosti, strahu pred prihodnostjo in neučakanostjo tega, kar ima priti. Potem pa pravijo: »Če bi drugič vnaprej vedel, da se bo vse srečno izteklo, potem da.« Spet drugi, ki se jim stvari niso srečno iztekle, trdijo ravno nasprotno: vnaprej vedeti za nesrečo je neznosno; tako se ne bi dalo »še enkrat živeti«. (iz uvoda)

27,95 €

Bistvo Trstenjakove usmerjenosti bi najbolje označili kot ekološko, sistemsko ali zeleno na socialnem in duhovnem področju. Verjel je, da je resničnost smiselna celota; sistem, v katerem ima vsaka stvar svoje mesto in vrednost: vsak človek s svojim značajem, vsaka človekova življenjska izkušnja, vsaka posamezna znanstvena smer, vsaka človeška potreba in energija, pa tudi vsaka človeška težava, stiska, zmota in krivda. Njegovo življenjsko geslo je bilo: »Za človeka gre.« Trstenjak je s svojimi dosežki in življenjsko usmerjenostjo pre­poznavno obogatil življenje slovenskega naroda v 20. stoletju. Njegovo strokovno usmerjenost nadaljuje Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno, ki je bil ustanovljen kot prva nevladna znanstvena ustanova leta 1992.

Anton TRSTENJAK

V zbirki Esenca je izšlo: Bill Bryson: Kratka zgodovina skoraj vsega Erich Fromm: Umetnost ljubezni in življenja Sigmund Freud: Psihopatologija vsakdanjega življenja Richard Dawkins: Sebični gen Karen Armstrong: Zgodovina Boga Al Gore: Neprijetna resnica Francis Wheen: Kako so prodajalci megle zavladali svetu Lin Jovtang: Pomembnost življenja Robert Wright: Moralna žival Malcolm Gladwell: Preblisk Karl Sagan: Svet demonov Sunzi: Umetnost vojne Malcolm Gladwell: Prebojniki Umberto Eco: Po rakovi poti Jean Noel Kapferer: Govorice Dan Ariely: Predvidljivo nerazumni

Anton TRSTENJAK

TRSTENJAK Anton Trstenjak Anton Trstenjak se je rodil 8. januarja 1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni uglednemu malemu kmetu Janezu in materi Mariji. Po gimnaziji v Mariboru (1918–1926) je na univerzi v Innsbrucku leta 1929 doktoriral iz filozofije in leta 1933 iz teologije. V Mariboru je bil leta 1931 posvečen v duhovnika. Izpopolnjeval se je v Parizu (1935 in 1937) in se specializiral v eksperimentalni psihologiji pri A. Gemelliju v Milanu (1941–42). V letih 1934–39 je bil katehet na realni gimnaziji v Mariboru, leta 1939–40 profesor filozofije na Visoki teološki šoli v Mariboru, od leta 1940 do upokojitve leta 1973 pa profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Predaval je tudi na podiplomski stopnji univerze v Zagrebu ter občasno na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je redni član Mednarodnega združenja za aplikativno psihologijo v Parizu (od leta 1953), član SAZU (od leta 1979 dopisni, od 1983 redni), član Evropske akademije za znanost in umetnost v Salzburgu (od 1993), predsednik in nato častni član Društva psihologov Slovenije ter član več drugih znanstvenih organizacij doma in po svetu. Za svoje strokovno delo je dobil več visokih cerkvenih, državnih in znanstvenih odlikovanj ter priznanj, med drugim je bil leta 1974 imenovan za papeževega častnega prelata, prejel je Kidričevo nagrado (1983), nagrado Avnoja (1988), razglašen je bil za ambasadorja znanosti Republike Slovenije (1993), prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1996), častni doktorat Univerze v Mariboru (1990) in Univerze v Ljubljani (1994). Umrl je 29. septembra 1996 v Ljubljani.

8/6/10 1:37 PM

PO SLEDEH CLOVEKA-oprema.indd 2

8/6/10 1:37 PM

TRSTENJAK

PO SLEDEH CLOVEKA-oprema.indd 3

8/6/10 1:37 PM

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 1

7/28/10 7:41 AM

Zbirka Esenca Prof. dr. Anton Trstenjak PO SLEDEH ČLOVEKA Opremila Suzana Duhovnik Tehnično uredil Andrej Gale Uskladil Mitja Pucer Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Natisnila tiskarna Grafika Soča, d. d., Nova Gorica Naklada 1800 izvodov

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga najdete tudi na internetu: CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 141.319.8 159.923 TRSTENJAK, Anton, 1906-1996 Po sledeh človeka / Anton Trstenjak. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. - (Zbirka Esenca) ISBN 978-961-01-1172-6 251822080 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano re­pro­du­ci­ranje, distribuiranje, javna priobči­tev, predelava ali druga uporaba tega avtor­ske­ga dela ali njego­vih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fo­to­ko­pi­ranjem, tiskanjem ali shra­ni­tvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtor­ski in sorodnih pra­vi­cah.

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 2

7/28/10 7:41 AM

Anton TRSTENJAK Po sledeh ト考oveka

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 3

7/28/10 7:41 AM

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 4

7/28/10 7:41 AM

Vsebina

PO SLEDEH ČLOVEKA...................................................................................................................................................... 9 ZA ČLOVEKOVIMI SPOMINI.................................................................................................................................. 10 ZA ČLOVEKOVIMI STOPINJAMI.......................................................................................................................... 13 ZA ČLOVEKOVIMI ZNAMENJI............................................................................................................................. 15 ZA ČLOVEKOVO VELIČINO.................................................................................................................................... 19 ZA ČLOVEKOVIMI PRAVZORI............................................................................................................................... 20 V HOJI ZA ADAMOM................................................................................................................................................ 22 V HOJI ZA SINOM ČLOVEKOVIM....................................................................................................................... 25

I. ČLOVEK VSAKDANJOSTI SPOZNAVA SAMEGA SEBE........................................................................................................................................ 31 VSAK JE SAM SEBI NAJBLIŽJI.............................................................................................................................. 32 VSAK JE SAM SEBI PREBLIZU............................................................................................................................... 33 VSAK JE SAM SEBI PREDALEČ............................................................................................................................. 34 KAKRŠEN BI BIL RAD................................................................................................................................................. 35 KAKRŠEN MISLIM, DA SEM................................................................................................................................... 36 KAKRŠEN V RESNICI SEM........................................................................................................................................ 37 S SAMOKRITIKO SEBE HVALIMO....................................................................................................................... 39 S SAMOKRITIKO IZZIVAMO POHVALO.......................................................................................................... 41 S SAMOKRITIKO PREPREČUJEMO GRAJO.................................................................................................. 42 S SAMOKRITIKO OBVLADAMO SEBE.............................................................................................................. 43 SAMOPODOŽIVLJANJE........................................................................................................................................... 44 SPREJEMA SAMEGA SEBE......................................................................................................................................... 47 VSAK MORA SPREJETI SVOJE ŽIVLJENJE..................................................................................................... 47 VSAK MORA SPREJETI SVOJ SPOL................................................................................................................... 51 STARŠI MORAJO SPREJETI SVOJE OTROKE................................................................................................ 53

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 5

7/28/10 7:41 AM

KRATKA ZGODOVINA SKORAJ VSEGA

OTROCI MORAJO SPREJETI SVOJE STARŠE............................................................................................... 54 VSAK MORA SPREJETI SVOJE OKOLJE.......................................................................................................... 56

USMERJA SAMEGA SEBE........................................................................................................................................... 60 VSAK IMA SVOJ OSEBNI RADAR........................................................................................................................ 60 OB NAPAKAH SE UČIMO........................................................................................................................................ 62 OB LASTNI PODOBI................................................................................................................................................... 65 V MOČI DOMIŠLJIJE.................................................................................................................................................. 68 V SVOJI VLOGI................................................................................................................................................................ 71 NE VPRAŠA SVOJIH SKRBI ZA NASVET.......................................................................................................... 73 ZNIŽUJE VISOK PRITISK........................................................................................................................................... 73 GOJI DOBRA ČUSTVA................................................................................................................................................... 75 SAMEMU SEBI RAJ ALI PEKEL............................................................................................................................. 76 V DOBROTI VSAKDANJOSTI................................................................................................................................. 76 DOBROTA JE VEČNA................................................................................................................................................. 78 DOBROTA SMO MI..................................................................................................................................................... 85 DOBROTA JE SAMOIZŽAREVANJE................................................................................................................... 89 DOBROTA JE OBČESTVO Z VSEMI.................................................................................................................... 91 DOBROTA DELUJE NA DALJAVO...................................................................................................................... 95 DOBROTA DELA ČUDEŽE...................................................................................................................................... 98 DOBROTA OZDRAVLJA.........................................................................................................................................103 DOBROTA VSE OPRAVIČI......................................................................................................................................108 DOBROTA NE POZNA STRAHU........................................................................................................................112 DOBROTA VSE UPA..................................................................................................................................................116 PREMAGUJE STRAH.....................................................................................................................................................120 STRAH PRED IZTIRITVIJO.....................................................................................................................................120 STRAH PRED UMOBOLNICO.............................................................................................................................121 STRAH PRED LASTNO DEDIŠČINO................................................................................................................123 STRAH V POKLICU....................................................................................................................................................124 STRAH PRED IZJEMO..............................................................................................................................................126 STRAH PRED ODGOVORNOSTJO...................................................................................................................128 STRAH PRED ODLOČITVIJO...............................................................................................................................129 STRAH PRED IZBIRO POKLICA..........................................................................................................................133 STRAH PRED ZAKONSKO OBVEZNOSTJO................................................................................................135 STRAH PRED VELIKIMI DEJANJI.......................................................................................................................137 STRAH PRED PRIHODNOSTJO..........................................................................................................................139 STRAH PRED NEGOTOVOSTJO........................................................................................................................139 STRAH PRED ŽIVLJENJEM...................................................................................................................................141 STRAH PRED NESREČO.........................................................................................................................................143

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 6

7/28/10 7:41 AM

DARWIN IN MI

STRAH PRED BOLEZNIJO.....................................................................................................................................146 STRAH PRED SMRTJO.............................................................................................................................................148

II. ČLOVEK VEKOTRAJNOSTI ČLOVEK JE SPREGOVORIL.......................................................................................................................................155 PO BESEDI SPREGOVORI......................................................................................................................................155 BESEDA POJMUJE....................................................................................................................................................156 BESEDA SIMBOLIZIRA............................................................................................................................................162 BESEDA OBČUJE........................................................................................................................................................164 ČLOVEK BESEDNO BITJE..........................................................................................................................................169 PO BESEDI POKLIC IN PODOBA......................................................................................................................169 PO BESEDI DO POJAVOV IN BITIJ...................................................................................................................172 BESEDO POSLUŠAM IN GOVORIM................................................................................................................175 BESEDO OHRANJAM V SRCU............................................................................................................................177 BESEDA IZ MOLKA...................................................................................................................................................180 BESEDA IN CELOVITOST.......................................................................................................................................185 PO BESEDI OSEBNOST...........................................................................................................................................187 PO BESEDI ŽIVLJENJE.............................................................................................................................................199 ČLOVEK MEJNO BITJE.................................................................................................................................................205 V ODVISNIKIH..............................................................................................................................................................205 V HIPOTETIČNOSTI...................................................................................................................................................208 V DVOMIH......................................................................................................................................................................212 V PRIHODNOSTI.........................................................................................................................................................215 ČLOVEK MEJNO BITJE............................................................................................................................................218 ČLOVEK NIHAJOČE BITJE.........................................................................................................................................223 ČLOVEK UPAJOČE BITJE........................................................................................................................................223 ČLOVEK VPRAŠUJOČE BITJE...............................................................................................................................236 ČLOVEK SVOBODNO BITJE.................................................................................................................................238 ČLOVEK MOLITVENO BITJE................................................................................................................................240 ČLOVEK EKSTATIČNO BITJE................................................................................................................................243 V HOJI ZA SREČO............................................................................................................................................................245 V SEBI NOSIMO SREČO..........................................................................................................................................245 V SEBI NOSIM NEBESA...........................................................................................................................................247 NAVADIMO SE NA SREČO...................................................................................................................................253

7

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 7

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

NIMAMO ČASA SREČNI BITI...............................................................................................................................255 NIMAMO ČASA ŽIVETI...........................................................................................................................................256 DOBRO MISLITI IN DOBRO GOVORITI.........................................................................................................258 BITI NESEBIČNI............................................................................................................................................................259 VSAK DAN DRUGEMU VESELJE NAPRAVITI.............................................................................................263 VEN IZ ZANKE SEBIČNOSTI.................................................................................................................................265 SREČA V SEDANJOSTI............................................................................................................................................267 SREČA V POTRPEŽLJIVOSTI................................................................................................................................268 SREČA V NESREČI......................................................................................................................................................268

V HOJI ZA SMISLOM.....................................................................................................................................................271 POGOVOR Z ZDRAVNIKOM...............................................................................................................................277 SREČA IN NOTRANJA PRAZNINA...................................................................................................................281 SREČA IN ODTUJENOST.......................................................................................................................................283 NAJTI SMISEL ŽIVLJENJA.....................................................................................................................................285 TRPLJENJE JE ŽE VRAČUNANO.......................................................................................................................288 TELEFON ZVONI SOS..............................................................................................................................................293 PRED PRAGOM OČETOVE HIŠE.......................................................................................................................298 V SREČO VERUJEMO...............................................................................................................................................302 ŽE ZJUTRAJ OB PETIH....................................................................................................................................................306 KO SE IZMALIČI DUŠA...........................................................................................................................................309 NIKOLI SI NISEM MISLIL VZETI ŽIVLJENJA................................................................................................312 INJEKCIJE SREČE........................................................................................................................................................314 ZOPET ODPRETI OČI...............................................................................................................................................318 ZAOSTAJA ZA SAMIM SEBOJ............................................................................................................................321 GREMO SVEČO PRIŽIGAT.....................................................................................................................................323 ČAŠA NESMRTNOSTI..............................................................................................................................................329

8

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 8

7/28/10 7:42 AM

SKRIVNOST ROSETA

P O S L E D E H Č LO V E K A Rekli so mi, naj bi bile to »sledi«, za kom? Za samim seboj, seveda. Zanimiv namig je to. Človek naj bi zasledoval nazaj v preteklost sledi svojega življenja. Podobno je obenem vprašanju: ali bi hotel še enkrat živeti; se pravi, še enkrat hoditi po sledeh svoje­ga že preživetega življenja. Nehote se čutim postavljen pred vprašanje: ali naj »še enkrat prehodim« že pretekle sledi svojih življenjskih korakov? Zanimivo pa je, da so ljudje pred tem vprašanjem vselej nekako v zadregi. Ali bi hoteli še enkrat živeti? Na to vprašanje so mi pred desetletji odgovarjali v obširnem vprašalniku zelo različno (primerjaj mojo knjigo, Ko bi še enkrat živel, Celje, druga izdaja 1984). Če bi hoteli vedeti, ali večina ljudi želi še enkrat živeti, bi pač težko zanesljivo odgovorili. Mnogim se zdi samo ob sebi umevno: nikoli več tega življenja, ki sem ga doslej živel. Zakaj nikoli? Pred očmi imajo takoj neštete hude trenutke, ne samo nezgode in nesreče, ampak tudi neznosne čase negotovosti, strahu pred prihodnostjo in neučakanostjo tega, kar ima priti. Potem pa pravijo: če bi drugič vnaprej vedel, da se bo vse srečno izteklo, potem da. Zopet drugi, ki se jim stvari niso srečno iztekle, trdijo ravno nasprotno: naprej vedeti za nesrečo, je neznosno; tako se ne bi dalo »še enkrat živeti«. Res pa je, ko naj bi še enkrat živel, naj bi seveda živel pod enakimi okoliščinami kakor prvič. Kakor vidimo, je človek ob misli, da bi utegnil še enkrat hoditi po že

9

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 9

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

prehojenih sledeh, zelo stvaren, realist, ki si stokrat premi­sli, preden bi se ponovno podal na pot svojega že enkrat prehojenega življenja. Drugačen je, kdor gleda v prihodnost. Misel na prihodnost se vselej druži obenem z zaupanjem. V prihodnost potujemo na perutih upanja. Tu je človek vselej idealist in optimist, vsaj v glav­nem. Brez tega optimizma se sploh ne da živeti. Misel na prihodnost se giblje po sledeh upanja in njegovega optimizma. To velja za vsakega posameznika; velja pa tudi za člana naroda. Tudi narod lahko preživi samo na vzmeteh upanja in optimizma. Narodni voditelji morajo biti vedno optimisti; vse drugo vodi v samomor, je zvodništvo. Bojte se narodnih črnogledov in zjokanih nihilistov!

Z A Č LO V E K O V I M I S P O M I N I Po sledeh človeka je podobno poti za človekovimi spomini. Ko človek piše spomine, tako rekoč v vzvratni hoji sledi za svojo že prehojeno življenjsko potjo. Pisanje spominov je dandanes malone že kar v modi, čeprav tudi v prejšnjih časih ni bilo redko, samo v drugačnih oblikah. Spomine pisati ni bil nikoli moj življenjski načrt. Je pa v spominih vselej nekaj globokega. Pravzaprav je v njih več stvari. Predvsem pomeni »pisati spomine« tako rekoč vračanje nazaj na že prehojeno življenjsko pot. Kakor da se človeku toži po že preživelem času. Zato je v spominih vselej nekaj »domotožja« po starih časih. Odtod tudi nagnjenje spominov, da bi preteklost olepšali. Znano je, da se človek iz preteklosti bolj spominja veselih kakor žalostnih dni. Spomin je pač izbirčen, izbira po možno­sti tolažilne dogodke. Spomin se nagiblje k poveličevanju življe­nja. Zato pa starejši ljudje žive zmeraj bolj v poveličanem stanju. Znano je, kako se bivši vojaki z bojišča ali taboriščniki iz taborišča radi spominjajo zlasti kakšnih zabavnih trenutkov, kolikor naj bi bili v takih okoliščinah sploh možni; zlasti pa dni, ko so dožive­li svobodo.

10

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 10

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Tako pa dobi pisanje spominov obenem samoopravičevalno vsebino. Pisci spominov svoje življenje prikazujejo v lepi luči. Kar je v zvezi z njimi samimi, je postavljeno v svetlo luč; kar pa zadeva druge, zlasti njihove tekmece, je v senci in narisano v neugodnih barvah. Težko je najti knjigo spominov, v kateri bi bilo veliko samoobtoževanja in poveličevanja drugih. Na splošno velja, da človek ob branju spominov nima najboljšega občutja. Odtod tudi znano dejstvo, da Spomini zlepa ne veljajo za zanes­ ljivo zgodovinsko pričevanje. So pač zelo osebna in zato vse prej kakor neprizadeta, stvarna (objektivna) zgodovina. Je pač tako: ko človek v spominih gleda nazaj na svoje življenje, ga vidi takšno, kakršno bi si ob koncu želel, da je bilo, ne pa tako, kakršno je v resnici bilo. Če govorimo o »osebnem« ali idealiziranem gledanju na življenje, potem pač velja: spomini so ideali ali vzori za preteklost, medtem ko so mladostni vzori res ideali za prihodnost. Pa še nekaj zanimivega doživljamo, ko se v spominih vračamo nazaj v svojo preteklost. Neke vrste protislovna inverzija časa se nam utegne prikazovati. Ko gremo od danes nazaj na včeraj, lani, predlanskim itn. v smeri svojih zgodnjih let, se nam lahko godi, da doživljamo te spominske postaje kot nekakšno prihodnost, ki je še ni, ki šele bo, ne pa kot preteklost, ki je že bila. Tako pa se človek v spominih zasanja zmeraj globlje v sinjino davnih dni, ki so kakor sinjina prihodnosti. In kaj se mu na koncu zgodi? Ko je dospel do ranih dni, v katerih ga že spomin zapušča, v resnici ga takrat še sploh ni imel, se mu zdi, da se mu bliža »konec«, ko je v resnici prišel na »začetek«. Rojstno leto, ki naj bi ga dotipal s spominom, doživlja na mah pretresljivo kot »smrtno leto«. Stojimo pred inverzijo rojstva v smrt; če hočete tudi obratno: sprevrženje smrti v rojstvo. Človek vse življenje dela s spominom vse mogoče prevrate, krvavo vojskovanje v zabavne trenutke, šolske neuspehe v duhovito nadi­gravanje profesorjev, nezgode v srečne izide itn. Najbrž kar čuden in paradoksen pa utegne biti človekov spomin na začetku in

11

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 11

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

kon­cu. V začetku, ko je že starosten in hudo luknjičav, vse zamenja; na koncu pa, ki ga še ni prav, ga dopolni z dogodki, ki jih nikoli ni bilo, ki pa so mu vrtali v željah vse življenje, kakor zdravilna usedlina, s katero se napaja v težkih trenutkih. Človekov spomin je zmeraj ustvarjalen, včasih hudo nasilen, nikoli objektiven, nikoli nam časa – ne preteklosti ne prihodnosti – ne predstavlja v njegovi nedotakljivi neizprosnosti. Ob vsem tem pa je resnično dejstvo: brez spomina človek ni več normalen, je omejen, ni več prištevna osebnost. Torej: da se izognemo vsaj eni napaki, ki jo more človek zagrešiti, spominov raje ne bomo pisali. Priznati pa moram, da me številni sodobniki ponovno vzpodbujajo, naj bi pisal spomine. Ne! Kaj pa naj bo v mojem življenju za druge, zlasti še za zanam­ce, zanimivega? In kaj naj bi bilo celo vzpodbudnega in pomemb­nega za Slovence? Vse je samo moje osebno in zasebno življenje, kakršnih je na milijarde. Pač pa so zanimivi spomini oseb, ki so delovale v javnem življenju in potovale po vsem svetu, doživljale izredne dogodke in bile priče velikih, odgovornih trenutkov. Tako sem s pravim zadoščenjem bral npr. Spomine dr. Josipa Vošnjaka in Ivana Hribarja. Svojevrstne sledi pa zapušča za sabo tisti, ki piše dnevnik, zlasti če ga zapisuje res vsak dan. Seveda pa je dnevnik najbolj osebna in zasebna stvar. Krivično je, če ga po piščevi smrti izdajo v tisku drugi. Pisec dnevnika gotovo ni hotel dati v javnost takšnega, kakršnega je vsak večer zase vrgel na papir. Kako čudno se bero dnevniki škofa Antona Bonaventure Jegliča, ko ga ponatiskujejo v Novi reviji. Podobno velja za dnevnik Edvarda Kocbeka. On bi bil tem dnevnikom dodal še literarno vrednost, ki je zdaj nimajo, in bi, kajpada, marsikaj izpustil. Ni vse za javnost, kar človek v večerni utrujenosti »zaupa samo sebi«. Nekaj drugega so dnev­niki Lojzeta Rebule, ki jih sam objavlja v Celovškem zvonu: sam jim sproti kroji vsebino in obliko. Tako pa so res njegove sledi, ki jih je zanimivo brati.

12

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 12

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Z A Č LO V E K O V I M I S TO P I N J A M I Sodobni dnevniki so pravo, že skrajno nasprotje redkih sledi, ki jih je človek iz pradavnine zapustil za sabo. Te so tako redke in blede v svoji sporočilnosti, da jih imamo samo že zgolj za sledi človeštva v celoti kakor pa sledi človeka posameznika. Kar pretresljivo je odkritje sledi človekovih stopal, ki so ostale v zemlji skozi dolga desettisočletja. To so dobesedno sledi za človekom, najprej posameznikom, ki je gazil tam čez zemeljsko grez, potem pa po njem, neimenovanem, obenem sledi človeštva v celoti. Nehote pomislimo, kaj bi bilo z našimi koraki, če bi se naša stopala tako neizbrisno vtisnila v zemljo, da bi jih gledali še pozni rodovi več desettisoč let pozneje? To bi bile res dobesedno sledi za nami, bolj ko vsi dnevniki in spomini. In vendar: to se ne bo zgodilo, preprosto zato ne, ker civiliziran človek ne hodi več bos in ker ne hodi več po blatu, marveč se po asfaltu – prevaža. Ali bo naš papir in naš film vzdržal toliko dolgih, nepreštetih tisočletij, kakor je zdržal bos korak naših daljnjih prednikov iz pradavnine? Tu je človek dobesedno v hoji za svojimi stopinjami; je na sledi za samim seboj. Pa te sledi, s katerimi je pohodil stopinje jamskega medveda, obenem govorijo, da takratni človek ni živel skupaj z medvedom, da je živel pozneje, da skratka ni bil jamski človek. Pri tem se nas zopet poloti ironično občutje, ali ni mar moderni človek na svoji »višini« civilizacije bolj »jamski človek«, ko se ponovno zateka globoko pod zemljo pred sovražnimi letalskimi napadi? In še misel na prvotna nomadska ljudstva: ali ni moderni člo­vek zopet zastopnik svojevrstnega nomadskega rodu, ko se kar naprej s stopnjevano hitrostjo prometnih sredstev nenehno seli iz enega dela našega planeta na drugega, nikoli več miren, nikoli več prav stabilen? Kaj mu je še ostalo od nekdanje domestikacije ali udomačenja na enem samem kraju, ki ga je doživljal kot svoj osrečujoč dom? Naša civilizacija se sprevrača tako, da nas z viškov novodobne civilizacije, na katero smo ponosni, ponovno spravlja nazaj v oblike nekda13

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 13

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

njega primitivnega življenja. Ali ni končno tudi nagnjenje k nudizmu ali »naravi« vendarle tudi tak simp­tom nekakšne izrojenosti, ko človek tišči nazaj v »prvotnost« in preprostost, ker se je tako rekoč naveličal vseh pridobitev moderne tehnike in znanosti. »Nikoli ne bom pozabil trenutkov, tistih trenutkov, ko sem držal v svojih rokah lobanjo človeka pradavnine … Človeka glo­boko pretrese in prevzame, ko se zaveda, da drži v rokah lobanjo praprednika človeštva,« tako pripoveduje profesor Herbert Kühn ob spominu na dneve, ko je bil v švedskem arheološkem institutu v Pekingu, kjer mu je profesor, jezuit Teilhard de Chardin, eden izmed soodkriteljev, ljubeznivo podal posamezne kose »pekinške­ga pračloveka«, ki naj bi bil živel že v drugi topli dobi, to je nekako v času od 429 tisoč pa do 236 tisoč let pred nami. Prav tako je močno presunilo strokovnjake – raziskovalce in presune morda še bolj nas ob branju njihovih poročil, da so v podzemeljskih ­votlinah ledenodobnega človeka odkrili celo pra­ve sledi človekovih ­stopinj. Odtisi stopal človeških nog so tam tako jasni, da se vidijo natančno celo kožne gube in zareze na podplatih. Po več ko deset tisoč letih so tla pod zemljo okamne­la, nad odtisi nog so zrasli iz tal stalagmiti, ki so tako najboljši dokaz, da sledi izvirajo res iz davnih časov človeka kamene dobe. Nekateri med temi številnimi odtisi različno velikih, otroških in odraslih, človeških stopal se dado tudi z roko odtrgati od tal in dvigniti. Svojevrsten, resnično kar ganljiv občutek navdaja pri tem človeka, ko drži v rokah utelešene sledove svojih davnih prednikov izpred deset tisoč do devetdeset tisoč let. Cela desettisočletja so medtem pretekla in nihče ni do današ­njih dni stopil na tla v te votline, kamor je človek ledene dobe skozi cela desettisočletja tako pogosto zahajal.

14

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 14

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Z A Č LO V E K O V I M I Z N A M E N J I V teh podzemeljskih votlinah pa človek ni zapustil nedotaknjenih samo sledi svojih človeških stopinj, ampak obenem vidna znamenja svojega delovanja in mišljenja. Te votline so namreč polne slikarij, s katerimi so poslikane in začrtane njihove mračne stene. Človek, naš davni prednik v ledeni dobi, ni zapustil za sabo samo sledi svojih stopinj, ampak tudi znamenja, po katerih nam govori še danes in odkriva svoje takratno mišljenje z načinom življenja. Vse, kar je človek tako ali drugače oblikoval s svojimi rokami, je zanj posebna govorica. Tako so nam tudi te slikarije in rezbarije dobesedno znamenja, s katerimi se človek izraža. Prav v tem pa se človek že izza pradavnine bistveno razlikuje od vsega živalskega sveta. Tudi stopinje živali najdemo v teh votlinah, ki so tako razloč­ne, da moremo po njih prepoznati celo vrsto živali. Prav ob teh človeških stopinjah so tudi odtisi šap jamskega medveda; jasno se vidijo tudi odtisi kože gobca. Mimogrede je zanimivo ugotoviti, da v vseh jamah človeške stopinje prekrivajo medvedje; se pravi, da je hodil človek po teh votlinah šele mnogo tisoč let pozneje, ko medveda ni bilo več tam. To očitno odkritje docela ovrže nepoučeno mnenje, kakor da je jamski človek bil nekako tovariš jamskega medveda. Vendar pa pri medvedu ob sledovih stopinj zaman iščemo kakršnokoli znamenje, ki bi bilo kot zapuščina bistveno različno od samih odtisov telesa. Ves živalski svet je ostal za vse poznejše čase dobesedno mutast. Nobenih znamenj ni zapustil, ki naj bi potomstvu ali komurkoli pozneje govorila o njem. Nismo rekli: o njegovem mišljenju; kajti mišljenja medved ni imel; če bi ga imel, bi zapustil tudi znamenja, ki bi še danes govorila. Kjer ni individualnega mišljenja, tam ni individualne govorice; kjer pa ni individualne govorice, ni sporočil v znamenjih. To velja za človeka v nasprotju do živali že od vseh temnih začetkov, odkar se začne javljati s svojim življenjem na Zemlji. To je tako značil15

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 15

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

no, da moramo reči: kakor hitro in kjerkoli se na Zemlji javljajo sledi človekovega življenja, se ob njih odkrivajo tudi že znamenja njegovega mišljenja. To je tako zakonito med seboj povezano, da pomeni obenem smer za prepoznavanje izkopanin: odločitev, ali gre pri izkopanih okostjih že za človeške ali samo za živalske ostanke, je enoumno možna le tam, kjer ob okostjih, ki so goli sledi nekdanjih bitij, odkrijejo v istih zemeljskih plasteh obenem ostanke orodja ali sledi ognja, ki so za današnjega človeka hkrati znamenja ali simboli, s tem pa nekakš­na nema govorica takratnih bitij o njihovem načinu življenja in mišljenja. Človek se že na svoji najprimitivnejši stopnji razvoja razlikuje od vsake gole živali po tem, da ob sledeh za samim seboj zapušča tudi znamenja, ki nam povedo, da ni samo živel, ampak tudi že mislil in deloval. Ob paleontoloških izkopaninah, ki odkrivajo razvojne stopnje živih bitij, za rešitev vprašanja, ali gre res že za človeka ali še samo za golo žival, niso značilne njihove zgolj anatomske oblike in posebnosti, ampak predvsem sledi civilizacije, ki jih odkrivajo v neposredni zvezi z njimi. Tako je bilo pri pekinškem pračloveku: ko so ob njem odkrili nesporne sledi ognja z ostanki orodja v obliki koščenih in kamnitih »izdelkov« (kijev, kladivc, bodalc, strugal in kozarcev iz antilopinih lobanj), so dobili obenem tudi nesporne dokaze, da gre pri teh izkopaninah za ostanke človeških bitij. Podobno je bilo pri odkrivanju avstralopitecina v Južni Afriki, kjer gre menda res za pravi manjkajoči člen (missing link) med živaljo in človekom, kajti te najdbe so celo v pliocenski globini, segajo torej že v terciarno dobo nazaj od 600 tisoč do milijon let pred nami. Tu gre za lobanje, katerih prostornina (od 600 do 1000 cm3) je bližja šimpanzovim (411 cm3) ko sodobnemu člove­ku (1450 cm3); in vendar imajo ti okostnjaki zobovje podobno človekovemu, ne opičjemu, prav tako zatilna rupa kaže, da so njihovi nosilci hodili pokonci. S kom ali čim imamo torej opravka? Odločilno je bilo zopet »spremstvo«, v katerem so te najdbe odkrili: 15 različnih vrst živali, ki so jih na povsem enak način pobijali, pri čemer so uporabljali še neobdelane kosti antilop kot kije, kajti lobanje

16

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 16

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

pavianov so vse na istem mestu preluknjane. Razen tega so našli tudi že sledi ognja, kar je zopet izk­ljučno človeška lastnost, kajti R. Broom v tej zvezi dobro poudarja, da se vsaka žival ognja že po svoji naravi boji in beži pred njim, samo človek ga postavlja takoj v svojo službo. Uporaba ognja in orodja sodi torej že pri pračloveku, celo pri tem vmesnem členu, ki bi ga po telesni sestavi in podobi (anatomsko) lahko prav tako prištevali k živalim, med tista znamenja, po katerih javlja ali signalizira skozi dolga tisočletja vsem poznejšim rodovom in tako sam izpričuje svoj obstoj in svojo zgodovino. Žival je bitje, ki za sabo zapušča kvečjemu sledi in navadne »ostanke« same sebe – brez kakršnihkoli znamenj ali simbolov, s katerimi bi se javljala in prek katerih bi govorila poznejšim časom. Človek pa je edino bitje na zemlji, ki ne zapušča samo sledi svojih stopinj, ampak ga spremljajo tudi znamenja. Sledi so nekaj zgolj trpnega, so bolj odtisi živalskega telesa, kakor in kolikor zavzemajo neki prostor, v katerem je s svojo obliko in gibanjem oblikovalo zemeljsko gmoto. Zato so sledi vedno tudi nekaj čisto materialnega, snovnega. Znamenja pa so nekaj dejavnega; so izraz posebne dejavnosti, ki zapušča za sabo oblike, kakršnih telo zgolj s svojim obstojem in obliko ni sposobno oblikovati. Že najprimitivnejše orodje pračloveka je oblikovano tako, kakor narava kamnov in kosti sama nikoli ne oblikuje. Vsako orodje s svojimi oblikami je znamenje tega, kar je človek hotel z njim narediti, znamenje ciljev, katerim naj bi služilo; s tem pa je tudi utelešen izraz za misli in načrte; je torej slej ko prej utelešenje človeškega duha. V orodju se javlja človekov duh s silo razuma, ki oblikuje gmoto po svojih načrtih, da mu služi kot sredstvo. Čim bolj napreduje človek v obvladovanju narave, tem številnejša so znamenja njegovega duha, ki spremljajo njegovo zgodovino in govorijo o njem poznim rodovom skozi stotisočletja. Posebno zgovorna znamenja, po katerih človek govori poznejšim rodovom, so slikarije, gravure, rezbarije in kiparska dela člo­veka ledene dobe.

17

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 17

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Med največja presenečenja sodi prav odkritje umetniško poslikanih podzemeljskih jam z neštetimi drobnimi skulpturami po stenah in po tleh. Saj skraja prav učenjaki sami sploh niso mogli verjeti svojim lastnim očem, da bi bilo to res iz pradavnine. Zato so imeli te slikarije kratkomalo za »lepe slike najnovejšega časa«, s katerimi je hotel nekdo »potegniti« strokovnjake za prazgodovino človeštva. Prave pretrese so doživljali pri odkrivanju posameznih votlin s slikarijami. Danes poznamo že precej nad sto takih votlin z neštetimi tisoči slik in rezbarij. Slike predstavljajo živali, ki so živele v tistih časih, a tudi človeške postave, zlasti čarovniške prizore z živalskimi maskami, številne kipce z ženskimi telesnimi oblikami; vmes so nakazane ponekod tudi že slike kolib, v katerih so živeli, kajti človek ledene dobe ni živel v votlini, kakor morda ob tem izrazu marsikdo misli, marveč je tam samo slikal in čaral. Podzemeljske jame so mu bile tako rekoč sveti, skrivnosti posvečeni prostori; stanoval pa je zunaj njih ali kvečjemu zgolj ob vhodu vanje, da je imel z ene strani naravno kritje. Vsi se ujemajo, da je napravil te slike človek ledene dobe, ki je živel od 10 do 60 ali celo do 90 tisoč let pred nami. »Govore nam o pračloveku, ki so ga rodovi pred nami z muko in premišljeno iskali; govore o njegovem življenju, o njegovem okolju, njegovih mislih in njegovih sanjah. Razodevajo nam njegov genij, njegovo umetniško silo in njegovo sposobnost obvladovati svet.« To je bil neoantropin cromagnonske rase in novega paleolitika. Zanimivo pa je, da so imeli že mnogo prej v muzejih sledi, se pravi orod­je ledenodobnega človeka, preden so odkrili tudi fosilije njega samega. Pri odkrivanju umetnin, s katerimi je človek ledene dobe že pred toliko tisočletji obdal svoje življenje z znamenji, po katerih govori vsemu poznejšemu svetu, se znajdemo dobesedno v hoji za človekom.

18

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 18

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Z A Č LO V E K O V O V E L I Č I N O Ta hoja za človekovimi znamenji je obenem hoja za njegovo lastno veličino. Odkritje umetnosti človeka ledene dobe sodi med najveličastnejša in najrazburljivejša odkritja sploh, ker nam je v celoti prevrnilo dotedanjo podobo in predstavo o zgodovini naše človeške vrste na Zemlji. Do tedaj so mislili, da je najstarejša kultura z umetnostjo morda tam nekje pri Babiloncih in Egipčanih, seveda tudi pri Grkih in Rimljanih. Sedaj pa vzklikajo (abbé Breuil), da je Altamira, jama najlepših slikarij, »Sikstinska kapela davni­ne«, pri čemer pa še ostane »odprto vprašanje, komu gre pri tej primerjavi čast: italijanskim mojstrom renesanse ali genialnim cromagnonskim umetnikom magdalenske kulture«. Moderni človek ob teh odkritjih dobesedno hodi za znamenji svoje lastne veličine. A kar je pri tem najbolj presenetljivo: hodi za znamenji veličine svojih prednikov, za katerimi v nekem pogledu celo zaostaja. Saj razlikujejo podrobno različni slog teh umetnin, ki je v aurignaški dobi pretežno linearen, s preprostimi očrti podob; v solutrenjski dobi prehaja v slikarsko barvno in plastično umetnost; svoj višek pa doseže v magdalenski kulturi, ki jo pri­merjajo modernemu impresionizmu; nasploh pa magdalenska umetnost prehaja zopet v linearnost. Razvojni valovi te umetnosti se presenetljivo ujemajo z razvojnim tokom kretske, grške in pozneje renesančne umetnosti. Ko doseže v srednji magdalenski umetnosti svoj višek plastično prostorninskega, perspektivnega in dinamičnega (trenutno nenadno si­ tuacijskega), barvno slikovite­ga izražanja, se začne zopet omejevati na zgolj bistvene poteze. Gre za podoben premik, kakor ga doživljamo dandanes ob preho­du od impresionizma do ekspresionizma, do govorice izraza. V tej hoji za človekovimi znamenji, ki jih je zarisal v zemljo in nam tako zapustil svojevrstno pisavo simbolov, se nam začetek zgodovinske dobe, ki smo ga prej redno videli nekje pred štiri tisoč leti ob prvih sledeh pisanih virov, na mah premakne v več ko 40 tisoč, celo do 90 tisoč let nazaj v davnino. 19

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 19

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Še več moramo reči: s tem se nam meja med zgodovinsko in predzgodovinsko dobo vedno bolj zabrisuje. Ni več pravega prepada med zgodovinsko in prazgodovinsko dobo človeka; pravi prepad imamo samo med golimi sledmi (živalsko stopnjo) in med znamenji (človeško višino). Človek je edinstveno bitje, ki kmalu potem, ko se je dvignil na raven živali, ko je začel s pokončno hojo, zapušča za seboj ne le sledove stopinj, ampak tudi znamenja svojih rok, s katerimi je začel grabiti, praskati po zemlji in njeni gmoti, da je vanjo vtisnil svojo misel in voljo. Kakor hitro je osvobodil svoje roke tal, da jih ni več uporabljal za hojo, so mu postajale vedno učinkovitejše prijemalno orodje, ki je razbremenjevalo zobe in se je tako razvijala lobanja na račun čeljusti – v korist možganov, orodju misli. In če so se tako možgani razvijali v vedno popolnejše orodje človekove misli, so mu roke s svojimi prsti bile vedno občutljivejši kazalec, s katerimi je dolbel, nakazoval, risal in oblikoval zname­nja, simbole svojih misli. Človek v hoji za svojimi sledmi in znamenji! To je kar pretresljivo premišljevanje.

Z A Č LO V E K O V I M I P R AV ZO R I Ali ni končno tudi sodobno ponovno prebujanje v »novo« duhovnost vendarle samo posebna, nekritična oblika ponovnega oživljanja starega animizma, vere v duhove, kakršno smo srečeva­li pri primitivnih afriških ljudstvih, primitivizma, ki da ga je moderna znanost dokončno prerasla? Človek se pač ponovno, nezavedno vrača nazaj na sledi svo­je prehojene poti iz preteklosti. Kaj vse se v njem vnovič oglaša! Ne smemo se čuditi švicarskemu psihiatru in psihologu C. G. Jungu, da v vsem tem odkriva »pravzorce« ali kakor sam pravi, arhetipe človeškega bivanja in z njimi kolektivno nezavedno, ki je usedlina preteklosti? Nihče ni tako globoko in vsestransko posvetil v daljne sledi človeške misli kakor ravno C. G. Jung.

20

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 20

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Čeprav mu nekateri ugovarjajo, da je pač to nemogoče zanesljivo dokazati, je vendarle res, da so usedline podzavesti, ki se nabirajo v človeku že od vseh začetkov človeškega rodu, prave sledi našega pokolenja, sledi, ki nas navdajajo z neznanskim občutjem, kaj vse se je skozi tisočletja v nas nabralo, kaj vse je določilo našo preteklost in kaj vse utegne priti vnovič na dan morebiti prav v meni in na moji življenjski poti. Človekove sledi pač niso samo na površju naše zavesti, marveč še mnogo pogosteje nekje v že pohojenih globinah našega obstoja. Ob teh sledeh začutimo prav posebno resničnost izreka, da je človeško srce »globina in prepad«. Poprečnež vsakdanjosti seveda ne sega tako daleč in tako globoko. Vsekakor pa tudi sam na svoji plitvini izraža potrebo, da bi celo za njim še ostale kakšne pomenljive sledi za prihodnje rodove. Če drugega ne more, čuva kos izjemnega pohištva, češ »to sem pa jaz pripravil«, ali ko reče, »to ohranite v družini v moj spomin«. Mladim je ta »spomin« verjetno bolj navlaka, s katero ne vedo, kam. Toda odločilno je, da tak človek pač na stara leta, ko že dela nekak obračun, hoče, da bi še tudi po njegovi smrti poz­nim rodovom ostalo nekaj sledi, ki bi jih spominjale nanj. Še bolj zanimiv in ganljiv je podeželan, ki sredi svojega dvorišča vsadi nekakšno »spominsko drevo«, ki naj bi mlade spominja­lo nanj. Razne spomenike ali celo spravne lipe, ki jih narod zasadi za svoje občestvo kot nekakšno svojo zaobljubo poznej­šim rodovom, so pravzaprav že občestven izraz tega osebnega kmečkega prizadevanja za ohranjevanje svojega spomina, ki naj bi bil v jedru predvsem sled njegovega že dogorelega osebnega obstoja. Saj so to že bolj ganljivo preprosta čustva, ko npr. škof dr. Maksimilijan Držečnik ni dovolil, da bi na sedežu škofije odstranili nerodne in dotrajane stopnice, po katerih »je še hodil Anton Martin Slomšek«. So pa izraz človekove potrebe, da bi ohranjal »sledi« za človekom, posebno če ga je zelo spoštoval in če je videl v njegovem življenju nadpoprečno vrednoto. Sicer pa: ali niso vsi naši arhivi in muzeji predvsem samo torišča, na katerih ohranjamo sledi za preteklostjo in za takratnim človekom?

21

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 21

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Toda prav te sledi, ki jih ohranjamo po muzejih, so za nas prej strašilne kot pa bodrilne. Ali ni v muzejih nešteto klavrnih ostankov iz ruševin, ki jih je podrla človekova uničevalna roka; in ali ni vse drugo samo ostanek nekdanjega izumrlega življenja, tako rekoč le nekako grobišče že izhirane preteklosti? Še dalje moramo nadaljevati. Med temi ostanki so tudi že ostanki nekdanjih muzejev, ki jih je človek v brezobzirnem vojskovanju porušil in potem koščke njihovih stebrov skrbno shranil v novem muzeju, da tam čakajo na novo razdejanje. Človek je ustvarjalno bitje, toda v tem ustvarjanju je obenem uničevalno bitje. Še danes, ko ima človeštvo za sabo številne svarilne zglede in toliko poveličevano višjo civilizacijo, smo kljub temu priče strahotno krutemu medsebojnemu klanju in pobijanju, v katerem človek pušča za sabo krvave sledi svojega obstoja. Ali naj bodo grobovi, takšni ali drugačni, res glavne sledi, ki jih človeštvo pušča za sabo? Vsekakor so to sledi uničevanja in propadanja, sledi človeka, minljivega bitja.

V HOJI ZA ADAMOM Če gledamo na zvezdnato nebo, vidimo samo našo podobo vesoljstva, nikoli ne vidimo, kje so zvezde dejansko danes. Gledamo vedno v preteklost, ko se oziramo kvišku k zvezdam na nebu. To, kar danes vidimo, so samo mesta, na katerih so bila ozvezdja pred leti ali celo dolgimi tisočletji, kajti oddaljena so od nas za cela svetlobna leta in tisočletja. Stavek: »Kar vidimo, je preteklost,« človeka čudno pretrese, kajti v njem ni samo zvezdoslovna, marveč tudi človekoslovna modrost. Močna misel je v njem. Korpuskularna substanca teh svetov je morda že davno zgubila svoj obstoj, nehala eksistirati, toda njihova svetloba še seva skozi milijone in milijarde let ter se razširja v vsemirju v vsenavzočnost; podobno – gre za prispodobo – je s človekom: človekova korpuskularna substanca bo

22

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 22

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

umrla, njegov duh pa bo še seval skozi milijarde let in razodeval svojo vekotrajno veličino. Lahko bi nadaljevali in rekli: »Kar vidimo, je preteklost; kar upamo, je prihodnost, sedanjosti ni.« Izmuzne se naši zavesti. Najlaže bi jo otipali, toda tako bi ostali zgolj na površini. Bistva stvari, ki nas v sedanji stvarnosti obdajajo, ne bi dojeli. Najmanj pa bi mogli s čuti dognati, v čem je človekovo bistvo. Tudi človekova sedanjost se našemu spoznanju dobesedno sproti izmika. Tudi to, kar vidimo na človeku, je preteklost. Ta misel je bila za znanstvenike res pravo »odkritje«, ko so začeli odkrivati sledi in znamenja človeka iz pradavne preteklosti; kajti kaj je človek danes, so mislili, najbolje spoznamo iz njegove preteklosti. Če spremljamo človeka na razvojni poti iz preteklosti do sedanjosti, najbolje spoznamo stopinje, ki jih je prehodil, in razlike, ki vladajo med sodobnim človekom mislecem in njegovimi davnimi predhodniki. Tako smo se na mah znašli v stanju, da vidimo tudi človeka predvsem nazaj; spoznavamo in odkrivamo predvsem to, kakšen je bil, ne pa, kak­ šen bo. Naš pogled je obrnjen v preteklost, kjer raziskujemo predvsem vzročnost: od kod je človek. Hodimo za človekom, ne pred njim. S svojim spoznanjem človeka smo zadaj za njegovo resnično podobo in veličino. Naš zorni kot ujame samo tisto človekovo svetlobo, ki jo je oddajal od sebe v daljnji preteklosti. Tako zadenemo le tisto mesto, na katerem je nekoč bil. Kje pa je danes njegovo mesto v stvarstvu, tega ne moremo spoznati samo v svetlobi preteklosti. »Adam, kje si?« so klicali raziskovalci z besedami, ki jih je zaslišal prvi Zemljak od svojega Stvarnika. Kar pretresljiv naslov je dal Herbert Wendt svojemu znanstvenemu romanu: Iskal sem Adama, kjer slikovito in vznemirljivo opisuje dvestoletno znanstveno raziskovanje o izvoru in razvoju človeštva. Namen mu je bil, priti na sled in odkriti »prvega Zemljaka«, kar se v hebrejščini imenuje Adam. »Odkritje davnine«, pravi podobno kakor Her­bert Kühn, »je nedvomno najbolj dramatično poglavje prirodo­slovja, bogato pripetljajev in razpletov, polno človeških

23

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 23

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

žaloiger. Vsaka lobanja, vsak pestnjak, ki počiva danes v muzeju, vsako delo, ki se ukvarja s človekovim izvorom, ima svojo usodo. Če gledamo pričevanja prazgodovine z očmi njenih raziskovalcev, postanejo skrivnostno resnična.« »Adam, kje si,« se sprašujejo raziskovalci spet po drugi svetovni vojni, ko je vojna vihra uničila narodopisne muzeje (npr. v Berlinu) s pračlovekom (Ottona Hauserja) in pekinškim sinantropom, ki ga je v zabojih spravljenega uničila soldateska na Vzho­du. »Kar so našli skupaj rodovi znanstvenikov, je za vedno izgubljeno.« Ameriškemu javnemu tožilcu Garrisonu, ki je kot pilot obiskal tudi uničevalno nacistično taborišče v Dachauu, so se strahote, ki jih je tam videl, tako zagrizle v zavest, da je v zbirki esejev 1. 1966 med drugim zapisal: »Odkar se je človek pojavil iz megle zgodo­vine, je tisti razum, ki ga ima, ustvaril križ, posodo s strupom, vislice, natezalnico, giljotino, meč, strojnico, električni stol, ročno bombo, mino, metalca plamenov, skoraj zastarelo bombo TNT, zastarevajočo atomsko bombo in trenutno popularno vodikovo bombo – vsa orožja, ki imajo namen pohabiti ali uničiti sočloveka.« Tako kliče z obujeno človekovo vestjo vsak nravno zdrav jezik sodobnemu človeštvu, ki si v zavesti krivde neuspešno pokri­va s perjem civilizacije svojo prapodobo: »Adam, kje si?« »Včasih se tega zave«, pravi lepo Wendt, »in ustvari svet osvajajoče nauke in filozofije, ki naj bi naredile konec večno ponavljajočemu se Kajnovemu dejanju. Vendar nam je doba človekoljubja in ljubezni do bližnjega danes še vedno prav tako daleč kot v dneh krapinske bitke. Šele ko se nam posreči povzpeti na zadnji klin, bomo po pravici smeli trditi, da smo premagali s krepelcem oboroženega avstralopitekusa v sebi. Samo tu – ne na biološkem, tehničnem, gospodarskem ali političnem torišču – se bo odločila prihodnost človeškega rodu.« Če hočemo človeka kot razvojno bitje prav spoznati in priti do jedra njegove osebnosti, moramo slediti razvojno smer do konca tudi v prihodnost. Vsaka evolucija se pomika iz preteklosti skozi sedanjost v prihodnost. Gledati z razvojnega stališča samo v preteklost, se pravi razvoj

24

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 24

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

nekako nasilno ustaviti v njegovih začetkih. Gledati evolucijo zgolj v luči preteklosti, se pravi imeti pred očmi samo vprašanje vzročnosti, od kod človek izvira, ne pa tudi, kam se vzpenja njegova smer v prihodnost, kjer je njegov končni smoter.

V H O J I Z A S I N O M Č LO V E K O V I M Preteklost nam odpira predvsem odgovor na vprašanje, od kod človek izvira, prihodnost pa, kam in čemu se razvija; oboje skupaj šele daje celotno razvojno krivuljo človeka. Šele prihodnost daje dopolnitev in odpira smisel vsemu človekovemu razvoju. Šele v luči prihodnosti nam postaja jasno, zakaj se človekov razvoj dviga v tako smelem, strmem loku nad vse živalske vrste. Saj smo videli, da je človekovo umsko in nravno prizadevanje obrnjeno v prihodnost. Ne sprašujemo samo za pradedom in nepopolnostjo njegovih potez, ampak predvsem za prasinom in popolnostjo njegovega osebnega lika. Ne zadošča nam vedeti, odkod so naše naravnave, marveč vedeti moramo tudi, kam so usmerjene. Ne zanima nas samo, od koga je izvirni greh naših nepopolnosti, ampak predvsem, h komu je usmerjeno teženje po dopolnitvi človeške osebnosti. Herbert Wendt si v svoji knjigi postavlja kot geslo pomenljive besede francoskega matematika in filozofa Blaisa Pascala: »Nevarno je človeku pokazati, kako zelo je podoben živalim, če mu obenem ne pokažemo njegove veličine.« Pot učlovečenja ali hominizacije, kakor se sedaj radi učeno izražajo, je dolga in nikakor ni premočrtna. Indijski modrec Rabindranath Tagore je zapisal: »Reka resnice teče po prekopih zmot.« Lahko bi dodali: »Reka nravnosti se vali prek prepadov zablod.« In če predstavlja Adam, to je Zemljak, učlovečenje človeka, potem vsa ta razvejana pot razvoja obenem jasno razodeva, da učlovečenje še ni končano: ali kakor se izraža Bolschke, »da stvarjenja še ni konec«. Knjiga, ki nam prikazuje učlovečenje človeka, je knjiga o stvarjenju

25

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 25

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

človeka, in se imenuje Geneza, kakor tudi J. Hawkes ta izraz dobesedno ponavlja; in tega stvarjenja še ni konec, tudi v človeku ne. Hawkesova pribije zanimivo ugotovitev: »Štirideset tisoč let po smrti zadnjega neandertalca nosi homo sapiens s seboj še zmeraj nad vse močno dediščino strasti in čustvenih teženj, ki si jih je pridobil v dolgih letih.« »Vemo namreč, da doslej vse stvarstvo skupno zdihuje in trpi v porodnih bolečinah: pa ne le ono, ampak tudi mi« (Rim 8,22), dokler vsi ne dospemo do »popolnega« moža. Naravoslovec in filozof Thure Uexküll v tej zvezi takole modruje: »Če gledamo zgodovino od znotraj, jo lahko imamo za nenehni izgon človeka iz raja. Kos za kosom se trga človeštvo iz zavarovanosti nezavestnega življenja. Kos za kosom izginja sposobnost samo ob sebi umevnega ravnanja, izginja gotovost, v živ­ljenju in smrti uresničiti smisel. Zmeraj bolj doživljamo zagrizeno prizadevanje premagati hromečo negotovost, zopet dobiti izgub­ljeno zanesljivost ravnanja po ovinku prek razuma in znanosti ... Nastopilo je nenavadno vznemirjenje, ki grozi kakor uganka Sfinge, da usmrti, če ne dobi odgovora.« Pri tem nadaljuje s Kleistovo prispodobo (iz spisa Über das Marionettentheater): odkar je člo­veštvo »jedlo od drevesa spoznanja hudega in dobrega«, odkar »stoji kerub« za njim, mora človeštvo začeto pot nadaljevati do konca, potovati okrog vesoljnega sveta, če ni morebiti raj »od zadaj odprt«; kakor je s podobo v vzboklem ogledalu, ki stopi potem, ko se je oddaljila v neskončnost, na mah zopet tik pred nas; tako moramo tudi mi še enkrat jesti od drevesa spoznanja, da dobimo izgubljeno nedolžnost; naše spoznanje mora iti tako rekoč v neskončnost, da se bo milost zopet prikazala. Tako bi razumeli tudi stavek: »Pozabljam, kar je za menoj in se stegujem za tem, kar je pred menoj, in tako hitim proti cilju« (Flp 3,13). Tako se ravno ob pogledu v prihodnost znajdemo dobesedno v hoji za Sinom človekovim, za tistim potomcem, ki je že za celo neskončnost osebno popolnejši od svojega pradavnega sorodnika po krvi; za njim, ki se ni imenoval »Sin očetov« (hebrejsko: baraba), ampak »Sin človekov«, pri katerem ni poudarka na obremenjeni dediščini pradeda, ampak na

26

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 26

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

rasti »do popolnega moža«, v katerem se je »razodela dobrotljivost in ljudomilost Boga« (Tit 3,4). Človeštvo je v hoji za tisto njegovo veličino, ki se bo uresničila šele v prihodnosti, h kateri pa teže vse osebnostne silnice iz preteklosti skozi ozko sedanjost. Vsi smo obrnjeni vanjo in njena podoba, ki lebdi v svetlobi prihod­ nosti pred našim duhovnim obzorjem, usmerja in oblikuje vse človeško prizadevanje za boljše življenje. Razvoj v pravo človečanstvo, v osebno veličino, ki je duhovna in neminljiva, se je šele komaj začel. Najvišji vzponi človeštva so še pred nami. Med te najvišje vzpone spada tudi splošnost spoznanja lastne človeške podobe sredi stvarstva; nedeljeno spoznanje in priznanje človekovega duhovnega bistva in smisla življenja. Hrvaški fizik Ivan Supek postreže tu s presenetljivo mislijo: »Splošnost je v vsakem tudi najosebnejšem izrazu; v kriku, spoznanju, kretnji, bolečini, radosti. Mi razumemo drugega ­človeka, ker se tudi sami na isti način izražamo, seveda s svojo po­seb­ nostjo ... Uničiti to splošnost v sebi, je samomorilni korak v brezno ... oni razpeti Kristus na Golgoti ... je poosebljeno človeštvo.« A tu je človekova podoba kakor svetilnik pred našimi očmi; daleč naokrog razsvetljuje prostor, samo njegovo podnožje je v senci. Da, samo podnožje človekove sedanjosti je v senci, ne vidimo ga dobro; človek svoje lastne podobe in njene veličine ne prepozna prav. Svetovna zgodovina je tak tek za lastno človekovo podobo in njeno veličino. Človek je kakor vesoljska raketa, ki jo sprožimo v vesolje, nikoli ne bo dosegla »konca«. V vsej eksistencialni napetosti in vznemirjenosti si zastavlja vprašanje, ki ga je zastavljal že genialni humanistični mislec Erazem Rotterdamski: »Kako naj pridem do pristnega človeštva?« Ta prispodoba pa nam pomaga še za korak naprej. Človeštvo je kakor pahljača raket ali kot bilke rastline, ki poženo iz iste baze, iz skupne korenine, ki pa se vzpenjajo kvišku v različnih lokih. Nekatere kmalu omahnejo in klecnejo k tlom; druge se dvignejo visoko, a zavijejo nazaj v orbito, najmočnejše pa prema­gajo težnost Zemlje in se sproščeno poženo v neizmerno vesolje.

27

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 27

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Alexis Carrel (Nobelov nagrajenec za medicino) poudarja v poglavju »Znanost v človeku«, da v znanosti nima pomena postavljati opredelitev, če ne moremo odkriti postopka, s katerim bi jih mogli preverjati. To velja tudi za znanost o človeku, zlasti ko gre za vzorec, tisti idealni vzpon, ki naj bi bil merilo in vodilo za ravnanje vsem drugim. Najvišji vzpon v transcendenco je človeštvo doseglo v tistem, ki sam sebe imenuje Sina človekovega, v tistem, v katerem je tudi slednja beseda postala človek: »Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,33). Človeštvo ne more v svojih nravnih odrešenjskih prizadevanjih napredovati brez živega vzora in začetni­ka. En sam je bil, ki je svetu izzivalno postavil vprašanje: »Kdo izmed vas mi more dokazati greh?« (Jn 8,46); ta, ki je rekel sam o sebi: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,6); o katerem so celo njegovi nasprotniki rekli: » Nikoli noben človek ni tako govoril kakor ta človek« (Jn 7,46). Skoraj dva tisoč let se že med ljudstvi ponavlja vprašanje: »Kdo je ta Sin človekov?« (Jn 12,34).

28

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 28

7/28/10 7:42 AM

I. ČLOVEK VSAKDANJOSTI

29

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 29

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

30

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 30

7/28/10 7:42 AM

S P O Z N AVA S A M E G A S E B E »Spoznavaj samega sebe«, v tem so videli začetek vse modrosti že prvi grški misleci (Tales iz Mileta); v samoopazovanju pa vidijo psihologi tudi danes prvo pot do spoznanja človeka vobče. Saj nam edino samoopazovanje nudi tisti primer spoznavanja, v katerem je popolno skladje, da, prava istovetnost med spoznavajočim človekom in spoznanim predmetom; vse se vrši namreč v enem in istem človeku. V samoopazovanju moja lastna misel sama sebe misli, ali če hočete: zre, gleda, vidi se. Zato je vsako samoopazovanje res prava sebevidnost; med osebkom in povedkom je tu popoln (matematični) enačaj, saj človek »poveda« ali pripoveduje o samem sebi, je sam sebi povedek. Zato je samoopazovanje kot pot ali metoda do zanesljivega ali trdnega spoznanja, ki je cilj vsake znanosti, upravičeno na prvem mestu, zlasti ko gre pri tem za spoznavanje človekove notranjosti same. Vendar pa samoopazovanje nikakor ni tako preprosto, kakor bi kdo na prvi pogled mislil. Združeno je z raznimi težavami in kljub neposredni, da, prvi in osnovni gotovosti, ki nam jo nudi in je z njo podlaga vsakega drugega spoznavanja, skriva v sebi nevarnost samoprevare in zlaganosti pred seboj in pred drugimi. Samoopazovanje vključuje ne le samospoznanje in spoznanje samega sebe, ampak prav tako samopodoživljanje, po katerem človek tudi drugega »podoživlja« in sodi; samoopazovanje nas vodi razen tega do samograje ali samokritičnosti, hkrati pa nas utegne zapeljati tudi v samovšečnost.

31

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 31

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

VSAK JE SAM SEBI NAJBLIŽJI S tem stavkom je povedana vsakdanja življenjska resnica: vsakdo je sam sebi najbližji, zato pa bo sam sebe tudi najbolje poznal. Sam sebe človek res vidi v srce in obisti; do mozga se lahko preizkuša, opazuje in prisluš­ kuje vzgibom svojih čustev, strasti in skritih misli, ki jih nihče drug ne vidi. Človek samega sebe vidi – ne samo po svojih storitvah, ki jih vidijo tudi drugi, ampak celo po tistih mislih in nagibih, ki jih v storitvah ni mogel, ali pa morda niti ni hotel izraziti. Ko drugi tako rekoč samo tipajo okrog mene, sem jaz sam dobesedno pogreznjen ves v samega sebe. Drugim prisije le tu pa tam kak žarek iz moje notranjosti, vse drugo jim ostane kakor za zaveso skrito v temi, medtem ko je meni samemu moja lastna duševnost stalna luč; njena »omračitev« bi pomenila najhujšo bolezen. Zato človek vé povedati največ ravno o sebi. Lastna duševnost je vsa­ kemu neizčrpen vir ne samo opazovanja in spoznavanja, ampak tudi – pripovedovanja. Ljudje na splošno radi govore o sebi; tisti, ki nočejo, so izjeme. Iz istega razloga se ima človek tudi za najodločilnejšega sodnika v zadevah svoje lastne notranjosti. Znan pravni stavek: nemo judex in propria causa, nihče ni sodnik v lastni zadevi, velja samo za zunanja dejanja in za področje prava. V psihologiji poznavanja človeka pa velja ravno nasprotno: tu je človek v zadevi lastnega značaja »najvišja instanca«. Vsako sodbo, ki jo drugi izrečejo o nas, označimo z lastno oceno: »Prav je povedal«, »ni čisto zadel«, »motijo se o meni«. Še več moramo reči: vse druge poti do človeka, po katerih se nam hočejo ljudje približati, iščejo in dobivajo navadno v naši lastni sodbi svoje potrdilo. Ako ga ne dobijo, so tisti, ki so hodili po njih, na mah brez prave trdnosti, nimajo več pravega, recimo zadostnega poroštva, da hodijo po pravi poti in da nas bodo zares našli in nam prišli – do srca. Vsak psiholog, tudi če ne prizna tega popolnoma, je navsezadnje vendarle ponosen, če mu pravilnost njegove poti (npr. testa, preskusa, razlage pisave itn.) potrdi dotična oseba sama: prav ste zadeli. 32

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 32

7/28/10 7:42 AM

SPOZNAVA SAMEGA SEBE

Vrednost in prednost samoopazovanja pred vsemi drugimi potmi, ki nas vodijo do spoznanja človeka, je pač v njegovi – neposrednosti. Zato je to najbližja in kot taka tudi najzanesljivejša pot, ki ima prvenstvo pred vsemi drugimi potmi do človeka. Vse druge se morajo – hočeš nočeš – nekako opirati in ozirati nanjo.

VSAK JE SAM SEBI PREBLIZU Čeprav pomeni samoopazovanje prvo in najzanesljivejšo pot, vendar pa zaradi tega ni niti edina niti najbogatejša. Na videz to nasprotuje prejšnji trditvi. Res je, da je vsak sam sebi najbližji, toda prav zato si je hkrati – preblizu. Godi se mu kakor nekomu, ki bi si rad dobro ogledal velik hram, zato gre čisto blizu, da bi videl vse podrobnosti: okna in vrata, okraske in slikarije. Toda prav zato ga vidi samo z ene strani: vidi podrobnosti eno za drugo, cele stavbe hkrati pa sploh ne. Ako hoče videti celoto, se mora oddaljiti; šele iz primerne razdalje bo imel pregled čez vse. Podobno je z našo osebnostjo. Sami si vidimo neposredno v dušo, zato sproti zaznavamo nešteto tenkih občutij in doživetij; toda celotno našo osebnost vidi morda bolje nekdo, ki je od nas primerno oddaljen. Le takrat nas vidi tudi kot »predmet«, kot »objekt«, kot nekoga, ki je ločen od njega in mu je prav zato celotna podoba osebnosti bolj vidna in jasnejša kakor nam samim. Pravimo, da nas drugi – v primerni razdalji – vidi v bolj »objektivni« luči, medtem ko smo sami do sebe le preveč subjektivni. Znano je, da ljudje sami sebi glede značilnosti svojega značaja nič prav ne zaupajo. Zato se ne smemo prav nič čuditi, če vidimo, da pri vsej neposrednosti zavesti in samoopazovanja ljudje vendarle mnogokrat raje gredo h grafologu ali kakršnemukoli drugemu poznavalcu človeškega značaja, s prošnjo, naj mu pove iz pisave, »kakšni so«, v čem je njihova glavna odlika in slabost. Ljudje se navadno ne znajo prav opazovati, ne vidijo v svoji notranjosti

33

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 33

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

sebe. Ne vedo, kaj bi počeli sami s seboj. Najmanj pa znajo ocenjevati sami sebe in svoje duševne lastnosti. Že opisovati ne znajo svoje notranjosti in svojih doživljajev; za velike umetnike imamo tiste izjeme, ki jim je to dano. Še manj pa znamo ocenjevati vsak dan se izpreminjajočo, nemirno tekočo reko svojih doživljajev. Stari Heraklit je imel popolnoma prav, ko je rekel, da »ne moremo dvakrat stopiti v isto reko«; kajti voda v njej je vsak trenutek druga. Podobno je s tokom naše duševnosti in njenega nenehnega prelivanja iz enega razpoloženja in občutja v drugo.

VSAK JE SAM SEBI PREDALEČ Tako pridemo do zanimivega nasprotja: zato ker si je vsak najbližji, da, preblizu, si je obenem najbolj tuj in oddaljen. Samoopazovanje pomeni neposrednost spoznanja, ki pa je zaradi te neposredne bližine najbolj jasno in domače, a hkrati tudi najbolj nejasno in tuje. Tuja nam je vsaka stvar, katere podobe ne moremo prepoznati. Svoje podobe pa zaradi prevelike bližine (subjektivnosti) ne moremo dovolj prepoznati, zato ostanemo sami sebi tuji. Od tod znana razočaranja »nad samim seboj«. Človek misli, da se dobro pozna. »Vem, kaj smem«, pravijo ljudje, pa se pogosto že v naslednji uri globoko razočarani nad seboj sprašujejo: »Ne vem, kako sem mogel kaj takega storiti?« »Ne vem, kaj je bilo, da sem se tako spozabil?« Tu je iskati razlog, zakaj tak človek na mah obupa nad seboj in napravi konec svojemu življenju. Previsoko je ocenjeval sebe in svojo notranjost, preveč si je pripisoval in preveč zaupal svojim močem, ki jih ni poznal; zato pa sedaj prehudo razočaranje in obup nad samim seboj. Na mah stoji kot tujec pred samim seboj, med njim in med njegovo dosedanjo dozdevno podobo, ki jo je imel o samem sebi, zazija nepremostljiv prepad, v katerega v hipni zmedi strmoglavi in ni mu več rešitve. Prepozno je uvidel, da je bilo v njegovem samospoznanju preveč samovšečnosti.

34

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 34

7/28/10 7:42 AM

SPOZNAVA SAMEGA SEBE

KAKRŠEN BI BIL RAD Če se vprašamo, kakšno podobo si ljudje na podlagi svojega samoopazovanja o samem sebi ustvarijo, moramo reči, da ima več ali manj vsakdo pred očmi vzorno podobo svoje osebnosti, takšno pač, kakršno si želi imeti. Človek ni zgolj »opazujoč«; vse naše opazovanje in spoznavanje je vedno več ali manj čustveno naglašeno, z željami, čustvi in nagnjenji prepojeno, zato, ker je osebnost celota, kjer nikoli ne moreš opazovanja tako rekoč izrezati in ga ločiti od čustev, nag­njenj in hotenj. Zato pa je tudi vse naše mišljenje in razsojanje primerno »vrednostno« uglašeno. Vsaki stvari, ki jo opazujemo, pripisujemo nehote tudi določeno vred­ nost; vse lastnosti in posebnosti so za nas hkrati tudi slabe ali dobre, pomenijo slabost ali krepost. Nikoli nismo docela hladni, ko ugotavljamo, da je nekdo »ponosen« ali da je »zgovoren«; nehote dobijo take besede svoj vrednostni prizvok. Ko govorimo to o drugi osebi, dobi naša beseda kaj rada slab prizvok, kakor da je ponos »napaka« znača­ja, ali kakor da je zgovornost isto kakor klepetavost. Toda če govorimo o sebi, ali vsaj nam privlačnih osebah, pomeni »ponosen« nehote isto kakor »dostojanstven«, »plemenit«, »pošten«, spoštovanja vreden; in zgovoren ni več »klepetav«, ampak »prijazen«, »ljubezniv«, »družaben«, torej zopet plemenit, skratka, vse se strne v vzorno podobo osebnosti. Zdaj tudi razumemo, zakaj so ljudje vedno užaljeni, če jim v oči poveste napako značaja, ki jo imajo. Če takemu »klepetave­mu« ali »ponosnemu« človeku kdo obzirno, a resno pove, da ga imajo ljudje za veliko čenčo, ki ne zna držati jezika za zobmi, in da napravi na druge vtis »nadutega suroveža«, bo seveda užaljen. Zakaj je bil užaljen? Morda zato, ker nima dovolj resnicoljubno­sti, niti želje, da bi to napako popravil, s tem bolj potrjuje, da imajo ljudje prav in se ne motijo. Toda nujno to ni. Zelo verjetno je, da se čuti užaljenega prav zato, ker se zaveda, da imajo ljudje v svoji sodbi prav, a ga ravno zato obenem jezi, da ne more pred ljudmi uresničiti tiste podobe svoje osebnosti, kakor si jo želi. To je težnja po 35

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 35

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

boljšem človeku, po vzoru, ki si ga je sam naslikal, želja po boljšem »jazu«; a ga jezi, ko vidi, da še vedno ni pred svetom pričaral te svoje zaželene veličine. Jezi ga, da ni nikogar, ki bi ga tako rekoč potolažil z nenadno izjavo: »Glej, tak si, kakršen že davno želiš biti«. Na to izjavo pa vsi zaman čakamo; in če jo kdaj slišimo, moramo biti oprezni in se vprašati: ali je bila iskrena, ali ni morda govoril nekdo, ki se nam dobrika?

KAKRŠEN MISLIM, DA SEM Marsikdo ugovarja: »Saj ne mislim, da sem že tak, kakršen si želim biti; zato pa se tudi kritike ne bojim, imam celo rad, če mi kdo pove resnico v obraz«. Pa se moti. V resnici se človek zaveda, da še ni tak, kakršen bi moral biti, zato ima o sebi nekoliko slabše mnenje. Toda to samospoznanje in samopriznanje je še vedno daleč od resnice; pomeni še vedno utvaro in samoprevaro, ki visoko presega našo resnično podobo. Naše vsakdanje samospoznanje pomeni nenehno poravnavo med vzorom in vsakdanjo resničnostjo. Človek je velik »kompromisar«. Vsak dan dela kompromis s samim seboj in s svojo okolico. Najhujši je morda ravno kompromis s samim seboj in s svojo okolico. O tem se lahko takoj prepričamo, če komu naročimo, naj nam sam pove, kaj misli o sebi, kakšen je, ali še bolj, če mi sami komu drugemu pripovedujemo o sebi. Ljudje takoj skomignejo z rame­ni, se smejejo, rekoč: »Misli, da je takšen, pa se moti«. »Morda si želi biti tak, toda v resnici je precej drugačen«. Francoski mislec Jules de Gaultier je imenoval to težnjo, da bi veljali sami pred seboj za boljše, kot smo v resnici, »bovaryzem«, po znani Fla­ubertovi madame Bovary, ki je tudi hotela samo sebe prekositi. Norveški pisatelj Ibsen pa pravi, da nekateri ljudje kar potrebuje­jo »sistematično življenjsko laž«, da sploh morejo živeti. Podoba naše osebnosti je dejansko mnogo bolj klavrna od tiste, ki

36

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 36

7/28/10 7:42 AM

SPOZNAVA SAMEGA SEBE

živi v naši domišljiji. Najbolj klavern vtis pa napravi na druge ta naša resnična podoba v zvezi s pripovedovanjem tiste umišljene lepše podobe, kakršno mislimo, da imamo. S takim slikanjem svoje lastne osebnosti namreč najbolj podčrtujemo nasprotja med resnico in željami; najbolj opozarjamo na to, kar bi radi skrili z besedami. Fr. Nietzsche se nam v svojih opisih prikazuje kot strasten zagovornik trdote in zasmehljivo prezira vsako sočutje in usmiljenje; v resnici pa se je pred vsakim beračem na cesti odkril, ko mu je dajal miloščino.

KAKRŠEN V RESNICI SEM Tako pridemo do čudnega sklepa: našo resnično podobo vidijo navadno drugi bolje od nas samih. Drugače gledano se to pravi: mi vidimo druge bolje kakor sami sebe. Z drugimi besedami: samoopazovanje je manj zanesljivo ko opazovanje drugih. Ko sta prišli k triinosemdesetletni ženi na obisk dve, nekaj let starejši ženi, je vzkliknila ta proti svojim domačim: »Moj bog, ali bom jaz tudi takšna, ko bom stara?« Ta vzklik je pri navzočih sprožil kajpak veliko smeha in opazk, saj je z njim razodela kar dve zmoti. Pokazala je, da se ima še vedno za mlado, čeprav med njo in njenimi znankami v očeh mlajših ni bilo skoraj nobene razlike. Razen tega pa si je domišljala, da imata njena postava in obraz še vedno mlado podobo; niti verjeti ni mogla, da bi tudi sama utegnila postati kdaj »tako strašno stara«. Šele pogled na druge ji je dal povod za misel: »Ali bom tudi jaz – takšna?« Torej šele ob pogledu na druge je zaslutila – svojo pravo podobo. Da: drugi so nam kakor zrcalo, če hočemo videti svojo podo­bo, če hočemo videti, kakšni smo v resnici. Potreba po zrcalu je pračloveška, zato ni čudno, da so že pri najstarejših egiptovskih mumijah (grobovih) našli tudi zrcala. Človek sebe bolje vidi, če se opazuje v kakšnem drugem predmetu, iz katerega odseva njegova lastna podoba. Še več: človek svojega obraza sploh nikoli ne bi videl in ne poznal, če ne bi imel zrcala.

37

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 37

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

To je resnica, ki se je ljudje premalo zavedamo. Prav tako pa velja to za naš značaj in oseb­nost. Žival zrcala ne zna uporabljati. Psiček gleda vanj, tako dol­go tolče po njem in hodi okrog njega, dokler ga ne razbije; sebe ne prepozna v njem. Grlica gruli v svojo podobo, misleč da se dobri­ka tovarišu. Naš otrok pa ugotavlja tako rekoč svoje novo roj­stvo: rojstvo človekove samozavesti – z dnem, ko v zrcalu prepoz­na sam sebe; ko ne gleda več, kaj je za njim, ampak se veseli svoje podobe, ki iz globine zrcala zre proti njemu; ko ugotovi, da je to on sam; ko se zave istovetnosti svoje podobe in z njo samega sebe. Človek je sam sebi preblizu, zato mu samoopazovanje ne zadošča, potrebuje opazovanje drugih, ki so mu kot zrcalo; ne samo da spozna druge; ampak tudi zato, da v njih spozna samega sebe. Tako pridemo do sklepa: pot do mene vodi prek tebe. Lahko bi rekli, da pomeni ta stavek prvo veliko spoznanje, do katerega pridemo, ko opazujemo sami sebe in ko bi radi našli pot do samega sebe. Samoopazovanje ne zadošča: niti sebe ne moremo spoznati brez pomoči opazovanja drugih. Tudi pri samoopazovanju nam stoji pred nami naš bližnji kot pomočnik, kot zrcalo, v katerem se opazujemo in prepoznavamo. Samoopazovanje nam daje spačeno podobo našega obraza, to pa zato, ker je nehote »premaknjena«, tako da vidimo namesto ene podobe kar tri: prva je takšna, kakršno si želimo videti; dru­ga, kakršno mislimo, da vidimo; in šele tretja, ki pa je že čisto zabrisana, je naša resnična podoba. A tudi pred zrcalom ljudje veliko hinavčijo. »Zrcalce, zrcalce na steni, povej mi, kdo je najlepši na svetu«, to vprašanje iz pravljice je kot prispodoba za vse človeštvo. Ali ste že kdaj opazo­vali, koliko časa nekateri porabijo pred zrcalom in kako se tam vedejo? Obračajo se na vse strani, po deset, dvajsetkrat zaporedo­ma, prestopajo se, obračajo zrcalo, luč; popravljajo obleko in spreminjajo poteze na obrazu; gledajo, računajo, se trudijo, zakaj? V zrcalu skušajo pričarati čim lepšo podobo samega sebe, ne morejo verjeti svojim očem, da niso taki, kakor si sami sebe želijo, ugajajo in smehljajo se sami sebi.

38

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 38

7/28/10 7:42 AM

SPOZNAVA SAMEGA SEBE

Od tod toliko razočaranja med ljudmi. Marsikdo potoži: »Tako rad imam te svoje ljudi, pa me ne marajo.« Ko pa s taistimi ljudmi govoriš o njem, slišiš sodbo: »Hinavec je, dobrika se nam, a mi mu ne verjamemo!« Tako imamo takoj tri njegove podobe: njegov vzor – biti svojim ljudem dober; hinavec – ki ga vidijo njegovi ljudje v njem; in tista podoba, o kateri on sam misli, da se kaže v njej pred ljudmi. Samoopazovanju tudi tako imenovana avtokritika ali samokritika nič ne pomaga, ker ima tudi ta nehote isti cilj: sebe »očistiti«pred drugimi in se tako prikazati v lepši podobi, kot smo v resnici.

S S A M O K R I T I K O S E B E H VA L I M O Pisatelj Dostojevski pripoveduje, da so v neki družbi sklenili, naj vsak o sebi pripoveduje najgrše dejanje, ki ga je storil kdaj v življenju. Kaj se je zgodilo? Vsak izmed njih je pripovedoval zgodbo, v kateri je po nekem usodnem naključju končno sam izšel kot dober, da, plemenit človek, ki za marsikaj, kar se v življenju pripeti, »pač nič ne more«. Samo eden je pripovedoval o svojem podlem dejanju brez pojasnil in opravičil. Toda kaj se je zgodilo: vsi so planili nanj, češ tako se v družbi ne govori, to je pohujšljivo. Človek torej tudi v toliko poveličevani graji lastne osebe vendarle sam sebe vara. S samograjo in samoobsodbo ne popravlja svoje preveč zlepotičene in idealizirane podobe, da bi si priznal in tudi pred ljudmi pokazal njene napake, ampak ravno narobe: doda ji še tisto krepost, ki mu je po njegovem mnenju pred ljudmi še manjkala – do popolnosti. Ta krepost je skromnost, stari so ji rekli »ponižnost«. »Tako dober in sposoben človek, pa tako skromen«, te oznake mu še manjka; in to skuša s svojo avtokritiko doseči. Tak primer nudijo J. J. Rousseaujeve Izpovedi, ki naj bi prikazale »čisto resnico« o njem samem, pa so po mnenju zgodovinarjev in dušeslovcev le prikrito samoobtoževanje, ker se tudi s pripovedovanjem svojih resničnih

39

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 39

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

napak in slabosti hoče pred svetom delati zanimivega. Takole začenja: »Snujem delo, ki mu doslej še ni para in ki ne bo imelo posnemovalcev, ko bo končano. Svojim bližnjim hočem prikazati človeka v vsej njegovi resničnosti; in tak človek bom jaz ... Naj zapoje trobenta sodnega dne kadar koli hoče, jaz se bom prikazal s tole knjigo pred najvišjim sodnikom. Odkrito bom rekel: »Glej, to sem počel, tako mislil, takšen sem bil. Dobro in slabo sem pripovedoval z enako odkritosrčnost­jo. Zamolčal nisem nič zlega, nič dobrega dodal; in če se je primeri­lo, da sem uporabil kakšen nepomemben okrasek, se to nikoli ni zgodilo drugače, kot da sem izpolnil kakšno praznino, ki je nastala, ker me je začel zapuščati spomin. Morda sem za resnico prikazal tudi kaj takega, o čemer sem samo mislil, da je res, nikdar pa nič takega, o čemer sem vedel, da ne drži. Pokazal sem se takšnega, kakršen sem bil: zaničevanja vreden in nizkoten, kadar sem bil takšen; dober, velikodušen in vzvišen, kadar sem bil tak­šen; razgalil sem svojo notranjost, kakršno si videlo ti sámo, Večno bitje. Zberi okoli mene nešteto množico mojih bližnjih, naj poslušajo moje izpovedi, naj stokajo nad mojimi grdobijami, naj zardevajo nad mojimi slabostmi. Naj pa tudi vsak izmed njih odpre svoje srce ob vznožju tvojega prestola, potlej pa naj ti reče en sam, če si upa: Jaz sem bil boljši kakor tale človek.« Podoba samovšečnega farizeja, ki sam sebe na vse pretege hvali, se je nehote sprevrgla v farizeja, ki sam sebe na vse pretege obsoja in graja, samo da bi ne veljal za farizeja; da bi si zavaroval še to pohvalo: »To pa je pravi Izraelec, v katerem ni zvijače,« v njem ni hinavščine, to je odkrit človek, ki prizna svoje napake. »Jaz priznam svoje napake«, te besede so včasih že skoraj isto kakor: »Jaz s tem priznanjem izbrišem še zadnjo napako, ki sem jo imel.« Samokritika večkrat ni nobena skromnost, ampak samo osta­nek bahave ponižnosti.

40

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 40

7/28/10 7:42 AM

SPOZNAVA SAMEGA SEBE

S S A M O K R I T I K O I Z Z I VA M O P O H VA LO Samokritika, ta bahava ponižnost, se družabno navadno dobro obnese. Brž ko začnemo sami sebe kritizirati, že upamo in kmalu tudi dosežemo, da nam drugi začno ugovarjati: »Oj, saj ni res!« Ali pa rečejo: »Vi pretiravate.« Bolj ko se v nič devlješ pred ljudmi, bolj izzivaš ugovore. V tem je pa tudi preračunana igra vsake take samoobsodbe: toliko moraš pretiravati, da bo tudi človeku, ki te posluša, preveč, da bo celo njemu očitno prehudo, ker v tem primeru je res prisiljen, če noče biti krivičen do tebe, da te bo začel zagovarjati in opravičevati. Človek potrebuje zagovor in opravičilo; in prav takrat, ko si pred svojo lastno vestjo ne najde več nobenega, takrat gre in se začne obtoževati pred drugimi, da bo vsaj tam izzval opravičilo in zagovor. Nikoli pa si noče človek odkrito priznati tega dejstva: če bi se res kritiziral, grajal in sodil svoja dejanja, ne bi nikoli imel toliko upanja na ugovore pri drugih; ne bi nikoli našel toliko opravičila pred družbo, zato pa tudi nikoli ne bi upal toliko »čez sebe govoriti«. O, kako človeku dobro de, če mu na njegove lastne izpovedi začno drugi takoj prepričljivo ugovarjati: »Saj niste tako revni, kakor pravite!« »Saj niste tako zanič, kakor mislite!« »O, saj ste mnogo sposobnejši, kakor mislite.« »Ne devljite se tako v nič, ko pa vidite, kako vas ljudje visoko cenijo.« Prav to si še potreboval, potem pa si bil zopet mirnejši, znosnejši. Večkrat je vsa živčnost, nervoznost in bolestnost skrita ravno v pomanjkanju takih božajočih ugovorov na lastne samoobtožbe. Žal, človek se ne zaveda, kako neodkriti so taki odgovori, s katerimi ga družba tolaži. Komaj odideš izpred njih oči, že začno: »Ali ste ga (jo) slišali, kako dobro pozna sam (sama) sebe?« »Človek bi mu najraje v vsem prav dal, ko je tako udrihal sam po sebi, samo ne spodobi se.« »Olika zahteva, da mu ugovarjaš in ga nekoliko pohvališ!« Tako se samokritika konča z dvojno hinavščino: eno zganjaš ti sam, drugo pa družba okrog tebe in zaradi tebe. 41

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 41

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Mnogo bolj prav ima tisti, ki je toliko skromen, da sam sebe pred drugimi – ne hvali, pa je tudi toliko resnično skromen, da sam sebe pred družbo niti ne graja in ne izziva pohvale od drugih. Veliko bolj modro in resnično skromno podobo o samem sebi pokaže človek pred drugimi, ko zna modro in skromno o sebi molčati.

S SAMOKRITIKO PREPREČUJEMO GRAJO Samospoznavanje je v veliki meri samoprevara. To velja še posebno o samokritiki. Človek se v svojem naravnem samoobrambnem čutu skuša varovati pred napadi drugih, zlasti pa pred napadi na svojo lastno podobo. Skrajno zoprno mu je, ko ga drugi opravljajo in kritizirajo. Zato si misli: »Bolje je, če jih prehitim!« »Če se bom sam grajal, ne da bom samo izzval ugovor in pohvalo s strani družbe, marveč bom hkrati tudi prehitel druge in preprečil, da me ne bodo opravljali, ker si bodo mislili: »Saj je tako že sam vse to ugotovil, čemu naj še mi pogrevamo njegove napake.« Človek s samokritiko res preprečuje in prehiteva druge, da ga ne opravljajo. Najlepše vidimo to v znanih zgledih, ko ima kdo sebe za vse: za bedaka, osla, podleža, zlobneža, ali pa se celo hvali z goljufijo in trdi, da »zna druge okrog prinesti«: kakor hitro pa se kdo res spozabi in mu kaj takega očita, ga pojde tožit – zaradi razžaljenja časti. Tožit zaradi razžaljenja časti v isti sapi, ko znaš sebi dati najgrše pridevke, predstavlja položaj, ki postavlja kar v smešno luč na videz zelo resnicoljubno in skromno kritiko samega sebe. Gotovo ste tudi že sami doživeli, da je vpričo vas kdo sam sebe v nič deval, pa tako vsiljivo in prepričljivo, da mu niste upali ugovarjati in ste se zato spozabili, da ste mu v kočljivem trenutku pritrdili. Kaj se je zgodilo? V tem trenutku se mu je spremenil obraz, oči so se mu zabliskale in jezno vas je nadrl: »Vi pa le tiho bodite, kaj takega si jaz ne pustim reči; kdor mi bo še kaj takega očital, ga tožim zaradi razžaljenja časti!«

42

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 42

7/28/10 7:42 AM

SPOZNAVA SAMEGA SEBE

Pa položimo roko na srce: ali se ne godi več ali manj vsakemu podobno, kadar sam sebe pred drugimi blati? Kakor hitro vidiš, da se tvoj sobesednik strinja s tvojimi samoobtožbami, takoj si razočaran, takoj ti je žal, »da si sploh začel govoriti«. »Ljudje me ne razumejo,« porečeš. A so te razumeli, še preveč, samo po tvoje te niso hoteli razumeti. Samokritika, ki se boji pritrdila in je celo užaljena, če ji pritrdimo, je preračunana hinavščina; pomeni načrtno ponarejanje osnovnega in najneposrednejšega vira našega spoznanja: z njo spuščamo umetno meglo na najjasnejšo pot do človeka.

S SAMOKRITIKO OBVLADAMO SEBE Čeprav smo samokritiko precej hudo presodili, vendar ji ne smemo odrekati njenih zaslug za spoznavanje lastnega značaja. Celo več moramo še dodati. Samokritika ni samo dobra pot do spoznanja lastne duhovne podobe, ampak je obenem stalen in neogiben očiščevalec naše osebnosti. Brez samokritike se izmaliči vsak značaj, se ne oblikuje nobena osebnost. Saj pomeni eno najhujših oznak človekovega značaja, ko o kom ugotavljamo, da je »človek brez vsake avtokritike«. S tem hočemo reči, da prav nič ne zna nadzorovati ne svojih misli in čustev, ne svojih besed in dejanj, zato je nepreračunljiv v besedah, nastopu in odločitvah. Ob takem značaju nikoli nismo varni, ne moremo se zanesti nanj; ne vemo, kakšen bo učinek, kaj bo storil, kako jo bo izvozil. S tem pa hočemo obenem reči, da se tak človek ne zna prav nič obvladati. Kdor hoče veljati za spoštovanja vredno osebnost, se mora znati obvladati; in to zlasti v najbolj kočljivih trenutkih življenja. Obvladamo pa se le, če si ne zaupamo preveč, če smo stalno nad seboj kot neizprosen stražnik, ki nas pusti prek ceste samo na »varnih mestih«, na tistih, ki jih vsi upoštevajo in priznavajo, ne pa na poljubni točki, kjer bi se pač nam samim zahotelo.

43

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 43

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Tako nas samokritika obenem resnično usmerja in s tem vodi. Kdor tega vodiča nima v sebi, se slej ko prej sedemkrat na dan zaleti in pade; takemu pa je težko kaj dopovedati in pomagati. Dopovedljiv, učljiv, vzgojljiv je namreč samo tisti, ki zna sebe presojati ali »kritično premišljati«. Le tak je namreč sposoben priznati tudi svoje nesposobnosti, napake in slabosti, z njimi pa tudi potrebo po nasvetu in pomoči drugih.

SAMOPODOŽIVLJANJE »Druge sodimo po sebi«, slišimo neštetokrat; in res je to. Človekovo samoopazovanje ni le vir za samospoznavanje, ampak tudi za spoznavanje drugih. »Človek je sam sebi najbližji«, to je resnica, mimo katere ne moremo. Vsako spoznanje se začne s spoznanjem samega sebe. Drugega moremo spoznati predvsem toliko, kolikor pri tem podoživimo sami sebe. Če ne bi imeli zmožnosti podoživeti sebe in svoje doživljaje, bi tudi drugih ljudi ne mogli nikoli razumeti. Za nas bi »jeza«, »žalost«, »veselje«, »ljubezen«, »sovraštvo« in nešteto drugih osebnih doživetij, ki jih ljudje vsak dan doživljajo, ostale prazne besede, brez prave vsebine, če nikoli ne bi tudi sami v sebi doživeli jeze, žalosti in drugih čustvenih vzgibov naše duše. Kadar opazujemo druge ljudi in razumevamo njihovo osebnost z njihovimi doživljanji, takrat pri tem nehote in deloma celo podzavestno podoživljamo tudi sami sebe in svoja doživetja. Ako te zmožnosti podoživljanja ne bi imeli, bi nam bil osebnostni svet drugih ljudi za vedno zaprta knjiga. »Kakršen je človek sam, takšne vidi tudi druge«, ta nekoliko pretirano zveneč stavek ima globoko jedro resnice. Nekateri ljudje vidijo v vsaki stvari »neiskrenost«, »hinavščino«, »zavist«, »častihlepnost«, »zlobnost« in podobno. Pri takih ljudeh se nehote sprašujemo, kako da morejo gledati vsakega človeka v tako slabi luči; zelo

44

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 44

7/28/10 7:42 AM

SPOZNAVA SAMEGA SEBE

verjetno samo zato, ker so v njihovi lastni duši podobne zlobne, hinavske in zavistne misli ter neiskre­ni nagibi. Drugi zopet vidi povsod nečistost in grešna razmerja. Sreča dva na sprehodu, ali vidi koga priti na obisk in že je pohujšanje tu: »Kaj imata ta dva med seboj, sramota, to ne gre, brez nič že ni.« Če se prizadetima godi krivica, se upravičeno sprašujeta: »Kako neki morejo ljudje priti do tako hudih obsodb? Če sama nista dala povoda za to, mora biti vzrok v njih samih.« Umazan človek vidi vse umazano okrog sebe. Nasprotno pa ima nekaj resnice na sebi stavek: »Čistemu je vse čisto.« Kdor je sam v sebi čist, pošten, ta bo le težko kaj slabega mislil o drugih. Zato pa imenujemo človeka, ki o drugem ni sposoben nič slabega misliti: naivnega, preprostega, nedolžnega. Sam ni nič hudega res v srcu doživel ne mislil ne nameraval, zato pa si tudi o drugem ni sposoben misliti nič slabega. Kakor je sam v svojem srcu preprost in nedolžen, prav tako si predstavlja tudi ljudi okrog sebe: vse jim verjame; nobene hinavščine in neiskrenosti ne pozna; zanj ima vsaka beseda prav isti pomen, kakor ga ima v slovarju; zahrbtnost mu je tuja; ne prepozna ovinkov in preračunanosti pri drugih. Tak človek ob drugem podoživlja sam sebe: sam pa je preprost in nedolžen, zato pa tudi okolico vidi v taki luči. Že pojav naivnega človeka sam nam dovolj dokazuje, da res druge sodimo po sebi in jih vidimo take, kakršni smo sami. A prav ta zgled nam obenem zgovorno priča, da gre pri tem za podoživljanje lastnega jaza. Če bi šlo tu prvenstveno za sklepanje in umovanje, bi bil naiven človek nemogoč. Saj so ravno naivni ljudje večkrat celo zelo nadarjeni; med njimi so pogosto največji filozofi in matematiki, sploh učenjaške narave, ki imajo kar nadpoprečno sposobnost »kritičnega mišljenja in sklepanja«; kljub temu so v sodbi o drugem človeku čisto naivni, »neizkušeni«. Ta neizkušenost se tu ne nanaša na zunanje izkušnje, ampak predvsem na notranje: v sebi niso nič takega doživeli, kar imajo drugi; zato pa drugih ne razumejo. Skratka: zlobnosti, hinavšči­ne, zavisti, zahrbtnosti in kar

45

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 45

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

je teh zamotanih duševnih vzgibov v človeku, niso na sebi doživeli; zato pa jih tudi ne morejo podoživeti ob drugih. Ker pa jim to podoživetje manjka, jim manjka hkrati tisti organ, recimo sprejemni aparat, s katerim bi doživljali in dojemali podobna doživetja in lastnosti na drugih, zato jim pri vsej učeno­sti in nadpoprečni umski nadarjenosti manjka prepotrebnega poznavanja ljudi. Samoopazovanje se nam torej javlja tudi kot podoživljanje samega sebe. Kot tako nam je mnogo bogatejši vir lastnega spoznanja, ker nam omogoča obnovitev lastnih doživetij in tako združitev preteklih duševnih občutij s sedanjimi. S podoživljanjem se droben curek zavestno pričujočih doživljajev razširi v široko reko, ki pri različnih ljudeh različno valovi. Zlasti pa nam podoživljanje samega sebe, ki se s samoopazovanjem združuje v enotnost zavesti, vsaj nekako omogoča dojemati tudi celoto lastne osebnosti. S samopodoživljanjem nam samoopazovanje obenem odpira pot do bližnjega. Tako se nam samopodoživljanje izkaže kot dvosmerno: v eni smeri nam odkriva naš lastni jaz in njegovo celoto; v drugi pa nam odpira pogled na bližnjega in omogoča tisto osnovno razumevanje, brez katerega se konča vsaka pot do člove­ka v slepi ulici. Če smo torej prej prišli do zanimivega sklepa: pot do mene vodi prek tebe, potem pridemo sedaj do obratne ugotovitve: pot do tebe gre prek mene.

46

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 46

7/28/10 7:42 AM

SPREJEMA SAMEGA SEBE VSAK MORA SPREJETI SVOJE ŽIVLJENJE Dejstvo, da že na svet pridemo z določeno dediščino in da smo brez svojega privoljenja postavljeni v določeno okolje, nam odpi­ra obenem prvo življenjsko spoznanje: važnejše je življenje spreje­ti ko razumeti. Življenje je treba sprejeti takšno, kakršno pač je. To je prvo spoznanje, s katerim se moramo sprijazniti; je temeljna življenjska modrost. Obenem pa ta »sprejeti« vključuje že tretjo prvino: naše lastno sodelovanje z življenjem in preoblikovanje lastne osebnosti. Kakšno bo naše življenje, njegov potek in osebna rast, kako se bodo te naše dedne lastnosti pod vplivom okolja razvijale, vse to je obenem zelo odvisno od naše lastne volje, s katero življenje sprejemamo nase, ga preusmerjamo in osebno oblikujemo. Če smo ugotavljali, kako pomembno je človeka in življenje spoznavati, se nam sedaj na mah odkrije, da je še odločilnejše: življenje in človeka sprejemati. Težko je spoznanje, še težje je ravnanje s človekom, najteže pa je sploh biti. Sloveči švicarski zdravnik in odličen poznavalec človeške duše dr. Pavel Tournier pripoveduje v eni svojih knjig, kako je obiskal hudo bolnega prijatelja, za katerega je vedel, da mu ne pomaga več nobeno zdravilo. Ravno za božič je bilo. Bil je trenutek sam z njim. Bolnik z muko spre-

47

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 47

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

govori: »Nekaj je, česar res ne razumem.« Ni pa mogel več nadaljevati, kaj je tisto. Zdravnik, pozna­valec človeka, je dobro razumel, kaj je hotel povedati. Človek res ne razume, zakaj mora umreti, in to v letih, ko bi še rad živel. Dr. Tournier pa se je sklonil nad bolnika in mu rekel: »Veste, ni važno življenje razumeti, ampak važno je življenje sprejeti takšno, kakršno je.« Bolnik ga je gledal z umirajočimi očmi in zašepetal: »Da, razumem, res je ... sprejemam vse.« V tem je skrita velika modrost. Človek mora sprejeti pač ravno svoje življenje, kakršno je dobil. Nič nam ne pomaga, če se pritožu­jemo in tarnamo in zavidamo drugim, češ da jim je laže, da imajo lepše življenje, da so bolj nadarjeni, bolj zdravi, imenitnejši, boga­tejši in kar je še drugih lepih strani življenja. Nekateri ljudje vse življenje bolehajo ob večnem »če«. »Če bi bil jaz tako nadarjen kakor moj tovariš, bi tudi z veseljem študiral, tako pa nisem nič kriv, če iz mene ne bo nič.« »Če bi jaz imel takega dobrotnika (strica), kakor ga imajo drugi, bi tudi jaz na zeleno vejo zlezel.« »Če bi bil jaz tako močan in tako zdrav, bi tudi imel kaj od življenja, zdaj pa vidim, da so vsi drugi srečnejši, samo jaz se vse življenje otepam z boleznimi in težavami.« »Če bi ne imel take smole, bi tudi v življenju marsikaj dosegel.« »Če bi imel takšno srečo, kakor jo imajo drugi, bi bil danes že velik gospod« itn. Tako in podobno se ljudje neprenehoma izgovarjajo in opravičujejo svoje slabosti; opazujejo druge; si želijo to, kar imajo drugi; svojega lastnega življenja pa ne upajo vzeti nase. Vse bi radi, samo tega ne, kar bi morali. Vse, kar je daleč od njih in nedosegljivo, bi radi imeli, samo tega, kar jim je najbliže in zato – hočeš nočeš – najlaže, to je njihovo lastno življenje, tega se otepajo in tega se izogibljejo kot največje nesreče. Če se potem čutijo res nesrečne in jim sreča ni naklonjena, so vsi dru­gi tega bolj krivi ko oni sami. Povsod drugje iščejo vzroke svoji nesreči in neuspehom, samo v samem sebi ne. Samo svoje last­ne omahljivosti in mehkužnosti, ki jim ni dala, da bi pogumno sprejeli življenje in njegove naloge nase, nočejo uvideti; bili bi potem pač prisiljeni drugače živeti.

48

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 48

7/28/10 7:42 AM

SPREJEMA SAMEGA SEBE

Upor proti lastnemu življenju, proti lastni dediščini je eden izmed temeljnih vzrokov, zakaj mnogi ljudje v življenju ne najdejo prave sreče. Na prav posebne dediče naletimo: dediči, ki odklanjajo svojo dediščino samo zato, da lahko vse življenje tarnajo, kako so revni in zapuščeni. To so tisti posebneži, ki dediščino odklanjajo, češ saj nič ne bomo imeli od nje, ker je preobremenjena s prevelikimi dajatvami in davki. Prispodoba je jasna. Pokaže nam namreč, kako površno mislijo taki ljudje. Ne pomislijo, da ni nobene dediščine, ki bi ne bila »obremenjena« s plačili, vsaj z davki. Nobena dediščina ni namreč zgolj darilo, vsaka je obenem naloga, ki nas zadolžuje, kaj moramo in kako moramo z njo ravnati. To velja dobesedno za vse naše življenje, kakor smo ga podedovali od svojih prednikov: ni samo darilo, ki se naj ga veselimo, ampak je še bolj naročilo, ki nam vsak dan narekuje nove dolžnosti, nov trud, nalaga nove žrtve. Sprejeti svoje življenje se pravi sprejeti svoje telo. Mnogo je takih, ki neradi sprejmejo svoje telo. Kar obsedeni so nekateri; neumne misli in predsodki jih delajo nesrečne: prevelik nos imajo, predebele noge, preveliko ali pa premajhno postavo, preobilnega života so, grd glas imajo in še nešteto drugih nakaz vidijo na sebi; zato hodijo od zdravnika do zdravnika, uporablja­jo vsa mogoča olepševalna sredstva, se dado operirati, masirati, noge zlomiti in zopet na novo »lepše zrasti«, presaditi kožo iz enega telesa na drugega, delajo shujševalne kure, da pri tem zboli­jo in živčno propadejo. Taki ljudje se večkrat niti ne zavedajo, da teh njihovih pomanjkljivosti nihče ne opazi, da pa nasprotno drugi na njih občudujejo lepoto značaja, sposobnosti duha in privlačnost duše, ki jim napravi tudi njihove »manj lepe« noge in obrvi in nos in stas zelo prikupen. Ne zavedajo se, da je ob vseh malih pomanjkljivostih, ki jih ima vsakdo, na njih ena sama stvar, ki ni v redu in ki jim utegne postati usodna za vse življenje: njihov spačen značaj, ki je preveč samoljuben in nečimrn. Sprejeti svoje življenje se pravi sprejeti tudi svoja leta. Mnogi se kmalu začno boriti proti svojim letom, nočejo jih sprejeti.

49

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 49

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Zelo sodobna, recimo moderna je ta poteza: želja po pomladi­tvi. Celo zdravniška veda je v službi pomladitve in boja proti staranju. Težnja po pomladitvi je isto, kakor boj proti lastni starosti. Žene, ki so že v letih, se rade vedejo v družbi moških, kakor da so še mlade, čeprav se jim nič ne poda; ne slišijo rade, da so že »babice«, da imajo vnuke. Francozi pravilno ugotavljajo: sprejeti svojo starost je isto, kakor umetnost biti stara mati (l’art d’être grand mère). Če bi se ljudje sprijaznili s svojimi leti, bi odpadle neštete skrbi za »lepoto« in pomlajenje in bi si ohranili živce, zdravje in – lepoto brez pripomočkov. Možje nočejo »izpreči«, nočejo zmanjšati svojega delovnega napora, ker si nočejo priznati, da ne zmorejo več toliko kakor prej. Ne sprejmejo svojih let, zato pa se še vedno preobremenjuje­jo z delom – in v tem je iskati dobršen del današnjega »previsoke­ga krvnega pritiska«, ki je kar značilna »bolezen« sodobnega delovnega človeka. Ne priznava svojih let, ne upošteva, da z leti osnovna presnova (metabolizem) ni več tako krepka; notranje izgorevanje je zmanjšano, zato pa tudi zmanjkuje kalorij za delo in delovni napor; telo je občutljivejše za mraz in za toploto, zato si človek ne sme dovoljevati več prevelikih in naglih sprememb; ne sme junačiti z utrjevanjem in športom ali telesnimi vajami. Starejši radi začno poudarjati: »V mojem času«, kakor da sedanji čas ni več njihov, kakor da je bila samo mladost njihova. Nočejo sprejeti starosti, zato so nesrečni. Sprejeti življenje se pravi, sprejeti tudi svojo starost in njene zrele sadove, ne pa samo tožiti za izgubljeno mladostjo in lepoto. Dr. Tournier je videl na balkonu svoje stare pacientke rože, ki pa so venele, zato ji je rekel: »Treba je potrgati uvele rože, da lahko rastlina požene nov cvet.« V tem pa je zagledal prispodobo življenja. Kdor hoče na stara leta ohraniti samo rože iz preteklosti, mu ne preostane drugega ko ovenelo cvetje in se sam prikrajša za lepoto sveže rože. »Sprejeti življenje«, v tem je torej ne samo velika modrost, ampak tudi moč, ki nam vliva zdravje celo v bolezni. Stara mati, ki je bila že vsa izčrpana, je še živo spremljala svojega vnuka ob njegovih izpitih, ko je

50

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 50

7/28/10 7:42 AM

SPREJEMA SAMEGA SEBE

študiral za zdravnika. Vedno je ponavljala: »Tako dolgo bi še rada živela, da naš najmlajši naredi vse izpite in postane doktor.« Ko je res končal svoje izpite in postal doktor, mu je rekla: »Tako, zdaj pa lahko umrjem.« In res je začela od tistega dne vidno slabeti in je kmalu zatisnila oči za vedno. Vsak izmed nas pozna podobne zglede, ko stare ljudi drži pokonci samo še volja do življenja, ker še niso spolnili tistih nalog, v kate­rih so videli smisel svojega življenja.

VSAK MORA SPREJETI SVOJ SPOL Zelo pogost je upor proti lastnemu spolu, zlasti med ženskami. »Pa zakaj jaz nisem moški?« »Zakaj moram biti ženska?« Podobne vzklike proti lastnemu spolu slišimo pogosto. Marsikatera žena ne mara sprejeti celega svojega življenja, kakor ga je dobila. Sprejela bi ga, samo spol bi hotela menjati. Tak upor je včasih zelo razumljiv. Če je Emica eden izmed šestih nesrečnih otrok, ki jim je mama ob porodu najmlajšega umrla, ker je oče – pijanec – surovo ravnal z njo in ji ponovno očital, zakaj ima toliko otrok; pa se je oče kmalu zopet poročil in ni z mačeho nič lepše ravnal, potem se ne smemo čuditi, da se je Emica razvila v nasprotnico ženskega spola. Taka ženska pravzaprav vse življenje živi v tihi »razporoki« med skritimi sanjami (o zakonskem življenju in materinstvu) in med resničnim (samskim in osamljenim) življenjem. Ta tihi raz­dor med resničnostjo in željami jo z vsemi telesnimi in duševnimi, zlasti pa živčnimi posledicami napravlja še bolj nesposobno, da bi se res poročila in se razživela kot mati. Ko pa bije ura mene, se na mah tako rekoč prebudi: zave se resničnosti. Upanje, ki ga je do sedaj tiho gojila, čeprav si ni priznala, da bi kdaj res postala mati, ji je za vedno minilo. Sedaj ji ne preostane nič drugega, ko resničnost samskega življenja, ki ga ima za izgubljeno, nekoristno, zavoženo. Njeno življenje je bilo res zavoženo, čeprav si tega ni nikoli priznala.

51

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 51

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Saj se je vrtelo v vednem begu pred resničnostjo. Vedno je sanjala o nečem, česar ni imela; bežala je pred resničnostjo samskega življenja, ki ga bi bila lahko zelo lepo in za družbo zaslužno oblikovala. Lahko bi bila vzgojiteljica mladine, a se ni posvetila temu; lahko bi bila posinovila tujega otroka, a ga ni marala. Če se je kdo poročil, je imela vedno polna usta graje in pripomb: »Ne vem, kaj le ženske iščejo v zakonu, da se tako rade možijo?« »Samo da se omoži, pa je srečna, naj dobi še tako slabega moža.« »Tako pokveko za ženina, kakor jo je ta dobila, pa že rajši ostanem vse življenje sama!« Tako in podobno se loti vsake neveste. Enako se godi že poročenim ob njej. »Veste, pa nič si nista dobra; to ima zdaj, saj ni mogla biti brez dedca.« Ali pa reče: »Naj le nič ne tarna, naj se zaveda, da je treba vsak užitek drago plačati.« »Jaz pa vsaj zakonskih težav nimam, če sem že za užitke prikrajšana.« V vseh takih izjavah ji nezadoščeno čustvo tako ali drugače očitno privre na dan; vsaka izjava ji je obenem prikrita tolažba ob nedosegljivem cilju. Zakonske žene in matere umolknejo, ko v službi življenja s svojim zgledom pritrgovanja in zapostavljanja samih sebe in z vsakdanjim samopremagovanjem dajejo zgled življenjske modrosti. Samske pa rade drugim pamet solijo, kar je navadno podzavestni izraz tihe nezadovoljnosti z lastnim življenjem. Kdor je zadovo­ljen s svojim stanom in ves živi za svoj poklic, ta ne čuti potrebe, da bi vedno druge obiral in se spotikal obnje. Vsaka samska oseba, zlasti pa ženska, bi se morala z vsem srcem sprijazniti s svojo vlogo in se zavedati, da je samski stan samo drugačen od zakonskega, da pa je vsaj enako popoln kakor zakonski in da samskim ni treba vedno škiliti drugam. Kam pa bi prišli, če bi bili vsi ljudje poročeni, ali če bi bili vsi samski. Vsak stan ima svoj smisel, svoje naloge, svojo lepoto, a tudi svoje bolečine. Le tisti, ki svoj stan v celoti sprejema in se ga oklene kot vrednote, za katero z veseljem živi, bo tudi sam srečen v njem in se ne bo spotikal nad drugimi.

52

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 52

7/28/10 7:42 AM

SPREJEMA SAMEGA SEBE

S TA R Š I M O R A J O S P R E J E T I S V O J E OT R O K E Kdo ne pozna staršev, ki so razočarani nad svojimi otroki! Že ob rojstvu vzklikne marsikak oče: »Deklica je, ni deček!« Razočaran je nad spolom svojega otroka. Rodijo se mu še drugi in slišimo: »Zopet je deklica!« Tudi mati si je na tihem želela sina: oba sta torej razočarana nad otrokom. Ne sprejemata ga z veseljem. A tudi obratno se dogaja. Želeli so si deklico, a so dobili dečka. Vse življenje so mu dali to čutiti. Dori so ga imenovali, da so lahko ob tem imenu mislili na deklico. Do osmega leta so ga oblačili in česali kot deklico. Deček se je ob taki negi in vzgoji zelo raznežil in dobil čut manjvrednosti. Čeprav je bil nadarjen, se je v deški in pozneje v moški družbi čutil vedno nedorasel in nesposoben. Vse življenje je govoril o načrtih, ki pa da so tako lepi, da se v življenju ne dajo uresničiti. Koliko staršev je razočaranih nad obrazom in postavo svojega otroka. Oče si je želel, da bi imel lepo hčerko, kakor je njegova žena, a smola, hčerka je kot izrezan oče, ki se sam dobro zaveda, da »ni lep«. Ali pa je otrok (vseeno: hčerka ali sin) podoben ženi, pa se to očetu »za malo zdi«; vse življenje ne more preboleti, da otroci niso njemu podobni. Vse mu je žena za seboj potegnila. A tudi matere pogosto trpijo za isto bolečino, ko noben otrok ni podoben njim ali vsaj njihovim sorodnikom; vsi »so se vrgli« po »njegovem sorodstvu«. Še teže sprejemajo starši otroka in ga na tihem odklanjajo, če ima telesne napake. »Odkod se je vzel ta otrok, ko pa midva nisva takšna?« Najhuje pa je, da te nakaze otroku večkrat očitajo, če ne naravnost, pa po ovinkih. »Si čisto zanič, smo mislili, da bomo imeli kaj od tebe, pa si taka pokveka.« Starši morajo sprejeti svoje otroke, to je prva zapoved zanje; če te ne izpolnijo, bodo sami večali gorje. A. Hofmann pripoveduje, kako se je neka mati spozabila nad svojo hčerko, ki ni bila prikupne zunanjosti, rekoč: »Tebe pač nikoli nihče ne bo rad imel!« Te trde besede iz ust lastne matere so hčerko zadele v srce. Skleni­la je: »Jaz bom pa nalašč do vsakogar ljubezniva in dobra.« Bila je že po naravi srčno dobra, odslej naprej pa si 53

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 53

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

je še bolj prizadevala, da bi bila prisrčna in dobra. Pri vseh in povsod je bila izredno priljubljena, da so se začeli odlični snubci zanimati zanjo. Dobila je moža, ki jo je imel srčno rad, ves je živel zanjo in ona zanj; ko pa mu je legla v prezgodnji grob, ji je dal na nagrobni spomenik vklesati pomenljive besede: »Bila je angel mojega življenja.« Ta zgled, ki v življenju ni osamljen, nam zgovorno priča, kako se starši motijo in kako krivični so obenem, če nočejo sprejeti svoje­ga otroka, ker pač slučajno ne vidijo uresničenega vzora, ki so si ga sami nekoč zasanjali. Premalo premislijo, da je poleg tistega ideala, ki si ga zamislijo, lahko v njihovem otroku še sto drugih, mnogo lepših in srečnejših, kot pa so si ga bili sami zmožni sploh v sanjah misliti. Zato velja: starši morajo sprejeti svoje otroke; ne samo njihov spol in telesno podobo, ne samo njihov značaj, ampak tudi njiho­vo nagnjenje do poklica. Poznamo primere, ko je oče, ki je po poklicu ključavničar, do smrti užaljen, ker njegov edini sin ne kaže nobenega veselja do te obrti. »Kaj pa bom s to ropotijo, ki sem si jo vse življenje z velikim trudom nakupoval za drag denar, če fant noče prevzeti?« Prav tako je marsikak zdravnik ali odvet­nik hudo razočaran, ko se njegov sin posveča raje glasbi ko zna­nosti: kar razdedinil bi ga najraje, ko noče prevzeti očetove dediščine. Potem pa sinu vedno bolj očita, da se mu je izneveril, da je nehvaležen, da je vse življenje skvaril njemu in sebi, da bi si želel čisto drugačnega sina. Tako rastejo trenja in navzkrižja. Oče se ne zaveda, kako je imel možnost z razumevanjem sinu vzbuditi vese­lje do dela in do življenja in ga tako vzgojiti v odlično osebnost; tako pa ga je s svojimi vednimi očitki, ki so bili v jedru odklonitev lastnega otroka, utrdil v trmi in precepu med resničnostjo in vzorom.

OT R O C I M O R A J O S P R E J E T I S V O J E S TA R Š E Dr. Tournier pripoveduje o svoji pacientki, ki jo je imenoval Jožica. Komaj je prišla k njemu, je že začela: »Najprej vam moram povedati,

54

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 54

7/28/10 7:42 AM

SPREJEMA SAMEGA SEBE

da nisem hčerka svojega očeta. O tem sem glo­boko prepričana. Bila sem še zelo majhna, ko sem izgubila mater, ki je sirota, nežna in dobra in občudovanja vredna kakor jaz, morala veliko trpeti ‘ob tem človeku’. Če bi bil to moj oče, bi se bil gotovo lepše in plemeniteje vedel do nje in do mene.« Razburjena in objokana je vse to pripovedovala. Izraz: »ta človek« namesto »moj oče« nam vse pove. Besede »oče« sploh ni spravila iz sebe. Ko je zdravniku pisala, mu je pisala vedno na tiskani posetnici, kjer je bilo ime njenega očeta (njeno lastno) že natiskano, tako da ji ni bilo treba tega imena, ki ga je tako sovražila, niti napisati. Ni ga mogla. Nekoliko bolj jo bomo razumeli, če povemo, da je kot otrok brala o deklici, ki so jo ukradli in odpeljali; potem pa pri tujih ljudeh vzgajali in zelo grdo ravnali z njo. To se je temu otroku po materini smrti zajedlo v dušo, kot da je brala svojo lastno povest. Oče je bil lahko še tako dober do nje, se potrudil, da bi ji napravil veselje, vse je odklanjala, kakor da jo je nasilno odpeljal. Zdravnik ji je skušal dopovedati, naj pomisli tudi na svoje napake, ne samo na očetove. Pa ga je ostro zavrnila: »Pred člove­kom, ki mi je napravil toliko krivic, se pač ne morem zavedati nobene krivde!« Le s težavo ji je dopovedal: tako dolgo ne bo srečna in tako dolgo bo imela vedno hujše živčne napade in motnje, dokler ne sprejme svojega očeta. Sprejeti svojega očeta pa se pravi dalje: odpustiti mu in prositi ga odpuščanja. To se je zdelo tej Jožici sicer težko, nemogoče, kar zgražala se je nad tako mislijo; dolgo je trajalo, preden se je sprijaznila z njo. Polagoma je uvidela, da je to edina pot do mirne­ga življenja. Dokler očetu ne odpusti, ne bo ozdravela njena duša; tako dolgo pa tudi ne bo sposobna vračati dobrote z dobroto; tako dolgo se bo oče zaman trudil, da jo pridobi. Pogosto srečujemo mnogo Jožic in Jožetov. Marsikateri sin je krivičen do svojega očeta: odklanja ga, vse napake vidi na njem, a se ne zaveda, da je sam izmed vseh bratov in sester svojemu očetu najbolj podoben, da ima sam največ tistih napak, ki jih na svojem očetu tako graja in obsoja.

55

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 55

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Eno temeljnih spoznanj v našem življenju je: staršev si ne izbiramo sami, starše dobimo, so nam podarjeni, kot smo mi podarje­ni njim. Res je sicer, da so starši večkrat drugačni, kot pa si jih marsik­do v svojih sanjah umišlja ali želi. Imajo napake in pomanjkljivo­sti, ki jih vzorni starši iz sanj ne smejo imeti. Včasih so tudi bolni in postavljeni v okolje, v katerem mi ne bi radi živeli. Naši starši imajo tudi čisto svoje misli in želje, ki jih mi ob njih doživljamo kot tuje, morda celo zoprne in pohujšljive. A kljub vsemu se moramo zavedati predvsem, da tako dolgo ne moremo biti srečni, dokler ne sprejmemo svojih staršev; dokler smo v razkolu med resničnimi starši in med sanjami o drugih starših, ki nikoli niso in ne bodo naši. Sprejeti svoje starše pa se pravi sprejeti njihovo dediščino: telesno in duhovno, ki smo jo prinesli s seboj na svet. Pravilno se je zavedala Tournierjeva pacientka, ko je po dalj­šem času duševnega zdravljenja izjavila: »Če mi je poboljšanje mojega življenja tako težko, mi ni zato, ker moram sebe spremeniti, ampak ker moram pri tem pretrgati verigo, s katero sem povezana z vsemi členi rodov svojih prednikov.« Vsa skrivnost našega spreobrnjenja in poboljšanja je torej v dvojem: najprej sprejeti brez upora, onemogle jeze in svetobolja svoje stanje z dediščino vred, da se ne razvije v nas duh, ki vse zanika, vse odklanja, pred vsem klone in nad vsem obupa; šele potem nam bo mogoče včasih to neprijetno in res malo hvaležno dediščino tudi izpopolniti in ob njej sebe resnično obogatiti.

VSAK MORA SPREJETI SVOJE OKOLJE Sprejeti svoje življenje se pravi sprejeti svojo družino, njene člane, okolico, v kateri živimo, s sosedi in tovariši pri delu, domovino in njeno gospodarstvo.

56

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 56

7/28/10 7:42 AM

SPREJEMA SAMEGA SEBE

Pogosto srečujemo ljudi, ki se kar naprej pritožujejo zaradi krivic: »Kako pridem do tega, da moram živeti v tako revnih razme­rah, drugim pa se dobro godi?« »Zakaj moram ravno jaz živeti med najslabšimi ljudmi?« Pa njegova okolica ni prav nič slabša, še boljša je od drugih. To stalno nezadovoljstvo in odklanjanje oko­lice, v kateri živijo, jim je potrebno samo za opravičevanje lastne nesposobnosti in neznačajnosti. Ljudje, ki nimajo dovolj poguma in poštenosti sami v sebi, da bi si uredili dostojno in srečno življenje, neprestano kličejo ves svet na odgovornost. Vedno se jim godijo krivice. Vse druge postavljajo pred sodni stol, samo sebe ne. Navado imajo vsakemu vse v obraz povedati, kar mu gre, pa ne pomislijo, da vse to »gre« bolj njim samim ko komurkoli drugemu. Vsi drugi imajo več sreče v življenju, samo njim se godi krivica; zapostavljeni so, smolo imajo, vedno so žrtev zlobnih in brezobzirnih ljudi. Zato stalno menjajo svoja službena mesta. Nikjer ne strpijo. Povsod naletijo na nevzdržne razmere. Če jih poslušate, ugotovite, da so prav povsod, kjer so taki ljudje do sedaj živeli ali službovali, »najslabši ljudje«. »Tako brezobzirnih, sebičnih, umazanih ljudi ni nikjer na svetu.« Zato seveda ni čudno, da taki ljudje tudi poklic pogosto menjavajo. Pravzaprav poklica sploh ne menjajo; menjajo samo delo, ker poklica taki ljudje sploh za nobeno stvar ne čutijo. Menjavajo delo, ker jim sploh za nobeno pravo delo ni. Sprememba dela jim je samo pretveza za beg pred delom. Ne zavedajo se, da sprejeti svoje življenje, pomeni obenem sprejeti tudi svoj poklic. Kdor pa poklica ne sprejme, ga poklic tudi osrečiti ne more. Takega noben poklic ne zadovolji. Dokler človek beži pred delom, ga nobeno delo ne bo osrečilo, najsi bo v tem ali onem poklicu. Vse, kar taki ljudje pripovedujejo, ima en sam lepo zakrit namen: sebe prikazati kot trpine okolja, ki jih svet ne razume, do katerih so drugi brez sočutja in zato krivični; če v življenju niso nič ali le malo dosegli, je vsega tega kriv samo krivični svet, ki žal – ne živi tako, kakor bi bilo želeti. Tako pa sčasoma z odklanjanjem okolja, v katerem žive, dvignejo sebe na višjo stopnjo: nastopajo kot borci za pravico in resnico, za boljša načela.

57

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 57

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Gredo od človeka do človeka in razlagajo svoje boljše nazore, po katerih bo moral svet živeti, če hočemo, da bi bil srečnejši. Vsem znajo deliti nauke, samo sebi ne. V jedru so tečni in težki; cele ure vas morijo, nikoli niso v zadregi s časom; isto pa mislijo tudi o drugih, zato so užaljeni, če jim niste vedno na voljo. Vsi poznamo take ljudi: v jedru so delomrzneži, očitni ali prikriti lenuhi, ki skušajo najbolj poceni, zato pa vedno le po ovinkih priti do cilja. Kar morajo drugi doseči s trdim delom, ne da bi se pri tem pritoževali, da se jim godi krivica, to bi taki ljudje radi dosegli brez truda, zgolj po priprošnjah in posredovanju drugih. Drugi se morajo sami učiti in pripravljati na izpite; ko so končali študije, imajo zadoščenje, da so vse to dosegli. Lenuh pa, ki že od rojstva naprej odklanja okolje, v katerem živi, kliče pred izpiti na pomoč vse znance in prijatelje, vplivne in nevplivne. Komaj tak človek nastopi službo, že jo začenja z dopustom ali pa »z zmanjšano službeno dolžnostjo«. Preden začne delati, že menja službo, ker ta ni bila primerna za njegove živce; ker še nove službe ne more takoj nastopiti, ostane začasno še naprej v dosedanjem službenem razmerju, čeprav je njegovo delo prevzel že drugi. Medtem seveda nadaljuje s svojo borbo za resnico in pravico, »ki je nikjer ni«. Eden takih se mi je pohvalil: »Kjerkoli sem bil do sedaj, povsod sem se skregal.« Mislil se je s tem pohvaliti, kako je »odločen«, a se ni zavedal, da se je postavil v zelo slabo luč. Če taki ljudje slej ko prej hodijo od zdravnika do zdravnika in iščejo zdravila za živce, za prebavo, za srce ali celo za »življenjsko silo«, se ne smemo prav nič čuditi. Enemu takih bolnikov se je nekoč na mah posvetilo, ko se je ponoči ob živčnem napadu v sobi spotaknil, da je padel, pri tem pa zvrnil vazo s cvetlicami, da je padla na tla in se razbila. V tem je videl podobo svojega življenja: vaza se je razbila, rože pa so ostale. Razbila se je njegova »borba za pravico in resnico«, ki je bila zlagana, neresnična in nesmiselna; vse to je zapisano neuspehu. Rože pa so ostale, pobrati bi jih bilo treba. Odprlo se mu je spoznanje, ki naj mu bi bilo vodilo v življenju. »Ljubezen preživi pravico.« Sprejeti svoje življenje se pravi, sprejeti

58

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 58

7/28/10 7:42 AM

SPREJEMA SAMEGA SEBE

tudi krivice in grehe svoje okolice in ji odpustiti. Vse življenje se je tak človek boril za pravico; to se pravi: nikoli ni sam nikomur nič odpustil, od drugih pa zahteval, da bi mu vse odpu­stili. Zdaj šele mu je bilo jasno, da so vsi njegovi nauki težili samo za opravičevanjem lastne sebičnosti, zato pa mimo resničnega življenja; da njegovi nauki tako dolgo ne bodo drugim nič koristi­li, dokler se ne povzpne do spoznanja, katerega iskra se mu je vžgala ta trenutek pred razbito vazo. Ne moremo drugim pomagati, da bi sprejeli življenje nase, dokler tudi sami nismo našli te moči.

59

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 59

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

USMERJA SAMEGA SEBE VSAK IMA SVOJ OSEBNI RADAR Ljudje smo pri vsej učenosti in umetnosti pravzaprav čudno omejeni in kratkovidni. Pred dobrimi štiridesetimi leti še o delovanju naših možga­nov tako rekoč niti pojma nismo imeli. Nihče ni znal prav razložiti, kaj se dogaja v naših možganih, ko npr. na mizi z eno roko držimo hlebec, z drugo pa nož in si odrežemo kos kruha. Šele ko so uspeli izdelati stroj, ki misli namesto človeka, tako imenovane »elektronske možgane«, so se začeli spraševati: kaj pa, če tudi naši živi možgani sami s svojim živčnim aparatom delujejo na podoben način kakor ti umetni možgani? Ustvarjalci (npr. Norbert Wiener, John Newmann idr.) teh kibernetičnih naprav (grško: kybernetes – krmar na ladji, ki krmari ali usmerja ladjo), ki same sebe »avtomatično« (grško: avtos – sam) krmarijo ali usmerjajo, so bili takoj soglasni v misli, da tudi živi možgani delujejo na podoben način kakor umetne naprave z lastnim usmerjanjem (avtomatske kibernetične naprave). Pa še dve drugi spoznanji sta se jim ob tem takoj odprli. Živi človeški možgani niso morda le posnetek umetnih misle­čih strojev, ampak obratno: umetni stroji so posnetek živih mož­ganov in njihovega načina delovanja.

60

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 60

7/28/10 7:42 AM

USMERJA SAMEGA SEBE

Iz tega sledi za nas vse življenjsko važno spoznanje: torej ima tudi človek v samem sebi tako avtomatsko napravo, ki ga sama sproti krmari in usmerja v uporabi in izbiri sredstev pravemu cilju naproti. In tu tiči ravno naša čudna kratkovidnost oziroma omejenost, ki je v svojevrstni nedoslednosti, da se te svoje, po naravi dane naprave ne znamo prav posluževati; da znamo ravnati (manevrirati) z neštetimi stroji in napravami, samo z lastnimi možgani in mislimi ne znamo prav; da verujemo v nezmotljivost in zaupamo v brezhibnost teh umetnih naprav, čeprav so učinek naših pomanjkljivih možganov in zmotljivih misli, da pa se na lastno pamet in njeno usmerjevalno moč le tako malo zanesemo. Če bi se človek bolj zavedal te samokrmilne in samousmerjevalne moči svojih možganov z živčnim ustrojem, prek tega pa svojih predstav, misli in volje, bi si lahko v marsičem sam sproti svetoval in se sam usmerjal, bolj zaupal v svojo lastno pamet, ne bil malodušen in bi ne imel čuta manjvrednosti. Imel bi tudi več poguma, ker bi prav ob primerjavi svoje lastne narave z njenimi umetnimi posnetki v samokrmilnih (kibernetičnih) napravah lahko vzel nase tudi tveganje zmot, napak in slabosti; kajti tudi glede teh moremo s primerjavo in podobnostjo med mislečim strojem in človeško pametjo še nadaljevati: kakor imajo samouravnalni stroji ob vsej »sposobnosti« in »zanesljivosti« lahko kakšno »tovarniško napako«, podobno ima človek v sebi »izvirni greh« zmot in slabosti, zaradi katerih je vsaka njegova odločitev vendarle tveganje brez zanesljivega jamstva, da bi dosegel svoj cilj. Danes že vsak približno ve, kaj je radar. Pravzaprav je to krati­ca iz besed: radio detecting and ranging, to je radijsko odkrivanje predmeta in ugotavljanje njegove oddaljenosti z elektromagnetnimi valovi, tako da se kratki valovi vračajo od obsijanega predmeta kot odmev nazaj k oddajniku, ki jih prestreže na svetlem zaslonu. Tako npr. letalo s to napravo prestreza svojo lastno podobo, ki se mu odbija na cilju, h kateremu se bliža in ki naj bi ga doseglo. Te naprave so s prestrezanjem žarkov (svetlobnih, toplotnih, zvočnih

61

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 61

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

itn.) pravzaprav nekakšna čutila, ki posredujejo njihovemu nosilcu poznanje cilja na poti do njega. Če se telo (raketa, letalo, torpedo) giblje v pravilni smeri, dajejo ta »čutila« pritrdil­ne odgovore, če ne, pa kar sproti same popravijo smer gibanja. To se pravi: pri teh samokrmilnih napravah stroj odgovarja samo na odklonilne odgovore. Dokler je smer gibanja pravilna, stroj niče­sar ne naredi, temveč kar nadaljuje z gibanjem v isti smeri. Šele odklonilni odgovori, ki sporočajo, da smer ni pravilna, sprožijo sproti kar sami obenem popravek smeri v gibanju. Tako »reagi­ra« stroj pravzaprav vedno le na take neugodne odgovore, na napake v gibanju. Telo, kakršno je letalo, raketa ali torpedo, ki ga uravnavajo samokrmilne naprave (radar), doseza potemtakem svoj cilj le tako, da neprestano sproti popravlja smer svojega leta z leve v desno, navzgor in navzdol in obratno. Vsa pravilnost leta v dosezanju cilja je tedaj le v popravljanju napak.

O B N A PA K A H S E U Č I M O Ob teh napravah se dobesedno uresničuje znani pregovor: Ob napakah se učimo. Ta pregovor se uresničuje v velikem in malem. Če v temni sobi na mizi, na kateri leže vsevprek različni predmeti, z roko iščemo svinčnik, ga najdemo le tako, da gremo z njo prek vseh teh predmetov tipajoč v levo in desno, navzdol in počez, pri tem pa kar podzavestno puščamo vnemar vse, kar nima za nas tipne podobe svinčnika; vse to tako dolgo, dokler te podobe ne otipljemo, dokler ne najdemo prav svinčnika samega. Podobno delamo pri vseh drugih »iskalnih akcijah«. Če bi se radi spomnili kakšnega imena, »preletimo« tako rekoč vse spominske »tipke«, dokler se ne oglasi prav tisti glas, ki ga iščemo. Tudi tu se vedno odzivamo ravno na napačna imena, na nepravilne odgovore, dokler nismo zadeli na pravilno ime, ob katerem se ustavimo in ga »poberemo«, medtem ko se za množi­co drugih ne zmenimo več. Pri tem tipanju za pravim predmetom in iskanju pravega ime­na, dobiva

62

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 62

7/28/10 7:42 AM

USMERJA SAMEGA SEBE

človek po naravnem »radarju« po vzvratnem delova­nju stalno napačne podobe, ki se jim izmika, dokler ne dobi pra­ve, ki ji sledi in jo sprejme. Ta »feed-back« ali vzvratno krmiljenje (tudi krmarjenje) so odkrili znanst­veni psihologi in naravoslovci (nevrologi) šele v zadnjih desetletjih. Vsa človeška zgodovina, razvoj znanosti in človeške misli v filozofiji nam potrjuje isto pravilo: človeštvo napreduje ob napakah. Indijski modrec Rabindranath Tagore je to duhovito izrazil, ko je rekel: »Reka resnice teče po prekopih zmot.« Na prvi pogled bi nas utegnila ta okoliščina napraviti malodušne, češ saj ob nepretrgani verigi zmot res človeštvo ne more napredovati in si nima nič dobrega obetati. Toda ta resnica ima tudi drugo stran, zlasti če jo obrača nase vsak posameznik. Če se prav ob lastnih napakah učimo in izmodrimo, nas mine malodušnost; napake nam dajejo celo spodbudo za napredek; tedaj so napake po ovinku tako rekoč naše lastne svetovalke: tako ne gre, treba bo drugače; to je bilo nepravilno, torej bomo morali izbrati drugo možnost. Napake nas vzvratno usmerjajo. Napake so naše neumorne, vedno navzoče nadzornice in svetovalke. V svojih napakah je človek samemu sebi svetovalec. Tako ne smeš, tako ne gre; moral boš drugače ravnati. Včeraj je bilo narobe, danes mora biti drugače. Tako dela misleči stroj: ko mu postavijo vprašanje (nalogo), preleti vse elektronsko shranjene odgovore (informacije), dokler ne naleti na odgovor, ki ustreza postavljenemu vprašanju. Da delajo naši možgani prav tako in da so misleči stroji samo nepopoln posnetek te uredbe v živi naravi sami, do tega so prišli znanstveniki šele v zadnjih letih in še to precej naključno. Ameriški zdravnik dr. Whiler Penfield na univerzi Mc Gill v Montrealu je poročal leta 1951, da je odkril območje možga­nov, kjer se vse zapisuje in ohranja, karkoli je človek prej izkusil, vadil in znal. Med možgansko operacijo, pri kateri je bolnik v budnem stanju, je po naključju zadel s kirurškim orodjem ob tisto območje možganske skorje; in glej, bolnik je imel na mah natančno pred očmi dogodek iz zgodnje mladosti, ki ga je že davno povsem pozabil. Poznejše operacije pri drugih bolnikih so

63

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 63

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

zdravniku ta pojav ponovno potrdile. To je podobno, kakor če bi navili magnetofon, ki tudi »ponovi« vse to, kar smo nekoč posne­li na trak, čeprav smo morebiti že davno vse pozabili. Pravzaprav se znajdemo pred naravnim čudežem, ki ga le vse premalo poznamo in občudujemo. Angleški strokovnjak za delovanje živcev (nevrofiziolog) W. Grey meni, da bi potrebovali vsaj deset bilijonov elektronk, ki bi zavzemale na stotisoče kubičnih metrov prostora in nad bilijon vatov električnega toka, če bi hoteli umetno sestaviti misleče možgane, ki bi bili približno tako popolni, kakor so človeški. Število vseh preklopnih središč in »gumbov« z vsemi možnimi povezavami in usmeritvami je v naših možganih več bilijonkrat večje ko pri kateremkoli umetno sestavljenem »mislečem stroju«. To ugotavlja Norbert Wiener in zaporedoma vsi sestavljalci umetnih možganov. Ne glede na vprašanje, ali se bo izumiteljem kdaj posrečilo sestaviti tako popoln misleči stroj (tako imenovani robot), kakor so človeški možgani sami, soglasno ugotavljajo: znanost more sicer sestaviti samokrmilni stroj, ne more pa sestaviti krmarja samega, človeka, ki ga krmari in usmerja, ki polaga vanj vprašanja in vsa možna sporočila odgovorov. Elektronski stroj nikoli ne bo imel lastne »stvariteljske« domišljije in proste volje, da bi se lahko sam odločil, kaj bo delal in na kaj bo odgovarjal. Res pa je, da tudi človek kot ustvarjalec teh mislečih možganov sam kot »naravni živi stroj« tudi ni docela niti stvariteljski niti svoboden, da pravzaprav tudi potrebuje še modrejšega, ki bi ga obveščal, usmerjal in krmaril. Zato pa je in ostane za človeka, kolikor je samemu sebi prepuščen in nima ali vsaj ne priznava modrejšega in bolj stvariteljskega uma poleg sebe in nad sabo, da se uči iz napak in ob napakah. Odgovori na napake pomenijo za človeka samokrmilni mehanizem, ki človeka sproti usmerja, ga obvešča in mu svetuje, kako naj ravna, za kaj naj se odloči. Živali imajo to samouravnavanje že po naravnem gonu, po instinktu. Zato je pri njih vse to mnogo preprostejše. Veverici nihče ne pripoveduje, kateri orehi so najboljši, kdaj so zreli in kako naj jih lušči.

64

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 64

7/28/10 7:42 AM

USMERJA SAMEGA SEBE

Veverica, ki se je skotila spomladi in ki še ni doživela nobene zime, začne brez vsakega pouka jeseni orehe zbirati in shranjevati za zimo. Ptice selivke odlete jeseni na tisoče kilometrov dolgo pot proti jugu in vendar niso bile nikoli v nobeni letalski šoli; nihče jih ni učil niti zem­ ljepisa niti vremenoslovja; in vendar znajo najti pravo pot ob pravem času brez vsakega radijskega vremenskega poročila; vse to pa prav zato, ker je njihov naravni gon kakor »radarska naprava«, ki jim po vzvratnem delovanju sproti pošilja poročila in pobude, da se odzivajo in kako naj se odzivajo, kam naj se usmerjajo. Pri človeku je vse to kajpak vse mnogo bolj zapleteno. Človek ima razen avtomatično delujočega gona še stvariteljsko domišljijo, si lahko cilje, ki so v prihodnosti, predočuje kot navzoče v sedanjosti. Ima pa tudi vsak svojo pamet, ki lahko med različni­mi cilji in sredstvi do njih samovoljno izbira. Pravimo, da ima prosto voljo. Čeprav je v mnogočem omejena, vendar je vidno samostojnejša ko pri katerikoli živali. Zato si vsak posameznik ne samo svet po svoje predstavlja, niti ne samo po svoje zamišlja, ampak tudi po svoje oblikuje in uresničuje.

OB LASTNI PODOBI Kozmetični kirurg dr. Maxwell Maltz (1970) pripoveduje, kako so za slabo človekovo počutje odločilne predstave o samem sebi, ne pa resnične napake in nakaze. Med drugim govori o 40­-letnem možu, ki je tako trpel zaradi »prevelikega nosu« in »pove­šenih uhljev«, češ da se mu vsi smejijo, tako da se sploh ni poročil in v prostem času ni več zapustil svoje sobe. Zato so ga domači pregovorili, naj si da to lepotno nakazo z operacijo popraviti. Zdravnik je na prvi pogled videl, da temu človeku ni potrebna telesna lepotna operacija, ampak da mu je treba »operirati dušo«, popraviti in olepšati umišljeno podobo o samem sebi; notranje obličje duše je zmrcvarjeno in polno brazgotin. In res, tudi temu možu so na srečo dopovedali, da ima napako svojega

65

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 65

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

obličja zaradi predolgega nosu in visečih uhljev samo v svoji domišljiji; da bi mu tudi kirurška operacija nič ne pomaga­la, dokler se ne znebi te napačne predstave in umišljene podobe o samem sebi. Kako vpliva »nov obraz« na človekovo mnenje o samem sebi, o tem pripoveduje dr. Maltz v neštetih zgledih. Fant, ki so mu uhlji štrleli vstran, da je bil kakor »avto z dvojico odprtih vrat«, kot so mu rekli tovariši, je po operaciji postal »drug človek«: vesel, nasmejan, ustrežljiv in pogumen. Pripoveduje pa tudi o primerih, ko operacija ni nič pomagala. Niti fotografije, ki so kazale vidno spremembo »izraza«, niso prepričale pacientke, da je obraz res lepši in da brazgotin ni videti. »Brazgotin sicer ni videti, toda jaz čutim natančno, da jih še imam.« Tak je njen odgovor in žena je bila še naprej nesrečna in zagrenjena, neprijazna do vseh. Godilo se ji je kakor človeku, ki so mu odrezali nogo, ki pa še pozneje leta in leta vedno čuti bolečino na odrezani (umišljeni) nogi. Odločilna ni zunanja telesna podoba, ampak notranja duševna podoba o samem sebi. Prav tako za zboljšanje občutja ni odločil­na telesna lepotna operacija, ampak duševna operacija preobliko­vanja in olepšanja lastne podobe. Kozmetični kirurg s svojim posegom ne spremeni samo zunanjega obličja, ampak tudi člove­kovo notranjo podobo. Njegovi rezi segajo skozi telo v območje duše. In če ne spremenijo pri tem tudi duše, tudi najuspešnejša operacija obraza nič ne pomaga. Pravi ključ do človekove osebno­sti in njegovega ravnanja je duševna podoba o samem sebi. To pa lahko spremenimo tudi brez telesne operacije, zgolj z »duhovno operacijo« v preureditvi in preoblikovanju predstav, domišljije in misli o samem sebi. Vsak človek ima podobo o samem sebi, kakršno si je oblikoval podzavestno z usedlino številnih doživetij, izkušenj, spominov, a tudi predstav, domišljije in želja. Zato pa tudi svoje ravnanje, dejanja in želje, obnašanje in odgovore na svet okrog sebe usmer­ja vedno v skladu s svojo podobo o samem sebi. Uspeh in neuspeh v življenju, priljubljenost in zoprnost, pogum in malodušnost, vse to je v veliki meri odvisno od lastne podobe, ki si jo kdo ustvari o samem sebi. Učenec, ki so mu vtepli v glavo, da »ni za

66

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 66

7/28/10 7:42 AM

USMERJA SAMEGA SEBE

matematiko«, da »ni nadarjen«, vidi v vsakem redu, ki ga dobi, ponovno »potrdilo«, da »ima prav« v svoji sodbi o samem sebi. Deklica, ki si umišlja, da je »nihče ne mara«, da je »odvratna« in podobno, si ne upa v nobeno družbo in na nobeno zabavo; to ima za posledico, da jo njen mrki in nakremženi pogled polagoma tudi res že spači in da postaja dejansko nepri­kupna. Profesor Prescott Lecky je naredil v tej smeri nešteto poskusov in dobil prav tako nešteto potrdil, da je osebnost sestav misli in vzorov, ki so v medsebojni sozvočni skladnosti. Če se mu je posre­čilo, da je učenec spremenil mnenje (podobo) o samem sebi, je dosegel z njim kmalu kar neverjetne uspehe. Učenec, ki je od 100 besed bral 55 napačno, je postal dober učenec, tako da je od 100 besed bral 91 pravilno; študent, ki so ga na podlagi testov odslo­vili kot nesposobnega, se je po preusmeritvi pokazal kot najboljši na celi kolumbijski univerzi; dekle, ki latinščine »ni zmoglo«, je postalo zanesljivo dobra učenka; učenec, ki so mu testi pokazali »nesposobnost« za jezike, je naslednje leto dobil nagrado za uspe­he v jezikoslovju. Vsi ti so napačno istovetili trenutne neuspehe s svojo lastno podobo, s podobo svoje osebnosti. Napačno je, če ljudje za svoj neuspeh in za svojo nepriljubljenost dolžijo svojo okolico in če pri tem pričakujejo in obenem pogrešajo pomoč prav tako – od drugih. Prav nasprotno se mora­jo zavedati, da je glavni vzrok za njihovo odvratnost in neuspeh, pa tudi za njihovo priljubljenost in uspeh v življenju – v središču njihove osebnosti same. Na podlagi vprašalnikov so ugotovili zanimivo dejstvo, da je kar okrog 90 odstotkov vseh ljudi nezadovoljnih s svojo zunanjo podobo. Čeprav opredelimo kot normalno ali pravilno tisto, kar je po številčnem (statističnem) gledanju v večini, ali kakor pravi­mo, v poprečju, bo »normalnih« le tistih 10 odstotkov, ki so zadovoljni s svojo lastno zunanjostjo. Zato tudi vemo, da hodijo številni ljudje s kar lepo in privlačno zunanjostjo h kirurgom, da bi jim z operacijo olepšali obraz. In obratno vemo prav tako, da mnogi lepo razviti in oblikovani ljudje podlegajo strahu in živčnosti ter duševnim motnjam zaradi zgrešene podobe o samem sebi, o

67

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 67

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

svoji odvratni zunanjosti. Koli­ko je zlasti žena in deklet, ki v starosti od 35 do 45 let kar bolehajo za napačno podobo o sebi, ki so si jo ustvarile v domi­šljiji; čeprav bi jim vsak moški – brez pretiravanja potrdil, da so lepe in privlačne. Naša psihologija polpretekle dobe je bila preveč črnogleda. Pod vplivom psihoanalize smo vedno vrtali samo v podzavest in stikali za »potlačenimi« in »nedovoljenimi« vsebinami, ki smo se jih sramovali, ker so bile nespodobne pred družbo ali pa izraz napadalnosti, sovražnosti in krivde; tako je človek dobival o sebi vedno mračnejšo in temnejšo podobo, ob kateri je postajal malodušen in zagrenjen. Gre za lepo, dostojanstveno podobo človeka o samem sebi; in to podobo mora zavestno v sebi oživiti, da mu postane vzorec, po katerem bo uravnaval svoje obnašanje in izbi­ral sredstva v doseganju življenjskih ciljev. Človek mora doživljati vrednoto, lepoto in dostojanstvo svoje podobe, samega sebe. Le tako more z novo jasnostjo in novim poletom gledati nase in na življenje okrog sebe. Psihologija »lastne podobe« tedaj ni morebiti nasprotje kakršnekoli psihoanalize, marveč je njeno dopolnilo, ki pa je nuj­no potrebno, če nočemo ostati na sredi poti in brez zanesljivih uspehov.

V MOČI DOMIŠLJIJE Človek čuti in se vede vedno v skladu s svojimi predstavami in mislimi, ki jih ima »za resnične« glede na sebe in na svojo okolico. Zato lahko spremeni svojo lastno podobo in mnenje o samem sebi, s tem pa tudi svoje vedenje in način življenja. »Svet kot volja in predstava«, ta stavek znanega modroslovca Arthurja Schopenhauerja se zdi marsikomu pošastno pretiran, ima pa vendar prav v tej luči globoko jedro resnice. »Predstave vladajo svetu«, tako bi morali dopolniti in popravi­ti znani stavek: »Denar je sveta vladar.« Odločilnejša ko denar je človekova domišljija: kaj si ob denarju predstavlja, v kakšno zvezo ga spravlja s svojim

68

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 68

7/28/10 7:42 AM

USMERJA SAMEGA SEBE

življenjem, kakšen cilj in smisel polaga v življenje ob sicer potrebnem denarju. Stvariteljska domišljija potemtakem ni prednost kemikov, »velikih« mislecev in izumiteljev, ampak jo ima vsak »velik« človek. In to domišljijo, ki jo imajo izumitelji, uporabljajo poprečni ljudje vsak dan pri iskanju sredstev za izpolnjevanje svojih vsakdanjih življenjskih nalog. Vsak načrt, ki naj ga uresničimo, zahteva nekaj take stvariteljske domišljije; odvisno pa je, iz kakšne temeljne podobe ali predstave izhajamo: ali je bodrilna ali strašilna. Vse drugo živčni mehanizem po vedno enaki poti avtomatično nadaljuje in izvede; ne – ker mi tako »hočemo«, ampak ker si stvari tako »predstavljamo«. Prejšnja psihologija je bila proti zavestnemu delu zato, ker so drugi enostransko poudarjali »voljo« in zavestno hotno prizadevanje, ki je res nekaj, kar večkrat daleč presega človeške sile in ne vodi do uspeha. Onemogli vzklik: »Ko pa ne morem,« je najpogostejši odgovor na taka navodila. Gre za domišljijo in predstave in njihovo avtomatsko ali »kibernetično« mehansko izvedbo v našem podzavestnem stroju. Domišljija, predstava in misel dajejo samo »vlogo« ali nalogo, ki jo ta naš živeči miselni stroj v nas z avtomatičnim mehaniziranim delovanjem izpolni. Človeški živčni ustroj ne more razlikovati med resničnim in le umišljenim, zgolj v domišljiji predstavljenim svetom. V vsakem primeru pa se odziva tako, kakor dobi povelje od vrhovne instance v možganih. Živčni sistem odgovarja enako na dejan­ske, resnične dogodke in podobe, kakor na zgolj umišljene, ki si jih človek samo predstavlja in »ima« za resnične. Človek sam pa ne reagira (oziroma odgovarja) avtomatično po dejanskih okoliščinah, marveč samo prek svojih občutkov, zaznav in predstav o svetu in dogajanju okrog sebe. Če zagle­damo na sprehodu v gozdu pred seboj medveda, v trenutku zbežimo, ne da bi kaj razmišljali. Strah in reakcija na strah sta tu delovala na podlagi zaznave oziroma predstave medveda kar avtomatično: srce utripa hitreje, ker je pod vplivom strahu pri­šel v kri adrenalin, vzdražilni nadledvični hormon, dih je pospe­šen, da se tako mišicam hitreje dovaja kisik za pospešeno delo­vanje itn.

69

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 69

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Čeprav opisujemo tak odgovor na strah kot podzavesten, vendar je začetek v zavestnem deju: videli smo medveda, in to natančno na lastne oči, z vso okolico vred. Možgani so v delcu sekunde to sprejeli, »vračunali« okolico in docela »predelali« ter tako v neverjetno kratkem času povzročili docela drugačno dejanje: beg. Tak avtomatski mehanski potek »predelovanja« okoliščin s »poveljem« za beg bi možgani prav tako izpolnili, čeprav bi bili morebiti le zmotno »videli« medveda v zamenjavi z drvarjem, oblečenim v medvedji kožuh in s kučmo na glavi. Za domišljijo – »strah ima velike oči« – je tudi umišljeni medved »resničnost« in človek ravna po njej, kakor če bi bila naša predstava »resničnost« sama. Zato je moč domišljije in misli velika; lahko ima čudovite ali pa tudi porazne učinke. Domišljija lahko nadomesti stvarno resničnost, lahko jo celo prehiteva in utegne biti tudi učinkovitejša od dejanskega, neposrednega in resničnega zrenja stvarnosti. Japonci vadijo lokostrelce zgolj v domišljiji s tolikim uspehom, da potem njihovi mojstri v temi zadenejo svoj cilj. Isto so ugotovili športniki pri basebalu: ko so se samo v mislih vadili v zadevanju, so imeli delno celo večje uspehe ko pri dejanskih vajah na igrišču. Aljehin je postal svetovni šahovski mojster, ko je premagal slavnega Capablanco, ker se je prej za tri mesece umaknil v samoto in tam dnevno igral z nasprotnikom »samo v mislih«, ne da bi pri tem uporabljal šahovnico. Za nekatere velike pianiste je prav tako znano, da so se zahvaljevali za svoje izredne uspehe vajam v mislih: »Jaz vadim v glavi,« je izjavil Arthur Schnabel, podobno Holandec C. G. Kop in drugi. Alex Morrison je postavil celo teorijo za boljšo igro golfa brez vaje: »Človek mora imeti najprej jasno predstavo o dejavnosti, preden prične z njo.« Po njegovem je pri golfu 90 odstotkov uspeha odvisnih zgolj od miselne in čustvene usmerjenosti, le 10 odstotkov od telesne sposobnosti in le 2 odstotka od izključno tehnično mehanskih okoliščin. Slovitemu igralcu golfa Lexu Lehonu je naročil, naj vsak dan pet minut udarce,

70

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 70

7/28/10 7:42 AM

USMERJA SAMEGA SEBE

kakor mu jih je prej sam predvajal, v duhu ponavlja in uspeh je bil – svetovno znan. Tudi vojskovanje (strategija) v mislih ali domišljiji je najuspešnejše. Napoleon Bonaparte je vadil vojskovanje v mislih (domišljiji) in na pisanih očrtih več let, preden je sam dejansko vodil prvo bitko. Končno nam je tudi šele v tej zvezi tudi jasno, kako se razvije kdo v zločinca. Zločinska osebnost nastane po docela istem dogajanju: vedno na novo v neštetih ponavljanjih si iste stvari živo predstavlja v domišljiji in želji; in tako se v duhu, »na pamet«, izpopolni v vlogi zločinca.

V S V O J I V LO G I Taka domišljijska vaja je zelo podobna vaji v igranju »vloge«. Človek se domišljijsko vživi v vlogo, ki bi jo rad ali tudi moral igrati v življenju. W. M. Marston je v ta namen naročal učencem, ki so bili v službi, naj si v mislih predstavljajo svoj pogovor in nastop pred »šefom«. To so si morali večkrat ponoviti. Tako so bili pripravljeni in uspehi so bili presenetljivi. Tako bi si morali možje in žene vlogo svojih zakonskih tovarišev, mater, očetov, v mislih natančno predstavljati in uriti, kajpak na podlagi dobrih in pravilnih navodil. Marston pomenljivo ugotavlja: »Vsak človek igra bolj ali manj zasebno kakšno vlogo v svojem življenju; zakaj ne bi igral tudi vloge zanesljivega, poštenega in uspešnega ter zadovoljnega človeka? Ni druge poti za pripravo na poklic kakor v duhu se učiti in se v mislih vedno vživljati v takšno vlogo.« Če pomislimo, da se mlad človek razvije v poznejšega zločinca predvsem zato, ker si v domišljiji predstavlja svojo »vlogo« prestopnika, je res čudno, da tega vživljanja v vlogo ne znajo redno in učinkovito izkoriščati za vzgojo poštenega in uspešnega člove­ka v življenju. Mladostnik se rad predaja domišljiji in sanjam. Pri tem bi ga morali »načrtno« uriti v dobrih predstavah. Njegova vsakdanja vaja bi morala biti: vživljanje v

71

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 71

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

vlogo nravno poštene­ga, osebno visoko razvitega, delavnega, vestnega in uspešnega poklicnega delavca. Pozneje bomo še podrobneje govorili o tem, kako lahko tako načrtno domišljijsko vživljanje v vlogo uspešnega in uravnovešenega človeka spreobrne tudi pijanca, da neha piti (če ne gre seve­da za bolestne ali celo prav duševno bolne osebe). Potemtakem ni prav nič čudno, če so stari v domišljiji in njeni moči videli »hudičevo delo« in pravo čarovnijo; kajti dovolj je, da si svojo vlogo v duhu do podrobnosti predstavljamo in zamišljamo, da vidimo jasno pred svojimi očmi cilj; kakor hitro imamo jasno pred očmi naloge in cilj, prevzame avtomatično delujoč mehanizem našega živčnega ustroja izvršitev vseh potrebnih del, mnogo bolj, kot bi jih moglo še tako zavest­ no prizadevanje naše volje. To se ne pravi, da je človek stroj, pač pa, da človek ima stroj v sebi, ki deluje tako rekoč nezmotljivo, kakor hitro smo mu dali nalogo in ga z vajo urili v določeno smer. Treba je samo, da se sprostimo, da ne nasiljujemo. Le če se znamo vsak dan vsaj pol ure sprostiti in sebe v duhu gledati kakor na filmskem platnu, kako nastopamo v svoji novi zaželeni vlogi, ki pa je do sedaj nismo znali prav igrati – in že bomo uspeli. Nič ne de, če sprva niti prepričani nismo, da bo jutri res tako šlo, kakor si želimo danes. Samo živo si predstavljajmo, kako bi ravnali, če bi imeli to nalogo že dejansko za sabo. Vse drugo prepustimo živčnemu ustroju, ki bo skrbel, da bo potekalo vse tako, kakor smo se vadili v živi predstavi in želji celotnega poteka. Kmalu se bomo čudili, kako resnično drugače smo ravnali v položaju, v katerem smo se prej vedno čutili zavrte, utesnjene in majhne. Nekje sem bral stavek: »Dober nasvet je kakor sneg, čim rahle­je pade, tem dalje drži in tem globlje prodre.«

72

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 72

7/28/10 7:42 AM

USMERJA SAMEGA SEBE

N E V P R A Š A S V O J I H S K R B I Z A N A S V E T­ Skrbi niso nikoli dobre svetovalke. Generala Pattona, ki se je izkazal v drugi svetovni vojni, so vprašali, če je kdaj čutil strah pred bitko; odgovoril je, da je imel sicer precej strahu in si delal veliko preglavic pred vsako bitko, toda – in tu je pomenljivo dodal: »Nikoli nisem svojih skrbi spraševal za nasvet.« To je za vsakega zelo poučen, moder odgovor. Tudi največji junaki imajo kdaj strah in tudi najmirnejši značaji se včasih hudo gnjavijo s skrbmi. To je človeško, vse preveč člove­ško; temu se ne more nihče izogniti. Toda odločilno je, kako s temi čustvi skrbi in strahu ravnamo. Taka čustva še nikakor niso znamenje slabe prihodnosti ali nesreče. Čustva niso povezana z našo usodo, marveč so samo trenutna stanja naše duševnosti. Zato jih ne smemo spraševati za mnenje. Zame strah in skrb nikoli ne smeta biti kakor kakšna zapoved, ki jo je treba izpolniti ali se je celo bati. Čustva so navadno samo podcenjevanje naših lastnih moči in precenjevanje zunanjih okoliščin, večkrat tudi napačna presoja preteklih dejanj. Če to vemo, imamo vso možnost, da se neugodnih čustev znebimo. Kot svobodni ljudje vemo, da nismo dolžni svojih strahov spraševati za nasvet; da se lahko po svoje odločamo. Lahko pa strah in skrb izrabimo celo kot spodbudo in vir novih moči, ko jim kljubujemo in tako razblinjamo njihov videz upravičenosti.

ZNIŽUJE VISOK PRITISK Moderni ljudje se mnogokrat znajdemo kakor »zakurjene lokomotive na slepem tiru«. Tako stanje je lahko nevarno. Naj bi imel vsakdo pred očmi, da je tako stanje samo prehodno in da ni edina izjema, ki se mu

73

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 73

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

tako godi. Bolj ali manj velja to včasih za vsakogar. Nikomur življenjske tirnice niso redno gladko namazane. Slej ko prej se zatakne vsakemu. Takrat moramo biti sami sebi dobri svetovalci. Nevarno je, da zakurjena lokomotiva na slepem tiru eksplodi­ra, da jo od napetosti raznese. Lokomotive imajo zato posebne varnostne ventile, ki jih odpremo, da napetost popusti. Človek mora imeti v stanju visoke živčne napetosti tudi podobne varnostne ventile, ob katerih se sprošča. Za mnoge je to šport. Za druge je kak konjiček, ki jim je pri srcu, s katerim »zapravljajo čas« in se notranje umirijo. Nekatere ženske so znane, da začno v takem stanju stanovanje na novo preurejati: vse pohištvo prestavijo, vse sobe dobe drugačno zunanjo obliko, čeprav niso za to potrebova­le nobenega prezidavanja in pleskanja. Vse so preuredile z lastni­mi rokami, samo zunanja preureditev je drugačna – in že je spre­ menjen celoten videz. Tako se pomirijo in najdejo novo zadošče­nje v notranji napetosti in nezadovoljstvu. Dober nasvet, kako pomiriti notranjo razburjenost in znižati v sebi »visoko napetost«, je v pisanju neoddanega pisma. Spravi­mo se na pisanje pisma, v katero položimo vse, kar nam ni po volji; kjer opišemo obenem vse svoje načrte, ki jih trenutno ne moremo izpolniti; potem pismo zalepimo in gremo spat. Drugi dan pismo zopet odpremo, ga preberemo in vržemo v ogenj. Temu pravimo odvajanje visokega pritiska; nevarnost odstrani­mo in preostala energija deluje brez zastojev. Čeprav ne moremo delati vedno tega, kar bi najraje, pa ven­darle je in ostane delo najboljše pomirjevalno sredstvo. Če se zagrizemo v delo in se z njim »zamotimo« in pozabimo na stvari, ki nas »razburjajo«, smo si z lastnim delom sami sebi najboljši svetovalci.

74

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 74

7/28/10 7:42 AM

G O J I D O B R A Č U S T VA Vsak trenutek nam šine skozi možgane kakšna misel – in že se rodi čust­ vo, takšno ali drugačno: lepo ali grdo, veselo ali žalost­no, prijazno in neprijazno, plemenito ali pa tudi zlobno. Od nas samih pa je odvisno, kakšna čustva bodo prevladovala v našem srcu. Naš cilj mora biti: prevladovanje dobrih čustev. Če smo zmožni nadzorovati svoja čustva: veselje in žalost, dobrohot­ nost in zavist, ljubezen in sovraštvo, strah in pogum, razburjenost in pomiritev, bomo obvladali tudi nezavestni sistem našega telesa, ki prešinja vsako dobo našega življenja in vpliva nanj. Tudi tu smo pred svojevrstnim krmarjenjem samega sebe. Nih­če ne more samemu sebi dobro svetovati, če nima v redu svojih čustev; če jih ne nadzira in ne obvlada. Kakor kadar zavrtimo samo ključ v motorju, takoj poženemo v tek cel avtomobil; podobno lahko samo neznatno razburjenje v delcu sekunde sproži celotno živčno biološko dogajanje v vegetativnem živčevju, ki služi zgolj ohranjevanju življenja (dihanju, prekrvljenju, prebavi, presnovi) in ki ga uravnavajo naše žleze notranjice.

75

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 75

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

SAMEMU SEBI RAJ ALI PEKEL Tako je zapisal nekoč modri Omar Kajam in premišljeval o resnici svojega lastnega pregovora. Podobno je sodobni modrec in dramatik Paul Sartre v svoji drami Umazane roke orisal pekel: pekel so ljudje sami sebi. Lahko pa je človek samemu sebi tudi – raj, nebesa. Odvisno je od tega, ali prevladujejo v njem dobra ali slaba čustva. Ljudje v gonji za zaslužkom, za užitkom in priznanjem, zabavo in slavo, bogastvom in oblastjo, zdravjem in srečo, ne živijo več svojega pravega življenja, živijo samo še življenje živčne napetosti, pritiska in »kroničnega strahu«. Iskanje in hrepenenje po trajnem olajšanju ter sprostitvi pome­ni za modernega človeka navadno dolgo, dolgo pot, ki ga vodi v napačno smer in mu prinaša nova razočaranja, preden pride do zaželenega cilja, če ga sploh kdaj najde in doseže. Moderni človek je celo neprimerno občutljivejši od vseh prejšnjih rodov. Tako se znajde v viških čustvovanja; zelo je ranljiv in silno zahteven; zlepa ga ne more nobena stvar res čustveno zadovoljiti in res napolniti s pravim osebnim zadoščenjem. Od njegovih lastnih čustev, dobrih ali slabih, osrečujočih ali uničujočih, je odvisno, ali nosi v samem sebi nebesa ali pekel.

V D O B R OT I V S A K D A N J O S T I Srce mora sprejemati z dobroto. Srce je lahko tudi zlobno in sprejema z zlobo. Takrat se v vsakdanjosti ne dogajajo čudeži, takrat se sedanjost spreminja v pekel. J. P. Sartre dobro pravi, da so ljudje pekel drug drugemu. S svojimi zlobnimi mislimi in željami drugemu vsako dobro delo zmaličijo, povsod podtikajo slabe namene, nič ne ostane čisto, vse umažejo in napravijo življenje neznosno. To je res kakor pekel. Nasprotje zlobe je dobrota. Če zloba ustvarja pekel, potem dobrota

76

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 76

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

ustvarja nebesa, že tu na Zemlji, ni treba čakati šele na posmrtno življenje. Žal, vem, da je dobrote med ljudmi pač malo, vse odtlej, ko je človek prvič podlegel požrešnosti po spozna­nju hudega in dobrega, ko je jedel od prepovedanega drevesa spoznanja. Kolikor nimamo v sebi dobrote, toliko tudi ne znamo sedanjo­sti obvladati in srečno živeti. Samo dobrota dela prave čudeže. Premalo se tega zavedamo. Samo dobrota lahko gre na goro spremenjenja in poveličanja. To prav razume samo tisti, ki ima dobroto v srcu. O tem je globoko prepričan samo tisti, ki dobroto izkustveno doživlja. Dobrota je prava resničnost (realnost), ki dela čudeže samo za tistega, ki dobroto tudi vsak dan izžareva in jo izkazuje drugim. Zopet si pomagamo z evangeljsko priliko. Tokrat o delavcih v vinogradu. Tam daje gospodar ob uri plačilo vsakemu delavcu po en denar (se pravi vsem enako); ne glede na to ali je delal ves dan od jutra do večera ali pa samo eno uro. Tako gledano je to docela krivičen gospodar in taka socialna ekonomija bi bila za delavce res pravo ogorčenje, če bi jo gledali zgolj z enega samega zemeljskega brega. Če pa jo gledamo z dveh bregov, tudi še z nebeškega, potem dobi prilika takoj docela drugačen pomen. Potem jo razumemo zopet samo kot dopolnilo govora na gori o osmerih blagrih. Tu je »denar« skupni imenovalec za vseh osem blagrov; je pač »večno življenje« kot plačilo za »napor in bolečino« dneva v vinogradu na zemlji, vseeno, ali je trajal dolgo ali le kratek čas. Pravi smisel torej dobi prilika o delavcih v vinogradu šele v luči večnega življenja; če to delo razumemo kot simbol, ki ima dve polovici: eno na Zemlji, drugo v nebesih. Odločilno za nas v tej zvezi pa je godrnjanje delavcev, ki so se zgražali nad gospodarjevo krivičnostjo, da je dal vsem enako, ne da bi upošteval pridne in vestne delavce, ki so prena��ali težo in vročino dneva ves čas. Tedaj pa jim gospodar daje v odgovor pomenljiv nauk: »Ali je vaše srce hudobno, ker sem jaz dober« (Mt 20,1–16). Odločilna je dobrota. Dobrota spreminja usodo človeštva. Dobrota

77

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 77

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

božja spreminja pekel v nebesa. Dobrota je več ko pravica. Če je bil najbolj priden delavec plačan po pogodbi, se pravi po pravici, je bil najbolj len plačan po dobroti, ki je šla onstran gole pravičnosti. Po pravici bi seveda ne zaslužil skoraj nič. Toda po dobroti je dobil enako kakor drugi po pravici. Če se posvetimo dobroti sedanjosti in njenim nalogam, smo vnesli srečo v svoje življenje. Delavci v vinogradu, vseeno kateri, ali celodnevni ali enourni, se z veseljem posvetijo uri, v katero so poklicani; z veseljem oblikujejo sedanjost, ki jim je denar. V tem je skrivnost: dobro je biti človek. Tu se odpre še skrivnost poklica. Ti delavci v vinogradu so bili poklicani, nekateri zgodaj zjutraj, drugi šele pozno. Vsi pa so bili poklicani vsak v svojo uro dela in življenja. Končno se zopet odpira še ena bitna, kar usodna stran človeškega obstoja. Naše življenje ni vrženost, marveč poklicanost v svet. Kakor hitro pa pojmujemo svoje življenje kot božji poklic, vseeno, kaj sem ali predsednik ali vratar, potem vem, da je vsaka ura mojega dela božja ura, je obenem posvečena, posvečena v božji dobroti; zato pa mora biti posvečena tudi z mojo, človeško dobroto. Tako pa z dobroto posvečujem vsakdanjost. Kolikor pa je posvečena, je sveta; kolikor je sveta, pa je obenem osrečujoča. Samo dober človek lahko že tu na Zemlji vzklika: dobro je biti človek.

D O B R OTA J E V E Č N A »Ljubezen nikoli ne mine«: s to besedo je apostol Pavel stopnjeval lastnosti ljubezni do najvišje stopnje. Če so preroštva, bodo prenehala, če so jeziki, bodo umolknili, če vednost, bo prešla ... zdaj pa ostane vera, upanje in ljubezen, to troje, največja med njimi pa je ljubezen!« To je naročilo, pravo poslanstvo. Nič drugega ni treba v življenju, pa bomo srečni; in nikoli ne bomo nehali živeti, kajti »ljubezen nikoli ne mine«. Če živimo iz tiste kreposti, ki nikoli ne mine, potem tudi mi ne

78

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 78

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

bomo nikoli minili. To se pravi: živeti iz večnostnih virov. Živeti življenje dobrote se pravi živeti iz božjih virov. Dobrota namreč ni sirota, marveč je božja. Ta ljudski pregovor je v jedru brezbožni pregovor, čeprav je razširjen med vernim ljudstvom. Brezbožen je zato, ker je docela zožen samo na misli o stanju zemeljskega življenja. V tem minljivem življenju je res dobrota sirota; toda če jo gledamo še z drugega, večnostnega brega, pa je dobrota na mah vir vsega, kar nas osrečuje in pelje v srečno večnost. Dobrota je namreč vselej božji dar. Dobrota je izraz božjega bogastva. Dobrota je lastnost, ki jo lahko pripisujemo tudi Bogu samemu, ne da bi morali pojmu kaj dodati, razen da ga pojmujemo v odlični, absolutni meri, ki ne dopušča nobene­ga stopnjevanja. Bog je absolutna dobrota. Tako pa pojem dobro­te lahko pomeni kar opredelitev Boga samega. Bog je absolutno bitje, neskončno popolno, zato absolutna dobrota. Kakor more­mo, celo moramo reči, da je Bog Bitje samo, tako je Bog tudi Resnica in Dobrota sama, brez dodatkov in odtegljajev. Če torej živimo tako, da smo stalno deležni Dobrote in smo sami polni dobrote, potem že v minljivem življenju anticipiramo, v predujem doživljamo to, kar je dobrota sama, namreč večno življenje in njegovo blaženost; potem smo že na Zemlji srečni, da lahko vsak dan ponavljamo: dobro je biti človek; vse pa tako, da smo neodvisni od tega, kaj se nam utegne na Zemlji še pripetiti, preden bomo umrli. Glede na obzorje večnega življenja je pač vseeno, ali bomo doživeli »več« ali »manj« preskušenj, razoča­ranj in trpljenja; v vsakem dogodku se pač uresničuje napoved: blagor žalostnim, ker bodo potolaženi. Dobrota je božja lastnost. Kdor ima dobroto v sebi, nosi torej božjo dobroto v svojem srcu. Njemu je Bog blizu s svojo bistveno lastnostjo; tak ne more reči, da mu je Bog daleč; njemu je Bog zmeraj navzoč. Lahko bi rekli: dobrota, ki jo izžareva človek, pomeni božjo navzočnost sredi človeških otrok. Ker pa je dobrota božja lastnost, je torej neminljiva, večna kakor Bog sam. Zato ima tudi dobrota, ki jo živi človek na zemlji, odsvit večnosti na sebi.

79

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 79

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Tu doživljate pri ljudeh večkrat presenetljiva razsvetljenja in spreobrnjenja. Pravijo, da ne »verujejo v Boga«, ko pa jih opozorite, da so v srcu vendarle dobri, brez zlobe, da je dobrota božja, da torej nosijo Boga v svoji duši, se začudijo, zamislijo in »na mah« tudi sami verujejo v Boga. Ob dobroti se razhajajo verujoči in neverujoči. Mnogo premalo mislimo, kako blizu smo Bogu, če smo dobri. S Pav­ lom bi rekli, »če imamo ljubezen«, ki nikoli ne mine. Pa je res čudno, kako dobroto in njeno doživljanje ljubezni preziramo. V moderni psihologiji, ki obravnava vse mogoče duševne procese: občutke, zaznave, spomin, mišljenje, »motivacijo« s čustvi itn., nikjer ne zasledimo ljubezni, pravzaprav dobrote, čeprav nekateri kar »taksativno« naštevajo čustva. Sploh je znanost nekako gluha za področje dobrote; tudi spoznavna teorija pozna samo logiko »čiste pameti«, ne govori pa o logiki ljubezni in dobrote. Ta velja za neznanstveno področje. Tako smo se znašli v znanosti in vsakdanjosti brez ljubezni in dobrote. Ne vemo, kaj početi z njo. Sodi že malone v parapsihologijo. Tu seveda ne smemo ugovarjati s psihoanalizo, ki pa veliko piše o ljubezni, toda vselej samo v zoženem pomenu in obsegu seksualnih nagibov. Tako daleč smo prišli, da z dobroto ne vemo kaj početi. In vendar bi morali imeti toliko dobrote v vsakdanjosti, da bi tudi znanost v celoti zaposlovala, bila njen prednostni predmet in bi motivirala vsa območja človekovega delovanja. Dr. Jampolsky skuša nekaj podobnega uresničevati v svojem zavodu, ki ga je ustanovil kot zdravnik za telesno, zvečine neozdravljivo prizadete otroke. Kot pogoj postavlja vsakemu sodelav­cu in sodelavki, da mora delati brez vsakega denarnega plačila, zastonj, zgolj iz ljubezni do otroka. Opisuje razveseljive zglede, kako more vztrajna ljubezen, ki upa proti upanju, otroku vrniti celo zdravje, da je torej njegov zavod z zdravstveno skupino in njenim zavzetim delom res nekakšen »tečaj o čudežih«. Sredi svojih opisov ima poglavje: »V dobroti ni nobenih meja.« To je isto kakor: dobrota nikoli ne mine. Med drugim opisuje zgled 14-letnega fanta, ki se je med vožnjo s kolesom tako hudo poškodoval, da je bil 81 dni v komi. Desna polovica je

80

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 80

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

ostala spastično ohromljena in njegova artikulacija je bila komaj razum­ ljiva. Po več ko treh letih je dal njegov logoped izjavo, da se dalje ne da nič več narediti. Takrat pa so starši sklenili, da ga bodo poslali v zavod Jampolskyga, ker so slišali, da tam nimajo nobene stvari za nemogočo. Kljub paralizi, zaradi katere je komaj šepajoče hodil, je dobil zdravnik že prvi trenutek vtis, da bi utegnil biti ta deček žarečih oči zanj dober učitelj in prav tako on za dečka. Upal je, da se utegneta oba pripravljati na čudež v njunem življenju. Fant niti jesti ni mogel prav brez posebnih težav. Toda zdravnik je sklenil: ta deček mora postati več kakor samo negativna statistika. Potem nadaljuje: »In če se mišljenje dveh ali več ljudi združi v skupnem cilju, potem pazite, boste videli, kaj se bo zgodilo!« Dal mu je navdih, naj si v svoji domišljiji odstrani vse neugodne podobe, namesto njih pa naj si predstavlja prizore, v katerih gladko govori in hodi brez šepanja, se smuča in vozi avto. Vsak večer je moral v podobnem procesu ugašati vse neugodne prizore na ekranu svojih možganov; namesto njih pa si živo predočevati prizore popolnega obvladanja svojega telesa. Mesec dni pozneje je prišel deček v zdravniško sobo in mu rekel, naj ga pogleda, ker da bo zdaj zabil luknjo v tla. V tistem trenutku je skočil v zrak, vsaj 15 cm visoko, in zopet pravilno doskočil na tla. In kaj je še tako blažilno vplivalo na tega fanta? Sam je zdravniku pripovedoval, da je njegov zavod prvi kraj, v katerem ga ljudje potrpežljivo, se pravi z ljubeznijo poslušajo, ne da bi mu dali vedeti, da jim je prepočasen in da jih dolgočasi. To ga je pozdravilo, da je zmeraj laže in hitreje govoril. Rad je namreč pripovedo­val dovtipe, toda sprva je šel jezik tako počasi, da so bili njegovi dovtipi za poslušalce prej napor kakor zabava. Naša glavna napaka v vsakdanjosti je namreč prav v tem, da se nam vselej nekam mudi in smo kar zaskrbljeno varčni s časom. Toda kako naj čas bolje izrabimo, kakor da druge z ljubeznijo poslušamo? Jampolsky je imel še več razveseljivih uspehov s tem pohabljenim dečkom. Imel je težave tudi pri izpitih v šoli. Dali so mu navodilo, naj si tudi v času pred izpitom zvečer in zjutraj oživlja same ugodne prizore,

81

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 81

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

neugodne pa ugasne; kako gladko mu gre pri izpitu, kako je njegov profesor njegov prijatelj, ki mu hoče samo dobro. Uspeh je bil presenetljivo hiter in učinkovit. Višek pa je doživel zdravnik ob tem dečku, ko ga je povabil, da bi šel z njim na neko predavanje v drugo mesto. Fant pa mu je odgovoril, da, žal, nima časa, ker gre tekmovat v teku na dolgo progo. Pravi, da ga je ta dogodek do solz ganil. Še bolj pretresljiv, ganljiv in poučen je zgled, ki ga daje 12-letni deček Jože, ki se je tudi ponesrečil s traktorjem. Ko ga je mati v bolnišni obiskala, je bil v komi, iz ušes mu je tekla možganska sokrvica; v nosu je imel napeljavo kisika za dihanje, polomljena rebra, noge in lobanjo, in sicer kar na več mestih. Vsi so pričakovali, da je njegov konec blizu. Ostala je ob njem celo uro. To je bilo vse, kar je mogla storiti. Nič drugega ni preostalo kakor samo bližina ljubezni. Tri mesece je tako ležal, ne da bi mogel premikati oči in brez vsakega odziva, tudi če ste ga ščipali v prste. Edino, kar je mogla mati storiti zanj, je bila ljubezen, ki mu jo je izkazovala, ko je dnevno ob njem sedela cele ure. Podobno so delali prijatelji in znanci, ki so dobivali vtis, kakor da Jože ob tem kar zažari in da je okoli njega ustvarjeno ozračje ljubezni in njene energije. Molili so zanj in modrovali ob njem. Čez čas ga je dvigala v svoje naročje, da se ne bi preležal in da bi mu pospeševala krvni obtok. Toda edini odziv ob vsem tem je bila samo toplina njegovega telesa. Čeprav so se polagoma rane zacelile, dihalne naprave (cevke) so odstranili, vendar je samo »tiktakal«, pri zavesti ni bil. Zato so bili v bolnišni mnenja, da ga bodo odpustili; toda prav takrat se je začel odzivati na dražljaje od zunaj. Zanimivo, da je slišal, čeprav je imel uho pokvarjeno; premaknil nogo, če mu je mati to rekla, stisnil očetovo roko ipd. Mati je vodila z njim notranji pogovor, čeprav sam ni odgovo­ril, rekoč: »Vse je dobro, razumem te, kaj hočeš, lahko boš še hodil,« ipd. Sama je izjavljala, da ni toliko prosila (molila) za njegovo ozdravljenje, kakor za sprijaznjenje s tem, kar se je zgodilo.

82

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 82

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

Nimamo prave besede za to, s kakšno ljubeznijo so ga obdajali: mati, oče in drugi. Hoteli so mu dati vedeti, da je član njihove družine, vseeno, v kakšnem stanju je in naj bi se tega živo zavedal. Medtem so zvedeli za »tečaj o čudežih« in za zdravnika, ki je v svojih predavanjih zatrjeval, da »duh ne pozna nobenih meja«. Poklicali so ga. Jože je ležal v postelji ohromljen, ni mogel govoriti in bil je popolnoma slep. Kljub temu je ob njem in njegovih starših čutil ozračje, v katerem je odmevalo: »Mi zmoremo vse.« Zdravnik mu je pripovedoval vse, kar je doživel z drugimi dečki in izpovedoval globoko prepričanje, da »so ljudje v duhu med seboj združeni« in da ni nič nemogoče. Pripovedoval mu je še o projektu Tammy Cohen in Cheryl Balsan, ki jima je uspelo, da so slepi otroci zaznavali barve in predmete, ne da bi se jih dotika­li. Sam je še pripovedoval o 14-letnem Aleksandru, ki se je tako naučil prepoznavati barve in voziti kolo. Jože je čutil v vsem tem kar nekaj zapeljivega. Jože je začel z vajo, kako vsi ljudje doživljajo duhovno povezavo in doživljajo iste predmete. Tako mu je Jampolsky »poslal« misel, pravzaprav predstavo rdeče in modre barve. Na prvo je Jože prikimal, na drugo stresel z glavo. Po eni uri je mogel z viso­ko stopnjo zanesljivosti določiti posamične barve. S tem je izginila njegova prejšnja depresija in nastopila vedrost. Zdravnik mu je dal ob tem še navodilo: »Jaz nisem telo (no, to je bilo res hudo pohabljeno!). Jaz sem prost; kajti jaz sem še zmeraj tako, kakor me je Bog ustvaril.« K temu glavnemu navdihu je dodal še tri. Prvič, naj si v svojih mislih predstavlja filme, v katerih vidi samega sebe hoditi in govoriti. Drugič, naj se v mislih združuje z Bogom in poživlja vero vanj, da je pri Bogu vse mogoče, da pri njem ni nič nemogoče. Tretjič, predlagal mu je, da bi se v nekaj dneh peljal z njim v posebno rehabilitacijsko kliniko za nevrološko pohabljene otroke, da utegne sicer imeti občutek, da nikomur na svetu ne gre slabše kakor njemu; da pa bi

83

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 83

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

bilo vendarle dobro zanj samega, če bi poiskal kakšnega človeka, ki bi mu lahko pomagal, ko bo prišel na kliniko. In zanimivo! Tam je bil otrok, ki je neprestano jokal, nobeno zdravilo ni nič pomagalo. Jožetova mati pa se je spomnila zdravnikovega navodila, da bi bilo dobro, če bi Jože komu drugemu kaj pomagal. Dvignila je jokajočega otroka in ga položila sinu v naročje. Jože je prvi trenutek začudeno »gledal«, potem je začel otroka božati po laseh, kolikor je pač mogel sam s svojo levo roko. In glej: otrok je takoj nehal jokati. Mati opisuje ta trenutek: zdelo se ji je, kakor da sta oba otroka na mah zaživela v skupnem višjem stanju zavesti, v kateri sta bila samo mir in blaženstvo. Ob priložnosti, ko je dr. Jampolsky obiskal Jožeta, je vzel s seboj še drugega dečka, ki je začel pripovedovati, da lahko danes opravlja stvari, ki so jih zdravniki imeli za nemogoče in da bo tudi Jože še enkrat to zmogel. Prišel je ravno v pravem času, kajti starši so medtem že izgubili vero, da bo Jože mogel še sploh kdaj kaj več. Deček mu je dopovedoval iz lastne izkušnje, naj si zmeraj dopoveduje: »Jaz zmorem ovreči vse dvome; nič ni nemogoče.« Jožetovi starši so ugotavljali, da je bil ta več vreden kakor kdor­koli drug. V njem so končno doživeli človeka, ki je bil nekdaj v enakem stanju kakor zdaj Jože in je vendarle uspel. Dva meseca pozneje je Jože s pomočjo drugih začel polagoma hoditi. Nekaj pozneje pa je njegova mati zdravniku sporočila, da je Jože začel tudi govoriti. Vprašal jo je, ali bi dovolila, da bi ga Jože spremljal na predavanje, ki naj bi ga imel pred invalidnimi otroki. Mati je navdušeno pristala in ko je Jože pred občinstvom prišel na vrsto, je vstal in takole govoril: »Nikoli ne vemo, kaj bo kdo v prihodnosti dosegel. Poglejte mene. Jaz bi bil moral samo vegetirati. Povejte vašim pacientom, da ne smejo nikoli odnehati, da nič ni nemogoče; poglejte samo mene.« Vsi z zdravnikom vred so imeli od ganjenosti solzne oči. Zopet enkrat drugič je vzel s sabo Aleksandra, da sta se peljala z letalom na obisk k Jožetu. To je bilo nepopisno doživetje, biti s slepim prvič v letalu. Aleksander mu je pripovedoval, da sta ga pred tednom obiskali

84

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 84

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

njegova sestra in prijateljica. Ko sta stopili v sobo, je rekel prijateljici: »Danes imaš pa drugačno obleko.« Ona: »Kako to veš, saj si vendar slep?« Toda preden je utegnil odgovoriti, ga je Jože prekinil in rekel: » Vem, kaj si ti videl, ni imela modrca!« Aleksander je bil presenečen: »Kako si mogel to vedeti? Saj nisi bil navzoč.« In oba sta se smejala. Znašla sta se dva dečka, ki sta ob raznih okoliščinah dobila isto izkušnjo; čeprav nista videla, sta s tem potrjevala »potencial duha«, ki je neodvisen od vidnega čuta. Kmalu po tem obisku je začel Aleksander in za njim še Jože celo fotografirati, in sicer z velikim uspehom, najprej sestrično, potem še druge. Danes živi Jože pri svojem očetu, hodi brez tuje pomoči; je odličen plavalec in obiskuje redno šolo svojih vrstnikov z velikim uspehom ter je »pravi svetilnik in učitelj vsem«. Ne pozabimo: dobrota nima meja. Naše misli so kakor kamni, ki tlakujejo našo pot k cilju. Nikoli si je ne smemo zapreti s stra­hom: »Ne morem.« Vselej jo moramo tlakovati z zanesljivostjo, z gotovostjo: »Jaz zmorem.« Mogoče boste rekli, da so ti zgledi pač od daleč privlečeni, da nam jih pa naša bližina ne daje. Toda ta ugovor ne drži. Tudi v naši bližini se slej ko prej dogaja kaj podobnih doživetij, samo škoda, da jih nihče ne opiše. Tudi naši dnevni časopisi v tem grešijo. Opisujejo za vsakih štiriindvajset ur same nočne kronike škandalov, zločinov in nezgod; zlepa nihče pa enako pozorno ne zaznamuje vzpodbudnih dogajanj, ki jih ustvarja dobrota in vera vanjo, ki ne pozna meja.

D O B R OTA S M O M I Ali ni to pretiravanje? Pa saj včasih o kom rečemo, da ga je sama dobrota, o kom drugem pa včasih prav tako, da ga je sama zloba. Torej je vendarle jedro resnice v tem stavku. Gotovo. Res je sicer, da se nobeno ustvarjeno, se pravi v jedru nepopolno bitje, ne more istiti s čisto popolnostjo, ker bi

85

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 85

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

sicer bilo absolutno nujno bitje; kolikor pa to ni (ker je samo prigodno), nobena lastnost ni popolnoma enaka z njegovim bistvom, marveč vselej samo delno. Vendar pa v tej zvezi vidimo, kako smo enostranski, ko druga­če človeka z neštetimi stvarmi, lastnostmi in razsežnostmi (kategorijami) enačimo; na dobroto pa pozabimo, kakor da je ta človeku najbolj tuja. Če pogosto rečemo, da je človek reva, ali da je nesmisel ali celo čarovnik, zloba, umetnik, misel, beseda ipd., zakaj ne bi poudarili, da je dobrota, ko vemo, kako zelo smo potrebni ravno te vrednote. Mi smo v svojem bistvu ljubezen. Kakor hitro dodajamo take­mu stavku kakšen prilastek, apozicijo, je trditev že docela pravil­na, brez pretiravanja, ker se je pač omejila na obseg, ki ji gre. Človek kot umno bitje je »po svojem bistvu« (specifičnem seveda) res »misel« ali beseda sama. Toda kot umno bitje je obenem svobodno bitje; kolikor pa je svobodno, je obenem bitje vrednot, dobrin; se pravi, je že prav tako po svojem bistvu obenem bitje dobrote. Če smo postavili dobroto v drugi sklon, smo se že izognili pretiravanju, ker smo s tem izrazili samo deležnost za dobroto ali proti dobroti, čeprav ta deležnost dobrote izvira iz bistva človekove narave same. Genitiv, se pravi drugi sklon »dobrote« pa pomeni tu, da uteg­ne človek v sebi dobroto »deliti« z njenim nasprotnim polom »zlobo«. Človek je lahko dober ali zloben, je lahko nosilec dobrote ali zlobe. Včasih pravimo celo, da je kdo »sama zloba«. Pa smo že v prvem sklonu. Če torej rečemo: mi smo dobrota, hočemo s tem zlobo docela izločiti, da ostane v nas samo dobrota in se tako upravičeno imenujemo dobrota. Tako pa stavek »mi smo dobrota« ali »dobrota smo mi«, pomeni končno le nalogo ali dolžnost. Biti dobrota je naša dolžnost, je človekova zadolženost, kajpada od »narave same«, naravnanosti človekove narave, kakor jo je ustvaril Stvarnik sam. Premalo se zavedamo, da je vse naše življenje ne samo danost, dejstvo, marveč obenem in predvsem tudi naloga, dolžnost.

86

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 86

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

Rekli smo, da naše življenje ni brezobzirna, nesmiselna vrže­nost v obstoj, marveč je smiselna in zato dobrohotna obdanost. Prav tako pa je naše življenje razen golega dejstva obdanosti obe­nem naloga, dolžnost, naloženost, ki nas zadolžuje, da izpolnimo to, kar je samo »danost«, a še ni popolnost in dokončanost. Naše življenje je z rojstvom in naravnavo res samo danost; izpolnitev, dokončanost našega obstoja pa je naša osebna naloga, dolžnost, ki jo moramo vse dni svojega življenja vestno izpolnjevati. To je obenem etična stran človeka, nepopolnega biološkega bitja, ki pride na svet kot nedonošenec. Nasledke nedonošenca nosi človek v sebi vse življenje. Biološki nedonošenec je moralni zadolženec. Kar mu manjka kot biološkemu bitju, mora dopolniti kot moralno (etično) bitje, v razliki od vseh živalskih vrst. No, in ta moralna etična naloga človeka, ki naj bi se kot nepopolno bitje izpopolnjeval, je ravno dobrota z ljubeznijo. Človek naj bi se razvijal v moči svoje ljubezni v zmeraj popolnejšo dobroto, da bi bil z leti »dobrota sama«, sama ljubezen. Te stvari zvenijo kot pretiravanje in nekakšna fantastična utopija. Saj človek ne more nikoli postati in biti takšen, tako ugovarjajo. In vendar človek mora tak postati in zato tudi more. To je kategorični imperativ, brezpogojni velelnik človeka etičnega bitja, bi rekel I. Kant. In tu se moramo nasloniti in sklicevati na človeka kot duhovno bitje; saj človek ni samo telo, marveč je obenem duh; ima dvojno naravo: telesno in duhovno. Duh pa nima meja, je neskončen, ne v prostorskem, marveč v splošnem bitnem pomenu: duh ne pozna meja, ne prostorsko ne časovno, ne energetsko ne akcijsko; zato duhu ni nič nemogoče. Človek je dobrota potemtakem samo po duhovni strani; po telesni samo toliko, kolikor je telo deležno duhovnega življenja. Po duhovni strani pa je človekova dobrota deležnost božje dobrote, ki je absolutni Duh. Kolikor smo deležni božje dobrote in njene duhovnosti, smo res tudi resnično dobri; živimo iz božje dimenzije in dobivamo tudi božjo smer svojega življenja, dela in prizadevanja.

87

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 87

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Ker prava dobrota izvira iz neskončne Dobrote; zato naj bi se tudi vanjo usmerjala: iz nje in k njej. Le tako brez pretiravanja rečemo, da dobrota ne pozna meja in je večna. Le tako prav razumemo in s prepričanjem trdimo, da dobra dela teko v večno življenje, da preživijo človekovo umrljivo telesno življenje. Seveda je božja dobrota kakor vse božje lastnosti, ki so hkrati njegovo bistvo, ker tam ni razlike med bistvom in pritiklinami, za naš razum nekaj, kar presega vsako naše spoznanje, pa najsi bo to zgolj razumsko ali čisto zrenjsko (intuitivno), razmišljajoče ali čustveno nagonsko. Odločilno pa je, da prav zato božja dobrota prešinja vse stvari, tudi nas same; in samo v njeni moči smo sploh zmožni dobri biti, dobro misliti in hoteti. To je tako globoko bitno utemeljeno in resnično, da velja tudi za tistega, ki Boga ne priznava in misli, da zmore biti dober brez njega. Res je namreč, da božja dobrota »vse prešinja« (cerkveni očet­je: penetrat omnia) in da vsi v njej živimo (tu se ponavlja beseda apostola Pavla, ki ga nekako razumevajo celo panteistično), se gibljemo in smo prav tako vsi od nje odvisni, medtem ko sama nima ničesar nad seboj. V tej bitni in končno tudi nravni, spoznavno hotenjski povezanosti človeške dobrote z božjo je »opravičilo« za stavek, da smo dobrota mi, čeprav ob vsem tem velja še zmeraj pravilo: nihče ni dober razen Boga, nemo enim bonus nisi unus Deus (Ambrozij). Naš duh je potemtakem zmožen tudi dobroto razvijati v sebi brez konca. Apostol Pavel je imenoval to nespamet križa. Seveda je pri tem že pritegoval tudi božjo pomoč, ki jo imenujemo milost; da človeku Bog s posebnimi nagibi pomaga izpolniti še to, česar bi sam iz sebe ne mogel več. Morda bi prav milost, ki jo Bog daje človeku v pomoč pri dobrih delih, lahko imenovali »smer« v neskončnost, v brezmejnost. Milost je moč, ki človekovemu duhu in njegovi dejavnosti odpira pot v brezmejnost, ker bi dru­gače ostal sam v sebi s svojimi telesnimi slabostmi vendarle neko­liko omejen. Vedeti pa moramo, da je duh tudi nosilec, pravzaprav izvir zlobe in zato v svoji dobroti omejen, oslabljen, če mu milost ne pomaga.

88

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 88

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

Upoštevati namreč moramo, da pri človekovi zlobnosti ne odloča Freudov in Lorenzov napadalni gon, marveč duh; samo ta s svojo simbolično mislijo vodi človeka do organiziranega vojsko­vanja, ki ga v živalskem svetu ne poznamo, ker tam pač deluje samo napadalni gon brez zavestne duhovne sile. Človek se tudi v svoji zlobi in njeni napadalnosti bistveno razločuje od vseh živalskih vrst ravno po svojem duhu in njego­vem delovanju. Zato pa se človek od živalskega sveta prav tako razločuje s svojo dobroto samo v moči svojega duha in njegove presežne moči. Tako pa je Freudova razlaga dobrote, ki jo izkazu­je mati s svojim materinskim gonom, docela napačna, ko v njem ne vidi nič drugega kakor posebno obliko in stopnjo libidinis, ki je zanj vselej le seksualne narave. No, tako smo zopet pri dobroti, ki je za človeka, nepopolno bitje, vselej samo naloga, za katero se mora poganjati, da jo izpolni in da mu postane tako res njegovo »življenjsko poslanstvo«. Če to poslanstvo uresničujem, sem res zmeraj bolj »sama dobrota« in dosledno doživljam resničnost stavka: »Dobro je biti človek.«

D O B R OTA J E S A M O I Z Ž A R E VA N J E Dobrota, se pravi ljubezen, je združevanje. Kolikor naj smo dobri, toliko moramo spoznati to, kar nas druži z drugimi, z vse­mi. Ljubezen do druge osebe stopnjevati tako, da druge izključu­jemo, ni prava ljubezen, je samo videz. Takega videza je, žal, veliko v družbi. Taka navidezna ljubezen vznemirja in dela raz­dor. Prava dobrota, prava ljubezen pa združuje, pomirja. Prava dobrota ne razdira, marveč je istenje z drugimi, z vsemi ljudmi. Vse je odvisno od tega, s čim se identificiramo: dobrota z dobroto. Če delimo dobroto z drugim, doživljamo dobroto, vemo, da je dobrota v nas. Stari so zato opredelili dobroto, da je diffusivum sui, samorazprševanje, lahko bi tudi rekli samožarčenje, samoizžarevanje. Če si resnično dober, ne moreš, da ne bi izžareval dobrote tudi v oko­lico, na druge.

89

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 89

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Tu velja omeniti, kar je doživela višja medicinska sestra, ko je na postaji intenzivne nege stopila v smrdljivo sobo 322. Tam je ležal zvezan divje napadalni alkoholik, že nekako v zadnjem štadiju bolezni delirium tremens. Dati mu je morala intramuskularno injekcijo paraldehida. Rekla je, da je tudi takrat, ko se je bližala bolnišnici, molila, naj bi dobila mesto tam, kjer bo mogla njena osebnost največ koristiti in se pri tem kaj naučiti. Ko je stala pred podivjanim pacientom, ki so se ga vse sestre bale in je imel prav zato povezane roke in noge, se je spomnila besed, da »najbolj zoprni ljudje potrebujejo največ ljubezni«. Mož je bil res najbolj zoprn; saj je odklanjal vsako nočno posodo in se redno »podelal« v posteljo, tako da se je razširjal neznosen smrad. To je delal v znak protesta proti vsem, ki so z njim surovo ravnali, razočaran nad vsem svetom. Tako je stala molče ob njegovi postelji in misel, da je treba tudi temu človeku prinašati dobroto in ga napraviti za »brata«, je bila med njo in njim tako rekoč kakor »prostor v transu«. Prišlo ji je na misel, da se tega 44-letnega človeka morda nikoli ni nihče rahlo (nežno) dotaknil, da je ta mehikanski deček doživljal samo razočaranja in našel edino tolažbo v steklenici; zato ga je začela božati po skuštranih laseh in mu jih odgrinjati s čela. Sedla je na posteljo poleg njega in čakala; že pol ure je zamuja­la z injekcijo. Bila je kakor med vsakdanjim in nebeškim prosto­rom, v trenutku »sedaj«, v katerem se vse odloča, ali jo bo surovo zavrnil ali se odzval njeni dobroti. Čez čas mu je obotavljajoče se rekla: »Če bi mogli še enkrat živeti, bi se gotovo ne odločili več za steklenico?« »O, ne,« je odgovoril, »sovražim njen okus, pijem samo, da pozabim svojo bedo.« »Imela sem občutek, da sem izrabila vse svoje zmožnosti kot bolniška sestra in vendar mi tu nič ne pomaga. Vse, kar zmorem, je, da imam tega zoprnega človeka kratko malo rada. Ali bo opustil pijačo, mi je nazadnje vseeno; tudi on je dragocen, če ga zmorem rada imeti v tisti globini, v katero alkohol ne prodre, ga razumem, da se zdaj pijači ne more več odpovedati, da je tako ‘vse v redu’. Zdaj je moja edina dolžnost, da vidim

90

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 90

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

v njem ‘drugega človeka’, dobrega, da storim vse, kar je v moji moči in mu pomagam, da se bo počutil dobro.« Šele potem se je zopet kakor vnovič zavedela neposredne stvarnosti, da mu mora dati že zamujeno injekcijo in zamenjati smrdljivo umazano perilo. Toda kar se je medtem zgodilo, je bilo pomembnejše. »Čutila sem, da bo duša morda to zmaličeno telo kmalu zapustila, toda šla bo v večnost v zavesti, da je vsaj enkrat doživela, kaj se pravi biti sprejet in ljubljen.« Nehote je ob tem tiho vzkliknila: »Jezus, to morajo biti pač tvoja čustva za vse otroke sveta, ko se zapletemo v mrežo svojih omejenosti in zablodimo. Ti vidiš onstran vsega tega v bistvo našega bitja. Tako je, da doživimo brezpogojno ljubezen. Še niko­li je nisem doživela tako globoko; zamaknjena sem bila kakor v drugo razsežnost, ko sem smela biti deležna te enotnosti.« Ko so mu sestre menjavale posteljnino in perilo, se je prvič opravičeval za posebno delo, ki jim ga je povzročil.

D O B R OTA J E O B Č E S T V O Z V S E M I Že smo ugotovili, da je dobrota samoizžarevanje, da sama sebe razdaja, da ne ostaja sama. Zato moramo nadaljevati: dobrota ni nikoli zapuščena, nikoli osam­ ljena. Tisto govorjenje, da je dobrota sirota, razširjajo ljudje, ki prave dobrote v svojem srcu nikoli niso doživeli. Dobrota ni sirota, dobrota je božja, zato pa neskončno bogata. V tem, ko bogati druge, bogati obenem sama sebe. Lahko bi primerjali življenje duš z neizmernim oceanom, s katerim so vsi posamični valovi povezani. Še dalje! Kakor so tu valovi z neizmernim oceanom in med seboj povezani, čeprav se tega ne zavedajo, podobno velja za človeške duše: vsak izmed nas je povezan z vsemi ljudmi, neodvisno od tega, ali se te povezanosti zaveda ali ne. Naša pomanjkljiva zavest te povezanosti pa je vzrok, da se neštetokrat znajdemo v zapuščenosti in stiski.

91

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 91

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

To ima daljnosežne posledice. Če imamo v sebi notranji mir, se ta preliva tudi v srca drugih. Podobno velja za vsa naša dobra čustva: dobrote, ljubezni, medsebojne pomoči in zdravja. Naše telo je kakor filmski ekran: na njem se odbija (reflektira) vse, kar naš duh snuje; vsi njegovi »programi«, misli in želje, dobre in zlobne, miroljubne in napadalne, odsevajo iz njega. Zato sta zdravje in bolezen močno odvisna od izbire našega duha, bolj kakor od stanja telesa samega. Kako je z napadalnostjo, smo mimogrede že omenjali: ni stvar gonske biološke narave, ampak načrt duha, ki jo oblikuje in usmerja. Tu imamo še zgodbo o 40-letni ženski, ki je bila hudo bolna za rakom, imela je že metastaze, več kot štiri mesece že ni zatisnila oči od prehudih bolečin. Noben analgetik ni več zalegel. Tedaj jo je neki duhovnik vprašal: »Ali ste si pripravljeni vsaj za sekundo pridobiti notranji mir?« »Seveda, saj ga že leta in leta nimam.« On: »Biti morate pripravljeni vsako osebo v tej sobi z vso ljubeznijo radi imeti, ne da bi za to kaj pričakovali.« Prav tako je prosil vse navzoče, naj bi tudi osredinili vso svojo pozornost na njo, da bi jo vsaj za trenutek razvedrili. Še to je naročil: naj pozneje nihče ne sprašuje nikogar o izidu te zbranosti in njene naloge. To je naročil zato, ker z govorjenjem navadno zajezimo ljubezen, preprosto, ker si pač ne zaupamo. Ljubezen pa je stanje popolnosti, ki izključuje vsako nezaupanje. Dve uri pozneje (bilo je na sestanku), ko so se ravno mislili raziti, je Sara nenadno vstala, rekoč: »Ne morem več vzdržati. Vsem moram povedati, da je moje bolečine konec.« Od ganjeno­sti je šla od osebe do osebe in jih objemala. Sara je v tistem trenutku doživela to, da ni osamljena, da je povezana z vsemi; to pa v trenutku, ko je bila na tem, da bi izžarevala ljubezen na druge; obratno je veljalo za navzoče napro­ti njej. V tem trenutku je pozabila misliti na lasten Jaz in njegove bolečine. »V ljubezni ni nobenih bolečin.« Če nam gre za dobroto in ljubezen, ne samo za lajšanje bolečin, izginejo tudi bolečine same. Ljudje pač nismo bitja, ki bi bila ločena in osamljena in lahko ranljiva, zamerljiva, marveč

92

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 92

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

smo medsebojno povezani tako, da nobena oblika tolažbe, pomoči in zdravljenja ni zunaj našega obsega. Seveda nam je potrebna srčna dobrota, da to spremembo doživimo. Zgolj razumsko tega nikoli ne razumemo prav. Je pa docela praktično, da iščemo ljubezen kakor kakršnokoli zgolj posvetno rešitev; dobrota daje našim mislim in dejanjem notranji mir. Kajpada se nam najbrž ne bo v prvih petih minutah posrečilo priti do tako popolne ljubezni in dobrote do ljudi, da bi doživeli tak notranji mir in zdravje. Toda poskušati moramo. To velja za vsakega. Vsak dan si moramo postaviti za nalogo: misliti na to, kar nas v resnici osrečuje. Če se nam v začetku to posreči za eno ali dve sekundi, potem bomo počasi poskušali še nadaljevati več sekund, minut ali ur. Končno nam lahko preide to v enodnevno ali večdnevno življenjsko navado, da bomo živeli iz dobrote za dobroto in tako izžarevali mir, ki ga svet ne more dati. Poučna je tudi zgodba o očetu, ki je že leta bolehal za Parkinsonovo boleznijo; tresel se je in komaj hodil itn. Pri nekem kosilu v restavraciji je sedel tudi mož, ki je še huje trpel za Parkinsonom. Ker mu žena ni pomagala, da bi odšel od mize, je pristopil ta oče, da mu je pomagal, čeprav se je prav tako le s težavo premikal. In glej, čudo! Ko je to pomoč opravil, se je vzravnal in smeje stopil k njemu, češ zdaj se pa nisem nič tresel. To se pravi: ko je bil zbran v pomoči drugemu, se je sprostil simptomov last­ ne bolezni. Ko je dajal drugemu moč in zanesljivost hoje, jo je v resnici dobi­val tudi sam. Pri vsem tem pa je še doživljal trenutek sreče. Ko pa ni doživljal, da je še komu koristen, je doživljal samo svojo teles­no bedo. Prav tako pripoveduje o 13-letnemu dečku Pavlu, ki je imel tumor v možganih in v bolnišnici so vsi računali z njegovo bližnjo smrtjo. Toda potem se je zgodil »čudež«. Tako pa pripoveduje sam: sanjal sem ponoči in se z Bogom pogovarjal, da sem sit svojega nasprotovanja raku in bi še raje komu drugemu kaj pomagal; če mi Bog dovoli v ta namen še kaj časa, vendar le v skladu z božjo voljo. Bog da mu je odgovoril in mu dal res še nekaj časa. Naslednje jutro je Pavel vstal, začel redno jesti in hoditi, odpustili so ga iz bolnišnice; celo šolo je začel čez čas obiskovati.

93

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 93

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Zdravnik je na televiziji pred vsem občinstvom imel z njim pogovor, v katerem je bil Pavel za milijone ljudi »veličastni učitelj«: smisel našega življe­nja je v tem, da si medsebojno pomagamo in služimo. Nekaj mesecev pozneje je prišel Pavel s svojo materjo v Zavod za telesno prizadete otroke. Zjutraj je bil z drugimi vred pri pobožnosti, kjer so vsi doživljali še prav posebno božjo navzočnost. Imeli so navado, da so se med seboj držali. Pavel je pripomnil: »Jaz vse premorem, kadar vi drugi molite in molčite.« Še je rekel, da ga je jutranja pobožnost napolnila z močjo in da se že dolgo ni počutil tako dobro kakor tokrat. Pa še mu je Bog dal čas, da je delil dobroto. Ko so 10-letnemu dečku Toniju odrezali nogo zaradi kostnega raka, so poklicali Pavla, da ga je napol mrtvega obiskal in nastalo je med njima veliko prijateljstvo. Producent televizijskega programa je vse to snemal in pokazal milijonom gledalcev, kaj zmorejo mladi ljudje dobrega storiti sebi in drugim brez kakršnekoli pomoči odraslih. Pavel je tudi številnim drugim osebno pomagal ves čas svoje bolezni, dokler ni potekel rok, ki mu ga je Bog postavil na njego­vo lastno željo. Kaj vse stori ljubezen, kaj vse more človek z njo dobrega storiti, ne da bi široki svet zanjo vedel, tega, žal, ne beremo v velikih reklamah, pač pa včasih v tiho zapisanih dnevnikih bolniških sester. Višja medicinska sestra, ki smo jo že omenili, govori o 40-letnem učitelju, črncu, ki je trpel za možgansko krvavitvijo. Ko je bedela ob njem, pripravljena na vse, pride v bolniško sobo maj­hen baskovski duhovnik, se tiho in s sočutjem pozanima za bolni­kovo stanje, potem pa stegne obe roki visoko nad bolnika in moli; po nekaj minutah pa napravi nad njim velik križ v znamenje blagoslova in odide. Do solz je bila ganjena in se je spraševala, zakaj sta ji bila duša in srce tako prizadeta. Tu stari duhovnik blagoslavlja bolnika, moli zanj in ga blagoslavlja, ko niti ne ve, da je duhovnik ob njem. In to je njegovo delo v svetu. Opravlja ga z velikim dostojanstvom in usmiljenjem. Kolikokrat se nas spominjajo ljudje v ljubezni in molitvi, in mi tega sploh ne vemo. Ali niso ravno te tihe misli glavni prispevki k naši živ­

94

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 94

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

ljenjski moči? Ali nazadnje vendarle nimajo prav znanstveniki moderne fizike in biologije, ki pravijo, da smo vsi ljudje med seboj povezani v vzajemno energijo? In ali ni nazadnje tu znanost celo potrdilo vsega tega, kar nas je že od nekdaj učila naša vera v nauku o občestvu svetnikov, da smo vsi udje enega telesa v Kristusu in da vsi dobivamo od njega svojo življenjsko energijo po prispodobi: jaz sem trta, vi ste mladike. Sestra na koncu svojega dnevnika pripominja: delam dalje tam, kjer je majhni baskovski duhovnik nehal. Človek je ganjen in skromen ob misli, da moremo tiho vzajemno z medsebojno pomočjo stopati v življenje. Pravo darilo je vselej le dobrota našega srca. Premožna žena piše, kako je v cerkvi, ko je ob darovanju prišla košara do nje, »vprašala svetega Duha«, koliko naj vanjo vrže in dobila odgovor: »Vse!« Tega se je prestrašila, ker je pravkar prišla iz banke, kjer je dvignila veliko vsoto denarja. Toda glas ji je stalno ponavljal: »Vse.« Ko je premagala še zadnji odpor, si je oddahnila. Čudovit mir je prešinil njeno srce, ko je to storila. Bila je popolna predanost dobrote. In takole sklepa: »Lahko bi se v daljavo svetlobnih let pomikala cilju naproti, toda če bi se tudi nekaj metrov prej ustavila, bi bila vsa neskončno dolga pot zaman.« Modrost, ki se ji je ob tem odprla, pa je v stavku: vse dati, se pravi vse sprejeti. Čeprav na prvi pogled izmenjava ni bila na isti ravni: denar in notranji mir, vendar je bilo oboje na višji ravni. Šlo je za popolno predanost Svetemu Duhu; to je dar, ki ga zahteva, ne dolar; in tu je izmenjava na isti najvišji ravni. Naša dobrota pomeni združeva­nje z božjo dobroto.

D O B R OTA D E LU J E N A D A L J AV O Nadaljujemo kar z življenjem našega Pavla, ki ima tumor v možganih. Ko sta zdravnik in Pavlova sestra imela v Minnesoti pred številnim občestvom

95

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 95

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

predavanje, je zdravnik predlagal, da so vsi skupaj za trenutek umolknili in poslali Pavlu, ki je bil takrat v Connecticutu, »misli ljubezni«. Njegovi starši so pozneje poro­čali, da je Pavel v tistem trenutku, ko so oni zanj molili, doživel pravi tok energije. Vstal je in šel brez palice, čeprav tega že več mesecev ni več mogel. To je izkustven zgled, kako dobrota deluje tudi na daljavo. Ni samo vprašanje, ali je možno telesno delovanje na daljavo, mar­več tudi, kako je z duhovnim delovanjem na daljavo. Ob vsej radijski in televizijski tehniki moramo priznati, da je duhovno delovanje na daljavo še učinkovitejše; in za tiste, ki imajo v sebi prave oddajnike in sprejemnike, še celo bolj prepričevalno in res­nično osrečevalno. Ali ste že kdaj doživeli na sebi učinkovitost uslišane molitve in njeno nevidno moč, ki jo dobivate od drugih, ki za vas molijo? Če še niste česa podobnega doživeli, potem si ne morete laskati, da živite iz vere. Kdor ima svojo zavest odprto delovanju božje Dobrote, ki izhaja iz Duha samega, doživlja ponovno, da ga nevidno nosijo moči, ki ne izhajajo iz njega, da pa nekako presegajo njegovo vsakdanjost, da zanje nima nobenih zaslug; to so moči dobrote in ljubezni, ki jih drugi pošiljajo na človeka. Če se misli kdo ob tem samo posmehniti, naj raje namesto posmeha poskuša sam to energijo v sebi oživiti in doživeti, pa bo videl, da ga bo bolj osrečevala kot cinični posmeh. Začutil bo božjo dobroto in navzočnost obenem z močjo, ki je ne daje ta svet. Ni treba, da zaidemo v mistiko, dovolj je, da smo zavestno odprti delovanju vseh duhovnih sil, ki spremljajo naše življenje. Pa kako malo energije, prizadevanja je v ta namen potrebno; samo upora in ovir ji ne smemo postavljati. Biti odprt za božjo dobroto, to ustvarja v naši notranjosti takoj čudovit notranji mir, z mirom pa energijo, moč do življenja. Nekaj veličastnega in hkrati skrivnostnega je v tem, ko drug drugemu pošiljamo pozdrave ljubezni, ne, več, moč in pomoč medsebojne dobrote, s katero se med seboj povezujemo. Ali ni to na duhovni ravni milosti isto, kar v psihologiji na naravni ravni obravnavamo kot telepatijo, ki je

96

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 96

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

sicer ne znamo prav razložiti, ki pa je z izkustvenimi dejstvi toliko kot potrjena, da je ne more nihče brez posebne trme zanikati. Duhovni prenos misli in dobrote je svojevrstna komunikacija, ki je tudi moderna družba, ko gre v dobo komunikacijske revolucije, ne more zanemarjati ali celo prezirati. Nasprotno! Bolj ko se svet s svojo kulturo razvija v smeri »vsestranske« komunikacije, bolj mora hkrati upoštevati tudi posebno komunikacijo na ravni duhovnih prenosov, oddajnikov in sprejemnikov dobrote ljubez­ni. In še kako nam je to delovanje na daljavo potrebno ravno danes, ko se vsa človeška družba, z desne in leve, z Zahoda in Vzhoda, s Severa in Juga zvija v medsebojnem navzkrižju, sovraštvu in grozeči napadalnosti. Ta duhovna dejavnost na daljavo je čudovito lepa in zdravilna hkrati. Premalo se je zavedamo in premalo jo živimo. Življenje v njej in po njej bi bilo mnogo srečnejše kakor je za mnoge. Spominjam se, kako nam je pater Michael Hoffman, regens Canisi­ anuma v Innsbrucku, pripovedoval, da je njegova mati, ko se je podajal v Rim, vprašala, v katero smer naj se obrne vsak dan, da bi ga blagoslav­ ljala na daljavo. Pošiljati vsak dan blagoslov na daljavo vsem, ki to od nas pričakujejo in potrebujejo. A tudi obratno doživljamo, kako pri­haja blagodejni blagoslov, njegova moč in tolažba, od drugih na nas in nas tako rekoč nevidno dviga in nosi. In zopet se ponovi svarilo in navodilo: ne biti navezan na telo; telo ne pomeni meje naše biti. Naša bit in njen življenjski cilj gre daleč onstran telesnih danosti, njegovih sredstev in meja. Nevidni duhovni svet je svet našega življenja in njegovih ciljev. Čim bolj živimo sredi telesnega sveta duhovno življenje duha, tem laže premagujemo težo telesnega življenja in njegove bolečine. V življenju ni odločilno »imeti prav«, pač pa »biti dober«. Dobrota je posoda, v kateri sprejemajo ljudje resnico. Resnica brez dobrote je neužitna, je kakor destilirana voda, ki je prav zaradi »čistoče« neokusna. Vselej je nekdo, ki govori vsem ljudem, tudi nam; ne poznamo ga, a eno

97

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 97

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

vemo: govori nam njegova dobrota. Končno vsak človek, ki ga srečamo in vsak dogodek v našem življenju prispeva k naši sreči. Kaj pa zlo? Ali ni močnejše in nadvlada dobroto? Ne bojte se! Ne imejte strahu! Iz tega vprašanja govori strah; toda vedite, dobrota prežene strah; že apostol Pavel je zapisal to življenjsko resnico.

D O B R OTA D E L A Č U D E Ž E Ta misel sledi neposredno pravkar zapisanim. V duhovnem svetu živeti je prav zato tako osrečujoče, ker se tam zmeraj dogaja nekaj nevsakdanjega; je telesnim očem tako nenavadno, da ne morejo verjeti. Tu je tudi ozadje Jezusove zavrnitve bogatina, ki se je hotel po smrti vrniti nazaj na Zemljo, da bi svaril svoje brate, naj se pokorijo. Pa mu je odgovoril: »Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo in če tem ne verjamejo, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.« To okvirno misel moramo imeti pred očmi, preden gremo na dogajanja, ki jih odpira »tečaj o čudežih«. Predvsem moramo potemtakem reči, da »čudeži ne vsebujejo nobene težave«. Kaj to pomeni? Čudež lahko imenujemo tudi spremembo zaznavanja, da »spregledamo« in vidimo svet v drugačni luči kakor prej; da smo ga gledali prej skozi temne naočnike, zdaj pa skozi svetle; in na mah je za nas svet drugačen; kakor po »čudežu« se je za nas spremenil. Tako lahko vidimo v čudežih celo naravno dogajanje, drugač­no od nadnaravnih čudežev. Čeprav to naravno dogajanje ni telesno, marveč se dogaja v duševnem svetu našega zaznavanja in naše zavesti, vendar ga spremlja obenem tudi telesno dogajanje s telesnimi spremembami, tako da nam z njimi čudežnost dogaja­nja stopa kar vidno pred oči. Vsakdo more, in v tem je nauk, svoje zaznavanje sveta in ljudi tako spremeniti, da bo izžareval dobroto in ljubezen in tako »sprevidel« svet v pravi svetlobi.

98

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 98

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

Neka ženska v najboljših letih je bila »pravno« slepa in spremljal jo je nemški ovčar Saša. Lepega dne je vprašala zdravnika, ali je mogoče, da bi še kdaj zopet videla. On: »Vse je mogoče, nihče vas ne sili, da bi bili samo negativna statistika ljudi s fibroplazijo.« Tudi njej je dopovedoval, da duh nima nobenih meja in da duh vpliva na telo in ne telo na duha. Obenem jo je vpeljal v »tečaj o čudežih«. Glavno pri tem pa je, da odstrani iz sebe vse neugodne predstave, jezo, užaljenost, zagrenjenost in maščevalnost, ki jo vežejo na zgubljeno preteklost; to pa doživlja samo s svojimi telesnimi čuti. Polagoma je začela razumevati, da naše misli, ki jih gojimo, utegnejo spreminjati in določati tudi naše predstave. Začela je gojiti »pozitivne misli«. Imela je samo ta cilj, da bi dosegla mir v sebi in z Bogom in da bi znala odpuščati. Prisluškovala je notranjemu glasu in se v tem izpopolnjevala. Sčasoma je začela odpušča­ti Bogu in svetu svojo slepoto; prej se je stalno jezila nanj, da ji je vzel vid. Njena zagrenjenost je polagoma izginjala, obenem pa so – na njeno začudenje izginile tudi prejšnje bolečine, ki jih je čutila v vratu in glavi. Polagoma pa se je s tem spreminjala tudi »podoba«, ki jo je imela sama o sebi. Če se je prej imela vedno za slepo, se je zdaj zmeraj bolj počutila kot normalna. Sicer pa je bila docela nepripravljena za delno ozdravitev, ki je nastopila v marcu 1978. Njene oči so se toliko popravile, da je mogla podnevi brez težav hoditi; samo v temi še ni mogla dovolj zanes­ ljivo. Tudi njen zdravnik ji je dal spričevalo, da je bila odslej »podnevi sposobna videti«, in izjavil, da podobnega izboljšanja kot pri tej bolnici še ni ugotovil pri nikomur. Kajpada je njeno izboljšanje vida prineslo nov problem: njen Saša je postajal nepotreben. To pa pomeni za psa, vodnika slepih, pravo duševno travmo, ker se tak pes močno čustveno naveže na svojega varovanca. Vendar ga ni odpustila in sta še naprej družno sodelovala. Nadaljevala je s študijem in se je zlasti zanimala za celostno pojmovanje zdravja, ki more človeku pomagati bolje, kakor da skušamo obravnavati samo bolne organe. Oskrbovala je telefonsko številne slepe ljudi in mnogim pomagala iz telesne bolezni in duševne potrtosti.

99

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 99

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Minilo je še nekaj časa, ko je poklicala zdravnika rekoč: »Hotela bi te peljati s svojim avtom.« Ni prav razumel, kaj je hotela s tem povedati. Ona pa njemu: »Dobila sem vozniško dovoljenje in veljam uradno za vidno podnevi in ponoči.« Zdravnik je pozneje zagotavljal, da je bila ta vožnja najsreč­nejša vožnja z avtom, saj ga je kar do solz ganila. Sam pa še takole sklene: če vidim njeno dobroto, ki je brezpogojna, se zavedam, da vidi tudi ona svetlobo v meni; to pa mi pomaga, da zmorem zapustiti temna čustva, ki me spomi­njajo na moje slabotno bitje. Jezusovemu izreku daje novo potrdilo, ki bi se glasilo: »Prišel sem na svet, da bi tisti videli (spregledali), ki so duhovno slepi, in tem, ki si domišljajo, da vidijo, dopovedal, da so slepi.« Dobrota dela čudeže. Po več poteh. Dobrota nas uči, da tudi rojstvo in smrt gledamo z drugačnimi očmi; ne samo živ­ljenje, marveč tudi njegov začetek in konec. Tak zgled predočuje zdravnik v družini Marije, ki je imela sina, zbolela za rakom in njena ljubezen je dosegla nešteto lju­di. K njemu so jo poslali, ko je imela trideset let. Takrat je imel sinček komaj poldrugo leto. Mož jo je imel zelo rad. Celih osem let sta čakala na prvorojenca, toda že v sedmem mesecu nosečnosti si je morala dati amputirati prsi, imela je raka. Sinček je bil tako srčkan, da so ga imenovali kar »Jezušček«. Ko je bil šest mesecev star, je bolezen udarila materi že v kosti. Dajali so ji kemoterapijo, zgubila je lase, imela je hude bolečine. Začeli so se hudi časi. Takrat pa je prišla v oskrbo k zdravniku, ki pa je v njej takoj zaslutil svetlobo, ki jo je izžarevala. Dobivala sta se dva­krat na teden. Ko se je bolezen še poslabšala, sta se videvala že vsak dan. Zvedel je, da se je v mladih letih oddaljila od Boga in je zato zdaj imela hude boje z njim zaradi krivice, ki se ji godi – da je zbolela. To je – vsi vemo – pogosta pritožba zoper Boga. Toda prav v tem stanju sta si postala zaupna sopotnika in vzajemna psihoterapevta, ko sta drug drugemu pripovedovala o osebnih problemih, ki sta jih imela in preho­dila. Pozneje sta že veliko časa prebila v skupni molitvi. Postajala sta priči

100

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 100

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

božje svetlobe v bližnjem tudi takrat, ko jima je bilo to težko prepričljivo videti v samem sebi. Številni sodelavci z znanimi imeni so začeli z njima sodelovati in obiskovati Marijo v njeni bolezni; vse v skupnem terapevtskem programu »od človeka do človeka«. Vsaka sodelavka je zatrjeva­la, da je pri tem več prejemala kakor dajala in da pravzaprav ne zna povedati, kaj se je v njeni navzočnosti dogajalo; toda on sam je vedel, da so vsi doživljali božji mir. Marija je pomagala tudi pri telefonskih pogovorih. Izžarevala je pogum, upanje in dobroto ter s tem mnogim pomagala, da so spreminjali svoj pogled na svet in premagovali, pozabljali na bolečine telesa. Nekaj je bilo v njenem glasu, kar je vsakega poslušalca napolnjevalo z notranjim mirom. Medtem je prišla v ta krog neka gospa, ki je zbolela za tumorjem v možganih. Zdravnik ji je svetoval, naj se obrne na gospo Marijo. Ko se je vrnila z letalom, je rekla, da bi pravzaprav ne potrebovala nobenega letala, ker da je kar plavala v oblakih. Tako jo je prevzel obisk pri gospe Mariji. Pod njenim vplivom je začela tudi sama po telefonu ljudem izkazovati usluge. Tako močno jo je pritegnila dobrota, ki jo je izžarevala Marija. Več takih čudežev se navezuje na Marijino ime in njeno življenje. Ko so zdravniki klicali po »telefonu v sili«, je ležala v globokem spanju (po močni dozi morfija). Toda telefon jo je zbudil in namesto njega je hotela sama govoriti z bolnikom. Šlo je za moža, ki je imel pljučnega raka in je prosil za pomoč v hudih bolečinah. Ko je opravila ta pogovor dobrote, je njen obraz žarel od svežosti, kakor da je popolnoma zdrava. V bolnišnici je dobila v sobi za sotrpinko bolnico, ki je bila že tik pred smrtjo. Marija je bila zanjo, so pripovedovali njeni sorodniki, pravi »angel varuh«, ki ji je pomagal, da je premagovala strah in obup. Bolj ko kdo drug je umevala, da se človek ne sme identificirati s telesom, marveč mora verjeti v duhovno stvarnost kot svoje pravo bistvo. Zavedala se je, kako pomembno je živeti v sedanjo­sti, ne v preteklosti. Doživljala je notranji mir in ga izžarevala tudi na druge. Kolikor ga je dajala, toliko ga je obenem sama doživlja­la. Bila je utelešeno načelo: dajati pomeni prejemati.

101

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 101

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Oba sta doživljala na sebi, da za najpomembnejše stvari ni potrebno besed. Najsrečnejši trenutki, ki sta jih skupaj preživela, so bili v molku in molitvi, ko sta se zavedala božje navzočnosti in neskončnosti njenega miru in ljubezni. Bolj ko je rasla v zaupanju v Boga, bolj je izžarevala mir, bolj so njeni sorodniki zgubljali strah. Nekega večera so zdravnika pozno poklicali s sporočilom, da leži Marija v komi. Prišel je takoj, zavedajoč se, da je zdaj dolžan njenim sorodnikom posredovati mir, da bodo videli njeno svetlo­bo in se ne bodo identificirali z njenim telesom. Teden po njeni smrti so skupno s sorodniki njej v spomin obhajali »praznik življenja«. Ena izmed sodelavk je zatrjevala: »Kadarkoli sem šla v kakšni težavi k Mariji, vselej je razodevala pomenljiv dar, vse nepomembno odstraniti; in če sem potem pogledala v jedro problema, ga ni bilo več.« Marija je proti koncu ponovno zgubila vse lase in bila že hudo zabuhla v obraz. Ko jo je hčerka prvič takšno videla, sem jo vprašal, kakšen vtis je dobila, in je rekla: »Ona je najlepša žena, ki sem jo kdaj videla.« To poudarjamo tu, da ponovno vidimo, kako poveličano trpljenje daje človeku celo telesno lepoto. Čeprav je zgolj telo samo takrat že vse prej ko lepo; Duh je, ki izžareva dobroto in z njo lepoto. Vsi so jo občudovali zaradi dobrote in njenega notranjega miru, ki ga je izžarevala. Neka druga gospa je rekla, da se ji je zdelo, kakor da govori z Bogom, ko je bila prvič pri njej na pogovoru; pravo transformacijo, preobrazbo je doživela ob njej in z njo tudi njeni starši, ki so bili navzoči. Zopet druga priča, bolni Jani, ugotavlja: »Pri Mariji sem se naučil, da ima vsaka stvar svoj smisel, čeprav ga morda mi ne razumemo. Da je vse prav; kadar mi je bilo hudo, sem jo poklical in vselej mi je umela tako odgovoriti, da je »svet v redu« in da stvari, ki so naju prizadele, za naju niso tragične. Pa mu je znala tudi sama odgovarjati, da mu je bilo v vzpodbudo: »Jani, ti si moj učitelj, od tebe se veliko naučim.« Sklenemo: vsi smo učenci, ki se vsak dan veliko naučimo od drugih, videti celo čudeže tam, kjer drugi iz obupa vržejo svoje telo v smrt.

102

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 102

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

To je tečaj o čudežih, ki jih dela dobrota z ljubeznijo, ko vzklikamo: dobro je biti človek.

D O B R OTA O Z D R AV L J A Marijin zgled je pojem ozdravljanja z dobroto. Zavedala se je, da mora biti človek, dokler diha, na Zemlji pretok božjega blagoslova iz srca v srce in ustvarjati središče v dobroti ter tako služiti vsem. Zavedala se je, da je smrt samo privid, da je življenje večno. Vedela je, da telo duha ne omejuje in da življenje ni identično s telesom. Vse to zanjo ni bila samo vera, marveč obenem globo­ko prepričanje. Iz »tečaja o čudežih« se je navzela zlasti dveh temeljnih stališč: prebudi se in ne misli na smrt, potem se bo božji mir naselil v tvoji notranjosti; zato bom danes – ne šele jutri – delal vse s Kristusovega vidika in nikogar obsojal, marveč bom raje vsem stvarem naklanjal »čudež dobrote«. Zmeraj bolj prihajam do prepričanja, da v tem materialnem svetu ni nič pomembnejšega kakor božja ljubezen v naših srcih. Naša edina naloga je to ljubezen, se pravi dobroto, sproščati in jo podeljevati ljudem. Zavedajmo se, da so naše prave misli samo tiste, ki prihajajo od Boga. To so misli dobrote in miru. Vse druge misli, ki izvirajo iz nas, lahko prav tako odstranimo; kar smo sami ustvarili, lahko tudi sami uničimo. Ni potreben noben notranji boj, samo spozna­nje, da smo rajši srečni, kakor da »bi imeli prav«. Naše »sodbe« in obsojanja so tiste misli, ki nas zapeljujejo v vero, kakor da je vse, kar nam telo in zemlja narekuje, odločilno za življenje. In vendar te misli in sodbe nam ustvarjajo svet, v katerem smo prisiljeni umreti s telesom vred, svet nevarnosti in napadov, zapuščenosti in obupa, strahu in bivanjske grozavosti, ker nas ločujejo od pravira življenja in prave realnosti, od Boga. Vsakdo mora imeti svojega notranjega zdravnika, to je glas dobrote.

103

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 103

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Odločilno pri tem je spoznanje, da na prvi črti ne gre za spreminjanje bolnih teles v zdrava, marveč za spremenjenje našega mišljenja, da razširimo svoje predstave onstran telesa in spremenimo svoj odnos do smrti in življenja. Tako se bomo otresli tudi strahu pred smrtjo in bivanjske grozavosti, ki je tako značilna za sodobno družbo. Težko pridemo do notranjega miru. To je vloga našega notranjega zdravnika. Kakor vidimo, gre predvsem za duhovno, ne telesno zdravje. Gre za to, da duša ni bolna; ko ozdravimo dušo, je tudi telo takoj v boljšem stanju, laže prenesemo njegove tegobe. Čudeži se potemtakem dogajajo, ali vsaj naj bi se dogajali, na duhovnem področju, ne toliko na telesnem. Ker govorimo o tečaju o čudežih, imamo torej pred očmi predvsem duhovni svet. Tega je treba urediti in ozdraviti, potem se ureja tudi telo in njegovo območje. Tu velja: zdravje je notranji mir. Če imamo za cilj spremembo telesa, že pozabljamo, da je glavni cilj vendarle notranji mir, ki ga zaman iščemo v kateremkoli delu telesa. Končno gre torej pri vprašanju zdravljenja in zdravnika vendarle za naš odnos do smrti. Smrti ne moremo odpraviti z nobenim zdravnikom in nobenim zdravilom. Moremo jo kvečjemu odrivati. Gre torej za to, da se tako zdravimo, sebe in druge, da se smrti ne bojimo več, da jo gledamo s spremenjenimi očmi. Ko je bil 11-letni Gregec v Zavodu za telesno prizadete in neozdravljive otroke tik pred smrtjo, so ga preskušali in vprašali: »Kaj misliš, kakšno bo tvoje umiranje?« Odgovoril je: »Mislim, ko umrjemo, vržemo svoje telo tako rekoč proč, saj tako nikoli ni bilo prav resnično. Potem si v nebesih, združen z vsemi dušami. Večkrat pa se potem vračaš na Zemljo in si za koga angel varuh. To bi si jaz zelo želel.« Tu se zopet nehote srečamo s telesom in večnim življenjem. Navadno govorimo o neumrljivem duhu in njegovem večnem življenju. Toda kristjani verujejo tudi v »vstajenje mesa«, bolje, vstajenje mrtvih. Kristus je vstal od mrtvih; v njegovi moči bomo tudi mi sami. In apostol Pavel to podkrepi: če pa Kristus ni vstal, potem je prazna naša

104

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 104

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

vera in prazno oznanjevanje. Naj nas ta vera ne dela malovernih in dvomečih, kakor je bil Tomaž. Premislimo samo, da je prepričanje o »reinkarnaciji«, se pravi zopetni združitvi duha s telesom, živo malone v vseh animističnih vzhodnoazijskih verstvih ter pri starogrških (jonskih) filozofih, torej izraz vesolj­nega človeštva iz pradavnine do danes. Ali naj bo torej to zmota, kar je izraz vesoljne človeške narave glede odločilnih spoznanj o dokončnem smislu človeškega obstoja in življenja? Saj bi se to reklo, da »narava laže«. To pa ne drži: narava ne laže, ne more biti v svojem bistvu zlagana; laže lahko samo duh po svobodni odločitvi proti naravi sami, se pravi proti njeni resnici. Odločilno pri tem je samo to, kako si zopetno združitev duha in telesa predstavljamo. Da ne gre za »potovanje duš« iz enega živega telesa (tudi živalskega), kakor nekateri menijo, tega ven­dar ni treba posebej dokazovati. Prav tako bi bilo smešno misli­ti, da bo ob vstajenju mrtvih šel duh nazaj pobirat molekule telesa, ki jih je ob smrti zapustil. Saj bi se po tolikih tisočletjih utegnilo zgoditi, da bi se dva ali več oseb trgalo za iste koščke telesa. Ne! Vstajenje od mrtvih pomeni poveličano telo, kakršno je imel tudi Kris­ tus ob vstajenju. To pa nikakor ni več identično s prejšnjim umrljivim telesom. Poveličano telo, kakor smo videli ob Kristusu, ni več podvrženo sedanjim fizikalnim zakonom težno­sti, neprodirnosti, razpadljivosti, razsežnosti, prostorski omeje­nosti itn. To se pravi, da ima zakonitost bivanja in obliko kakor duh sam. Tako pa vstajenje mrtvih za neumrljivega duha navse­zadnje ni nikakršen bitni in bivanjski skok »nazaj« v prejšnje stanje, marveč je samo bitno dopolnilo osebnega bivanja člove­ka, ki je pač telesno duhovno bitje v razliki od Boga, ki je umsko in popolno duhovno bitje. Zato si tudi Boga kot »osebo« le vse preveč predstavljamo po človeški podobi, ki je obenem telesna. V Bogu vsa telesnost absolutno odpade. Zato pa tudi večno blaženstvo človeka, ki naj bi bilo »blaženo zrenje« ali gledanje božjega obličja, pomeni samo prispodobo, analogijo po tukajšnjem zemeljskem gledanju. To blaženo gledanje bo po vstajenju mrtvih sicer res možno, toda ker bomo gledali le s poveličanimi očmi,

105

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 105

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

bo vse to dobesed­no »docela drugačno«, totaliter aliter, začasno, za nas pa kar nepredstavljivo; kakor pravi apostol Pavel (i Kor 2,9): »Kar oko ni videlo in kar uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, to je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo.« Zopet drug deček, 14 let star, je malo pred smrtjo, bolan za sarkomom, podal na magnetofonski posnetek zanimiv pogovor; ko je med drugim dejal: »Vsi pridemo že na svet z določenimi nalogami, ki naj jih izpolnimo. Dolžina časa pri tem ni odločilna, eni imajo krajšega, drugi daljšega; dolžina mojega je kratka, vendar dokler diham, jo še moram izpolnjevati.« Te izpovedi so kar ganljivo lepe in celo prepričevalne, če pomislimo, da so jih dajali dečki osnovnošolske starosti. Koliko življenjske modrosti govori iz teh dečkov; v kako kratkem času življenja so si je nabrali, ko si je mnogi niti v zelo dolgem življenju do pozne starosti ne umejo nabrati. Dokler je naše telo pri življenju, je naša dolžnost, da ga uporabljamo kot orodje za dobra dela; le tako lahko doživimo resnič­nost: dobro je biti človek. Ker je otroška duša nepokvarjena, še »nepopisana tabla«, zato umejo bolj kot odrasli, kako dobrota izžareva brez besed in brez zunanjih dejanj, ki jih njihovo telo še sploh ni zmožno opravljati. Samo to gane naše bližnje, kar opravljamo s srcem; z dobro voljo, od srca do srca. Tu seve ni nobenega pravega pravila, kako naj mislimo na človeka, ki mu dobro hočemo. Šele med boleznijo svojega otroka pridejo starši večkrat do spoznanja, da je njihov otrok več kakor golo telo; in zato vedo, da se njihov odnos do njega ne bo končal s smrtjo. To ni samo predstava niti samo »pobožna želja«, to je resničnost; o njej so starši prepričani na podlagi življenjskega izkustva. Ko otrok umre, njihova čustva niso samo znosna, marveč celo umirjena v zavesti, da bodo odslej z njim združeni po ljubezni, ki nikoli ne mine. Mladi, 8-letni Bojan je umrl za kostnim rakom. Malo pred njegovo smrtjo je zdravnik obiskal družino in vprašal malo 6­-letno Loro, naj mu pokaže, kar pravkar riše. Pokazala mu je Bojana s krili ob straneh, kako plava v nebo. Pristavila je: »Če si v nebesih, nimaš več nobene bolezni

106

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 106

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

in nobene bolečine. Ti si samo srečen in poln ljubezni, ker se ves čas pogovarjaš z Bogom.« Bojanova družina pa ni bila religiozna. Zato je zdravnik sklenil s svojimi sodelavci narediti za Bojana v družini posebno žalno slovesnost. Začel je z nagovorom, v katerem je pripovedoval o Lorini sliki Bojana in dodatni razlagi, ter o vsem, kar je njegova družina dobrega storila. Ob koncu je dobil vsak udeleženec zračni balonček. Bojan jih je imel rad. Hkrati pa so spustili kvišku sto balončkov z osebnimi poslanstvi dobrote in ljubezni Bojanu in vesoljstvu. Dobili so vtis, kakor da so se vsi balončki strnili v mavrico in tako odšli v nebesa. To so seveda simboli, a preprič­ljivi in ganljivi. Starši, ki so bili navzoči, so pripovedovali, da so se bali vzeti s seboj otroke na žalno slovesnost, potem pa so doživeli namesto žalosti samo srečo in notranji mir. Dobrota ozdravlja; je notranji zdravnik, daje notranji mir, ozdravlja bolne duše, osrečuje. Pomanjkanje dobrote pa prav tako lahko pelje do bolezni in stori nasprotno: postane nasprotnik zdravja. Potrdil za to nam življenje ponuja dovolj. Gre za zakonski par, ki je dolgo živel v zdravju in »sreči«. Toda, ko je bila žena že čez 50 let stara, je zbolela za rakom na možganih; bila je operirana in še kemoterapijo so ji dajali; vendar je bilo vse zaman, bila je »obsojena na smrt«. Toda ob tem se razvije zgodba. Nekega dne vpraša vrtnar moža, ali naj izruva vrtnico, ki ne kaže več pravih znakov življe­nja in posadi mlado zeleniko. Ko si jo je ogledal, je ugotovil, da je imel že pred dvajsetimi leti enega najlepših vrtov v mestu, da pa si v vsem tem času ni »vzel časa«, da bi ga »užival«. »Ne izruvajte je, saj še živi in jaz jo bom negoval.« Tak je bil njegov odgovor vrtnarju. Po več tednih mu je pognal lep cvet, ki ga je prinesel bolni ženi »Roži«. Sprijaznil se je z ženino boleznijo, obenem pa spoznal, kako narobe je ravnal. Tako je bil zaposlen s svojim podjetjem, da bi si pridobil čim več denarja za prihodnost, da je pozabil živeti v sedanjosti.

107

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 107

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Po tem dogodku je zdravnik obiskal ženo in jo vprašal, kaj vse se ji je v življenju pripetilo, da je zbolela za rakom. Rekla mu je, da je ves čas živela z možem in otroki v slogi in srečno. Na mah pa je izbruhnila v solze. Ko je njen mož začel s podjetjem, je bil njegov partner tudi njen brat. Čez leto dni pa se je osamosvojil in brata izplačal. Toda brat se je čutil krivično oškodovanega in odtlej ni več spregovoril ne z možem ne z njo. To jo je ves čas na tihem bolelo, čeprav je bila z možem lojalno na njegovi strani. Ni pa o tem z možem nikoli besede spregovorila. Zdravnik ji je svetoval, da bi bilo dobro, če bi to stvar »razčistila«, če hoče še kdaj biti srečna. Ko je možu vse to povedala, je takoj poklical svojega svaka, njenega brata, in sta se spravila. Odslej je njuna sreča prav zacvetela. Rak, ki se je skozi dvajset let tihe bolečine zagrizel vanjo, je bil posledica zavrte (blokirane) dobrote.

D O B R OTA V S E O P R AV I Č I S tem smo trčili v jedro vse dobrote. Ljubezen vse opraviči, pravi apostol Pavel. In nasprotno: dokler ljubezen vsega ne opraviči, hira organizem in vsa osebnost; smo samo kakor zveneče cimbale, prazen zvok, »nismo nič«. Tu se navadno zaustavi. Za tem človek zboli. To neodpuščanje je rak ne le za posameznika, marveč za celotno človeško družbo. Koliko je v vsem tem samoprevare! Dajemo miloščino, napolnjujemo puščico pri darovanju, v srcu pa še naprej gojimo užaljenost, ne odpustimo, ali vsaj ne pozabimo krivice, smo morebiti celo maščevalni; povrhu vsega pa se še kopljemo v samovšečnem čustvu, kako smo radodarni, kako izkazujemo miloščino in smo malone neskončno dobri. Pravo dobroto v srcu imamo le, če smo zmožni gojiti le dobre misli in dobra čustva, brez sence zamerljivosti, užaljenosti, zagrenjenosti, oprav­ ljivosti, kaj šele maščevalnosti do drugih ljudi, do bližnjega in daljnega, do vesoljnega človeštva. Kdaj in kje in kdo ima take čiste misli in čista čustva? In le če so naša

108

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 108

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

čustva z mislimi vred tako čista, smemo reči, da smo resnič­no dobri; le potem lahko dobrota dela celo čudeže in izžareva zdravilno moč. Ker je tako čistih src in čistih misli zelo malo, zato je tudi enako malo čudežev in toliko bolnih teles. Kakor telesni rak tiho, zahrbtno razjeda naše telo in se zajeda vanj, ne da bi za to prav vedeli, ter se ob njem do zadnjega usodnega stanja kar dobro počutimo; podobno velja za naše nečiste misli in želje zamerljivosti, opravljivosti in obrekljivosti, s tiho škodoželjnostjo in morebiti kar maščevalnostjo, ki se tiho zažirajo v našo osebnost, ne da bi se tega prav zavedali; in se še zmeraj imamo za »dobre« in dobrohotne, ne da bi vedeli, da nas prav te nečiste misli in čustva zoper dobroto delajo tudi telesno bolne. Čustva zoper dobroto spodjedajo človekovo duhovno in teles­no zdravje, so rak osebnosti. Tu smo z našo nravno vzgojo šli docela enostransko in zato napačno pot. Zmeraj smo govorili o nečistih mislih in željah in svarili pred njimi, pri tem pa mislili samo na šesto in deveto božjo zapoved, torej na greh spolnosti; nismo pa pomislili, da so še hujši grehi, še bolj nečiste misli in želje tiste, ki so zoper edino in največjo zapoved nove zaveze, zoper ljubezen in njeno dobroto. Tu je lahko človek kar usodno nečist in celo neozdravljivo bolan, kakor da je zbolel za rakom, ki se je zagrizel vanj. V tem grešijo in nimajo čistih misli in čustev tisti dobri ljudje, ki se nenehno pritožujejo, da za svoja dobra dela ne žanjejo nobene hvaležnosti. Pritoževanje nad nehvaležnostjo sveta je tudi posebno nečistovanje, pravzaprav svojevrstno okuženje osebne dobrote: s hvaležnostjo namreč skuša njihova levica jemati nazaj, kar desnica velikodušno daje. Prava dobrota pa je v tem, da levica ne ve za to, kaj daje desnica. Tu smo vsi prizadeti, eni bolj, drugi manj. Res je sicer, da je hvaležnost dolžnost in krepost človeka, ki je prejel ali prejema od drugih dobrote. Enako pa je res, da ta »drugi« ne sme pričakovati, kaj šele zahtevati kakrš­ nokoli hvaležnost. Kakor hitro jo sprejemam, že se uresničuje v malem, kar Jezus v govoru na gori poudarja: resnično prejeli so svoje plačilo.

109

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 109

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Hvaležnost je plačilo za dobra dela, toda na hvaležnost se ne smemo zanašati. Poznamo dobre in ljubeznive ljudi, sama prijaznost jih je; so pa obenem zelo občutljivi za hvaležnost in se mučeniško pritožujejo, če za svoja dobra dela ne žanjejo hvaležnosti. In če jih opozorimo, da se to pravi z levico jemati, kar z desnico dajejo, vam ugovarjajo, češ saj je hvaležnost krepost in ljudje so dolžni biti hvaležni. Tu jim mirno odgovarjamo: glejte na svoje dolžnosti, ne na dolžnosti drugih, ki jih ne izpolnjujejo, pa boste našli mir svojega srca. Že omenjeni zdravnik prinaša zgled moža, ki je imel 12-letnega sina, bolnega za tumorjem v možganih. Zgodilo pa se mu je, da je izgubil službo ravno v dneh najhujše sinove bolezenske krize. Kakšna trdosrčnost, ko so vendarle vedeli, kako je sin bolan, in da ga bo to še toliko bolj prizadelo. »In pomislite, na zaslišanje sem moral k mlajšemu, manj kvalificiranemu uradniku. Kakšno ponižanje«, tako se je pritoževal pred zdravnikom. Ta pa mu je svetoval po svojem znanem receptu iz »tečaja o čudežih«, naj ne gleda v svojih sogovornikih svojih nasprotnikov, naj jim ničesar ne očita, zlasti ne zlobnih nagibov, naj vidi v njih prav tako zaskrbljene ljudi in skuša v svoji notranjosti ohranjati mir, ki ga bo prenašal celo nanje. Naj ima v pogovoru en sam cilj: ne doseči zopetno nastavitev, marveč ohranjati čustveni mir in izkazovati sogovorniku dobroto (ljubezen) z obzirnostjo. Ko se je vrnil, je izjavil, da se še nikoli ni tako dobro počutil kakor po tem pogovoru. »Ne vem«, je rekel, »kaj so drugi o meni mislili, zase vem, da sem bil popolnoma miren.« In kaj se je sploh zgodilo? Dobil je povrhu vsega še boljšo službo, ko tega takrat še pričakoval ni. Toda to ni najbolj pomembno. Odločilna je zdravilna moč odpuščanja, ki se ne da primerjati z nobeno drugo vrednoto. Odpuščanje je jedro notranjega zdravljenja, hkrati pa tudi ena najtežjih stvari. Vemo že, kako lahko »odpuščanje« zamenjamo s pretiranim ponosom, če hočete ošabnostjo, ko se kdo postavlja v vzvišeno pozo večvrednosti in žaljivca prezira. Tako z nasprotnim negativnim čustvom žalitev nado-

110

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 110

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

mesti, kompenzira, ne da bi odpuščal. Užaljenost, jeza, škodoželjnost ali celo maščevalnost, vsa ta grda čustva kljub temu v človeku ostanejo in ga še naprej grizejo, se zajedajo v njegovo dušo in telo in so slej ko prej rakasta obolenja njegove osebnosti. K odpuščanju sodi, da spregledamo. Kaj moramo spregledati? Spregledati moramo, da ni nobenega pravega vzroka za obsoja­nje. Da pa pridemo do tega spregleda, moramo najti nov razlog in nov nagib (motiv) za nedolžnost našega dozdevnega »nasprotni­ka«. Kajpada njihovega obnašanja ne bomo spremenili. Spreme­nimo lahko samo sebe, se pravi svoje ocenjevanje njegovega obnašanja. To pa je seveda najtežje. Spremeniti samega sebe, svoje vrednotenje drugih, se pravi že zopet biti sredi tečaja o čudežih. Živeti docela dobrohotno, živeti v čistih mislih, ne da bi koga obsojali, tako da je vselej vse opravičeno, to se pravi res živeti v čudežih, ki se godijo v nas samih; živeti v čudežih pa je res človeku dobro biti. Zdaj pa smo prispeli zopet nazaj do Pavlovega pisma Korinčanom, kjer ponovi, da ljubezen vse opravičuje. Ne pravi »vse odpusti«; to bi bilo že premalo. To namreč že predpostavlja zamero na moji strani, na drugi pa krivdo, zadolžitev. Le kjer je dolg, tam je možen (možna) tudi odpust(itev). Če pa nikogar nisem zadolžil, mu tudi nimam kaj odpuš­ čati. Kajpada zadolžitve ni, kjer ni krivde, greha. To se pravi, le če v drugem ne vidim »greha«, krivde, ne morem govoriti o dolgu in s tem o možni odpustitvi. Apostol Pavel torej ljubezen pravilno razlaga kot izpolnitev postave: kot popolnost, ki je odsev božje popolnosti in zato nikoli ne mine. Ljubezen vse opraviči, tudi greh in krivdo; zato ne vidi nikjer dolga in nima kaj odpustiti. Ali vidite, da je to prav božje stališče in ne več človeško?! In samo v doživljanju takega božjega stališča lahko človek res doživlja »najvišji trenutek«, ki bi ga hotel zadržati, da nikoli ne mine; saj je to trenutek prave sreče, ko človek z doživetim prepričanjem ponavlja: dobro je biti človek.

111

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 111

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

D O B R OTA N E P O Z N A S T R A H U Ni sreče brez miru. In obratno: sreča prinaša mir. Mišljen je seveda notranji mir. Danes je to poglavje še posebej izzivalno, saj sodobni ljudje le vse preveč žive v bivanjski grozavosti ali tesnobi. Nekdaj tega niso poznali. Še besede zanjo nismo imeli. Ni odločilno, da jo je skoval in razgrnil pred družbo S. Freud; in od tega bo tudi kmalu že sto let. Rekli bi, da je dvajseto stoletje intoniral, uglasil s to boleznijo, kakor da je zaznamovano z njo. Bivanjska tesnoba je srčika notranjega nemira. Kaj vse vsebuje? Navadno rečejo, da je to strah brez predmeta. Dokler poznamo predmet, katerega se bojimo, imamo strah, ki je milejši, se da odpraviti; je vsakdanje, zato pa minljivo dogajanje, nekako na površju našega doživljanja. Kakor hitro pa predmet strahu odpravimo, izgine tudi strah. Tako nam je strah »znan« in ima toliko različic, kolikor je različnih predmetov strahu. Strah pred hudo zverino, sem sodi že strah pred psom, strah pred gromom in bliskom, strah pred roparjem in zločincem, ki kroži po okolici in ga varnostne straže še niso ujele; strah imamo tudi pred boleznijo in prometno ali delovno nezgodo. Toda tu utegne strah že prehajati v bivanjsko grozavost, ko se človek že vsega boji; boji se nevarnosti, ki je še ne pozna, ki je še odsotna in sploh ne ve, ali bo kdaj res nastopila in človeka ogrozila, prizadela, oškodovala, ranila in spravila v nesrečo. Prav tu se že začenja grozavost: strah pred vsem in vsakim, pred neznanim in odsotnim, strah pred življenjem samim. Bivanjska tesnoba, to je moderni človek, ki bi hotel biti zavarovan pred vsako nesrečo in vsakim zlom, ki se ne čuti nikjer varnega, ki je zgubil zanesljive tečaje in oprijeme svojega obstoja. To je moderno življenje, ki je zdrknilo z bitnih tečajev in se čuti vedno ogroženo, čeprav ne zna s prstom pokazati na nobenega konkretnega sovražnika svojega obstoja. To je bivanjska grozavost, ki tira človeka v zatočišče zavarovalnic. Zavaruje se za vse in zoper vse, zoper znane in neznane nevarnosti, navzoče in nenavzoče, resnične in umišljene, zavaruje se za življenje in tudi za smrt. Tako preide že v prave paradokse. Kak smisel ima, da se zavaruje 112

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 112

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

za »po smrti«, kar je že zgolj besedna spaka? Da bo dobil po smrti povrnjeno odškodnino za smrtno nezgodo? Kako naj jo koristi? Boste rekli: ne on sam, njegovi dediči; toda »dediči« sami so tako že ves čas njegovi vidni nasprotniki, ki mu vzbujajo strah. Saj mu bodo prav ti »požrli« vse, kar je sam v življenju »ustvaril«; v tistem »vse« pa vidi tudi samega sebe. Zato je malo manjša grozavost v človeku, ki sploh nima dedičev; in vendar tudi takega poznam, da se je dal zavarovati »za po smrti« in s tem ovenčal nesmisel svoje bivanjske grozavosti. Odkod ta stopnjevana bivanjska grozavost, ko je nekdaj niso poznali v taki strašilni podobi, da bi ji dali celo posebno ime? Odgovor je jasen in tem bolj prepričljiv, čim bolj je presenetljiv. Vzrok bivanjske tesnobe je v pomanjkanju dobrote. Čim manj dobrote je v človeku in njegovi družbi, tem več je v njej bivanjske negotovosti in grozavosti. Tudi zavarovalnice so samo nadomest­ki ali surogati za dobroto, ki jo ljudje pogrešajo. Čim bolj izginja dobrota iz človeških src, tem bolj se seli v gospodarska podjetja zavarovalnic. Čim bolj pešata v ljudeh ljubezen in dobrota, tem bolj se skušajo zavarovati z denarjem in njegovo močjo. Čim bolj pogrešajo toplino medsebojne ljubezni, ki naj bi jih obdajala in zavarovala, tem bolj se obdajajo s plaščem zavarovalnic in njihovega denarja. Čim bolj izginja žlahtnost in kakovost ljubezni, tembolj se rešujejo s kolikostjo premoženja. Čim manj človek je, kar naj bi bil, tem več hoče imeti, da bi si ohranil svoj obstoj. Prihajamo do paradoksa: sodobni človek pravi, da ima eksistenco v premoženju, namesto da bi bil eksistenca v svoji osebnosti; zmeraj bolj se identificira z zunanjimi dobrinami, namesto s samim seboj, z notranjostjo svoje osebnosti. Izpraznila, izvotlila se je žlahtnost doživljanja: dobrota z ljubeznijo izginja iz človeških src. Tako pa navdaja človeka zmeraj bolj tesnoba, neznanski strah pred nečim neznanim, možnim in grozljivim. In vendar vemo, kako beremo že v svetem pismu: caritas expellit timoren, ljubezen prežene strah.

113

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 113

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi človek, če ima dobroto v srcu, če ljudem strah izganja. Bistveno za naše življenje je, najsi bo dolgo ali kratko, da živimo v miru, prosti jeze, sovraštva, prepira in notranjega nemira vesti, se pravi, da živimo iz dobrote in za dobroto. Srečno življenje je življenje, izpolnjeno z dobroto; potem pa je vseeno, ali smo dolgo ali kratko živeli, ali v revščini ali bogastvu, ali v časti ali nečasti; bili smo vselej dvignjeni nad vsakdanjost in njeno nesmiselno in nemogoče seštevanje užitkov, ugodij, srečnih dogodkov in podobnih utesnjujočih pogledov na življenje. Vsa ta vsakda­njost nas samo utesnjuje in zožuje; toda človek se želi istiti z neomejeno eksistenco, in to je dobrota z ljubeznijo. Dobrota ne pozna nobenega prostora, kamor bi ne mogla stopiti, in nobenega človeka, ki mu ne bi hotela prinašati miru. Duhovno ozdravljenje pozna stvarnost ali resničnost, ki ni prepredena z razburjanjem in težavami; in ta resničnost je dobrota. Za dobroto ni vprašanja, »kaj je prav« in »kaj je zmotno«, da bi ostajali neodločni in zapravljali (zamujali) dragoceni čas, marveč kaj je dobro ali slabo. Nikoli ne bomo mogli do konca presoditi, ali imamo prav ali ne, kakšne posledice bo imelo naše odločanje za prihodnost; kakor tudi nikoli ne bomo mogli docela popraviti in izbrisati svojih preteklih napak ali celo grehov; to so nemogoče stvari, kajti naše življenje je prekratko, da bi zmogli nabrati za vse odločitve zadostne modrosti. Pač pa imamo vsak trenutek na voljo, da smo lahko dobri, prijazni in potrpežljivi. Dobrota ima to prednost, da ne potrebuje spričevala in potrdi­la od zunaj; zadostuje sama sebi. Kolikor je dobra, toliko sme dobroto deliti tudi drugim; saj je dobrota izžarevanje same sebe: diffusivum sui. Zato pa dobrota tudi ne potrebuje za svoje delovanje nagiba ali motiva od zunaj. Saj je nagib že v njej sami in v njenem praviru v neskončni Dobroti; saj je vsaka človeška dobrota samo žarek neskončnega izžarevanja Dobrote. Prava dobrota je zato tudi srečna; saj je sreča v dobroti sami. Samo dober človek je lahko srečen; hudoben človek ne more biti srečen, četudi

114

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 114

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

trdi, da je. Z drugimi besedami: ljubezen je osrečujoča; saj je dokončna, neminljiva sreča ravno v združitvi z neskončno ljubeznijo samo. Dobrota je naš notranji glasnik in svetovalec. Kolikor poslušamo njen nasvet, toliko imamo notranjega miru in sreče. Jampolsky pripoveduje, da je prišla k njemu žena, katere hčer­ka je imela tumor v možganih, in potožila da ponovno pada v nezavest in ne mara več nobenega obsevanja in nobene kemoterapije. Kaj naj stori? Svetoval ji je, naj kar molče prisluhne notranjemu glasu, ki ji bo svetoval. Prepričan je bil – po vseh izkušnjah – da more v podobnih okoliščinah samo »glas miru« dati dokončno pomirjevalen, tolažilen nasvet. Žena s tem odgovorom seveda ni bila zadovoljna. Bila je prepričana, da bi bil zdravnik kot strokovnjak v teh stvareh dolžan dati konkreten nasvet s praktično odločitvijo. Toda drugi dan ga je poklicala in njen glas je bil veder. Rekla mu je, da je bila po tem pogovoru kljub vsemu zmožna moliti in v premišljevanju ji je prišel odgovor: »Nič ni ne pravilno ne zmotno, je samo ljube­zen.« Ta odgovor ji je zadoščal, da je lahko z mirno vestjo sveto­vala tudi hčerki, naj kar opusti nadaljnje terapije. Hčerka je nekaj tednov po tem nasvetu mirno za vedno zaspala. Ko smo končno vendarle spoznali, da v življenju pravzaprav ni nobenih dokončno »pravilnih ali zmotnih« odločitev, ker nikoli ni vse popolnoma jasno in konkretno ne vidimo vseh posledic, takrat šele vidimo, da ni modro, če se krčevito zaskrb­ljeno in plašno oklepamo trdnih odločitev. Ne! Naša naloga, ki naj bo res trdna in docela mirna, je samo v tem, da smo vselej dobri in da delamo in se odločamo dobrohotno, z ljubeznijo. Vse drugo se nam bo potem navrglo, zlasti še duševni mir in doživetje sreče, kljub vsem drugače hudim pripetljajem in pre­skušnjam. Kadarkoli smo postavljeni pred uganko življenja, presenečenja in težke odločitve, vselej se moramo zateči k edinemu res zanesljivemu sodilu življenja, k dobroti; k temu tihemu mestu v našem srcu se moramo zatekati, kadar učenost modrijanov in modrost tega sveta odpove: zatopimo se v globino božje ljubez­ni, ki je pobudnica vsakega dobrega dejanja.

115

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 115

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

D O B R OTA V S E U PA Upanje pomeni smer dobrote v prihodnost. Že smo rekli, da je dobro biti človek samo, če je človekovo življenje ob vsej dejavnosti v sedanjosti vendarle nenehno obrnjeno v srečno prihodnost. Tako dobrota, in njeno uresničevanje v ljubezni, vsebuje tudi upanje; to pa vero, se pravi, priznavanje tega, v kar naj upamo. Tri božje kreposti smo v tem na kratko zajeli kot tri stopnje z vrhom ljubezni. Dobrota daje upanju moč, tako da vse upa. Velja, da je upanje »temeljna struktura krščanstva«. Že pri apostolu Pavlu beremo, da so pogani brez upanja (Ef 2,12), da »nimajo« upanja (1 Tes 4,13). V zadnjem času so seveda tudi moderni pogani upanje tako rekoč na novo odkrili. Tako je Ernst Bloch postavil »upanje kot princip« vsega svojega filozofiranja. Za kristjane kajpada upanje ni samo kakšen tolažilen življenj­ski optimizem, ker se ne opira zgolj na človeške zmožnosti, mar­več ima svojo podlago v Bogu samem. Lahko bi celo rekli, da je celotni svetopisemski odnos človeka do Boga odnos upanja. Ker pa je Bog neskončna dobrota, zato se tudi človeška dobrota v celoti usmerja in dokončno združuje z božjo dobroto; ima torej v njej svojo bitno in spoznavno podlago. Če v tej luči sledimo Jezusovemu življenju, nauku in obljubam, vidimo, da je dobesed­no dobro ali »veselo sporočilo«, grško evangelion. Slediti Jezusovim obljubam se pravi slediti dobrim in osrečujočim, tudi blaženim obljubam, ob katerih človek z vsem upanjem ponavlja: dobro je biti človek. V evangeliju dobi bolnik ozdravljenje, izobčenec spravo (izgubljeni sin!) in grešnik odpuščanje, se pravi osvoboditev iz zank grešnega življenja. Upanje dobiva v krščanstvu družbeno strukturo. Upanje daje nagibe, da človeku pomagamo iz stiske. Upanje pa obenem z ljubeznijo, se pravi z dobroto, ljudi povezuje v občestvo; saj so vsi ljudje pritegnjeni v okvir skupnega zveličavnega načrta, ki nam ga razodeva in obljublja Bog, ne­ skončna dobrota sama. 116

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 116

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

Ta družbena ali socialna struktura upanja v krščanstvu potemtakem ne gre mimo človeka in njegove stiske v sedanjosti, čeprav je v svojem cilju naravnano v prihodnost, ki gre celo onstran groba. Krščansko upanje pomeni pomoč in oporo v tem svetu in za ta svet. To je potrebno tem bolj poudariti, ker smo kristjani eshatološko usmerjeni, vidimo končno srečo le v onstranosti; zato le vse preveč spregledamo, da evangelij ne gre mimo človeka seda­njosti, marveč mu skuša pomagati in ga duhovno in telesno dviga­ti tudi v zemeljskem življenju. To je potrebno tem bolj poudarjati tudi proti raznim utopijam o zemeljski sreči, kakor jo uči »vera v napredek« in marksistična obljuba o popolni brezrazredni družbi prihodnosti, ko bo vsem vse skupno itn. S temi in podobnimi obljubami in prizadevanji za »boljši svet« in »boljšo družbo« gre krščanstvo nekako vzpored­no; hkrati pa se od njih kritično ločuje zlasti glede končnega cilja človeka in njegove sreče na Zemlji. Zlasti pa se razhaja z zgolj svetskimi teorijami, ki ostajajo »znotraj tega sveta«, glede smisla človekovega življenja samega. Pravimo tudi, da gre za radikalno vprašanje o smislu življenja. Krščansko upanje postavlja končni smisel in srečo življenja onstran minljivosti in smrti. Z Jezusovim vstajenjem se opira na vero v vstajenje mrtvih in tako smisla življenja ne najde v »biti za smrt«, temveč v »biti za življenje« (Sein zum Tode in Sein auf das Leben hin). Dobrota upa v novo prihodnost. Prihodnost pred smrtjo je pravzaprav podaljšana sedanjost; prihodnost po smrti pa je res »nova«, ko se bosta razodela nova Zemlja in novo Nebo. Krščansko upanje je univerzalno zveličavno upanje vsega človeštva v neminljivo prihodnost, kar je Bog sam, neskončna Dobrota. Vse druge odrešitvene teorije, ki ostajajo zgolj v okviru sveta in ne gredo v onstranost, spregledajo pri tem meje sveta. Utopičnost je ravno v tem, kakor da svet, njegov napredek in dosedanje popolne sreče, nimajo meja. Pa še kako jih imajo. Svet je končen in v svojih darovih omejen. Človek z idealom napredka in družbe blaginje je dobesedno »zaklet v napredek«. Sreča se obljublja samo prihodnjim rodo­vom, ko bo pač

117

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 117

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

obljubljeni idealni napredek dosežen. Tako se tuzemski upi znajdejo v navzkrižju s samim seboj: končni smisel življenja naj bi bil v tukajšnjem svetu, hkrati pa naj bi ga dosegle šele utopične prihodnje generacije. Tuzemski upi gredo mimo člo­veka in njegove sedanjosti. Rekli pa smo, da je dobrota z ljubeznijo sedanjost; zgolj obljubljena ljubezen v prihodnosti je zanikanje sedanjosti in njene stvarnosti. Krščansko upanje pa obsega vse ljudi, vesoljno človeštvo in vsakega posameznika v njem. Mi naj bi se zveličali in postali deležni vstajenja mrtvih in sreče v Dobroti, kjer bo vse docela drugače, kakor je tu; totaliter aliter. Krščansko upanje odpira ljudem pogled na svet, kakršen je. Ni preprost optimizem in tolažba. Nič ga ne olepšava in ne idealizira, čeprav ga gleda hkrati v božji perspektivi. Krščansko upanje pomeni dvojno perspektivo na svet; naočniki upanja so bifokalni, dvožariščni; z enim žariščem gledamo na svet, kakršen je tu v vseh svojih preskušnjah in težavah; z drugim pa v razgledu božjega vsezveličavnega reda. Zato pa krščansko upanje ne pozna tabujev. Če so jih učeniki kdaj postavljali, so bili pač preveč enostranski. Krščansko upanje pomeni popolno detabuizacijo smrti in z njo smisla življenja. Upanje pogleda tudi smrti v oči in odpira smislu življenja nadvsakdanje razglede. Hkrati pa s to razširitvijo življenjske perspek­tive osvobaja iz utesnjujoče bivanjske grozavosti in zavrte trpno­sti in delovanja. Kjer usiha upanje, tam umira tudi volja do življenja in moč za dejavno poseganje v dogajanje sveta. Kogar pa nosi moč krščanskega upanja, ta si upa spoprijeti se s svetom in njegovimi težavami. Končno pa moramo opozoriti na to, da ravno krščansko upa­nje spričo današnjih razmer, ko človeška družba na vseh kontinentih moralno propada, zahteva pogumno vzpostavitev za dviganje, ozdravljenje moralnih temeljev v človeški družbi. Pravičnost in mir imata svoje obljube ravno v »nebeškem kraljestvu« kot uresničitvi božje dobrote v človeških srcih. Kristjan mora imeti prav v luči božjih obljub trdnejše upanje, pravzaprav zaupa­nje v zmago dobrote na Zemlji; zanjo nima noben drug nazor tolikš­

118

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 118

7/28/10 7:42 AM

GOJI DOBRA ČUSTVA

nega poroštva. Kristjan je v perspektivi upanja dolžan vneto sodelovati v socialni obnovi družbe prihodnosti. Kristjan mora v odpravljanju zla in trpljenja izžarevati zgodnjo danico prihod­nosti, ki nam je obljubljena. Črnogledost mora biti kristjanu docela tuja ravno v svetlobi krščanskega upanja na boljšo prihod­nost. V moči upanja je dobrota v svojem dejavnem prizadevanju zmerom obrnjena kvišku. Depresije, potlačenosti krščansko upa­nje ne pozna. Ob vsem tem se kristjan zaveda, da so tudi njegovemu upanju postavljene meje, kolikor se pač ta svet in ta Zemlja ne moreta nikoli spremeniti v raj. Ta je božjim otrokom obljubljen na novi Zemlji in v novih nebesih, odkar je kerub za seboj zaprl vrata raja prvih staršev na Zemlji. Krščansko upanje živi v zavesti, da smo tu samo popotniki v pravo, neminljivo domovino in da je končni cilj vsega prizadevanja vselej le v prihodnosti. In še se zavedamo, da je naše prizadevanje tveganje, v katerem utegnemo doživljati »polom« svojih upov. V tem pa nam je bodrilni zgled Jezusovo življenje na Zemlji: doživel je navidez dokončni polom s smrtjo na križu, ki pa je bil v resnici samo prehod do dokončne zmage, v vseodrešilno vstajenje in večno poveličanje. Dobro je biti človek samo v zarji velikonočne nedelje.

119

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 119

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

PREMAGUJE STRAH STRAH PRED IZTIRIT VIJO Ko sem na georgetownski univerzi v Washingtonu obiskal profesorja Rudolfa Allersa, nekdanjega dunajskega psihiatra in filozofa, in ga vprašal, kaj meni o sodobni ameriški psihologiji svetovanja, mi je med drugim dejal: »Veste, Amerikanci so zanimivi, kakor hitro kdo čuti, da je malo drugačen, kakor so drugi popreč­ni ljudje, se že boji, da je ‘abnormalen’ in takoj gre na posvet k psihologu ali psihiatru.« Menda je ta strah pred »iztiritvijo« res v Ameriki najmočnejši, vendar pa je notranja nezanesljivost danes značilna za ves kultur­ni svet. V West Brentwoodu na Long Islandu blizu New Yorka je največja umobolnica sveta, Pilgrim State Hospital. Nad 20.000 bolnikov je v njej. Razen te­ga ima New York sam še več bolnišnic za duševne bolezni. Kljub temu pa še po ulicah in lokalih New Yorka kar mrgoli ljudi, ki bi prav tako ali pa še bolj spadali v umobolnico; nekateri v slovesni drži in z vznesenimi kretnjami kar naprej pridigajo; kakor da so na govorniškem odru in da jih posluša na stotine ljudi, čeprav se nihče zanje ne zmeni. Srečate tudi človeka, ki sredi mirnega pogovora na mah začuti potrebo, da zalaja kot majhen kuža. Ko smo ga vprašali, zakaj laja, je bil nekoliko presenečen. Mesto, ki šteje malone toliko prebivalcev kakor vsa nekdanja Jugoslavija, se vam prikazuje kot Babilon, mesto zmešnjave in zmešancev, ne samo po krvi in barvi, ampak tudi po pameti.

120

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 120

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

STRAH PRED UMOBOLNICO Danes spravimo človeka prej v bolnišnico kot pred desetletji. To velja za bolnike s telesnimi in duševnimi motnjami. Svoj čas smo spravili v umobolnico samo tistega, ki je bil zaradi svoje blaznosti družbi nevaren; umobolnica je bila nekak zapor za zmešance. Danes pa je umobolnica res bolnica; človeka zdravijo in ga res mnogokrat tudi popolnoma po­ zdravijo, da je zopet sposoben za delo v poklicu, družini in v javnosti. Že pri nas je temu tako. V Ameriki, deželi pretiranih skrajnosti, pa je že kar nevarnost, da vas bodo spravili v bolnišnico za duševne bolezni, če bi se vas radi znebili, ker jim je stanovanje pretesno; ali če bi si rad kdo prilastil sorodnikovo premoženje, se potrudi, da ga razglasijo za neprištevnega; ali če otroci in dediči ne marajo skrbeti za stare ljudi, poskrbe za dokaz, da so stari duševno bolni in jih spravijo v bolnišnico v dosmrtno oskrbo; tudi zakonski spori, želje po ločitvi in zopetni možitvi oziroma ženitvi se večkrat končajo tako, da zakonec svojo slabšo ali tudi boljšo polovico spravi v umobolnico in se je tako odkriža. Tako zlasti v Ameriki v umobolnicah večkrat srečujete ljudi, o katerih se sprašujete, kaj pravzaprav tam delajo in ali niso morda tisti, ki so jih tja spravili, bolj abnormalni. Včasih gre morda bolj za vprašanje, kdo je močnejši: nasilnejši je slabotnega spodrinil, ga spravil v umobolnico in se ga tako znebil, čeprav je sam bolj abnormalen in družbi res nevaren. Že ta okoliščina ustvarja v ljudeh vzdušje, ki diši po umobolnici: umobolnica, misel nanjo in strah pred njo, je dandanašnjemu človeku mnogo bližja kakor v prejšnjih časih. Zato je povsem naravno, da se ljudje tudi pogosteje sprašujejo: kako je z menoj? Ali imam tudi jaz na sebi znake duševne bolezni? Kakor se ljudje sprašujejo, če zvedo, da so znanca nenadoma prepeljali z rešilnim avtom na kirurški oddelek in ga operirali, češ kaj mu je bilo, v strahu, da imajo morda tudi sami kakšno zahrbtno bolezen; enako se ob duševno bolnih zaskrbljeno spra­šujejo, kaj jim je, kako se zmedenost javlja, zakaj je »tako daleč« prišlo itn. 121

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 121

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Ta »tako daleč« jih pretrese; saj je v njem že vključeno vprašanje: »Kako daleč pa je z menoj?« Ljudje se sami nase več ne zanesejo; ne morda samo zaradi telesnega zdravja, niti ne zaradi gospodarskih težav in skrbi za stara leta, zaradi strahu pred novo vojno, ko še niso preboleli grozot prejšnje, niti ne samo zaradi neštetih prometnih nesreč na cesti in v zraku, kamor se kljub vsemu zaradi življenjske nuje na novo odpravljajo, ampak zlasti tudi zaradi duševnega zdravja, v strahu, da se jim bo zmešalo, da ne bi nastopile motnje, ki jih onesposobijo za poklic in življenje ter jih spravijo v umobolnico. Saj so ravno obratno prav vse te nevarnosti in strah pred njimi vzrok, zakaj človek tudi v sebi izgublja zanesljivost in ravnotežje, zakaj več sebi ne zaupa, zakaj se sam sebe boji. Ljudje so zajeti v vedno nemirnejše življenje. Čudno nemirno se podijo in tekmujejo za uspehi in nagradami, prvimi mesti, pohvalami in častjo. Šport, ki naj bi bil sproščena igra odraslega in civiliziranega človeka v prostem času, se je izrodil v skrajni telesni in živčni napor vrhunskih »storitev«, ki človeka huje izčrpavajo kot najtežja dela. Avtomobili in letala, ki naj bi nam skrajšali potovanja, se nočejo več ustaviti in drve kar naprej, da skoraj ne utegnemo več ne vstopiti ne izstopiti. Čim hitrejša prevozna sredstva imamo, tem bolj se nam nekam mudi. Najmirneje, brez vsake nervoznosti in ihte, da ne bi kaj zamudil, še hodi pešec, ki »nikamor ne pride«. Človek se je znašel v protislovju in zato je živčen in duševno zmeden; samega sebe se boji. Strah pred iztiritvijo je značilnost naše dobe. Vsak dan beremo v časopisih in slišimo po radiu o strašnih nesrečah z letali, na železnicah in na cesti: iztiril je vlak, avto se je zvrnil v prepad, letalo je strmoglavilo v morje ali med skalovje. V vsem tem pa človek zasluti neznansko grozo, ki ji ne pozna imena in je ne upa izreči: v iztiritvi vlaka vidi iztiritev lastne osebnosti; strmoglavljeno letalo mu je podoba strmoglavljanja človekovega duha, ki je tvorec teh zračnih orjakov. Ljudje v nekaterih poklicih so posebno prizadeti: kjer so neprestano izpostavljeni »normam«, ki naj jih dosežejo ali celo presežejo; kjer se

122

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 122

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

ženejo; kjer je vsako delo vezano na določen »rok«, od katerega je odvisen uspeh, zaslužek in celo družba, in kjer so taki roki celo na ure in minute natančni. Taki ljudje ne potrebujejo ne zdravnika ne psihologa, ampak samo temeljit počitek in trajno zmanjšanje delovnega napora, ali pa naj zamenjajo službo.

STRAH PRED LASTNO DEDIŠČINO Ljudje danes vedno več berejo in razmišljajo o svojem duševnem in telesnem zdravju kakor tudi o boleznih. Za nekatere pa to ni dobro. Kakor marsikdo ob branju zdravniških knjig postane »namišljeni bolnik« (hipohonder), podobno tudi tu lahko preveliko zanimanje za duševne bolezni in motnje zavede v strah pred umsko iztiritvijo. K psihologu pride učen mož in ga vpraša, ali razodeva njegova pisava kakšne znake abnormalnosti. Podrobno se za vse zanima, ne da se odpraviti z nekaj splošnimi oznakami; kar venomer tišči v isto smer. Pozneje psihologu znanec slučajno pove, da je učeni mož bral grafološko razpravo, v kateri je pisano, da pomenijo široko razprte vrste »strah pred logično iztiritvijo« ali po domače bojazen, da se mu bo zmešalo. Drug nič manj učen mož se stalno boji, da se mu bo zmešalo. Pravi: mojemu očetu se je zmešalo, umrl je v umobolnici, zato moram paziti. To je bil tudi vzrok, da se ni poročil, da ne pije, ne kadi in ne hodi v družbo; zgodaj gre spat in dela samo pol dneva, da živci ne bi preveč trpeli; varuje se vsakega razburjenja, trudi se z »razumom in pametjo« uravnavati življenje in dnevni red. Posledica je, da je ravno zato znan kot velik čudak. Če bi se manj zanimal za svojega očeta in njegov življenjski konec, če bi se bolj sprostil in živel v naravi in z ljudmi, bi bil nedvomno bolj »vsakdanji«, poprečen in človeški; čudaštvo bi izginilo in z njim pretirana skrb pred iztiritvijo. Skoraj bi smeli v prispodobi reči: če ne

123

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 123

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

bi bil tako pravilno na tračnicah utirjen in bi vozil raje po prodnati in vijugasti cesti, bi bil njegov strah pred iztiritvijo manj utemeljen in zato tudi manjši. Zopet drug se je prav tako enostransko zagrizel v boj zoper strasti. V strasteh – je bral – vidi glavni vzrok duševnih bolezni in zablod. Strasti človeku zatemnijo pamet. Pri svojih prednikih najde celo strašilne zglede; med njimi so tožljivci, pretepači in ubijalci; z nikomer niso shajali, eden si je s samomorom vzel življenje, drug pa je bil večkrat na opazovanju v umobolnici. Zato, pravi, je najbolje, da se ne poroči, da se posveti samo hladnemu, razumskemu delu in da napove za vse življenje boj čustvom in nagnus­nim strastem. Pri vsem tem pa se ne zaveda, da kot nasprotnik »čustev« in zagovornik »umskih kreposti« nehote razodeva lep kos zanesenjaka z manično (besno) fiksiranimi (ustaljenimi) ideja­mi (nazori). Ravno v tem pa je upravičenost strahu pred iztiritvi­jo: zanaša ga stalno samo na eno stran; pravega ravnotežja voz njegovega duha nima, da uporabimo prispodobo, ki jo je že stari Platon obširno razlagal. Ta človek pravilno čuti, da nekaj ni v redu pri njem in pri njegovih prednikih. Toda kakor njegovi predniki niso znali ohraniti osebnega ravnotežja, podobno ga tudi sam ne zna. Bolj ko se trudi, bolj ga zanaša, morda ne v isto smer, proti kateri se bori, ampak v nasprotno skrajnost, ki pa je enako nevarna in končno enakega izvora: oboje je v nekem zanese­­­ njašt­­vu; eno v »zanesenjaštvu strasti in zločinov«, drugo v zanesenjaštvu »razuma« in »kreposti«; oboje je fanatizem, ki ima skupno korenino v pretirano strastni naravi, ne glede na to, ali je to strast izživljanja čustev ali pa izživljanja umskih načel.

STRAH V POKLICU Dvajsetletni fant je iskal nasvetov najprej v duševno higienski posvetovalnici, pozneje pa še zasebno pri psihologu. Tudi njega že dalj časa muči misel, da ni čisto normalen. Kaj mu je, ne ve. Vse testiranje in

124

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 124

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

preiskovanje ni dalo nobenega oprijemljivega izsled­ka in zato mu tudi ni bilo mogoče dati nobenega modrega nasveta za življenje. Šele ponovni pogovor, ki je vedno jasneje odkrival posamezne stopnje njegovega razvoja, je dal misliti, da gre za izrazit primer »zgrešenega poklica«. Fant je začel gimnazijo tik pred začetkom vojne, potem pa mu je okupacija onemogočila nadaljnji študij, ostal je na kmetiji, ki pa ga nikoli ni veselila. Po naravi nadarjen je vedno razglabljal in razmišljal; ker mu je manjkalo izobrazbe, je bilo njegovo razmišljanje brezplodno, ni dovedlo do dviga, ampak nasprotno, napolnjevalo ga je z vedno večjim nezadovoljstvom in praznino; občutek manjvrednosti se ga je vedno bolj loteval. Psiholog mu je svetoval, naj se zopet zasebno posveti študiju, naj konča gimnazijo, in, če ga bo volja, naj še nadaljuje z visokošolskim študijem. Odkar se je posvetil študiju, so prenehali njegovi »kompleksi«; občutje manjvrednosti je izginilo, časa za brezplodno razmišljanje ni bilo več, odpirati se mu je začel smisel življenja in dela, strah pred iztiritvijo je izginil, tako da se danes tega še komaj spominja. Poklic ni prazna beseda. Zgrešen poklic je lahko pogost vir resnih duševnih motenj in raznih kompleksov, ki človeka stalno navdajajo s strahom pred iztiritvijo. Najprej ga navdaja občutje, da ni takšen, kakor je večina poprečnih, normalnih ljudi; potem pa začne z očitki, da je njegovo stanje manjvredno, da manj zmo­re; to pa je navadno tudi res, ker človek v zgrešenem poklicu manj zmore kakor v pravem poklicu; končno pa se vse to zgosti že v pravo bojazen (fobijo), da z njim nekaj ni v redu, da ni norma­len in da se mu bo prej ko slej zmešalo. V tej bojazni pa se začne iskanje nasvetov in rešitve. Poklic je zlasti v naši civilizirani dobi sestavina človekovega osebnega življenja in z njim življenjskega ravnotežja. Delo je danes neprimerno bolj razčlenjeno in »specializirano« kot nekoč, zato pa tudi zahteva neprimerno več usposobljenosti. Kakor hitro je torej človek čisto »slučajno« ali po »usodnih zapletljajih« postavljen nekam čisto drugam, kot si je prvotno želel, bo čutil zgolj zaradi svoje neprilagojenosti v delu manj uspeha in zato tudi vedno manj osebnega zadovoljstva.

125

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 125

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Čim bolj so poklici specializirani, tem bolj oblikujejo po svoje tudi človeka. Poklic pomeni za človeka osebno življenjsko formo. Če je ta neprikladna in nezaželena, je spačena podoba njegove osebnosti. Nevarnost ali strah pred iztiritvijo je kaj razumljiv.

STRAH PRED IZJEMO Zaradi splošne izobrazbe, ki se vedno bolj širi, se čutijo ljudje tudi vedno bolj enake med seboj. Duh demokratičnosti, ki ljudi izenačuje ne samo v gospodarskodružbenem pogledu, ampak tudi v izobrazbi, ima za posledico, da ljudje izjem in odklonov ne marajo. Odkloni od poprečja so tuji sodobnemu ljudskemu čustvovanju. Saj v tem je iskati tudi razlago, zakaj pomeni današnja moda v obleki in načinu življenja neprimerno hujše trinoštvo kot v prejšnjih časih. Kar gospodovalna je moda ne samo v oble­ki, ampak tudi v vseh oblikah življenja. Kdor ji ne sledi, kdor se ji upira in skuša po svoje živeti, pride na glas nemogočega čudaka in posebneža, ki pa nikakor ne uživa več tistega nekdanjega slovesa, ko so v takih ljudeh videli nadpoprečne duhove, umetnike, genije in samonikle osebnosti, marveč pride kmalu na glas podpopreč­nega, ne docela normalnega človeka. Zato danes nihče ni rad »izjema«. Poprečnost je moda sodobnega človeka. Nadpoprečnosti današnji čas ne priznava ali vsaj ne mara. »Izjemen« človek v družbi danes sumljivo diši po abnormalnosti in nepravilnosti; zato čuti potrebo, da se posvetuje s psihologom, ki naj mu svetuje, kako bi postal »poprečen« človek. V našem stoletju je človek iz desetletja v desetletje vedno bolj »podružabljen«; vedno manj vlada sam sebi, vedno bolj mu vladajo predpisi in paragrafi. Pojem »normalnega« človeka, ki ga ugotavljamo v vprašalnih polah, kartotekah, karakteristikah in psiholoških testih, izpitih in spričevalih o njegovi sposobnosti in storilnosti, je tako močno prevladal v javnem mišljenju in življenjskem občutju, da imamo vsakega človeka,

126

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 126

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

ki se nekoliko oddalju­je od tega papirnatega poprečja, za abnormalnega, bolestnega, sumljivega in celo nevarnega za družbo in celo nesposobnega, vsekakor pa potrebnega posebne psihiatrične, duševno-vzgojne in zdravstvene nege. Če prebiramo poročila vzgojnih in poklicnih posvetovalnic, da o sodnih in zdravniških aktih sploh ne govorimo, vedno vidimo, da so v ospredju negativne lastnosti, na katere je ocenjevalec posebno pazil. Tako ravnanje imenujemo objektivnost, stvarno nepristransko, brez osebnih pohval. Kako malo resničnega spoštovanja pred človekovo enkratnostjo in osebno nedotakljivostjo, zlasti pa pred pravico do tajnosti njegovega notranjega življenja se razodeva v vsem tem! In kako kruto je večkrat tako početje, ko se na človekovo žitje in bitje vrže usodna senca, ki ga kot strašilo spremlja na vsej njegovi življenjski poti. Če se ob takem vzdušju in »redovanju« človeka vedno bolj polašča strah pred umsko iztiritvijo, se nikakor ne smemo čuditi. Petindvajsetletni fant, ki še nima dekleta, mora zaradi tega od svojega tovariša slišati zbadljivko in že se počuti neprijetno v vlogi izjeme sredi družbe, v kateri živi, in že hiti po nasvet k psihologu. Po natančni poizvedbi (eksploraciji) njegovega življenja in značaja ugotovi, da je fant povsem normalen in da bi pravzaprav njegova oblika življenja morala biti vodilo drugim, ne obratno. Ves je zatopljen v svoje delo in se pripravlja za izpite; zato je edino pravilno, da ne troši svojih moči in časa še s prazno ljubeznijo, ki tako ne vodi do pravega cilja. Toda tako je z današnjim človekom: smer za »pravilno« (normalno) življenje je navadno »poprečje«, tisto, kar večina dela, ne pa to, kar je prav in kakor bi moralo biti. K psihologu pride mož in pripoveduje o svojem odnosu do žene in ko konča, pravi dobrodušno: »Zelo sva različna; zdaj pa ne vem, ali ona ni normalna ali jaz nisem.« In vendar njegova izbira med dvema možnostima ni pravilna. Je namreč še tretja možnost, da sta oba normalna, samo da eden kakor drugi pomeni odklon od poprečja – vsak na svojo stran. Ta odklon z različno smerjo in različnim predznakom (eden preveč – drugi

127

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 127

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

premalo) je možu že dovolj, da se zboji za duhovno ravnovesje: obide ga strah pred logično iztiritvijo. A četudi ni vedno resničen strah pred iztiritvijo, vsekakor pa se danes tudi na področju duhovnega zdravja ravnamo po načelih preprečevalnega zdravstva: človek se gre že prej posvetovat, da nevarnost duhovne iztiritve prepreči, da se tako rekoč zavaruje pred njo. Bolj ko so ljudje poučeni ne samo o telesnih, ampak tudi o duševnih motnjah in boleznih, bolj se vidijo ogrožene ob vsa­kem novem pojavu, s katerim se oddaljujejo od poprečnega člove­ka. Danes zato zlepa ne slišimo več tistega pomilovalnega nasme­ha na račun duševno bolnih ljudi in njihovih sorodnikov, ki morajo iskati pomoči v bolnišnicah za duševno bolne. Vsakega količkaj izobraženega človeka danes pri tem zadržuje modra misel: tudi mene lahko kaj podobnega doleti; pri duševnih mot­njah nikoli ne veš, kdaj te zadenejo, kakor nikoli ne veš, kdaj boš staknil gripo ali pljučnico. Dvoje pa glede pravočasne zaščite pred duševno iztiritvijo z gotovostjo vemo: prvo je, čim manj se je bojimo in čim manj nanjo mislimo, tem bolj se je bomo obvarovali; drugo pa je v čim treznejšem in pametnejšem življenju. K tej treznosti in pameti pa ne sodi samo resnično trezno življenje brez uživanja alkohola in mamil, ampak zlasti tudi zmernost v delu, strasteh in skrbeh, da se ne zapletamo po nepotrebnem v ihto življenja in v zadeve, ki izčrpavajo živce ter jemljejo spanje; in da se ne damo speljati v spore, ki ne slabijo samo živcev, marveč nam jemljejo tudi razsodnost; da se ne damo voditi strastem, ki jemljejo pamet in osebno življenjsko ravnotežje, tako da se znajdemo v neposredni nevarnosti osebnega poloma in iztiritve.

S T R A H P R E D O D G O V O R N O S TJ O Večina primerov v psihologiji osebnega svetovanja spada pod ta naslov. Ljudje ne upajo prevzeti odgovornosti nase. Morda je v tem ena naj-

128

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 128

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

značilnejših potez in slabosti današnjega človeka. Manjka mu osebne moči za odločitve, ki imajo večje, včasih celo trajne posledice za njegovo življenje in poklic, zlasti pa kadar naj bi se odločil za zakonski stan. Pride dekle in vpraša: »Povejte, za katero službo naj se odlo­čim; dve priložnosti se mi nudita. Lahko ostanem v zasebni službi, lahko pa enak posel dobim tudi v tovarni, kaj mi svetujete?« Ali: pride mlad umetnik in vas vpraša, za kaj naj se sedaj odloči? Dve poti se mu odpirata, kam naj se obrne: ali naj gre k filmu, ki »ima prihodnost«, ali pa h gledališču.

S T R A H P R E D O D LO Č I T V I J O Vsakdo takoj vidi, da pri podobnih primerih sploh ne gre za vprašanje poklica, ker poklic ostane v vsaki odločitvi isti; gre samo za različno »mesto« ali službo. Večkrat gre samo za to, ali naj gre v to trgovino ali v drugo; ali naj prevzeme mesto v Kranju ali v Ljubljani, ker stanuje v Medvodah. Tudi tisti, ki naj na taka vprašanja odgovarja, vidi, da je konč­no vseeno, za kaj se ljudje odločijo. Če pa jim odgovori: »Jaz bi na vašem mestu izbral samo drugo možnost, ne prve,« takoj olaj­šani vstanejo, rekoč: »Prav, lepa hvala, samo to sem hotel, da zame nekdo drug odloči. Veste, najhuje je, kadar se mora človek odločiti; saj vidim tudi jaz sam, da je tako, kakor ste rekli, najbolje, toda ko gre za dokončno odločitev, se začnem kar tresti; ne morem se odločiti. Torej, še enkrat najlepša hvala!« Če smo odkriti, si moramo priznati, da v nas vseh – le malokdo je izjema – tiči nekaj te čudne, na prvi pogled kar nerazumljive omahljivosti in neodločnosti. Zanimivo je, da so taki oklevajoči ljudje, ki samo cincajo in se nikoli ne morejo sami odločiti, navadno zelo razumske narave. Laže se odločajo čustveni in nagonski ljudje, ki jih ne vodi razum, marveč bolj nagnjenje in razpoloženje.

129

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 129

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Tako se nam oklevajoč strah pred odločitvijo razkrije kot izraz pretirane razumnosti. Ljudje, ki bi radi svoje življenje vedno do dna razumeli in razumsko oblikovali, se težko odločajo. Že v vsakdanjem dnevnem redu so malo odločni, ne ljubijo spre­memb; ko pa gre za resnejše življenjske odločitve, so kar bolni od mučnega tehtanja razlogov za – in proti. Odločitev je zanje najtežja stvar. Enostranski razumski ljudje se nikoli ne morejo sprijazniti z dejstvom, da pomeni vsako odločanje in vsaka odločitev za nov korak v življenju poseganje v nerazumska področja in globine življenja, ki presegajo meje našega razuma. Tako se v trenutku, ko bi se moral odločiti, nad razumskim človekom tako rekoč maščujejo ravno tiste nerazumske globine življenja, ki bi jih rad s svojim razumom zanikal. Ob takem zaskrbljenem spraševanju: »Kaj mi svetujete, za kaj naj se odločim,« je zelo poučno vprašanje zaobrniti in reči: »Kaj bi vi na mojem mestu storili, če bi sedaj jaz vas o isti stvari vprašal za svet?« Zanimivo je, kako hitro dobimo v takem primeru odgovor. »O, da, vam ali komurkoli drugemu bi takoj vedel svetovati. Če bi jaz svetoval komu drugemu, bi mu odločno rekel: odloči se za film, ne za gledališče!« »Zakaj pa potem sebi ne znate prav tako svetovati?« »Saj znam, toda ne upam si!« Da, v razliki med »znam« in »ne upam si« je obsežena glavna skrivnost strahu pred odločanjem in odgovornostjo. Vidimo, da je v tej razliki: »znam«, a »ne upam si«, obsežena obenem razlika med nesebičnostjo in sebičnostjo. Lahko je svetovati, dokler ni moj lastni jaz prizadet, dokler ni moja sebičnost v nevarnosti. Kakor hitro pa se zavedamo, da smo z odločitvijo postavili na kocko sebe z vsemi sebičnimi željami, ki bi jih hoteli do zadnjega utešiti, nobene prednosti zamuditi in izgubiti, potem se zvijamo in tresemo kot skopuh za svoje krajcarje. Zato laže drugim svetujemo kot sebi; zato pa tudi sami tako iščemo nasve­tov pri drugih. Dokler človek ni osebno prizadet, z vso lahkoto in z vso jasnostjo sve-

130

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 130

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

tuje. Kakor hitro pa je osebno prizadet, je konec svetovanja: a ne morda zato, ker ni jasnosti, marveč zato, ker ni poguma. Odločanje je bistveno osebna zavzetost in prizadetost. Moderni človek pa bi se rad odločal »neosebno« in neprizadeto. Če je le mogoče, bi rad odločanje in z njim odgovornost odložil na druge rame. Če gre pozneje kaj narobe, bo imel vedno olajšajoč izgovor: »Saj se za to nisem sam odločil.« »Saj so me drugi k temu pregovorili,« to je olajševalni izgovor, kadar človek v življenju doživlja razočaranje in neuspehe. Današnji človek se vedno raje izmika v brezimno ozadje, v odsotnost: »mene ni tu«, »jaz nisem odločal«. Kar bolestno se trudi za svoj – ne sodno-pravni – marveč osebno-nravni »alibi«, »drugje«, da ga ne najdemo tam, kjer ga iščemo, kjer bi ga upravičeno pričakovali, namreč v njegovih lastnih odločitvah in delih, slabih in dobrih. Ista družba, ki skrbi z vsemi izsledki znanosti in tehnike za čim večjo vsestransko človekovo varnost, naj bi po njegovem občutju tudi vedno bolj namesto njega prevzemala breme in negotovost osebnega odločanja, z njim pa tudi osebne odgovornosti za odločitve in dejanja osebnega življenja. Tako človek teži za plahim izginjanjem lastne osebe v družbi, v poprečnosti in neodgovornosti. Nikjer več noče tvegati s svojo osebno odločitvijo. Poprečni človek, ki izginja v družbi kot dro­bec kamna v masi naplavine, se razvija v pristnega poprečneža. Poprečnost in sredinstvo je vzor vsestransko zavarovanega modernega človeka: izginiti v množici kot brezimno bitje brez odgovornosti ter izvabiti iz življenja čim več prednosti in užitkov. Tveganje, ki je bistveno in neizogibno pri vsaki odločitvi, mu je vedno bolj tuje. Čim manj »riskirati«, je kar geslo moderno mislečega človeka. V tem se najbolj razločuje od preprostega človeka, ki se je moral nenehno boriti s silami narave in vsak dan tvegati sebe in svojo vest v novih odločitvah; loči se pa tudi od novodobnih raziskovalcev, revolucionarjev, osvoboditeljev, ki so nastopili pred zgodovino z velikimi, enkratnimi odločitvami, v katerih so tvegali vse: udobnost in užitke, imetje, uspehe in čast ter lastno življenje.

131

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 131

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Strah pred odločitvijo je strah pred rastjo v samostojno osebnost. Vsaka odločitev postavlja človeka v tako imenovani mejni položaj, kjer ni več poti nazaj, samo naprej; kjer ni več izmikanja, kjer se moraš nepreklicno odločiti. Osebne življenjske odločitve so enkratne: zdaj se odloči za to, nikoli več pozneje. Gre za odločitve, ki se ne dajo več ponavljati. Razred v šoli se da ponavljati; včasih je to celo zelo koristno, čeprav je takrat hudo. Mnogo slavnih mož se je že razvilo iz nekdanjih ponavljal­cev razredov; tudi naš pisatelj Fr. S. Finžgar v povesti Študent naj bo, zanimivo pripoveduje, kako je moral ponavljati prvi razred gimnazije. Prav tako se da in celo mora ponavljati nešteto poskusov v znanosti in tehniki; ponavljati pa moramo zlasti nešteto vsakdanjih opravil v gospodinjstvu in gospodarstvu. Ne moremo pa ponavljati osebnih življenjskih odločitev, ki so zadeva vesti. Te lahko pozneje kvečjemu samo še spreminjamo, če smo uvideli, da smo se prvič napačno odločili. A še te spremembe niso vedno možne. Nravne življenjske odločitve se ne dajo ponavljati, marveč kvečjemu spreminjati, popravljati, a še to ne vselej. Včasih je kakšna odločitev nepopravljiva. Zato človeka prevzame tak strah pred odločitvijo. A ravno tu se človek znajde pred čudno napetostjo ali nasprotjem. Tak strah pred odločitvijo mu jemlje svobodo; kakor vkovan se čuti, ne upa ne tako ne drugače. In vendar to oklevanje v odločitvi izvira ravno iz svobode v izbiri med več možnostmi; kajti če ne bi bili svobodni v izbiri, če bi imeli odprto samo eno možnost, bi sploh ne imeli nič izbirati in bi ne hodili nikogar spraševat za nasvet. Videli bi pred seboj eno samo neizogibno pot, ki bi jo sprejeli nase morda kot »usodo« ali »božjo previdnost«, in olajša­ni bi vzdihnili: »Je že moralo tako biti; nisem mogel drugače.« Če smo torej brez svobodne izbire prisiljeni kloniti pred neizbežno nujnostjo, enako olajšani vzdihnemo, češ da nismo sami krivi in da je že moralo tako biti, kakor kadar smo imeli več poti na izbiro, a se nismo upali sami odločiti in smo se raje ravnali po nasvetu drugih.

132

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 132

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

Tako se znajdemo pred čudnim nasprotjem: človeka njegova lastna svoboda izbire zasužnjuje. Zato pa so med množico neimenovanih ljudi resnični osvoboditelji človeka tiste osebnosti, ki si upajo na razpotjih življenja svobodno po svoji najboljši vesti odločati, ne da bi jim pri tem strah pred odločitvijo in lastno odgovornostjo jemal potrebno osebno svobodo. Samo taki ljudje, ki se čutijo svobodne v odločitvi in to odločitev tvegajo, ne da bi se bali vzeti nase breme odgovornosti, so zmožni tudi osrečiti sebe in druge; samo takim ljudem lahko človek tudi uspešno daje nasvete za življenje; a prav zato taki ljudje osebnega svetovanja domala sploh ne potrebujejo.

STRAH PRED IZBIRO POKLICA »Prišel sem vas vprašat, kaj naj grem študirat?« je eno izmed pogostih vprašanj. Spet drugi hoče vedeti iz svoje pisave, kakšen poklic, kateri študij bi bil zanj najbolj primeren. Mnogi tudi sprašujejo, ali naj nadaljujejo svoj študij, ali naj gredo že kar v službo. Pri teh je potem seveda še posebno vprašanje, za kaj naj se odločijo: ali za rokodelstvo ali za trgovino ali pa naj pojdejo v tovarno delat in podobno. Tudi tega strahu človek v prejšnjih časih ni poznal toliko kakor dandanes. Sprememba te zavesti je kajpada razumljiva. Nekoč je bil poklic že kar z rojstvom in družbo, v kateri se je človek rodil, nekako vnaprej določen. Kmet je ostal kmet, delavski otrok je šel za očetom na isto delo, sin obrtnika se je posvetil obrti svojih prednikov, kjer je bilo že vse utrjeno, pripravljeno in ustaljeno. Današnja mladina pa ima neprimerno več možnosti pri izbiri poklica. Skoraj vedno je tako, da sin izbere drug poklic, kot ga je imel oče. Niti pri kmečki mladini danes ni več tiste stalnosti, kakor je bila nekoč. Za kmečkega sina danes nikakor ni več samo po sebi umevno, da bo tudi on kmetoval, ker je pač njegov oče kmetovalec. Razen tega danes tudi

133

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 133

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

dekleta izbirajo poklice in so zaposlene podobno kakor fantje, medtem ko v prejšnjih časih dekle skoraj ni imelo druge izbire, kakor čakati doma na ženina, da jo otme osamljenosti. A ravno zaradi večjih možnosti v izbiri je današnji človek v zaga­ti: starši z otroki vred. »Kam ga bomo dali?« »Kaj bo boljše za našega?« Tako zaskrbljeni sprašujejo. Odločilnost pripisujejo tej izbiri. Prav zato, ker je danes glede tega več svobode in izbira večja, je izbira tudi težja. Vendar pa ljudje na splošno s strahom pred izbiro poklica pretiravajo. Res je sicer, kakor smo že ugotovili, da utegne človeku vse življenje škoditi, če ne pride do pravega poklica, če ne najde v življenju pravega mesta, vendar je to le v izjemnih primerih. Pri tem gre predvsem za vprašanje izobrazbe, ki jo kdo pogreša. Imeti moramo namreč pred očmi, da je nadarjenost navadno večstranska. Večina ljudi je sposobna za različne stvari. Le malo je enostransko zelo nadarjenih. Take izjeme so navadno izredni matematiki ali pa glasbeniki; na deželi poznamo izredne talente za mehanična dela; tak, ki »zna vse narediti«, prav zato ni dober kmetovalec; biti bi moral pač mehanik, ključavničar, če pa bi študiral, bi bil odličen inženir. Pri komer pa take enostranske nadarjenosti ni, lahko mirno izbere ta ali oni poklic, povsod se bo obnesel, glavno je, da mu ni ravno zoprn in njegovemu zdravju škodljiv. Čeprav so namreč stroke danes zelo razčlenjene ali specializirane, vendar imajo različni poklici med seboj mnogo skupnega: podobno zaposlujejo duševnost, zahtevajo enako osnovno izobrazbo, sposobnosti in spretnosti; podoben osebni odnos do dela, do ljudi in do življenja zahtevajo. Večina poklicev, najsi bo to mehansko in ročno delo po tovarnah in delavnicah ali pa tako imenovani »inteligenčni poklic«, ki zahteva večjo izobrazbo, pa navadno človeka sploh malo duševno zaposli. Tudi inteligenčni, celo akademski pokli­ci preidejo polagoma v mehansko izvrševanje; večkrat tudi zdravnik in inženir nista veliko več kot uradnika, ki

134

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 134

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

izpolnju­jeta obrazce. Pravega umskega dela in nekdanjega »znanja«, ki ga je moral pri izpitu za diplomo pokazati, služba vedno manj zahteva. To velja celo za poklic profesorja, čeprav se čudno sliši. Posledica je, da vsak poklic dovoljuje še posebnega »konjič­ka«; tehnika s svojo racionalizacijo dela in življenja nam to zme­raj bolj omogoča. Zato je danes tudi presedlanje iz ene službe v drugo tem lažje in ne zahteva tako globoke in morda usodne preusmeritve celega človeka kakor nekoč. V Ameriki je to kar v navadi. Samo tisti napreduje in ima uspeh, ki se zna razmeram hitro prilagoditi, ki ga nobena sprememba ne spravi iz ravnotežja. To pa je samo tak, ki je zmožen tudi službo hitro menjati in se na novem mestu v novi vlogi hitro vživeti. Pri nas pa je bilo do nedavnega še kar sramotno ali vsaj manjvredno in včasih kar sumljivo, če je kdo poklic oziroma službo večkrat menjal. Znamenje nestanovitnosti značaja in osebne nezanesljivosti smo videli v tem. Seveda moramo takoj priznati, da je velika prilagodljivost in spremenljivost v službah in poklicih res znamenje neke notranje osebne zrahljanosti, izraz ljudi, ki ne poznajo stalnosti in »dolgoročnih« dolžnosti. Tako ima spremenljivost v poklicu pravzaprav isto osebno korenino kakor strah pred izbiro poklica in z njim strah pred dolžnostjo sploh.

S T R A H P R E D Z A K O N S K O O B V E Z N O S TJ O »Prišel sem vas vprašat, ali naj se poročim?« »Rada bi vas vprašala, katerega naj vzamem za moža; imam namreč na razpolago dva.« Tako in podobno se začne pogovor v posvetovalnici o zakonskih zadevah. Tudi tu velja, kar smo pravkar rekli o izbiri poklica. Saj je tudi zakon »poklic«. Danes je izbira mnogo širša, večja in ravno zato težja kot v prejšnjih

135

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 135

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

časih. Svoj čas je že rojstvo samo in gospodarsko družbeni položaj z navadami in dediščino, s potrebami in »čast­jo« družine fanta in zlasti dekle silil, kaj naj stori in s kom naj se poroči. Čeprav je bilo to večkrat manj osebno, manj po lastni želji in okusu kakor danes, vendar ne moremo reči, da so bili ljudje zato manj srečni. Nekako bolj so se sprijaznili z razmerami in se vživeli vanje. V občutju sodobnega človeka prevladuje zavest negotovosti in strah pred napačno izbiro. Zato se z nagnjenjem po spremembi hkrati združuje tudi nagnjenje po odložitvi zakonske obveznosti, kakor hitro nastopi prva težava. Današnji človek raje prevzame nase »obveznosti« in »odgovornosti« »svobodnega« razmerja, ker ve, da te obveznosti niso traj­ne ali bolje, ker teh obveznosti sploh ne priznava. Kajpada so mnogim zakonske obveznosti najresnejša zadeva, in se ravno zato, ker se zavedajo resne odgovornosti, posvetujejo z zaupanja vrednimi osebami, da bi prišli do jasnosti in se mogli odločiti. Toda enim in drugim je skupna korenina ravno strah pred osebno odgovornostjo. Današnji človek je ob samih zavarovanjih pred nezgodami, za bolezen, onemoglost in starost že tako družbeno pomehkužen, da sam ne upa niti lastne družine ustanoviti brez pomoči družbe, čeprav je to njegova najbolj osebna zadeva. Čeprav danes zakona ne povezujejo več tako ozko z gospodarskimi vprašanji kakor so ga nekdaj, se vendarle ljudje teže odločajo za zakon kot v prejšnjih časih. Svoj čas je bila sramota, da bi se kdo tako rekoč na prazno poročil, danes je to vsakdanje; ljudje nič nimajo: ne hiše, ne denarja, ne bale, ne obleke, niti stanova­nja, ne službe, ne izpitov, samo ljubezen – in na to se poročijo. Kljub temu je njihova odločitev za ta korak povezana z velikim oklevanjem. Torej je razlog za to oklevanje iskati res predvsem – da ne rečemo izključno – v duševnosti človeka samega: v njegovem strahu pred odločitvijo, pred obveznostjo, pred odgovornostjo. Zato hodijo po nasvete. Nekdo drug naj bi jih tako rekoč potisnil v zakon, da se bodo pozneje lahko nanj izgovarjali.

136

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 136

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

»Zakaj mi niste pred dvanajstimi leti branili, ko sem vam povedal, da se mislim poročiti«, mi pravi mož v najboljših letih, tik pred ločitvijo, ob popolnem polomu družinskega življenja. Ljudje so se že tako navadili izgovarjati se na druge, na družbo, da niti takrat ne priznavajo lastne odgovornosti in odrivajo kriv­do od sebe, ko jim njihovega življenjskega koraka nihče ni sveto­val, ko so se povsem neodvisno, sami po lastnem premisleku odločili; dovolj jim je, da jim nihče ni odsvetoval, in že vidijo zadosten vzrok, da se izgovarjajo na druge.

STRAH PRED VELIKIMI DEJANJI Javnost še ni pozabila pretresljivega dogodka, ko se je pred leti sredi Ljub­ ljane v Ljubljanici potapljal deček in je na stotine ljudi stalo ob bregu, a ni bilo nikogar, da bi skočil za njim v vodo in ga rešil. Razburljiva pa je ob tem misel, da so bili med gledalci mladi ljudje, ki celo tekmujejo v plavanju in skakanju v vodo. Ko gre za njihovo čast in slavo, ne poznajo strahu; ko pa je šlo za življenje tega otroka, so jih na mah začeli ovirati pomisleki: oblečen sem, visoko in nevarno je; kaj, če se utopim še jaz; saj bo tako prej utonil, preden pridem do njega in podobno. Stali so ob bregu morda tudi ljudje, ki imajo iz časov okupacije za sabo kar junaška dejanja, ko so mirno zrli smrti v oči in tvegali junaška dejanja. A vse to je bilo le takrat, ko jih je zajemal val splošnega navdušenja, ko jih je nosila višja občestvena zavest, ki jim je narekovala junaška dejanja. Zdaj pa, ko bi morali iz lastne­ga nagiba in z močjo svoje osebne volje tvegati odločilno dejanje, se dvigne v njihovi duši namesto velikodušne dejavnosti samo kup izgovorov. Dokler človeka nosi družba, ga še dviga k velikim etičnim dejanjem, kakor hitro pa je prepuščen sam sebi, se znajde pred družbo slaboten in reven. Ob bregu Ljubljanice je stal tudi nekdo, ki je nekoč že poskušal samomor. Človek bi mislil: samomorilec bo vendarle sedaj videl v reševanju

137

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 137

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

tega otroka kar dobrodošlo priložnost, da zopet ponudi svoje življenje v smrt. Toda glej, sedaj tudi ta zakrkne: v trmi, iz gole objestnosti tvegati življenje je mnogo laže kakor iz plemenitega, res nesebičnega nagiba. Stali pa so ob bregu in gledali, kako se mlado življenje potaplja v smrt, tudi vzgojitelji, ki znajo svoje učence navduševati za lepoto junaških in nesebičnih dejanj v službi bližnjega, a so se sramežljivo opravičevali: »Za božjo voljo, naj vendar kdo skoči za njim in ga reši, jaz ne morem, nisem plavalec.« Ali res ne zna plavati, nas ne zanima; za nas je zanimivejše, s kakšnim olajšanim čustvom je izrekel to opravičilo, da lahko tako še naprej ostane neoporečen profesor moralke, kljub pomanjkanju velikih človekoljubnih dejanj. Strah pred velikimi dejanji, da, prav ta je ena osnovnih slabosti v nravnosti posameznika v veliki družbi človeštva: čim številnejše je človeštvo, tem manj je v njem človečanstva. To pomanjkanje pa usodno čutimo ne samo ob izrednih tragičnih dogodkih, ko se potaplja otrok, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Zaradi pomanjkanja moči in odgovornosti za velika dejanja manjka ljudem moči za resnična »velika dejanja v malem«, dejanja obzirnosti, potrpežljivosti in odpuščanja. Od predstojnika potrebujete morda pristanek za kakšno delo ali potrdilo o kakršnikoli zadevi, toda ta vam odgovori: »Oprostite, to vam lahko izdam samo na podlagi strokovnjakovega mnenja; obrnite se nanj, ko prinesete njegovo mnenje, dobite moje potrdilo.« Greste k omenjenemu strokovnjaku, ta pa vam reče: »Oprostite, za to jaz nisem kompetenten; taka potrdila izdaja samo predstojnik.« Tako se znajdete v zmotnem kolobarju in ko ugovarjate, da vas je predstojnik poslal k njemu, vam pokaže svojo pravo barvo: »Veste, nisem tako neumen. Osel gre samo enkrat na led. Sem že izdal svoje strokovno mnenje, a ker je bilo neugodno, ga je predstojnik stranki naravnost pokazal, češ jaz bi vam že dal potrdilo, a referent noče; vse pa

138

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 138

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

je odvisno od stroke in strokovnega mnenja. Stranka pa je bila potem huda name, mi prišla grozit in sem bil v nevarnosti, da se bo maščevala. Torej, da veste, jaz se ne bom izpostavljal.« V zadregi se vrnete po stopnicah nazaj k predstojniku in ko mu poveste, da se je njegov uradnik izgovarjal nanj, vam odgovori: »Nisem tako neumen, da se bom po nepotrebnem izpostav­ljal.« Torej se vedno znajdemo v istem zmotnem kolobarju; nobeden se ne bi rad izpostavljal; nobeden ne upa prevzeti odgovornosti nase in tvegati lastnega dejanja, takšnega, ki naj bi bilo v prid človeku in družbi. Nobeden ne upa postaviti na svojem mestu odločnega, etičnega človeka, ki se ne boji odgovornosti za lastna dejanja in njihove posledice. Vsak bi rad izginil v družbi, majhen in neopažen, etično neprizadet. Posledica pa je, da trpi družba in človek v njej.

S T R A H P R E D P R I H O D N O S TJ O Strah pred odgovornostjo je tudi strah pred prihodnostjo. Pod tem naslovom hočemo navesti tiste zglede, ko človek ni sam odgovoren, ko pridejo nadenj stvari, za katere sam nič ne more, kakor da mu je usojeno. Zato je mnogim strah pred prihodnostjo isto, kar strah pred usodo. Vendar pa izraz usoda preveč diši po »kizmetu«, po vzhodnjaškem pojmovanju življenja.

S T R A H P R E D N E G OTO V O S TJ O »Povejte mi, kaj naj storim: ali naj se poročim ali naj grem v samostan? Kaj je božja volja?« Tako sprašuje mlado dekle in nadaljuje z vprašanji. Odgovor: božja volja je prav to, kar bo storila po svoji najbolj­ši vesti in volji.

139

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 139

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

»Toda ravno tega nikoli ne vem, kdaj je moja vest najboljša. Če bi mi kdo z vso odgovornostjo povedal, kaj je božja volja, kam me Bog kliče, bi se takoj odločila, tako pa se ne morem.« In tako je res čakala leta in leta. Od samega strahu pred negotovostjo se ni mogla odločiti ne za eno, ne za drugo. Od same želje, da hoče spolniti samo božjo voljo, je z odločitvijo odlašala desetletja, ne da bi se poročila in ne da bi šla v samostan. Druga dekleta, ki niso bila tako resna in se zato niso trudila, da bi z vso gotovostjo razumela, kaj je božja volja, so se že davno odločila in v zakonskem življenju že davno izpolnjevala božjo voljo, medtem ko je ta osamela sredi sveta kar naprej čakala na spoznanje božje volje in pri tem vse življenje izpolnjevala svojo voljo. Tako je nehote podlegla samoprevari: bolj ko je poudarjala božjo voljo, bolj je pravzaprav uveljavljala svojo. Bil je to podzavesten izgovor za nekaj, česar si zavestno morda nikoli ni mogla priznati. Ob tem dekletu nam nehote pride na misel znana indijska zgodba, ki pripoveduje, kako sta dva sveta indijska samotarja v pragozdu premišljevala, ko sta na mah zagledala tigra, ki se jima je bližal. Prvi se je vdal v božjo voljo in se začel pripravljati na smrt; drugi pa ga je silil, naj zbeži. Res sta oba zbežala in srečno tigru ušla. Tedaj je rekel prvi drugemu: »Seveda je prav vdati se v božjo voljo, toda to, kar morava midva sama na najini usodi spremeniti, to morava tudi iz lastnega nagiba narediti. Kajti ali ni božja volja ravno v tem, da ravnamo po lastni volji?« Ljudje ob zahtevi po popolni gotovosti pričakujejo nekaj, kar je za vsak človeški razum docela nemogoče. Dejansko ne moremo imeti nikoli gotovosti o nobeni prihodnji stvari, tudi o svojem življenju ne. Zato pa je ljudem, ki imajo take zahteve, nemogoče svetovati. Iz njih govori skrajna razumska zahteva: vse razumeti, vse dogna­ti, vse predvidevati; za nič se odločiti, kar ni povsem zanesljivo. Iz takih ljudi govori razjedajoči dvom modernega človeka, ki hoče povsod popolno zanesljivost in jasnost spoznanja, ravno zato, ker o vsem dvomi, ker v ničemer ni povsem trden. Pravzaprav se sami ne zavedajo, v kako čudnem stanju se znajdejo.

140

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 140

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

Pričakujejo ali zahtevajo nekako, naj bi jim kdo drug dal gotovost in trdnost prepričanja, da se prav odločijo. V resni­ci pa ne gre toliko za pomanjkanje trdnosti prepričanja v razu­mu, ampak bolj za pomanjkanje moči, odločnosti ter poguma v volji. Želeli bi tako rekoč, da se njihov svetovalec odloči name­sto njih, da on prevzame nase tveganost odločitve. Skok v negoto­vost, skok v prihodnost, ta se jim zdi preveč nevaren; tega skoka ne zmorejo sami, zato zahtevajo ali vsaj pričakujejo nemogočo stvar: da bi se kdo drug namesto njih odločil; sami pa bi se najraje umaknili v neodgovorno in neosebno ozadje.

STRAH PRED ŽIVLJENJEM Življenje samo je negotovost, tveganje, ki se mu ne moremo izogniti. Premagati moramo neodločnost in strah, ki je v nas. Stefan Zweig pripoveduje v svoji povesti »Oči večnega brata« o indijskem poveljniku Viratu, ki je v boju zoper upornike nevede ubil svojega lastnega brata, ker je bil na strani upornikov. To ga je tako presunilo, da je pustil vojaški poklic in postal sodnik. Obso­jal je zločince – ne na smrt – pač pa na dolgoletno ječo. Toda tudi v tem je videl vedno hujšo usodno zapletenost, ki ga je tako mučila, da je končno dal sam sebe zapreti in je trpel kakor ljudje, ki jih je sam obsodil. Odpovedal pa se je tudi temu poklicu in se posvetil tihemu domačemu delu v družini; a tudi tu se je zapletel v usodne zadeve. Zato je šel končno v puščavo, kjer je živel kot samotarski jogi. Imenovali so ga svetnik in mnogi iskalci resnice so hodili k njemu po nasvete. Ko pa je nekega dne šel skozi bližnjo vas, je na svoje veliko razočaranje videl sovražne poglede žena, ki jih je srečeval; zvedel je, da so jezne, ker so jih zaradi njega zapuščali najboljši možje in sinovi. Zdaj je uvidel, da v življenju ni nobenega poklica, nobenega dela, a tudi nobenega brezdelja, ki ne bi bilo nekako usodno prepleteno z življenjem drugih ljudi. To je indijska modrost, ki ima v sebi veliko tega, kar bi moral psiholog

141

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 141

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

ljudem dati, ko ga sprašujejo o pomembnih, res usodnih življenjskih odločitvah, kjer pa jim manjka potrebnega življenjskega poguma. Nič ne pomaga, da se človek izgovarja in izmika življenju. Tudi izmikanje je poseganje v življenje in njegove daljnosežne posledice za posameznika in družbo, samo da jih vselej ne vidimo. Videle bi jih samo »oči večnega brata«. Pride žena vsa zaskrbljena in potoži: »Pomislite, sinoči smo pri nas jokali vsi, jaz, očka in hčerka. Pomislite, diplomo je naredila – do sem je šlo gladko – zdaj pa je dobila dekret za učiteljico nekam v hribe na Koroškem. Pomislite, ubogi moj otrok, prvič v življenju mora iti od doma, od mame, in to na konec sveta, v ta hribovski kraj, cele ure peš, brez zveze z domom. Pomagajte, ali morete kaj posredovati?« Vsakdo vidi, da ima taka stvar zelo malo opravka s psihologi­jo. Eno pa nam je ob tem takoj jasno. Svoj čas je šel desetletni otrok zdoma v mestne šole in se je od takrat naprej sam prebijal skozi življenje; mama mu še solz ni upala pokazati, da mu ne bi jemala otroškega poguma; ko je končal šole, so ga z dekreti pre­stavljali iz enega kraja v drugega; na misel mu ni prišlo, da je »težko«; še vesel je bil, da je prišel do kruha. Kakor je vedno manj ljudi, ki se hranijo z doma kuhano narav­no hrano in vedno več takih, ki žive od konserv, izvlečkov in preparatov, s katerimi jim postrežejo avtomati ob pritisku na gumb, podobno je vedno več takih, ki skušajo živeti v zatišju družbe in njenih ustanov in se zato tudi v svojem prepričanju prilagajajo večini. Hans Zbinden v zanimivi knjigi »Ogroženi človek« (Der bedrohte Mensch) lepo pravi, da danes že kar občudujemo člove­ka in vidimo posebno junaštvo v tem, če kdo ne glede na to, kaj poreko drugi, izpove svoje osebno prepričanje. Pravzaprav je to zelo žalostno znamenje za nravno bistvo osebnosti evropskega človeka, če velja človek, kakršen bi moral biti vsakdo, za nekaj izrednega in pogumnega. Še več moramo reči: človek, ki vedno tako ravna in govori, kakor mu narekujeta njegovo prepričanje in njegova vest, nam je že nekako tuj, posebnež, prenapetež, ki vzbuja neprijetno in zaskrbljeno vzdušje. Čedalje bolj nam postaja

142

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 142

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

»neobvezen« in neoseben, docela na skupnost in javno mnenje prilagojen človek, »splošna norma«. Poleg vseh vrst bojazni pred boleznijo, nezgodami, prihodnostjo, osamelostjo, neuspehom in smrtjo, muči današnjega človeka še »strah pred odločno besedo« ob pravem času in na pravem mestu. Nekateri se pridejo k psihologu posvetovat prav zaradi »odloč­ne besede«. »Kaj naj storim: ali naj se prepiram ali naj molčim?« Tip takega poprečnega človeka je »dobro vzgojen«, če svojega osebnega prepričanja ne upa izpovedati; če hitro popusti, kadar večina drugače misli in govori; če se hitro umakne, kadar vidi, da bi bilo kočljivo za njegov službeni položaj ali za njegovo »dobro ime«; izogiblje se odločitvam in jih rad prepušča drugim, ker človek nikoli ne ve, kdaj »jo utegne skupiti«; raje molči in govori le o stvareh, za katere vnaprej ve, da jih večina sprejema in da bo dobil pristanek drugih.

STRAH PRED NESREČO Varnost nad vse: »safety first«, to je danes kar geslo zahodnjakov, ki v svoji strahopetnosti gledajo samo, kako bi se mogli od vseh strani čim bolj zavarovati. Zato se je moderni človek zavaroval za primer bolezni, požara, nezgode na cesti (avto), na morju (ladjo) in v zraku (letalo), za starost, za smrt; pozna vseh vrst »preventiv« ali prehitevanja bolezni z vitamini, antibiotiki, serumi in injekcijami; motorje in druge stroje je opremil z varnostnimi signali in ventili; iznašel je pilule; hormonske izvlečke za podaljšanje življenja in za poživitev življenjske sile. Moderni zložljivi dežni plašči, ki se dajo spraviti v žep ali pa vsaj v aktovko, so nehote obenem ogledalo sodobnega človeka, njegovega duševnega stanja: biti v stalni pripravljenosti. Toda, čim več varnosti imajo ljudje, tem večje je nezaupanje in strah

143

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 143

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

pred »tem, kar ima priti«. Proti vsemu so se zavarovali, samo proti last­ nemu strahu se ne znajo. Nekdanji strahovi in duhovi, ki so strašili preprostega človeka in ki jih je ta z napredkom znanosti že davno pregnal, so v preoblečenih podobah zopet planili na dan iz svojih neznanskih skrivališč in ga kar naprej preganjajo. Če ljudje slišijo po radiu oster politični govor enega izmed »štirih velikih«, jih že spreletava preplah »vojne nevarnosti«. V Sahari je eksplodirala atomska bomba in v naših deželah so nekaj tednov pozneje ugotovili povečano radioaktivnost; in že se je polastila ljudi nemirna zavest, da jih ogroža smrt zaradi radioaktivnosti. Nekateri sploh ne upajo potovati v Ameriko, češ tam je že voda, kruh, meso in ozračje, skratka vse, okuženo z radioaktiv­nim izžarevanjem; ljudje so tako rekoč na smrt obsojeni. V Agadirju v Afriki je bil leta 1960 strahovit potres, kakršen je bil pred leti v Messini, kjer je bilo okoli 50.000 ljudi mrtvih. Časopisi so pisali, da je nad 10.000 ljudi živih zakopanih pod ruševinami; po tednu dni se je začel po vsej okolici razširjati neznosen mrtvaški smrad; podgane in šakali so se gostili ob mrtvih truplih; zdravniki in reševalci so se kljub plinskim maskam zastrupili; oblast je po nasvetu zdravnikov izdala ostre ukrepe, ker je grozila ne samo nevarnost kolere, tifusa in griže, ampak tudi – kuge. Kmalu nato je bil v Čilu še strahotnejši potres z vulkanskimi izbruhi in z viharji na morju. Pri nas se je ljudi takoj polastila prava potresna psihoza; v Italiji pa celo psihoza sodnega dne in »konca sveta«. Tudi v Ljubljani je bil leta 1895 hud potres; nevarnost potresov se je na splošno zelo povečala. »Nič ne vemo, kaj vse nas čaka.« Tako vzdihujejo in vzklikajo ob takih priložnostih. Vsak dan beremo o strašnih prometnih nesrečah. »Moj mož pravi, da bo kupil avto; jaz pa pravim, da ne. Kaj se ti tako mudi, ali bi se res že rad ubil?« Pa se je zgodilo, da je v Ljubljani na Miklošičevi cesti tovornjak zavozil naravnost v hišna vrata, kjer je prodajala časopise preprosta stara

144

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 144

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

ženica, in jo je do smrti povozil. Tedaj je rekla žena, ki ni marala, da bi si mož kupil avto: »Saj pravim, človek ni nikjer življenja varen; naj se vozi z avtom ali hodi peš ali na pragu sedi.« Iz iste plahe živčne korenine pa zraste ravno tako značilna moderna poteza, da sodobni človek kar išče priložnosti, da bi se razvedril in okrepil svoje življenjsko zaupanje. Samo da prebere kakšen pomirjevalen govor političnega voditelja, in že ga prime veselo razpoloženje in ta »evforija« kot topla sapa zajame vso okolico. Vsako ugodno sporočilo o morebitnem uspehu o pobijanju raka in iskanju raznih sredstev zoper to bolezen napolni današnjega človeka z zaupanjem in pogumom, kakor da je s tem vse rešeno. Mnogo je ljudi, ki se jim vsi strahovi zgostijo v mučne sanje: cele noči prebijejo v strahotnih sanjah, kjer se srečujejo z že davno umrlimi osebami, hodijo čez trupla, doživljajo nepopisne prometne nesreče, se potapljajo v vodo, strmoglavljajo v prepade in padajo iz neznanskih zračnih višin. Ne zdržijo več. Gredo se posvetovat: »Kaj naj storim, da se znebim teh strahotnih sanj?« »Vi znate razlagati sanje. Kaj pomenijo take sanje?« »Jaz ne znam razlagati sanj.« »Pa vendar, pravijo, da globinska psihologija tudi sanje razloži.« »Da, te sanje pomenijo, da pač slabo spite, da imate nemirne živce, da ste nemirna, plaha narava, ki jo neprenehoma mučijo bojazni, da vam še ponoči ne dajo miru. To je v glavnem vse. Temeljito in vsestransko se razvedrite, dobite si poguma do življenja, vtopite se v delo, tudi telesno, da boste od prijetne telesne utrujenosti kar padli v posteljo, pa boste videli, da sem vam sanje prav razložil – in razblinil; spali boste kot ubiti.« »Ali nima vse to, kar sanjam, skrivnostne usodne zveze z mojim živ­ ljenjem, s prihodnostjo?« »Ali na kavo vi kaj daste?« »Ne, se pravi zelo malo. Samo tedaj, če ima kdo migreno, enostranski glavobol na živčni podlagi, potem je črna kava dobra, ker razširi žile in tako

145

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 145

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

popustijo v možganskih žilah krči (spasmi), ki povzročajo glavobol; sicer pa ne vidim nobene koristi v črni kavi, ne za sedanjost ne za prihodnost.« Človek postaja živčen, nevrotičen in se bojazljivo bori proti »usodi« v bojazni pred prihodnostjo in vsem, kar ga lahko še doleti; izgublja potreben mir in zdrav odnos do življenja. Tudi nobena globinska psihologija nič ne pomaga, če človeka ne preusmerimo. Ni dovolj, če mu podzavesten strah ozavestimo in vozle (komplekse) razvozlamo, duševnost zopet sprostimo in notranje osvobodimo; treba je obenem, da v tem spoznanju oseb­no dozori in se preusmeri. Vladimir Lindenberg dobro pravi: »Ni dovolj, da damo človeku ogledalo, v katerem vidi samó sebe; bolje bi bilo, da bi mu zastrli vsa ogledala, da bi mu tako odprli oči za lepote tega sveta in za bolečino stvari, ki živijo na njem.« Živčni človek današnjega časa je iz same sebične skrbi zase, za svoj obstanek in dobrobit, izgubil živce in z njimi zvezo s svetom in ravnotežje v njem. Izgubil je smisel za stvari okrog sebe in njihovo vrednost presoja samo po skrbi in strahu za svojo lastno osebo. Vse se je zvrtinčilo okoli njega; vse ga vznemirja, utesnjuje in plaši. Docela mu je tuja modrost modreca Mirdada: »To je pot do osvoboditve iz skrbi in bolečine; misli tako, kakor da je vsaka tvoja misel z bolečimi črkami zapisana v nebo, da jo bo vsakdo mogel brati; govori tako, kakor da ima ves svet eno samo uho in bi hotel samo tebe poslušati; ravnaj tako, kakor da se bodo posle­dice vsakega tvojega dejanja zvrnile nazaj nate; ljubi tako, kakor da te Bog sam potrebuje.« Ta jogijska modrost je na las podobna stavku: »Vemo pa, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu ...« (Rimlj 8,28.)

STRAH PRED BOLEZNIJO Ne mislimo pri tem na namišljene bolnike, ki so stalno bolni, ki jim je za njihovo zdravje vedno potrebna kakšna bolezen, tako da bi morda res zboleli, če bi je ne imeli.

146

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 146

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

Pri tem mislimo na tisto globljo skrb za lastni obstanek, ki modernega človeka vsak dan biča in teži kot mora. V prejšnjih časih je pomenila bolezen za človeka »izjemo« v njegovem življenju. Večino življenja je prebil, ne da bi mislil na bolezen. Danes pa spada bolezen v vsakdanji okvir dnevnega reda. Začne se s ponovnim umivanjem rok v strahu pred bacili in okuženjem in se nadaljuje prek vseh neštetih higienskih navodil preprečevanja bolezni, cepljenja in uživanja vitaminov, obsevanja in zdravilnih kur. Odkar so ljudje socialno zavarovani, so se razvadili v obiskovanju zdravnikov, bolnišnic in zdravilišč in uživa­nju zdravil, tako da ni več primere z nekdanjim življenjem, ko je človek le v skrajni sili iskal pomoč pri zdravniku. Nekateri vedno nosijo s sabo tablete proti prehladu. Poznal sem moža, ki je vsak dan pil čaj za čiščenje krvi, a je ob prvi gripi umrl za sepso, zastrupitvijo; in drugega, ki je stalno nosil v žepu nitroglicerin proti kapi, a je kljub temu umrl za kapjo. Nekdo drug, pravi namišljeni bolnik, je imel vse predale polne zdravilnih čajev, kuhal in pil pa ni nobenega; le zavest, da jih ima pri roki, ga je pomirjevala. Zaradi pomanjkanja vitaminov v konservah so Amerikanci pred deset­ letji hudo bolehali za vnetjem dlesni. Tedaj si je Wrigley izmislil »žvečilni gumi« z vitamini in vsi Amerikanci so v strahu pred vnetjem dlesni začeli žvečiti gumi. Danes, ko konservam redno dodajajo potrebne vitamine, nevarnosti obolenja ni več, toda Amerikanci še kar naprej žvečijo gumi. Tako je strah pred boleznijo Amerikance na mah iz stopnje mislečega človeka ponižal na stopnjo prežvekovalcev. Zopet se znajdemo pred zanimivim nasprotjem in negotovostjo v notranjosti modernega človeka: čim bolj odpravlja nevarnost raznih telesnih bolezni, tem bolj hkrati podlega živčno duševnim motnjam v samem sebi, motnjam, ki izvirajo iz strahu pred boleznijo samo. Zopet smo torej pred zanimivim nasprotjem: čim bolj človek odstranja nevarnost bolezni, tem bolj se je boji. Razumi človeka, če moreš, bi rekli ob tej negotovosti, če bi ne bili sami pri tem prizadeti.

147

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 147

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Prav zaradi tega vozla, v katerega se je človek zapletel, pa je tako težko dajati učinkovite osebne nasvete, tolažbo in pogum. H. Zbinden v tej zvezi dobro poudarja: »Naša stiska in zaskrbljenost ne izvirata od tod, ker bi nam od vseh strani grozila nevarnost, marveč ker si domišljamo, da bomo nevarnost odstranili in ji ušli.« Ne moremo se prav sprijazniti z dejstvom, da je življenje v taki ali drugačni obliki, prvotno ali pa civilizirano (napredno), bistveno nepreračunljivo; je ena sama nevarnost in nezanesljivost, ki nas nenehno ogroža in zahteva stalno tveganje in v tveganju pogum. Zavedati se moramo: »Prava kultura raste vedno samo iz tega, kar smo nevarnosti iztrgali iz rok!«

S T R A H P R E D S M R TJ O Kakor bolezen, nezgode in druge nevarnosti, tako skuša moderni človek tudi smrt kolikor mogoče izriniti iz svoje zavesti; o smrti noče nič vedeti. Zato pogosto slišimo, kako ljudje človeka, ki ga je zadela kap ali pa je po nezgodi obležal pri priči mrtev, blagrujejo, rekoč: »Lepa smrt, brez groze in dolgega trpljenja.« V tem je tudi iskati razlog, zakaj moderni človek želi »olajšano smrt« s pomočjo mamil, ki mu omilijo bolečine in ga zazibljejo v nezavest, tako da za smrtni boj sploh ne ve. Zato pa imajo danes ljudje tudi drugačen odnos do bolnišnice kot nekdaj, ko so svojci vzeli bolnika iz bolnišnice domov, kakor hitro so zvedeli, da mu ni rešitve, samo da bi doma v krogu domačih naredil svoje zadnje gmotne in duhovne obračune, prosil odpuščanja in se tako v vsej ganljivosti poslovil od svojih najdražjih. V nagli in nepredvideni smrti so vsi videli najstrahotnejši konec življenja. Danes pa ljudi skoraj redno prepeljejo v bolnišnico, kjer navadno v nezavesti umirajo, v samoti, brez navzočnosti svojih najdražjih. Marsi­kdo

148

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 148

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

pa se že kar brani, da bi moral prisostvovati pri umirajočemu; njegovo čustvo tega ne prenese. Kakor se današnji človek neprestano trudi, da bi izrinil iz svoje zavesti misel na smrt, podobno in še bolj si to želi za konec življenja. Zdravnik Vladimir Lindenberg ugotavlja zanimivo dejstvo, da ga je v njegovi dolgoletni zdravniški službi, ko je stal ob strani neštetim na smrt bolnim, le malokateri bolnik vprašal, ali bo moral umreti. To ravnanje modernega človeka tik pred smrtjo si moremo različno razlagati. Nedvomno je, da je marsikdo toliko močan in samozavesten, da hoče s svojim življenjem sam obračunati, da ve, pri čem je in se sam tiho pripravlja na odhod. Enako je gotovo, da mnogi iz strahu ob misli na smrt sploh ne upajo nič vprašati in zato tudi njihovi sorodniki mučnega vprašanja ne upajo prav načeti. Res pa bo tudi to, kar Lindenberg omenja, da je povprečen človek današ­njega časa tako zajet v skrbi tega življenja, da nikakor ne utegne in ne more misliti na smrt. Moderni človek vse življenje izpodriva iz svojega obzorja misel na smrt, zato pa jo tudi izpodriva še v zadnjih dneh življenja. Hoče, da bi mu smrt ostala nezavestna skozi vse življenje do zadnjega diha. O gospodinji slovečega skladatelja J. Brahmsa pripovedujejo ganljivo zgodbo, da je na smrt bolnemu ponoči skrivaj hlače in suknjič zožila, da mojster ne bi opazil svojega naglega sumljivega hujšanja. Moderni človek je misel na smrt potlačil v podzavest, kakor je tudi grehe, slabo vest in druge neprijetne stvari pognal v podzavest, da bi ga ne motile v njegovi volji po srečnem življenju. Toda kakor je z vsemi potlačenimi stvarmi, tako se mu godi tudi z mislijo na smrt; vedno na novo ga vznemirja iz podzavestnih globin. Manj ko ji zavestno prizna mesto v svojem življenju, bolj mu je vir vedno večje nervoznosti in živčnosti. Nobena psihoanaliza in nobeno duševno zdravstvo ne moreta človeku z nasveti in tolažbo vrniti duševnega in živčnega zdravja, dokler se človek ne sprijazni z dejstvom, da je kljub vsem iznajdbam znanosti in tehnike v svoji težnji po varnosti zadel v nepremagljivo mejo. Sprijazniti se z mejo, v tem je človekova modrost. Šele modra in zrela

149

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 149

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

uvidevnost, da je treba resničnost smrti vključiti v red svoje­ga življenja, bo človeka mogla pomiriti in ga osvoboditi strahu ter mu dati tisto duševno zdravje, ki mu daje moč, da se dvigne ob misli na smrt vsak dan na vedno višjo stopnjo osebne poduhov­ljenosti. V tem pogledu poznajo psihološke posvetovalnice kar dramatične, pretresljive prizore. V posvetovalnico priteče mlad mož, ves živčno izčrpan in zlomljen zaradi nenehnega lova za novimi uspehi in užitki ter začne na pol zmedeno zgodbo: »Umrl bom, pomagajte, kaj naj storim?« »Kako pridete do te misli, saj ste mladi in zdravi?« »Tako čudno mi je; ne morem spati. Strašne sanje me vznemirjajo. Sanjal sem, da sem mrtev, da je konec mojega dela in načrtov.« »Sanje niso resničnost.« »Toda ne vem, kaj naj zdaj storim? Delati ne morem. Rad bi se ‘pripravil na smrt’.« »Na smrt se le pripravite. Moder človek se vsak dan na smrt pripravlja, da more mirneje delati.« Ob tem prizoru sem se spomnil, da sem bral, kako je nekoč francoski zabavni časopis »L’assiette au beurre« prinesel sliko okostnjaka v grobu: napol vzravnan je sanjal; pod sliko je bil napis: »Je rêvais, que j’étais vivant« (Sanjalo se mi je, da sem živ). Mrtvecem se sanja, da so še živi, živim pa se sanja, da so že umrli. Res, včasih se kar meša eno z drugim; in to tem bolj, čim bolj hočemo v življenju zanikati smrt in njeno resničnost. A ravno zato, ker človek po vsej sili skuša izriniti vsako misel na smrt, izgublja obenem iz svojega življenja pravi odnos tudi do smrti svojega bližnjega. Tu je večkrat psihološka korenina, zakaj more sodobni človek kljub vsej znanosti in umetnosti, skratka kljub vsemu kulturnemu napredku, ljudi množično klati in iztrebljati kot nadležni mrčes, če mu slučajno ne gre v račun njihova narodnost ali kri. Dantejev opis pekla z njegovimi večnimi mukami je kar bled v primeri s tem, kar so ljudje doživeli v nacističnih uničevalnih taboriščih, v ječah in plinskih celicah.

150

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 150

7/28/10 7:42 AM

PREMAGUJE STRAH

Kakor je življenje modernega človeka zgubilo svojo posvečenost, podobno velja tudi za njegovo smrt. Vse življenje dirja za užitki in koristmi; živeti hoče nedotaknjen, neprizadet od smrti, do konca; zato pa je še bolj neprizadet in neobčutljiv ob smrti svojega bližnjega; ne prizadene ga več; nima pravega sočutja. V Ameriki je to že tako daleč, da pravega žalovanja ne poznajo več. Če pa kdo zelo žaluje za svojimi dragimi, kakor imamo prili­ko videti ob nenadnih letalskih nesrečah, pa jim je objokan obraz predvsem za fotografije v časopisih, da jih »razkazujejo«; s tem pa najbolj razodevajo pomanjkanje resničnega spoštovanja do človeka in njegove žalosti. Ob vsem poudarjanju družbe in podružabljenja življenja smo danes že daleč od nekdanjega občestvenega čustvovanja ob smrti, kakor ga je izrazil nekoč globoki mislec John Donne: »Smrt slehernega človeka vzame s sabo del mene samega; kajti jaz sem vključen v človeštvo. Zato nikoli ne sprašujem, komu zvoni – tebi zvoni.« Zanimivo pa je, da je zahodnjaškemu človeku prejšnjih stoletij smrt vzbujala manj strahu kot sodobnemu. Ravno zato, ker jo je sredi svojega življenja in dela vključil v svoj dnevni red, ker ga je ta neznanka stalno opominjala, zato se je že zgodaj spoprijaznil z njo. Sloveči skladatelj W. A. Mozart piše v svojem tridesetem letu življenja: »Hvalim Boga, da mi je razodel to srečo, da sem imel to priložnost, v smrti prepoznati ključ do naše resnične sreče. Nikoli se ne uležem v posteljo, ne da bi pomislil, da morda, mlad kakor sem, jutrišnjega dne ne bom dočakal. In vendar ne bo mogel noben človek, ki me pozna, reči, da sem v občevanju pust ali žalosten. Za to srečo hvalim vse dni svojega Stvarnika in jo želim iz srca vsakemu svojemu bližnjemu.«

151

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 151

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

152

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 152

7/28/10 7:42 AM

II. ČLOVEK VEKOTRAJNOSTI

153

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 153

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

154

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 154

7/28/10 7:42 AM

Č LO V E K J E S P R E G O V O R I L Po človekovem rojstvu sta predvsem dva odločilna trenutka, ki odločata o njegovem življenju: dan, ko shodi, se pravi, ko se iz »štirinožca« dvigne v dvonožca; in dan, ko spregovori. Oba trenutka zaznamujeta človekov postopni dvig nad živalsko raven; prvi telesno, drugi duhovno. Na oba gleda družina, zlasti mati, z nestrpno in hkrati zaskrbljeno radovednostjo. Mnogi ta dva dneva kar zapišejo v družinsko kroniko, vsekakor pa kot odločil­ne trenutke v še komaj začet življenjepis. Vsekakor pa je dan, ko otrok spregovori prvo besedo, glasno razodevanje, da se otrok že dviga na specifično človeško raven, ki je nobena živalska vrsta nikoli prav ne doseže. S prvo besedo, ki jo otrok spregovori, se že razodeva kot kulturno bitje, ne več zgolj biološko.

PO BESEDI SPREGOVORI Navadno se ljudje sprašujejo, zakaj opice ne govorijo, ko imajo vendarle lokomotorične organe dovolj razvite. Dolgo so na to dajali različne odgovore, toda noben ni vseh docela zadovoljeval. Pa je prišel pred leti za Kellogom znan komparativni psiholog in dal presenetljivo preprost odgovor: »Opica ne spregovori zato, ker nima kaj povedati.« Tako Nobelov nagrajenec Konrad Lorenz. Temu osupljivemu odgovoru doslej še nihče ni ugovarjal. Težko, da bi mu sploh še kdo pozneje.

155

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 155

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Saj se že tu začenja prva, temeljna artikulacija, se pravi dobesedna razčlenjenost človeške govorice; z njo prekorači človek reko Rubikon, ki ga loči od vsake zgolj živalske, neartikulirane govorice. Saj artikuliranost ali razčlenjenost je tu isto kakor razmiselnost: misel razčleni, tj. razdvoji pomen od dražljaja, znamenje od predmeta; misel se vrine med človeka in med svet, ki zdaj ni več samo dražljaj, marveč predvsem pomen. Misel artikulira svet draž­ljajev v svet znamenj, ki imajo določene pomene in so predstavniki dražljajskega sveta. Tako misel ustvarja artikulirano govorico, ne obratno. To se pravi: misel razčlenjuje dražljaje, vseeno ali akustič­ne pomene v živem jeziku ali pa likovne (vidne) v pisavi ali tipne (taktilne) v pomenska znamenja ali simbole za predmete. To je začetek artikulirane, specifično človeške govorice, najsi bo to pisana, jezikovno fonetična ali pa zgolj taktilno posredovana kakor pri Helen Keller. Takrat, že ob prvem pravem znamenju ima človek že kaj povedati, že spregovori, opica pa nikoli. Če bi opica imela misel, bi artikulirala glas, bi spregovorila. Dej, s katerim ustvarimo zvezo med znamenjem in predmetom, se pravi, ko dobi znamenje določen pomen, je tedaj pravi stvariteljski proces. Znana Helen Keller, ki je bila slepa in gluhonema obenem, pripoveduje, da je pomenilo zanjo prvo prepoznanje zveze med znamenjem in predmetom, se pravi med tipno besedo (ker samo tipno je imela zvezo) in svetom, pravi duševni pretres. Navdajalo jo je neznansko veselo občutje; odprla so se ji vrata v svet; začutila je most med seboj (subjekt) in med svetom (objekt). Ta primer zasluži, da ga natančneje opišemo, kakor je to storil tudi etolog K. Lorenz, predvsem zato, ker podobnih primerov zlepa ne srečamo.

BESEDA POJMUJE Helen Keller je bila namreč prizadeta samo v čutnem dojemanju, vse druge možganske funkcije pa so delovale normalno; bila je povrhu vsega umsko izredno (genialno) nadarjena. Tudi njena učiteljica Anne Sullivan, ki je ves ta potek popisovala v dnevniku, je bila zelo inteligentna. Tako

156

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 156

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK JE SPREGOVORIL

imamo natančen opis, kako se odvija proces povezovanja predmeta s pomenom, torej proces, ki ga psihologi navadno napačno razlagajo. K. Lorenz posebej poudarja, da sam pred tem dogodkom ne bi nikoli verjel, kako bi bilo možno, da bi se slepa in gluhonema oseba naučila prej brati, preden je znala govoriti. To je dosegla Helen Keller ob pomoči Sullivanove. S tem je izkustveno ovržen nazor, da so misli in pojmi odvisni od jezika (besed), ne pa besede od pojmov. Še sreča, pravi Lorenz, da se je vse to zgodilo dovolj zgodaj, ko še nista bili obremenjeni z mnenji psihološke šole. Sullivanova je začela deklico učiti 6. marca 1887 (rojena je bila 27. junija 1880). Dotlej še ni razumela nobenega simboličnega sporočila; samo dva izraza na obrazu sta izdajala njeno željo po jedi in pijači. Bila je vedno le v naročju svoje mamice. Sullivanova ji je začela takoj s pomočjo prstne (tipne) abecede v roko pisati ne le besede, temveč tudi cele stavke. Po dveh dneh ji je podarila punčko in ji obenem črkovala v roko besedo »doll«. Podobno je delala z različnimi drugimi predmeti: posredovala ji torej ni samo preprostih likovnih simbolov, marveč že od začetka znake črkovne pisave. Helen Keller pa je že prvi dan pouka razumela (dobila) zvezo med dražljajem, ki je tu fungiral kot signal, in med zaželenim predmetom. Še več: takoj je tudi ta signal motorično vrnila, se pravi »odgovorila«. Seveda sprva še ni prav abstrahirala v tipni podobi podanih posameznih črk, čeprav je to poskušala, ko je motorično reagirala na celotno podobo tipnih dražlja­jev. Prav to pa je že prve dni občudovanja vredno. Že 31. marca je obvladala kar 18 samostalnikov in 3 glagole ter že začela spraševati za imeni reči. Začela je prinašati učiteljici stvari in ji ponujala dlan, naj vanjo napiše njihova imena. Izražala je potemtakem očitno željo, da bi dobivala podobne miselne zveze (med znaki pisave v dlani in med predmeti). K. Lorenz pomenljivo pripominja, češ kdo ne bi pri tem mislil na Adama, ki se je začel odpirati v svet, ko »je dal imena vsem stvarem«.

157

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 157

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Ni pa še takrat besedne simbolike popolnoma razumela, ker še ni mogla prav razločevati med samostalniki in glagoli. Težave sta ji delali besedi mug in milk (skodelica, mleko). Zamenjala ju je z glagolom drink. Ko je črkovala mug in milk in hotela piti, si je pomagala s pantomimo pitja. Slep in gluhonem otrok je tu uporabljal posnemanje gibalnih kretenj. Tudi to je blizu simboličnemu izražanju, kakršnega se je dotlej naučila; vse pa v jedru še vedno izraža samo »akcijske stvari« (Aktionsdinge), kakor bi se izrazil Jakob Uexküll. Tako je doll pomenila punčko, hkrati pa tudi igro s punčko. Do ločitve med simboli (znamenji) stvari in med dejavnostmi je prišlo prav dramatično. Bilo je 5. aprila – tako pripoveduje Sullivanova dobesedno: »Ko sem jo danes zjutraj umivala, je hotela zvedeti za označbo vode. Če želi kaj vedeti, mi pokaže smer in mi boža roko. Črkova­la sem ji v roko w-a-te-r in po zajtrku nisem več mislila na to. Potem mi pade v glavo, da bi ji mogla s pomočjo te nove besede pojasniti enkrat za vselej tudi razliko med mug im milk. Šli sva k pipi, kjer je morala Helen držati svoj kozarec pod odprtino, jaz pa sem točila. Ko je mrzla voda polnila kozarec, sem ji črkovala v prosto roko w-a-t-e-r. Beseda, ki je sledila neposredno mrzlo tekoči vodi, jo je začudila. Spustila je kozarec iz roke in obstala kot vkopana. Črkovala je besedo water ponovno. Potem je počep­nila na tla, se dotaknila tal in vprašala za imenom; prav tako je pokazala na pipo in ograjo. Takrat se je naglo obrnila k meni in me vprašala za mojim imenom. Črkovala sem ji v roko besedo teacher. V tistem trenutku je dojilja prinesla k pipi Helenino mlajšo sestrico; Helen je črkovala baby in pokazala na dojiljo. Ves čas na povratku je bila skrajno vznemirjena in se je zanimala za ime vsakega predmeta, ki se ga je dotaknila, tako si je v nekaj urah pridobila 30 novih besed v svojem besednem zakladu.« Naslednji dan pripominja A. Sullivan: »Helen je danes zjutraj vstala kakor sijoča vila; tekla je od enega predmeta do drugega in spraševala za pomenom vsake reči in me od veselja poljubovala. Ko sem se sinoči spravljala spat, me je prvič v življenju poljubila in objela; mislila sem, da

158

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 158

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK JE SPREGOVORIL

mi bo srce počilo od veselja.« Iz poročila Sullivanove povzemamo, da je bilo v začetku med učiteljico in učenko trenje; »zdaj pa se je k spoštovanju pridružila še toplina ljubezni in hvaležnosti«. Škoda pa je, da nimamo več takih poročil, kako slep in gluhonem otrok kljub vsemu brez jezikovne (besedne) govorice pride do razumevanja simbolov. Škoda je prav tako, da tudi zgleda Helen Keller psihologi niso znali prav uporabiti in da jih morajo nanj s pridom opozarjati šele biologi in etologi. Sullivanova tu skladno z etologi (Lorenz, I. Eibl-Eibesfeld idr.) izpove, da pride otrok že s prirojenimi učnimi dispozicijami na svet: »Otrok pride z zmožnostjo učenja že na svet in se uči sam od sebe; pod pogojem seveda, da mu ne manjkajo nujno potrebni zunanji dražljaji.« O tem, kako se je Helen z lahkoto učila kljub hudo okrnjenim dražljajskim pobudam, pa se posrečeno izraža: »Ona se uči, ker pač drugače ne more, natančno tako, kakor se uči ptič leteti.« Vsi pa vemo, da ima ptič to že vrojeno. Če opis povzamemo, moramo ta proces razčleniti v dveh glavnih stop­ njah. Na prvi je dražljaj samo signal in je združen z dejavno rečjo. Na drugi pa se znamenje (simbol) že odlušči ali osamosvoji od dražljaja; se pravi: stvar za osebo ni več samo dražljaj ali signal, temveč ima hkrati tudi že pomen; stvar in dejavnost sta dva ločena pojava; vsak ima svoj pomen. Tu je preskok od zgolj živalskega (biološkega) dojemanja sveta do specifično človeškega, razumskega. Le-ta je pomenil za Helen Keller pravi duševni in eksistenčni pretres. V zgolj biološkem dojemanju sveta je za subjekt vsak predmet samo dražljaj (imenujemo ga tudi signal), ki subjekt vzdraži in tako rekoč potegne nase ali odbije od sebe; subjekt je na pred­met »dražljaj« nekako privezan (kot na verigi); zato se tudi nezmotljivo odziva po obrazcu dražljaj – odgovor. Simbolično dojemanje sveta in pojavov v njem pa v predmet – dražljaj vnaša tudi pomene; tako dobijo dvojnost: predmet – dražljaj na eni strani, na drugi pa znamenje – pomen; pri tem predstavlja znamenje s pomenom nekak tretji vmesni, posredovalni svet med predmetom in subjektom. Odločilno v tem procesu je dejstvo, da znamenje s pomenom vnaša v

159

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 159

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

predmet šele subjekt; ne pa nasprotno, da bi predmet tako rekoč vtisnil v subjekt znamenje s pomenom. Če bi temu bilo tako, potem bi sploh ne mogli priti do razločevanja med zgolj biološkim in simboličnim dojemanjem sveta. Bistvena razlika je prav v tem, da je zgolj biološko bitje v tem procesu trpno (pasiv­no), v simboličnem pa dejavno (aktivno). Le tako je mogoče razumeti, kako je mogla senzorično dražljajsko hudo frustrirana Helen Keller priti od dražljajev do znamenj; in da je sploh do tega prišla. Le tako je možno tudi razumeti, kako je mogla priti do pomensko pojmovnega izražanja brez besedne govorice, preden je sploh govorila. Pač vse samo zato, ker ni beseda nosilec pojmov in pomenov, temveč pojmi, ki so pred besedo. Tu imamo torej most čez Rubikon do simboličnega mišljenja in govorice. Ta proces vzpostavitve mostu, se pravi pomena, med znamenjem ali simbolom in svetom se ne da razložiti z nobenim zgolj biološkim pogojevanjem ali golim učenjem po vzorcu ali modelu. Tu gre za dej razumevanja in umske logike, kakor jo je proti Skinnerju v novejšem času uspešno obranil zlasti psiholog lingivist Noam Chomsky. Nanj se posebej sklicuje tudi Konrad Lorenz, češ da je šele Chomsky prepričevalno dokazal, kako zelo artikulirana in v podrobnosti določena je človekova vrojena zmožnost pojmovnega mišljenja in govorice. »Mi se ne učimo misliti, mi se učimo tako rekoč besednjak ali simbole za stvari in njihove odnose; in naučeno uokvirimo v predoblikovan okvir, brez katerega ne moremo ne misliti ne biti ljudje.« Pri tem je občudovanja vredna zlasti hitrost, s katero je Helen Keller razvila pojmovno mišljenje; da torej tu ni samo manjkajoče dopolnjevala, marveč že obstoječe (navzoče) samo udejanjila; to je samo kar čakalo, da bi se udejanilo. Zelo hitro je napredovala: že prvi dan pouka je ponujene simbole smiselno pravilno vrnila; 14 dni pozneje je skušala črkovati psa; že 11 dni pozneje je obvladala nad 30 črkovnih znamenj, 4 si je pridobila z lastnim spraševanjem; 5 dni pozneje odkrije nenad­no razliko med sa-

160

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 160

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK JE SPREGOVORIL

mostalnikom in glagolom in ve, da se vsaka stvar tudi »imenuje«; 19 dni pozneje oblikuje že sama stavke, ko skuša novorojeni sestrici dati trde bombone; Baby eat no; baby teeth no, baby eat no. Čez naslednjih 14 dni uporablja že sprega­tev in veznik »in«. Ko naj bi zaprla vrata, doda: and lock (in zakleniti). Istega dne sporoči domačim, da je psička povrgla mladiče: baby dog; takrat obvlada tudi že prislov »zelo« (very). Posebno potrebo po učenju novih besednih pomenov razodeva s tem, da že dob­ ljene preskuša na novih zvezah: tako preskuša prislov very: baby small, puppy very small, namesto baby je tako postavila puppy itn. Ne cele tri mesece pozneje, ko še ni znala niti besede spregovoriti, piše prijateljici v Braillovi pisavi pismo, docela smiselno. Tako je bila navdušena za branje Braillove pisave, da si jo je zvečer natihem nosila v posteljo pod odejo. Ko so ji nekaj dni pozneje pokazali novorojene prašičke, je vprašala: »Did baby pig grow in egg? Where are many shells?« Do konca julija je že čitljivo in hitro pisala s svinčnikom in je to uporabljala, da se je sporazumevala. V tem času je odkrila tudi vprašanja: zakaj in čemu; in je postajala s številnim spraševanjem kar nadležna. Septembra začenja pravilno rabiti tudi zaimke in pomožni glagol »biti« (to be). Septembra 1888 obvlada tudi že pogojnik; in sicer ga vedno raje uporablja in v tem sintakso kar elegantno oblikuje, tako da to daleč presega povprečno osemletno deklico. Ne smemo pa se čuditi, če je smisel za besedno izražanje tako z veseljem gojila: saj je vse doživljanje, tudi lepote in dobrote, dobivala izključno po posredovanju črkovne pisave. Nazadnje se je po vsej sintaksi spoprijaznila še s členki, ki so se ji zdeli spočetka nepotrebni. Anne Sullivan to presenetljivo hitro učljivost, s katero je H. Keller premagala pomanjkanje zunanjih dražljajev, takole pojasnjuje: »Čudno se mi zdi, da se kdo čudi o nečem, kar je vendarle tako preprosto. Saj je gotovo enako lahko otroku doprinesti oznake (znamenje) za pojem, ki ga ima jasno v svoji duši, kakor znamenje za predmet; seveda pa bi vse to pomenilo pravo Herkulesovo dejanje, učiti besede, če pristojnih predstav otrok ne bi imel v svoji duši.«

161

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 161

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

BESEDA SIMBOLIZIRA Vse to daje prav Chomskyjevi teoriji in potrjuje etološke ugotovitve, da ima človek pač vrojene strukture mišljenja in govorjenja, se pravi vedenjske vzorce, katerih programe si je naša vrsta izoblikovala v svoji rodovniški zgodovini. Noam Chomsky, nekdanji Skinnerjev učenec, je v razlagi simbolične govorice povzročil pravo revolucijo, ki je z uničujočo kritiko zavrnil Skinnerjevo delo Verbal behavior (1957). Skinner je besedno vedenje pojmoval kot operativno pogojevanje. Chomsky pa ugotavlja, da je prvenstveno učenje po razvidnosti in razumevanju, ki sega mnogo globlje kot golo pogojeno odzivno učenje, čeprav le-to v besedni govorici tudi ne manjka. Skinner­ju upravičeno očita, da po njegovi razlagi sploh ne moremo pri­ti do nobene sodbe, ki naj bi bila resnična, ki naj bi ustrezala kakšnemu »dejstvu«; kajti po njegovem je vsak stavek enako dober, samo da ga utrdimo s pogojevanjem. Zanj pomena besed onkraj pogojnega odziva na besedo dražljaj sploh ni. Pri njem do »objektivne resnice« sploh ne moremo priti in se zato upravičeno sprašujemo, čemu potem sploh človeška govorica, če ni nič drugega kakor to, kar je biološko vsiljeno, ker je pač nujno ali vsaj koristno. Tako bi upravičeno zaklicali: rešimo vsaj človeško logiko, če že etiko tako ali tako v temeljih zavračamo. Toda simbolično mišljenje sega mnogo dlje in onstran gole biološke koristnosti. Načelo homeostaze ali življenjskega ravnotežja tu docela odpove. Reči moramo še več! Ravno najvišje simbolične dejavnosti, kakor se kažejo v stvaritvah kulture in civilizacije, so glede biološke prilagodljivosti, vrednosti in koristnosti vsaj zelo sporne, večkrat pa naravnost škodljive in pogubne. Človek v bojnih pokolih in samomorih redno žrtvuje biološke vrednote simboličnim, naravo kulturi. Chomsky je v svoji razlagi simbolične govorice opozoril predvsem na globinske strukture jezika in s tem na antropolo­ško pomembnost simboličnosti v človeškem mišljenju. Razen fonetične in sintaktične sestavine 162

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 162

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK JE SPREGOVORIL

jezika je obravnaval predvsem semantično strukturo, ki je odločilna za globinsko strukturo. Osrednji problem semantike je namreč, kako nastanejo iz večumnih besed enoumni stavki. Opozoril je na odločilno dej­stvo, ki ga psihologi le vse preveč zanemarjajo, da pravi pomen besednega simbola, se pravi pojem, dobimo šele s stavkom. Miselno (psihološko) niso osamljeni besedni pomeni prvotni, marveč prvoten je stavčni smisel, v katerega je vdelan »posa­mični pojem«. To smo videli tudi pri H. Kellerjevi in njenem odkrivanju pomenov. Logični in jezikovni deji tudi kot psihične funkcije niso identični. Besedni pojmi z odgovarjajočimi rečmi (predmeti) ne stojijo v razmerju 1:1, temveč se nanašajo na vse člene v stavku. Dokler imamo osamljen »pojem«, še sploh nimamo pravega pojma. Dokaz za to so večumne besede (npr. buča, voz, dvojček itn.); dokler jih ne povežemo v stavke, so pravzaprav neumne. Kako nastajajo iz večumnih besed enoumni stavki? To je odločilno vprašanje. Čeprav bi hoteli povezavo med pojmom in besedo razložiti po asociativni poti, ta razlaga docela odpove, kadar gre za sintaktično zvezo med besedami, ko te izražamo z raznimi zaimki in vezniki, ki jih nikjer ne dobimo po asociacijah kakor kakšne samostalnike, nanašajoče se neposredno na zunanje predmete. Razen tega se misel in beseda razhajata tudi časovno, kar bi bilo nemogoče, če bi bila identična. Misel lahko besedo prehiteva. Simbolično izražanje, kakršno imamo v stavkovni sintaksi, zahteva že po svoji naravi časovno zaporednost; nasprotno pa je miselna zveza ali pojmovno razumevanje take zveze hkratno ali pa ga sploh ni; ravna se po načelu vse ali nič. Tako se pomen, ki ga ima (pravzaprav predstavlja) simbol, izkaže kot umska ali logična sestavina, ki stopa kot tretji vmesni člen med subjektivni (organski) izraz in med stvar ali predmet, na katerega meri. To je člen, ki dela razdaljo med človekom in njegovo neposredno biološko danostjo ali okoljem. To je vzmet, ki mu odpira pogled v nedolgled, ki napravi človeka iz bitja z živalsko ujetostjo v neposredno biološko nujnost

163

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 163

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

in korist v vsestransko odprto bitje, zato pa hkrati večumno, nikoli do konca opredeljeno in nikoli varno uravnovešeno, nemirno stvar. S pomenskimi znamenji si človek poljubno prilagaja in prisvaja ves svet; prav tako pa se v tej večumni simboliki v svetu na razne načine upodablja; v neštetih podobah vidi sebe kakor v ogledalu in se isti s pojavi v svetu; še bolj pa doživlja svoje nasprotje do njih. Živalska govorica je redno samo govorica povelja in izraza (gonov, čustvenega stanja ipd.). Ptičje petje nikoli nič ne predstavlja, je abstrakt­ na glasba; izraža samo fiziološko in psihološko stanje pevca in pevke; ne predstavlja nobenega predmeta, nobene predmetne vsebine ali stvari; lahko je kvečjemu dražljaj, signal za nevarnost ipd. Pasji lajež sicer razločuje med veseljem in jezo, med žalostjo in nestrpnostjo; toda čeprav izraža »nevarnost«, ne pove nikoli, ali je pred vrati sosed ali ropar. Kolikor pa naj bi tudi v živalski govorici videli »simbolično« posredovanje sporočil, moramo vedeti, da so to zgolj naravni, biološko dani simboli, medtem ko si človek v vseh vrstah svoje govorice (jezikov) ustvarja umetne, arbitrarne simbole; ti pa nimajo nobene prave biološke prirejenosti s svetom (predmetom, dražljajem ipd.), ki ga predstavljajo. Človek je v ustvarjanju umetnih znamenj ali simbolov res ustvarjalno bitje, ki lahko ta znamenja tudi svojevoljno menjava. Toda čeprav bi živalska govorica imela kak rudimentarni sim­bolični pomen in bi nekaj predstavljala, ji manjka vsaj tretja spe­cifična sestavina vsake prave simbolične, specifično človeške govorice.

BESEDA OBČUJE V procesu učenja človek posreduje simbolična znamenja drugim po tradiciji ali izročilu. Človek je po artikulirani govorici kulturno in ne zgolj biološko bitje. Prav to sestavino pa v živalskem svetu zaman iščemo. Vemo, da imajo npr. zlasti čebele svojo govorico (odkril jo je z natančnimi poskusi zlasti V. Frisch), ko s krožnim in repnim plesom druga drugi

164

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 164

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK JE SPREGOVORIL

povedo, v kateri smeri in kako daleč od panja najdejo pašo ipd. Toda te govorice se ne naučijo in si je ne posredujejo po sporočilu (tradiciji), marveč jo imajo že podedovano v instinktivnih mehanizmih. Zato je njihova govorica docela stereotipna, nespremenljiva, kakor prilepljena vsem posameznicam iste vrste brez vidnih individualnih razlik, ki naj bi jih dalo učenje. Isto moramo reči o govorici drugih vrst živali; tako ima npr. pri vrsti rib (zet) samčev rdeči trebuh za konkurenta določen »pomen«; strogo vzeto samo signal, ki ga spravi v napadalno držo. Toda vse to je podedovano; tega se nobena riba ne nauči in nobena drugi tega ne sporoča, nobena tudi ne »prevzema«. Človeška govorica je čisti učni jezik, medtem ko je živalska govorica čisti podedovani jezik. Še po učenju (navajanju) upodobljeni živalski glasovi primatov nikoli ne dosežejo ravni »predstavljanja« ali upodabljanja. To velja tudi za »risanje« in čečka­nje, ki se ga nauči npr. opica; nikoli ne predstavlja hiše ali drevesa itn., kaj šele podobe svojih vrstnikov ali same sebe; medtem ko to zmorejo človeški otroci že v tretjem letu starosti. Živali s svojo govorico ostajajo zgolj biološka bitja, človek z artikulirano govo­rico pa je kulturno bitje. Zato je tudi Chomsky močno poudarjal vlogo učenja pri človekovi simbolični govorici in pridobivanju pojmov. Hkrati pa je s tem podiral nazore tistih, ki si razlagajo nastanek simboličnosti in pojmov zgolj z učenjem. Chomsky je imel učence somišljenike. Eric Lenneberg (1972) je med drugim kot biolog pribil znano trditev, da se človek ne bi bil mogel jezika šele naučiti, če ne bi bil prinesel že na svet »osnovnih shem«: »Človek je kot besednik že rojen v svet sobesednikov.« K. Lorenz to še močneje izrazi, češ da se kdo nauči govoriti, ni odvisno samo od njegove inteligence, marveč od tega, da je človek. Z dresuro moremo naučiti tudi opice, da ob avtomatu, iz katerega pade znamka, za katero dobi iz drugega avtomata banano, dojemajo simbolični pomen znamke, ki jim pomeni nekaj druge­ga, kot v resnici

165

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 165

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

je, vendar niti tega priučenega niti nobenega že podedovanega ravnanja ne znajo sporočati in posredovati drugim niti druge opice ne morejo teh pomenov prevzemati in jih razume­ti. Rudimentarni nastavki simboličnosti pri primatih torej daleč zaostajajo za višino prave simbolične govorice. In v prepiru, zakaj opica ne more govoriti, čeprav ji anatomsko organsko pravzaprav nič ne manjka, je eden izmed biologov zato lakonično odgovoril: »Zato ker nima nič povedati.« Misli in pomeni temeljijo v globinski strukturi govorice, ki je govornik nikoli neposredno ne izraža. Zato se človek ne nauči šele misliti in govoriti, marveč samo »vokabelce«, samo površin­ske strukture besed (znamenj, simbolov). V to površino besed po intuitivni (nezavedni, spontani) poti vgraja globinsko strukturo pomenov in smislov; le tako nastaja zvezna zavestna logična govorica po transformatorskih pravilih (iz dražljajev v pomene) iz enega stavka v drugega. Mnogi menijo, da je Chomsky z globinsko strukturo jezika dosegel v zgodovini enako epohalno storitev kakor Freud z »odkritjem podzavesti« (pravzaprav samo z opozorilom, ker odkrili so jo pred njim že drugi): oboje je nedostopno introspekciji, čeprav vpliva na zavest in čeprav iz površine (zavesti) sklepamo na globino (podzavesti). Na filogenetični razvoj simboličnega mišljenja in govorice pa lahko sklepamo samo posredno iz načina življenja in ravnanja fosilnih ljudi. Filološka zgodovina jezika sama sega namreč komaj 5000 let nazaj do Sumerijcev. Z gotovostjo pa postavljamo rabo simbolične govorice že v mlajši paleolitik, v t. i. aurinjaško kulturo znanih votlinskih slikarij v slovečih votlinah Španije in Južne Francije. Tudi starejši paleolitik neandertalskega človeka z mousteriensko kulturo razodeva zmožnost simboličnega izraža­nja in sporazumevanja; na to sklepamo ne samo iz izdelovanja orodja z zaznavno konstanco in distanciranjem predmeta (reči) od človeka, temveč tudi iz pokopavanja mrličev, ki so jim prilaga­ li za spremstvo »žrtve« ter tako izpričevali, da je segel njihov svetovni nazor onstran neposrednih izkustvenih danosti v svet simbolov. Če pa je že neandertalec obvladal simbolično govorico, so jo morali iznajti pred

166

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 166

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK JE SPREGOVORIL

njim že drugi arhantropini, pračlovečnja­ki, vsaj v obliki povezovanja posameznih glasov z določenimi vzkliki in klici, to je tako imenovanih enobesednih stavkov, s katerimi se začenja besedna simbolična govorica tudi v ontoge­netičnem razvoju današnjega otroka. Človek je bitje artikulirane govorice. Ne samo, da je edino pravo govoreče bitje na Zemlji, temveč je obenem na vse mogoče načine govoreče bitje. Tako rekoč skozi vse čutne špranje skuša človek spregovoriti. Premalo upoštevamo antropološko pomembnost tega dejstva. Tudi gluhonemi spregovorijo s svojo posebno simbolično govorico, ki ni v zvočnih simbolih, pač pa v vidnih, ki so tudi dovolj zgovorni, sporočljivi in občevalni. Celo gluhonemi in obenem slepi lahko spregovorijo po simbolih Braillove pisave, kakor smo to videli na klasičnem primeru Helen Keller. Zadaj za vsemi čuti in njihovimi vrati se učinkovito javlja človekova simbolična narava, ki z govorico prehaja v kulturo. Človek je v moči simboličnega mišljenja in govorice ustvaril cele sisteme sporočanja in medsebojnega občevanja. Razen zvoč­ne žive besede mu rabi za znamenje tudi vidna in tipna podoba kot šifra njegovih misli, čustev in hotenj, vidna pa celo v različnih sistemih pisav. Človek je v izumih pisav, ki so simboli, šifre ali posode, nekake lupine njegovih besed, izredno iznajdljiv, tako da po njih razločujemo celo različne kulture. Vsa matematika od navadne poštevanke do infinitezimalnega računa in teoremov viš­je matematike se je povzpenjala tako rekoč na perutih zmeraj novih šifer, celih sistemov simbolov. Končno je sploh vsa znanost in vsa umetnost v svojih razvejenih panogah samo variacija človeške simbolične govorice. Ni čudno, če preprosti ljudje, ki še niso indoktrinirani z razni­mi znanst­ venimi predsodki, vidijo v prvi izgovorjeni besedi eno od odločilnih stopenj v človekovem umskem razvoju in napredku. Otrok ne pride do »rabe razuma« šele s šestim letom, ko naj bi bil sposoben za vstop v šolo; raba razuma se razodeva z rabo simbolične govorice: ko razume besedo drugih in spregovori svo­jo besedo. Z besedo človek stopi v stik s sočlovekom. Dokler ne spregovori, je

167

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 167

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

njegov stik s sočlovekom še zmeraj le na podčloveški ravni; lahko je celo ljubek in prijeten kakor mucka, vendar še ni odprt v sočloveka. Človek komunicira s sočlovekom in svetom predvsem po bese­di in le v besednem stiku se znajde na specifično človeški višini. Človek je človeku človek po besedi, ali še krajše: človek je po besedi človek. Kako misel prehiteva zvočno besedo, vidimo lahko tudi na zgledih otrok, ki začno le pozno govoriti. Starši so večkrat že v strahu, kaj bo z inteligenco njihovega otroka, ki je že štiri leta star, pa še ne spregovori. Navadno gre za otroke, ki so nadpov­prečno matematično nadarjeni. Pride tak deček v prvi razred osnovne šole in še ne zna govoriti. Že ga mislijo poslati v pomož­no šolo za manj nadarjene, ko razredničarka na srečo opazi, da pa ta deček vse druge daleč nadkriljuje v računstvu, da je torej celo nadpovprečno nadarjen. Večkrat je vzrok, zakaj otrok dolgo ne spregovori, zgolj čustven; otrok je plah v vsem, zlasti pa v tem, kako se odpira okolici, ljudem okoli sebe. Če ga opazujete, lahko ugotovite, da tak otrok že vse razume, kar se ljudje ob njem pogovarjajo. Opazite lahko tudi, da razume celo šale in dovtipe, ker se ob njih razumno smeji. Ne spregovori pa ne. In vendar: razumeti dovtip je mnogo bolj zahtevno kakor navadno sporočilo. Bistvo dovtipa je namreč vselej v tem, da je punctum saliens zamolčan, razumeti ga more poslušalec iz zveze. Večkrat je prav zabaven dovtip prvi sprožilec, da otrok spregovori prve besede. Bil sem priča, kako je štiriletna deklica ob veselem smehu dovtipne zgodbe na mah spregovorila: »Oča, oča, to je hec.« Dovtip je v otroku premagal čustveno zavoro, da je spregovorila in stopila v stik z družbo. Govor z besednim izražanjem ni samo stvar razuma, je tudi čustvena vzmet, je stvar celega človeka. Človek je »spregovoril«; to je zgodovinski dogodek za vsakega človeka tudi danes, ne samo za človeštvo v pradavnini.

168

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 168

7/28/10 7:42 AM

Č LO V E K B E S E D N O B I TJ E PO BESEDI POKLIC IN PODOBA Beseda ima vselej dvojno vlogo. Posreduje nam svet z njegovo podobo; povezuje pa nas obenem z drugim, s človekom, z osebo, najsi bo z malo ali veliko začetnico. Prvo vlogo, pravzaprav vidik, ki nam ga beseda odkriva, so videli v njej predvsem stari Grki. Njim je beseda najprej podoba, latinsko species, grško εἶδος iz česar je nastala naša ideja. Platonu so ideje celo edina prava resničnost ali stvarnost; vse drugo so samo videzi, pojavi, φαινόμενα. V krščanstvo je prenesel pojem logosa ali besede, ki je predvsem ideja, Janez Evangelist. Logos in ideja gresta vzporedno v srednjeveško filozofijo, vseeno, ali je platonska ali pa aristotelska, v obeh je pač grška. Grk v besedi ali logosu vse vidi, ima idejo, ki jo zre. Odtod filozofija intuicije ali zrenja. Pri krščanskih mislecih je šlo to tako daleč, da jim je bistvo večne blaženosti po smrti samo zrenje, videnje, gledanje, visio beatifica so rekli v srednjem veku. Tu ima svoje izhodišče tudi moderna fenomenologija, ki ji je glavno v spoznavanju, da se svet in njegova resničnost razodeva v pojavih; nazadnje jim je bilo že vseeno, ali so ti pojavi res prava bitna stvarnost, prav on ontos, ali pa samo nekakšen odnos, koprena, pajčolan prave stvarnosti. Tako smo v modernem idealizmu, ki ga je ustanovil I. Kant. Toda prav

169

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 169

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

tu se zopet v posebni obliki ponavlja staro grško pravilo, reševati pojave, σώζειν τα φαινμενα. Človek je ob tako pojmovani besedi predvsem samo gledajoči, videc, vizionar, ki ima prikazni, najsi bodo res pojavi v redu stvarnosti ali pa zasebne prikazni nevidnega sveta onstranstva. Tako preidejo celo v svet skrivnosti, v mistično območje. Tudi zelo razumska grška miselnost najde pot v mistiko. Po takem pojmovanju besede so mistiki v prvi vrsti pač vizionarji, so vidci. Drugačen pa je odnos človeka do besede v judovski miselnosti, kakor ga opisujejo biblične knjige Stare zaveze. Tam božjo besedo poslušajo. Beseda jim ne pomeni podobe ali videnja, temveč jim je klic. Bog se jim ne prikaže, da bi ga videli, temveč jih pokliče. To velja za vse preroke, že za Abrahama, pa od Mojzesa naprej za vse sodnike in preroke. Bog pokliče: Gedeona, Samuela, Davida, Ezekiela, Jeremija in Izaia. Bog jih pokliče, oni se mu odzovejo. Celo tako neizprosen je ta poklic in prisluhnitev, da bi človek umrl, če bi Boga videl. Ne gre za prikazen in videnje, gledanje Boga, pač pa za razodetje, ki naj mu človek odgovori. To je bilo že pri Adamu tako, ko ga Bog pokliče: »Adam, kje si?« Odgovor je bil pri vseh približno enak: »Tukaj sem, govóri Gospod.« Pri Judih človek Boga posluša, ne pa gleda. Gre za blaženo poslušnost, ne za blaženo vizijo. Če je Grk besedo predvsem videl, jo je Jud predvsem slišal. Pri Grku v razodevanju besede deluje najbolj vid, pri Judu pa sluh. Pri obeh pa gre za sodelovanje dveh »najvišjih čutov«, vida in sluha. Pri Grku je v ospredju vidna, likovna podoba besede, pri Judu pa govorjena, slušna podoba. Pri obeh pa gre končno za razo­detje: Grku in Judu, obema se vsakemu po različni poti beseda razodene, pomeni jima razodetje. Česa? Po vidu in gledanju se človeku razodeva predvsem svet v svojih pojavih, v likovnih podobah. Po besedi, kolikor naj bo predvsem podoba ali lik (species) in vizija, pride človek nehote do take ali drugačne likovne

170

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 170

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

teorije, psihologije in filozofije (Gestaltbehavior). Ne morem, da ne bi v tej zvezi omenil bistrih filozofskih razčlenitev, kakršne je podal akademski slikar dr. Milan Butina v svoji filozofski disertaciji. Pri sluhu pa se beseda človeku razodeva predvsem v slušnih podobah; če smemo tu sploh govoriti o pravih podobah. Saj so podobe vselej stvar vidnega, ne slušnega sveta. Bolje bi morda rekli, da se po sluhu človeku razodeva beseda v svoji zvočni celoti. Gre za celoto, ki jo imenujemo zvočna beseda. Pa še je razlika med njima. Po vidu se človeku odpira vidni svet podob in likov. Človek dobi stik s svetom in se tako v njem razpoznava, orientira. Slep človek se ne znajde prav v svetu. Je nebogljen, ko naj bi se razpoznal v njem. Po sluhu pa se človeku odpira predvsem govoreči svet človeške družbe. Po sluhu človek govori in posluša drugega. Gluh človek je slej ko prej obenem nem. Kdor ne sliši, tudi ne zna govoriti, je gluhonem. Gluh človek se sicer kar dobro razpozna v vidnem svetu, težko pa mu je v odnosu do sočloveka. Stik s človekom mu je otežkočen. Brez sluha ni pravega stika z družbo. Slušne besede nas povezujejo s človekom; ima osebno sestavino; ni zgolj stvarno tehnično usmerjen, marveč pomeni neposred­ni odnos človeka do človeka. Lahko bi tudi rekli: vid je stvarno (objektivno) usmerjen, sluh pa osebno (subjektivno). Sluh ima prvenstveno občestveno vlogo. Povezuje človeka s človekom, posameznika z družbo. Vid pa je prvenstveno usmerjen v stvarni svet, ne glede na to, ali je povezan obenem s človekom. Vid je bolj stvarno, rekli bi tudi tehnično usmerjen v počelo napredka v tehniki, sluh pa bolj osebnostno; govorjena beseda je počelo srčne kulture. Judje so po slušni besedi preroki, razodevali so nove in prihodnje reči. Nekaj genialnega se razodeva vselej, kadar stopi človek v pogovor z drugim, ki mu odgovarja: »Odprl si mi ušesa, da te poslušam,« pravi psalmist (39).

171

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 171

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Grki pa se po vidni besedi razvijajo v učenjake, v strokovnjake. To velja za besedo, kolikor jo kdo pojmuje bodi predvsem kot vidno podobo, kot idejo in z njo kot vizijo sveta ali pa bolj kot slušno celoto, ki naj bi ji človek odgovarjal. Zato je bil Zahod kot pospeševalec ideje hkrati ustvarjalec tehnike in njenega napredka, medtem ko je govorjena beseda kot slušni klic in odgovor nanj človeka usmerjala v živo osebno celoto z drugim, tudi neznanim Drugim in vesoljno celoto vsega bitnega sveta.

P O B E S E D I D O P O J AV O V I N B I T I J Če hočete, človek, ki sledi živi slušni besedi, gre onstran golih pojavov in njihovih likovnih podob do samega bitnega dna vseh stvari, katerih odmev sliši v klicih iz neznanih daljin in globin. Slušna beseda, kolikor je bolj osebna, je hkrati bolj globoka in skrivnostna. Vidna beseda, se pravi beseda kot podoba in ideja, pripelje človeka najprej do pojavov. Tako pridemo na vzmeteh idej, ki so jih razvili že stari Grki, slej ko prej predvsem do fenomenologije ali kar je v bistvu isto, do predmetne teorije. Kolikor nam je beseda predvsem »podoba nečesa«, vseeno ali kot simbol ali kot predstavnica ali kot namestnica vidnega sveta (različno jo razlagajo), toliko nam je vselej na nekaj naperjena, ima »intencionalnost« v smeri predočenih (vidnih) pojavov ali predmetov. Za temi pojavi, ki se v besedi razodevajo kot od človeka neodvisni predmeti, pa je tako rekoč skrita prava stvarnost, resnični svet, ki ni gol pojav, marveč je prava eksistenca ali bivanje stvari same. Kant bi rekel »stvar sama na sebi« (das Ding an sich). Od tu naprej, kolikor naj bi intencionalna beseda res odkrivala in razodevala pravo bivanje ali eksistenco sveta, se tako pojmovani besedi odpira na široko vprašanje »realnega sveta«. Vidna beseda je vselej obenem naperjena ali intencionalna v smeri

172

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 172

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

vidnega sveta. Vse, kar je onstran teh vidnih podob (species), postaja za tako mislečega človeka že vprašljivo. Ni treba, da zanika »onstranstvo«; vendar pa je dovolj, da ga vidi v vprašljivi luči. Razumljivo: kolikor je beseda predvsem ideja, species, podo­ba ali pojem za nekaj, kar naj bi »videli in gledali«, toliko je za vse drugo, kar presega vidni svet pojavov in intencionalnost besede, že stvar globljega in z vprašanji obremenjenega sveta. Beseda kot ideja ali podoba nas nehote zapelje v svet dvomov, v skepticizem. Bolj ko smo v zrenju ali viziji, bolj se nam odpira vprašanje, kaj zvemo in kaj »vidimo«; kakšna je naša vizija. Intencionalnost besede ima svoje meje. Ali jih smemo prestopiti, latinsko transcendirati? Odpira se nam vprašanje transcendence. Ta transcendenca, ta onstranski svet ni takoj nekaj »absolutnega« in božjega, je že mnogo prej več transcendent­ nih razsežnosti (dimenzij), ki nas neposredno obdajajo v vsakdanjem življenju, ki pa so kljub vsej neposredni bližini vendarle že onstran gole intencionalne dosegljivosti naše »vidne besede«, ideje, ki nas povezuje s svetom. Kolikor pa nam je beseda predvsem slušna celota, ki nam govori in ki jo poslušamo, kolikor smo potemtakem vanjo zajeti z vso svojo osebno, posamično in družbeno celoto, toliko nam pomeni vselej sproti posebno razodetje, ki ni več golo »zrenje«, marveč je že klic iz drugega sveta, klic iz bivanjske celote nekoga drugega v središče naše osebne eksistence. Tako smo ob živi slušni besedi na mah v docela drugačnem, drugem svetu. Ne gremo več v fenomenologijo sveta, temveč v eksistenčno filozofijo vsega vidnega in nevidnega. Menda ne bo pretirano, če rečemo, da v smeri eksistencialne filozofije gredo povečini samo Judje ali vsaj judovsko miselno usmerjeni. Vsekakor nam je Martin Buber kot eden najnovejših in najpomenljivejših zgovorna priča, kam nas usmerja živa bese­da, ki je predvsem nagovor in odgovor, klic in odgovor. In da prav v judovski miselnosti še danes poklic pomeni nekaj docela nedotakljivega, metafizično resnega, res kot odgovor na klic od Drugega.

173

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 173

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Stojimo pred razumevanjem besede, ki se ne izčrpava v že znani naperjenosti na predmet, ki gre onstran gole predmetne danosti; ne miruje, dokler ne zadene ob bitno »dno«. Intencionalnost besede, ki je nastala na meji predmetov in v najboljšem primeru trčila tudi na eksistenco samo, ki je že onstran zgolj predmetne danosti, eksistencialno usmerjenemu mislecu ne zadošča. Gre za besedo, ki nima zgolj eidetične intencionalnosti; marveč v svoji živi akustičnosti prodira onstran v eksistencialnost, v bitnost bivajočega samo. Pravimo, da je to že nepredmetno ali neintencionalno spoznavanje. Pravilneje bi bilo reči, da gre za globljo intencionalnost. Eksistenčno mišljenje ni brez intencionalnosti; pač pa gre za intencialnost, ki prodira onstran predmetnosti v samo eksistencionalnost. Tako tudi Jaspers, ki omenja ta prodor v eksistencialni svet, pretirava, ko pravi, da gre za »tvegan skok v transcendenco«. Res je, da gre pri tem za poseganje v svet, ki ga gola species ali podoba besede ne doseže. Res pa je tudi, da dosega ta svet eksi­stence nekoga drugega, za nas še v svetu pojavov neznanega, živa beseda, ki ni več »podoba«, marveč je klic in z njim razodetje drugega; je dvig človeške besede v osebni stik človeka s človekom; je intencionalnost, ki zajema celega človeka, ne samo »vidnega« in »zročega«, temveč obenem doživljajočega drugega poleg sebe, pravzaprav ob sebi, v dimenziji sveta, kjer se slušno odziva na glas, ki je hkrati klic od drugega. Tako dobi beseda bistveno družben, občestven karakter. Ni več golo osamljeno zrenje v svet, morda malo ali nič osebno prizadeto; je pač več; gre za intencionalnost ali naperjenost, ki je izraz celote. Pri živi govorjeni besedi, ki jo človek doživlja kot klic, ali celo kot poklic od drugega, se moremo dokončno posloviti od pojma intencionalnosti in njenega nasprotja neintencionalnosti. Ne gre za »nepredmetno« spoznavanje, ne gre za diapazon na črti med predmetnim in nepredmetnim. Zato pa tudi ne gre več za razliko od fenomenološkega do eksistencialnega spoznavanja sveta. Gre pač za docela drugačno raven spoznavanja, ki je onstran teh nasprotij.

174

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 174

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

B E S E D O P O S LU Š A M I N G O V O R I M Premalo imamo vse doslej pred očmi, da gre med grško idejo ali vizijo in med judovskim klicem, poslušanjem in odgovarja­njem žive besede za dve različni ravni, ali če hočete za dve različni koordinati sveta, v katerih se človek spoznava in razpoznava v svetu in v družbi. Najprej še to: kolikor človek besedo »posluša«, mu prihaja z drugega sveta in ima torej že od tam svojo intencionalnost, ki pa je obrnjena prav v poslušalca samega. Beseda kot podoba ali species, ideja, ima vselej samo eno smer: iz človeka v (predmetni) svet: človek oblikuje svet v predmete, ne pa obratno. Predmetni svet kot »objekt« ne oblikuje spoznavajočega subjekta. Intencionalnost je vselej samo enorazsežna: človek (subjekt) – svet (objekt). Človek s svojo predmetno naperjenostjo svet obvladuje; v tem je njegov spoznavni in tehnični napredek. V količino gre. Hkrati pa je prav tako nekako jalov. V bistvu nič novega. Ni ustvarjalen. Pravzaprav se razodeva v kopičenju predmetov zmeraj večja revščina. Kako? Ker je vsak predmet, kakor ga človek dojema z besedo – podobo, samo odlomek iz celotnega bitnega vesoljstva. Seštevek samih pravih ulomkov pa ne daje nikoli celega števila; celoto doseza v najboljšem primeru vselej kvečjemu aproksimativno, približevalno, bi rekli po slovensko. Drugače je z živo govorjeno besedo, ki jo človek najprej poslu­ša in šele potem tudi nanjo odgovarja. Kolikor človek živo besedo sprejema po sluhu, jo dobiva od drugod. Ne proizvaja je sam. Besedo – podobo človek sam »ustvarja«. Živo govorjeno besedo pa človek sprejema. Ustvarja jo »nekdo« drug, vsekakor tisti, ki nam jo govori. Tako pa je prva smer žive besede že nasprotna tisti, ki jo ima beseda – podoba. Ne izhaja iz človeka in ne prehaja iz njega v svet, marveč najprej, preden se sploh more v njem poroditi, prihaja od drugod (po poslušanju) k njemu, ne od njega. Kolikor pa živo govorjena beseda prihaja najprej k človeku, preden se 175

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 175

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

more v njem poroditi, toliko mu hkrati že razodeva »drugo stvarnost«, drug svet; pač svet tistega, ki mu jo govori. Tako je govorjena živa beseda za poslušajočega človeka predvsem – razodetje. V njej se mu razodeva drug svet. To časovno zaporedje Avguštin jedrnato izraža: Sicut audivimus, ita et vidimus (Ex enarrationibus in psalmos, 47). Kakor smo poslušali, tako pa zdaj vidimo. Prej si prerok, potem šele videc. Pri vsem tem razodevanju drugega sveta je odločilno dejstvo, da se mu ta »drug svet« ne razodeva kot predmet, kot nekak odlomek iz drugega sveta, temveč kot nedeljena celota. To pa je nekaj docela drugega kot predmetna intencionalnost. In še je nekaj, kar je pri tem odločilno: prava bitnost, stvarna eksistenca ni nekaj, za čemer bi se moral človek šele poganjati, kamor bi moral šele prodirati ali iskati tvegan skok; ni »onstran« našega mišljenja, temveč »tostran«; je že pred nami; se nam razodeva kot prva stvarnost, kot prvo razodevanje žive besede. Samo prisluhniti ji moramo. Pa jo zaslišimo in se nam razodeva kot prvo vesolje, bitna stvarnost, kajpada od »drugod«. Ta bitna stvarnost nas v živi besedi dobesedno prehiteva; mi gremo za njo, ji moramo slediti. Morda se nam prikazuje kot tuj svet, neznan; saj pač tudi tistega, ki nam jo govori, še ne poznamo. Večkrat se nam prav zato ta onstranost, ki je pravzaprav tostranost v izmenjavi žive besede, prikazuje kot skrivnost; nekaj neznanskega je v njej. Ne smemo se čuditi. To velja že za malega otroka, preden »spregovori«. Spregovori lahko le tako, da prisluhne govorečim okoli sebe. Biti mora poslušajoč. Toda, vsi vemo, otroku je govorica drugih spočetka ne le tuja, je obenem skrivnostna, neznan­ska, nekako zastrašujoča. Saj je znano, da prav zato plah otrok sam dolgo ne spregovori, ker se boji. Koga ali česa? Okolice, ki mu govori. Že za otroka je govorica, ki prihaja od drugod, nez­nanka. Ni čudno! Saj se mu v njej in po njej razodeva »cel svet« vesolja, ki je drugačno od njega, vendar pa sorodno. Na tej sorodnosti pa sloni ravno razvoj otrokove žive besede. Po poslušanju preide v govorjenje. Se pravi, da v začetku samo posluša, da

176

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 176

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

je ta »prisluh« in »posluh« svojevrsten molk, iz katerega se porodi živa beseda. Molk ni navadna »tišina« brez glasov. Molk pomeni prisluhniti živi besedi, ki prihaja iz onstranstva. Za otroka je ves svet, zlasti pa govoreči svet, pravo onstran­stvo, nekaj, kar je onstran njega samega; kar mu je tuje, neznan­sko, hkrati privlačno. Privlačno že zato, ker se mu odpira »svet« z bitnim bogastvom, svet mislečih in govorečih bitij, torej družba. Prava onstranost in hkrati prva onstranost za otroka je svet govorečih bitij, je človeška družba. To je onstranost, ki je nikoli ne bo docela razumel. Vendar pa je to onstranost, ki mu je hkrati prva zanesljiva resničnost, stvar­nost, nad katero ne more dvomiti. Tu odpirati spoznavnoteoretič­no vprašanje, ali je svet ali ga ni, ali je onstranstvo ali ne, je za poslušajočega otroka kar smešno nepotrebno. Kako moreš dvo­miti o resničnosti sveta, v katerega si tako rekoč ves potopljen s svojimi čuti in z vsem svojim obstojem. Če bi tu parafrazirali Descartesov cogito ergo sum s »slišim, torej sem«, bi dosledno morali reči še več: »slišim, torej onstranstvo je«! Da, preusmeriti se moramo v vsej svoji miselnosti. Ne smemo gledati v svet, ko nam pogled odpira samo predmete (podobe), ki pa nam zapirajo pogled v onstranstvo; temveč tudi, in predvsem, prisluhniti v svet; tako pa se nam odpira neposredno onstranstvo samo, seveda ne v podobah ali species, temveč v celoti žive stvarnosti. Onstranstvo, kakor nam ga posreduje živa govoreča bese­da, ki ji prisluhnemo, je svet govorečih bitij. Onstranstvo se poslušajočemu človeku razodeva kot vesolje govorečih bitij. Najprej med seboj enakih, potem pa za »poslušnega« tudi vesolje Drugega, ki je svet »spregovoril« in je nastal. Svet je nastal po živi Besedi in le po njej se tudi ohranja v svojem obstoju.

BESEDO OHRANJAM V SRCU Človek, ki besedi z onstranstva prisluhne, jo obenem ohranja v svojem srcu. To je druga faza v sprejemanju besede, preden jo spregovorimo. To

177

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 177

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

je faza tako imenovane notranje besede, ver­bum cordis. To pa je obenem faza premišljevanja, meditativna faza besede. To je srčika človekove duhovnosti. Naj nihče ne misli, da je to pretiravanje. Vemo, da je človekova duševnost v nenehni dejavnosti. Prav tako vemo, da je ta dejavnost na speci­fično človeški višini, četudi je nekako v podzavesti. To pa je višina besede. V človekovi duhovnosti se kar naprej porajajo zmeraj nove dejavnosti, nikoli ne miruje; in ta dejavnost je v resnici vselej dejavnost besede. Človek nenehno nekaj misli in čustvuje; vse to pa v besedni obliki, čeprav je ne spregovori navzven. To lahko na sebi opazuje in potrjuje že otrok, kolikor se v njem oglaša zavestno življenje. Samo opozoriti ga je treba, pa se sreča s samim seboj prav v tej neizgovorjeni besedi. Odrasli pa to doživljamo zelo jasno in živo. Samo ne smemo podlegati napačni predstavi, kakor da gre pri tem le za nekaj pod pravo človeško ravnijo. Potrdilo za tako tiho besedno dejavnost nam dajejo tudi sanje. Dokazano je, da ni spanja brez sanj. V spanju človekova duševnost nikoli ne miruje. In če razčlenjujemo sanje, vidimo, da so vselej na ravni besede, pa naj so še tako »zmedene«. Navadno gre tudi že samo za pretrgane besede. Tako se poslušajočemu svet razodeva kot vesoljska harmonija glasov, besed, ki oznanjajo isto stvarnost. In že smo pri Pitagoru in njegovih učencih, ki jim je svet vesoljska harmonija. Sicer pa imamo za vse to celo fiziološko utemeljitev. Gunter Claüser (1971) ugotavlja celo, da je paleontološko dokazana identiteta med človekom in jezikom. Preučevanje predjezikovnih glasovnih izrazov pri otroku že pred rojstvom in takoj po rojstvu je pravi študij jezika in statu nascendi, ne da bi bilo potrebno izvajati človeški jezik iz akustičnega obnašanja živali. Clauser ugotavlja, da je razvoj glasu samo časovno prej ko razvoj jezika, da pa se z njim zliva v enoto. Akustično jezikovna praizkušnja ima svojo podlago v ritmu, ki oblikuje likovni krog »zaznava – gibanje« v komunikacijsko verigo: govornik – glas – poslušalec; obenem pa kot organizacijska oblika časa razširja zaznavo v četrto dimenzijo. Zarodek dojema ritem kot mehansko akustični in položajski dražljaj v obliki pri-

178

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 178

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

mitivnega »vibracijsk­ega slušanja«. Tu se začenja uglaševanje med materjo (govornikom) in embrijem (kot slušateljem) in je podlaga poznejšim soci­alnim odnosom. Zanimiva je pri tem ugotovitev, da človeške glasilke embriološko ne izhajajo iz skeletnega, marveč iz srčnega mišičevja. »Človek sliši in govori torej s srcem.« Tudi oblikovanje glasu poteka nevrofiziološko podobno kakor vzdraženje srca: v ritmičnih živčnih impulzih. Nemško to lepo izrazijo v besedni igri: Stimme in Stimmung (glas in uglašenost) sta v vegetativni živčni odvisnosti. Pri komaj 4 cm dolgem zarodku je vestibularni aparat že razvit, njegov živec že v 4. mesecu. Samo ker novorojenček nima zraka za oblikovanje glasu, ne daje glasu od sebe; toda pri 28 cm dolgem, v 5. mesecu ekstrahiranem plodu so že ugotovili, da je odd­ajal glas; po 6. mesecu plod nedvomno že more slišati in vekati. Otrokov glas ima že od prvega trenutka docela individualni tipični značaj. Zanimivo je, da že od vsega začetka »poje«; pri pet ur stari deklici, pozneje pri sedem dni starem otroku, so ugotovili pravilno ponavljajoče se kadence: nastavil je pri »c« in potegnil na »h«, vendar v različnem taktu, kakor je že J. G. Herder zapisal: »Prva govorica človeškega rodu je bilo petje.« Zahod je bil doslej le vse preveč vizualno usmerjen, vse gre v oblikovanje podob, premalo pa v prisluhnitev govorici, ki pri­haja od drugod, z drugega sveta. Zato mu je pristop k onstranosti tako težaven. Napačna je že izhodiščna usmerjenost. Ne zna prisluhniti. Odtod toliko nesporazumov. Zato pa tudi ne pozna pra­vega molka, ki je ustvarjalen; saj naj bi le prisluhnil govorici, živi besedi drugega, z onstranosti. Ker tega ne pozna, se zgublja v solipsizmu. Samo živa beseda, ki ji prisluhnemo, vodi do pravega sporazumevanja, do pogovora, do medsebojnega zbliževanja. Govorimo o potrebi dialoga, pa ne znamo drug drugemu prisluhniti, iščemo samopodobo drugega; toda to podobo si sami ustvarjamo; zato je samo predsodek in vir novih nesoglasij.

179

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 179

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Bog je svet spregovoril, izgovoril. Svet je izgovorjena božja Beseda. Ves svet je »govoreč« v moči Besede, ki ga je izgovorila. Svet je zlasti za človeka govorica. Samo prisluhniti mora znati. Ni največja prikrajšanost, če človek ne vidi; hujše je, če ne sliši, če je naglušen ali celo gluh za neizmernost besed, ki mu jih govori vesolje, ki mu prihajajo z onstranstva, preden sam spregovori.

BESEDA IZ MOLKA Molk ni pomanjkanje govora, marveč je globina in polnost, v katero se zjedri življenje. Vse resnično raste v tišini. Kierkegaard je zapisal: »Molčeči so še edini košček krščanstva, kar ga imamo.« Vse, kar nastaja, utihne: rasti še nikoli nihče ni slišal. »Skupaj biti in slišati biti srce«, v tem je globina in lepota življenja. Vse, kar je velikega in odločilnega, govori iz molka, iz dna duše, ne pa z jezikom in glasovnim hrupom. Vse, kar je božjega, v tihi zadržanosti trka na vrata srca. Tako smo se znašli tudi pri človeku v božji tišini, iz katere izhaja vsaka beseda, v kateri imajo svoj izvor vsi jeziki. Toda: kje je danes okrog nas tišina? Da bomo znali prav govoriti, moramo znati najprej prav molčati. Tišina je zbranost in zato naloga, ob kateri šele nastajamo. Šele starci, ko so dosegli modrost in poveličanost življenja, ko so že preskušeni v mučnem molku, dognani do dna v zadre­gah besede in spregledani v prevarah jezika, znajo priti do bož­je tišine svoje besede, ki pa razodeva zato tudi božjo modrost in moč. Šele s preizkušeno vajo življenja pridemo do molka, ki diha prizanes­ ljivost v besedi in pozornost v poslušanju. Sodobni človek ne pozna »božje tišine« in zato ne zna prav govoriti. Ko je Jezus ozdravil gluhonemega, pripominja evange­list Marko (7,35): »In je prav govoril.« Njegova beseda je izšla iz dolgega molka in tišine!

180

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 180

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

Sodobni človek tudi umetno govori: poleg žive besede tudi v pisani in tiskani besedi, razmnoženi v milijonskih nakladah, govori na magnetofon, v radiu in televiziji. Zato govori hkrati večkrat in na več krajih. Govorica sodobnega človeka se multilocira in zadobiva nadplanetarno vsenavzočnost. Govorica sodobnega človeka je postala izzivalna in brezob­zirna: skozi vsako skrinjico in skozi drevesa po vrtovih, čez visoke fasade in strehe, povsod vpije človek s svojo besedo na navzoče in mimoidoče. Človek je postal občutljiv, preobčutljiv, alergičen za besedo. Obratno pa prav zato vsakdo čuti potrebo, da bi se zadrege v tišini znebil, da bi tudi sam sproščeno posegal v besedo. Ame­riški sensitivity training je pristen izraz za sodobne zadrege in alergičnosti: človek naj bi se treniral v sproščeni govorici v družbi in pred družbo. Tako nas tudi ta amerikanizem tira še dalje v usodno smer vedno bolj stopnjevanega govorjenja, ki se lovi za hrupno površino nervoznega dogajanja in naglice; govorjenja, ki je gluho in nemo za globino življenja in za bistvo stvari, ki ga zato Heidegger pravilno označuje kot besedičenje (das Gerede), ki ne doseže nikoli bitnega dna. Napačna je smer. Danes velja za okornega in neprilagojenega tisti, ki ne zna govoriti, ki se takoj ne vključi v diskusijo; kakor da je neumen in neprilagojen tisti, ki se je pogreznil v medita­tivni, globoki molk. Podlaga zgovornosti bi morala biti meditativ­nost, kakor smo jo spoznali kot preskušeno modrost Vzhoda: Ex Oriente lux, ex Occidente rumor gentium (hrup narodov). Žal smo zašli tudi na religioznem področju v ta amerikanizem. Nekateri menijo, da dušno pastirstvo ni na sodobni strokovni ravni, če ne sloni na sensitivity training. Evangelij pa nas opozarja prav na meditativno, iz molka in božje tišine izhajajočo besedo, ki ji zato obljublja nezmotljivost (Mt 10,17): »Kadar pa vas izročijo, ne skrbite, kako ali kaj bi govorili; zakaj tisto uro vam bo dano, kaj govorite«; to ja kairos, ugodna ura Kristusove milosti. Premalo nanjo mislimo in premalo vanjo verujemo, zato pa preveč hlastno govorimo.

181

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 181

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Nikoli prej nismo o verskih stvareh toliko govorili kakor v zadnjih desetletjih. Pa tudi nikoli prej nismo bili v verskih stvareh tako živčni in bolestno občutljivi kakor dandanes. Nikoli prej niso bili ljudje v verskih nazorih in izjavah tako brezobzirni kakor danes. Težko kaj poveste, kaj šele napišete, da vas ne bi takoj ostro kritizirali, zavračali in se nad vami zgražali, ustno in pisno. In naš odnos do ljudi? Naša beseda je nasilna: vse hočemo z besedo izsiliti; obzirnost v besedi imenujemo že kompromis in breznačelnost; kakor da je ljudem beseda dovolj učinkovita šele, ko človeka udarimo po glavi; kakor da v njem ni božjih globin in njihove tišine, iz katere bi se mogel dvigniti zveličavni odgovor na besedo, ki je rahlo, obzirno in spoštljivo potrkala na vrata njegovega srca. Prava manipulacija s človekom in njegovo besedo je sodobni časnikarski »intervju«, ko sobesednik sme povedati samo to, kar ga vprašajo; za namene, ki jih ima pri tem časnikar, pa navadno sploh ne ve. In vendar vse to ne izvira iz pomanjkanja ljubezni (kdor bi si upal komu to očitati, bi podlegel sam tisti napaki), temveč iz hrupa in naglice besede. Danes ni naelektrena samo naša živčnost in hrupnost in naglica, marveč v tem tudi naša beseda. Le-ta ne prihaja iz božje tišine, čeprav govori o božjih stvareh, temveč iz hrupa sveta; zato pa nima božje preizkušnje, ne pozna božje obzirnosti niti usmiljenja niti modrosti. Brezobzirna in neusmiljena, nasilna in nepotrpežljiva, polna medsebojnih očitkov je, docela se je profanirala in desakralizirala. Vse odločilno se dogaja še zmeraj v molku, preden človek spregovori. Besedo človek spregovori šele, ko jo je sprejel, ko jo ima. Govorjenje brez besede je čvekanje. Sodobni človek se žal vse preveč zgublja v čvekanju, ne da bi imel in priobčeval besedo. Čvekanje je izraz duhovne praznote. Zato pa čvekanje dela hrup; je pač nasprotje molku. Je izraz duhovne jalovosti. Molk, v katerem besedo ohranjamo v srcu, je ustvarjalen. Molčeči ljudje največ povedo. Molčeči človek najglasneje govori. Molk je stvariteljska pavza. Ne more pa biti stvariteljska pav­za, če je

182

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 182

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

poln hrupa. Hrup je pač pozunanjenje besede, njeno splahnjevanje. Molk pa je ponotranjenje besede. Molk je globina duhovnosti. Molk je izraz duhovnosti, se pravi izvira besede. Zato je molk pravo nasprotje nemosti in gluhosti. Saj besedo sprejemamo s prisluhnitvijo, s priostrenim sluhom. Zato molk tudi ni navadna tišina. V tišini je zemlja, ki sanja milijone večnosti. V tišini raste trava, njene rasti ne slišimo. V molku je globina besede in njena govorica. V molku doživlja­mo nadčloveško bližino; imenujemo jo božjo ali ne; v vsakem primeru je to tiho razodevanje transcendence, onstranosti. Samo v prisluhu te onstranosti doseza človek svojo, samo njemu pridr­žano človeško višino. Tako pa imamo faze, »dobe besede« v vseh odločilnih doživljanjih. Poklic preroka. Prisluhnitev besedi. Poslušanje, ki ima svojo naperjenost v onstranstvo, ki presega samo sebe, človeka. Ohranja besede v svojem srcu. Tu se odigrava ustvarjalni proces, do­življanje, ki izhaja iz globine in gre zopet v globino. Tu je torišče du­ hovnosti. Vse to se dogaja v molku, ki je seveda prava ustvarjalna pavza; počitek duha, ki bi mogel spregovoriti iz polnosti besede, a jo še hrani za »rodovitne trenutke«. Spregovori besedo. Govorica je sporočilo besede. Tu prehaja beseda iz človeka v svet. Tu prehaja poslušajoč človek v gledajočega. Tisti, ki je slišal, zdaj že vidi. Doživljanje besede se sklene v zrenju. Človek ni samo prerok, je tudi videc. Vse po besedi. Ne enega ne drugega ne srečamo v živalskem svetu. Ta ostaja kljub rjovenju, cviljenju, lajanju in številnemu hrupu nem; kljub posluhu za nam nedostopne decibe­le ostaja živalski svet gluhonem, ko gre za doživljanje onstran­stva. Boste rekli, kaj pa njihov instinkt? Res! Toda kljub vsemu ostaja omejen in privezan na verigo čutilnega zaznavanja, ki je sicer občudovanja vredno, vendar pa do skrajnosti tosvetno, zgolj

183

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 183

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

dražljajsko pogojeno, pod ravnijo besede in njene simboličnosti, v kateri pa se človeku svita svet onstranosti. Ko tudi človek spregovori iz vekovitega ustvarjalnega molka tihega prisluha, takrat se začenja že druga smer človekove besede in njene govorice. Pač tiste, ki jo imamo v vsakdanjosti najbolj močno pred našim doživljanjem. Toda ta druga smer utegne osta­ti jalova, brez pravega »prodora v bitni svet«, če že prej nismo doživljali njene prve smeri. Prva je obrnjena k človeku in prihaja iz onstranstva kot dar, kot navdih, ali če hočete, kot milost od Drugega: druga pa izhaja prav iz človeka samega in se veliča, da je vir njegove ustvarjalnosti. Toda do te ustvarjalnosti v resnici ne pride, če ni dobila navdihnjenja od prve, ki prihaja od drugod, od drugega, končno od Drugega in ji človek samo prisluhne. V njej je ustvarjalnost, je navdih, je bogastvo doživljanja, je stik z veso­ljem; v njej je vse to, kar radi označujemo kot genialnost. Druga smer iz človeka – k človeku vodi v učenost; prva iz onstranstva do človeka pa v genialnost, v modrost, v umetnost in prek nje v skrivnost, v mistiko. Gre pač za navdih, kaj in kako naj človek govori človeku in kako naj ubira vesolje okoli sebe v kozmično harmonijo. Tu se mi pridruži misel, ki sem jo zapisal v knjigi Krščanstvo in kultura, leta 1975: »Od Kolumbovih časov naprej se človek več ne napravlja na pot, da bi osvobodil ‘sveto deželo’, marveč le, da bi ‘odkril novi svet’«. Odkar človek sledi predvsem le »drugi sme­ri« besede od človeka v predmetni svet, hoče res vselej predvsem odkrivati »novi svet«, po možnosti tudi svet eksistence onstran predmetov in njihovih pojavov. Toda kolikor naj bi bil še zmeraj obrnjen predvsem v prvo smer besede iz onstranstva do človeka, pa bi bil še zmeraj v drži, ko varuje in brani »sveto deželo«; se pravi deželo onstranstva, bitnega dna vsega vesolja. Zmeraj vnovič se znajdemo pred že poznanim nasprotjem: človek, čigar beseda je usmerjena predvsem v predmetni svet, je človek napredka, bestia cupidissima rerum novarum, je zapisal Max Scheler; v tem pa trči na meje, čez katere ne more; zato je prikrajšan, frustriran in izvotlen v svoji eksistenci; ne najde ji smisla. Človek, ki pa prisluhne v molku be-

184

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 184

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

sedi, ki prihaja pred njim in ga navdihuje iz onstranstva, je potopljen v vesoljstvo vsega bitnega, v katerem se mu odpira smisel življenja; ni mu treba iti na pot, »da bi odkril novi svet«. Zopet smo pred dvojnostjo Vzhoda in Zahoda: ta je na poti, da bi kar naprej odkrival nove svetove; oni pa se sproti poglablja v bogastvo vsega bitnega; prisluškuje odmevom iz onstranstva in se čuti sproti napolnjen z milostjo, ki mu ožarja življenje. Vzhod moli, Zahod pa gara. Vzhod strada v telesni lakoti, Zahod pa uživa, a strada v duhovni lakoti. Premalo dopolnjujeta drug drugega. Vzhod je premalo vidca, Zahod premalo preroka; eden ne vidi prav, drugi ne prisluhne dovolj; ne znata prav govoriti in si izmenjavati dobrin: Vzhod kvantiteto Zahoda, Zahod kvaliteto Vzhoda. Zopet smo pred stavbo človekove osebnosti; saj se samo v osebnosti razodeva celota človekovega bistva in življenja.

B E S E D A I N C E LO V I TO S T Celota je tu mišljena glede človekovih zmožnosti, ko ne sodeluje samo vid niti ne samo sluh; ko »govorimo iz celote osebnosti«; ko tako naperjeno (intencionalno) spoznavanje imenujemo »doživljanje«. Doživljanje je vselej stvar celotne osebnosti. V doživljanju je zajet človek v celoti svojega obstoja. Doživljanje ni samo stvar spomina, ne samo enega čuta, še najmanj zgolj »prostora in časa«; je več, gre za udejanjanje celotne osebnosti. In zdaj celotne ne samo glede posamičnih spoznavnih dejavnikov (čutov, spomina, razuma), temveč obenem celote v odnosu do soljudi: eksistencialno usmerjena beseda je vselej obenem občestvena; je pač pogovor z drugimi. Ne morem prisluhniti govoru drugega, ne da bi ob tem ne dobil stika z njim. Doživljanje je dopolnilo razločujočega spoznavanja. Diskurzivno mišljenje ima veliko prednost v tem, da dobesedno razstavlja, razbira posebne vidike, odtod prav vsaka vizija; ima pa prav v

185

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 185

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

tem obenem pomanjkljivost, ker dojema vselej samo posamične dele, ki jih imenujemo predmete; v tem je bistvo intencionalnosti: naperjenost na določen predmet. Doživljanje pa tega razkrojenja na posamezne vidike ne pozna: dojema celostno. Zato ni naperjeno na »predmet«; ni predmetno in ni intenci­ onalno v znanem pomenu besede. Je pa nadintencionalno. Prednost, ki jo ima doživljanje v tem, je ravno ta nerazčlenjena celost, ko ne dojemamo samo kakšnih delov, lastnosti in bistev, ko nam ni dovolj »pojav«, tako ali drugače »predstav­ljen«, marveč imamo v deju doživljanja vso razsežnost, tudi biva­nje, eksistenco prej zgolj predstavno ali intencionalno dojetega. Doživljanje hoče kot spoznavni dej dojeti »vse«, bistvo in bivanje, pojav in eksistenco; hoče bližino, ne zadovoljuje se z golim »odnosom« subjekt ‒ objekt, jaz ‒ predmet; dvojnost in z njo postopno odtujenost, ki jo vnaša predmetna intencionalnost med člove­ka in svet, se v doživljanju skrči v bivanjsko bližino, ko skuša spoznavati svet sinkretistično, nekako zopet podobno, kakor je dojemal svet prej kot otrok. Zdaj nima več pred seboj zgolj Aristotelove »biti«, on, ontos, marveč živo stvarnost, ki ni zgolj kategorialna. Boste rekli, da gre »nazaj«, da je prodor v eksistencialnost pot nazaj v prvotnost, primitivnost? Ne! Ta prodor v eksistencionalnost onstran predmetno prirejene intencionalnosti je prodor v transcendenco, se pravi ravno dobesedno prek predmetne naperjenosti. Je prodor v objem resnične stvarnosti, ki ni razkrojena v predmete in je zato tudi živa; in sicer tam v »onstranski« eksistenci vsega bivajočega, kakor tudi v doživljajočem subjektu samem. Ali se to ne pravi, da bo tako transcendiran prodor do vsega bivajočega »onstran« suhe predmetnosti dokončno razkrinkal golo pojavnost vsega predmetnega, količinsko nabranega »napredka« s tehniko vred, kakor nam ga je naprtila predmetna intencionalnost s svojo vivisekcijo stvarnosti, da smo iz desetletja v desetletje zmeraj bolj oddaljeni od nje in virov življenja? Menim, da se Zahod z enostransko dejavnostjo leve možgan­ske polovice že bliža nevarnemu višku, prek katerega ne bo mogel več stopnjevati

186

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 186

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

svojih moči. Prisiljen bo preklopiti svojo miselnost v desno možgansko poloblo, stran od zgolj predmetno dosegljive usmerjenosti v kvantiteto napredka in se preusmeriti v kvaliteto življenja; stran od zahodnega pojmovanja sreče in streljanja mimo smisla življenja. Smisel je kvaliteta, je ali je ni; življenja nikoli ne moreš stopnjevati in zmanjševati; lahko ga samo doživiš na črti čistih kvalitet in vse drugo s srečo vred bo tam navrženo. Ali naj se ta preobrat iz kvantitete v kvaliteto res dogodi ob soočanju političnih in rasnih nacionalnih sil, ko bo beli svet dokončno sprevidel, doživel, da mu rumena nevarnost vendarle ni v pogubo, marveč v odrešenje, da se ponovno uresniči pradavna zakonitost: ex Oriente lux. Srečen zna biti samo Vzhod; Zahod se mora pri njem šele učiti, kaj se pravi »biti srečen«. Živa slušna beseda je v svojem jedru vselej pogovor; pogovor pa zajema občestvo. Ali ni mar suho razumarsko pojmovana »beseda« kot ideja in njeno zrenje v jedru končno vendarle nehote izraz nekakšne sebične osamljenosti v svetu? Ali ni potem čudno, če so ljudje po taki logiki prišli celo do nemogočega solipsizma; bivam jaz, zagotovo; zagotovo predvsem jaz sam, vse drugo je že v oklepaju dvomov ali zadržanosti (grško epoché)?

PO BESEDI OSEBNOST Končno pridemo do sklepa, da je slušno besedo težko prav oddeliti (razločiti) od osebnosti. Živa govorica je pač mnogo več kot vsota vseh slušnih dražljajev (fonetično) in vseh besed v slovarju (leksikonu) ter vseh pravil v slovnici (sintaksi): je izraz in posrednik medčloveških osebnih odnosov. Poučen je glede tega primer, ki ga poznam iz družine ameriških Slovencev. Ko sta dobila sinčka, sta se mož in žena dogovorila, da bo mamica z njim dosledno govorila samo slovensko, očka pa samo angleško, ker se bo tako najlaže hkrati naučil obeh jezikov. Ko je sin hodil že v šolo in je materi pripovedoval zanimiv dogodek, mu je rekla: »To pa zdaj tudi

187

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 187

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

očku povej slovensko, kakor si meni.« Sinček se takoj obrne k očetu, da bi mu to slovensko povedal, toda komaj odpre usta, zajeclja in reče: »I can’t.« »Ne morem.« Kako da ne? Odgovor: Jezik je ustvarjalec osebnih odnosov. Osebni odnos do očeta mu je ustvarila angleščina in zato ga ni mogel vzpostaviti v slovenščini. Saj se da ta primer tudi še kako drugače razlagati, toda nobena razlaga ne ovrže te trditve in tega odnosa. In zakaj prav živa govorica ustvarja tak medčloveški personal­ni odnos? Delni odgovor smo že dali: ker se v njej izraža človekova specifično človeška višina. Dopolnilni odgovor pa nam daje naslednja ugotovitev: ker se v živi človeški govorici izraža celotna človekova osebnost. Kjer se razodeva cela osebnost, se ustvarja tudi popoln osebni odnos do drugih oseb. Te izrazne odnose so psihologi že dodobra raziskovali. Znan je zlasti Fritz Heider, zadnji »doktor« pri filozofu Meinongu v Gradcu, ki je (1958) v Ameriki delal obširne raziskave, kako ljudje prepoznavajo drug drugega in si ustvarjajo medčloveške odnose. Znani so tudi poskusi, kako so morale poskusne osebe ocenjevati ljudi zgolj po njihovem glasu, ki so ga slišale po radiu. Izid je bil zelo pomemben: zgolj po glasu, se pravi po živi zvočni govorici, ljudje večino oseb zelo dobro opišejo in označujejo njihove lastnosti, posebnost, temperament in značaj. F. Trojan (1952) ugotavlja, da lahko zgolj po zvočni govorici (jeziku) označujemo in identificiramo 40 znakov oziroma človekovih individualnih značajskih posebnosti (tudi njegovo telesno zunanjost itd.). Tako so ciklotimni (po Kretschmerju) glasovno bolj robati in jezikovno nazorni, shizotimni pa bolj abstraktni, simbolični in kultivirani. Nasprotno ugotavljajo: Če iste osebe zaznavamo zgolj z očmi, jih torej »na lastne oči vidimo«, vemo o njih manj povedati, pa še tisto navadno nezanesljivo ali celo zmotno. Še dalje lahko posežemo. Človeka lahko zgolj po glasu individualno prepoznamo, čeprav ga ne vidimo (in to celo po dolgih letih odsotnosti); da, človeka lahko prav tako tudi po dolgih letih individualno prepoznamo zgolj po šepetanju, ko ne govori na glas. Tudi take poskuse imamo že za seboj; in komur bi se zdelo to pretirano, naj sam naredi take poskuse

188

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 188

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

in bo dobil zanesljivo potrdilo. Živa zvočna govorica je individualno določljiva vse do tihega šepeta. Individualno določljiva pa je živa govorica prav zato, ker je izraz celotne človekove osebnosti, vse do zadnjih potankosti; samo premalo jih poznamo in upoštevamo. Z njo raste in se razvija človek v svojih izobrazbenih stopnjah (gluhonemi dobijo njen surogat v vizualno posredovani govorici kretenj, ki jim posreduje informacije, izobrazbo in medčloveške odnose), v izra­žanju svoje ustvarjalnosti (misli, čustev, načrtov, zahtev itn.), pa tudi v svoji delovni volji, kolikor hoče oblikovati zunanji svet. Živa govorica omogoča človeku kontakt ne le z živo družbo, temveč tudi z neosebnim svetom; in mu tako nadomešča zamudni in naporni »neposredni fizični kontakt«, na katerega bi bil sicer neprimerno bolj navezan, kakor to velja še zmeraj za ves žival­ski svet. Zanimivo je, da človek sledi tega predčloveškega stanja v živi govorici še vedno razodeva: spontano navado ima, da svoje misli in besedo spremlja tudi z govorico rok in se prav po tej spremljavi posamezniki tudi med seboj individualno razločujejo: vsak človek ima svoj individualni, enkratni, ne docela ponovljivi slog žive govorice, v kateri se izraža prav on sam s celotno osebnostjo vse do zadnjega giba rok in nog, trupa in glave ter mimičnega izraza na obrazu. Antropologi (in z njimi psihologi) skušajo prav zato razvoj žive govorice razlagati tako, da je »navada sporočanja z rokami polagoma sprožila tudi kontrolirano oddajanje glasov«, se pravi, da naj bi bila živa govorica nastajala nekako iz »glasovnih kretenj«; češ da so simbolične kretnje rok (s katerimi so dajali signale in znake) po dolgem razvoju izzvale simpatetične gibe ust. Tako smo globoko v antropološki razlagi žive govorice kot izraza celotne osebnosti. Kretnje rok so bile spočetka in deloma še danes v dvojni funkciji: praktično pridelovalni in semantično občevalni. Normalno razvit človek govori tudi z rokami, toda zmeraj samo v zvezi z živo zvočno govorico; brez nje miga z rokami samo od rojstva prizadeti ali pa pozneje ponoreli človek. Tudi obratno se kaže ta povezanost: ljudje,

189

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 189

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

zlasti otroci, z jezikom med ustnicami spremljajo svoje ročno delo, tudi kak znanstvenik, ko piše razpravo. Kadar človek govori, govori cel človek, z dušo in telesom, pravimo. Celotna osebnost je zajeta v govorici žive besede: ves in cel človek se izraža in razodeva po njej. To je prazakonitost in prapodoba žive besede, človekove zvočne govorice. Živa zvočna govorica je začela polagoma prehajati (se razvija­ti) tudi v likovno vizualno, se pravi v pisavo raznih sistemov in še dalje v tiskano govorico, prek nje pa v celo industrijo različ­nih občevalnih tehnologij. Tako pa ves ta civilizacijski razvoj zadnjih stoletij postopno zmeraj bolj ogroža ne le zunanjo nara­vo in povzroča »ekološke« probleme, temveč tudi notranjo človekovo naravo, njegovo živo besedo in z njo odnose do družbe; znajdemo se pred resnim vprašanjem, ko ne rušimo samo odno­sov zunaj nas, ampak se ruši tudi notranje ravnovesje, da tudi v nas samih živa beseda umira. Smo v krizi žive človeške besede, njene govorice. Danes nimamo več govornikov, imamo samo predavatelje. Ne znamo več govoriti; samo beremo še, pa še to slabo, duhamorno. Dosledno s tem bi lahko rekli, da je lahko dober govornik, deklamator in interpret, torej tudi gledališki igralec le človek, ki »zna peti«. Ne mislim, da mora biti dramski igralec zmožen tudi za opernega pevca: ne, pač pa naj bi imel v sebi to pevsko ubranost, ne samo sluh, marveč tudi posluh, ne samo dar govora, ampak tudi dar petja, čeprav morebiti nikoli ni »pel«. Biti mora torej ne samo muzičen (v službi muze), ampak tudi muzikalen, ker je živa govorica po svojem nastanku in razvoju muzikalna, pevna, ne zgolj deklamatorna. Če je torej živa govorica izraz celotne osebnosti, ki se v njej izraža z vso svojo psihofizično, telesno in duhovno dejavnostjo do zadnjih, enkratnih individualnih posebnosti, potem je za dobrega gledališkega interpreta uspeh zagotovljen že, če zna natančno z ostrim sluhom in tankim posluhom prisluhniti govo­rici osebe, ki naj bi jo predstavljal. S posnemanjem njene govori­ce in vživljanjem v njene individualnosti bo namreč nehote poda­jal in izražal kar celotno njeno osebnost.

190

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 190

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

Boste porekli, saj to je prav zaradi te enkratnosti in neponovljivosti, v kateri se vsakokratna osebnost izraža po svoji živi govorici, nemogoče, da bi jo kdo do individualne prepoznavnosti podoživljal, posnemal in predočeval. Ali ne bo prav zaradi te enkratnosti žive govorice vsak igralec nehote in neogibno izražal in predstavljal zmeraj le sam sebe, ne pa ose­be, ki jo »igra« in ki naj bi jo na odru tako rekoč na novo pred občinstvom oživil? Ta ugovor res drži in je v tej težavi tudi glavni vzrok neuspehov, ki jih igralci doživljajo na odru. Toda odgovor, ki ta pomislek ovrže, je vendarle prepričljiv, če pomislimo še na eno posebnost žive človeške govorice, posebnost, ki smo jo mimogrede že omenili in ki je prav tako bistvena in karakteristična za živo človekovo govorico, namreč dejstvo, da se mora člo­vek jezika šele naučiti, tudi maternega, in ga tudi sam drugim posreduje le v procesu učenja. Marsikdo je zmožen, da se tudi v poznejših letih nauči in prisvoji tuj jezik tako popolno, kakor da bi bil njegov materinski jezik, tako da ga ne prepoz­najo več za tujca. No, in pred tako vrhunsko nalogo, ki res že sega v umetniške višine, je postavljen vsak gledališčnik, kadar naj bi na odru po posredovanju žive govorice oživil in predo­čil enkratno, prvotno podobo njemu samemu in gledalcem prej še nepoznane osebnosti. Predvsem osebnost ni isto kar oseba. Oseba nam rabi za latin­sko besedo persona in grško prósopon ter je v antiki pomenila masko ali krinko, skozi katere ustno odprtino je igralec govoril. Polagoma so njen pomen kot parsprototo raztegnili na igralca samega, na celega človeka. Zato so jo rabili tudi v pomenu vloge ali »značaja«. Na splošno pa jo uporabljamo namesto »človeka«, kadar bi radi tudi v množini naglasili posamične »osebe«, in ne kolektivno ljudi. Zato jo uporabljamo redno v razliki od živali, rastlin in kamnin. Že v antični in srednjeveški rabi je imel pojem osebe izključno filozofski, se pravi metafizični pomen, ki se ga še danes drži v širšem antropološkem obsegu. Prav zato pa je oseba več kot individuum, a vendarle je manj kot osebnost. Vsaka žival in rastlina sta (tudi najnižja vsaj nekoliko) obenem

191

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 191

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

individuum, nista pa oseba. Če se hočemo o človeku izraziti podcenjevalno, rečemo »ta individuum«, ne pa »oseba«. V čem pa je osebnost več ko individuum in oseba? Kakor ose­bo tako tudi osebnost pripisujemo samo človeku. V čem je ta »več«, ki ga vidimo v človeku? To določamo v psihologiji empi­rično, ne pa morebiti »kategorialno« po kakšnih apriornih nače­lih in izhodiščih (generičnih pojmih in vrstnih razlikah). Ker smo to empirično široko nanizali stopnjo za stopnjo že v prejšnjih poglavjih in bomo lahko povzeli v celoto šele v naslednjih odstavkih, zato tu razliko postavljamo samo okvirno. Vsa naša dosedanja izvajanja so nam stopnjo za stopnjo prikazovala človeka kot razvojno odprto bitje; in sicer je odprto predvsem v svoji spoznavni dejavnosti, ki gre daleč prek golih homeostatičnih potreb. Prav ta odprtost pa napravi njegovo individualnost popolnejšo. Človek se namreč odlikuje s svojo simbolično besedo; med človeka in predmetni svet se vriva simbol ali podoba. Tako nastane dvojnost: subjekt ‒ objekt. In čim izrazitejša je ta dvojnost, tem močneje izstopa človek kot individuum v razliki od vsega sveta, ki mu stoji naproti kot objekt. Tudi živali imajo, kakor smo videli, spoznavno dejavnost in nastavke simboličnega dojemanja, vendar mnogo manj razvito kot človek, zlasti ker je ne morejo posredovati drugim v procesu učenja. To stopnjo individualnosti, ko svet sprejemamo v dvojnosti med samim seboj in predmetnim svetom, ko se med nas in svet vriva simbol (podoba, ideja, misel), pa imenujemo že osebno višino. Ta dvojnost nima samo razmerja človek–predmet, marveč tudi človek–človek, se pravi ob dvojnosti subjekt–objekt nastopa še dvojnost subjekt–subjekt; nimamo samo objektiviranega, marveč tudi socializiran, družben odnos. Tako se osebna višina izkaže obenem kot pristno družbena ali socialna višina. Samo človek je tvorec in nositelj prave družbe; v vsem drugem živalskem svetu imamo kvečjemu le agregate ali črede. Družba v pravem pomenu besede je le tam, kjer se posamezni člani sami odločajo zanjo v samoodločitvi; to jim posre­duje simbolično spoznanje, ne pa samo

192

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 192

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

nuja gonov, ki ne poz­najo prave dvojnosti med subjektom in objektom, marveč le sheme in sprožilce (K. Lorenz). Osebnost torej v razliki od golega individua vsebuje obenem socialnost ali družbenost. Osebnost je prav zaradi svoje individualnosti hkrati tudi bolj socialna. Osebnost vsebuje oba pola popolneje kot gola individualnost: objektivnega in subjektivne­ga, individualnega in socialnega. Razlika med osebnostjo in osebo pa je po vsem tem le v vidi­ku dejavnosti. Oseba je predvsem bitno določilo, kakor sledi to že iz etimološkega pomena izraza samega. Osebnost pa ne vse­buje samo bitnih lastnosti individua, marveč obenem njegovo posebno dejavnost. Od tod pri nekaterih razločevanje: vsak človek je oseba, ni pa vsakdo tudi osebnost. Osebnost je tedaj dobesedno več kakor gola oseba. Izraža obenem posebno, specifično človeško dejavnost, ki je pri nekaterih tako malo izrazita, da jo komaj konkretno določamo. Če o kom velja, da ni »nobena oseb­nost«, hočejo le reči, da je neizrazita v svoji dejavnosti; tako je »ne vidimo«, se ne uveljavi, nič ne pomeni, ne igra nobene vlo­ge ipd. Oseba je torej bolj statičen pojem, osebnost pa izraža predvsem dinamično stran osebe. Osebnost pa ni isto kot značaj, čeprav ju včasih enačijo. Značaj vsebuje predvsem vrednostne lastnosti osebnosti. Nekdo je lahko »vplivna osebnost«, pa je slab značaj. Lahko je tudi obratno: kristalno čist karakter utegne biti neznatna oseba, ki je nimajo za »osebnost«. Karakter je etimološko grškega izvora: karakter od glagola haráas­sein = ostriti, brusiti, vrezati, včrtati; pomeni torej dobesedno: včrtanost, vrisanost, vtisnjenost, torej nekaj stalnega, jasnega, izrazitega, kar daje posamezniku posebne značilnosti. Že pri stoikih pa je dobil karak­ter vrednostno oznako, ki se je ob zgolj nevtralni ohranila do današnjih dni. Že s to odmejitvijo osebnosti od značaja smo obenem pove­dali, da nam v psihologiji ne gre za pojem »idealne osebnosti« ali za kakšen tip, čeprav s tem nikakor ne izključujemo možno­sti za tipizacijo različnih realizacij osebnosti; toda to sodi že v posebno vrednostno in razredoval-

193

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 193

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

no področje osebnosti. Tu nam gre samo za razlago, kaj razumemo pod pojmom osebnosti. Naše pojmovanje osebnosti izhaja torej iz človekove dejavno­sti, ki je takšna, da v moči univerzalij ali splošnih pojmov, se pravi simboličnega mišljenja, ustvarja med seboj in naravo zunaj sebe posebej svet kulture (znanosti, umetnosti, tehnike itn.). S to odmejenostjo, ko med sebe in svet stalno vriva še nov svet simbolov, vidne materializacije v tehničnih stvaritvah, se človek vedno bolj oddaljuje od narave. Tako s posrednostjo, ko ima človek razen delovanja po neposrednem telesnem stiku s svetom (kakor živali z okončinami in zobmi) tudi zmož­ nost delovanja na daljavo (poznavanja, sklepanja, iz- in predračunov, u-videvanja in razvidnosti, ter predvidevanja, verjetnostnih računov, hipotez itn.), ko lahko z Zemlje celo na daljavo v vsemirje vodi vesoljske projektile ter popravlja njihove okvare, raste obenem njegova razdalja in z njo prostost od sveta in njegovih sil. Tako se nam svobodnost osebnosti izkaže kot učinek in izraz posrednosti in razdalje od narave. Bolj ko je delovanje posredno po vmesnih preklopnih podobah (simbolih, predstavnikih in namestnikih), bolj je človek oddaljen od narave, manj je vezan nanjo in manj enoumno določen v svojih odločitvah. A tudi obratno: manj je neposredne določenosti v naravi, več je prostora za osebne odločitve ali svobodnost. V živalskem svetu takega delovanja na daljavo ne poznamo, razen pri človeku podobnih opicah, ki tudi napadajo, se zabavajo in okoristijo z meti na daljavo; in že začenjajo uporabo »sredstva z namenom«; vendar je vse to pri njih še zelo rudimentarno, tako da se ni povzpelo do prave ustvarjalnosti; ostalo je pri naravi, ki se ni dvignila do kulture in tehnike. Kar so živali dosegle z evolucijo v različne naravne vrste (species), to je človek dosegel z ustvarjanjem različnih kultur: namesto da bi prehajal iz ene vrste v drugo, se je dvigal in spreminjal iz ene kulture v drugo. Človek je edini, ki je spremenil evolucijo v zgodovino. Živalstvo merimo po geoloških dobah v milijonih let, človeštvo pa v zgodovinskih obdobjih s skokovitimi vzponi v maloštevilnih letih.

194

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 194

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

Še moramo nadaljevati: človek je obenem edino bitje, ki ga spoznavanje spreminja. To je navidez malenkostna, vendar pa za razumevanje človeka kot vrste odločilna ugotovitev. Zato nima prav filozof Nikolai Hartmann, novokantovec, ki trdi, da kaže bitje kar vsepremagujočo neprizadetost glede na spoznanost (ali ga kdo spoznava ali ne). Za človeka ne samo da to ne velja, temveč nasprotno: zanj je to odločilno. Človek v tem ko spoznava, ne spreminja samo sveta okrog sebe, temveč predvsem tudi samega sebe v sebi. Človekova osebnost kot ustvarjalka kulture ni morebiti le kakšen katalizator, kakor ga poznamo v svetu kemije, da bi spremi­njal s svojim vplivom druge snovi, sam pa bi ostal pri tem nespremenjen. Ne, človeško bitje je edino kar alergično občutljivo za to, ali je tudi spoznano in kako je spoznano. S spoznavanjem se spreminja človek tudi sam. Ni stvarne razlike samo med divjo džunglo ali pragozdom in med kultiviranim mestnim vrtom, marveč tudi med mislečim, izobraženim in resnično »kultiviranim« človekom na eni strani, na drugi pa med neizobraženim, prostaškim, nekulturnim primitivcem. Izobrazba človeka dobesedno izobrazuje, preoblikuje, preobrazuje, mu daje novo podobo in novo identičnost. Tu se nam zopet odkriva svojevrstna dialektična napetost v človekovi kulturni dejavnosti, ki je nadaljevanje, recimo nadstavba, na črti njegove naravne evolucije: človek se z osebnost­nim delovanjem oddaljuje od narave (smo rekli malo prej), hkrati pa to delovanje obenem vseblja, postaja najbolj sam svoj, se pravi to, kar po svoji naravnavi je, namreč osebnost; ne more ustvariti nobene kulturne dobrine (vrednote), ne da bi pri tem tudi sam sebe ne spreminjal in se bogatil. Vsako miselno produkcijo, pa najsi je njena podoba še tako materialna, sprejema človek obenem tako ali drugače kot dopolnilo samega sebe. Vsaka človekova miselna, kulturna dejavnost je končno vendarle neodtujljiva, neločljiva od njega, njenega tvorca. Iz človekovega kulturnega delovanja sledi namreč še ena dialektična posebnost njegove osebnosti: pri človeku je nemogoče strogo ločevati

195

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 195

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

med delovanjem in deli, med kulturno ustvarjalnostjo in kulturnimi stvaritvami. Starejša etnografska znanost je poskušala vedno strogo razmejevati med človekovo dejavnostjo (aktivnostjo) samo in med »ločenim«, narejenim delom ali (kulturno) stvaritvijo. Tako smo dobili pojmovanje kulture kot nečesa, kar je ločeno od človeka. Takšno pojmovanje je vodilo do stanja, v katerem smo se znašli v zadnjih desetletjih in nam ogroža naš obstoj: zgolj kvantitativno gledanje na kulturo in njene pojave. Posledica je, da enostransko poveličujemo tehnični napredek; človeka in njegovo osebnostno rast pa zanemarjamo. S takim gledanjem na kulturo smo ustvarili porabniško družbo, v kateri je tudi človekova osebnost samo še konvertibilno blago, s katerim manipuliramo po zgolj kvantitativnih računih materialnih dobrin. Kultura je prvenstveno dejavnost, ne opravljeno delo; je dogajanje ali proces, ki do konca zgodovine ne bo končan. Na to je opozoril že W. Humboldt. Ker pa je nosilec kulture človek, zato je kultura torej v jedru osebnostna energija. Energija pa je prenosna in prehodna. S kulturnim delom se torej tudi človekova osebnost prenaša iz njegovega ožjega bi­ ološkega okvira v širši svet. Čim bolj je človek kulturno dejaven, tem bolj se širijo meje njegove osebnosti. Toda ni samo materija z dedno maso in okoljem, v katerem se oblikuje človek na črti filo- in ontogenetične evolucije; niti ni samo miselna dejavnost v podobi idej, ki kot nadstavba oblikuje­jo človekovo osebnost, temveč so – tudi ideali ali vzori, ki kot sekundarne motivacije človeka določajo in ga usmerjajo. Tako nastaja nova dvojnost, novi razhod in z njo nevarnost za novo odtujenost. Ideali ali vzori so za človeka kakor modeli, po katerih živi, dela in usmerja svojo rast in svoj razvoj. Da gre pri tem res zopet za stvarne razlike, vidimo na skrajnih primerih etično visoko razvite osebnosti na eni strani, na drugi pa klavrno propadle zločinske podobe človeka. Tudi v istem individuu ima človekova osebnost redno dve podobi: realno in idealno, stvarno in umišljeno; takšno, kakršen človek res je; in takšno, kakršno si želi imeti.

196

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 196

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

Prav ta dvojnost je obenem zopet nov dokaz, da človek v svojem kulturnem prizadevanju šele polagoma sam sebe uresničuje; da ostaja vedno v razkolu med realom in idealom; da je še »neugotovljena žival« (Nietzsche); da mora šele postati, kar je (Pindar); da je vsa kulturna ustvarjalnost »ustvarjanje človeka po samem sebi« (Bergson). Osebnost se tako izkazuje na dolgi polici človekove dejavnosti v materialnem svetu s telesnimi organi, simboličnim mišljenjem, z orodjem, ki mu pomaga delati, in s stroji, ki delajo in celo mislijo namesto njega, kot postopno uresničevanje človeka, se pravi, dosezanje specifične človeške višine sredi sveta, ki bi sam sebi prepuščen ne prikazal nikoli nobene kulturne podobe; tako gledanje na človeško osebnost nas ne vodi v kulturni pesimizem ali »nelagodnost v kulturi« (Freud), temveč v kulturni optimizem. Na empirično evolucijski podlagi moremo torej osebnost opredeliti kot samouresničevanje človeka. Številni psihologi jo tako opredeljujejo. Za nas je ta opredelitev samo okvirna, dokler (v naslednjih odstavkih) ne dobimo novih določil, ki nam bodo prikazala osebnost v natančneje postavljenih ordinatah. Osebnost kot skupni imenovalec za samouresničevanje človeka sredi sveta pomeni tedaj dinamično, ne statično; empirično, ne metafizično gledanje na človeka. Osebnost nam ne pomeni nekaj, kar je v svojem bistvu že »končano« in tako rekoč mirujoče, temveč razodeva vidik rasti, razvoja in stalno dopolnjujočega se napredka. Tako gledanje na osebnost je obenem zgodovinsko, ni nadčasovno; pomeni človeka kot zgodovinsko bitje, ki se kot vrsta v svojih posamez­ nikih in kot družba v skupnosti vedno šele išče in dopolnjuje v svoji identičnosti in avtentičnosti. Kot zgodovinsko bitje pa človekova osebnost ni samo razvoj­no, evolucijsko, marveč je obenem revolucijsko bitje. Na to je opozoril že K. Marx, ki je proti Ch. Darwinu posebej poudajal, da se v točki človeka evolucija spreminja v revolucijo. Osebnost kot samouresničevanje človeka se ne ravna po biološko

197

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 197

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

evolucionističnem zakonu adaptacije ali prilagoditve. Po tem zakonu se namreč ohranja v naravi samo vse tisto, kar se čim bolje prilagaja. Izkušnja pa kaže, da se najbolje ohranjajo organizmi s srednje razvitimi lastnostmi. Ker pa so samooblikovalne osebnosti bliže skrajnim primerom kot poprečni sredini, zato bi po tem zakonu bile manj prilagojene in imele za ohranitev manj ugodne okoliščine. In vendar vemo, da temu dejansko ni tako. Tako gledanje na človeka bi bilo zgolj biološko. Dokaz za naše pojmovanje človeške osebnosti nam daje vsa človeška zgodovina že izza pradavnine. Človek je edino torišče prave zgodovine in družbe. Vsa živa narava okrog njega se ravna po zakonu prilagoditve in je v tem pretežno trpna; zato tudi nima druge rešitve za samoohranitev. Edino človek v moči svoje samouresničevalnostne dejavnosti prerašča zakon prilagoditve in ohranja sredi vse žive narave svojevrstno aktivno vlogo. Osebnost je produkt narave in kulture. Če bi bil človek kot osebnost podložen biološkemu zakonu ohranit­ ve, tako pravilno sklepa Janek Musek, bi prišli v skrajnih primerih do kar paradoksnih sklepov. Prišli bi do sklepa, da se odlično prilagojena osebnost hkrati slabše in bolje ohranja ko srednje prilagojene osebnosti; bolje, ker je pač odlično prilagojena; slabše pa, ker pomeni odklon od poprečja, kar je neugodno za ohranitev. Sicer pa nihče ne bo resno trdil, da se človek, ki odlično obvlada sebe in svet (naravo) okrog sebe, teže ohranja sredi sveta kot poprečen človek. In vendar se tak človek s svojo izrednostjo stalno znajde v nenehnem nasprotju z zakonom pri­lagoditve in njegovim poprečjem. Saj pomeni vsa kultura in ves civilizatorični napredek z vso osebnostno in tehnično zmogljivostjo stalni upor proti zgolj surovemu biološkemu dogajanju (prilagajanju) v naravi. Zato pa se pojmovanje osebnosti kot človekovega samouresničevanja tudi močno razlikuje od zgolj statističnega gledanja na človeka. Saj je statistično gledanje na osebnost v jedru isto kakor poprečnostno po verjetnostnem računu, ki dobi svojo grafično podobo v Gaussovi krivulji normalne pogostne porazdelitve. Statistično pojmovanje osebnosti nas vodi dobesedno do poprečnostnega gledanja na človeka. To je čisto

198

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 198

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

kvantitativno pojmova­nje, ki daje tudi vsako čisto kvaliteto na glasovanje: kjer je večina, tam je »norma«, tisto je »normalno«; kjer je odklon, tam je »abnormalnost«. Tako se znajdemo pred čudnim početjem: resni­co in vrednote dajemo na glasovanje. Najhujše pa je, da dajemo s tem na glasovanje tudi osebnost samo in njene kvalitete. Če torej pojmujemo osebnost kot samouresničevanje človeka, je tako gledanje predvsem kvalitativno vrednostno, ne pa kvantitativno računsko.

PO BESEDI ŽIVLJENJE Živa in mrtva beseda, to sta dve skrajnosti. Vmes pa je prehod od ene do druge, imenujemo ga umiranje besede. Leta 1932 sem mu dal v Domu in svetu ime Beseda umira. Kako umira? Če hočemo to spoznati, moramo najprej vedeti, kaj je živa beseda; v čem je bistvo njene živosti. Stari Grki so imenovali besedo logos, ki je pomenila misel in besedo; se pravi samo spočeto besedo v misli in izgovorjeno besedo navzven. Zato so srednjeveški misleci razločevali med notra­njo neizgovorjeno in zunanjo izgovorjeno besedo. Že stari misleci pa so vzporedno s to razliko imenovali prvo λóγoς εγρδιáυετoς, in λóγoς πρoφoριxóς, v notranjosti zadržana in zunanja, navzven prenašana beseda. Latinci so notranjo besedo kratkomalo imenovali conceptus, spočeto besedo ali pojem. Beseda spočetost menda najbolje izraža bistvo notranje besede. Pove, da gre za vznik, bolje, rojstvo misli, ki še ni izražena v »besedi«; beseda je samo spočeta, ni pa še rojena. Conceptus je misel ali pojem pred rojstvom besede. S tem pa smo povedali še več; nehote smo bistvo besede zajeli globlje. Povedali smo, da je spočetje misli ali besede nekaj res človeku notranjega, združeno z njegovim bistvom. To gre tako daleč, da moramo reči: šele po tem spočetju misli ali logosa se razodeva človek na svoji specifično človeški višini. Brez možnosti spočetega logosa ni človeka. Človek je človek po

199

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 199

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

besedi; po njej se razodeva njegova specifična posebnost, pač to, kar so že stari imenovali ens rationale, razumno bitje, njegovo specifično bistvo. To se pravi, da je spočeta beseda, logos, del človekovega bistva, človeka samega. Kot taka je tudi docela neodtujljiva od človeka; je del njegovega življenja; po njej človek dobesedno duhovno diha; ko preneha to duhovno dihanje spočetja besede, se zruši stavba človekove osebnosti. Zdaj smo dobili globlji pogled v bistvo žive besede: le-ta je izraz človekovega duhovnega življenja, je »del človeka samega«. Tu prehaja živa notranja beseda že v človekovo podstatno stavbo samo; istimo jo s človekom samim. Ko pravimo »mož bese­da«, hočemo mimogrede povedati, da je beseda isto kar mož sam, neločljiva od njega. Tu šele razumemo misel, ki jo je zapisal že Adalbert Stifter: »Najboljše, kar more človek za drugega storiti, je vendarle vselej, kar zanj je.« Največje zadoščenje, ki ga more človek od drugega dobiti, je končno le priznanje: »Čeprav ne morem slišati vaše besede, pa mi je dovolj opore za življenje zavest, da ste.« Človek sam je živa in oživljajoča beseda. Človek se ne sme nikoli do konca izbesediti. V tem je globina notranje, še ne izgovorjene besede. Prehod notranje besede, tega spočetja duhovne misli ali poj­mov, v zunanjo, izgovorjeno besedo in prek nje še v nadaljnje oddaljevanje od človeka, pomeni že smer, ki se postopno izgublja v umiranje besede, ki pristane končno v mrtvi besedi. Tu se znajdemo najprej pred zanimivim navzkrižjem: bolj ko človek izgovarja, se pravi ustvarja živo zunanjo besedo, bolj se hkrati ta beseda na poti svojega napredka usmerja v neživo, končno od človeka odtujeno mrtvo besedo. Kako? Živa zunanja beseda, kakor jo človek izgovarja in posreduje drugim, pomeni res pravi razvoj, razcvet in napredek besede. V njej se zgrinja, ustvarja in kopiči vse to, kar imenujemo člove­ška družba, ustvarjalnost, kultura in zgodovina. Na perutih žive besedne govorice se človeštvo skozi vse čase vidno dviga nad vse živalske vrste, ki ostajajo neme.

200

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 200

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

Čeprav je tudi živa ustna govorica že oddaljevanje od človeko­ve notranje besede in njegovega osebnega središča, vendar pome­ni še zmeraj pot navzgor, v ustvarjalnost in razcvet osebnega življenja. To stanje je trajalo nekdaj dolga desettisočletja in ga lahko opazujemo še danes pri preprostih in nepismenih ljudstvih, ki jim je živa ustna beseda glav­no občevalno sredstvo, ker še ne prehaja v neosebne pisne znake in teh­ nike. Tako so nastajali zgolj po posredovanju žive ustne besede stari miti in se sporočali iz roda v rod skozi dolga tisočletja. Danes zveni vse to manj verjetno, ker ne znamo prav presojati takratne­ga človeka in njegove družbe. Preprost, nepismen, rekli bi »neciviliziran« človek je predvsem poslušal, pripovedoval, si pripoved v spominu ohranjal in jo zopet drugim sporočal. Bil je odličen poslušalec, pripovedovalec, in je imel zelo dobro utrjen spomin. Ni se zanašal na nobeno »zapisano« ali drugače »ohranjeno« besedo; odločal je samo njegov spomin. To so bili ljudje občudovanja vrednega spomina. Trdnost sporočanja sega ponekod vse do najnovejših časov, kjer se pismenost kljub siceršnji civilizaciji še ni dovolj razvila. Znano je, da so v Črni gori še pred nekaj desetletji živeli ljudje, ki so znali Gorski venec na pamet, da ne govorimo o ljudeh, ki so nekdaj znali na pamet Iliado in Odisejo. Ta trend v smeri spomina se je ohranjal tudi v šolah vse do prejšnjega stoletja. Kaj vse so znali na pamet še naši profesorji; tudi od nas so še zahtevali na pamet Homerja, Schillerja in Prešerna, seveda brez pravega uspeha. Danes spominsko osvajanje znanja izginja; spomin so knjige. Razen tega moramo upoštevati, da je preprosto ljudstvo dalo več na besedo kakor današnji človek. Naučenemu besedilu je pripisovalo kar čarobno (magično) moč in izkazovalo sakralno spoštovanje. Zato pripovedovalec mita ali deklamator epa ni smel nobene besede spremeniti; sproti so ga popravljali in nadzorovali. Tu je iskati vzrok, zakaj so se stari miti in izročila o »stvarjenju sveta« ohranjali skozi dolga desettisočletja, preden so bila zapisana. Sledi te arhaičnosti (Gilgameš, Mojzesova Geneza itn.) vidimo v silno preprostih stavkih, kjer zlepa ni nikjer podredne periode,

201

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 201

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

sami preprosti vezniki in za »današnje pojme« nepotreb­na ponavljanja; to pa daje besedilu posebno slovesnost in pomembnost. Živa beseda se je v preprosti človeški družbi uveljavljala tudi v vsakdanjem občevanju; bila je dobesedno živa vez med ljudmi. To vidimo med drugim v obliki, kako so se med seboj srečevali in pozdravljali. Nikoli ni bila samo kratka »šablonska« beseda pozdrava, marveč vselej tudi kratek nagovor; torej pozdrav in sreča­nje v obliki pogovora. Kakšna nepremost­ ljiva razlika z današnjim človekom, ki se v srečanju z drugim sploh več ne pozdravlja, razen če gre za dobrega znanca, a še tega pozdravimo le s kratko obrabljeno besedo (zdravo ipd.) ali samo z namigom glave ali roke, molče brez besed. Živa beseda sredi modernega trušča obnemi; zmeraj manj je je slišati; vedno bolj izgublja svojo prvotno občevalno vlogo v medčloveških odnosih. Pisana beseda pomeni že prvi odcep od žive besede. Duh se je v njej izsušil in se skrčil na črko. V tem dogajanju je treba razumevati stavek: »Duh je, ki oživlja, črka ubija.« Prav v tem pa je zopet velika ironija kulturnega napredka: iznajdbo pisave imamo za sekularni preskok iz nekulturnega in iz nezgodovinskega stanja človeštva v kulturno in zgodovinsko obdobje. In vendar pomeni ravno ta preskok obenem ravno prvo stvarno ločitev človeške besede od človeka, stran od žive besede k zgolj pisani; začenja se značilen razkol med človekom in kulturo, med notranjostjo in zunanjostjo; začenja se pozunanjenje in razčlovečenje človekove besede. Vsi vemo, kakšne kar neizmerne razsežnosti je zavzela človekova beseda ravno z iznajdbo pisave. Kakšen je bil ta napredek, da je mogel človek svoje znanje tudi shranjevati, konzervirati v pisani besedi. S tem je začel obenem na veliko razbremenjevati spomin. Z razbremenitvijo pa je začel spomin tudi pešati. Manjkala mu je prejšnja vaja in izurjenost. Spomin je začel atrofirati. S pospešeno civilizacijo se začenja obenem pospešeno pešanje človekovih duševnih zmožnosti, pravzaprav le njihovih izurjenosti. Tudi v tem je svojevrstno navzkrižje: bolj ko je človek napredoval navzven v

202

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 202

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK BESEDNO BITJE

mehanizaciji besede, bolj je hkrati pešal navznoter v živi besedi; razdalja se veča. Drug tak kar usoden zgodovinski preskok pa imamo v iznajdbi tiska. Šele s tiskom se je začela zunanja, od človeka ločena beseda v neskončnost množiti. Razdalja med človekom in živo besedo narašča skokovito. Tu pa tudi še bolj peša spomin. Človek ni več prisiljen ohranjati podatkov znanja v glavi, njegov spomin so odslej knjige; samo odpreti je treba pravo geslo in dobite na mah vse podatke, ne da bi si jih morali zapomniti; saj ostanejo v knjigi. Toda od tu naprej zazija še globlji prepad. Če pomislimo, koli­ko knjig in glasil izhaja letno, mesečno in celo dnevno, koliko dnevnikov izhaja dnevno, koliko drobnih izdaj v raznih glasilih; in vse to v glavnem vendarle mimo ljudi, ki kratkomalo nimajo časa (in ne smisla, o čemer ne govorimo posebej), da bi vse to brali; in če še pomislimo, da ta tisk zvečine roma v biblioteke kot osrednja skladišča človekovega znanja in njegovega spomina, potem nam je na mah jasno, da je zdaj vsa ta zakladnica samo še zgolj papirnata, mrtva črka, ki je že zdavnaj zgubila zvezo z živo besedo in njenim nosilcem človekom. Potem se zavemo, da beseda res umira, in sicer vsak dan vnovič v vedno večjem številu. Potem se zavemo, da je to zakladnica mrtvih črk, ki jih le tu pa tam kdo obuja k življenju, ko jih bere in presoja; da je ta naša toliko poveličana papirnata kultura tiska in strojev v jedru že hudo razčlovečena, človekova živa beseda pa razbesedena. Razhod med človekom in njegovo besedo je zmeraj bolj usoden, tem bolj uso­den, čim manj se tega prav zavedamo. Zadnjo stopnjo tega razhoda med človekom in besedo pa dosegamo prav v zadnjem času s tako imenovano komunikacijsko revolucijo, ko beseda ne prehaja samo v pisavo in njene črke niti ne samo v tiskarske stroje in njihovo tehniko, marveč obenem v računalniško tehniko, ki z njeno doslej nepoznano hitrostjo spreminja vse človeško znanje v »banke podatkov«, ki jih ukašča, kakor smo imeli to prej na manj popoln način kvečjemu v bančnem poslovanju. Na tej stopnji, ko je človek dobesedno nadkrilil sam sebe in svoje zna-

203

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 203

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

nje, se mu prav to znanje hkrati docela razčloveči. Glav­ni predstavniki človekove humanistične izobrazbe bodo poslej obenem glavni predstavniki človekove vrhunske tehnike in matematike. Algoritmi, po katerih začenja človek na veliko ukaščati svoje znanje, so daleč proč od človekove žive besede; njihova govorica ni več govorica artikulirane besede. Tuji postajata druga drugi, kakor sta si pač lahko tuja samo še življenje in smrt, živa in mrtva beseda. Če smo rekli, da pomeni mrtva beseda razbesedenje in razčlovečenje, moramo dodati, da je to obenem razosebljenje človeka. Živa beseda je izraz, da, del človekove osebnosti; za mrtvo to ne velja več v polnem pomenu. Mrtva črka, ukaščena v bankah podatkov pomeni razosebljen svet. Še dalje: če je živa beseda vir ustvarjalnosti, potem tako ukaščena beseda pomeni izgubo žive ustvarjalne sile človeka. Upravičeno se veselimo ukaščenega bogastva človekovega znanja v tehniških registracijah, toda brez človeka in njegove žive besede od tam več ne bo vstala in zaživela nobena nova ustvarjalna misel; ustvarjalne pobude prihajajo in bodo še prihajale vselej samo iz človeka in njegove žive besede; takšne naprave so samo zunanje sredstvo; so dobesedno »mrtva črka«; ne zanašajmo se nanjo, ker bomo sicer z njo vred okrneli kakor kak petrefakt iz davnine. Računalniško ukaščeni podatki so zaprt sistem kakor ves fizič­ni svet, podložen zakonu entropije, zapisan dokončnemu prehaja­nju v toplotno smrt, odkoder ne moremo več oživiti in spremeniti nobene koristne energije v človeško službo. Končno: človek kot ustvarjalno, osebnostno bitje je obenem bitje odgovornosti. Samo človek z živo besedo je odgovoren in odgovarja za svoje ravnanje; suha črka, najsi še tako bogata v podatkih, ni odgovorna za nič. Danes se svet zaskrbljeno spra­šuje, kam plove človek z izgubo čuta odgovornosti? To se pravi: kam plove človeštvo, ko postopno umira živa beseda in nas duši mrtva.

204

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 204

7/28/10 7:42 AM

Č LO V E K M E J N O B I TJ E V ODVISNIKIH Človek je izrazito razvojno bitje. Nobeno živo bitje ne napravi tako velikanskega razvoja od zibelke do groba kakor ravno člo­vek. To ne velja samo za telesni razvoj, ko pride človeški otrok v primeru z više razvitimi sesalci (s teličkom) neprimerno manj razvit na svet; človeška mati bi ga morala nositi pod srcem vsaj še enkrat toliko časa, če bi hoteli, da bi si mogel takoj po rojstvu sam pomagati na noge, poiskati vsaj materine prsi ipd., kakor to vidi­mo pri živalih. Biolog Adolf Portmann pravi, da je človek nedonošenec. Še bolj velja na duhovnem območju. Spočetka je človek brez rabe razuma kakor žival. Še na slabšem je: niti ne vidi, ne sliši prav, se ne zaveda samega sebe, ne zna govoriti ne misliti. Šele čez eno leto je otrok poprečno na enaki višini inteligence kakor šim­panz. Seveda moramo takoj pripomniti, da se nekateri znaki zavestne inteligence v specifični razliki vsaj v nastavkih javljajo v otroku tudi že pred letom dni. Nadvse zanimiv poskus sta glede tega napravila zakonca Kellogg. Pod vplivom Garnerjevih brezuspešnih poskusov, da bi naučili opico govoriti, sta šla tako daleč, da sta enako starega mladega šimpanza vzgajala skupaj s svojim sinčkom v isti sobi. Domnevala sta namreč, da morda opica samo zato zaostaja za človekom v umskem razvoju, ker ji manjka kulturno okolje oziroma družbeno vzgojni vpliv, češ med barbari ostane neogibno tudi največji genij barbar. Toda uspeh je bil porazen. Res je šimpanz človeškega otroka prve mesece posekal v vseh spretnostih, ki

205

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 205

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

jih je prinesel že na svet, toda pravega razvoja in napredka sploh ni bilo opaziti; medtem ko se je sinček stopnjo za stopnjo razvijal v razumnega dečka, nista mogla šimpanzu vcepiti niti ene same artikulirane besede, čeprav mu govorilni organ za to ne manjka. Na vprašanje: Do you want some orange (hočeš pomarančo), ki so mu ga neštetokrat ponavljali, je reagiral vedno enako, čeprav je hotel karkoli drugega, ne pomarančo. Z drugimi besedami: besed kot takih, to je kot jezikovnih simbolov z določenimi pomeni, sploh ni dojemal; pač pa se je ustalil ob ponavljanju teh besed pogojni odziv ali refleks, ki je značilen za vsako ponavljanje zapo­rednih dražljajev in je kot tak izrazito fiziološki pojav mehaniziranja in dresiranja živalskih, a tudi človeških čutov brez specifične­ga sodelovanja razumskih, miselnih funkcij. Razen tega smo že ugotovili, da šimpanzi kljub človeku zelo podobnim smiselnim akcijam metanja palic, kamenja itd. na daljavo, vendarle niti pri tem ne dojemajo prav razmerja med pogojem in ciljem; se pravi, da jim ostanejo ti odnosi kakor kuvertirane, zaprte poteze. Tudi tu, kakor marsikje drugje, človek svoje misli vnaša v žival, katere ravnanje si razlaga po primerjavi s samim seboj. Zato pri človeku kot izrazito razvojnem bitju opazujemo tudi kar občudovanja vreden razvoj v spoznavanju relacij; pri tem na mnogo načinov prehaja v objektivni svet zunaj samega sebe. Obenem pa s tem presega in dobesedno transcendira tudi ves živalski svet. Človeška govorica, ki je danes že v slovnicah z znanstveno analizo prečiščena, obsega poleg glavnih stavkov še vrsto odvisnikov: časovnih, vzročnih, posledičnih, namenilnih, protivnih (adverzativnih), dopustit­ venih, načinovnih, pogojnih itn. Z vsemi temi odvisniki izraža najraz­ ličnejše relacije ali razmerja. Deset takih relacij je izrazil že Aristotel v svojih kategorijah, Kant pa jih je razlikoval celo dvanajst. Bolj ko se človek razvija v kulturi in civilizaciji, bolj se komplicira tudi njegov jezik; vedno več hoče izraziti, ker vedno globlje in bolj sestavljeno misli. Vedno več relacij odkriva v sebi, v svetu in v družbi. Miselno prodiranje v relacije s postopnim napredkom se uveljavlja

206

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 206

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK MEJNO BITJE

tudi v filozofiji. V glavnem so se vsi veliki filozofski sistemi ukvarjali z vprašanjem, kako določiti vse temeljne bitne in misel­ne kategorije in kako po možnosti odkriti nove, ki jih prej še nihče drug ni ugotovil. Gre tako rekoč za vedno številnejše, da ne reče­mo nove koordinatne sisteme, v katere vidi človek sam sebe postavljenega. Če je šlo Aristotelu in srednjeveškim mislecem predvsem za bitne kategorije, Kantu in novokantovcu N. Hartmannu bolj za miselne, srečujemo zato pri fenomenologiji izključno bistvogledne (Husserl, Scheler) in pri eksistencialnih mislecih posebne eksistencialne kategorije, ker prav zato navadno ne nosijo niti tega imena; ko govori npr. Heidegger o »vrženosti« človeškega bitja, Sartre o »gnusu«, Kierkegaard pa o značilnem eksistencialnem »strahu« ali »tesnobi«, ki stiska ves sodobni eksistencialno čuteči svet. Ne smemo pri tem prezreti, da je sodobna uporabna matemati­ka v naravoslovnih, gospodarskih in družbenih vedah, prav tako kakor v psihologiji in pedagogiki, odkrila na podlagi verjetnostnega računa statistično zakonitost tako imenovane delne vzročnosti, s katero uspešno odpira nove razsežnosti v spoznavanju človeka in družbe z medsebojnim časovnim in vzročnim prepletanjem (korelacije). To so teoremi izračunavanja (Bernulli, Poisson, Pearson itn.) sorazmerij, ki jih dobimo iz statistično dovolj velikega števila nabranih pojavov, katerih spremembe zasledujemo v dveh ali več smereh, in skušamo dognati, ali je med njimi tudi vzročna zveza. Na splošno velja pravilo: kdor zna odkriti vzročne zveze, je mislec, filozof. O človeku mislecu danes zgovorno pričuje vsa veličastna stav­ba civilizacije in kulture, posebno pa še višja matematika s svojimi teoremi; ti pomagajo, da v uporabnih panogah znanosti in tehni­ke prodiramo vedno globlje v medsebojne vzročne odnose, ki prevevajo svet in nas povezujejo z njim. O človeku mislecu, ki je odkrival vzročne zveze v svetu okrog sebe, spričujejo že skrivnostne votline davnega ledenodobnega predhodnika, ki je v jamskih slikarijah upodabljal dinamično učinkovite prizore lova

207

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 207

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

na živali, številne čarovniške prizore, kjer se je povezoval z nevidnimi vzročnimi silami in se nam je prav v tem predstavljal kot davni predhod­ nik sodobnega znanstvenega raziskovalca vzročnih zvez. Tudi če njegovo takratno gledanje v očeh sodobnega matematično razsvetljenega uma napravlja vtis preprostosti in znanstvene neutemeljenosti, vendar v njem prepoznamo ne samo predhodnika, marveč tudi pravega duhovnega sorodnika s sodobnim človekom v temeljnem dejstvu: v njem se razodeva bitje, ki s silo razuma presega sebe in prehaja v objektivni svet ter tam zavestno upodablja svojo zgodovino, ki je obenem naša.

V H I P OT E T I Č N O S T I Trenutno je vseeno, ali kdo pri tem zagovarja mnenje, da je prej duh ko gmota ali obratno, da je gmota prej in šele potem misel, eno mora priznati tudi tisti, ki trdi, da gmota povzroča misel in ne obratno, namreč da se je ob izdelovanju orožja že v prvih razvojnih stopnjah človeška misel začela razvijati iz navadnega povednika, ki samo ugotavlja preprosto zaznana dej­stva, v pogojnike, ob katerih se dviga prek zgolj zaznanih dejstev do še neuresničenih možnosti, to je do ugotovitve odnosov med pogojem in dosežkom, ko še niti pogoj niti dosežek nista dejansko uresničena. Z drugimi besedami se to pravi, da mora človeku tudi tisti, ki daje prvenstvo materiji in ne misli, priznati že na prvi stopnji njegovega razvoja zmožnost pogojnega ali hipotetičnega mišlje­nja, to je tistega specifično človeškega vzpona, ki ga še danes zaman iščemo v katerikoli živalski vrsti. Pri vsej inteligenci, ki jo odkrivamo pri kakšni živali, ne naletimo nikjer na pravo mišljenje, povsod je samo javljanje bolj ali manj priučenih pogojnih odzivov. Tudi če bi kdo po vsej sili trdil, da ima kakšna žival zmožnost pravega umskega spoznavanja, torej umske sodbe, v kateri bi spajala osebek s povedkom po vezniku, bo moral priznati, da bi moglo biti to v najboljšem primeru le najpreprostejše povedno, ne pa tudi pogojno mišljenje. Žival bi bila v najboljšem primeru zmožna le povednih, ne

208

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 208

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK MEJNO BITJE

pa tudi pogojnih stavkov. Bila bi v najboljšem primeru povedno, ne pa tudi pogojno ali hipotetično misleče bitje. Vemo pa, da to še ni, ker je dejansko samo čutno asociativno bitje, ki se po pravilih pogojnih odzivov more tudi česa naučiti in izboljšati svoje izkustvo. Nasprotno pa velja o človeku, da je izrazito pogojno, hipotetično, ne zgolj povedno misleče bitje. Saj v pogojniku bi lahko videli glavni vzrok in po njem tudi znak, zaradi katerega in po katerem se človek v svojem mišljenju civilizatorično stalno spopolnjuje. Brez zmožnosti misliti v pogojniku, brez hipotez, s katerimi se človek dviga prek trenutnih dražljajev do še nevidnih možnosti, bi bitje, ki nosi ponosno ime človek, še danes tavalo v zagati drevesnega omrežja, v katero so se ujele človeku podobne opice v svoji specializirani spretnosti plezanja brez zmožnosti in smisla za pogojnik. Človeku podobne opice so se izkazale v svojem življenjskem obstoju kot čiste eksistenčne danosti, takšne, kakršne so pač bile in mogle biti v že danih pogojih. Človek pa je znal že ob prvem orodju gledati prek že danih, ustvarjenih pogojev na še neuresničene pogoje. In vse kaže, da je prav v izmišljanju, preskušanju, spreminjanju vedno novih pogojev doživljal poseben mik, čar, ki ga je izvabljal vedno dalje, naprej prek sebe. V tem miselno orodnem prilagajanju novim razmeram v naravi in v ustvarjanju novih pogojev ob vsakokratni življenjski situaciji je iskati tudi enega glavnih dejavnikov, zakaj se je človek mimo že davno izumrlih orjaških živalskih vrst ohranil vse do danes, čeprav ga niso oblikovale niti mamutske moči niti termitska odpornost. Delati hipoteze se pravi misliti v pogojniku; to pa je prav tako tudi geslo in glavna metoda, tako rekoč skrivnost vseh čudovitih uspehov sodobne znanosti. Max Planck, eden glavnih utemeljiteljev moderne fizike, pravi: »Niti najeksaktnejša veda naravoslovja ne more napredovati brez hipotez.« Če pravijo jezikoslovci in slovničarji, da pomeni človekova sposobnost povezovanja osebka s povedkom prekoračenje reke Rubikon, prepad, ki ga nepremostljivo loči od živali, potem bi morali dodati: pogojnik pa

209

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 209

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

pomeni neovrgljiv dokaz, da je človek to reko Rubikon res preskočil. Pogojnik je namreč neprimerno bolj sestavljen ko navadni povedni stavek in pomeni v tej pri­spodobi že dvignjen nasip, čez katerega se žival nikoli ne more povzpeti. Žival sledi v svojem ravnanju zgolj ponavljanju, pri čemer se ravna po življenjskem zakonu obnavljanja vtisov in spominjanja; na podlagi tega si ustvarja pogojne odzive, tako da se nauči odzvati se že na en sam dražljaj in izvršiti dejanja, za katera je bilo v začetku potrebnih več dražljajev. V tem je tudi ves napredek in izboljšanje ravnanja, ki ga opažamo pri živalih. Človek pa ima razen sposobnosti za pogojne odzive še sposob­nost izpopolnjevanja, spreminjanja in zlasti popravljanja prej­šnjih dejanj. V ozadju tega popravljanja je svojevrstna nezado­voljnost, ki nikakor ni zgolj gonska, ampak je obenem zavestno hotna, je premišljene narave. V vsem tem nezadovoljnem spreminjanju in popravljanju se uveljavlja človek kot hipotetično bitje. To spreminjanje in iskanje novih načinov dela je možno le, če je človek zmožen misliti tudi v pogojnikih. Človek išče neizhojene poti. Ve, da so take poti neprimerno težavnejše ko že izhojene; toda to je v njegovi pogojni, hipotetični naravi. Neprestano išče novosti, novosti ne samo že danih, a še neodkritih, marveč tudi še ne danih, zato pa zgolj možnih dejstev. Pot do njih mu odpira pogojnik vsakokrat v drugačni obliki. Ni jezika brez pogojnih stavkov. Velja pa tudi narobe: čim starejši in prvotnejši je jezik, tem bolj se izraža v glavnih stavkih; manj v podrejenih, kjer ima glavno vlogo pogojnik. V tej zvezi je zanimivo povedati, da ima tudi sveto pismo stare zaveze v prvih poglavjih skoraj same glavne stavke. Človek je s pogojnikom, brez katerega tako rekoč ne zna misliti (in si ga skoraj res ne moremo misliti), v trajnem nasprotju z zgolj izvršenimi, dognanimi dejstvi, zato pa tudi s preteklostjo. Človek v svojem hipotetičnem jedru ni ohranjevalec ali konservativec izročila, ampak stalni revolucionar, spreminjevalec, natančneje povedano: napadalec, atentator tega, kar je, z namenom, da bi pogojnik spremenil v dejavnik. S tem najbolje dokazuje, da deluje v njem dvojno počelo: eno, ki se

210

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 210

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK MEJNO BITJE

ravna po dejanskem stanju, kakor mu ga prikazujejo čutni dražljaji in ki ga izraža s povednikom; drugo, ki se nenehno dviga prek dejanskega stanja v možnosti in skuša prek njih spremi­njati obstoječe stanje. Prvo je izraz materije, ki se ravna po zako­nu vztrajnosti in je zato pasivno in konservativno; drugo, ki se ne ravna po zakonu vztrajnosti, je zato aktivno, prožno in progresiv­no ter je izraz duha, kjer človek transcendira čutni svet in s tem svojo lastno telesno podobo. Žival se ravna samo po otipljivih, čutno danih dejstvih. Če bi znala takš­ na, kakršna je, govoriti z artikulirano besedo, bi mogla izražati kvečjemu povedne stavke, a še to je možno reči le z irealno podstavko. Pogojnikov in z njimi zavestne želje po spreminjanju pogojev žival ne pozna. Zato pa pri živalih tudi zaman iščemo željo, ki jo izraža človek v pogojniku: če bi še enkrat živel. Do takih pogojnikov se povzp­ne samo človek in je zato v njih iskati poseben vir nezadovoljstva v življenju. Želje po obnovitvi in s tem po spremembi življenja živali niso sposobne. To je vrstno posebna, edinstveno človeška višina. Človek začenja s pogojniki pri prvem prijemu nerodnega kija, ki mu kot orodje ne služi dobro in je z njim nezadovoljen. Razteg­ne jih na vsa področja svoje dejavnosti, ne izvzemši lastno življe­nje kot celoto. Dviga se prek golih dejstev do podmen, v katerih spreminja pogoje življenja; prek tega pa ustvarja v tehniki nove svetove, ki so čudoviti v zamisli in še čudovitejši v izvedbi. Dviga se v pogojnikih tudi prek vsakdanjih misli do miselnih konstruk­cij, v katerih celotno življenje transcendira in ustvarja cele filozof­ske sisteme. In če v njih morda z besedo odpira možnost, da v človeku ni mogoče dokazati eksistence posebnega duhovnega počela, ga prav s tem hipotetičnim mišljenjem nehote zgovorno dokazuje; kajti le duh more transcendirati v hipotezah tudi same­ga sebe; le duh more sam sebe zanikati. Svojevrstna, globoko utemeljena dvojnost se izraža v tem: človek je v svojem mišljenju nosilec pogojnosti, z njo pa obenem dvojnosti. »Vedno bi rad znova začel, in to drugače ko prvič. Dvojno bitno počelo se javlja v njem. Tudi če to z besedami še tako zavestno zanika, v svojih željah

211

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 211

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

in ravnanju to dvojnost dejansko stalno na novo izpričuje: hotel bi še enkrat začeti; drugače začeti, popravljati bi hotel; novo življenje bi rad, popolnejše, tisto, ki bi mu izpolnilo vse do sedaj neutešene želje, kjer ne bi ostala nobena sled sedanje prikrajšanosti ali frustriranosti. Želja po nefrustriranem življenju ima globoka ozadja. Življenje samo nas nenehno izziva s svojo dvojnostjo. Ne moremo iz nje, saj to je življenjska dialektika, ki je ni brez dvojnosti.«

V DVOMIH Tu lahko parafraziramo Descartesov Cogito ergo sum v Dubi­to ergo homo sum, dvomim, torej sem človek. V dvomu pa je obenem tragičnost človeške veličine. Po spozna­nju resnice se človek odpira v svet in družbo okoli sebe. Z dvo­mom pa človek trga vezi s svetom in družbo; začne nihati med nasprotji. Z dvomi postaja njegovo duhovno miselno ravnotežje omahljivo, labilno; in njegov odnos do človeka nezaupen. Človek je človeku človek po besedi; toda prav po simbolični besedi dvoma je človek človeku obenem križanka z nedognanimi besedami. Resnica človeka ustalja, dvom ga zamaje; resnica mu pogled jas­ni, dvom ga spravlja v omotičnost. Tragična veličina je v dvomu; ker nikoli ne ve, ali naj se za dejanje odlo­či ali naj ga opusti, ali naj človeku zaupa ali ne. Dvom je stalni spremlje­valec človeka skozi življenje. Dvom je prava eksistencialna, ne zgolj logična kategorija. Dvom je kakor rja, ki se zaje v srce človeka, ga razjeda in dela nesrečnega. Bitju, ki ne more dvomiti, je nesreča v glavnem tuja; stoji onstran nasprotij in njihovih muk, ki jih prinaša skepticizem. Skepticizmi kot miselni (filozofski) sistemi stalno spremljajo človeško kulturo. Ali moderni človek bolj dvomi ko primitivni? Ali dvom s človekom in njegovim napredkom raste in ga eksistencialno vedno bolj ogroža? Težko je na to enoumno odgovoriti. Tudi tu ostajamo celo »v dvomu o dvomu«. Vsekakor je dvom v svoji presežnosti izrazit pojav človekove kultivirane

212

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 212

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK MEJNO BITJE

besede. Bolj je kultivirana, bolj je komplicirana, bolj je izpostavljena dvomu. Da pa je že pračlovek tudi dvomil, o tem ne moremo dvomiti. Saj je bil že človek. Kakor kažejo slikarije v podzemeljskih jamah, je ledenodobni človek kot lovec nastavljal divjačini pasti v obliki pokritih jam. To je delal, ker je vedel, da žival ne zna dvomiti. Če bi namreč znala dvomiti, bi ne nasedala zlahka njegovim pastem. In obratno: ker je sam znal dvomiti, je znal tudi preceniti to živalsko nezmožnost. Tu se izkaže dvom hkrati kot človekov zaveznik v boju za obstanek. Le človek, ki je znal dvomiti, je znal tudi kritično ločevati resnico od zmote in se izogibati nevarnostim, da ni brezglavo nasedel in padal v prepade. Dvom je razkrižje na poti do resnice in življenja. V dvomu doživlja človek sebe kot svobodno bitje: lahko se izogiblje nevarnostim; lahko pa nevarnost tudi izziva. Človek, dvomljivo bitje, si v tem sam kuje svojo usodo. Dvom je umska, racionalna podlaga za tveganje. Tveganje ni samo čustvo, je tudi izraz umske dejavnosti, bitja, ki v tem prese­ga samo sebe. Tveganje je dejanje presežnosti; v njem človek presega samega sebe, gre prek sebe. Kjer ni dvoma, tam ni tveganja, tam je gotovost; seveda gotovost, ki je lahko pod človeško gladino na ravni golega instinkta, ki lahko vodi tudi v propast; ali pa je nad njim, nadčloveška. Prva je še pod tragičnostjo, na ravni živalske nevednosti, druga je nad tragičnostjo, je nadčloveška veličina. V sredini je človek s svojo skeptično naravo. V dvomu niha človek med »nebesom« živali, ki ji je tuje blaženstvo resnice in prekletstvo zmote, in med peklom človeškega duha, ki pozna oboje. Sicer pa človek sploh že s spoznavanjem samim prestopa ves čutno dani dražljajski svet: zmožen je skozi čutno predstavljene površine pojavov prodirati v bistvo stvari; pravimo, da v globino, čeprav je že ta izraz sam zopet samo prispodoba, simbol. Človek spoznava za vsemi menjavami in različnostmi pojavov njihovo nespremenljivo bistvo. Še drugače: človek v vsaki posamični stvari najprej spozna splošnost, to je bistvo, ki je v njej. In obratno: posamičnost spoznava le po splošnosti. To zveni nepričakovano

213

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 213

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

in neprepričljivo, vsaj na prvi pogled; ljudje pač ne mislijo na to. A je tako. To nam potrjuje že način našega izražanja sam. Posa­mične stvari in dogajanja lahko izrazimo samo s kazalnimi zaimki ali (pri osebah) z lastnimi imeni, pa še tam je zanesljiva oznaka za posamičnost le, če jim dodamo obenem edninski kazalni zaimek: ta Peter, ta Jože itn. Tudi lastna imena, kakor Peter, Jože itn. so namreč že splošni pojmi, ki obsegajo vse Petre, Jožete itn. Psihološko zelo zanimiv in presenetljiv je ta proces, da človek pravzaprav zmeraj v stvareh spoznava predvsem splošnost in šele v njen okvir vtakne tudi posamičnost. Človek se torej tu že v vsakem navad­nem umskem spoznavanju razodeva kot presežno bitje, ki presto­pa in presega meje gole čutnosti in njenih površin. Čeprav pridemo do bistva »skozi« dražljajsko in po znamenjih posredovane pojave, vendar gola podobnost med njimi še ne vodi do bistva. Nekaj je v njih navzočnega, toda ne več v čutnem zaznavanju, kar te pojave druži, kar ni zgolj naključno navzoče. Še dalje moramo iti: to, kar te pojave druži, ne more biti zopet samo kak pojav, tako rekoč »eden več od vseh«, kar je protislov­no, marveč je nekaj, kar vse te pojave dobesedno presega, transcendira, to je ravno njihovo bistvo. Bistvo je merilo za pojave, ne obratno. Saj se isti pojavi utegnejo kdaj pojaviti v drugačni skupi­ni, z drugimi pojavi, in takrat jih povezuje v enoto zopet drug lik (eidos grško), drugo bistvo. Zanimiva bitna dialektika se izraža v človekovem spoznanju kajstva, ki je druga stran bitja, kakor se skriva za pojavi: bistvo je pojavom transcendentno, hkrati pa imanentno. Bistvo ni vsota vseh pojavov; sploh ni pojav, je nad njimi, pravilneje onstran pojavov, pa je vendarle v njih, ker ima vsaka stvar tudi svoje bistvo; brez bistva tudi nobenega pojava ni. In zopet: bistvo posamičnega pojava ni isto kakor bistvo skupine pojavov. Zato je psihološko zanimivo, da so stari izraz bistvo radi zamenjali z izrazom substanca ali podstat; se pravi, da se s tem spoznava nekaj, kar je »pod« površino dražljajsko danih pojavov, kar pa tudi ostaja nespremenjeno, čeprav se ta površina pojavov neneh­no menjava. Tu se razodeva svojevrstna presenetljivost človeške­ga uma, ki nam kaže, da je

214

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 214

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK MEJNO BITJE

spoznavanje samo nedostopno dokončni razlagi. Nikoli ga ne moremo prav razložiti. Razumlji­vo: ker je enovito, se ne da prav razstaviti; in obratno: ko je razstavljeno, ni več isto. Tako prav spoznavanje v svojem bistvu predstavlja človeka kot presežno bitje; bitje, ki v tem na paradoksni način presega nekako samo sebe; razum, ki sam sebe ne razume prav; človek v hoji za samim seboj.

V PRIHODNOSTI Najočitneje pa človek samega sebe presega z odprtostjo v prihodnost. Vse človekovo spoznavno prizadevanje gre v smeri predvidevanja in napovedovanja. Delovanje na daljavo, actio in distans, gre v smeri tehnike; znanje na daljavo, scientia in distans, pa se razvija v smeri znanosti. Tudi predvidevanje, ta pogled v prihodnost, je pristno eksistencialna kategorija. S pogledom v prihodnost človek na samo sebi lasten način doživlja svoj obstoj sredi vseh drugih živih bitij. Človek je razpet med silnice preteklosti in prihodnosti z bolečim križiščem sedanjosti, ki jo nenehno z naporom presega. S predvidevanjem človek zavzame novo dimenzijo, s katero prekorači ves živalski svet za celo bitno raven. S simboličnostjo nastopa prava spoznavna ločitev med sedanjostjo in prihodnostjo. Z njo človek zopet prestopa in presega meje golega predmetnega spoznavanja. Napovedovanje se obrača na prihodnje stvari, ki za človeka še ne obstajajo v predmetnem svetu. Predmet kot soodgovarjajoča stvarnost spoznavanja je vedno v sedanjosti, je vedno navzoč, ker bi sicer ne bil »predmet«. Gotovo je namreč, da je svet, ki ga spoznavamo s predvidevanjem, vsaj časovno oddaljen in ga zato ne moremo imeti za predmet v navadnem pomenu besede. Predmet je vedno ista stvar, ki se meče pred nas. To pa je kvečjemu stvar sedanjosti, trenutne navzočnosti. Nepredmetnost napovedane stvari je lahko zopet različna.

215

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 215

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Lahko je v prostoru dana stvar, ki pa je šele v prihodnosti, vendar jo moremo predvidevati po naravnih zakonih, kakor je npr. predvidevanje, da bo jutri sonce »vzšlo in zašlo«. Lahko je to stvar, ki je po svoji naravi nevidna in nikoli ne more biti v prostoru in času navzočna, ki pa jo vendarle moremo na podlagi sklepanja posedanjiti in napraviti za predmet svojih misli. Sem sodijo npr. rešitve matematičnih vprašanj, kot vzorec za vse druge neštete umske naloge, do katerih pridemo na podlagi sklepanja. Lahko pa so tudi stvari, ki niso le nevidne, marveč obenem človeškemu umu nedostopne, tako da jih sploh ne moremo predvidevati niti z umovanjem in sklepanjem. Sem spadajo vsa človekova dejanja svobodne volje in njene odločitve. Človek ne more nikoli predvidevati in napovedovati, kaj bo npr. čez leto dni ob istem času mislil in želel. Lahko pa so še bolj zagonetne stvari, ki jih je zato še teže predvidevati. Sem sodijo stvari, ki niso odvisne samo od človekove volje, marveč tudi od višjih sil. Tako npr. ne more nihče zanesljivo predvidevati, kako dolgo bo živel, kaj vse se mu bo v življenju pripetilo ipd. V zmožnosti napovedovanja se človek najočitneje dviga nad neposredno vsakdanje izkustvo. Simbolični in miselni sistem mu pomagata ohranjati že pridobljene izkušnje in jih posredujeta v uporabo za odkrivanje prihodnosti. Čeprav se sodobni svet veliča z iznajdbami izkustvenih ved in njihovimi pripomočki, vendar vse premalo premisli, da je prava veličina izkustvenih ved ravno v preseganju golih izkustvenih podatkov. V tem je ravno svojevrsten paradoks: ravno izkustvo je vzmet za prekoračenje izkustva. Izkustvo je tako rekoč odskočna deska, s katere se človek v moči simboličnega mišljenja in njegovih sistemov (algoritmov) dviga prek samega sebe; razširi si časovne razdalje celo onstran lastnega individualnega življenja. Odtod znana človekova težnja, da bi mogel postopno vedno uspešneje zavojevati in posedovati tudi prihodnost. Zmožnost napovedovanja prihodnosti je bila vedno najvišja ambicija religioznih sistemov (v preroštvu) in je še zmeraj bolj obenem najvišji cilj vsake znanosti in vsakega kultur-

216

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 216

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK MEJNO BITJE

nega prizadevanja: preroki v religiji, vidci v umetnosti in napovedovalci v znanosti (po naravnih in statističnih zakonitostih) vzbujajo v ljudeh posebno občudovanje in spoštovanje, kar neznanska občutja; saj predstav­ ljajo zanesljiv, a nikoli prav dosegljiv vrh prizadevanj v človeški omiki. Toda napovedovanje in predvidevanje prihodnosti prinaša obenem strah pred prihodnostjo in smrtjo. Človek je edino bitje na svetu, ki predvideva svojo smrt. Ne ve sicer, kdaj bo nastopila in kakšna bo, toda ve zanjo. Zavestno zre smrti naproti, kakor nobeno drugo bitje. Tako se v predvidevanju prihodnosti razodeva hkrati vsa človekova veličina in revščina. Pri tem je ta revščina kar podvojena. Z ene strani človek vse premalo zanesljivo predvideva, vsekakor manj, kot bi želel; prihodnost mu kljub napovedovanju ostaja zastrta, kakor v megli zatem­ njena, komaj prav prosojna: zato sta negotovost in strah njegova stalna spremljevalca. Z druge strani pa predvideva preveč, namreč svoj konec, to, kar je že samo po sebi najbolj vznemirljivo in najbolj tesnobno. V veličini svojega predvidevanja je človek tragično bitje, edino med vsemi zemeljskimi bitji. Tako pa človekovo predvidevanje v moči simboličnosti sega ravno do spoznanja smrti. Drevo spoznanja je drevo smrti. Že za prvega Zemljana (hebrejsko: adam) je bilo usodno drevo spoznanja, ne drevo življenja. Izvirni greh človeka je v tem, da je jedel od drevesa spoznanja; mi bi zdaj rekli, da je odkril simboličnost vesolja. Z odkritjem simboličnosti se javlja delovanje človeškega razuma. Z njim pa prestopa, transcendira človek vrt nedolžnosti v skupnosti vseh živalskih vrst. Z nastopom simboličnosti se začenjajo odkloni od naravnih zakonov. Tu se začenja razločevanje med pravilnim in zmotnim, resničnim in neresničnim, med dobrim in zlim, med zaslugo in krivdo, med krepostjo in grehom. Človekova presežnost ali transcendenčnost je bipolarna in ambivalentna, je dobra in slaba, pravilna in zgrešena.

217

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 217

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Č LO V E K M E J N O B I TJ E Zmeraj bolj prihajamo do spoznanja, da je specifična človeška višina zelo tanka, večkrat komaj opazna rezina med nižjim živalskim obstojem in med višjim duhovnim svetom, ki je nad človekom. Komaj se človek z rastjo, razvojem in omiko dvigne nad zgolj živalsko raven vedenja, ki se odziva v glavnem le na dražljaje, že se obenem dviga v duhovni svet, ki je nad njim samim; pravimo, da že sega v božje območje, kjer duh neodvisno od dražljajev svobodno spočne svoje besede in misli in se neodvisno od dražljajev tudi odloča za vrednote, ki jih v zgolj dražljajskem območju zaman iščemo. Pravimo, da je človek metafizično mejno bitje. Živi in deluje na meji dveh svetov: zgolj zaprtega živalskega, določenega po fizičnih dražljajih in njihovih neposrednih mikih; in odprtega duhovnega, kjer vlada svoboda odločanja (volje) in splošnost mišljenja in odprtost razuma. Pravzaprav je ta mejnost že vrtoglavost višine. Odprtost misli in od­ lo­čanja povzroča že vrtoglavost. Človek na tej višini utegne zgubljati ravnotežje. Veličina človekove mejnosti se razodeva obenem kot njegova slabost. Z mejnostjo človeškega bitja smo takoj na začetku odprli temeljno vprašanje: kaj pravzaprav človek je. Gre za bistvo človeka. In to se nam izmika sproti do nedoumljivosti, če hočete, v skrivnost. Psalmist stare zaveze ugotavlja, kot smo že omenili, da je človek nedoumljiv prepad: homo abyssus. Prepad zazeva na vsak korak človekovega ravnanja, ki tako nepreračunljivo niha iz skrajnosti v skrajnost. Le malokdaj je človek resnično v svoji človeški pravšnosti, res on sam, nič več in nič manj ko človek. Nobeno drugo bitje ni ne sebi ne drugim tako nerazumljivo kakor človek v svojem obstoju in ravnanju. Če pravimo, da je človek metafizično mejno bitje, s tem še nikakor ne mislimo posegati v metafiziko. Tu namreč samo uporabljamo Aristotelovo izražanje, ki so mu bitne kategorije ali stanja isto kot metafizična 218

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 218

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK MEJNO BITJE

ali tudi ontološka določila v nasprotju z zgolj spoznavnimi povedki ali navzdevki. Zato je metafizično mejno bitje isto kakor bitno mejno bitje. Tu pa se človek s svojim obstojem najde na meji, recimo na prehodu med živalskim in duhovnim, bolje, med živalskim in božjim območjem. Pri tem ponovimo: njegovo specifično območ­je je na tej meji včasih komaj zaznavno, večkrat že kar sporno, kaj je sploh že človeško in kaj je še človeško. Obseg vrstno (specifično) človeškega obstoja ni nobena pahljača z večjo ali manjšo širino, marveč samo zelo tanka rezina, lamela, ki izgubi takoj svoj pravšnji pomen, kakor hitro bi jo skušali razširiti bodi navzgor bodi navzdol. Te občutljive vrstne ožine ne razodeva nobena živalska vrsta. Vsaka je v svoji pristnosti in posebnosti dokončno opredeljena, stereotipno določena in v glavnem nespremenljiva; zmeraj vsa takšna, kakršna pač je, ne da bi njena postava s svojim obnaša­njem merila prek sebe ali padala pod svojo raven. Živali kljub svoji oddaljenosti od človeka zanj vendarle nikoli niso prav zagonetne, so »enoumne«, čeprav v dnu tudi nikoli prav doumevane. Pravimo, da so živali pač same sebi, svoji naravi zveste, se ji ne izneverijo; zato so za človeka manj zagonetne, nikoli tako nepreračunljive, kakor si je on sam. S tem smo nehote posegli v njegovo ravnanje, ki ga bomo v naslednjem odstavku obravnavali kot nihanje. Tu nam gre predvsem za bitni položaj in stanje človeka. Ta bitna kondicija je že sama po sebi mejna; je na meji med zgolj živalskim, se pravi podčloveškim območjem, in nadčloveškim, duhovnim, ki pa prav tako že posega v božje območje. Pravimo območje. Tu gre že za posebno bitno širino, se pravi za številne pojave, ki razodevajo postopno bitno lestvico navzdol in navzgor. Izrazi »navzdol« in »navzgor« so seveda zgolj prispodobni. Saj tu ne gre za prostorska območja, marveč za bitna, ki utegnejo biti celo onstran vsakršne prostorske razsežnosti. To postopno bitno lestvico lahko opazujemo že pri malem odraščajočem otroku. Že na najnižji stopnji, ki je zgolj fenotipič­no še čisto

219

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 219

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

»živalska« s sesalnim in oprijemalnim refleksom brez zavestne misli in artikulirane govorice, ki pa je celo bolj nebogljena kakor katerikoli živalski mladič iz vrste sesalcev, razodeva vendarle človeški otrok že od vsega začetka hkrati »specifično« človeško obnašanje, različno od vsakega živalskega mladiča. Psihologi v zadnjem času zmeraj bolj poudarjajo otrokovo prvotno vedenje, ko je navidez še zgolj na živalski stopnji, razodeva pa specifično človeške poteze; vse gre v smeri umskega razvoja in uporabljanja zrele človeške osebnosti. Goni okrnevajo, oglaša se razum; nad podedovano dediščino se zmeraj vidneje uveljavlja učljivost in njene pridobitve; vrstno enoličnost postopno izpodri­va individualna različnost. Kdaj doseže svojevrstno človeško višino? Takrat, ko se začenja »raba razuma«; kajti človek je po prastari opredelitvi pač animal rationale, umna žival. Ko se uveljavi um, je žival presežena. Toda prav tu nastopi hkrati še drug dejavnik: z rabo razuma se uveljavlja tudi že ustvarjalnost (kreativnost); homo sapiens je obenem homo creator. Toda – zopet – homo creator že posega prek človeka, ki naj bi bil po opredelitvi samo homo sapiens, samo umna žival. Zdaj se na mah ta »žival« izkaže kot ustvarjalec, kar ne presega samo živalske ravni, marveč hkrati tudi zgolj človeško. Z ustvarjalnostjo človek že prerašča samega sebe; že posega v nadčloveško območje. Boste rekli: toda to šele pozneje in samo v izjemnih primerih izrednih osebnosti; večina ljudi pa ni nikoli ustvarjalna. Ta ugovor ne drži; kajti vsak normalno razvit človek je ustvarjalen prav toliko, kolikor doseza rabo razuma, se pravi, kolikor je zmožen artikulirane simbolične govorice. Ali je sploh kakšno mišljenje res ustvarjalno? Ali je vse le reproduktivno, se pravi, obnavljalno, kakor trdijo nekateri raziskovalci. Moremo pa vprašanje prav tako obrniti: Ali je sploh kakšno mišljenje, ki ni ustvarjalno? Ali ni vsaka miselna dejavnost že v svojem bistvu (jedru) ustvarjalna? Da nadaljujem: v tem pome­nu namreč, da z mislijo, njeno

220

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 220

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK MEJNO BITJE

vsebino in pomenom, ustvarja tako rekoč nov, vmesni svet med mislečim subjektom in svetom zunaj (okrog) njega. Če pa je temu tako, potem je že navadno zaznavanje tudi v svojem jedru ustvarjalno. Vsekakor torej o neki ustvarjalnosti v naši miselni dejavnosti smemo in celo moramo govoriti. Še več moramo reči: človek je s svojo mislijo, po njej in prek nje res ustvaril kar orjaški svet civilizacije, ki se je vrinil med njega in naravo; civiliziranega človeka danes ne obdaja neposredno narava, kakor se je neodvisno od nas razvila, marveč svet kulture, kakor ga vidimo v neštetih civilizatoričnih in tehničnih napravah od cest do mest in tovarn z umetno pogonsko silo in razsvetljavo, prometnimi in občevalni­mi sredstvi ob telefonu, radiu, televiziji itn., razen tega pa z orja­škim kompleksom umetnostnih panog in dosežkov v znanosti, načinu prehrane, oblačenja in stanovanja. Pri vsem tem je odločilno, da stoji za mnogimi teh kar prevratnih dosežkov večkrat – neposredno – en sam človek, ki se mu je posrečilo, da je postal »izumitelj«; mislimo na imena kakor Edison, Bell, Marconi, Tesla, brata Wright, dalje veliki matematiki kakor Descartes, Leibniz, Newton, Gauss idr., ki so s svojimi teorijami šele prav omogočili razvoj sodobne znanosti in prek nje tehnike; prav tako velja omeniti velike umetnike na vseh področjih, ki so utirali nova pota in ustvarili nesmrtna dela. Ne smemo pa pozabiti številnih izumiteljev iz pradavnine, ki v svoji ustvarjalnosti niso manjši ko sodobni utemeljitelji znanosti in tehnike; kdor je prvi izumil šivanko, je bil pravi »genij«, prav tako, kakor tisti, ki je prvi prišel na princip kolesa kot prometnega, ali bolje, kot prevoznega sredstva, pa čeprav v obliki primitivne lesene »samokolnice«; ali kdor je prvi prišel na misel tkanja platna, se pravi izdelovanja dvorazsežnih površinskih pokrival iz enorazsežnih nitk; vse to nam je danes samo po sebi umevno; in vendar vsega tega »primitivni človek« ni našel nikjer narejenega; vse je moral sam šele iznajti; in sicer ne ob obilici drugih »civilizatoričnih sredstev« in dosežkov, marveč v tem res »iz nič« je bil dobe­sedno ustvarjalen – že v davnini, ne šele danes. Zato je psihološka razprava, ki se ogiblje te tematike, res tudi sama pri-

221

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 221

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

mitivna in vse prej ko znanstvena. Američani se je v svoji behavioristični eksaktnosti izogibljejo, češ da »humana psihologija« ne sodi v območje znanosti. Kaj pa potem? Samo psihologija podgane?

222

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 222

7/28/10 7:42 AM

Č LO V E K N I H A J O Č E B I TJ E Človek v sporu med ambivalentnimi vrednotami ne niha samo v svojih vrednostnih sodbah, marveč obenem v svojem bitnem temelju samem. Dvojnost v dvoumnosti in ambivalentnosti razodeva obenem bitno dvojnost: razpoka v Zemlji sega v človekovo bitno dno samo. Človek je pač nihajoče bitje. Nenehno niha med navzkrižji spoznanja in ambivalentnimi vrednotami. Golo dejstvo, da živi človek stalno kot nemirno dejavno bitje, razodeva hkrati imanentno njegovo osrednjo, specifično človeško – res antropološko – tendenco: doživlja se kot nepopolno bitje, potrebno nenehnega dopolnjevanja. Vsa zgodovina in etnologija vseh ljudstev prikazujeta človeka v nenehnem prizadevanju za »boljšim življenjem«.

Č LO V E K U PA J O Č E B I TJ E Kafka v svojem dnevniku to temeljno človekovo tendenco takole razlaga: »Človek ne more živeti brez stalnega zaupanja v nekaj neuničljivega v sebi; pri tem mu pa lahko ostane to neuničljivo in upanje vanj za vselej skrito.« Navadno to »fundamentalno upanje« prepoznamo šele v odprtem konfliktu, v zlomu vsakdanjih upov, ko zazeva v nas nesmisel v spremst­ vu življenjske praznote, zdolgočasenosti in utrudljivega pričakovanja, z globo­ko otožnostjo, v eksistenčni stiski, kakršno opisujejo navadno »preprečeni samomorilci«.

223

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 223

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Boste rekli: saj tudi žival upa, npr. pes upa, da mu bo gospodar snel verigo in ga popeljal s seboj na sprehod; upa na »svobodo«; torej podobno kakor upa človek na svobodo, če mu je bila odvze­ta. Na videz je temu res tako. Toda dejansko je drugače. Pri tem človek nehote projicira svoje doživljanje v žival in jo tako razlaga po svoji podobi. V resnici pa žival, tu npr. pes, samo pričakuje; je zmožen samo pričakovanja, ne pa tudi upanja. V čem je razlika? Pričakovanje ima za svojo psihološko podlago vselej kak dražljaj, je dražljajsko odzivno. Pri psu je to pač prejšnji spust z verige; če se to večkrat, morda vsak dan ob isti uri ponavlja, preide v pogojni odziv in je tako že očitno dražljajsko pogojeno. Pri človeku je tak »dražljaj« za pričakovanje lahko že na višji, namreč besedni ravni, ki ji pravimo »obljuba«. Če nam kdo z besedo kaj obljubi, potem to pričakujemo. Obljuba ima za posledico ali tudi za odziv pri drugem pričakovanje. Obljuba – pričakovanje, to je dvojica, ki ima vzročno in časovno zaporednost, seveda tudi povezanost. Tu se ne bi spuščal podrobneje v vzročno zvezo, o kateri je v filozofiji, zlasti ko gre za besedne vplive ali vzročnosti, precej nesoglasja z različnimi razlagami; dovolj nam je na tem mestu časovna zveza in zaporednost, ki je nesporna. Toda, boste porekli, ali ne sledi obljubi tudi upanje; s tem pa povezovanje obljuba – pričakovanje zgubi svojo enoumno prirejenost. V odgovoru na ta pomislek prehajamo že v jedro celotne razprave o upanju kot posebnem doživljanju in obenem kot o člove­ku bitju upanja. Res je upanje zelo prepleteno z drugimi doživljaji, čustvi, mislimi in hotenji; prav ga razložimo le, če gledamo nanj celostno. Pričakovanje ima svoj psihološki vzgib (Veber je imenoval to psihološko podlago) ali vzrok vselej v nekem dražljaju, ki utegne biti tudi prava obljuba; upanje pa takega dražljaja nikoli nima. Tu je temeljna razlika. Na prvi pogled to ni docela prepričevalno, ker ljudje že niti pojmovno prav ne razločujejo med pričakovanjem in upanjem; razen tega pa je težko sprejeti misel, da upanje nima nobenega dražljaja ali psihološkega vzgiba, ki bi ga sprožil. Takoj moramo pripomniti, da je doživljanje brez vzroka, vzgi­ba ali

224

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 224

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK NIHAJOČE BITJE

psihološke podlage res nemogoče, psihološko protislovno; reklo bi se namreč: ima svoj vzrok (brez vzroka ni nobenega nastajanja) in ga hkrati nima. Če smo torej rekli, da upanje nima dražljaja, ni tako sproženo kakor pričakovanje, smo hoteli samo povedati, da je ta vzročnost pač globlja, ni površinska (in kar otipljiva), zato pa bolj zagonetna. Toda najprej še pojasnilo k razliki med pričakovanjem in upanjem! Če sin materi z bojišča piše, da se čez štirinajst dni vrne, ga mati štirinajsti dan pričakuje. Če pa nič ne piše, mati kljub temu upa, da se bo vrnil, čeprav ne ve, kdaj. Podobno samo še »upa«, da bo sin prišel, ko je štirinajst dni že minilo, a ga še ni bilo. Podobno imamo to razmerje med pričakovanjem in upanjem v vseh najrazličnejših primerih: upanje gre tudi onstran pričako­vanja, čeprav ga je prej spremljalo (vzporedno) pričakovanje. S tem pa smo nehote povedali še nekaj drugega. Kakor pričakovanje tako je tudi upanje usmerjeno v prihodnost, in sicer upanje še mnogo bolj in dalje v prihodnost. Pričakovanje ima redno zakoličen rok, termin, do katerega sega, upanje pa je odprto v nedogled; kolikor ima upanje zakoličen rok, npr. upanje na srečno vrnitev (vožnjo ipd.), vselej že sovpada s pričakovanjem, še ne gre za specifično stran upanja samega. Upanje je popolna odprtost v prihodnost, v nedogled. S tem pa je hkrati povedano, da mora biti tudi psihološki vzgib ali vzrok podobno odprt v nedogled, da ne more biti nekaj zgolj trenutnega in partikularnega, kak naključni dražljaj, čeprav le-ta lahko tudi sodeluje; kajti partikularni vzrok ima lahko prav tako samo partikularne učinke. Ta temeljni aksiom vzročnosti mora­mo imeti pred očmi, ko razčlenjujemo upanje, ki je po svojem bistvu obrnjeno v prihodnost, brez omejitve (roka, termina). Koli­kor ima omejitev, prehaja že tudi v pričakovanje, kakor smo malo prej ugotovili. Vsekakor je s tem že povedano, da upanje ni preprosto samo »čustvo«; niti ni samo umska sodba in ne golo hrepenenje, še manj samo kakšen strah pred prihodnostjo ali njegov nasprotni pol pogum. Morebiti je iskati v tej sestavljenosti razlog, zakaj eksaktni psihologi v svojih razpredelnicah

225

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 225

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

čustev upanja sploh niso odkrili. To velja že za W. Wundta, utemeljitelja znanstvene psihologije; isto velja za behavioriste, za katere tudi upanje ne najde mesta; ta psihologija je dobesedno »brezupna«. Zanimivo pa je, da so upanje v sistemu (razvrstitvi) čustev poznali že srednjeveški misleci, ki jih navadno odpravimo kot zgolj abstraktne sholastike. Prava ironija pa je, da je danes podobno njim na podlagi moderne informacijske teorije razvrstil upanje med čustva tudi sovjetski psiholog Pavel V. Simonov, ki se pri tem naslanja že na svojega rojaka V. P. Osipova. Simonov najde psihološke podlage (vzgibe) za čustva v treh dejavnikih: v jakosti potrebe, obsežnosti informacije in v delovanju (akciji) na daljavo (mimogrede: s tem pojmom je dobesedno posegel nazaj na srednjeveško miselnost in izražanje). Odločilna pri tem je akcija na daljavo, ki pa se sreča s čustvom upanja ob močni potrebi in odvečni informaciji. Odvečna informacija, ki je v nasprotju do zgolj primerne (ustrezne) in celo pomanjkljive (nezadostne), pa pomeni vrhunsko (bogato) informacijo; zato je upanje ob posredovanju vrednote (v akciji na daljavo) vzporedno z veseljem in srečo, ob obrambi ali begu (na daljavo) pa vzpored­no s pogumom. Upanje se redno druži s pogumom, toda ob samo ustrezni in kar pomanjkljivi informaciji obenem s stopnjevano potrebo pa prehaja upanje v mlahavost in še niže v tesnobo (opreznost), strah in grozo. Tu dobimo ponovno potrdilo, da je upanje, ki se nam izkaže kot posebna vrsta delovanja (usmerjenosti) na daljavo, redno v spremstvu strahu. Potemtakem ima upanje redno dva spremljevalca: pogum in strah, ki pa sta v kontrarnem ali protivnem medsebojnem razmerju: pogum izpodriva strah in obratno strah izpodriva pogum, vse na prehodni črti medsebojnega prepletanja; samo na obeh skrajnih koncih je upanje združeno vselej le z enim, bodisi s strahom ali pogumom samim. Vsi trije, upanje s strahom in pogumom, pa so kot izraz delovanja na daljavo obrnjeni v prihodnost. Srednjeveški misleci so podobno, čeprav z drugimi besedami, uvrščali upanje v vrsto čustev srditosti (appetitus irascibilis), kadar gre za težko

226

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 226

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK NIHAJOČE BITJE

dosegljivo vrednoto, bonum arduum so re­kli. Tudi tu je bil torej vidik delovanja na daljavo ali smer prihod­nosti. Z vsem tem smo že, ob zgledovanju po drugih avtorjih, nekoliko nakazali psihološke podlage ali vzmeti upanja; vsekakor smo dobili potrdila, da so te podlage vsestransko sestavljene, da nikakor ne gre zgolj za kak partikularni dražljaj; da ima upanje v človeku samem tem širšo in globljo dinamično podlago ali vzmet, čim dlje in čim močneje na daljavo in v prihodnost je usmerjeno. V nadaljnji razčlenitvi teh podlag moramo najprej ugotoviti, da upanje sploh ni golo čustvo, da vsebuje kot svojo bistveno sestavino tudi umske, se pravi racionalne prvine, ne samo čustvene ali emocionalne. Morebiti je tu razlog, zakaj psihologi upanja »niso našli« v družini čustev; saj bi ga lahko prav tako našli v družini mišljenja in umskih sodb. Utemeljitev za umske sestavine v upanju dobimo že ob goli primerjavi upanja, kakor ga doživlja človek, s podobnim doživljanjem v živalskem svetu. Živalski svet, ki ne poseduje logičnega umskega mišljenja ­(marveč ima zgolj emocionalno inteligenco in njeno logiko), kakršno ima človek, namreč upanja ne pozna, ima samo pričakovanje; to sloni na predhodnih dražljajih, ki pa je fenotipično samo podobno človekovemu upanju; pravzaprav človek čustvo upanja v žival samo vnaša, ko npr. reče, da pes upa, da ga bo gospodar vzel s seboj na sprehod; in vendar je to samo pričakovanje na podlagi prejšnjih dražljajev (izkušnje). Pes v pričakovanju gospodarja prav nič ne misli, medtem ko človek, najsi goji takšno ali drugačno upanje, pri tem zmeraj obenem misli; misli nosijo čustva upanja, misli, ki jih dobiva in ohranja (goji, razvija) na podlagi informacij; informacije pa so logične vsebine, ukaščene v razumu in njegovih funkcijah, sodbah. Vse to manjka živali, ki gonsko mnogo preprosteje po dražljajskih sprožilcih pričakuje to, kar je že prej doživela. Človekovo upanje v svoji umski funkciji pa se lahko nanaša tudi na to, česar človek prej še nikoli ni doživel, za kar še nima nobene prejšnje izkušnje ali dražljaja. Tu je reka Rubikon med živalskim (gonskim) pričakovanjem in človeškim upanjem.

227

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 227

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Žival tudi v pričakovanju živi iz trenutka v trenutek, je v sedanjosti, ni obrnjena v prihodnost, ker zanjo pač nič ne ve. Človek upanja pa je ves obrnjen v prihodnost. Upanje vsebuje zanikanje sedanjosti. Zanikanje sedanjosti je samo druga stran upanja. V tem je posebna dialektična napetost človeka, bitja prihodnosti, ki je bitje upanja. Z ene strani živi človek v sedanjosti, ki je njegova edina neposredna stvarnost; z druge pa se mu ta stvarnost sproti izmika, že ko nastaja. Človekova sedanjost je samo bežen prehod, v njej smo vsi samo ubežniki. Sedanjost zadrževati (kakor skuša Goethe s stavkom: verweile doch, du bist so schön) je prazna utvara. Sedanjost je namreč prihodnost, kolikor gre skozi nas v preteklost. Sedanjost je prihodnost, ki nas prehiteva. Tako pa se človek kot bitje prihodnosti izkaže kot bitje upanja obenem kot ekstatično bitje, bitje, ki ima svoje težišče zunaj sebe, onstran sedanjosti v prihodnosti. Človek je v upanju ekstatično bitje časovno, ker živi bolj v prihodnosti kot v sedanjosti. Človek v upanju presega, transcendira čas, ker je usmerjen zmeraj le v happy end, nikoli docela zadovoljen in zadoščen v trenutnih vmesnih postajah svojega hrepenenja; upanje zmeraj na novo prestavlja količke, ki naj bi mu ustavljali polet v prihodnost. Nikoli se ne zadovolji in umiri ob posameznih dosežkih ali »užitkih«, ki mu jih prožijo enako le posamezni dražljaji. Upanje je v bistvu vedno hrepenenje in stremljenje sreči naproti: upanje je hoja za srečo. Happy end je samo filmska krilatica tega najglobljega človekovega vzgiba za srečo, ki jo utirja upanje. Zato je človek v upanju ekstatično bitje, ki se v visokem loku dviga prek in onstran sedanjosti. Ta višina časovne transcenden­ce v smeri prihodnosti dela človeka kot bitje upanja omotičnega; to je omotičnost med globino in višino časovnosti, ki se ji zahoče po neminljivi večnosti. Sreča pomeni docela drugo raven kakor goli užitek. Upanje, ki mu je končni cilj v dosezanju sreče, ne pride nikoli prav do svoje izpolnitve s seštevanjem posameznih postaj; izpolnitev upanja ni vsota posamičnih

228

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 228

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK NIHAJOČE BITJE

uteh, marveč je presežna vrednota, ki teče na višji, enkratni, samo budnemu človeku dostopni ravni. Upanje je vesoljsko plovilo, ki dviga človeka visoko ne le nad prostorske in časovne dimenzije, marveč mu obenem omogoča, da premaguje težnostno (privlačno) silo lastnega planeta in ga popelje v neskončne razdalje; upanje kot actio in distans ne pozna meja, presega hrepenenja in naglico v vsakdanjih mikih. Človek je v upanju ekstatično bitje tudi prostorsko: ne dobiva svojih vzgibov od prostorsko danih dražljajev, marveč iz celote človekove osebnosti, iz njegove najvišje osebnostne ravni, ki se dviga nad racionalno širino in emocionalno globino njegovega bistva. E. Bloch ugotavlja: »Čim jasneje človek upa, tem bolj je človek.« Brez upanja človek ni človek; premalo pomislimo na to. Navadno samo: brez misli človek ni človek. To je isto kakor »brez besede človek ni človek«. Tudi upanje je posebna beseda, usmerjena v prihodnost. Prav: Cogito ergo sum, je rekel Descartes. Toda enako bistveno in gotovo dokažemo svoj specifični človeški obstoj s stavkom: Spero ergo sum; upam, torej sem, in še dalje, torej bom. Brez upanja si človeka ne moremo predstavljati. Zamislimo si ga brez upanja: vsa doživljanja bi se na mah zdrobila v drobce brez zveze in brez smisla. Enotnost in moč vsemu človekovemu doživljanju, prizadevanju in delu daje upanje; je kakor magnetna puščica, ki vse to nenehno priteguje kvišku in naprej. Beseda upanje ima močan miselni in čustveni naboj, ki ni iz dražljajev sedanjosti, marveč iz poleta prihodnosti. Že človeško delo je možno le toliko, kolikor je usmerjeno v prihodnost in vsaj nekoliko dvignjeno nad vsakdanjost. Živalski svet prav zato ne pozna pravega »delovanja« (sodobni etologi mu ga odrekajo), marveč samo »ravnanje«, obnašanje, behavior; saj v vsej svoji aktivnosti nima nobene usmerjenosti v prihodnost, se giblje iz dneva v dan in samo toliko dela, kolikor neposredno potrebuje za preživetje (tu na videz nasprotuje samo ravnanje čebel z znašanjem medu in zidavo satovja), vse pa je dobesedno priklenjeno na zemljo; nobena akcija se ne dvigne nad njo in v daljavo; to zmore samo doživljanje, ki se prek vseh posameznih akcij dviga in

229

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 229

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

odpira v širše in daljše razsežnosti, iz katerih si obeta zmeraj več, nova dopolnila; to je upanje v še neodkrito, nevidno ozadje. To pa zmore le bitje, ki ves svet dojema v moči simboličnosti, kakor se mu razodeva v besedi; to je samo človek kot simbolično bitje, ki mu je beseda simbol ali znamenje za stvar; jezik in knjige sestavljajo kar cel sistem simbolov; denar je simbol za vrednost blaga in za opravljeno delo itn. Živali so bitja dražljajev, ljudje bitja znamenj. Med človekom in fizičnim svetom je svet simbolov, kot nekak tretji vmesni, posredovalni svet. Ta svet ima dve strani: vidno in nevidno (skrito); in prav upanje je ob simbolični racionalni besedi emocionalni vzvod (osebna dejavna sila), ki človeka nenehno usmerja onkraj zgolj vidne in otipljive strani sveta v nevidno, tako rekoč konkavno stran, da bi se dokopal do druge polovice vsega dogajanja; tam naj bi ga čakal in naj bi doživel že končno vendarle svoj happy end. Tudi najpreprostejši človek doživlja svet v upanju zmeraj tako in ga je doživljal v pradavnini, kolikor naj je res bil že homo sapiens, simbolično bitje, ki se je v upanju vedno stezalo prek in nad sebe za nevidno polovico sveta in svojega obstoja. Človek dojema svet po simbolih, po besedi; tako odkriva v njem in v sebi smisel svojega obstoja; po simbolih se mu odkrivajo smisli. Upanje pa je po vsem tem dinamična stran človekovega simboličnega dojemanja sveta, ker človeka nenehno dviga in usmerja v ta dvostranski vidno nevidni svet, v njegovo polnost. Tako nam upanje odpira smisel sveta in germine, v kali; če človek išče smisel svojega obstoja in ga ne more najti ter izraziti in concre­to, potem je vendarle upanje že smisel življenja in germine. Še dalje: če je upanje vedno usmerjeno vsaj podzavestno in »interpretativno« v dokončno srečo, za katero hrepeni sleherno človeško srce, potem je upanje tudi sreča in germine. Saj upanje z vso močjo in usmerjenostjo pomeni nagnjenje k uresničevanju samega sebe in germine; z njim se začenja peak experience, realizacija vzorov, idealov, ciljev, h katerim je konec koncev napeljano

230

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 230

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK NIHAJOČE BITJE

vse delo in delovno prizadevanje. Tako je upanje končno tudi v zadnjih posledicah vesoljni (univerzalni) izhod iz vseh partikularnih paradoksov, s katerimi se človek srečuje v vsak­danjosti, ker je pač – kakor smo že ugotovili – transcendiranje dražljajev. Upanje je universale na emocionalni ravni, kakor je pojem universale na racionalni; in kakor na spoznavni ravni posamičnost spoznavamo (pravzaprav prepoznavamo) v splošnosti, tako tudi na emocionalni ravni šele v splošnosti, se pravi šele v upanju dosezamo smisel in srečo življenja, ki naj bi se nam odkrivala v konkretnih posamičnih dogajanjih vsakdanjika. Človek je že v svojem bistvu ne samo ens sentiens, ampak tudi ens cogitans in ens sperans. Na prvi dve sestavini pogosto opozarjajo, na tretjo pa preveč pozabljajo. To so tri plati osebnosti: tretja, ens sperans, je najvišja; je pa samo stopnjevanje druge in tretje, druga v drugo so vpostlane. Na drugem mestu sem trojnost v stavbi človeške osebnosti pokazal v drugačnem zornem kotu, pač zato, ker je podoba človeka neevklidična, obsega več ko tri dimenzije. Na upanje, ki razodeva človekovo dinamično smer v prihod­nost bolj kakor spoznavanje, so psihologi in filozofi, skratka antropologi, manj pozorni; prihodnost pač povezujejo predvsem s strahom, tako da stopa upanje v ozadje. Glavna dimenzija prihodnosti je vendarle upanje. Človekova odprtost v prihodnost pomeni upanje. Ob pogledu v prihodnost pa se vriva strah. Strah pred prihodnostjo in skrb za prihodnost sta že kar dve krilatici. Strah, skrb in upanje so tri psihološke usmeritve v prihodnost. Zlasti moderni človek je poln strahu pred prihodnostjo. To je Kierkegaardov eksistencialni strah, ki utegne preiti celo v eksistenčno nevrozo. Zunanje priče tega strahu so vedno številnejše zavarovalnice. Višji je gospodarski standard, hujši je eksistenčni strah pred prihodnostjo. Svojevrsten življenj­ ski paradoks je to; presenetljiv je. V starih časih eksistenčnega strahu niso poznali toliko, naj­manj pa

231

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 231

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

primitivci. Herbert Kühn (Das Erwachen der Menschhe­it, 1954) opisuje, kako je bilo življenje ledenodobnega človeka »varno in brezskrbno«, čeprav ga moderni ljudje vidimo hudo eksistenčno ogroženega od divjih zveri in mene časov: »Pri vseh tisočih slikah ledenodobnega človeka ni najti niti ene, ki bi izražala strah ali stisko, kakor npr. slike križev v sred­ njem veku ali slike demonov v bronasti dobi. Ves svet, kakor ga umetnik ledene dobe predstavlja, je vesel, zavarovan; in zmeraj vnovič slišimo, da so med vsemi ljudstvi sveta še danes lovci, Eskimi, Bušmani, najbolj veseli in najbolj brezskrbni in srečni.« Toda v ta strah se vmešava stalno tudi upanje. Čim močnejše je upanje, tem bolj zapušča za sabo strah. E. Bloch, filozof upanja, v človeku to dvoje dobro povezuje: »Nekoč je šel daleč ven, da bi se naučil strahu. To se je v pravkar preteklem času laže in bliže posrečilo; ta umetnost je bila zelo zadržana. Zdaj pa nam je dano, če odračunamo vzroke strahu, primernejše čustvo. Gre za to, da se naučimo upati. To delo ne odreče ničesar, je zaljubljeno v uspeh, ne v polom. Upanje, dvignjeno nad strah, ni niti pasivno kakor ta (namreč strah) niti zaprto v nič. Čustvo upanja izhaja iz sebe in dela ljudi prostorne, namesto da bi jih utesnjevalo«. (Das Prinzip Hoffnung, Frankfurt a. M., Suhrkamp, 1959.) Z upanjem se dviga tudi pogum, s pogumom pa tveganje. Tako je človek z upanjem v prihodnost tudi edino bitje, ki tvega; tvega zato, ker je prihodnost vedno negotova. Dosezanje njenih ciljev je prizadevanje v negotovost, nevidnost, neznanost. To prizadevanje je možno samo na perutih upanja, ki poraja pogum. Natančno razčlenjevanje poguma v razmerju do upanja pa že presega meje te razprave. P. V. Simonov ga ima v neposredni zvezi z upanjem. Kljub temu pa bo imel pogum glavne korenine v vitalni psihofizični sili, v globinski osebi, v življenjskem dnu, bi rekel Ph. Lersch (ker ga srečujemo v nastavkih tudi v živalskem svetu), čeprav dobiva v človeku zavestne spodbude ravno tudi in predvsem od injekcij upanja. Napadanje negotovosti s pogumom, ki ga podžiga upanje, je tveganje. Kaj vse je človek tvegal in še zmeraj tvega! Človek je ob pogledu v pri-

232

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 232

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK NIHAJOČE BITJE

hodnost v nenehni nevarnosti, da se mu upi ne bodo uresničili. Tako se negotovost izka��e kot nevarnost; kljubovanje nevarnosti pa je tveganje. Upanje s pogumom se usmerja v tveganje, ki pa se poganja celo prek upanja; dokler imamo upanje z veliko verjetnostjo dobrega izida, ne govorimo o tveganju. Tveganje, ki ga podžiga pogum na perutih upanja, je zmeraj skok v negotovost. K. Jaspers je imenoval tako tveganje skok v transcendenco. Prav tu vidimo, da je operiranje z upanjem že gibanje v območju eksistencialne miselnosti, da smo že v eksistencialni filozofiji. Še to: ker imamo v bližini upanja, poguma in tveganja opraviti z ne­­­ gotovostjo prihodnosti, živalski svet ne pozna prav ne pogu­ma ne upanja ne tveganja. Če divjačina preskakuje za nas nevarne prepade (v gorah kozorogi itn.), zanje to ni nobeno »tveganje«, njim je to naravno; tveganje, pogum in nevarnost človek samo projicira vanje, ker pri tem doživlja sebe, kaj bi to pomenilo zanj. Žival ne pozna prihodnosti, zato nima upanja v prihodnost; zato nima negotovosti in zato ne potrebuje »človeškega« poguma ter končno iz istega razloga nič ne tvega. Tveganje z upanjem je specifično človeška višina. Žival zato tudi tragike ne pozna. Kako »zadovoljno«, v »neuki« gotovosti žive živali, ki jih nič ne skrbi prihodnost in nič ne priganja upanje; zato pa tako samo ob sebi umevno preska­kujejo zanje nič »nevarne« prepade; poletavajo v za nas prav tako vrtoglave višine, se pogrezajo v vodne globine; vse brez »poguma«, po naravnem gonu in brez »tveganja«! Žival se seveda tudi kdaj ponesreči, toda to zanjo ni nesreča, je pač ena od oblik, kako se naravno konča njeno življenje, ko življenjska sila odpoveduje in ni več kos razmeram, v katerih živi. Sicer pa vemo, da žival hudo »tvega« in se ponesreči navadno le pod umetnim nasiljem, s katerim pritiska nanjo človek (mislimo na konjske dirke s preskakovanjem ovir ipd.). Kako globoko v ontogenetično in filogenetično plast človekove osebnosti je vpostlano upanje, pa vidimo dokončno jasno šele, ko gledamo nanj z njegovega protivnega (kontrarnega) nasprotja: obupa. Strogo vzeto, človeško življenje nenehno niha med upom in obupom.

233

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 233

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Upanje zavzema pri različnih ljudeh in tudi pri istem človeku v različnih situacijah različne stopnje od trdnega, kar »živalsko gotovega« upanja, ko nič več ne misli in se samo zana­ša na svoj instinkt, v katerem pa se lahko usodno zmoti, prek vseh vmesnih manjših stopenj do popolnega ne-upanja, ki je obup. Obup je najmočnejši in najbolj prepričevalni dokaz, da je člo­vek bitje upanja. Kadar namreč tega več nima in se njegov obstoj sprevrže v njegovo nasprotje, ne more več živeti. Obup je psihična podlaga in predhodnica fizičnega samomora. Kdor je obupal, je v stanju samomora in obratno: samo obup je prava razlaga, zakaj kdo napravi samomor, vseeno, kakšen je bil ali naj bi bil neposredni povod za samomor. Obupati se pravi izgubiti smisel in z njim moč življenja. Oboje je povezano. Kdor izgubi (ali sploh ne najde) smisel življenja, nima več moči, da bi prenašal življenje; tak je v stanju obupa. Pa ne samo to skrajno stanje! Če opazujemo različne individualne človeške eksistence, vidimo, da nekatere počasi, a vidno hirajo, telesno in duševno, samo zato, ker jih v notranjosti razjeda črv obupa. To velja za vse tiste, ki jim upanje v prihodnost vse bolj usiha; zmeraj manjšo verjetnost imajo, da se jim bodo izpolnile hrepeneče srčne želje, na katerih visijo z vsemi nitkami. Taki ljudje vidno pešajo tudi telesno: obup jih izpodjeda in njihovo stanje je nehote (podzavestno) enako kroničnemu (časovno raztegnjenemu) samomoru; ne morejo več živeti, sami sebe morijo, proti svoji volji, ob nemoči upanja. Česa podobnega žival ne pozna. Strašne so take življenjske situacije. Obup, nasprotje upanja, nazorno priča, da je človek kot bitje prihodnosti tudi bitje upanja, brez katerega ni človeškega življe­nja, brez katerega je človekova eksistenca nemogoča. Od tu pa lahko posežemo še dalje, tudi prek upanja, tako rekoč v paradoks upanja. Človek kot ekstatično bitje v upanju lahko upa tudi proti upa­nju; s tem najbolj dokazuje, da je bitje upanja in z njim ekstatič­no; se pravi, da presega samo sebe, da je nagnjeno onstran trenut­ne eksistence v prihodnost.

234

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 234

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK NIHAJOČE BITJE

Taki primeri razodevajo sam ekstatični vrh človekovega doživljanja, ki gre prek lastnega ali tudi prek tujega groba. Utegne biti ali preiti tudi v patološko ekstazo. Znan je že literarni primer škotske matere, ki je vsak večer ob isti uri prišla v gostilno in naključno navzoče goste vprašala: »Ali je moj James tu?« se naglo obrnila, zaprla vrata za sabo in izginila. Pred dolgimi leti so v tej gostilni ubili njenega edinega sina; omračil se ji je um in je v upanju brez upa vsak večer zaman hodila v to gostilno spraševat, če je njen James tam. Upanje brez upa, ki gre prek lastnega groba, ima redno svojo vzpodbudo in moč v ideji, svetovnem nazoru, ki je nadindividualen, ki ga nosi in podpira družba; zato je tako močno, da gre prek individualnega življenja tudi v mučeniško smrt za »sveto stvar« in rodi junake, heroje, mučenike. V tem eshatološkem ali mesijanskem upanju, ki pomeni višek človekove ekstatičnosti, ki jo nosi upanje v prihodnost, se stikajo končno srca vseh ljudi, vseh nazorov, krščanskih in marksističnih, samo da jih dviga nadindividualna ideja; le-ta pa ni več v službi zgolj individualnega življenja posameznika, marveč gre v širino in višino človeštva, ki ni več zgolj homo, marveč humanitas. Upanje proti upanju je v naročju vsega človeštva, njegovega preživetja; je eshatološka nadmoč vsega humanega prizadevanja; je vzmet humanizma. Tu na tej višini se človek razodeva obenem tudi najbolj v svoji prvini. Če namreč ugotavljamo, da gre človeški napredek v smeri postopnega razhoda med subjektom (človekom) in objektom (svetom), torej v smeri postopne alienacije ali odtujevanja človeka od sveta, moramo zdaj skleniti in reči: z upanjem, tem specifičnim vidikom človekovega doživljanja, pa se ta krog oddaljevanja od sveta zopet obrne in sklene v obratni smeri, v smeri prvinskega zbliževanja in združevanja s svetom; seveda na višji, že racionalno dvignjeni ravni, ki je živalski svet ne pozna in ne doseza. Upanje izenačuje v sebi zanimiv dialektično razvojni paradoks: usmerjeno je v nevidno prihodnost; zato je njegov predmet neskončno (nedoločno) oddaljen od človeka, ga še ni (videti), je torej »nepredmetno«; in

235

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 235

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

vendar je upanje zato tako močno nosil­no v človekovi eksistenci, ker ima predmet še vedno v človeku samem; in je prav v tej neposredni bližini, združitvi s človekovim subjektom, njegova eksistencialna moč. V upanju človek ponov­no (kakor otrok) sinkretistično (subjekt skupaj z objektom) doživlja, kakor bi se izrazil J. Piaget, ki pa upanja ni posebej raziskoval. V upanju, tem višku ali koncu, vrhu vsega doživljanja, je člo­vek hkrati v svojem bitnem izvoru ali dnu (smo rekli): skrajna diferenciacija se stika s skrajno sinkretističnostjo, skrajni razvojni vrh modernega človeka s stanjem pračloveka. V upanju je človek hkrati na višini vseh prizadevanj, obenem pa v stanju pračloveka. Teologi bi rekli: v upanju je človek v prastanju, se pravi v sta­nju pred izvirnim grehom; v upanju je človek srečen, je kakor v raju; v upanju je moderni človek še zmeraj pračlovek.

Č LO V E K V P R A Š U J O Č E B I TJ E Z upanjem, o katerem smo govorili tudi že prej, smo se znašli zopet pred človekom, ki je vprašujoče bitje. Minkowski je to jasno videl, ko je odkril podobnost med upanjem in vprašujočim vedenjem. Ta podobnost je v tem, da se čuti človek tako ob vprašanju kakor v upanju postavljen pred nekaj nepopolnega in neznanega v prvotnem pomenu besede, ko smo ga imenovali prav zato »neznansko bitje«. Človek se v obeh primerih čuti v navzočnosti odprtih možnosti, ki imajo neopredeljeno širino in perspektivo, ki pa se takoj zoži, kakor hitro dobi odgovor. Ta okoliščina nam razloži, zakaj zavzamemo takoj »vprašujoče vedenje«, kakor hitro iz upanja ali želja preidemo v razmišljanje. Prav to duševno stanje pa je nihajoče. Človek je v željah in upih nihajoče bitje. Še globlje moramo poseči! Saj lahko stanje vprašujočega ostaja v človeku, ne da bi sploh dobivalo odgovor in ne da bi ga zategadelj posebno vznemirjalo. Še dalje: saj je za antropologa tu sploh temeljno vprašanje, kako more tak fenomen, kakor je vprašanje, v človeku sploh nastopati?

236

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 236

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK NIHAJOČE BITJE

Saj prav že v golem vprašanju samem, ne glede na možne ali nemožne odgovore, človek že prestopa, transcendira biološko vsakdanjost, se že povzpenja v prihodnost. Človek sprašuje tudi za stvari, na katere nikoli ne more dobiti odgovora. Toda že to golo dejstvo takega spraševanja zgovorno pove, da človek že kot vprašujoče bitje dejansko – navadno nezavedno – transcendira sam sebe, svojo vsakdanjost in svoj vidni obstoj. Zato je menda res temeljno, najbolj naravno življenjsko vprašanje človeka: Ali se mi bo to, kar si želim in upam, sploh kdaj izpolnilo? Človek kot vprašujoče bitje presega svojo biološko podlago. Človek lahko misli stvari, ki misleče mu nikakor niso koristne, marveč celo škod­ ljive in nevarne (koliko takih je že izmislil pred atomsko bombo!). Vse to ostaja psihološko docela nerazumljivo, če naj bi bila biološka podlaga edino vodilo človekovih prizadevanj, na kar pomenljivo opozarja biolog L. v. Bertalanffy. Tako človek v željah in upanju z odprtimi vprašanji stalno niha med življenjsko imanenco in duhovno transcendenco. V tem nihanju se razodeva specifično človeška naravnava. Človek je presečišče dveh temeljnih, kajpada navzkrižno usmerjenih tendenc: imanence in transcendence. Slednja ni morebiti le zvišanje ali sublimacija prve, marveč prav njegova specifična višina; se pravi sproščanje iz vezi biološke ožine, ne glede na biološko nujnost ali vsaj koristnost. Človek je samo delno dvignjen nad živalsko imanenco. Prav zato pa je človek nihajoče bitje. Tako transcendentno mišljenje imamo v čisti teoretični znanosti, ki nima nobenega »praktične­ga« pomena, temveč samo spoznanje resnice. Seveda lahko vsaka znanost vsaj posredno rabi tudi praktičnim ciljem, toda takrat to ni več transcendentno mišljenje. Zato pa človekove naravnave k transcendentnemu mišljenju ne smemo zamenjati z vitalnimi potrebami in goni. Niti je ne smemo zamenjati z radovednostjo, ki jo srečujemo tudi v živalskem svetu, kakor so to dokazali psihologi v znanih poskusih (Berlyne idr.). Vedoželjenost je kvalitativno različna od radovednosti; slednja je v okviru bioloških potreb in užit-

237

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 237

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

kov, prva pa se dviga nad biološko nižino. Razliko med radovednostjo in vedoželjnostjo lahko vsak dan opazujemo ob tem, kako ljudje berejo dnevne časopise in revije: ene zanima dnevna kronika, »vsakdanje novice«, druge pa teoretična in znanstvena razmišljanja. Značilna za transcendentno mišljenje je brezmejnost v želji za nepristranskim spoznanjem resnice; ideal, katerega uresničitev gre v prihodnost, ki pa drži človeka v nenehni napetosti. Vsako novo spoznanje odpre zopet nove probleme; neskončnost stvar­nosti in brezmejnost bitij ne dovoljujeta nobenega počitka. Nasprotno pa vsako praktično spoznanje sproti doseza svoje vse­lej le delne cilje in napolnjuje človeka z užitkom, dokler ne nasto­pijo nove potrebe z novimi problemi. Prav v tem pa je človekovo ne le spoznavno, marveč tudi bitno nihanje: problem človeka in njegove osebnosti se zmeraj nanovo odpira v njegovem nihanju med biološko pogojenim, k trenutnim ciljem in užitkom usmerjenim praktičnim mišljenjem na eni stra­ni, in med trans­ cendentno, na bistvena vprašanja naperjeno miselnostjo na drugi. Tu je človek vedno nanovo postavljen pred vprašanja, ki gredo onstran njegovih praktičnih okoliščin: neneh­no niha med eno in drugo stvarnostjo z odprtimi vprašanji.

Č LO V E K S V O B O D N O B I TJ E To je nihanje med nujnostjo in svobodo v odločitvah, med zavestjo krivde in zasluge, med odgovornostjo in zaprtostjo pred svetom. Človek je tudi kot svobodno bitje nihajoče bitje. Človek ne niha v svojih odločitvah samo med enim in drugim nagibom (vrednoto, dobrino ipd.), marveč obenem še zmeraj med nujnost­jo in svobodo. Lahko bi tudi rekli: človek nenehno niha med podzavestno določenostjo in zavestno določenostjo. Človek ima svobodno voljo le toliko, kolikor se je zaveda; kaj pa se hkrati dogaja v podzavesti, koliko je od tam determiniran ali nesvoboden, ga pač v trenutku odločanja ne zanima.

238

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 238

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK NIHAJOČE BITJE

Še več moramo reči: prav zavest, da kdaj nismo svobodni, nam najjasneje pove, da pa smo kdaj vendarle svobodni. Če nikoli ne bi doživljali, kaj se pravi biti nesvoboden, tudi nikoli ne bi mogli prav vedeti, kaj je svobodnost. Tako se nam nesvobodne odloči­tve pokažejo kot najboljši psihološki dokaz za svobodnost, in sicer ravno po kontrastu. Če nikoli ne bi videli rdeče svetlobe, bi tudi ne mogli vedeti, kaj je »zelena« svetloba; vse prepoznavamo le v kontrastih, ker bi se sicer zgubili v goli splošnosti brez razlik: in samo po razlikah (stari so rekli differentia specifica) lahko stvari opredeljujemo. Človek ima razen tega ponovno izkustvo, da lahko spremeni svojo odločitev in jo tudi ponovno dejansko spreminja. In vendar človek nenehno niha v svoji svobodi. Človek je tudi kot svobodno bitje nihajoče bitje. Če ne bi bil svoboden, bi vsaj v tem ne bil nihajoč. Prav kot svobodno bitje je tudi vprašujoče bitje: kako se naj odloči, na katero stran. Seveda pa je razen te teoretične omejitve svobode še več drugih, ki prihajajo od zunaj in postavljajo človekove odločitve v hudo nihajoča stanja: človek je močno odvisen tudi od družbenih in političnih vplivov, ko dobesedno koleba med samim seboj in med oziri in pritiski od zunaj, od javnega mnenja, mode, politične linije, ljudskih navad itn. To se pravi: najti samega sebe je isto kakor transcendirati, presegati okolico, trenutek in njegovo pove­lje in podobno. Buytendijk povezuje te alternative z doživetjem ljubezni, v kateri dobiva človek moč, da more presegati zgolj biološko raven in tako v svojih stvaritvah nihati med imanenco svojega sveta in transcendenco »drugega«, ki ga v ljubezni konkretizira. Seveda, pravi, »ne smemo ljubezni zamenjati z afektom ali gonom (spolnim, materinskim ipd.); marveč vse, kar z ljubeznijo nastane, doživetje sveta, gre prek biološke pomembnosti in je zgolj osebnostna vrednota. Svet je za človeka dano bogastvo, ki ga lahko samo poimenuje, ne pa razlaga in razume … in ravno s tem odkrivanjem obstoja sveta je možen nastop tipično človeških lastnosti, kakor so jezik, kultura, umetnost, znanost, religija.« Ne bi nava­jal teh

239

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 239

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

misli, če jih ne bi bil zapisal znan biolog-fiziolog, ki se v tej misli lepo srečuje z Minkowskim, ko pojasnjuje, kako je človeko­va vprašalna drža v nihanju med željo in upanjem konec koncev enaka molitveni drži.

Č LO V E K M O L I T V E N O B I TJ E V subtilni fenomenološki razčlenitvi te drže hoče poudariti, da gre pri molitvi za »specifično obnašanje posebne vzvišenosti in slovesnosti, ki jo v določenih življenjskih položajih spontano zavzemamo«; in sicer ne glede na to, ali kdo Boga priznava ali zani­ka, ali sploh kdaj »moli« ali ne. Ta analiza zadobiva svojo antropološko pomembnost zato, ker je ne srečujemo samo pri Minkowskem in Carrelu ter Buytendijku, marveč pri številnih velikih naravoslovcih, med drugimi zlasti pri A. Einsteinu, ki je znan po podobnih razmišljanjih. Minkowski takole nadaljuje: »Bilo bi napačno začeti s tem, kakor da je v molitvi Bog in ‘jaz’, ki se nanj obrača … Pomembno je pri tem dejstvo, da se v molitvi dvigamo prek sebe in čez vse, kar nas obdaja, in obračamo svoj pogled v daljavo k neskončne­mu horizontu, v sfero onstran prostora in časa, v sfero polne veličine in vzvišenosti, pa tudi polne skrivnosti. Ta misterij more­mo nadomestiti tudi z idejo dejavnega božanstva. Toda ta ideja ni prvotno vsebljena v pojavu molitve, ki je daleč od tega, da bi o tem kaj izjavljala, marveč nam glede tega postavlja bolj vprašanje. Kako vsak zase skuša to vprašanje reševati, ostaja odprto; vsekakor pa ostaja molitev bistven fenomen življenja … Fenomen molitve se znajde podobno kakor fenomen ideala onstran sporov med verujočimi in neverujočimi.« Če rečemo, da molitev ne vsebuje nobenih trditev, hočemo reči, da nobenih »določenih« trditev. Kakor vsak življenjski pojav pa ima tudi molitev svoj izvor v potrjevanju življenja. Nastopa namreč vselej tam, kjer je življenje elementarno (prvinsko) ogroženo, v nav­zočnosti smrti, v skrajni sili in bolečini, v moralnih položajih, ki postavljajo naš ‘jaz’ v nevarnost … V življenju so situacije, v katerih se nam dozdeva upanje

240

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 240

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK NIHAJOČE BITJE

prešibko. Takrat molimo. Takrat se v temeljih doživljamo kot vprašujoče in nihajoče bitje. Tako je molitev že po svoji naravi izreden pojav in zato razumemo, da lahko človek živi svoj vsakdan, ne da bi molil. Molitev plava nad vsakdanjostjo. Kljub temu in morda prav zato pa zavzema del našega splošnega življenjskega konteksta. Ne more biti nekaj navadnega. Zategadelj se upravičeno vprašamo, ali se ne deformira, če jo prenesemo v obliko dnevnih molitev. Minkowski je preiskoval molitev v zvezi z »doživljenim časom«; zato je razumljivo, da mu molitev nima nič skupnega z vrsto dni, ki jih preživljamo. Ima pa molitev kljub temu časovni značaj. Kako? Obrnjena je v prihodnost. Genetično psihološko ima namreč molitev svoj izvor vselej v prošnji; vse drugo, zahvala, češčenje, sprava ipd., ima psihološko že poznejše izvore. Pri Einsteinu (in drugih naravoslovcih) je v ospredju doživetje skrivnosti, nedognanosti, strmenja in (Aristotelovega) občudovanja, ki ga prevzema ob prodiranju v skritost dogajanja v vesolju. Carrel, Nobelov nagrajenec, čeprav zdravnik, pa izvaja molitev iz lepote, iz petja: »Iz petja lahko nastane molitev.« Tudi onstran vse religi­je ima namreč molitev isto držo: gre za obrambni odziv naše biti proti ogroženosti življenja; ta je tako huda, da se nam dozdeva, da nam samo zatekanje v prostor onstran življenja more to življe­nje ohranjati še za prihodnost. Podobno kakor v želji in upanju, in še mnogo bolj, se tudi v molitvi dvigamo mnogo dalje kot v navadnem pričakovanju, ki ima vendarle vselej že konkretno prostorsko in časovno določilo. V molitvi gremo »do skrajnosti«, v kateri ni več nobene gole posrednosti; dotikamo se »absolutnega«, ko nam pač vse relativ­no odpoveduje. Tu doživlja človek izkustveno pravo nihanje svojega obstoja bitno in doživljajsko (ontološko in psihološko): kajti molitev je v svoji »skrajnosti« hkrati skrajna ali totalna, doživljena interiorizacija (introspekcija); in enako totalna, doživljena eksteriorizacija (ekstrospekcija). V molitvi se človek totalno obrne stran od obdanosti, tj. ogroženosti »samega« sebe; je odmik v razliki od dejavnosti in prodornosti v svet. Ker pa ta »skraj-

241

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 241

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

nost« gre onstran prostornosti in časovnosti, pomeni hkrati objem vesolja (univerzum), je totalna onstranost. Ta onstranost je za verujočega Bog; v molitvi se doživlja v dnu svojega bitja hkrati v njegovi navzočnosti; za neverujočega pa je ta onstranost doživljanje bitnega dna vesolja, kolikor je onstran vsega nastajanja in spreminjanja končnosti in ogroženosti. Onstranost v molitvi potemtakem nikakor ni morebiti kakšna »predstava«; marveč jo človek doživlja neposredno, doživlja, kakor bi jo v vsakdanu pač ne mogel, obdan s tisočerimi »predstavami«. Odkod neki naj bi sploh taka predstava prišla, se sprašuje ob tem Minkowski. Prav tako molitev ne izvira morda iz kakšne »ideje«, npr. neskončnega, kakor razlagajo nekateri ver­ski psihologi nastanek religioznosti; kajti tudi taka ideja bi imela svoj prvi vznik neizogibno v »predstavi« naših čutov, ker bi pač izhajala iz abstrakcije »končnosti«. Molitev torej pač ni nobena posebna življenjska drža, kakor jo srečujemo tudi v živalskem svetu pri domesticiranih živalih, če nas kaj »prosijo«. Ne, molitev je samobitni pojav življenja, ki se ne da dalje razčlenjevati. Ker je onstran prostorskih in časovnih dimenzij, je bližja nastajanju kakor bitju; saj zadeva dogajanja na dnu človekovega obstoja. Prav zato pa je tudi obrnjena v prihodnost. Predstavlja najvišjo stopnico na črti pričakovanja in upanja: priteguje prihodnost v sedanjost. »Dalje ne morem. V molitvi zajemam valovito gibanje nastajanja v celoti. Vidim ga, kako prihaja k meni ... ko grem onstran nastajanja; opazujem horizont in odkrijem neizčrpni vir novih moči ... lahko rečem, da sem onstran časa … ideja večnosti mi priplava na dan ... Večnost je edina oblika, v kateri se nam ponuja možnost, kako prebresti nastajanje.« Pri tem nam gre za čisto psihološko, antropološko analizo pojava molitve, ki izvira iz eksistencialne potrebe človeka, da bi si utrdil svoj duhovni obstoj. Zato – smo rekli – se vzbuja pred­vsem, kadar je človekov obstoj ogrožen. Če ne bi bilo takih situ­acij, ali bi ljudje še sploh imeli potrebo moliti? Ali bi »srečno človeštvo« še molilo? To vprašanje si odpira Minkowski. Zato pa tudi »uslišanje« molitve ne sodi k bistvu molitve. Še dalje: zato

242

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 242

7/28/10 7:42 AM

ČLOVEK NIHAJOČE BITJE

pa molitev tudi ne reši vselej življenjskih problemov niti smisla življenja ne. Religijski psihologi (A. Vergote) navajajo statistične podatke, kako je npr. v prvi svetovni vojni 75 % voja­kov izjavilo, da so pred bitko molili (tudi neverujoči), da pa se je med temi samo 29 % pozneje v življenju po tem ravnalo. Molitev ni nujno pozitivna, je hkrati tudi negativna. France Veber v svoji analizi vrednotenja ugotavlja, da je »negativna« molitev nemogoča (Filozofija, 1930, 69). To sicer zgolj logično analitično drži. Toda psihološko antropološko, se pravi v živem človekovem obnašanju to ne drži. Človek se sprošča tudi v negativni molitvi, ko »preklinja«, izziva in se zaklinja pri transcendentnem bitju, ki ga sicer niti ne priznava ali mu je vsaj nespoznatno (agnostično) in neizrekljivo (Adonai v Mojzesovi postavi), vse pogosto ravno tudi takrat, kadar se znajde v hudi eksistenčni krizi, v mejni situaciji. Znano je, da je pokojni psihiater dr. I. Kanoni večkrat vzkliknil: »Neznana sila, zakaj me preganjaš?!« Kletev je negativna molitev; skupno obema je človekov dvig v transcendentni svet. Človek se tudi v svojem izzivalnem uporu proti neznani sili razodeva kot transcendentno bitje, hkrati pa kot paradoksno dialektično bitje: ravna večkrat nelogično, vendar strahotno resnično »človeško«, vse preveč človeško (bi rekel Nietzsche).

Č LO V E K E K S TAT I Č N O B I TJ E Ljudem, ki preklinjajo, se utegne kletev nehote sprevračati v molitev, kot se je preroku Balaamu pri Izraelcih; in obratno je zato tudi najstrašnejša kletev prošnja, naj se komu molitev sprevr­že v kletev, kakor jo ima psalm. Vsi narodi poznajo številne kletve. Pri vseh utegne biti molitev ambivalentna: pozitivna ali negativna. Strahotno pretresljiva so npr. pisma vojakov s stalingrajske fronte. Očetu: »Iščem Boga ... v vsaki luknji, ki jo naredi granata ... Iskal sem ga na nebu, vendar se tam Bog ni pojavil niti enkrat, čeprav je moja duša močno hrepenela po njem ... Ne, oče,

243

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 243

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Bog ne biva. Če je že, biva samo za Vas … morda v zvonjenju cerkvenih zvonov in v vonju kadila. Tu, v Stalingradu, Boga ni.« Ženi (drugi): »… zmeraj sem bil pobožen kakor ti. Če pa začnem razmišljati o sebi v luči oko­liščin, ki nas silijo, da zavračamo vse, v kar smo verjeli, potem pa se vse spremeni ... Ne verujem v boga, ki je lahko vnel duha ljudi, da so napovedali vojsko … Ne verujem več v boga zato, ker nas je izdal. In Ti?« Zato Minkowski molitev enostransko idealizira, ko pravi, da ljudje najbrž ne bi molili, če bi bili srečni; saj, če so skrajno obupno nesrečni, tudi več ne morejo moliti. Molitev je ambivalentna: kakor odkriva človek ob materiji še antimaterijo in ob inteligenci še antiinteligenco, tako se v njem ob molitvi dviga še antimolitev. Ne glede na vse to pa utegne človek moliti in častiti višje bitje, tudi če nič ne prosi in nič ne izziva. Pravo češčenje je nesredstveno in je v svoji antropološki posebnosti zopet čista človeška višina, ki je zgolj animalno instinktivna raven ne doseza. V jedru je ekstatično bitje religiozno bitje.

244

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 244

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SREČO V SEBI NOSIMO SREČO Moderni človek ne zna biti srečen. Sploh ne ve, v čem je sreča. Zato išče srečo in hodi po tolažbo. Tudi tolažniki so različni. Vsekakor velja tudi tu isto pravilo: kdor ne zna biti sam sebi tolažnik, tega tudi drugi ne bodo mogli potolažiti in narediti srečnega. Moderni človek sploh niti tega ne ve, kaj je sreča, v čem naj jo išče. To je najhuje. Čeprav bi utegnil kdo oporekati, češ če človek res srečo v srcu nosi, mu pač ni treba razlagati, v čem je sreča. Res je, da je sreča lahko samo v srcu, ali pa je ni. Torej jo moramo iskati le v svojem srcu. Toda gre za vsebino: kaj je tisto, kar napravi naše srce srečno. In tu že gredo mnenja narazen. Tisoč src daje tu tisoč odgovorov. Vsak jo drugače razlaga in vsak jo drugače opisuje. Morebiti še najbolje pove, kaj je sreča, tisti, ki si tega vprašanja nikoli ni postavljal, ki se nikoli ni čutil nesrečnega in nikoli ni sreče iskal. Boste rekli, ali taki ljudje sploh žive kje na tem svetu? Da. Gotovo. Nešteto takih ljudi sem že srečal. Tudi vsak drug jih je lahko; samo čas si mora vzeti, da gre k človeku, ki živi samostojno življenje, odmaknjen od velikega sodobnega trušča, ki živi sredi svojega vsakdanjega dela in trpljenja, stisk in veselja tako globoko iz vere v posmrtno življenje, da se mu zdi samo po sebi umevno, če mora za ohranjevanje zdravja ob vsaki dobrini zaužiti tudi grenka zelišča. Tak človek se sploh ne zaveda, da je srečen. Tako pravijo o njem moderni ljudje, ki prihajajo iz nemirne ihte industrijskega življenja. In

245

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 245

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

morebiti so s tem več povedali, kot so se zavedali. Menda bo res tako, da je človek srečen samo tako dolgo, dokler svojega življenja sploh ne spravlja na ta imenovalec. Kakor hitro namreč začne razmišljati o sreči, se mu vedno vsiljiveje odpira tudi njeno nasprotje: nesreča. Res je tudi obratno: kogar nikoli ni doletela nobena nesreča, ne zna sreče prav ceniti in se je zavedati. Sreča in nesreča sta protivni razmerji. Kdor bi doživljal samo eno stran in ne poznal nasprotja v drugi, bi se tudi prve ne zavedal prav. Niti sreča niti nesreča ni za človeka nič absolutnega. Vse je na zemlji le odnosno (relativno). Nobene dobrine ne moremo prav doživeti in spoznati, če ne spoznamo njenega nasprotja. Človek spoznava in se srečuje le v nasprotjih med dobrim in hudim. Sicer pa je človek lahko le toliko srečen, kolikor se mu nikoli ni treba bati – nesreče. To pa spet samo tisti, ki tudi »sreče« ne postavlja na prvo mesto v lestvici svojih dobrin. Tak človek si tudi prihrani ves nadaljnji trud in modrovanje o tem, kaj je sreča. Tu si ljudje nikoli ne pridejo na jasno, ker je vse odvisno od celotne usmerjenosti; torej od tega, kar imenujemo z učeno besedo »svetovni« ali »življenjski nazor«. Odvisno je od tega, kako gledamo na celotno življenje, na njegov smisel. Saj bi lahko rekli, da je sreča v tem, da človek najde smisel življenja. Eden ga najde v tej dobrini, drugi v drugi in tako naprej. Toda tudi to ni tako preprosto, kakor je beseda sama. Vemo namreč, da mnogi iščejo smisel življenja v zgolj navideznih dobrinah ali vsaj tako kratkotrajnih, da v njih pameten človek pač ne more najti smisla in s tem sreče svojemu življenju. Tudi ta smer nam vprašanje o človekovi sreči odpira v nedogled; celo filozofijo bi morali v tej smeri napisati, da bi vsaj malo razbistrili, v čem naj bi bil smisel človeškega življenja v tem kratkotrajnem zemeljskem bivanju. Naloga psihologije pa ni v razpravljanju o končnem smislu človeškega življenja, marveč samo o smernicah, kako naj bi človek ta smisel in z njim košček sreče sproti vsak dan vsaj nekoliko uresničeval.

246

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 246

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SREČO

V SEBI NOSIM NEBESA Baje je to prvi dejal modri Omar Kacijam. Vendar srečujemo podobne stavke tudi pri krščanskih mislecih, ki so živeli celo pred njim. Pravzaprav se njegov izrek glasi: »Jaz sam sem nebesa in pekel.« Takoj vidimo, da je v tej obliki pregovor znan tudi že drugod. Nemški pesnik Fr. v. Schiller pravi: »V tvojih prsih so zvezde tvoje usode.« To bi se reklo: v sebi nosim srečo. Dr. Henry Dantzig, ki tudi navaja ta stavek, pripominja, da je ta izrek v današnji psihojedrski dobi še bolj resničen kot v srednjem veku, ko so ga krščanski in arabski modrijani doživljali in zapisovali. Po njegovem je ostala človeška narava še vedno ista: prav iz človekove dovzetnosti za dobro in zlo, ter ranljivosti ob njih izvirajo bodisi osrečujoča ali pa uničujoča čustva. Zato lahko v svojih čustvih, s katerimi se odzivamo na pojave življenja, nosimo v sebi – živ­ ljenje ali smrt, »nebo ali pekel«. Ta izrek vsebuje več stvarnih pomenov. Prvi je v tem, da mora biti človek res pravilno usmerjen. V navadnem izražanju pravimo, da mora biti optimist, vedro razpoložen. To latinsko besedo danes že malone vsi poznajo. Njegovo nasprotje je pesimist, črnogled. Prvi gleda vse v sončni luči, drugi vse v mračni; prvi hoče biti vedno dobre volje, zato tudi je; nasprotno pa drugi hoče vse slabo videti, zato pa tudi vse najslabše vidi in doživlja; prvi hoče biti srečen, drugi pa nesrečen; čeprav niti prvi niti drugi tega ne priznavata v tej obliki. Prvi odgovarja, da pač »ne more biti« nesre­čen; ali pa nasprotno »ne ve«, zakaj bi bil nesrečen; drugi pa obratno »ne ve, zakaj« in »kako« naj bi bil srečen. Ob tej razliki se ljudje celo šalijo, češ da se to vidi, kako češnje jesta: prvi vzame vedno najprej najlepšo in najboljšo, ter zoblje do zadnje vedno najboljše češnje; drugi pa obratno začne z najslabšo in tako nadaljuje do zadnje – vedno z najslabšo – nikoli ne vtakne v usta nič dobrega. To je sicer šala, toda zelo poučna. 247

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 247

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Veliko je odvisno od tega, s kakim notranjim ustrojem sprejemamo vase zunanji svet in vse, kar nas »doleti«; s kakšno fotografsko kamero upodabljamo v sebi svet, v katerem živimo: ali s črno-belo ali pa z večbarvno; ali izpostavljamo snemanje tako, da dobimo med vsemi pojavi mile prehode, kakršne nam daje »normalna svetloba« pri belem dnevu ob lahno oblačnem nebu, ki daje »prijeten dan«; ali pa so osvetlitve ostre, brez prehodov, kakor ob luninem svitu, ki daje podobe, ki spomi­njajo na mrtvaške sence, ki se gibljejo v brezzračnem prostoru, kjer ni življenja. Človek, ki skuša vse sprejemati z dobre, lepe in sončne strani, zmore vse to le, če je čustveno notranje uravnovešen. Kdor naj bo sam sebi nebesa, mora biti notranje uravnovešen, da ga nobena stvar ne spravi s tira. Vsi pa vemo, da je to mnogo laže povedati ali opisovati, kot pa uresničiti. Kar izzivalno se nam vsiljuje vprašanje: V čem je skrivnost človekove uravnovešenosti in iz nje izvirajoče osrečujoče življenjsko počutje? O tem je napisanih že nepregledno število knjig. Zato ne bi hoteli na tem mestu ponavljati vsega, kar je bilo že povedano. Človekova sreča, ki naj bi izvirala iz uravnovešenosti, ima globoke korenine. Reči moramo celo, da ni vsak uravnovešen človek zaradi tega že srečen. Ravnotežje, s katerim ohranja človek svoj mir in dostojanstvo sredi viharjev življenja, je gotovo potrebno, ako naj človek doživlja srečo. Toda to ne zadošča. Imeti mora globoke temelje; take, da jih ne spodnese ne »življenje ne smrt«; živeti mora iz bitnih globin, ki presegajo njegovo enkratnost. Kakor sreča ni blago, ki ga prodajajo vsak dan na trgu, marveč čista kakovost, ki je ne dobimo za noben denar in sega prek vsakdanjosti, podobno morajo tudi temelji ravnotežja, ki naj bi bilo podlaga te sreče, sami segati dalje in globlje, kot sega vsakdanja cena življenja. Drugi stvarni pomen tega izreka sega še globlje; gre za dobroto srca. Kdor ima dobroto v srcu, nosi v sebi nebesa in jih izžareva v okolico. Dobrota je božji dar; zato pravijo: kdor nosi v sebi dobroto, nosi Boga v sebi. Le tak je lahko resnično srečen. Dobrota ima sevalno (radiacijsko) moč. Vse okrog sebe ožarja in ogre-

248

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 248

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SREČO

va, najbolj pa njenega nosilca in lastnika samega. Dobrota osrečuje: tebe samega in prek tebe druge. Dobrota je most od duše do duše. Nasprotno velja o hudobiji srca. Hudobija pomeni pekel za človeka in okolico. Hudoben človek nosi pekel v sebi, zase in za druge; hudobnež je pekel sebi in drugim. Pisatelj in filozof Paul Sartre je v svoji drami Zaprta vrata izredno ostro in globokoumno razvijal to misel, kako so ljudje drug drugemu pekel že tu na zemlji, da drugega pekla sploh ni treba, ker je že ta dovolj strašen. Nemški prevod te drame se glasi: Zaprti. Ljudje, ki so zlobni, so kakor jetniki zaprti v svojem srcu; so v peklu notranjega suženjstva, ne najdejo rešilnega mostu do drugega. Srečate znance, pa vam potožijo: »Človek ne more biti srečen, ker mu drugi tega ne dovolijo. Če se vam dobro godi, vam zavidajo, tako da vam vse zagrenijo; če pa se vam slabo godi, vam škodoželjno privoščijo, da vas popolnoma potare.« Tretji stvarni pomen modrega izreka, da človek v sebi nosi nebesa, pa je v »mirni vesti«. Če smo z ravnotežjem označevali splošno duševno stavbo in njene temelje, hočemo s pojmom vesti poudariti tudi njeno nrav­no stran. S tem smo se dotaknili ene najbolj kočljivih točk sodobne miselnosti; obenem pa prav zato ene najbolj važnih strani človekovega življenja. Že stari pregovor pravi, da je mirna vest najmehkejša blazina. Moderni ­pregovor pa se glasi: Mirna vest nadomesti cele škatle pomirjevalnih tablet. Kočljivo je poglavje o človekovi vesti, ker je sodobna miselnost več ne priznava. Pravilneje bi rekli: Vest v sodobni količinski miselnosti nima več pravega prostora. Tudi »znanstven« ni ta pojem, ker je tudi sodobna znanost »količinska«; zato je vest znanosti nedostopna. Vest pa je čista kakovost, ki je ne moremo »videti« ali »meriti« niti primerjati s kakršnokoli količinsko dobrino. Zato se je danes težko obrniti na sodobnega človeka, da bi se sklicevali na vest. Povrhu vsega je vest še »metafizično obremenje­na«, kakor

249

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 249

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

se izražajo, češ da pomeni »božji glas« in torej že vključuje vero v Boga. Vendar to nikakor ni treba; kvečjemu bi smeli obratno reči, da lahko vodi do vere v Boga; toda nujno tudi to ni; številni ljudje priznavajo vest in »imajo čisto vest«, a se ne štejejo za verne. Vendar ne moremo mimo vesti. Nasprotno: prav zato, ker moderna potrošniška družba vest kot čisto nekoličinsko kakovost zavrača in skuša v svojem odnosu do pojavov življenja shajati brez nje, moramo tem bolj opozarjati nanjo. Prava ironija pa je v tem, da se danes na vest sklicujejo najbolj tisti, ki nimajo prave vesti ali pa imajo le slabo; če se skupina ljudi na smrt spre in stepe, skušajo krivci takoj odvrniti od sebe krivdo: »Jaz imam čisto mirno vest! Jaz nisem začel.« Začel ni nobeden, vsi so samo nadaljevali; stara pesem. Na vsej črti ugotavljamo: moderna družba bo morala opustiti svojo izključno količinsko usmerjenost, če bo hotela človeka kot osebo rešiti in mu zopet vrniti dostojanstvo, da se ne bo počutil kot gola številka, ki je le toliko vredna, kolikor je njena storilnost in plačljivost; zato moramo v tej zvezi še prav posebno »braniti« svojevrstno osebno človeško dostojanstvo ravno v pojavu njegove vesti. Saj se je prav po glasu vesti, po katerem človek vrednoti in ocenjuje dejanja za dobra ali slaba, kot prištevna in neprištevna, dvigamo na tako etično višino svojega ravnanja, po katerem se razlikujemo od živali. In če smo že ponosni na svoj napredek in smo vedno bolj napredni, potem moramo dosledno, in sicer na prvem mestu, priznati ravno tiste lastnosti človeške osebnosti, po katerih je človek prvenstveno napredno bitje; to pa je njegova vest. Zato je čudna nedoslednost, da človek v svoji naprednosti ali celo v njenem imenu zanemarja ali omalovažuje tiste plasti svojega bitja, po katerih šele je sploh mogel postati napreden. Za človekovo razumnost ali inteligenco velja isto: merimo jo z ulomki, tako imenovanimi inteligenčnimi kvocienti (IQ), toda še vedno ne vemo, kaj pravzaprav je, še vedno nimamo zadovoljive opredelitve. Zakaj ne? Ker gre za čisto kakovost. Če jo kljub temu merimo, merimo dejansko razne učinke in dejavnosti; razumnosti same pa še nismo in je ne bomo

250

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 250

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SREČO

nikoli mogli! Zato ni čudno, če se nazadnje sploh sprašujejo, kaj pravzaprav inteligenca je. Kaj pravzaprav pri tem merimo? Sodobna znanost (v psihologiji) sploh ne priznava več »inte­ligence« kot splošne človekove nadarjenosti (kakovosti), marveč govori le o posameznih vrstah razumnosti, kolikor se kažejo s svojimi učinki v delu, spretnostih, uspehih, medsebojni tekmi, v trgovini in tehniki itn., skratka, kolikor lahko posamezne sposobnosti merimo po učinkih. Še več: vsa sodobna znanost se veliča, da se mora zahvaliti za svoj skokoviti napredek prav temu zgolj količinskemu gledanju na svet, ko so iz njega odpra­vili kot »neznanstvene« vse tako imenovane »inteligence«, ki naj bi ga s svojimi nevidnimi silami, zakoni in smotrnostjo vladale. Prav, toda ta napredek je enostranski; količina se je izkazala kot dvorezen nož; pokazalo se je, da je to komaj polovica bit­nega in vrednostnega sveta, in to slabša polovica; družba pa ob vsem napredku količinskih vrednot vedno bolj hira; zanemarja čiste kakovosti, med katere sodijo predvsem vsi nravni pojmi (kategorije) in vrednote, med njimi – vest. Vest je beseda, ki izvira še iz starih miselnih vzorcev, ki so sodobnemu človeku vedno bolj tuji. Miselni vzorci pa se v vsa­ki dobi spreminjajo. Vendar moramo tvegati tu glede tega poj­ma enotnost izražanja. Vse naše osebno in družbeno življenje se stalno oblikuje in izraža v nekakšnih prispodobah. Končno je vendarle vest čisto družbosloven pojem; saj pomeni »vednost« (skrajšana za-vest) ali zavest tega, kar delamo, kar je naše vsakdanje izkustvo; in sicer zavest, da je naše izkustvo bodisi dobro ali slabo, v skladu z zakoni narave, ki so nad nami in pred nami, ki si jih nismo sami ustvarili, marveč imamo samo zavest o njih. Gre torej res za čisto kakovostno dojemanje izkustva: zavest, da prav ali narobe, dobro ali slabo delamo: ne koliko, temveč kako! Vest pa je v količinsko usmerjeni miselnosti na slabem glasu tudi zato, ker ni ne »ustvarjalna« ne storilna, nima »učinka«; zato je tudi ne moremo »po učinku ocenjevati«, ne moremo je točkovati. Tudi »plačati« je ne moremo; zato je tudi tako malo vredna v sodobni družbi, ki ceni le to, kar se da plačati, proda­ti ali kupiti.

251

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 251

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Pač pa tu takoj obratno pribijemo: plačilo za dobro vest je sreča, za slabo pa nesreča. Človek, ki ima mirno vest, je srečen. Človek z nemirno vestjo v srcu pa je nesrečen. Ivan Tavčar je v Visoški kroniki pretresljivo prikazal slo po zlatu, zločin in nemirno vest, ki je vse življenje glodala Kalanovo srce, ko je umoril svojega tovariša in se polastil vojnega plena. O čisti vesti je najlepše napisal I. Cankar v noveli Sosed Luka. V gostilni je sedel med pivci Luka, siromak, a poštenjak. Andrejec je držal v pesti denar, zato je vse pivce obšla misel: … če (tudi Luka). Sam ni vedel, kako ga je obšlo. Šel je za Andrejcem. Ko je našel Andrejca ubitega, je pritekel v krčmo, nato planil domov in se tam obesil, toda orožnik ga je zadnji hip rešil. Potem je vse popisal, kako ga je ubil in kam je skril denar. Ko je vse povedal, si je olajšal vest. Zato je rekel: »Rad bi spal ...« »Kmalu boš spal, siromak, mirno boš spal ... Luka, dovolj je bilo trpljenja za hudo misel!« je rekel sodnik. Luko so potem odpeljali in med potjo je zaspal. Spečega so dali na klop poleg ubitega Andrejca. »Na stolu poleg ubitega Andrejca je gorela sveča; dolgi, nemi plamen je vzplapolaval in pojemaval, tiha, rumena luč je sijala na ubitega in spečega. Luka je dihal mirno in počasi in se smehljal v sanjah; kes in trpljenje je bilo zbrisalo črni madež z duše.« Tako sedaj razumemo modrost starih izrekov: človek je lahko sam sebi nebesa ali pekel, kakor pač ima čisto in mirno ali pa slabo in nemirno vest. Kar imenujemo notranja sreča, je v glavnem isto kakor sreča mirne vesti. Angleški pregovor to odene v besede: Čista vest je trajen praznik; slovenski pa bolj otroško: Najlepše poje zvonček čiste vesti; ali: Čista vest je več vredna kakor največje bogastvo.

252

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 252

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SREČO

N AVA D I M O S E N A S R E Č O Pridemo do spoznanja, da moramo sodobnega človeka šele učiti, kako naj se navadi biti srečen. Sreča bi bila torej samo ena od vsakdanjih navad. Ta stavek zveni prav po amerikansko plitvo in nepsihološko. In vendar je edini izhod za modernega človeka na podlagi vsega, kar smo do sedaj o njem ugotovili. Če namreč sodobni industrializirani človek sploh nima več prav časa, da bi iskal »končni smisel« svojemu življenju, bodisi da »nima smisla za ta smisel«, bodisi da se mnenja preveč razhajajo, da ne pride­mo več do skupnega jezika, potem je le težko govoriti temeljiteje, končno veljavno in stvarno o smislu in sreči življenja; potem nam preostanejo samo še navodila, kako naj si človek sredi dela in trpljenja, užitkov in razočaranj, šole in navad še pridobi posebno navado, ki ji pravimo »biti srečen«. Če pravimo, da se je treba šele navaditi ali prvotno celo šele naučiti »biti srečen«, pri tem seve nikakor ne mislimo, da se da doživljanje sreče zapovedovati, kakor ameriški mojster kvizov ob televizijskih večerih občinstvu ob določenih prizorih pokaže tablo z napisom: »Smejte se!« ali pa »Ploskajte!« Danes smo že tako poplitvili življenje, da marsikdo na Zahodu menda res misli, da se da tudi sreča doseči s »smehom na povelje«, kakor da je sreča v smehu; zato mnogi kar drve z ene zabave na drugo, da se mehanizem smeha umetno vzdržuje v teku. Doživetje sreče seveda ni v smehu; niti v spontanem ne, kaj šele na povelje! Sreča gre globlje; in vendar se tudi ta globina da do neke mere dosezati »z vajo«. Mišljena je pri tem urejenost mišljenja in čustvovanja, ki sproti odstranjuje črne misli in enako sproti zavestno goji sončne misli. S tem ne moremo sicer narediti nobenega čudeža, vendar pa lahko precej dosežemo, prav to, kar se gotovo doseči dá, kar je v naši moči. Dve stvari sodita predvsem k tej »vaji« in temu učenju »biti srečen«. Prvič moramo gojiti sončne misli. O tem so psihologi napisali cele razprave (teorije pozitivnega mišljenja: W. James, Elwood Worcester idr.). Človek se mora navaditi, da obuja le lepe in spodbudne spomine, da sanja o lepi prihodnosti, kjer vidi sebe v zaželeni uspešni vlogi. 253

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 253

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Drugič si mora vedno znova predočevati (prepričevati), kako je potreben in koristen član družbe. Pri tem se spodbujajo v človeku spodbudna čustva dobrohotnosti in hvaležnosti hkrati. Taka čustva ga neposredno osrečujejo. Zato se mora vaditi, da mu preidejo v meso in kri. Vaja v takih čustvih sodi prav tako k negi zdravja, tu predvsem duševnega, kakor jutranja telovadba. Tako nam pridejo osrečujoča čustva v navado. ­Navade pa so kakor obleka, v kateri živimo in se gibljemo, pravi M. Maltz. Da se moramo na srečo šele »navaditi«, zveni skoraj cinično, vsekakor pa je znamenje obubožanega mišljenja v sodobnem človeku. Vsak gleda na svojo srečo, a tudi na nesrečo z drugačnimi očmi. Ljudje namreč tako različno opredeljujejo srečo, da ne pri­demo do soglasja. Eno pa je treba v tej zvezi naglasiti in naravnost povedati: čeprav je med ljudmi še toliko različnih mnenj o človeški sreči, so si vsi edini v tem, da je sreča povsem nekaj drugega kot »užitki in naslade«, nekaj mnogo globljega in trajnejšega, kar presega vsakdanjost in njene telesne naslade. V dnevniku francoske pisateljice Paule Regnier, ki je 1. 1950 napravila samomor, so našli med zapiski njene zadnje besede kot nekako oporoko: »Sem kakor žena, ki nosi v sebi mrtvega otroka; ta duša, ki bi jo morala roditi za večnost, je v meni prezgodaj izdihnila.« Srečo in nesrečo nosimo potemtakem v sebi. Drugam po srečo hoditi je že v temelju zgrešeno. Noli foras ire; in interiore homine inhabitat veritas, je zapisal Avguštin. Ne hodi ven; v notranjem človeku prebiva resnica. Psiholog M. N. Chappell pravi: »Sreča je v notranjosti človeka; ne ustvarijo je zunanje stvari, marveč ideje, misli in duševne drže, ki jih razvijamo z lastnimi predstavami in dejanji, docela neodvisno od zunanjih dogodkov.« To je zgolj psihološka razlaga sreče, brez vsake globlje filozofske utemeljitve. Dr. M. Maltz kar naravnost pove, da »razen svetnikov ne more biti nihče trajno srečen«, kakor da se samo pravi svetnik lahko res navadi biti srečen; kakor da je to najhujša šola, uk, ki ga samo izredni ljudje srečno končajo. V tej zvezi ugotavlja tudi veliki angleški dramatik Bernard Shaw,

254

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 254

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SREČO

ki je sicer znan kot hud zbadljivec, da bi bil lahko vsak človek strašansko nesrečen, če le hoče biti. Toda prav tako lahko rečemo tudi nasprotno, da smo srečni. Moramo si samo dati povelje, da neštete vsakdanje skrbi gledamo z drugačnimi, srečnejšimi očmi, kot smo navadno vajeni, in že bomo vsaj srečnejši kot prej. Pomislimo samo, kako zgolj iz navade na nešteto stvari odgovarjamo z že ustaljeno jezo, nezadovoljstvom, objestnostjo in grenkobo. To svoje obnašanje imamo za zelo važno in neogibno, saj gre »za nas«, za »našo osebo«. Če avtomobilist zahupa po nepotrebnem, že je to storil zato, ker nas hoče »žaliti«. Če nas nekdo manj pazljivo posluša (vzrokov je lahko na stotine, navad­no je le utrujenost), že menimo, da nas »prezira«. Prav tako smo užaljeni, če se kdo ne drži »točne ure«, kakor smo se dogovorili. Če nam avtobus odpelje tik pred nosom, je to storil, »da bi nas jezil«; in če v nedeljo dežuje, pravimo, da nam je »vreme nenaklonjeno«. Vse, celo vreme, pojmujemo čisto »osebno«, vse doživljamo »usodno« in vse nam je zato dobrodošla priložnost, »da smemo biti nesrečni«. Ta moderni živčni človek je svojevrsten masohist, ki trpinči sam sebe, ki hoče biti mučenik, ker bi sicer moral biti »srečen«. Sreča je res stvar naše notranjosti; je v nas samih ali pa je ni. Mi sami se moramo šele naučiti in »navaditi biti srečni«. Zato pa tudi hoditi po tolažbo k drugemu nikakor ni najuspešnejša pot do sreče. Končni tolažnik za vsakogar je le človek samemu sebi.

NIMAMO ČASA SREČNI BITI Filmska zvezdnica Marilyn Monroe, ki so jo našli leta 1962 nekega jutra mrtvo v postelji, ker je vzela premočno količino uspavalnih praškov, je zapisala v svoj dnevnik: »Nikoli nisem imela časa, da bi bila srečna.« Ta stavek človeka pretrese, ker smo z njim vsi moderni ljudje soprizadeti. Z njim je Marilyn Monroe predstavnica nas vseh. Najhujša za modernega človeka je ravno ta ihta ali naglica življenja. To hlastanje za

255

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 255

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

»učinkom« in storilnostjo nam jemlje ne samo življenjsko moč in živce, ampak tudi – in to je najhuje – srečo. Ne utegnemo biti srečni. Ne najdemo časa za srečo. Kdor hoče biti srečen, se ji mora posvetiti; si mora vzeti čas za srečo. Živeti v sreči, se pravi, živeti v miru. To se ne pravi: v brezdelju ali celo lenobi. Ne! Pač pa pomeni tisti mir, ki je potreben, da se človek svoje sreče sploh zave; da lahko dobrine, za katerimi se peha, tudi uživa. Še drugače bi lahko povedali: Srečo imamo le, če jo posedamo; posedati pa se pravi mirovati. To, kar nemirno mimo nas hiti, tega ne moremo niti posedati niti uživati; zato nas to tudi ne more osrečevati.

NIMAMO ČASA ŽIVE TI V tem je prava ironija, zgoščena v krilatici. Moderni človek živi danes tako hitro, v tako pospešeni hitrosti na vseh koncih in v vseh smereh, da ne utegne več živeti. To je temeljna ironija: tako hitro živimo, da nimamo časa živeti. Za vse imamo čas, kar pospešeno hitrost za vse, samo za življenje nimamo časa. Posledica: tudi za zdravje nimamo časa. Tako strašno smo angažirani v naloge in neposredne cilje življenja, da prav za življenje samo nimamo nobenega časa več. Boste rekli, da je to pretirano. Saj vsaj »za živeti« še človek zmeraj najde čas. Saj je življenje tudi zadnje in prvo, za kar mora človek imeti čas, če ne, je seveda tudi takoj vsega drugega konec. In vendar je to res, najsi bo še tako kruto in usodno resnično. In to ni individualna stiska, to je družbena stiska, ki je človek posameznik ne bi občutil, če ne bi živel prav v današnji porabniški družbi. Kakor hitro rečemo porabniški, nam postane ta krilatica takoj docela jasna; vsa pretiranost na mah izgine. V porabniški družbi namreč človek usodno zamenjava cilj s sredstvi; vrednostno lestvico postavlja na glavo. Kar bi mu moralo biti cilj, končni

256

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 256

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SREČO

smoter vsega dela in prizadevanja, se mu sprevrže v sredstvo; in to je tu življenje samo. Tako garamo, s tako pospešeno hitrostjo, da pri tem zanemarjamo življenje samo, ki naj bi bilo vendarle cilj tega hlastanja in naglega prizade­vanja. Posledica: tako pa tudi škodujemo zdravju, izčrpavamo si življenjske moči, namesto da bi si jih z delom in pridelkom krepili in množili. Znajdemo se pred sprevrženo vrednostno lestvico. Mislimo samo malo na prejšnje čase in njihovo družbo, ko življenjski standard še zdaleč ni stal tako visoko kakor danes, sodobnega hlastanja in hitrosti v njej še niso poznali. Toda prav zato so imeli čas živeti. Privoščili so si številne medsebojne obiske; sploh so bili takrat medčloveški odnosi mnogo bolj živi, pogosti in dobesedno osebni, zato pa prisrčni, ko še niso poznali sodob­nih družbenih občil, mass media. Paradoks! Več je družbenih občil, manj je medčloveških odnosov. In tu je še nekaj, kar posega v vso usodno globino! Nimamo časa živeti; pri tem pa zanemarjamo življenje in osebne stike tako, da nam danes človeškega obstoja ali življenja ali eksistence ne pomeni več človek sam s svojo osebnostjo, temveč nam je tako imenovana eksistenca vselej že nekaj zunanjega, zgolj materialnega, od človeka odtujenega (alieniranega). Imaš »eksistenco«, pomeni denar, službo, hišo, morda še avto in sploh samo materialna sredstva za življenje. To se pravi: zamenjamo že sredstvo s ciljem. Pozabimo, da je že izražanje samo docela napačno in kar sumljivo. Da eksistenco in življenje samo imamo; ne, eksistenca ali življenje to je človek sam. Eksistenca ni to, kar imamo, marveč kar smo. Naša eksistenca ni naša služba in hiša, ki jo imamo, eksistenca to smo mi sami; eksistenca to sem jaz sam; moja osebnost je moja eksistenca. Kakor hitro pa sem zgubil višino svoje osebnosti, ko nimam več časa biti osebnost, sem obenem nehal biti eksistenca, sem ob svoj človeški obstoj, sem izgubil eksistenco, pa najsi imamo še tako lepo vilo ali velik avto. Ljudje nimamo več časa osebnostno živeti, gojiti osebno življenje; zato

257

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 257

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

pa tudi nimamo več časa gojiti zdravje. In to se čuti že v široki družbi: hladna je, neosebna, celo v zdravstvu samem se nam tako godi. Vse je skrčeno na neosebne podatke. V bolnišnici in zdravniški ordinaciji smo predvsem samo številke. Vse je oštevilčeno. Ime in priimek sta postranska, glavno je, da se ujema številka, jasno, saj zlasti v laboratoriju lepše zveni, če rečete urin št. 27 kakor urin prof. Donnerwetter. Tudi zdravnik danes pacienta skoraj ne pogleda prav. Ni mu treba. Saj gre vse po napotnicah od enega aparata in laboratorija do drugega, dokler izvidi v številkah ne pridejo zopet nazaj k njemu, da poda diagnozo v zapečatenem pismu, ki ga pacient ne sme odpreti. In kdo naj se potem za njegove izvide pozanima, če se prizadeti pacient ne more? Nimamo časa biti zdravi.

DOBRO MISLITI IN DOBRO GOVORITI Človek je lahko tolažnik samemu sebi, če se vadi v dobrih, to je osrečujočih mislih. Ugotovili so, da je približno 95 odstotkov vseh naših misli, prepričanj, čustev in obnašanja iz navade. To ne velja samo za telesne, ročne spretnosti, kakor so hoja in kolesarjenje ali igranje klavirja in harmonike; to velja prav tako za naše obnašanje ob dosežkih življenja, kako odgovarjamo nanje. Če smo se navadili na vsako stvar odgovarjati z jezo in negodovanjem, če nam je vsaka malenkost že povod, da smo lahko »nesrečni«, bomo seveda težko »srečni«. Zato pa je izraz zdravega življenjskega čuta – čeprav je bilo ozadje celo v veri – ko so stari imeli celo za greh, če se je kdo »jezil nad vremenom«. Komur je celo vreme lahko povod, da je »nesrečen«, temu res ni pomoči; temu noben tolažnik ne pride blizu; ta pa si tudi sam ne more pomagati, dokler se ne bo temeljito spre­obrnil. Navaditi se mora dobro misliti. Zato je zopet prav, če že otroke zgodaj navadimo dobro odgovarjati na neuspehe in nelagodnosti življenja.

258

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 258

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SREČO

Prav zato je tudi napačno enostransko pretiravanje, če pri otro­ku samo na to pazimo, da ne bo kje prikrajšan (frustriran), češ da mu to leže v dušo in mu kot neugodna usedlina moti duševno ravnovesje, da ne more biti srečen. Vsi vemo, da je temu lahko res tako; da marsikaj neugodnega in hudega otroku v nežnem otroštvu škoduje še pozneje za vse življenje. Toda pri tem ne smemo biti enostranski. Otrok se mora prav zato, da bo lahko pozneje uspešno premagoval težave, ki ga bodo zadevale, in nanje odgovarjal z optimizmom in pogumom, že zgodaj navaditi na premagovanje težav. Saj je znano, da ravno razneženi otroci iz »boljših družin«, kjer so jih skrbno čuvali pred vsakim prikrajšanjem in razočaranjem, kjer je vse šlo »gladko«, ker so »vse za otroka« storili, pozneje ob prvi večji življenjski preskušnji večkrat docela odpovedo. Obratno pa prav tako vemo, da otroci iz skromnih razmer, ki so bili v otroštvu za marsikaj prikrajšani, pozneje s pogumom kljubujejo vsem težavam; da je za take ljudi težava prava vzmet, ki jih v življenju požene kvišku k uspehom in zadovoljnosti. Za take ljudi so življenjske preskuš­nje prave izzivalke sreče; po vzvratnem delovanju jih vodijo prek potrpežljivosti in pogumnosti do življenjske sreče.

BITI NESEBIČNI Nekateri prav v tej prizadevnosti za srečo vidijo izraz sebičnosti; kakor da je vse prizadevanje za srečo posledica sebičnosti; človek išče samega sebe. Nekateri gredo v tej razlagi celo tako daleč, da rečejo: nesebičnost še nikogar ni napravila srečnega. Toda reči moramo ravno nasprotno: samo nesebičnost napravi človeka resnično srečnega. Pravkar smo namreč videli, da lahko človek samega sebe osreči samo, če se obrača od sebe, od svojih življenjskih območij, proč od lastnega »jaza«, grehov in napak, samoljubja in narejenega ponosa.

259

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 259

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Ena najlepših, najbolj osrečujočih misli v človekovem življenju je prav ta, da nas še nekdo potrebuje, da smo še toliko pomembni, da lahko drugim pomagamo in življenje olepšamo; kakor smo to že prej ugotovili. Sreča izvira iz nesebičnega dejanja kakor po naravni nujnosti, ne pa kakor kakšna darila za dobra šolska spričevala. To se pravi, da je sreča notranje povezana z nesebičnim dejanjem samim, kar so stari izrazili v enačbi dober = srečen in srednjeveški misleci še bolje s pojmom neodtujljive (inalienabilis) lastnosti oziroma posledice dejanja samega. Če pa bi hoteli doseči srečo kot plačilo ali darilo za nesebično ravnanje ali obnašanje, bi se to reklo, da je sreča ločljiva, to je odtujljiva od dobrega dejanja. Če pa je ločljiva od nesebičnega ravnanja, ni izključeno, da bi se povezovala tudi s sebičnim, slabim ravnanjem. Ta logika torej ni pravilna. Kdor tako gleda na srečo, vidi popolnoma dosledno v vsakem teženju po sreči nekaj sebičnega in zato nekaj nedovoljenega in nemo­ ralnega. Teženja po sreči je izraz sebičnosti, v kateri človek išče samega sebe, le toliko, kolikor srečo pojmujemo kot plačilo za krepost in za nesebičnost. Plačilo je mišljeno tu kot nekaj zunanjega, kar kreposti tako rekoč samo dodamo. Rekli pa smo, da si človek srečo pribojuje le toliko, kolikor je zmožen zapustiti samega sebe in se podati s svojimi zanimanji stran od lastnega neposrednega življenjskega območja. Lahko bi tu nadaljevali in izvajali celo skrajni sklep: doživljanje nesreče v jedru ni nič drugega kakor do bolestnosti pretirana sebičnost. Kdor samo sebe išče, samo sebe najde in ostane zato sam v sebi nesrečen. Etika ali morala: to so nravnost in dobra dela, so in ostanejo bistveno združena s srečo; ne kot plačilo, marveč kot njihova neodtujljiva posledica. William James se tu kot dober psiholog in kot dober strokovnjak o človeški nravnosti (moralist) izrazi v enako skrajni doslednosti: »Čustvo nesreče ni samo boleče, ampak je tudi manj vredno in grdo … Ni grše in manjvredne stvari, kakor predajati se nesrečnim in zatohlim mislim, vseeno, od kod izvirajo. Ali morejo misli na lastno nesrečo, s katerimi

260

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 260

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SREČO

trpinčimo sami sebe, sploh najti rešilno pot iz nesreče? Nesrečne misli zakrknejo in podaljšajo stanje nesreče in povzročajo novo nesrečo«. Tudi doživljanje sreče sloni potemtakem na posebnem vzvratnem delovanju. Nesebičnost in dobra dela so svojevrsten radar, ki seva vzvratno na človeško srce, iz katerega izvirajo. Sreča je učinek svojevrstnega sevanja. Če je sodobna znanost dosegla svoje viške dosežkov ravno v nauku o sevanju, bi morala znanost o človeku in njegovem doživljanju sreče tudi tu črpati svojo najglobljo skrivnost. Zato je človek deležen različnih stopenj sreče, pač vzporedno z različno globino, iz katere to odbojno sevanje izvira. Čim globlji je vir tega sevanja, ki izzove v človeškem srcu doživetje sreče, doživetje, ki je samo njemu lastno in ga v živalskem svetu srečamo kvečjemu na predstopnji golega telesnega ugodja ali prijetnosti, tem globlje je človekovo izkustvo sreče. Včasih srečamo človeka, ki živi zelo majhno, ozko odmerjeno življenje; zdrav, iz dneva v dan, v soglasju s svojo neposredno okolico, brez višjih ciljev in večjih prizadevanj, ne misli ne na včeraj ne na jutri, ves predan lagodnemu trenutku današnjega dne; in na vprašanje, kako se počuti, vam odgovori mirno, kakor da ne gre za nobeno odločilno stvar: »Srečen sem.« Drugi pa ima najvišjo stopnjo izobrazbe, z najvišjimi naslovi, na najvišjem položaju, zdrav, z ženo in otroki v najlepšem soglas­ju, in ves nesrečen pravi, da bo napravil samomor, češ da ne najde smisla svojemu življenju, ki da bi ga našel le, če bi mu mogel kdo neizpodbitno dokazati, da ima človek res neminljivo dušo s posmrtnim življenjem. Prvi pravi, da je »srečen«, čeprav ima »manj od življenja« ko drugi, ki pa je »nesrečen«, čeprav na videz vse ima. Loči ju smisel življenja. Okrog smisla življenja se končno suče vse vprašanje človekove sreče. Kolikor najdem svojemu dejanju in nehanju smisel, toliko sem lahko srečen. Smisel življenja je tisti skrivnostni radar, od katere­ga prehaja na naša dejanja z vzvratnim sevanjem poseben sij, ki ga doživljamo in okušamo kot srečo. A tudi ta radar življenjskega smisla ima pri različnih ljudeh različno valovno dolžino. Zato je tudi različno njegovo sevanje; pri enem

261

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 261

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

prihaja iz neposrednih, le bolj plitvih bitnih ravnin, pri drugem sega glob­ lje, prihaja iz zadnjih globin in zato tudi globlje prešinja celega človeka z vsem njegovim mišljenjem in čustvovanjem, do zadnjih odločitev. To osrečujočo sevalnost pa ima vsak človek tudi sam; vsaj naj bi jo imel. Vsaka resnično skladna osebnost, ko človek ve, čemu živi, ko ima vedno jasen cilj pred seboj in je zato tudi njegovo obnašanje v soglasju z lastno podobo, ki jo ima o sebi, vsaka taka osebnost izžareva nekaj osrečujočih žarkov v svojo okolico. Tak človek je s svojo navzočnostjo sreča za bližnjega, ki ga sreča. »Samo enkrat bi še rad videl vaš nasmejani obraz«, tako vzklikne človek, ko obupan išče srečo, če se sreča z bližnjim, polnim življenjskega optimizma, ki mu je jasen smisel življenja. Kar ganljivo je tako srečanje; ob takem človeku začutiš, kako je neomajen v svoji sreči: najsi ga zadenejo še tako nepredvidene življenjske preskušnje, vse najdejo popolno skladnost z jasno in trdno preizkušenim smislom življenja. Tak človek pa ni samo za bližnjega kakor osebni radar s skrivnostnim sevanjem, ki osvetljuje in utrjuje pot življenja, marveč je s svojim vzvrat­ nim delovanjem tudi za njega samega usmerjevalen in osrečevalen. M. Maltz navaja pri tem učenjaka, ki pravi: »Kadarkoli stojim pred nalogo, ki jo bom le težko izpolnil, vedno se oziram po človeku, ki je poln navdušenja in življenjske vedrosti, ki vsak dan na novo premaguje življenjske težave, ki ima pogum in predstav­no moč, ki zna združevati skrbno načrtovalnost s pravo napadalnostjo, ki zna trdo delati in si vedno reče: slabo kaže, toda moram zmagati«. Človek je tolažnik samemu sebi v tem, ko je tolažnik bližnje­mu. Obratno pa velja prav tako: ne moreš biti pravi tolažnik samemu sebi, če nisi obenem tolažnik tudi bližnjemu. Ko dvigaš bližnjega, si na novo utrjuješ tudi svoje lastno ravnovesje. Če je v tebi svetloba, ki ima sevalno moč na druge, bo osvetljevala obenem tebe samega. Ne drži pa znani pregovor: Laže je drugemu svetovati kot sebi; kajti ob tem, ko drugemu svetuješ, osvetljuješ tudi svojo lastno življenjsko pot, četudi se tega morebiti takoj ne zavedaš.

262

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 262

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SREČO

V S A K D A N D R U G E M U V E S E L J E N A P R AV I T I Znani zdravnik in psihiater dr. Alfred Adler je imel navado, da je vsakemu potrtemu (melanholičnemu) človeku dal tale recept: »Vi lahko v štirinajstih dneh ozdravite, če se ravnate po mojem predpisu. Skušajte vsak dan nekaj najti, s čimer boste napravili veselje drugemu človeku«. Sam pa v svoji knjigi pravi, da je dobil na to pri svojih obiskovalcih različne odgovore. Eni so rekli: »To je meni lahko.« »To sem vse življenje delal.« Ker pa to dejansko le ni bilo res, jim je Adler odgovoril: »Dajte še enkrat premisliti.« Drugi so odgovorili prav nasprotno: »Tega ne morem, imam preveč svojih skrbi.« Zopet tretji: »Zakaj naj bi drugim delal veselje; saj se drugi za mene tudi ne zmenijo.« Zakaj ima »dobro delo« tako presenetljiv zdravilni vpliv na človeka samega? Ker pri tem, ko se trudimo, da bi drugemu napravili veselje, pozabimo misliti nase, na vir svojih skrbi, tesnobe in žalosti. Stara vzhodna modrost lepo uči: »Zahvaliti se ne sme tisti, kateremu storimo uslugo, temveč tisti, ki mu je bilo dano, da je lahko storil uslugo drugemu.« Carnegie opisuje več živih primerov ljudi, ki so bili kljub hudi življenjski nesreči vendarle srečni, samo zato, ker so delali veselje »drugim« in pri tem pozabili na svojo lastno stisko, kar jim je bilo v največje osebno zadoščenje. Tako pripoveduje med drugim, kako je bil dr. Frank Loope zaradi bolezni 23 let priklenjen na posteljo, a ni nikoli tožil; nikoli mu ni bilo do tega, da bi ga sočutno pomilovali, marveč je bil vedno nasmejan in poln žive zavzetosti za druge. Za svoje geslo si je postavil: »Jaz služim drugim.« Organiziral je pravi klub za pisanje pisem bolnim in trpečim; to je bila »Zveza zaprtih«. Drug drugemu so pisali in si tako dajali poguma in veselje do življenja. S svoje postelje je pisal letno okrog 1400 pisem, da je z njimi tisočim bolnikom vlival upanje in veselje. Ta človek je imel veliko srčne dobrote, s katero je našel cilj in poslanst­ vo svojega življenja. V tem se je razlikoval od množice drugih, ki so v 263

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 263

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

stiskah samo kup nesreče; pritožujejo se, zakaj svet ni tako urejen, da bi jih tolažil in naredil srečne. Carnegie pripoveduje tudi o fantu, ki je »premagal skrbi« prav tako le zato, ker je drugim dobro delal. Kot 12-letni otrok je zgubil za materjo še očeta in nihče ga ni hotel kot siroto vzeti k sebi. Potem ga je sprejel farmar Loftin, ki je bil priklenjen na bolniško posteljo, češ da lahko tako dolgo ostane, dokler bo »ubogal na besedo, ne bo lagal ne kradel«. V šoli so ga otroci kot siroto zaničevali, čeprav je bil najboljši v razredu. Loftin pa mu je dal nasvet; »Če boš do vseh dober in jim boš rad pomagal, te bodo imeli radi.« Tega nasveta se je oprijel, vsem pomagal pri nalogah in ko so trem umrli očetje, je pomagal vdovam opravljati živino in priprav­ ljati drva. Tako so ga vzljubili, da ga je prišlo obiskat in pozdravit 200 farmarjev, ko se je po vojni vrnil. Svojo zgodbo je zaključil z besedami: »Ker sem imel polno opravkov s tem, kako bi pomagal drugim in sem našel v tem svojo srečo, svojih skrbi sploh ne poznam.« Še zgovornejši je primer gospe Yates, ki je bila pisateljica in je že več ko leto dni bolehala za srčno slabostjo, tako da brez podpore drugih sploh ni mogla več iz postelje. In kaj se je zgodilo? Bila je v Pearl Harborju, ko so pristanišče nepričakovano bombardirali Japonci. Tudi hišo, v kateri je stanovala, je zračni pritisk tako pretresel, da je njo dobesedno vrglo iz postelje. Ker so pri Rdečem križu vedeli, da ima v sobi telefon, so jo prosili, da bi jim šla na roko in posredovala poročila o žrtvah, o stanju vojakov in njihovih svojcev. Potrudila se je, da je obvesti­la žene vojakov, ki niso vedele, ali so možje živi ali mrtvi. Prvim je sporočila veselo vest, da je mož živ in zdrav, druge je tolažila, kakor je pač mogla in vedela. V začetku je vse to delala iz postelje in polagoma »pozabila«, da je »bolna«. »V tem, ko sem pomaga­la drugim, ki se jim je godilo mnogo huje kot meni, sem docela pozabila na svoje lastno trpljenje; in od takrat nisem nikoli več legla v posteljo, kakor svojih dolžnih osem ur ... Tragedija v Har­borju je pritegnila mojo pozornost stran od mojega jaza in jo obrnila na druge. Dala mi je za nalogo nekaj velikega, pomembnega in odgovornega. Kratkomalo nisem utegnila misliti nase ali skrbeti zase.«

264

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 264

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SREČO

Za C. G. Jungom ugotavljajo ob podobnih primerih številni zdravniki in psihologi, da bi si mogla vsaj tretjina bolnikov, ki iščejo pomoči pri zdravniku, sama sebi pomagati, če bi storila isto kakor gospa Yates ali drugi podobni: pripravljati veselje drugim. C. G. Jung prihaja namreč do zanimivega sklepa: »Približno tretjina mojih bolnikov ne trpi za nobeno klinično opredeljivo nevrozo, ampak za nesmiselnostjo in praznino obstoja.« Carnegie pravi, da ti ljudje skušajo priti skozi življenje tako, da dvigajo palec pred mimoidočimi avtomobili (avto stop), da bi jih kdo vzel s sabo, kar pa se jim ne posreči. Zato potem tekajo s svojim majhnim in nesmiselnim životkom k duševnemu zdravni­ku po tolažbo in pomoč.

VEN IZ ZANKE SEBIČNOSTI Gospa Ela hodi od zdravnika do zdravnika: bolečine v hrbtu so vedno hujše; nobeno zdravilo ne pomaga; presvetlili so jo že z vsemi najnovejšimi aparati, a ničesar organskega niso našli. »Nekaj pa vendarle ni v redu, sicer me ne bi bolelo,« tako vztraja Ela, sicer dobra in zvesta žena in mati svojega edinega sina Mitje. Nekaj res ni bilo v redu. Toda tega niso odkrili v hrbtenici. Tudi zelo pozabljiva je, čeprav še nima 40 let. »Da, pozabljiva sem, ne morem se zbrati; če sediva z možem v avtu, ga ne slišim prav, ko mi kaj pripoveduje; on se jezi, ker mu ne odgovorim. Jaz pa imam občutek, da mislim čisto na druge stvari.« To traja že približno leto dni. Pred letom dni so njenega Mitjo zasačili v skupini zloglasnih mladostnih prestopnikov. Tiste, čisto »druge stvari«, na katere Ela vedno misli, so ravno sinovi prestopki in poboljševalnica, v katero so ga dali za dve leti. »Nikoli se ne bom znebila teh misli; vedno mi je pred očmi njegovo početje.« Ta žena je zbolela za dejanji, za katera meni, da so nepopravljiva, vsaj

265

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 265

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

toliko, kolikor ne more nihče ničesar storiti, da bi ne bila storjena, čeprav se fant lahko še poboljša. Stalno zdihuje: »Zakaj se je moralo ravno njemu to zgoditi?« Ta »njemu« pomeni seveda »njej«. Noč in dan se muči s to misli­jo. V opravičilo išče vzroke povsod drugje, samo pri sinu ne. Saj je vendar dober fant; tega je kriva samo slaba druščina. Na misel ji ne pride, da bi kanček krivde videla tudi pri sebi in možu, ki sta svojemu edinčku preveč dovoljevala; vse sta mu sproti opravičila, in vsako neumnost, ki jo je »užgal«, sta občudovala kot izraz »nadarjenosti« in iznajdljivosti. Tako sta se ujela v dve zanki, ob katerih je človeka res težko tolažiti; še teže pa je biti v njih tolažnik samemu sebi; ujela sta se v zanko preteklosti in sebičnosti. Zanka preteklosti: človek obvisi v preteklosti in njenih delih; hotel bi jo zanikati, črtati iz svojega življenja; ker pa je ne more, je neutolažljiv; ker je ne more, meni, da je to nepopravljivo. Ne zaveda se, da je vsaka nesreča in vsaka zabloda v preteklosti popravljiva, dokler živimo. Samo eno je potrebno: od preteklo­sti se moramo znati posloviti; ne se obesiti nanjo. Preteklost, njeno zablodo in bolečino lahko odpravimo in omilimo samo, če se odločno obrnemo v objem prihodnosti, ki je še pred nami in je lahko za človeka torišče novega življenja in poleta, tolažbe in sreče. Le to, kar je še pred nami v prihodnosti in se nam vedno bolj bliža v objem sedanjosti, je lahko vir nove sreče in tolažbe; le tako lahko popravimo in zboljšamo, le tu lahko zač­nemo »novo« življenje, kakršno si želimo kot »vzorec« tudi uresničiti. Zanka sebičnosti: človek ob vseh nesrečah, ki ljudi doletavajo dan za dnem, vidi samega sebe vedno kot srečno izjemo, ki je udarci življenja ne zadenejo. Če pa kdaj zadenejo tudi njega samega, ne more razumeti, zakaj »ravno« njega. Ne vidi, da je prej in bo še pozneje zadel enak in še hujši udarec tudi neštete druge. Toda teh ni videl in ne vidi; do teh je bil in je brezčuten; prav zato se sedaj ob tem udarcu čuti tem bolj osamljen, kot edina nesrečna izjema. Bolj ko kdo samo sebe vidi, bolj je brezčuten do drugih, tembolj pa je tudi neutolažljiv in nesrečen, ko pride sam na vrsto.

266

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 266

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SREČO

SREČA V SEDANJOSTI Sreča zahteva čas; se pravi: sreča zahteva mir. Sreča zahteva mir, pa se pravi: sreča zahteva posest; posedanje ali uživanje sreče pa zahteva sedanjost; kajti samo sedanjost lahko vsaj za bežen trenutek tudi posedujemo in uživamo. Kdor preveč hlasta za tem, kar je še v prihodnosti, ne more nikoli doživljati osrečujočega miru sedanjosti; ta doživlja kvečjemu nemir sedanjosti, ki je ves uprt v prihodnost. Blaise Pascal, velik modrec in matematik, je zapisal: »Kdor živi, kakor da se bo življenje šele jutri začelo; kdor misli, da bo prišla sreča šele jutri, ta ne enega ne drugega ne bo doživel.« V knjigi Hoja za človekom smo postavili prav to misel za temelj vsemu razmišljanju: človek je s svojo odprtostjo v prihod­nost neprestano zagnan v še nedosežene dobrine, da dobesedno teka, hlasta in hodi za samim seboj. Zato se tu začenja živčnost. Človek ne ureja samo svojih gospodarskih potreb »po obrokih«, ko stalno v sedanjosti porab­lja, v prihodnosti pa odplačuje; marveč tudi svoje osebne in duhovne dobrine uživa nekako na obroke: srečen bo, ko bo kon­čal šolo, ko bo odrasel, ko se bo poročil, ko bo dosegel položaj v službi, ko si bo sezidal hišo, ko bo imel avto, vikend hišico ob morju in v planinah, ko bodo otroci preskrbljeni, ko bo odplačal dolgove, ko si bo napravil »ime«, ko mu ne bo več treba garati itn. Tu ni konca. Vedno vidi srečo šele v prihodnosti. Vsa sreča je samo na obroke; obroki pa v prihodnosti; nobeden ni že danes. Tako je neogibno: človek nikoli ni srečen. Vsak dan je samo hoja za srečo, pravzaprav le hlastanje za srečo. Če hočemo biti vsaj trenutek srečni, moramo biti srečni sedaj, danes. Zato se moramo šele »navaditi« biti srečni. Človek mora znati pograbiti prav ta trenutek in najti v njem srečo; vsaj trohico. Človek se mora znajti ne samo v prostoru, marveč tudi v času, v trenutku. Pravzaprav so stari to trohico sreče v sedanjem trenut­ku, ki se ne zanaša šele na jutri, že davno dobro prepoznali in zelo preprosto imenovali: potrpežljivost. 267

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 267

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

S R E Č A V P OT R P E Ž L J I V O S T I Tako pridemo do novega nasprotja. Učeno pravimo temu dialektika. Ni sreče brez potrpežljivosti. Sreča je najbolj občutlji­va prijateljica, kar jih v življenju srečamo. Kdor z njo ni skrajno potrpežljiv, bo razočaran; že prvi dan se bosta razšla in se nikoli več pogledala. Kdor ni potrpežljiv s srečo, kdor je prezahteven, kdor kar naprej hlasta za novimi pridobitvami in dobrinami, temu se sreča nikoli ne nasmehne. Užaljeno se obrača stran. Temu se pravi: človek mora biti z malim zadovoljen, obenem sproti sprejemati tudi grenke kapljice, imeti ob tem nasmejan obraz in vedro srce. A prav tu se nam odpre vsa zamotana »dialektika« človeške sreče na zemlji. Sreča je v drobnih kosih in vedno pomešana z grenkobo. Sreča ni nikoli nič neokrnjenega, popolnega in neminljivega; in vendar samo v luči te popolnosti (ali absolutno­sti, kakor pravimo) in neminljivosti lahko doživljamo srečo tudi v bežni sedanjosti. Kjer ni tega upanja in priokusa neminljivosti in popolnosti, je vsak trenutek vsaj nekoliko zagrenjen, manj srečen, da ne rečemo, kar nesrečen. V pojmu in doživetju sreče na zemlji je potemtakem vedno nekakšno protislovje. To protislovje še razmeroma najuspešneje odpravljamo s preprosto potrpežljivostjo, čeprav vemo, da že sama beseda vsebuje obenem po- »trpljenje«; se pravi, da si srečo sproti pridobivamo s »trpljenjem«, ki je nasprotje »sreče«. Pravzaprav si srečo sproti odkupujemo; kdor ne zmore te odkupnine, mu bo ostalo doživetje sreče na zemlji za vedno tuje; tudi v najmanjši količini.

SREČA V NESREČI Ta potrpežljivost, ki je tiha skrivnost vsake prave sreče, je tudi skrivnost sreče v nesreči. Ljudje pogosto vzklikajo ob hudih nesrečah, da je ob vsej nesreči bilo

268

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 268

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SREČO

še nekaj ugodnih naključij, zaradi katerih je bila nesreča manjša. Če bi teh srečnih okoliščin ne bilo, bi lahko nastopila prava katastrofa, bi bilo res »obupno«. Pri tem pa pozabljamo, da je prava sreča v nesreči lahko vedno človekova lastna notranjost sama. Zato je lahko tudi sreča v nesreči, če zna človek v nesreči ohranjati »mirno kri«; če zna pravilno misliti in čustvovati. Človek ob nesreči lahko k zunanji nesreči še veliko doda iz svoje notranjosti, da je nesreča popolna. Lahko pa nasprotno tudi zelo zmanjša veliko nesrečo prav tako zopet z močjo svojih misli in čustev. Že stari stoični modrec, suženj Epiktet, je zapisal veliko modrost: »Ljudi ne zmedejo toliko zunanje stvari, marveč bolj njihovo mnenje o stvareh, ki se jim pripetijo.« Če mi mati ali žena nepoboljšljivega pijanca, »kroničnega alkoholika«, potoži, da je »vsa nesrečna«, in kako bi mogla biti ob tem še srečna, ji pri najboljši volji ne morem kot tolažnik drugače odgovoriti, kakor: »Ne vem!« Toda nekaj ji še moram pripomni­ti: »Če hočete biti srečnejši, ne smete k resničnim težavam dodaja­ti še svojega lastnega nesrečnega prepričanja in čustvovanja. Če nočete biti še nesrečnejši, ne smete k zlu zunaj vas dodajati še pomilovanja same sebe, ker vam nesrečo še povečuje.« Poznam ženo, ki je morala prenašati moža in sina pijanca, ki pa je kljub vsemu temu zlu ohranjala še vedno veder obraz. Ta njen veder obraz, to njeno dobrodušno razpoloženje je bilo pri njej res sreča v nesreči. Vsakdo pa pozna tudi prave trpine, ki ob vsej nesreči, v katero so zabredli, še vedno z vero in zaupanjem svetopisemskega Joba zro v prihodnost. Tak značaj in tako gledanje na svet in življenje sta za trpina vedno prava sreča v nesreči. Izumitelju Edisonu je ponoči zgorel njegov dragoceni laboratorij (delavnica) z vsemi pripomočki in dosežki vred, ne da bi imel laboratorij zavarovan. Prijatelj ga je sočutno vprašal: »Kaj boš storil sedaj?« Edison mu je mirno odgovoril: »Jutri zjutraj bom začel hišo na novo zidati.« Takih Edisonov poznamo tudi v naši sredi veliko. Mnogi so sami sebi sreča v nesreči, ko ohranjajo tudi ob najhujšem udarcu še naprej vero v življenje in lepšo prihodnost; ko k zunanji nesreči ne dodajajo še nesreče

269

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 269

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

svojega srca; ko jim je zunanja nesreča samo kot do tedaj nepoznan radar, ki zbudi v njih s svojimi žarki še neizrabljene moči, uporno obrnjene sreči naproti; ko hočejo biti srečni; ko se odzivajo le na vse tisto, kar jih lahko slej ko prej osrečuje. Koliko ljudi je neutolažljivo nesrečnih zaradi »nesrečne ljubezni«: fant ima rad dekle, ki pa se poroči z drugim; ali pa je obrat­no. Kar tja »v prazno« so zagledani in se ne morejo preusmeriti; k zunanji nesreči dodajo še svojo lastno nesrečo, v prazno zazrto usmerjenost. Moder človek gre tudi prek takega »udarca usode«; preusmeri svoja čustva drugam; njegov osebni »radar« mu pokaže zeleno lučko, ki vodi do sreče drugje; tako je njegova lastna modra drža tudi tu »sreča v nesreči«, da ni prišlo do »katastrofe«, kakor pri marsikom. Čez čas se včasih še pokaže, da je bila tu »nesreča« zanj dejansko sreča; tako ima modri človek ob isti stvari dvakrat srečo v nesreči. V vseh takih in drugačnih nesrečah ne more prizadetemu človeku noben drug tolažnik dati druge tolažbe kakor tisto, ki si jo mora slej ko prej dati že sam: da je s pametno preusmeritvijo in vzgojo lastnih misli in čustev lahko sam sebi sreča v nesreči in tako sam sebi tolažnik.

270

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 270

7/28/10 7:42 AM

V H O J I Z A S M I S LO M Kaj je sreča? Že nekajkrat smo jo skušali zajeti v besede, jo opredeliti. Pravkar smo videli, da moramo k sreči vračunati tudi trpljenje. S tem smo pojem sreče sicer še bolj zapletli, vendar pa smo ji hkrati dali globlji pomen. Trpljenje smo mogli vračunati v srečo le tako, da smo ga ovred­notili in osmislili: trpljenju smo dali globlji življenjski smisel. Tako smo dali tudi pojavu sreče in težnji po njej globlji smisel. Lahko bi celo rekli: sreča je hoja za smislom življenja. Srečen je človek, ki je našel smisel. Končno je vse človekovo prizadevanje po čim popolnejšem osamozaveščanju le hrepenenje po osmišljanju življenja, ali bolje, samega sebe. Vse postopno prizadevanje človeštva, da se dvigne čim više, da dosega čim višjo stopnjo spoznanja, da se čim bolj zaveda sebe in svojega mesta v stvarstvu, v jedru ni nič drugega kakor prizadevanje ali hoja za smislom življenja. Če rečemo, da gre vse človeško prizadevanje za tem, da bi dosegli čim popolnejšo srečo, potem je to v jedru isto, kakor če rečemo, da vse človeško prizadevanje teži, da bi dosegli smisel življenja: doseči srečo. Uteha, ki jo daje spoznanje smisla, je osrečujoča; v smislu življenja najde človek obenem življenjsko srečo. Sodobna psihologija je vsa zajeta v vprašanje: kaj je človekov osnovni gon. To je vprašanje: katera je najosnovnejša gonilna sila, ki lahko uteši človeško srce?

271

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 271

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Odgovore na to temeljno življenjsko in psihološko vprašanje so dojeli posamezni predstavniki zaporedoma v krilaticah: sla (užitek) – oblast (čast) – uresničenje samega sebe (napredek) – smisel (sreča). S. Freud, začetnik te psihologije gonov, je postavil kot temeljni gon, ki vse drugo giblje in oblikuje, težnjo po užitku ali slo. Temeljna sla je seveda spolni gon in od tod tudi očitek, da je njegov nauk nekak panseksualizem. A. Adler, njegov učenec in »odpadnik« obenem, je videl osnovni gon v človekovi želji po oblasti in z njo po časti (govori o čutu manj- in nadvrednosti, ki je za rast posameznika in za družbo zelo važen). C. G. Jung, tudi Freudov zaveznik in potem odpadnik, vidi temeljni gon v uresničevanju samega sebe, torej v osebnem napredku, gre potemtakem še globlje in še bliže naslednjemu. V. Frankl, dunajski profesor psihiatrije, ki je dolga vojna leta preživljal v uničevalnem taborišču Dachau, vidi temeljni gon v človekovi težnji po smislu življenja. Eno Franklovih del ima naslov: Človek v iskanju življenjskega smisla. Človek res neprestano hodi za smislom svojega življenja. Misel je pravilna, kajti tudi če bi bila komu »spolna sla« temeljni gon in bi morali vendarle iti še naprej in reči: ta višek sreče lahko človek doseže v spolni sli le, če vidi v njej obenem izpolnjen smisel svojega življenja. Višek sreče je nehote obenem izpolnitev smisla. Saj bi lahko začeli obratno in rekli: smisel svojega življenja vidi človek v sreči. Kdor ne doseže sreče, ne doseže smisla življenja. Ali povejmo še malo drugače: človekov cilj in z njim smisel življenja je v tem, da postane srečen. To je izključno psihološki vidik, a je pravilen. Vsakdo ima za svoj cilj, da bi bil srečen. Vse, kar dela, gre v tej smeri: doseči srečo. Bilo bi psihološko protislovno: hoteti nekaj, kar bi šlo mimo življenjske sreče ali celo proti njej. Torej doseza človek smisel svojega življenja le v sreči. Drugo je potem vprašanje, v čem vidi človek to srečo, ali bolje, v čem vidi smisel in z njim končni cilj svojega življenja? Tu se nazori seveda razhajajo. Eden ga vidi, da zopet ponovi­mo prejš­

272

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 272

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

nje nazore, v utehi svoje sle (užitka), drugi v doseganju časti in oblasti; tretji zopet v »popolnem človeku« ali uresničeva­nju samega sebe, lahko rečemo tudi v napredku; zopet drugi pa v nesebični ljubezni do bližnjega, se pravi v službi človeku; konč­no ga vidijo mnogi v Bogu, da žive skladno z njegovo voljo in mu dajejo s svojim lastnim življenjem pred svetom čast in slavo itn. Ne glede na vse možne razlage in različno vsebino, ki jo lahko polagamo v smisel življenja, ostane za vse veljavno: človek je bitje, ki teži za smislom svojega življenja; njegovo srce pa ne more biti potešeno in srečno, če tega smisla ne doseže in ne izpolni. Konec koncev je težnja po smislu v ozadju vseh človeških teženj in gonov. To je človekova vrstna razlika, ki ga ločuje od vseh drugih bitij in obenem dviga nadnje. Nobeno drugo bitje nima položenega v svoje srce nemira, da bi spoznal in dosegel smisel lastnega obstoja – samo človek. A prav v tej posebnosti je z njeno veličino dana tudi posebna tragika, posebno osebno nezadolženo trplje­nje. Z njo se poglavje o sreči še bolj zamota. Človek se znajde v tej težnji v navzkrižju: je edino bitje, ki hrepeni prek vseh užitkov in trenutnih ugodij po trajni sreči; hkrati je edino bitje, ki predvideva svojo smrt. Pravzaprav je to edina njegova neizkustvena spoznava, o kateri nima nobenega pojma: ve, da bo umrl; čeprav sam smrti nihče ne okusi, vendar ne dvomi, da bo umrl. Torej mora človek oboje nekako združiti v skladnost: hrepenenje po sreči in strah pred smrtjo, sicer bi bil pri vseh svojih osebnih odlikah med vsemi najnesrečnejše bitje. To skladnost med srečo in smrtjo, da mu misel na smrt ne kali sreče, more doseči le, če najde v smrti smisel življenja. Človek more tedaj tudi smrt, ne samo trpljenje, vračunati v svojo življenjsko srečo. Kako naj vključimo svojo lastno smrt v smisel življenja? Razumljivo je, da jo vsakdo skuša; vsakdo se sooča s tem vprašanjem in njegovo nalogo. Vsak naj bi dosegel srečo kljub predvidevanju smrti in vsak mora torej misel na smrt vključiti v srečo, se pravi: najti skladnost med obema.

273

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 273

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Toda to delajo ljudje kaj različno: mnogi tako, da tako daleč sploh ne mislijo; se izogibljejo misli na smrt, najsi bo z omamo v drugih stvareh, ali z naglico, ki se ji predajajo, tako da ne utegnejo misliti na konec; pri mnogih, zlasti mlajših, opažamo zanimiv mehanizem nekakšnega miselnega, utopičnega podaljševanja življenja, kakor da smrt velja za vse druge, samo zanje ne; zlasti pri prometnih nesrečah je taka naivna misel značilna malone za vsakega človeka. Srednjeveška duhovna igra Slehernik pretresljivo prikazuje, kako človek prireja zabave, veseljači, da bi preslišal glas smrti, ta pa meni: »Kdor svoje srce na posvetnost veže, ga naglo moj udar doseže.« Človek bi se moral dokopati do nekakšnega življenjskega optimizma, ki ga izraža O. Zupančič: »Živeti, umreti je usoda naša, a cilj nam je visoko posajen! Glej to drevo: za usodo nič ne vpraša, a večno se bori za svoj namen ...« Nada Kraigher v svojem romanu Terminus pomenljivo razmišlja: »Človek nasploh ne prenese misli na smrt, čeprav ni nihče nesmrten. Vsakdo upa, da bo bolezen premagal in se rešil tegob … Tudi mladina nasploh ne misli na smrt. S takimi mislimi se v mladostni prešernosti samo spogleduje. Mladina živi s takim zagonom, kot bi imela živeti večno … Biološko življenje človeku ne zadostuje. Zgolj bivanje je že samo po sebi razpad.« »Otopelo« gledanje na življenje in smrt je značilno za mnoge sodobne mladostnike. Plitvo vsakdanje življenje jim kajpak ne zadošča in ne odpira smisla življenja: še manj jim ga more odpreti omama, ki se ji ob nesmislu predajajo.

274

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 274

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

Petnajstletnik se nam tu takole izpoveduje (13. 4. 1973): »V šoli mi večkrat rečejo, naj ne kadim. Kadim pa na račun drugih. Poskušal sem tudi mamila. Zame je življenje prazno. Najprej se človek rodi, gre v vrtec, nato v šolo, po osnovni šoli naprej, nato v službo. Vsak dan gre v službo in se vrne. To se ponavlja dan za dnem. Ko pride smrt, se vse to konča. Saj je vseeno, če prej umre ali pozneje. Prej ali slej umremo. Po smrti je, kot da ne bi nikoli živel. Zame smisla življenja ni.« Mnogi pa najdejo smisel smrti tako, da gledajo ne le do smrti, marveč celo dalje prek nje. Le če gledamo na svoje življenje v hrepenenju po sreči tudi prek smrti, moremo misel na smrt smiselno spraviti ali uskladiti tudi s težnjo po sreči. Nobena žival ne ve, da bo morala umreti (neposredna slutnja smrti je nekaj docela drugega, ker to žival v danem trenutku nagonsko zasluti, a ne vsaka in ne vedno); zato je »misel na smrt« ne moti v nobenem njenem užitku. Ob vsakem dobrem počutju se vsa predaja trenutku in njegovi sladkosti ali pa tudi njegovi grenkobi. Nasprotno pa vidi človek vedno ob ugodnem in neugodnem počutju hkrati prek svojega trenutnega »prijetnega ali neprijetnega« stanja. Ob prijetnem občutju ga lahko to predvidevanje smrti moti, nekatere celo tako, da ne morejo biti nikoli prav veseli in srečni, zlasti če vidijo samo – do smrti. Ob neprijetnem počutju, v trpljenju in bolečini, pa je lahko misel na smrt in njeno predvidevanje zelo tolažilno, češ: »Saj bo prišla rešitev, vsaj v smrti.« Zlasti pa je lahko ta misel tolažilna, če človek vidi celo dalje in prek smrti; če veruje v posmrtno življenje, v katerem dobita trpljenje in smrt svojo zadnjo dokončno razlago in skladnost s hrepe­nenjem po sreči, s tem pa tudi dokončni smisel. Če je namreč človek edino bitje, ki smrt zavestno in boleče predvideva, mora biti z njegovo smrtjo docela drugače kot pri vseh drugih živih in čutečih bitjih. Človek je tako ali drugače prisiljen v svoji težnji po popolni sreči obračati pogled v daljavo, v prihodnost, stran od trenutnega stanja, tja prek trpljenja in smrti v onstranost, če noče, da ga teža dneva in stiska

275

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 275

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

trenutka ne zmelje kot črvička. Tako se nam razmišljanje o človekovi sreči, če naj ne bo človek edino neskladno in ponesrečeno bitje med vsemi čutečimi živalmi, zgrne v spoz­nanje, ki se z rastočo modrostjo in zrelostjo življenja vedno bolj poglablja: človek se bliža smislu življenja, če hodi za srečo prek lastnega groba. Lahko bi sklenili tudi v enem samem stavku in rekli: človek je srečen le, če se dvigne nad vse bitne redove in življenjske stopnje na le njemu lastno človeško višino in ji ostane zvest do konca. Tako razumemo odgovor, ki ga je dal angleški pesnik Percy Shelley, ko ga je romantično dekle vprašalo, kako lahko postane človek srečen: »Zelo lahko: naj bo človek.« Morda bo kdo videl v tem le pesniško pretiravanje, češ potem bi sploh ne bilo nesrečnih ljudi; vsak človek bi bil srečen. To pa ni res! Vendar ima Shelley v bistvu prav. Kar šolsko jasno bi mogli razviti dokaz za njegovo trditev: človek je edino bitje, ki je ustvarjeno ali določeno za srečo. Žival je še pod rav­nijo sreče in nesreče. Iz tega sledi: kdor ne more biti srečen, še ni človek; in obratno: kdor hoče biti (postati) srečen, mora biti (postati) človek. Morda bi kdo še ugovarjal: te trditve nasprotujejo dejstvom, zoper te pa ni dokazov! Številni ljudje so nesrečni. Lahko je kdo človek, a je kljub temu nesrečen. Ali ni škoda zgubljati se v prazen besedni prepir? Na to mu odgovarjamo: bilo bi škoda besed, če ne bi šlo pri tem za nekaj globljega. Gre namreč za dejstvo, ki se ga vse prema­lo zavedamo: nesrečen človek pomeni pravzaprav že odtujitev ali odpad od človeka, se pravi od le njemu lastne bitne določitve, končnega smisla in namena njegovega življenja. Nesrečen človek je pravzaprav nesmiseln človek, se pravi, človek s protislovjem v sebi; to je človek z zanikanjem samega sebe. Nesrečen človek pomeni življenjsko krivuljo, ki se je upognila pod človeško raven. Danes veliko govorimo o človekovi odtujitvi ali alienaciji. Pri tem pa vse premalo pomislimo, da je ena najhujših odtujitev prav nesrečen človek; pomeni odklon in zgrešitev (namena in) smisla življenja samega,

276

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 276

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

in to prav samo človeškega. Nesrečen človek pomeni skrušenje življenja, izjalovljenost in prikrajšanost najglobljih prizadevanj, z njimi pa ničenje življenjskega smisla in samega sebe. Žal, pogosto srečujemo ljudi, v katerih se vsi pojavi življenja in dela sprevržejo v izničenje. Vse spremljajo z grenkobnim prezi­rom in zasmehom. V njihovi notranjosti se vse vrednote zmaličijo v nesmisel. Vse dogajanje okrog njih dobiva nikalen predznak. V njih se žlahtno pretopi v nežlahtno. Njihovo mišljenje in hote­nje pomenita odtujitev od vsega, kar večino vseh ljudi vseh časov dviga in ohranja na človeški višini, odklon, ki pomeni razkroj in padanje njihove osebnosti pod človeško raven, z njo pa človeka samega. Kako docela drugačen je človek, ki kljub razočaranjem in udarcem z leve in desne ohranja vedro srce: trpljenje ga požlahtni; v njem prerašča samega sebe in vedno jasneje se mu odpira smisel življenja, tako da vzklika: »Srečen sem kljub vse­mu hudemu.«

P O G O V O R Z Z D R AV N I K O M Zame bo ostal vse življenje nepozaben pogovor z zdravnikom, ki je zrl smrti neposredno v oči in se je pripravljal nanjo. Hkrati je bilo to ganljivo poslavljanje od življenja. »Srečen sem. Pravzaprav sem bil vse življenje srečen človek. Kaj naj še od življenja zahtevam.« Čutil sem, kako si je s tem pogledom na svoje polno delo skušal olajšati slovo od življenja, kakor da je hotel reči: »Če sem vse dosegel, kar sem si v življenju želel, potem sem smisel svojega življenja izpolnil, potem lahko odidem brez burnega poslavlja­nja.« Pri tem sem se spomnil znanega pisatelja Teodorja Fontana, ki je tudi kot obračun svojega življenja (v svojih Spominih) našteval glavne viške svojih prizadevanj, videl v njih povsod uresničenje življenjskih sanj in se lahko tako mirno poslovil.

277

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 277

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

»Vse zemeljsko sem dosegel: ljubil sem, oženjen sem, potomce in dve odlikovanji imam in v leksikon sem prišel.« Tako je dosegel nesmrtnost že pred smrtjo. Kaj mu torej more smrt. Lahko bi vzklikal s svetim Pavlom: »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1 Kor 15,55.) Tako sem čutil tudi ob tem svojem dobrem sobesedniku zdravniku, kako je tako rekoč po vsej sili hotel dobiti vseskozi osrečujočo bilanco svojega preteklega življenja. Čutil sem, kako čudovito tenkočuten življenjski filter je imel v sebi: vse, kar je slabega, nerazveseljivega v preteklosti, vse je odstranjal, našteval in sešteval je samo razveseljive strani. Tako ga je še zadnji pogled na prehojeno pot življenja ponovno potolažil: »Lepo življenje sem imel; kaj hočem še več.« Očitno je bil ta zdravnik ubran na srečo. Kaj neki je moralo biti tako močnega in lepega, da je odločalo in usmerjalo v njem čustva sreči naproti? »Razumem življenje. Hočem reči: razumevam ga. Skoraj bi dejal: razumem se z življenjem. Dobro se razumeva.« Gledam in poslušam, začudeno in vprašujoče. Ta mož govori o življenju, kakor da je to njegov dvojnik, sopotnik na prehojeni poti. Poskušam kljub temu vztrajati na črti psihologije, kjer govori­mo tudi o tako imenovanem »razumevanju« pojavov v nasprotju z razlago ali pa tudi v razliki od izkustvenega dognanja ter preverjanja pojavov. »Ste predstavnik ali zagovornik razumevajoče psihologije?« »Ne spoznam se na vaše strokovne izraze niti na struje v psihologiji. Sem samo zdravnik, ki pa ima najtesnejše stike z življenjem. Vse življenje sem reševal ljudem življenje in podpiral človeka, da bi si ustvarjal podlago za srečnejše življenje. Vedno sem se pogovarjal z življenjem. Skušam ga razumevati. Stalno imam spoštljivo razdaljo do življenja. Življenje je ob meni kakor moj dvojnik, ki hodi ob meni, me spremlja, je sopotnik na mojem potovanju. Zato se z njim nenehno pogovarjam. Zdravnik ima pred življenjem spoštovanje, bolj kot pred vsemi oblastniki vsega sveta. Če menite tudi vi,

278

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 278

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

da so zdravniku ‘znane vse intimnosti ali skrivnosti življenja’, se bridko motite, preveč povzdiguje­te nas in našo umetnost. Ne, ars medica je v spoštljivi razdalji do življenja. To je naš sopotnik, ki ga najmanj poznamo; najbolj skrivnosten je, čeprav se nam vsak dan nekako razodeva. A prav zato je tako skrivnosten ta naš dvojnik. Nikoli ga ne bomo do konca doumeli. V vaši knjigi Človek v ravnotežju (1957, 176), tam, kjer govorite o smrti, sem osupnil ob prizoru, ko se med brodolomci pohabljenec slovesno zravna in začne za slovo moliti Oče naš. To je priprava na odhod, sem si rekel, edino pravilna. Saj tega niste sami iz sebe napisali, povzeli ste po V. Franklu, on pa po filmu Titanic; film pa je vzet seveda iz življenja; tako smo pri opisu resničnega življenja. Vi ste nadaljevali Franklovo knjigo, jaz pa sedaj zopet nadaljujem knjigo, tokrat vašo. Rad bi povedal, da zdravnik nikoli ne mara govoriti o smrti. Pogovarja se samo o življenju. Zdravnik je vrač življenja, ne smrti; smrt pomeni za zdravnika poraz, polom; samo življenje je njegov spremljevalec, njegov zaveznik. Kdor se z zavestjo poslavlja od življenja, je vzravnan kot tisti, ki odhaja na dolgo pot, in se obrača v molitvi k izvoru življenja. Lepo se razumem z življenjem, tem svojim dvojnikom. Toda dobro se razumem samo, če ga nadaljujem, če me spremlja še prek smrti. Danes medicina povsod govori o dvojniku. V začetku tega stoletja še tega niso poznali. Danes pa smo vsi usmerjeni v psihosomatiko, to je zdravstvo, ki upošteva pri zdravljenju dvojnika: telo in dušo. Pravijo in neštete dokaze imajo, da ne določajo bolezni in zdravja samo telesni dejavniki, marveč tudi duševni. V življenju, njegovem zdravju in bolezni imamo tedaj opravka z dvojnikom. Dva živita: to sta telo in duša; vsak po svoje deluje; drug na drugega delujeta; drug z drugim se pogovarjata. Od tod ta razdalja do življenja; od tod to spoštovanje pred skrivnostjo. Življenje je dvojnik, ki me spremlja; ni istoveten z menoj; nisem jaz sam življenje, jaz samo imam življenje. Vedno sem v razdalji do njega, vedno koraka ob meni kot nekak moj drugi jaz, ki pa ni istoveten z menoj. Pa to ni razkol osebnosti; to ni morebiti kakšen shizofreničen razcep mišljenja,

279

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 279

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

ko kdo vidi sebe nasproti stoječega kot dvojnika in se z njim pogovarja. Ne, življenje je pojav, ki je v meni in ob meni, je nekaj, kar je močnejše in nerazumljivo ob meni. Pravzaprav je psihosomatika prava revolucija v zdravstvu, zla­sti v miš­ ljenju njegovih zastopnikov. Pa pravijo, da so si jo izmisli­li: materialisti in ateisti; mislijo pri tem na S. Freuda. In vendar, bolj ko gledam na razvoj njegove psihoanalize in po njej psihosomatike, bolj se mi utrjuje prepričanje, da je Freud pri vsem tem svojem materializmu največji moderni mistik, ne morda neposredno religiozen, pač pa je mistik živ­ ljenja, življenjskih globin. In kakšne globine nam je odprl: srhljive in spoštljive hkrati. Hočeš nočeš nam je odkril in približal dvojnika življenja v vseobvladajoči velesili duše, ki deluje kot jaz, nadjaz in, če hočete, kot podjaz. Javlja se v treh različnih podobah in stanjih življenja. Vsi filozofski, psihološki in zdravstveni misleci, ki so se obrača­li stran od modernega količinskega pojmovanja življenja in ga začeli pojmovati kot čisto kvaliteto, so se oprijeli psihosomatične razlage življenja, ki sloni na temeljih Freudove psihoanalize. Povrh vsega tega nam je odkril odnose človeka do narave, do družbe in do nadnaravnega sveta v simboličnih podobah očeta in matere. Ali ni to mistika življenja? In ali se čudite, če je razvil to simboliko Očeta mož, ki je istega rodu kakor Učenik, ki nas je naučil moliti Oče naš? Ali se čudite tej mistiki v razlagi sanj, ko pa je tudi sam potomec razlagalca sanj, egiptovskega Jožefa, poto­mec ljudstva, ki se mu je sredi groma in bliska razodela postava življenja, ki mu je skala dala vodo, puščava kruh, morje prosto pot v življenje, ki sta mu ogenj in oblak simbolizirala božanstvo, gore pa onstranstvo.« Tako se je spovedal zdravnik, ko je zrl smrti v oči. Tu pa sam knjigo nadaljujem. Zdravnik ne govori o smrti, samo o življenju. Življenje pa je naš dvojnik. Podobno je življenjska sreča le naš dvojnik. Čeprav intimno moja, vedno imam razdaljo, spoštljivo razdaljo do nje.

280

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 280

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

In vendar vse naše srce hrepeni po stalni združitvi: z vsem in vsakim, kar in kogar ima rado. Tudi z življenjem in življenjsko srečo! Da bi prenehala ta dvojnost! Doslej sem samo imel življenje; nekoč naj bi ta dvojnost izginila. Nekaj se bo v meni utrnilo, nekaj pa bo s tem preskočilo v novo stopnjo in – že bo izginila dvojnost. Ko se v meni nekaj utrne, preskoči breg, ki naju je do tedaj ločil; in dvojnost izgine, objame me prej skrivnostni dvojnik: sedaj sem jaz sam z njim eno – v novem življenju; prej sem samo imel življenje, sedaj sem jaz sam tisto življenje; prej me je življenje spremljalo le kot dvojnik; dotlej sem ga nosil v trhljivi posodi telesnosti, od tedaj pa bom sam z njim v edinosti njegove neunič­ljivosti; do tedaj sem drhtel za nezanesljivo srečo, odslej bom v njeni neminljivi posesti. Zdravnik ne govori o smrti. Prav tu je bil obrazec za pojav smrti – skrčen na imenovalec življenja!

S R E Č A I N N OT R A N J A P R A Z N I N A Številni so ljudje, ki se noč in dan pehajo za zaslužkom in za užitki, da bi izbili iz življenja čim več, a so kljub temu na dnu srca nesrečni. Čeprav imajo vsega dovolj in si skušajo tudi vse »privoščiti«, pa pri vsem, kar imajo in uživajo, ne znajo »življenja uživati«. Notranjo praznino čutijo. Ljudje z notranjo praznino, ki jih nobena stvar ne more prav osrečiti, so pristni predstavniki moderne družbe. Godi se jim kakor otrokom premožnih staršev, ki imajo vsega dovolj, zato jih z nobenim darilom ne morejo več prav razveseliti. Ob hlastanju za čim večjimi pridobitvami in užitki so se sami prikrajšali za najdragocenejše, kar naj bi človek imel: srečo. Nepoznana jim je skrivnost sreče. Poznajo jo preprosti in skromni ljudje, ki se znajo iz srca veseliti tudi skromnih dobrin, majhnih daril in vsakdanjih stvari; ki jim je osrečujoč že pogled na jasno nebo ali lepo pokrajino. Kdor pa je zgubil to prvotno veselje nad drobnimi stvarmi, ki mu jih prinaša življenje, tega ne osrečuje več nobena stvar.

281

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 281

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Strahotna je notranja praznina, ki zeva v srcu modernega človeka, ki je izgubil smisel življenja. Zanj ni več nobenega pravega cilja, za katerega bi se bilo vredno žrtvovati; zato mu je vse počet­je vedno bolj nesmiselno. Taki ljudje sedijo noč za nočjo po barih in zabaviščih, da bi se nekako nasilno prepričali, da vendarle »uživajo življenje«. Potujejo iz dežele v deželo in iščejo spremembe, vse v tihem upanju, da bodo srečali »veliko doživetje«, ki naj bi jih napolnilo. Tudi na »rajskih otočjih« ga ne najdejo. Zanimivo pa je, da taki ljudje, ki ne živijo za noben jasno postavljen življenjski cilj in zato ne najdejo smisla svojemu življenju; to svojo notranjo praznino celo potrebujejo, da z njo opravičujejo svoje obnašanje. Tako se zapletejo v zmotni kolobar. Notranja praznina jim je dobrodošla, da se lahko izmikajo odgovornosti, naporom in dolžnostim. Notranja praznina jih utrjuje v cinizmu (zabavljanju čez vse). »Čemu bi se trudili«, nekako tako začenjajo, »saj je vseeno, saj je nesmiselno; bedak, kdor se peha za življenjem; toliko, da imaš streho nad glavo, da ne omah­neš od lakote in žeje; življenje ni vredno življenja.« Ljudje z notranjo praznino pozabljajo, da so se sami zapletli v hudičev kolobar: z ene strani so se gnali za uspehom in užitkom, da so jim pošle moči; z druge strani pa si niso znali postaviti primernega cilja, ki bi bil vreden te napete dejavnosti in bi jo napolnjeval z življenjskim smislom. Kdor hoče biti srečen, mora biti dosleden: če veliko od življenja zahtevamo in pričakujemo, mu moramo postaviti tudi visoke, da, najvišje cilje, ker bo sicer kmalu zazijal nepremostljiv prepad med višino prizadevnosti in ničevostjo cilja; zazijal bo nesmisel življenja. Tak zagrenjen človek s prazno dušo bo našel pot do sreče le, če si postavi višje cilje: čim bolj je nezadovoljen, zahteven, zagrenjen, tem više si mora postaviti življenjske cilje. Tu mora biti skladje; samo taka harmonija ga bo dvigala, mu dajala polet, napolnjevala njegovo srce in ga osrečevala.

282

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 282

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

S R E Č A I N O DT U J E N O S T Glavna tožba človeka, ki potrebuje tolažnika, je osamljenost. Ne mislimo tu na starostno osamljenost, ki je neogibna posledica starosti: čim starejši smo, tem manj znancev je okrog nas; večina je že odšla v večnost, in tem več je okrog nas mladih ljudi, ki jih ne poznamo, ki niso bili spremljevalci našega življenja izza otroških let. Zato se star človek, hočeš nočeš, čuti vedno bolj osamljen in tuj sredi družbe. V tej odtujenosti je tudi vzrok, zakaj v družbo sploh več ne hodi. Tako se osamljenost seveda še stopnjuje. Tu nas zanima osamljenost in odtujenost človeka v najlepših letih, kjer to ni pojav staranja, marveč je osebna posebnost in slabost, zaradi katere se pritožuje in je nesrečen. Tu nas tudi ne zanima bolestna osamljenost, ki je znamenje duševne bolezni, v kateri človek izgubi vsak osebni stik z ljudmi (avtizem) in se osebno tako spremeni, da ga tudi najožja okolica (bratje, sestre, starši, mož, žena) ne doživljajo več kot svojega. Zanimajo nas le normalni ljudje (ki pa imajo lahko kajpak nekaj bolezenskega nagnjenja v avtizem), ki se sredi najlepših let začno zapirati vase in tožijo nad osamelostjo in odtujenostjo. Navadno so posredovalni pojmi tu nerazumevanje in razočaranje. S tema dvema besedama smo v glavnem že odkrili skrivnost takih ljudi. To so ljudje, ki so bili prej s številnimi nitkami povezani z ljudmi; veljali so morebiti celo za družabne; vsekakor so imeli veliko stikov s posamezniki in z družbo sploh. Toda dovolj jim je bilo, da se jim je po naključju ena sama taka nitka pretrgala. Vseeno, kakšen je bil vzrok in katera je bila ta nitka. Dovolj je, da so imeli v svojem delu neuspeh; ali jim je kdo preveč odkrito povedal »resnico v obraz«, da se je nekdo drugače obnašal do njih, kot so to pričakovali. In že se na veliko pritožujejo nad krivico, so razočarani nad človekom, »nikomur več ne zaupajo« in podobno. Če take tožbe poslušamo, vidimo, da je zaledje njihovega obnašanja precej različno. Lahko so to ljudje, ki so po naravi plašni in jim je odmi283

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 283

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

kanje od družbe tako rekoč le nekakšna duševna samoobramba in zaščita. To je način, kako človek svoj dragoceni »jaz« zavaruje pred očitki in žalit­ vami. Zato najde zase vedno sto izgovorov, da mora biti sam. »Družba je krivična« in ljudje so »grdi«; zato so ga osamili in je tujec med njimi. Takemu človeku ne pride na misel, da bi bil tudi on sam dolžan storiti kak korak sprave in zbližanja s svetom. Maltz tu daje posrečen recept: prvi skok v vodo je pač treba narediti, čeprav je neprijetno; toda čez čas se človek privadi na »hladno okolico« in celo uživa, ko plava v njej. Ta prispodoba je prepričevalna. Nesmisel je, če se človek osamlja, čeprav vsakdo razume, da je taka skušnjava včasih zelo zapeljiva. Vsakdo pride lahko v položaj, ko bi se najraje »skujal« pred vsem svetom. Toda ­duševno zdrav in uravnovešen človek tega ne stori, ker bi sicer potreboval – tolažnika. Zato je normalen človek raje samemu sebi tolažnik. In to je potrebno kar pogosto. To so dalje ljudje, ki so bili vajeni vedno le sprejemati, ne pa tudi dajati; zato so seveda kmalu in neštetokrat razočarani. Kdor pa je vajen več dajati ko sprejemati, ne bo tako hitro razočaran; in se zato tudi ne bo umikal v osamljenost kot tujec sredi Jeruzalema: kdor hoče samo sprejemati, se ne sme čuditi, če mu končno nihče več noče nič dati in se čuti končno osamljen in tuj sredi svojih ljudi. Tak človek je sčasoma tudi samemu sebi tuj. Druge stalno dolži, jim očita in jih sumniči. V drugih vidi vedno samo slabe misli in namere, neiskrenost in hinavščino. Vsi so grdi in graje vredni, samo on je revež, vsega pomilovanja in sočutja vreden. Vsem drugim gre bolje, vsi so zavarovani, samo on je izpostavljen nevarnosti in težavam. Tako se bolestna sebičnost odeva v plašč sočutja vredne trpinke. Kdor namreč nič dobrega od ljudi ne pričakuje, tudi sebi ne pripisuje in ne zaupa nič dobrega. Carlyle pravi: »Najhujša nevera je nevera vase.« In ta nevera vase ima za posledico nevero v druge.

284

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 284

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

NAJTI SMISEL ŽIVLJENJA Pravzaprav smo pod prejšnjim naslovom v veliki meri odgovorili tudi že na vprašanje trpljenja. Ljudje so nesrečni, ker ne znajo trpeti. Trpljenje odklanjajo, ne vidijo smisla v njem, niti ga ne iščejo radi. Tudi če jim ga odgrnemo, bi ga najraje odklonili. »Zakaj pa se mi je moralo to zgoditi?« »Pa zakaj moram ravno jaz trpeti?« »Kaj sem storil, da bi to zaslužil?« Tako in podobno se človek jezi in tarna nad boleznijo. Zdravniki, kakor Tournier v Švici in Frankl na Dunaju, se posebej trudijo, da bi bolnikom dopovedali smisel trpljenja. Prvo, kar mora tudi vsak bolnik takoj storiti, je zopet v tem: sprijazniti se mora z dejstvom, z resničnostjo; sprejeti mora bolezen. To je prva stopnja, do katere se mora vsakdo povzpeti, ker sicer mu ne pomaga prav nobena jeza in noben odpor. Drugo pa je: iz telesne bolezni kovati duhovno korist. Zdravnik stoji ob bolniški postelji mladega dekleta, ki se ne more sprijazniti z napovedjo, da bo morala ostati vse leto v poste­lji. »To bo za vas zelo koristno. Imeli boste čas razmišljati o stva­reh, za katere prej nikoli niste imeli časa in ne smisla. V nekaj mesecih boste imeli za sabo večji duhovni razvoj in napredek kot prej v vseh dvajsetih letih.« Tako jo spodbuja zdravnik. Šla je vase, brala knjige in se vživela v bolezen. Začela je gledati življe­nje tudi z resne strani. Bolezen ji je pomagala do »prevrednotenja vseh vrednot«, da se izrazimo z Nietzschejem. Danes, po devetih letih, ko je zopet zdrava in že srečna družinska mati, sama priznava: »Zame je bila moja dolgotrajna bolezen rešitev. Nič ne vem, najbrž bi se bila popolnoma zgubila, če me ne bi bolezen pravočasno vrgla z mojih opolzkih tečajev in me prisilila, da sem postavila življenje na nove temelje.« Takole še pristavlja: »Ni me sram priznati, da sem se naučila prav živeti šele v trenutku, ko sem mislila, da bom morala umreti.« Takoj se dvigne ugovor: kaj pa tisti reveži, ki so res na smrt bolni, za 285

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 285

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

katere ni nobene rešitve in jim zdravnik ne more reči, da bodo samo eno leto v postelji, ampak da je njihova bolezen – če že hočejo resnico zve­­deti – bolezen na smrt. Kako naj takemu človeku odpremo smisel za trpljenje, ko je pa vendar za človeka, ki bi še rad živel, smrt največji nesmisel? Kako naj se tak človek z dejstvi, z resničnostjo spoprijazni? Tu tiči vsa teža in vsa skrivnost sreče na zemlji: kako osrečevati človeka, ki gleda smrti v oči? Pravzaprav je treba natančneje povedati. Kako naj bomo srečni, ko pa vsi gledamo smrti v oči, čeprav še niti na bolniški postelji nismo. Na vse to sledi: tretje, kar je potrebno, da se človeku odpre smisel trpljenja: prerasti mora v trpljenju samega sebe. Najprej se mora vsak, zdrav in bolan, zavedati, da življenja sploh ni brez trpljenja. Smisla človeškega življenja ne dosezamo samo v ustvarjanju in uspehih, užitkih in veselju, ampak tudi v trpljenju. Neuspešnost še ne pomeni nesmiselnosti življenja, zato tudi bolezen in smrt ne pomenita nesmisla. To resnično življenjsko modrost nam je zlasti umetnost jasno prikazala. Za glasbo in njeno umetniško vrednost je pač vseeno, ali izraža žalostne ali vesele melodije. Kakor hitro je človek doživel in uvidel to, je zmožen v trpljenju tudi prerasti samega sebe, ne sicer takoj, a s stopnje na stopnjo se dviga zmeraj više. Tolstoj nam odkriva moč človeškega duha, da v bolezni in misli na smrt preraste samega sebe, ko opisuje smrt Ivana Iljiča. Temu se je njegova nepričakovana smrt zdela sprva popolnoma nesmiselna. Kljub temu pa ob razmišljanju o vsem tem v zadnjih urah svojega življenja visoko preraste samega sebe v duhovno veliči­no, ki mu tudi vse prejšnje življenje, čeprav na videz brezuspešno, prikaže v luči globoke smiselnosti. Življenje ne dobi samo pri junakih in mučencih, ki ga prostovoljno in junaško žrtvujejo, svoj zadnji smisel in slavo v smrti, ampak tudi pri navadnem človeku. Saj se šele ob vsem tem odkriva človekova vzvišenost nad vsako živaljo. Žival ne zna trpeti. Trpljenje je zanjo smrt. Zato tudi nima volje, ki bi se upirala smrti in se smrti izognila. Žival klecne, obnemore in se preda

286

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 286

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

smrti. Človek pa v bolezni z voljo nasprotu­je smrti in jo zmore prav zato tudi še dolgo odrivati od sebe in si podaljšati življenje. Obenem pa človek v trpljenju in misli na smrt resnično raste prek sebe: duhovno zori in tako oznanja zmago duha nad telesom, ki razpada. Dostojevski nekje lepo pove, da se trpljenja ne boji, boji se samo, da bi ne bil vreden svojih muk. Človeško trpljenje ima vrednostni pomen; v tem je njegov smisel in v tem prerašča bolnik sam sebe: zgolj telesne muke se spreminjajo v javljanje duha in njegovih kreposti; duh se dviga prek telesa; sebičnež se ločuje sam od sebe in se poplemeniti, odpira se mu smisel za sotrpine, napolnjuje ga obenem s hvaležnostjo. Frankl pripoveduje o mladem, zelo nadarjenem in izobraženem možu, ki ga je neozdravljiva bolezen nenadoma iztrgala iz njegovega poklicnega dela. Mislili so na operacijo (leminektomijo), a zdravniki so jo kot neuspešno sploh odklonili. To sporoči nje­gov prijatelj njegovi prijateljici, lastnici hiše, kjer je ležal. Nič hudega sluteča izroči sobarica gospodinji pismo vpričo bolnika. Bolnik sam pravi o tem takole: »Eva ni mogla nič drugega, kakor da je dala tudi meni pismo brati. Tako sem zvedel za svojo smrtno obsodbo, ki jo izreka v pismu univerzitetni profesor. Spomnil sem se filma o Titaniku (sloviti ladji, ki se je na prvi vožnji kljub vsej ‘popolnosti’ naglo potopila), ki sem ga pred leti gledal. Takrat mi je ostal v spominu prizor, ko ohromel pohabljenec moli očenaš in spremlja v smrt usodno družbo ponesrečencev, ko se ladja z njimi potaplja in jih voda objema vedno više. Takrat sem prišel domov ves presunjen. Mislil sem si, to mora biti ponosen dar, zavestno iti smrti naproti. No, to je bilo sedaj podarjeno meni. Še enkrat lahko v sebi preskusim borbenost. Toda v tem boju že ne gre več za zmago, ampak samo za zadnji napor moči; tako rekoč za zadnjo telesno vajo. Bolečine hočem do zadnjega prenašati brez mamil. To je boj na zgubljeni postojanki. Pravzaprav ta beseda v našem svetovnem nazoru sploh nima mesta, gre samo za boj. Zgubljene postojanke ni nikjer. Zvečer sem poslušal četrto Bruck­nerjevo romantično simfonijo. V sebi sem čutil prekipevajočo pri­jetno širino.«

287

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 287

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Zato pa k vsemu temu dodaja že omenjeni zdravnik dr. Tourni­er izjavo slovečega kirurga Sauerbrucha (v nemškem filozofskem društvu): »Ko gledamo smrti v oči, ima globoko v duši zakoreninjena vera v posmrtno življenje večjo moč kot vse filozofsko spoznanje.« Ravno tako pripoveduje Frankl o ženi, ki je umirala v taborišču v Dachauu: »Nekaj dni pred smrtjo je sama dejala: pravzaprav sem usodi hvaležna, da me je spravila v taborišče. V svojem meščanskem življenju sem bila vsekakor nekoliko preveč širokovestna. S svojimi posebnimi nazori ne bi bila prišla daleč; bila sem premalo resna.« V strahotni resnosti, umirajoč v zapuščenosti uničevalnega taborišča, je našla smisel trpljenja, prerasla je sama sebe, zrla smrti v obraz s poveličanim pogledom.

TRPLJENJE JE ŽE VRAČUNANO Na tem mestu se oglasi bralec in začne: »Kako je pravzaprav s temi obračuni življenja? Kako so mogli priti do sreče in biti srečni? Ali niso ti računi na nekaj pozabili in so zato napačni? Ali so ob pogledu na prehojeno pot, ko so srečni, da so ‘drugim dediščina’, da ‘so drugim življenje reševali’, da so srečali človeka, s katerim jih je ‘objemala osrečujoča ljubezen’, ali so ob vsem tem vračunali tudi trpljenje, ki v življenju ni nikomur prihranjeno in lahko zagreni tudi najslajše trenutke ter zatemni vso srečo?« »Ne, obračun življenja je bil pravilen, ni spregledal nobene bistvene postavke: tudi trpljenje je že vračunano!« »Kako je možno biti srečen kljub trpljenju, ki človeka zadene in morebiti spremlja kar vse življenje?« To je veliko vprašanje in dvom o možnosti sreče. »Ali nista sreča in trpljenje dva nespravljiva pojava, ki drug drugega spodrivata in spodbijata, tako da se že pojmovno izključujeta?« »Ne! Nasprotje sreče je nesreča; nasprotje trpljenja pa je uživanje. Kakor pa vemo iz številnih zgledov in razmišljanj, noben užitek in niti

288

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 288

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

cele gore užitkov, vsa vsota vseh užitkov skupaj ne more dati tega, kar imenujemo sreča; podobno velja o nasprotju užitka: trpljenju. Tudi cele gore trpljenja ne morejo človeka, ki je res srečen, narediti nesrečnega.« »Sreča in nesreča se gibljeta na povsem drugi, recimo višji ravni kot užitek in trpljenje; zato se z užitki (veseljem, zabavo, udobjem) ne more niti sreče doseči niti nesreče odpraviti; z užitki se ne da sreče niti povečati niti nesreče zmanjšati; kajti užitki se gibljejo v okviru kolikosti, sreča in nesreča pa v okviru kakovosti. Obrat­no se zato tudi s trpljenjem ne da sreče doseči niti sreče odpraviti; prav tako se s trpljenjem nesreča niti ne poveča niti se sreča ne zmanjša.« Morda bi se dalo tudi tako pojasniti: z užitki se ne da nesreče odpraviti, ker človek, ki je nesrečen, niti ni prav zmožen nobenega užitka »uživati«, marveč doživlja v njem kvečjemu še večje nasprotje: užitki v nesrečnem človeku še močneje vzbujajo zavest nasprotja in zato občutje nesreče lahko celo stopnjujejo. Drugače povedano: če je človek uglašen na nesrečo, potem bo tudi užitke dojemal na isti valovni dolžini – nesreče; vse ga dela še bolj nesrečnega. Obratno lahko rečemo o srečnem človeku: lahko ga trpljenje še tako prizadeva, da od bolečin ali žalosti že solz zmanjkuje, njegove notranje sreče, če je res srečen, mu to niti ne odvzame niti ne zmanjša, marveč ji daje celo posebno barvo, ki je morda trpka in nič mehkobna; kajti če je ubran na srečo, bo tudi vse »trpljenje odmevalo« kot nasprotje na istih strunah. Srečen človek tudi udarce trpljenja sprejema na okopih svoje notranje sreče, v kateri je nepremagljiv. »Ali je to vsakemu dano? Ali je tako srečen, da zna tudi trpljenje vračunati?« »Gotovo je to dano vsakemu človeku, ki je srečen le, če zna trpljenje prav vrednotiti, če vidi v trpljenju vrednoto.« »Trpljenje je zame zlo, ne dobrota!« »Trpljenje je oboje: zlo in dobrina. Trpljenje ima dve strani. Ljudje vidijo navadno samo eno, vidijo samo površino – in ta boli, to je zlo. Globina trpljenja pa sega v bitno bogastvo vsega živega stvarstva in vse-

289

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 289

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

buje kot vsa bitnost dobrine; konec koncev tudi trpljenje vsebuje celo neizčrpljive globine dobrin.« »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati« (Jn 6,60). »A je resnična. Vsa globina bitne in nravne resničnosti je v njej. Ali ste že pomislili, da se vsa živa bitja porajajo v užitku in trpljenju obenem? Da je vse rojstvo, rast in zorenje čudovita zakonska zveza med užitkom in trpljenjem! Da je ves uspeh živega, čutečega in zavestnega življenja na zemlji, popolnosti dozorelih žívi s »krono stvarstva« človekom vred pravzaprav le soglasna enota, celota ugodja in neugodja, užitkov in bolečin, veselja in žalosti; da pa je še vsa ta celota skupaj navadno zunaj območja sreče ali nesreče! Da še vsi ti užitki in bolečine skupaj ne privedejo nikoli do tega, kar imenujemo sreča in nesreča. Pač pa so vsi ti užitki in bolečine lahko prispodobe ali znaki podtalnega toka globlje osebnostne plasti, ki kakovostno docela drugače dojema pojave življenja in odgovarja nanje; to je globina sreče in nesreče, za katero pa so lahko vsi ti užitki in bolečine obenem svarila, kam naj se obrača­mo in kako naj ravnamo.« »Trpljenje je potemtakem vrednota ali dobrina zase, skrita v globinah narave in njene rasti in zorenja. Torej človek šele ob trpljenju zori in doseza srečo? Tako je torej treba razumeti stavek: ‘Trpljenje je že vračunano’, namreč v sreči. Kdor trpljenja ne vračuna kot sestavni del sreče, ne more biti nikoli srečen.« Tu se nam pridruži misel O. Župančiča, ki pravi: »Smrt in življenje v enakih skodelah visita …« Zanimivo je, da sta v ta pogovor, ki je že neštetokrat potekal z raznimi sobesedniki, posegla z navedkom iz evangelija dva moža: profesor naravoslovec in zdravnik. Kar začudil sem se, kako sta se oba, neodvisno drug od drugega in ne da bi vedela eden za drugega, ujemala v teh mislih. Ali je to golo naključje, ali pa izraz globlje zveze med miselno usedlino različnih kulturnih in izobrazbenih krogov, to na tem mestu ni odločilno. V moje nemalo začudenje je naravoslovec posegel po evangeliju; skoraj dobesedno takole je nadaljeval: »Trpljenje moramo vračunati, če hočemo biti srečni. Toda to je možno le, če vidi­mo tudi v trpljenju dobrino svoje vrste.

290

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 290

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

Zadošča nam, če navedemo v potrdilo te trditve stavek iz najbolj klasične knjige, iz evangelijev. Jezus v smrtni grozi prosi: ‘Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, ven­dar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti’ (Mt 26,39). In uspeh molitve: Oče mu tega keliha trpljenja ni odvzel! Kako bi mogel tako ravnati, če bi trpljenje ne bilo vrednota?! Če trpljenje ni dobrina, bi morali takega boga, ki trpečemu in k njemu vzdihujočemu človeku ne odvzame trpljenja, prekleti in odklanjati.« Še zanimiveje je, kako sta to misel razvijala. Zdravnik pravi: »Samo v trpljenju je lahko človek podoben Bogu. Saj ima vendar človek vedno – tako ali drugače – tež­njo za lastno pobožanst­ venje (apoteozo).« Zdravnik je v stalnem stiku s trpljenjem. Življenje gleda predvsem skozi perspektivo trpljenja. Brez trpljenja ni življenja ne rojstva ne rasti ne razvoja ne propadanja. Narobe je, če vidimo za trpljenjem vedno in povsod samo zadolženost, greh in krivico. Trpljenje je obenem vrednota za človeka; je eden od temeljev, na katerem sloni življenje, je katalizator, v kate­rem se žlahtni človekova narava, njegove misli in nravi. Šele v trpljenju in po njem se človek dotika zadnjih bitnih in življenjskih globin; bitno dno se nam razodeva šele v bole­čini, ne pa v sli in smehu. Sicer pa se tudi vsaka ekstaza užit­ka dotika bolečine in prehaja vanjo. Psihologi dobro vedo, da so dražljaji čutnega ugodja le podpragovne bolečine, v katere redno preidejo, če jih stopnjujemo. Zato bi lahko rekli prepro­sto: za vsakim čutnim ugodjem in naslado preži bolečina in trpljenje. »Kdor se vsak dan poklicno srečuje s trpljenjem, temu se razodeva še z druge, recimo družbene strani kot posebna dobrina ali vrednota, čeprav nas to neverjetno prešinja kot nekakšno protislovje že v izrazih samih. Šele trpljenje nam namreč odpira najgloblje spoznanje, zlasti pa spoznanje – bližnjega; odpira nam smisel za druge. Človek ima prebledo domišljijo, da bi mogel zgolj s suhim razumom, z ugodnimi počutji in nasmejanim obrazom imeti dovolj pozornosti do bližnjega, smisla zanj in njegove potrebe. Trpljenje je most do bližnjega.«

291

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 291

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Tudi največji duhovi so se ponovno ubadali z vprašanji trpljenja. G. W. Leibniz je videl v trpljenju le tako imenovano metafizično zlo, se pravi nekaj, kar je neogibno dano z naravo ustvarjenega in zato nepopolnega bitja, torej nekaj, kar mora človek, ki išče srečo, tudi že vračunati; in to potemtakem tudi more vračunati. Filozof Hermann Cohen je zapisal: »Človekovo največje dostojanstvo je trpljenje.« V dosezanju največjega dostojanstva pa je človekova sreča. Torej doseže človek srečo tudi v trpljenju. Človekovo dostojanstvo ni v tem, da si malo več kot drugi nalovi last­ nega blata na čevlje, kar imenujemo lastnino, posestvo in premoženje, temveč v tem, da se njegov duh svobodneje in veličastneje dviga nad tegobe vsakdanjosti. Leibniz je zato zasnoval obenem »obrambo Boga« (teodicejo), da bi uskladil človeško trpljenje (zlo) z Bogom, in je tako dobil odgovor na vprašanje: kako more Bog dopustiti zlo. Danes, ko smo ljudje že bolj osebno občutljivo (psihološko) kot bitno ustaljeno (ontološko) usmerjeni, bi morali napisati že celo patodicejo, zagovor trpljenja. Naše poglavje: »Trpljenje je v tem že vračunano«, je pravzaprav osnutek take patodiceje. Prek patodiceje smo prisiljeni podajati še celo obrambo sreče (tyhedicejo: grško týhe = usoda, sreča ali nesreča, ki človeka zadene po »božji naredbi«; dikaiein = razsojati). »Ali ni docela nepotrebno zagovarjati ali braniti srečo?« »Ne!« Prvič zato ne, ker moramo v srečo vračunati tudi trpljenje; to pa se mnogim upira. Mnogi take bilance ne sprejemajo. Kdor trpljenja ne priznava kot vrednote, ta ga ne more vračunati v sre­čo; temu trpljenje ne more biti sestavina sreče. Sicer si pa priznaj­mo: tudi nam, ki smo se dokopali do tega spoznanja, je ta misel še vedno nekoliko tuja. Prav z vsem srcem jo težko objemamo. Tre­ba se je vaditi v tej miselnosti in življenjskem občutju, ki združuje oboje. Drugič pa zato ne, ker mnogim ljudem niti za srečo ni prav, ne glede

292

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 292

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

na trpljenje. Četudi jim trpljenja ni treba vračunati, jim je sreča, tista prava notranja sreča, skoraj nekakšna zavora, ne pa resnična pobuda za življenje. Tem gre le za zunanjo srečo, se pravi za nekaj, kar pravzaprav ni sreča, pač pa si nadevlje to ime: to so stoteri miki in užitki, to so stotera razvedrila in spremembe, ki jim življenje okrasijo in osladijo, to so mnogovrstne udobnosti, to je ne navsezadnje omamna naglica, v kateri živijo, da življenjske sreče niti ne morejo več prav v globini dojeti; zato pa tudi ne čutijo prave potrebe po njej. Tem je življenje tako dovolj prijetno; dovolj jim nudi, dovolj jih tudi raztresa, zaposluje in omamlja, da ne utegnejo pomisliti na srhljive poslednje reči, ki končno vsakega čakajo in mu iztrgajo čašo opojnosti iz rok. Mnogi ne marajo sreče: raje imajo samo užitke. Končno pa nam ni treba hoditi po modrost niti k filozofom niti h knjigam. Nešteti ljudje in njihova izkustva nam potrjujejo, da je treba trpljenje vračunati, če hočemo biti srečni. O tem nam priča vsakdanja praksa preskušenih duš, ko so ljudje kljub težavam vendarle srečni, ker tudi v trpljenju vidijo vrednote. Ti ljudje so prišli do te modrosti v alkemični topilnici življenja, kjer se zlo sprevrača v dobro, trpljenje človeka plemeniti, poglobi njegove nazore in ga napravi življenjsko zrelega. V topilnici življe­nja se že iz pradavnine dogaja nekaj, o čemer so včasih samo sanjali in do česar se sodobna znanost komaj dotipava: da se iz nežlahtne rudnine pretopimo v žlahtno. Trpljenje lahko človeka poplemeniti. Zmehča v njem surovino in njeno trdoto ter ga napravi dobrega, sprejemljivega in postrežljivega, do konca razumevajočega. Tak izžareva srečo tudi za druge.

TELEFON ZVONI SOS Ob pol dvanajstih ponoči; zvoni. »Kdo tam?«

293

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 293

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

»Tu mlad študent, rad bi z vami govoril.« »Ali me poznate?« »Ne osebno. Po knjigah.« »Pa tako pozno? Ali ne bi mogli priti jutri?« »Ne! Nujno. Takoj sedaj. Rešite me!« Telefon zvoni SOS (skrajšanka za angleški: save our souls = rešite naše duše), skrajšanka, kakršno pošiljajo brodolomci po telekomunikacijah drugim ladjam, da jim pridejo na pomoč in jim rešijo življenje. Danes pa se je po svetu – v velemestih – že ustalila navada, da brodolomci življenja, ki se oprijemajo misli na samo­mor, kličejo po telefonu na postajo, kjer so postavljeni ljudje zgolj z nalogo, da takim nesrečnikom pomagajo. Tako stoji pred menoj bledoličen dolgolasec, z živčno nemirnimi kretnjami in plahim, upadlim glasom, kakor da se mu ne da govoriti. In kljub temu je kmalu predme razgrnil svojo kratko življenjsko zgodovino. Edinec je, iz dobre, urejene družine; vsega ima dovolj, kar si poželi; oče in mati sta v službi; vsi trije so malokdaj skupno doma: dve različni službi, razni opravki in pota, šola itn.; tako je fant vsa leta prepuščen sam sebi; ob vsem materialnem blagru je pravzaprav zapuščen, v notranjosti praznota; hajka za čim višjim zunanjim življenjskim standardom jim ne dopušča niti časa niti smisla za notranji osebni standard edinega otroka; zašel je med »klapo«, ki se potepa, ne študira, dela načrte, kako bi se s »podvigi« postavila pred javnostjo, kako bi se dalo »zlahka živeti« mimo redne poti študija in dela in obveznega dnevnega reda; začeli so uživati mamila, nekdo jim jih skrajno previdno prinaša. Rad bi se izvlekel. Še je volja v njem, toda ta volja zadeva ob nepremagljive težave: nocoj bi kar najraje naredil konec svojemu življenju; tako bi se izognil vsemu, kar ga še čaka, kar pa se mu prikazuje vsak dan težje, nepremagljivo: »Življenje mi postaja breme, ki ga ne morem več nositi.« »Kako si mogel tako zabresti, ko pa tisoče drugih mladih ljudi, ki se jim ne godi tako dobro in žive celo v hudem pomanjkanju, ne tožijo, da bi jim bilo življenje breme in bi ga ne mogli nositi?«

294

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 294

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

»Sam sem doma. Skoraj vedno. Pa mi je dolgčas in se predajam sanjarijam. V njih mi postaja vse, kar je okrog mene, prazno, pusto, odvratno, težko, tako da bi zbežal. Enako mi je postajala šola vedno bolj neprijet­ na. Sanjarije so me vedno gnale proč od tega, kar je okoli mene, kar bi moral takoj narediti. Zato sem tudi šolo zanemarjal; hodil sem v šolo nepripravljen, zasanjan, daleč proč sem bil s svojimi mislimi. Vedno bolj sem čutil: samo onstran vsega, kar me obdaja, tam daleč nekje v prihodnosti, tam me čaka sreča. To onstranost mi je kmalu začela obetati druščina tovarišev, med katere sem padel. Tudi njim je bilo lepo in privlačno samo to, kar je onstran doma in šole, kar ni danes, ampak nekje v prihodnosti. Vse je bilo onstran; in vse, kar je bilo onstran, je bilo mikavno.« »Kako pa, da si prišel na misel, da si klical po telefonu?« »Ni šlo več ne naprej ne nazaj. V šoli je bil popoln polom; slabe ocene in izključitev zaradi neopravičenih izostankov; doma zara­di tega poloma v šoli – neznosno; tiste onstranosti, tiste, ki sem o njej sanjaril in mi jo je obetala ‘klapa’, pa ni; to je moje veliko razočaranje: onstranosti ni; onstranske sreče ni, tu doma, kjer sem, pa sem jo po nemarnosti sproti zapravil. Tedaj sem se spomnil na vaše knjige in sem pozvonil. Izvlecite me iz te zagate. Dajte mi moč do življenja. Nimam nobene volje. Vem, da je vse neumno, kar delam. Vem, da tudi samomor ni nobena rešitev; a ne morem – nič.« »Kajne, zate je bil tudi ta telefon – klic v onstranstvo, da te izvleče iz sedanje stiske!« »Samo če se ozrem in zakličem nekam čez, onstran tega, kar me telesno obdaja in stiska in tlači, že čutim, da prihaja rešitev, da se mi vrača veselje do življenja.« »Fant, bojim se, da nekaj nevarno zamenjavaš: ti vidiš hojo za srečo v begu pred življenjem. To ni isto. Beg pred življenjem je obenem beg pred srečo. Samo v življenju si lahko srečen. Samo v sedanjem življenju si lahko polagaš temelje prihodnje, recimo tudi – onstranske sreče.

295

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 295

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Danes moraš živeti, če hočeš živeti tudi jutri. Danes moraš delati, če hočeš tudi jutri jesti. Danes se moraš učiti, če hočeš jutri dobiti službo. Danes si moraš pritrgati, če hočeš za jutri kaj prihraniti. Danes moraš paziti na zdravje, če hočeš biti zdrav še prihod­nje dni. Danes moraš modro ravnati, da boš lahko nekoč z zadoščenjem gledal nazaj na svoje življenje in ti bo današnji dan v srečo prihodnjih dni. Danes moraš sejati seme dobrih del, da boš ob žetvi bogato žel. Danes si moraš vzgojiti kremenit značaj, da boš lahko nekoč častna dediščina svojim naslednikom. Danes moraš ustvarjati nesmrtna dela, ki bodo šla za teboj in boš lahko nekoč pil čašo nesmrtnosti. Seveda pa moramo to zvezo tudi obrniti. Le če imaš pogled obrnjen v prihodnost, dobivaš tudi danes dovolj moči in poguma za življenje, da lahko vztrajaš. Le upanje na jutrišnji dan vliva dovolj poguma, da tudi danes ne odnehaš služiti življenju. Le vera v jutrišnji dan ti daje dovolj jamstva, da lahko prevzameš nase tudi težo današnjega dne. Le zarja onstranosti nam dovolj osvetljuje meglo tostranosti. Le pogled v višave pritegne človeka iz nižine vsakdanjosti. Le misel na uspeh v prihodnosti spodbuja človeka tudi v napo­ru sedanjosti. Le zasidranost v onstranstvu rešuje človeka iz porabniške tostranosti. Le onstranost daje zadostne nagibe, da tudi danes sredi časovnosti ustvarjamo dela z večnostno vrednostjo. Le vera v neminljivost prihodnosti nas spodbuja v minljivost današ­ njega dne. Le idealizem onstranosti daje neizčrpljivo podlago za realizem tostranosti.« Človek sklonjen v nižino in ožino dneva, se ne more navdušiti za nobeno veliko dejanje niti za vsakdanje opravilo ne; zato nujno potrebuje

296

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 296

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

širših pogledov in zvez s svetom, ki je »onstran«. Ta »onstran« je zelo raztezen: čim širši je njegov obseg, čim dalje sega, čim večjo stvarnost vsebuje in čim resničnejši je, tem bolj človeka dviga, mu vliva moči in ga osrečuje sredi sedanjosti. Srečni smo sicer lahko samo v sedanjosti: kdor bi le »upal« na srečo, ki pa se mu sproti izmika, tako da mu pomeni večni »jutri«, nikoli »danes«, ta ne bi bil nikoli srečen. Toda ob vsem tem nas tudi današnji dan osrečuje le toliko, kolikor je v njem obenem upanje na jutrišnjega. In ne samo to. Tudi današnji dan je za nas srečen le, kolikor nas obenem navdaja upanje, da bomo v to srečo zajeli tudi prihodnje dni; da bo naša sedanja sreča tudi sreča prihodnosti, da je ne bo danes ali vsaj kmalu – konec. Tako je človek ob vsej sreči v sedanjosti vedno obenem v hoji za prihodnjo srečo. Toda ta hoja za prihodnjo srečo ni isto, kar je beg pred življenjem; ta hoja za prihodnjo srečo je le težnja za prihodnjim življenjem; je obenem hoja za življenjem, ni beg pred življenjem, marveč tek za življenjem: »Da bi imeli življenje, in ga imeli v izobilju« (Jn 10,10). Zato pa je hoja za srečo in tek za čim obilnejšim življenjem nehote, tako ali drugače, obenem hoja iz tostranstva v onstran­stvo; vsekakor vsaj hoja iz tostranstva današnjega dne v onstran­stvo jutrišnjega, ki pa se mu utegne odpreti tudi za večnost. Za mojega nočnega gosta je pomenil tudi telefonski klic pogled v onstranstvo, prek njegove ožine in njene stiske, ki mu je ogrožala življenje. Zato sva se tudi takole domenila: »Kadar boš zopet v podobni stiski, zavrti telefon in kliči SOS. To je zate tvoj klic v onstran­stvo; le tako rešuješ svoj obstoj in svojo življenjsko srečo!« Še je poklical nekajkrat. Redno mu je ta telekomunikacija, zveza z onstranstvom na daljavo pomagala. Počasi že tako, da je zadoščalo golo dejstvo, da je sploh poklical. V njem se je ustvarjal most med sedanjostjo in prihodnostjo, med težo tostranstva in olajšanjem iz onstranstva. Še dalje se je razvil ta pogojni odziv v njem: čez čas mu je zadoščala že misel na telefon, da bi poklical, in že so se začele v njem sile uravnovešati

297

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 297

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

in delovati z zaželenim učinkom ter občutkom notranjega zadoščenja in veselja do dela in življenja. Odkar se ne oglaša več, je v njem vzpostavljena stalna zveza na daljavo med sedanjostjo in prihodnostjo, med tostranskim delom in onstranskim upom, med srečo dneva in hojo za srečo, ki nikoli ne mine.

P R E D P R A G O M O Č E TO V E H I Š E Človeku se v hoji za srečo godi kakor fantu, ki ga je na poti domov zajelo hudourje: v megli je zgrešil pravo pot, se zmedel in do onemoglosti taval vso noč; drugi dan pa so ga našli od mraza otrplega – komaj nekaj metrov pred očetovo hišo. Podobnih nesrečnih zgodb nam daje življenje vedno znova. Znan je zgled odličnega slovenskega planinca, ki je tudi v planinah zaradi goste megle zgrešil planinsko kočo; in ko so ga po večdnevnem iskanju našli, so ugotovili, da se je med tavanjem v megli enkrat že približal cilju, planinski koči, a ker je zaradi megle ni videl, se je komaj nekaj metrov oddaljen zopet obrnil stran in jo iskal v napačni smeri. V megli ne vidimo. Tak naslov bi lahko dali temu odstavku. Človek je tudi v hoji za srečo silno kratkoviden, kakor obdan z meglo, ki zakrije tudi najzanesljivejše kažipote. Navadno mislimo in govorimo o človekovi omejenosti, ko gre za miselne in znanstvene zmote. Kako blizu je bilo človeštvo že stoletja pred kakšnim odkritjem; samo čudna, včasih kar nerazumljiva kratkovidnost je bila kriva, da je ostalo še stoletja »v temi zmote«. Manj pa mislimo, da je človek podobno omejen tudi v svojem odnosu do sreče, torej v območju svojega čustvovanja. Tu je omejenost še usodnejša, ker se ob tem odloča včasih človeška sreča ali nesreča za vedno. Kaj zato, če je komaj Nikolaj Kopernik zmagal z mnenjem, da se Zemlja suče okrog Sonca in ne obratno, čeprav so isto misel že stoletja prej zagovarjali tudi drugi misleci (Kopernikovo 500. obletnico rojstva

298

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 298

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

smo obhajali 1973). In kaj zato, če bi niti Kopernik s svojo mislijo ne bil prodrl – zaradi tega ni bil in ni nihče srečnejši niti nesrečnejši. Ko pa gre za kratkovidnost v življenjskih odločitvah, ki odločajo o človekovi sreči ali nesreči, je lahko na videz nepomemben korak usoden za vedno. Človek bi zagotovo docela drugače rav­nal, če bi mogel dobro predvidevati, kam bo vodilo njegovo rav­nanje, kam bodo pripeljale njega in njegove najdražje osebe nje­gove trenutne odločitve. Včasih gre samo za besede, na videz nič pomembne, ki spreminjajo človekovo usodo. Tu smo glede predvidevanja lastne sreče, ki si jo kujemo z besedami in dejanji, kakor v megli, kjer se nič ne vidi. Kolikokrat se kdo samo zaradi ene same nepravilne besede zaplete v stvari, ki so usodne zanj in za družino; zaplete se v nedovoljena ljubezenska razmerja, s katerimi se v hipu zruši prej idealna družinska sreča; zaplete se v javne zadeve, ki ga pokopljejo pod težo spletkarij, mu preprečijo življenjske načrte in zagrenijo življe­nje; včasih onemogočijo srečno življenjsko pot še otrokom. Mnogi so podobni posestniku, ki je umrl od uboštva, ker ni vedel, da skriva njegova zemlja v sebi kameno olje; njegovi nasled­niki so ga odkrili in postali na mah bogati. Nekako tako je včasih s človeško srečo: na pragu njenega doma stojimo, po njenih tleh hodimo in počivamo, a se ne zavedamo, kaj nam je v dobro. Kolikokrat se dogaja, da ena sama, na videz nedolžna zabava vodi do usodnega obrata; iz poštenega človeka se razvije zločinec velikega for­mata. Plemenitemu Macbethu, vojskovodji, ki je kralju veliko pomagal do zmage, so čarovnice (prispodobe slabega v človekovi naravi) prerokovale, da bo kralj. Ni čakal, da bi se to zgodilo po naravni poti. Oglasilo se je častihlepje; še žena je začela prigovarjati in postal je zločinec. Potem je kopičil zločin za zločinom. Znan je zgled na Slovenskem: mlad človek s popolno srednješolsko izobrazbo in temu primerno lepo službo in ugledom pred ožjim krogom sodelavcem ter široko javnostjo si je po uradnih urah dovolil, da si je s

299

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 299

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

tovarišem sposodil službeni avto in se odpeljal z njim malo na zabavo. Toda imel je nesrečo, z avtom se je zaletel v obcestni jarek, tako da je vozilo močno razbil; sram ga je bilo, drugo jutro si ni upal priti v službo; skril se je in se ni pokazal, ko je zvedel, da ga policija išče; ker je moral jesti, je bil prisiljen, da je kot skrivač začel krasti; ker so mu bili večkrat za petami, se je začel braniti, pri tem ubil policista, zbežal v Avstrali­jo in tam kot skrivač nadaljeval pustolovsko življenje; ker mu je bila policija za petami, je zopet zbežal v Slovenijo, nazadnje je padel v roke pravice. Izdala ga je lastna stara mama, pri kateri se je skrival, ker ni več zdržala živčne napetosti: obsodili so ga kot »razvpitega zločinca«. In vendar? Tu se zamislimo! V megli ne vidimo. Če bi bil ta mož v »megli videl«, bi ne omagal tik pred očetovo hišo; nasprotno: malenkost­ ne zabave z avtom si ne bi bil dovolil in vse življenje bi bil lahko ostal ugleden strokovnjak; po vsej verjetnosti bi bil postal direktor podjetja, v katerem je bil nastavljen; nihče ne bi bil nobenega zločina in zločinskih dejanj spravljal v zvezo z njego­vim imenom. Nikoli prej ni mislil, da je v njem kako »zločinsko nagnjenje«. Ni treba, da bi bilo. Dovolj je bilo eno neprevidno dejanje, ki ga je spravilo v položaj, kjer ni videl ne naprej ne nazaj. Morda edina njegova napaka je bila njegov pretirani ponos: sram ga je bilo naravnost povedati, kaj je storil, kaj se mu je zgodilo. Ali pa je ponos res že sam na sebi tako nevaren, da lahko dovede na zločinsko pot? Na to lahko mirno odgovorimo: vsaka poteza značaja lahko dovede človeka na zločinsko pot. V vsaki lahko tiči bodisi svetnik ali zločinec. Tudi hlapčevska ponižnost kot nasprotni pol gosposkega ponosa lahko človeka dovede do zločinskih dejanj. Vse je odvisno, v kak položaj pride človek in kako se v njem vede. Zato ni pravilno, če kdo govori o sebi ali o kom drugem, da ima »nesrečen značaj«, kakor da bi imeli drugi srečen značaj. Značaj ni niti srečen niti nesrečen; samo človek je lahko srečen ali nesrečen; to pa je odvisno od tega, kako človek v svojem značaju ravna. Lahko človek z »nesrečnim značajem« vendarle »srečno ravna«; obratno pa lahko človek s »srečnim značajem« naredi eno samo nesrečno potezo,

300

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 300

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

ki je usodna za vse življenje, naredi srečnega človeka v hipu nesrečnega in spremeni poštenjaka v zločinca. Ljudje se v hoji za srečo vedno vozimo tik ob prepadu. Tega se prav ne zavedamo, šele v izjemnih primerih, ko je kolo za hip švignilo čez rob, a smo ušli le za las. V tem smo vsi ljudje kakor vozniki avtomobilov, ki so stalno v življenjski nevarnosti, a se je zavedajo samo v primerih, ko so komaj ušli smrti. Vozniki avtomobilov na dolgih in nevarnih vožnjah včasih po naključju ali zaradi svoje spretnosti ali spretnosti kakšnega drugega voznika komaj uidejo smrti. Če bi se ljudje tega srhljivega dejstva zavedali, bi si ne upali več z avtom na cesto. Samo ne vidijo tega. To vidijo le, če nesreča že trka na pločevino. V megli ne vidimo. Tudi ob sončnem vremenu se ljudje brezskrbno vozijo s kratkovidnostjo megle, v kateri ne vidijo. Ta megla kratkovidnosti je naša lastna pamet. Za našo lastno pamet je sreča in nesreča vedno onstranska. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka za prvim grmom. Tu je otrok v svoji živalski instinktivnosti in plašnosti bolj moder: boji se in si ne upa prav nikamor, dokler mu odrasli s svojo vzgojo te modre naravne pameti ne pokvarijo. Kako malo je manjkalo, a vendar vse, da bi lahko tudi najbolj nesre­čen človek postal srečen, samo če bi se eden kakor drugi zavedal, da hodi v hoji za srečo tik ob prepadu, in drugi, da omahuje tik pred oče­ to­vo hišo. To spoznanje nam narekuje potrebo po modrosti. Kdor hoče biti srečen, mora biti moder. Modrost je kažipot do sreče. Modrost vidi prek prepadov, predvsem pa ne ljubi prepadov. Modrost se ne da ujeti v gosto mrežo trenutka in njegovega užit­ka; modrost tudi ne podlega teži dneva in njegovi nadlogi. Modrost je doma v očetovi hiši; modrost ne zaide, ker pozna pot v onstranstvo. Prava modrost izžareva ultražarke, ki prodira­jo skozi gosto meglo človeške omejenosti. Modrost je čista kakovost duha in je usmerjena v onstranost. Modrost ne tehta slonov, pač pa misli in besede. Modrost ve, da sreča ni v količini

301

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 301

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

užitkov, marveč v kakovosti srca in njegovih del. Modrost ne meri hitrosti človeške misli, pač pa gleda, kam gre. Vsi pravi modreci so nam bili kažipot skozi meglo kratkovidnosti v onstranost.

V SREČO VERUJEMO Notranja sreča ni prava sreča, če ni združena z upanjem v prihodnji dan. Sreča, ki jo uživam danes, ni nobena sreča, če jo gloda črv negotovosti; če ji ni zagotovljena trajna posest; pa recimo vsaj nepregledno dolga posest. Upanje v prihodnost sreče je tedaj sestavni del vsake sreče. Po upanju je vsaka sreča obrnjena v prihodnost; ta pa je za naš sedanji obstoj in sedanjo srečo – onstranost. Vsaka sreča je tedaj onstransko usmerjena. Vseeno je, kako kdo pojmuje to onstranost. Za vsakega velja, da se sreča ne more izčrpati v sedanjosti. Sreča, ki bi bila vezana samo na sedanjost, bi bila hudo varljiva. Sreča mora imeti vsaj v upanju tudi delež neminljivosti. Sreča in minljivost se izključujeta. Vsaka misel na minljivost sreče nam srečo že greni. Upanje nam tedaj srečo vsaj v mislih podaljšuje in poživlja. Obup pa je skrajno nasprotje sreče. Kadar zavlada v duši obup, je sreče za vedno konec. Upanje pa srečo poživlja tem bolj, čim dalje nam srečo v duhu podaljšuje; čim dalje v onstranstvo se nam podaljšuje sedanja sreča. Tu se znajdemo pred odločilnim nasprotjem. Za nekatere pravega onstranstva ni; zato se tudi sreča ne more nanašati na onstranstvo in se raztezati na njeno območje. Manj ko kdo gleda srečo v luči onstranosti, manj jo povezuje tudi z upanjem; tem bolj jo mora torej povezovati s trenutkom, ki mu je dan. Docela to stransko usmerjenemu človeku tedaj res ne preostane drugega, kakor da se preda stopnjevani naglici sodobne družbe, da v čim krajšem času čim več iz-

302

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 302

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

vabi iz življenja. To je nehote docela količinsko gledanje na življenje in človekovo srečo v njem. Drugi zopet so usmerjeni v onstranstvo vsaj tako, da vidijo svojo nesmrtnost v svojih delih: ko jih osrečuje upanje na to, da bodo njihova dela priznavali in uživali še prihodnji rodovi, v katerih bodo tako dalje živeli vsaj v spominu, in bodo vsaj po smrti dobili priznanje za marsikaj, za kar so želi v življenju le nerazumevanje in zapostavljanje, morda celo preganjanje. Še dalje gredo drugi, ki vidijo tudi svoje lastno življenje podaljša­no po smrti v onstranost. Zanje se osrečujoče upanje ne razteza samo na nesmrtnost lastnih dobrih del, marveč na nesmrtnost lastnega življenja. V tej luči dobi sreča popolnoma onstransko osvetlitev in usmerjenost. V tej luči dobiva upanje brezmejne razdalje, gre v pravo neminljivost. V tej luči podeljuje upanje sreči neomajnost in trajnost obenem. V tej luči onstranosti zmore biti človek srečen tudi sredi hudih preskušenj sedanjosti. Upanje dela (psihološki) most med sedanjostjo in prihodnostjo. Upanje je izjemna, enkratna človekova sposobnost; nikjer drugje v nobenem bitnem redu je ne srečamo. Zato pa pomeni obup za človeka padec pod njegovo raven, je polom človeka kot človeka. Zato se izražamo najpristneje človeško, če rečemo, da je človek srečen le v upanju; čeprav je še tako srečen v sedanjosti, je to možno le, kolikor ga pri tem obenem poživlja upanje na trdno in trajno posest sreče. »Pričakovanje je najlepše veselje. Tako se moremo do večera veseliti«, pravi učitelj v Klabundovi igri Praznik cvetočih češenj. Pravzaprav bi lahko namesto upanja rekli tudi vera. Oba spoznavna deja: upanje in vera sta sorodna; navadno jih lahko celo zamenjavamo; vedno pa ne. Skupno je obema to, da se nanašata na stvari, ki presegajo izkustvo ali tudi neposredno zrenjsko ali vsaj posredno umsko (filozofsko) spoznanje. Zato lahko veruje­mo in upamo samo na stvari, ki jih ne moremo naravnost (izkustveno ali pa z umovanjem) spoznati. Razlika med njima pa je v tem, da upamo lahko na stvari ali tudi na osebe, verujemo

303

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 303

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

pa lahko samo osebam ali, strogo vzeto, njihovim besedam, najsi bodo gola njihova spoznanja ali pa tudi obljube. Verujemo torej osebi, če vemo, da nam more in hoče povedati resnico. Tako lahko verujemo stricu, da nam bo zapustil hišo; obenem pa lahko upamo, da bomo dobili to hišo. Vera se nanaša na strica (osebo), upanje pa na hišo (stvar). Ko govorimo o človekovi notranji sreči, ugotavljamo, da ne sloni samo na upanju, marveč tudi na veri. To velja zlasti za srečo, ki izvira iz osebne ljubezni. Ko govorimo o sreči v ljubezni, moramo pribiti kot načelo: sreča je v veri. To velja za verne in neverne ljudi. Saj smo pravkar razjasnili pojem vere od pojma upanja. Vera se lahko nanaša na človeka in na Boga. V prvem primeru govorimo o človeški veri. In te nam je več potrebno, kot pa navadno mislimo. Če pravimo: sreča je v ljubezni; potem prav v tej zvezi še prej velja stavek: sreča je v veri. Prav zato, ker je sreča v ljubezni ena najgloblje občutenih, velja obenem, da je sreča tudi v veri. Ljubezen je namreč onstranska, kar smo mimogrede že ugotovili. S tem hočemo reči, da se nanaša vedno na drugo osebo, ki je kot taka zunaj, onstran nas. Če naj tedaj koga imamo radi, mu moramo prej vsaj »verjeti«, moramo »verovati« njegovim besedam, da so iskrene, resnične, da veljajo za vedno, ko nam zatrjuje, da ima tudi on do nas ljubezen, ki naj bi mu jo vračali enako iskreno in trajno. Cilj vsake ljubezni je ljubljena oseba sama. Toda prav zato sloni vsaka ljubezen na veri v to osebo. Če pomislimo na to neizogibno podlago in sestavino vsake ljubezni, potem se nam njena podoba na mah prikaže v drugač­ni podobi, kot smo jo vajeni imeti pred očmi. Navadno namreč poudarjajo predvsem intimnost ali notranjo povezanost dveh bitij v ljubezni; da sta dva v ljubezni kakor eno srce in ena duša; da zunanje pregraje in razdalje odpadejo in izginjajo; da je zaradi tega med obema tudi intimnost misli in čustev; da tako rekoč drug drugemu bereta misli; da je tedaj v ljubezni tudi neposrednost in trdnost ali zanesljivost medsebojnega spoznanja.

304

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 304

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

In vendar vidimo sedaj, da temu ni povsem tako. Tudi ljube­zen ima razdalje: sloni na veri, vera pa na posrednosti spozna­nja, ki mu manjka neposredno izkustvo in ki ga z umovanjem ne moreš prav doseči. Žena, ki ljubi moža, je srečna v zakonu, dokler lahko veruje vanj; tako dolgo ga tudi ljubi. Z izgubo vere vanj se podira tudi ljubezen do njega. Kakor hitro bi izgubljala vero vanj, se začne v njej vse rušiti. Torej ima naravna ljubezen med možem in ženo po veri nekakšno razdaljo, ki ni nikoli docela zaneslji­va; nanaša se na onstranstvo osebe, ki ostane ljubečemu bitju kljub ljubezni in veri vedno kakor za zagrinjalom; vedno ostane nekaj nerazodetih skrivnosti, a še tistih, ki se razodevajo, ne moremo spoznati neposredno, ampak le po veri. Tako nam je oseba v ljubezni onstranska po življenju in po veri. Torej je že naravna ljubezen srečna le toliko, kolikor sega v onstranost ljubljene osebe po veri; kolikor je onstranska. Na veri pa sloni upanje; vera v ljubljeno osebo nam daje obenem upanje, da bo ta ljubezen zvesta in trajna tudi v prihodnosti. Vsako upanje se namreč bistveno nanaša le na prihodnost. Sreča v ljubezni torej nikoli ne pomeni popolne posesti; vedno jo mora upanje, ki izvira iz vere in na njej sloni, podpirati in poživljati za prihodnost. Tako je torej naravna ljubezen osrečujoča le, kolikor sega v prihodnost. Ko trdimo: sreča je v veri in upanju, tudi sreča ljubezni je v veri in upanju, s tem nehote povemo, da je sreča res bežna, da se nam nekako izmika, krajevno in časovno, v prihodnost, v spoznavno in čustveno odsotnost, ki jo doživljamo kakor iz razdalje celo v najintimnejših odnosih ljubezni; da je sreča že v tem pomenu dobesedno – onstranska, gre prek nas, da jo doživljamo v onstranstvu vere in v prihodnosti upanja. Nikoli je ne posedamo docela; vedno je večji delež le v veri, ne v neposrednem spoznanju; le v upanju hrepenenja, ne pa v neposrednem uživanju; ved­no jo doživljamo v negotovosti verovanja in tveganju upanja: vedno jo spremlja nemir nepopolne posesti s hrepenenjem po popolnem in neminljivem posedanju.

305

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 305

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Sreča je presežna, transcendentna: človeka vedno presega, transcendira njega, njegovo sedanjost in njene dobrine, gre prek nas in nad nas. Sreča je onstranska prav v tej temeljni težnji po mirni posesti, ki je ne posreduje več niti vera niti upanje, marveč neposredna in trajna posest.

ŽE ZJUTRAJ OB PETIH Telefon zvoni že zjutraj ob petih. »Nujno moram govoriti z vami.« »Ali ni malo zgodaj?« »Nujno. Mudi se. Samomor bom napravil!« Pride in začne se dolgotrajni pogovor. »Veste, zdaj sem jaz na vrsti. Moj najožji prijatelj je že napravil samomor. Tudi on je prišel na vrsto. Če mi takoj ne dokažete, da je posmrtno življenje, pojdem tudi jaz za njim v prostovoljno smrt. Tudi jaz naredim konec!« Mož z najvišjo izobrazbo, poročen in družinski oče, v službi na visokem položaju, zre vame s pogledom zanesene odločnosti, ki se je znašla v mejnem življenjskem položaju. Gre za biti ali ne biti. »Veste, ne bojim se smrti, niti malo se ne obotavljam, zlasti ker so šli tudi moji najožji prijatelji pred mano. Samo razmišljati sem začel. Rad bi si bil prej na jasnem, preden storim odločilni korak.« Iz njega je govoril pravi bivanjski nemir. Misli so bile pa jasne z neizprosno doslednostjo človeka, ki se zaveda: »Zdaj sem jaz na vrsti.« »Razmišljam. Zame ni več nobenega popuščanja. Zame ni več nobenega sredinstva. Gre za odločilno vprašanje: če je posmrtno življenje, potem ima smisel, da še tu naprej živimo; če ni posmrtnega življenja, potem nima smisla, da se še naprej pehamo v tem kratkem zemeljskem življenju, potem je bolje, da napravim konec danes, da ne odlašam do jutri. Prijatelji okrog mene so podlegli »ničenju«. Tudi jaz se moram izničiti, če »ni nič«, če ni prihodnosti.

306

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 306

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

Gre za smisel življenja. Če ne najdem smisla, ne vem, čemu naj še živim. Vprašanje samomora je vprašanje smisla življenja. Smisel pa življenje dobi samo, če se s smrtjo ne konča, če se nadaljuje še v onstranosti. Vprašanje samomora je torej zame vprašanje posmrtnega življenja. Če pa je posmrtno življenje, se resnično še splača živeti; potem bi bilo napačno si nasilno vzeti ta košček življenja, ki ga imamo na zemlji. Če je posmrtno življenje, potem ima pomen, da še naprej vsak dan jemljem breme življenja nase. Če je posmrtno življenje, potem imajo namreč tudi trpljenje in bo­ le­čina, nadloga in razočaranje svoj pomen; ko se bo to vse nekoč v on­ stranosti izravnalo. Če je posmrtno življenje, potem naše življenje ni nesmiselno Sizifovo delo, ki kar naprej poriva skalo na vrh gore; ko meni, da je že na vrhu, se mu skala zopet skotali v prepad in utrudno in nesmiselno delo se začne znova … Nikoli uspeh, nikoli ne dosežeš cilja. Naše življenje je kot tkanina, iz katere tkeš preprogo življenja; preden končaš, se ti vse tako skrotoviči, da ne moreš ne naprej ne nazaj. Ob koncu zija nesmisel, če se tam ne začne nanovo, če se tam ne začne šele pravi red, če se tam ne začne urejati to, za kar smo si vse življenje zaman prizadevali, če se tam ne začne izravnavati zmota z resnico, hudo z dobrim, kri­vica s pravico, pomanjkanje z obiljem, neutešenost z večno uteho. Življenje je zame dvosmerno, ima dva pola. Saj je vse življe­nje v nihanju in utripanju. Kdor bi se oklepal samo enega pola, bi nujno usahnil in izdihnil za vedno, ker izdihu ne bi sledil več novi dih, pritisku ne več sprostitev. Dokler se oklepamo samo ene strani življenja, smo kakor ob viru, ki nam izteka, ker ga ne zajemamo na drugem koncu, kamor ga vleče neizmerno morje. Dokler se omejujemo samo na minljivo življenje, smo kot prevodniki in cevi, ki jih vrelec nikoli ne napaja in ne poživlja, ker nam sproti uhaja, namesto da bi bili kakor sprejemniki in zbiralniki, v katere se stekajo vsi živi vrelci.

307

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 307

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Če se ustavimo ob enem samem polu življenja, smo kakor oblaki, ki ne dajo dežja; smo kakor cvetje, ki ne obrodi sadu; smo kakor pomlad, ki ne prinaša veselja; smo kakor vozniki s težkimi tovori, pa ne vemo, čemu jih vozimo in kam jih peljemo. In tu, pravim, je bolje, da takoj izprežemo, razen če mi prepričljivo pokažete, čemu in kam jih vozimo. Čemu ta neskončna karavana na smrt obsojenih? Ali ni bolj človeško, da se takoj ustavijo in zaspijo za vedno? Razen – če mi zopet spregovorite odrešilno besedo za vse, za vso karava­no in zame, da končno le niso na smrt obsojeni, da so vendarle določeni za življenje, čeprav bodo šli skozi senco smrti.« Ko sem že mislil, da so se nad njim zgrnili vsi temni oblaki, ki samo grozijo, ne dado pa dežja, ki naj bi rosil rodovitnost in novo življenje, se je kakor prebujen iz zamaknjenosti na novo zjasnil in mi v drži človeka, ki je do blaznosti, skrajnosti in brezobzirnosti dosleden, zaklical kakor na smrt obsojeni s soočencem: »O, da! Jaz vem za vaše dokaze, ki jih imate za neumrljivost duše, poznam vašo logiko, ki vam kaže pot prek groba v onstranost; poznam Kantove postulate praktične pameti, ki mu narekujejo, bolje, ko zahtevajo, da priznava Boga in posmrtno življenje. Vem, da je ta postulat v tem: naše srce hrepeni po popolnem spoznavanju, popolni svetosti (etični popolnosti) in popolni sreči. Tega na zemlji v minljivem življenju ne more nikoli doseči. Torej se mora življenje naše duše nadaljevati še po smrti, če nočemo, da je naša narava zgrešena, nesmiselna in najbolj nesrečna. Narava pa ni nikoli zgrešena. Torej se mora težnja našega srca po popolni sreči utešiti v posmrtnem življenju. Sreča je za Kanta v neminljivosti življenja.« »Kaj vam potemtakem manjka?« »Manjka živ dokaz. Ne dokaz v knjigah; morda celo zelo zaprašenih, malo branih, težko razumljivih. Gre mi za dokaz živega človeka? Gre mi za to, da tudi človek sam, živi človek z vsem svojim obstojem stoji za temi dokazi; da on sam jamči zanje in njihovo resničnost – s svojim življenjem. Razumete: jaz stojim pred samomorom. Jaz hočem: življenje

308

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 308

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

za življenje! Ako me naj pred samomorom kaj odvrne, če naj se vrnem v življenje, more biti to zopet le – življenje samo. Ali vi vse to, kar učite, tudi sami s prepričanjem sprejemate in osvajate? Ali ste vi za tem svojim prepričanjem tudi z vsemi nitkami svojega življenja? Ali bi vi dali življenje za to svoje prepričanje? Ali bi vi dali to svoje minljivo življenje za vero v neminljivo življe­nje?« Od tega pogovora so minila že dolga desetletja. Mož, ki je stal pred odločitvijo življenja in se soočal z menoj v izzivalnih vprašanjih do konca, do neizprosnosti in brezobzirnosti resnih, ki zahtevajo zadnjo življenjsko doslednost, hodi danes skozi življenje s pokončno hojo, v vzravnani drži, vedrega obraza: vem, da je srečen; saj hodi z vero v srcu vsak dan bliže pravi sreči naproti. Podpirajo ga tudi že srečni in izobraženi potomci v drugem in tretjem rodu.

KO SE IZMALIČI DUŠA Ugotovili smo že, da ni nikoli nič nepopravljivega, dokler živimo. Zato pa je edini res nepopravljivi nasprotnik sreče samo – samomor; in to celo iz dveh vzrokov: prvič, ker se po smrti ne da več nič popraviti; drugič pa, ker je samomor sam obenem dokaz, da je bilo življenje tudi že prej nesrečno. Zato ne moremo mimo najhujšega vprašanja – samomora, ki dokončno izjalovi težnjo po sreči. Samomorilci grešijo proti temu samo ob sebi umevnemu, temeljnemu načelu: dokler živimo, se da še vse popraviti; po smrti pa se ne da popraviti nič več. Pravzaprav je res čudno in seveda še bolj hudo, da človeku v stiski pamet in vse moči tolikanj odpovedo, da se tega pravilne­ga načela več ne zaveda in se ne ravna po njem. Res je, da ima samomorilec trenutno le eno samo misel pred očmi: »Sem v stiski, ki se ji lahko izognem samo s takojšnjo smrtjo.« Vendar pa pomeni takšno duševno stanje dejansko

309

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 309

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

kar nenaravno, res že bolestno zoženje zavesti: človek vidi samo eno stvar pred seboj, in to je tista »strašna«, pred katero je edino možni beg le – v smrt. Zato je v samomorilcu seveda tudi osebna moralna prištevnost zmanjša­na na ničlo. Ne ve prav, kaj počenja; čeprav na videz kaže veliko treznost in celo globoko življenjsko modrovanje. V naslednjem navajamo primere iz poslovilnih pisem mladih samomorilcev, ki nam prepričljivo potrjujejo pravilnost in tehtnost naših misli o sreči in etičnih vrednotah kot čistih kakovostih; le-te pa niso samo miselne kategorije, temveč obenem bitne stvarnosti, brez katerih človek sploh ne more živeti. Pravzaprav so samomori teh mladih ljudi s takimi poslovilnimi mislimi v dnu tragične stvarnosti vendarle spodbudno znamenje, da se v mladini prihodnosti zbira smisel za čiste duhovne kakovosti značaja in duše, da bodo svetu prepričevalno pokazali, v kateri smeri naj išče pravo človekovo srečo. Tako razodeva pismo fanta, ki ga je pisal pred samomorom svojemu očetu, kako kar tragično resne pojme ima o življenju, njegovem smislu in sreči, da prav zato »ne upa več živeti«. Pismo je pretresljivo in poučno, ker nam kaže, kako zija med mladim in starim rodom prepad. Pri tem mladi rod nravno bolj zdravo in pravilneje gleda na življenje kot stari, čeprav je zaradi docela skvarjene vzgoje za zdaj še preslab, da bi ga vzel nase. Takole se glasi celotno pismo: »Grozni oče, ko boš dobil to moje pismo, ne bom več med živimi. Toda prej, ko bom umrl, Te moram še enkrat prekleti. Bil si v sramoto naši družini: naši materi in vsem nam otrokom. S svojimi grdimi dejanji si nas spravljal v nesrečo. Le zakaj sem moral zaradi Tvoje razbrz­ dane pohote zagledati luč sveta. Že dolgo čutim, kako se vse Tvoje hudobije tudi v meni oglašajo kot dediščina po Tebi, prekleti oče. Zakaj si dopustil, da sem se rodil. Zaman se upiram in borim proti strastem, ki me silijo, da bi delal, kakor si delal Ti in še delaš. Čim

310

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 310

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

bolj se proti tem nagnjenjem borim, slabše je. Čutim, da se ne morem več tem nagnjenem ustavljati, tako močna so. Toda nočem postati skvarjen zločinec, kakor si Ti, zato se bom nocoj obesil, Ti pa bodi preklet. Preklet oče, zakaj si dopustil, da sem se rodil. Tvoj sin X, leta 1969 Ko je »grozni in prekleti oče« prebral to pismo, se je nezavesten zgrudil na tla. Tudi to pismo z vso pretresljivo vsebino in dogajanjem priča, da nravno (moralno) življenje ni morebiti le »pridiga« ali prazna ideja, ki ni uporabna niti za znanost niti za prakso, ali pa samo kakor kak suknjič, ki ga lahko, kadar se ti ljubi, oblečeš in slečeš ter celo zamenjaš; marveč da so to čiste, na zunaj sicer nevidne in nemerljive kakovosti, ki pa predstavljajo nevidno polovico vse stvarnosti našega življenja, tako da brez njih sploh niti živeti ne moremo, kaj šele, da bi mogli biti srečni. Slej ko prej izguba nravnega življenja človeka stre in si lahko vsak samo čestita, da se je mogel še pravočasno dvigniti, da ni obupal in se končal. Izkušnja kaže, da je največ samomorov med mladimi, ko šele stopajo v življenje, in med dozorelimi, ki se od življenja poslavljajo. V sredi, ko je človek še ves živ, zagnan v delo, se manj sprašuje za smislom in zato manj obračunava z življenjem. Marsikdo vse življenje junaško prenaša hude preskušnje, na stara leta pa odpove­do moči in obupa. Učiteljica, verna, a morda razočarana, je leta in leta vdano trpela, kar jo je doletelo. Ko pa so jo hoteli s silo vreči iz stanovanja, je prekipelo. Zapustila je pismo, v katerem je vse z neverjetno pedantnostjo naročila glede pogreba (groba, krste, maš, zapušči­ne … štiri strani dolgo pisanje …). Potem se je obesila. Ivan Cankar v noveli Jakob Ruda pripoveduje, kaj je tega moža privedlo do samomora: Ruda je z razvratnim življenjem uničil svoj gospodarski obstoj, žena je od žalosti umrla, plemenita hči Ana bi se zanj žrtvovala, da bi se poročila s človekom, ki ga ne mara. Zato se Ruda odloči, da se umakne iz življenja.

311

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 311

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Ko se poslavlja, pravi: »Moja prete­klost leži na mojih ramah … In to breme je tako težko. Bežati bi moral iz svojega doma – tat svojega otro­-­ ka … Kje bi mogel najti pokoja? Glejte, moj dom se je zrušil, – in jaz naj bi stal ob strani in gledal razvaline? … Ne branite mi in zakrijte obraz«. Ni glavni vzrok samomorov pomanjkanje zunanjih dobrin (potem bi morali biti samomori na Vzhodu in v Afriki najštevilnejši, a so prav tam najbolj redki), marveč izprijenost in izmaličenje duhovnih dobrin, katerih nosilec je značaj in z njim duša. Tu je vrelec sreče, ki ga moramo čuvati, da se ne zastrupi, da se nam sreča ne sprevrže v strup.

NIKOLI SI NISEM MISLIL VZETI ŽIVLJENJA Tako pripoveduje človek, ki je poskušal samomor in bi bil že davno mrtev, če ga ne bi po srečnem naključju rešili. »Nikoli si nisem mislil vzeti življenja in si ga tudi v prihodnje ne mislim. Nasprotno, vesel sem, da so mi v zadnjem hipu rešili življenje.« Ko slišimo take izjave, se nehote sprašujemo, čemu je pa potem poskušal samomor, če niti prej niti pozneje ni mislil in ne misli nanj. In še sam dodaja prepričevalno pojasnilo: »Preveč rad živim, da bi si sam jemal življenje.« In vendar si ga je sam vzel. Ko vam to ne gre v glavo, ga previdno vprašate, češ da ste slišali, da ga je tovariš v službi dan poprej pred vsemi javno sramotil in da mož te sramote ni prene­sel. Na to vam da pomenljiv odgovor: »Sploh ne vem nič, da bi bil tovariša en dan prej videl, da bi prišlo med nama do kakšnega javnega nastopa. Sploh se zadnjih dveh dnevov ne spominjam, kot da jih ni bilo v mojem življenju.« S to izjavo je dal popolno pojasnilo celotnega dogodka. Že cela dva dneva pred poskusom samomora je torej živel nekje v drugem svetu, zunaj sebe, ne da bi se zavedal sebe, svojih dejanj in ljudi, ki jih je srečeval. Najboljši dokaz za resničnost njegove izjave je v dejstvu, da tudi sedaj

312

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 312

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

ne misli več ponoviti samomora, čeprav »sramota«, zaradi katere naj bi si bil poskusil vzeti življenje, ne samo da ni odpravljena, ampak je s samomorilnim poskusom v očeh javnosti celo podvojena. Toda njemu na misel ne pride, da bi samomor ponovil. Iz tega čisto jasno sledi, da ga tudi prvič ni storil pri zavesti, ampak v popolni omotičnosti, ko se niti samega sebe ni zavedal. Zdaj lahko celotno razmišljanje obrnemo in rečemo: in vendar bi danes, če bi ga takrat ne bili rešili, vsi ljudje rekli, da je storil samomor pri polni zavesti in premišljeno, ker na zunaj ni kazal niti sence zmedenosti. Poznamo pa zopet zglede, ko ljudje poskušajo samomor predvsem iz nekake histerične objestnosti, ne da bi resno mislili na smrt, ki pa prav zato tudi niso brez prištevnosti in odgovornosti. Če je skočila ženska v Dravo in obupno začela klicati na pomoč, ko je začutila, da je voda mokra in mrzla, je to nedvomen dokaz, da je uganjala samo veliko burko, s katero je hotela zago­sti svojemu možu oziroma fantu, ker je bila nad njim razočarana. Najbolj pa je to dokazala s tem, da je svoje reševalce začela zmerjati in psovati, češ zakaj so jo rešili, ker da noče živeti; v novem navalu jeze se je zopet pognala v hladne valove in prav tako začela vpiti na pomoč. Ljudje, bolj dobri kot pametni, so jo zopet izvle­kli in šele takrat se je dovolj ohlajena dala zapeljati domov. Podobno moremo reči o zdravnici in medicinski sestri, ki je v objest­ nosti in histerični razburjenosti, ko se je skregala s svojim ljubimcem, spila lizol, da so ji morali v bolnici izčistiti želodec. Če bi bil to namreč resen poskus samomora, bi kot medicinsko izobražena žena pač vedela uporabiti bolj učinkovita in milejša sredstva v obliki močne injekcije uspavalnega sredstva, ki bi jo prijetno zazibalo v smrt. Takih primerov srečujemo veliko. Psihopati, t. j. bolestno občutljivi in razdražljivi ljudje, radi zagodejo s samomorom, ne morda zato, ker ne morejo živeti, ampak samo zato, da bi jezili svojo okolico in ji tako še v tej posebni obliki naprtili nov očitek z novo krivdo: vi ste vsega krivi. Če se takemu človeku samomor res »posreči«, se mu pravzaprav »ponesreči«, ker si, strogo vzeto, ni hotel življenja vzeti. Prav tako taka smrt

313

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 313

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

niti ni pravi samomor, marveč bolj samouboj, ker se je nenamerno ubil: bila je to samo namerna poškodba s smrt­nim izidom. Sploh moramo ugotoviti, da ljudje, ki pogosto grozijo s samomorom, tega navadno nikoli ne store. Tak, ki veliko govori, v tem pogledu ni nevaren. Nevarni so tisti, ki samomora nikoli ne omenjajo, a se vedno samo umikajo pred družbo in vedno znova izginjajo v svojo usodno osamljenost, v kateri se predajajo melanholičnim čustvom, za katere pa okolica niti ne sluti, iz kakih neznanih globin izvirajo. Prav tako so nevarni tisti, ki sicer o samomoru ne govore, a govore v čisto posebnem tonu o bližnji smrti, da se jim tako nič več ne splača delati, ker so jim pač opešale moči in si nimajo nič drugega obetati ko smrt. Tako, na videz »nedolžno« govorje­nje, ki ga lahko pri neštetih starih ljudeh slišimo vsak dan, je pri otožnih naravah s spremenjenim odnosom do okolice zelo nevarno. Dobra beseda svetovalca, zlasti veščega zdravnika, lahko tu veliko pomaga. Človeka zopet dvigne iz njegove otožnosti in osamljenosti in mu vrne veselje do življenja. Vendar tak učinek traja navadno le malo časa. Potrebna so tudi zdravila, po možno­sti celo zdravniška oskrba v bolnišnici.

INJEKCIJE SREČE Hlepenje po mamilih se je v sodobni družbi tako razpaslo kakor še nikoli prej. Pravimo mu narkomanija. Ta manija je danes že velika skrb človeške družbe. Čeprav je uživanje mamil brez posebne zdravstvene indikacije menda kar v vseh razvitih državah prepovedano, se to hlepenje širi kot nalezljiva bolezen; nobeno nadzorstvo, nobena policija in nobena carina ne pride zlepa do živega prekupčevalcem z mamili. Najbolj se seveda širi to hlepenje med mladino v visoko razvi­tih državah; prehaja pa tudi v države, ki so manj razvite in bi jim bilo bolj potrebno uvažanje kruha kot mamil. Tudi pri nas se tiho širi; je pod

314

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 314

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

tabujem kakor nalezljive bolezni, npr. spolne, ki naj bi se jih »sramovali« in jih zato prikrivajo, da nihče prav ne ve, kdo je kdaj zbolel za tako boleznijo in kdo je koga okužil. Uživanje mamil je v tesni zvezi z vprašanjem človeške sreče. Predvsem na dve stvari bi opozoril v tej zvezi. Zakaj se ljudje predajajo užitkom mamil? Profesor Lev Milčinski redno imenuje učinke uživanja mamil – umetne paradiže. Lju­dje si z uživanjem mamil ustvarjajo umetne paradiže, umetni raj. To nam daje misliti. Mamila imajo namreč to lastnost, da človeka, ki jih redno uživa, zazibljejo v prijetno razpoloženje. Različna mamila imajo seveda različne učinke. Vsekakor drži, da nekatera mamila ustvarjajo v človeku več veselja in poguma do življenja, druga nasprotno nekako uspavajo in v to zaspano stanje vnašajo občutek prijetne lenobnosti. Posebni pa so tisti učinki, ki tako razgibljejo človekovo domišljijo in predstavne mehanizme, da pričarajo razne privide, nov očarljiv svet, v katerem navadne zakonitosti prostora in časa izginjajo; človek se zazib­ lje v prividne podobe z rajsko prijetnim občutjem, v katerem bi hotel ostati – do konca; kar umreti bi hotel v objemu takih občutkov. In tu se začne zapeljivost umetnih paradižev. Od tod nagnjenje, da bi človek stalno užival take tablete »sreče«. Ljudje si dajejo injekcije, da bi ujeli (dosegli) srečo. Saj ob njih doživljajo občutke rajske sreče, kakršne nikjer drugje in drugače ne morejo in se sploh z besedami ne da prav opisati; je nedopovedljiva. In to, pravim, nam daje misliti. Zakaj ljudje jemljejo mamila? Ker bi radi doživljali občutek sreče. In še se vprašamo: zakaj je prav danes taka potreba po teh mamilih? Kaže, da se ljudem danes huje godi kot kdajkoli poprej, da potrebujejo tako nadomestilo za srečo. A je ravno nasprotno. V sodobnih (visoko) razvitih državah se ljudem bolje godi kot kdaj koli poprej. Torej bi človek pričakoval, da ne bodo čutili potrebe po posebnem olajšanju in oslajšanju življenja. In vendar! Noben užitek jim ne zadošča, čeprav imajo vsega

315

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 315

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

dovolj in se dobesedno kopljejo v užitkih. Saj si mamila privoščijo prav ljudje iz »boljše družbe«, ki so presiti vsega in zdaj jih lahko uteši samo še taka izredna omama. S tem hlepenjem ljudje pač zgovorno pričajo, da je hrepenenje po sreči prapotreba človeškega srca. Le tu lahko najdemo zadost­no psihološko razlago za to hlepenje. Ker noben vsakdanji užitek več ne zadošča, morajo seči po izrednih dražljajih. Tudi to hlepenje nam tako potrjuje, da je količinsko usmerjeno hrepenenje po sreči že v temelju zmotno; gre mimo cilja, nikoli ga ne doseže. Vsak užitek ima namreč to lastnost, da zahteva vedno močnejši dražljaj, če ga hočemo na novo izzvati. To gre v neskončnost. To je zakonitost, ki jo najbolj poznamo pri uživa­nju alkohola, torej pri najbolj znanem hlepenju: vedno močnejše dražljaje potrebuje telo, če hočemo, da mu pripravimo užitek, ki bo vsaj enako prijeten, kakor je bil prejšnji; če ne, se začne priskuten odvrat. In tu mora poseči človek po skrajnem sredstvu, po mamilih, če naj mu še stopnjujemo užitke. A tudi pri mamilih samih opazujemo isto zakonitost; in prav v tem je njihova nevarnost: ved­no večji mora biti dražljaj, če hočemo človeku zadostiti; nazadnje pride do stopnje dražljaja, ki je že smrtno nevaren; in do stopnje, v kateri človek podleže sli in se ji zato tudi ne more več odpovedati. Tako hlepenje po mamilih je nehote zgovoren dokaz človekove prapotrebe po sreči. Obenem je to hlepenje za nas ponovni, že kar pretresljiv dokaz in svarilo obenem, da »sreče« ne smemo iskati na črti količinskega stopnjevanja užitkov, ker je na tej ravni nikoli ne dosežemo, marveč zaidemo v slepo ulico, ko ne moremo ne naprej ne nazaj; nazaj ne moremo več, ker smo že sužnji hlepenja po užitku, naprej pa ne, ker vodi v pogubo prezgodnje smrti. Hlepenje po mamilih je torej dokaz, da je sreča nekaj nekoličinskega, čista kakovost, ki jo v »užitkih« zaman iščemo. Drugo, na kar nas hlepenje po mamilih nehote opozarja, pa je to, da je sreča v jedru vedno le onstran vsakdanjih užitkov; nekje v docela

316

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 316

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

drugem svetu, takem, ki presega vse zemeljsko, takem, ki te zaziblje v »rajsko stanje«, kjer odpovedo vse mere prostora in časa. Pravo srečo doživlja človek le, če se dvigne onstran vsakdanjo­sti, onstran zemlje in njene zakonitosti, tako daleč, da pri tem ne čuti več njene teže niti sam sebe ne več prav; ko se čuti prestavljen v drugi red, v katerem doživlja predokus večnosti. To je stanje, ko človeka zapuste vsi čuti in je dvignjen v »deveta nebesa« ter se ne doživlja več prav v svoji vsakdanji, recimo zemeljski istosti, ko se ne spreminja samo njegovo počut­je, ko ne izginja pod njegovimi nogami samo Zemlja, ko se ne potaplja v njegovi zavesti samo njegovo telo z vsemi svojimi betežnostmi vred, marveč se tudi njegov jaz spreminja v bitje, ki je onstran samega sebe, ki je že prekoračilo Leto, reko pozablje­nja, in se preselilo v kraj, kjer ni trpljenja ne solz ne bolečin, v rajsko blaženost. To so umetni paradiži, umetni raji ali umetna nebesa. Dokazujejo pa nam nehote, da človek srečo išče in najde samo v onstranosti; ko se dvigne nad vse zemeljske plasti in redove bitij, kakor se izraža sv. Avguštin, ko piše o zamaknjenju v Ostiji; da človek najde srečo šele, ko presega samega sebe, ko se dvigne prek svojih zemeljskih razdalj; da je sreča v jedru nekaj transcendentnega, presežnega, kar gre prek navadnih čutov: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Velika ironija, narobe svet, pa je v tem, da nam potrdilo za tako gledanje na srečo nudijo prav tisti skrajneži modernega živ­ljenja, ki ne priznavajo nobene onstranosti, ki končno problema sreče sploh ne priznavajo, ko srečo zamenjujejo z užitki, ki bi radi problem sreče rešili zgolj na količinski ravni čim višjega in trajnej­šega udobja ob čim manjšem naporu sil (Benthamovo načelo); a so zašli pri tem proti svoji volji – v umetni paradiž, v surogat, nadomestilo za nebesa.

317

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 317

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

ZO P E T O D P R E T I O Č I Ljudje, ki se predajajo hlepenju po mamilih, iščejo srečo v ekstazi. Ekstaza pomeni: stati zunaj sebe; zato v slovenščini ekstazo navadno imenujemo z besedo zamaknjenost. »Zamak­njen v deveta nebesa«, tako pravijo že od nekdaj »zamaknjencu«, vseeno kakšnemu in kam in zakaj. Ljudje, ki se predajajo hlepenju po mamilih, nam tako nehote povedo vsaj nekaj koristnega: pravo srečo, čeprav je v človeku, čeprav mu je notranja, človek doživi le takrat, kadar ga dvigne prek njega samega; kadar ga zamakne v nevsakdanje stanje, sta­nje, v katerem izgine vsaka grenkoba in bolečina, vsaka skrb in tesnoba, vsak strah pred razočaranjem in smrtjo; ko se človek čuti vzvišen nad prostor in čas, zavarovan in brez ogroženosti, kjer se nehata vsak nemir in negotovost; ko nastopi neskončna pomiri­tev, popolno zadoščenje in uteha želja. Tako si človek zamišlja stanje popolne sreče. Približno tako jo opisuje tudi preprost človek, če mu damo nalogo, naj opiše to, kar je predpodoba raja. Tako pa ljudje dejansko opisujejo tudi svoja trenutna izkustva največ­ je sreče na zemlji: ko jih vprašamo, kateri je bil najsrečnejši doživljaj v njihovem življenju, če so sploh kdaj doživeli nekaj podobnega temu, kar pesnik Goethe imenuje uživanje najvišjega trenutka v življenju, ki mu prav zato zakličemo: »Ostani vendar pri meni, saj si tako čudovit!« Zanimivo je, da so osebno doživljena izkustva, ko ljudje doživljajo pravo zamaknjenost ali ekstazo, zelo različna: razen že opisanih zamak­ njenj v uživanju mamil so vrhunska ljubezenska doživetja med moškim in žensko, ustvarjalno umetniška zamaknje­nost pri izrednih umetnikih v izrednih navdihih, in končno religiozna mistična (versko skrivnostna) zamaknjenost velikih svetnikov, kakor to opisuje med drugimi apostol Pavel o sebi: »In vem, da je bil tisti človek – ali v telesu, ali izven telesa, ne vem, Bog ve – zamaknjen v raj in je slišal skrivnostne besede, ki jih človeku ni pripuščeno povedati.« (2 Kor 12,4). Vsem tem vsebinsko tako različnim zamaknjenjem so vendarle skupne 318

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 318

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

nekatere poteze, v katerih upravičeno vidimo jedro vsake prave ekstaze. Človek v zamaknjenju zatisne oči, da ne vidi več sveta okrog sebe. Pogled na ta svet bi ga v zamaknjenju motil; bi ne dopustil, da bi oči hkrati videle drugačen, lepši svet. V tem je nedvomno začetek vsake zamaknjenosti. V tem je tudi nevarnost hlepenja po mamilih: ti ljudje zgubljajo smisel za stvarni svet okrog sebe; ga ne vidijo, ne vidijo svojih dolžnosti, ne do sebe ne do drugih, se obnašajo, kakor da ne žive na tem svetu. Tudi slovenska beseda »zamaknjenost« to dobro izraža: člove­ka dobesedno nekam zamakne, nad svet, proč od njega. In v tem dvigu nad svet se mu začne prikazovati nov svet. Niti ni treba, da je »drug svet«. Dovolj je, da se človek dvigne v primerno višino nad ta svet; mislimo človeka, ki poleti v letalu ali celo v vesoljski raketi nad Zemljo: na mah je od zgoraj zelo drugačna. Tako drugačen je svet z vidika te zamaknjenosti, da ga niti prepoznali ne bi, če ne bi vedeli, kaj gledamo; doživljajsko (psihološko) potemtakem človek v zamaknjenju dejansko gleda nov svet pred seboj. Zamaknjen je v nov, drugačen, kajpak vedno lepši, veličastnejši, prijet­ nejši svet; tak, kakršnega bi si ravno želel, ko bi hotel uživati – srečo. Človek v zamaknjenju zapušča sam sebe; vtem ko zapušča svet, ima hkrati občutek, kakor da zapušča sam sebe; vtem ko se mu v zavesti spreminja podoba sveta, ga obhaja tudi občutje, kakor da ga zapušča lastna zavest. To doživetje zamaknjenca, ko ga v zapuščanju sveta zapušča tudi lastna zavest, ko ob minevanju podobe vidnega sveta okrog njega mineva tudi lastni jaz, kakor da se potaplja v neskončnost vsemirja, pa ga preveva obenem z občutjem, kakor da se lastna zavest združuje z zavestjo vsega živega, kakor da ga lepota in sreča omamljata in v omami stapljata s koreninami vseh bitij. V zamaknjenju, v doživeti ekstazi se človek združuje z onstranostjo; z drugo polovico, z drugim, v vsakdanjem življenju neodvisnim polom bitnega vesoljstva, se poljubljajo njegove želje in do bitnega dna so se dotipale njegove misli.

319

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 319

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Prvi sovjetski vesoljec Jurij Gagarin je po povratku iz vesolja na slovesnem sprejemu pri predsedniku vlade med drugim moskovskemu škofu izjavil – kakor poroča Paris Match –: »Vedite, da je moja vera močnejša od rakete, ki me je ponesla v vesolje.« Na tej višini doseže človekov življenjski nihaj svoj največji razpon: tu lahko odvrže vse nadomestne dele, s katerimi se je skušal v vsakdanjosti zavarovati; tu lahko zamenja plastiko in surogate za prvobitno življenje in časovnost z večnostnimi razgledi; tu zasliši in razumeva modrost besed, ob katerih umolkne izniče­valno (nihilistično) besedičenje (Heideggerjevo: Das Gerede); šele na tej višini more premagati meglo nihilizma. Ko pa se ustvarjalni vzpon zamaknjenosti poleže, mora človek zopet odpreti oči. Mora zopet odpreti oči v spoznanju, da ga je dobil onstran vsakdanjega življenja; v spoznanju, ki izvira iz onstranosti zamaknjenja, da gleda odslej svet okrog sebe z dvojno bistrino, v dveh različnih valovnih dolžinah, v dvojni, različni osvetlitvi. Če naj ima ekstaza, takšna ali drugačna, kakšen praktičen življenjski pomen, ko navadno vidimo najprej le odmik od praktičnega življenja, naj bi bil prav v tem: učila naj bi nas gledati svet in življenje in sebe sredi njega v dvojni svetlobi; opozarjala naj bi nas na drugo polovico vsega bitja in žitja; tisto, ki je vsakdanjim očem zastrta; tisto, za katero v nemočni tekmi življenja nimamo časa; tisto, v kateri najdejo vse silnice življenja svoje ravnovesje; tisto, h kateri nemirno teži tudi naše srce v svojem hrepenenju po sreči; tisto, ki se v zamaknjenju izkaže kot docela drugačna, kot dvignjena nad vsemi stopnjami življenja, kot spremenjenje vseh užit­kov v novo, nepojmljivo kakovost. Čeprav vsi zavračamo hlepenje po mamilih, čeprav vsi vemo, da zamaknjenec ne zna in ne more živeti sredi tega sveta, čeprav smo vsi proti odtujitvi samemu sebi, ki naj bi človeka zanašala, pa vendar vsakdo potrebuje v določenih presledkih nekaj ustvarjalne zamaknjenosti, najsi bo to ob doživljanju izrednih dogodkov ali skrivnostnih obredov ali ob ustvarjalnem bogastvu velikih umetnin ali ob branju knjig, ki nam

320

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 320

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

odpirajo drugi, nevidni tečaj življe­nja in nas dvigajo nad vsakdanjost, da tako laže nosimo težo dneva, da se nam bo jasneje odpiral smisel življenja in bomo zavestneje ubrali pravo smer v hoji za srečo. Končno v tako zamaknjenost odhajamo vsak večer, ko legamo k počitku in se v spanju potopimo v drugo življenje, v sen, ki nas mnogokrat zaziblje v novo občutje in nas zamakne v svet sanj in želja, ki segajo v onstranost. Toda vsako jutro se moramo vnovič vzdramiti sredi tega sveta ter obogateni od stvariteljskega počitka in njegove ekstaze z globljim smislom za vso stvarnost zopet odpreti oči.

Z A O S TA J A Z A S A M I M S E B O J Človek vedno zaostaja za samim seboj. To smo ugotovili že v raznih smereh in z različnih vidikov. Najbolj pa zaostaja za svojo lastno srečo. V spoznanju, v odkrivanju naravnih zakonov, to je v znanosti, a tudi v obvladanju narave, to je v tehniki, je človek že resnično zelo daleč napredoval, čeprav se mu tudi tu odpirajo nove, prej neslutene globine nepoznanih skrivnosti. Toda najbolj je človek zaostal v hoji za svojo lastno srečo. Tu je danes bolj zaostal; tu je v moderni družbi njegov tek celo manj uspešen, kot je bil nekoč v starih, manj razvitih in manj razsvetljenih družbah. Številna so že zdravila, s katerimi smo ugnali marsikatero bolezen. Številne so injekcije, s katerimi se tudi varujemo pred boleznijo. Samo injekcije, da bi našli srečo, se niso obnesle. Umetni paradiži so vse kaj drugega ko prava sreča. Nasprotno, ljudi tirajo slej ko prej na rob propada. In vendar naj bi bile injekcije mamil nekakšne injekcije, ki vlivajo srečo. Ko bi bila sreča nekaj tako otipljivega in telesnega, količinsko merljivega, bi lahko vsakega osrečili s primerno dozo osrečujoče čudežne rastline. Problem sreče bi bil s tem rešen in človek bi na ravni udobja napredoval nemoteno.

321

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 321

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Tako pa je ravno obratno. Bolj ko napredujemo v vseh udobnostih in užitkih, bolj ko narašča zunanja udobnost, bolj se znaj­de sodobni človek v svoji hoji za srečo v tesni ulici, ko ne ve več ne naprej ne nazaj; znajde se v nesmislu početja, v katerem mu je edini dosledni izhod – končati pot – v samomoru. Moderni človek se je v hoji za srečo znašel v navzkrižju z zunanjo udobnostjo: udobnost in sreča se bijeta; druga drugo postavljata na laž. Udobje zavaja, da sreče ne najdemo; sreča pa postavlja na laž vso udobnost. Sreča ni zgolj tostranska; človek je zlepa ne doseže; zlasti pa nikoli ni v zavesti trajne, neminljive sreče. Zato smo vedno le v hoji za srečo; hodimo za njo v veri in upanju, da se nam ne izneveri, da jo dohitimo in je ne zgrešimo. Njena trajna posest se nam postopoma umika in kaže smer v prihodnost. »Hiše sedanjosti so le šotori, mi potujoča smo karavana«. (O. Župančič) Pa še nekaj nam je razmišljanje o prihodnosti sreče razkrilo: sreča se nam ne izmika v onstranost samo časovno, marveč tudi v naši zavesti. Navsezadnje smo videli, da človek srečo, tisto, ki naj ne bi bila le višek užitka, marveč nekaj docela novega, drugačnega, enkratnega, v vsakdanjosti nepoznana kakovost, doživlja in doseza predvsem le v zamaknjenosti. To je stanje, v katerem ga zapušča lastna zavest, ko izgineva zanj ne le svet, ampak tudi on sam, ko se njegova zavest staplja z zavestjo vesoljstva. Ko prehaja človekova samobitnost v smernice višjega reda, ko človek presega sam sebe, prestopi svoje meje, ko zavest omedli, da se zbudi v nadzavesti, ko zre drugo, prej le v znamenjih prikazano ­polovi­co svoje biti. Žival nima prave samozavesti: živalske oči so odprte, a spijo, gledajo, a se ne zavedajo; bolje, žival gleda, a se ne zaveda sama sebe; zato se tudi ne zaveda sreče ne nesreče; njen bitni red je pod gladino človekove veličine, ki je v tragiki razlikovanja sreče in nesreče. Žival ne doživlja nobene

322

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 322

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

težnje prek sebe, nobene prave transcendence: zato pa tudi nobene hoje za srečo ne pozna. In vendar tudi človek v svoji zavesti nikoli prav ne doživi resnične sreče, tiste karizme, z vsevišnjim darom neminljivosti; to doživlja samo za trenutke, kratke, zopet bežne trenutke – ekstaze ali zamaknjenja, ko njegova individualna zavest obledi v svetlobi njemu neznane vsezavesti vesolja, ki je zanj nadzavest. Tako pridemo do ugotovitve, da je človekova zavest vmesna postaja med podzavestjo in nadzavestjo. Podzavest še sploh nič ne ve o sreči; zato še niti na poti ni v hoji za srečo; ves živalski svet spi mirno – brez ekstaze in bedi mirno brez zavesti. Nadzavest pa že ima srečo; tam smo na cilju; tam je popolno uživanje tega, kar naj bi bilo neminljivo – sreča. Zavest sama, naša individualna človeška zavest, je tista višina, v kateri se potreba po sreči zbudi iz podzavestne živalske ali, če hočemo, otroške preprostosti, da začne svojo nemirno ahasversko pot, hojo za srečo. To je površina življenjskega toka, ki je nemirna in mora biti nemirna tako dolgo, dokler teče neizčrpljivemu mor­ju življenja naproti. Ko jo bo njegova svetloba zajela v svoj snop, bo njena obenem ugasnila in se bo prižgala druga luč. Zavest je vedno le na pol poti do sreče.

G R E M O S V E Č O P R I Ž I G AT Bilo je čisto naključno srečanje na tujem, v mednarodnem poletnem letoviškem kraju. Srečam ženo in moža, akademsko izobraženega, ko gresta na »dolžni sprehod« in pravita: »Mimogrede greva svečo prižgat pri Marijinem znamenju.« Te njene besede skuša mož v zadregi nekoliko omiliti: »Saj na to nič ne damo, a tako pač delamo.« »Kako nič ne damo? Da to delate, že kaže, da na to nekaj daste!« »Kako to mislite?«

323

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 323

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

»Tako, da pač mnogi ljudje brez tega ne morejo prav živeti; potrebujejo neko zvezo z drugim svetom, čeprav ga morda niti prav ne priznavajo.« »To pa že: človek potrebuje še nekaj, kar je onstran jedi in pijače,« je mož nekako popravljal sam sebe; kakor da je dobil nepričakovano potrdilo za nekaj, kar je iz previdne vljudnosti nekako omalovaževal. Če bi ne bilo te previdne vljudnosti, bi gotovo po svetu gorelo še več prižganih sveč. »Ali ni ta potreba po gorečih svečah in kar je temu podobnih znamenj in tihih obredov, ki jih ljudje opravljajo zase brez vednosti drugih in ne glede na kakršnokoli veroizpoved, že sama na sebi močno in prepričljivo antropološko dejstvo, pomembno za vse človeštvo, posebej pa za vprašanje človekove sreče.« »Kajne, da vedno živimo v dveh svetovih; da se vedno oslanjamo na dva tečaja, čeprav v svojem znanstvenem in civilizacijskem ponosu drugega nevidnega tečaja ne bi radi priznali! Ljudje še piti in jesti ne moremo danes po razkošnih restavracijah – brez prižgane sveče, tega simbola večnega življenja; kakor da sta jim tudi jed in pijača vendarle obenem simbol ‘jedi in pijače, ki ne mine’. Pravijo, da je samo folklora, a to je sramežljiv izgovor; vedno je še nekaj ozadja; brez tega ne gre; to ozadje lepša in lajša življenje.« »Danes smo pač tako usmerjeni, da pod vplivom količinskega mišljenja v moderni znanosti priznavamo samo to, kar je količinsko merljivo; čista kakovost, ki se ne da meriti z nobenim sredstvom, marveč kvečjemu izkustveno doživeti, nam je ostala v tem ponosu že načelno nedostopna; ker pa je tudi izkustvo sreče čisto kakovostna postavka, zato tudi sreča sodobni znanosti ni več prav dostopna.« »To se nam maščuje na celi črti; problem sreče pomeni za sodobnega človeka neprimerno hujšo stisko kot pa katerakoli zunanja človeška stiska v zgodovini.« »Ugotavljajo – no, v ta namen nam statistika zopet prav pride – da v sodobni bivanjski stiski, ko ljudje ne najdejo smisla svoje­mu življenju, ko ne vedo, s čim bi zamašili praznino svojega obstanka, narede več samomorov in uničijo več življenj, kot jih je pobrala v posameznih obdobjih

324

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 324

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

strahotna kuga. Podoba smrti pa je bila podobna; tudi v samomoru se človek nenadoma zruši na zemljo kakor nekoč ob kugi.« Tu je moj sobesednik preprosto, a pomenljivo pripomnil: »Stvari, ki so umrljive, pametnega (modrega) človeka ne morejo zadovoljiti.« »Če hoče človek biti srečen, mora biti primerno bogat; toda zavest mora imeti, da je to bogastvo zanesljivo, da ga ‘ne uničijo ne rja ne molji’. To pa je uresničeno le, če je oprto na bregove večnosti; če ga črpamo iz onstranosti.« »Tako je vsaka prava sreča v bistvu transcendentna, gre prek nas v onstranost.« »Pa tudi dobiva svojo vrednost, jamstvo in uresničitev šele v onstranosti.« Torej nas želja po sreči sili, da to onstranost tudi dejansko priznamo; če je ni, je vse naše hrepenenje po sreči prevara, zabloda srca in zmota razuma, ki si jo je neko zlobno bitje v svojem najslab��em trenutku privoščilo na naš račun.« Tako nekako pravi A. Camus. »Še več moramo reči: ta težnja po sreči zahteva, da ta onstra­nost tudi dejansko obstaja. Tako je sklepal že Immanuel Kant, eden največjih mislecev in filozofov vseh časov.« »Ali ni tudi on zanikal možnost, da bi znanstveno dokazali obstoj onstranskega sveta?« »Da, zanikal možnost znanstvenega (razumskega) dokaza, zato pa s tem večjim poudarkom naglašal, da je onstranski svet (transcendenca) postulat ali zahteva naše čustvene narave; rekli bi: česar glava ne spozna in ne prizna, to srce čuti in priznava ter celo zahteva.« »Pa se vam res dozdeva, da čutijo vsi ljudje to potrebo po onstranosti, in iščejo ter črpajo srečo šele iz nevidnega onstranskega sveta? Če opazujemo miriade ljudi okrog sebe, dobivamo vtis, da mnogi hlastajo za dobrinami in užitki tega sveta, kakor da je za prvim hribom konec prostora, časa in vsega.« Takole bi končal z vašo lastno prispodobo: »Mnogo ljudi živi okrog nas, ki ne čutijo potrebe, da bi šli svečo prižgat!«

325

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 325

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

»Res je, ljudje ugasnejo luči, kadar bi se radi nemoteno razigrali. Toda tudi to je pomenljiv obred, s katerim nevede in nehote potrjujejo naše mišljenje.« »Kako to mislite? Da bi človek s svojim ravnanjem potrjeval mišljenje drugače mislečih in pobijal svoje lastno?« »O, to se pogosto dogaja na raznih območjih. Ni potrebno v ta namen brati Stare zaveze, kjer je prerok Balaam hotel preklinjati Boga, a so ljudje dejansko slišali le slavospev Bogu.« »Hočete reči, da ima vsako človeško ravnanje globlji pomen in smisel, ki se ga človek niti ne zaveda; in misli vsebujejo celo nekaj, kar tak človek trenutno še zanika ali celo zaničuje.« »Zgolj dušeslovno gledano je v tem skrivnost naše podzave­sti. Freud ima neprecenljivo zaslugo, da nam je na široko odprl oči za podzavest in njene globine. Toda bil je enostran­ski. Videl je v podzavesti samo temine. Zato je govoril tudi o ‘nelagodju’ v kulturi. Ne vem, zakaj ni maral tudi svetlobe? Zakaj tudi on ni prižgal sveče? Škoda, v tej okoliščini je neprecenljiva škoda. Bil je pač otrok 19. stoletja, ki je prizna­valo samo količinsko mišljenje kot znanstveno; kar se ni dalo meriti, je odklanjalo. Bil pa je tudi v tem enostranski. Če je že odkrival podzavestne gone in jih dvigal na površje zavesti, kako da je mogel videti samo spolni gon (in njegovega tekmeca – smrtni gon); kako da ni mogel v vsem dolgem življenju in delovanju odkriti gona po – smislu in sreči življenja; to, kar njegov pozni, a ‘nezvesti’ učenec, dunajski profesor psihiatrije Viktor Frankl, tako prepričljivo razkriva in utemeljuje. Za Frankla je temeljni človeški gon potreba po smislu in z njim po sreči življenja. Spolnost ni temeljni gon; saj se tudi pri spolnosti in spolnem gonu sprašujemo še za smislom: dá, saj lahko kdo prav v spolnosti išče smisel in z njim srečo svojega življenja. No, da nadaljujem, in s tem smo prišli do misli, s katero sem hotel razložiti, zakaj ima lahko človeško ravnanje globlje pome­ne, ki jih človek trenutno celo odklanja. Takole bi povzel: moderni človek v svoji količinski miselnosti išče

326

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 326

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

srečo v količinskih dobrinah; tu pa je po zakonu ‘dražljaj – odgovor’ prisiljen dražljaje stopnjevati, če hoče še naprej stopnjevati zadovoljstvo in noče, da nastopi priskutnost (nausea) in z njo praznina; zato beži pred to praznino v nekakšno omamo, če ne v drugo, vsaj v omamo hitrosti in naglice, da nima časa misliti, kako se vozi ob prepadu. Vse to postopno vedno bolj živčno hlastanje za ‘čim več’ in ‘naprej’ kaže, da modernemu človeku nekaj manjka.« »Hočete reči, da mu manjka nečesa, kar bi ga res pomirjevalo, mu dajalo občutek zavarovanosti in zadoščenja, tako da bi videl smisel svojemu dejanju in nehanju, tako da bi bil sproti srečen. Se pravi: manjka mu mostu, ki bi ga popeljal onstran prepada ali mu vsaj kazal pot, po kateri se pride na drugo stran.« »Če nadaljujemo z našim naslovom, bi lahko tudi rekli: nočejo prižgati sveče. Ne marajo nobene prispodobe, ki bi namigovala na onstranost.« »Ali ni pravzaprav zelo čudno, človeško le težko umljivo, kako zmore človek tako ravnati, ko bi lahko mirneje živel ob mnogo manjši porabi sil.« Ali ni čudno in nerazumljivo, da moderni človek ne zna biti srečen in ne utegne biti srečen. Nima časa razmisliti o temeljih in ciljih svojega življenja; zato pa tudi ne najde niti smisla niti sreče. »Nasprotno: človeško je razumljivo. Gre namreč za prekvalifikacijo celotnega življenja in mišljenja. Že za vsakdanji poklic je prekvalifikacija ali preučitev (preusmeritev) iz enega poklica v drugega zelo težavna, ker lahko človeka spravi s tirnic in se nikoli več prav ne znajde. Še bolj velja to za temeljno preusmeritev modernega mišljenja: iz količinske miselnosti v kakovostno. To se pravi: v življenju ni odločilno, koliko smo naredili, temveč kako smo ravnali; ne gre za vprašanje, koliko užitkov (dobrin) smo si privoščili, ampak kakšne; ni odločilno, koliko imam in pomenim pred ljudmi, marveč kakšen sem pred nevidnim ocenjevalcem svojega življenja.« »Če prav razumem, ni odločilno, koliko imam, koliko uspehov dosegam, temveč to, kakšen sem ob vsem tem: dober ali slab, pošten ali nepošten; in zato tudi: srečen ali nesrečen. Ali se vam ne zdi, da je to

327

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 327

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

skoraj isto kakor Sokratovo enačenje sreče z modrostjo in nravno (moralno) dobroto? Ali kakor sem bral pri nekem vzhodnem piscu: ‘Sreča je, kar uživa modrec’?« »Ni povsem isto, vmes je še nekaj, kar je Sokrat spregledal; to je človekova svobodna volja; vendar pa je vse troje na črti čiste kakovosti; pri vseh treh lastnostih gre za vprašanje, kakšen je človek.« »Potemtakem bi lahko rekli, da je čista kakovost, kakor jo srečujemo v modrosti, poštenosti (dobrini) in sreči, za količinski svet – onstranska, ga presega, je zanj že onstranost.« »Da, docela pravilno je to sklepanje. Kdor je moder, dober in srečen, nosi v sebi svet, ki presega vidno dane količine, svet, ki gleda v onstranost. Tak ima v sebi tako rekoč predujem onstranosti. Njegova kakovostna miselnost prekorači količinsko mišljenje in gre prek njegovega zgolj količinskega, merljivega življenja. To so neminljive vrednote, ki tečejo v večno življenje.« »Pravimo, da so to čiste vrednote, take, ki jih ima tudi najpopolnejše bitje – Bog. Tako brez pretiravanja rečemo: modrost in dobrota sta božji lastnosti; kdor ju ima, nosi v sebi odsev božjih lastnosti, pa četudi pri tem Boga osebno ne priznava.« »V naši prispodobi bi lahko to takole preimenovali: kdor je moder in dober, ima v sebi že prižgano božjo iskrico, ki razsvetljuje s svojo svetlobo svetišče njegove notranjosti, pa čeprav ne mara prižgati nobene sveče pred nobenim zunanjim znamenjem.« »Dovolite še nekoliko nenavadno vprašanje: Ali so taki ljudje, ki Boga ne poznajo, pa kljub temu v svoji čisti kakovosti modrosti in dobrote in sreče nosijo v sebi božjo iskro razsvetljevanja, že tako v zvezi z Bogom, da gre tudi njihova sreča z njimi v onstranost?« »Takih ljudi je nešteto. V moderni družbi se ponavlja v veličastni obliki prizor iz Stare zaveze: ljudje častijo Boga, ki nima imena, ki je neizrekljivi Adonai.« »Ni pa sreče, ki ne bi tekla v onstranost; sreča, ki bi bila vezana na tostranost količinskega sveta, bi bila le privid in samoprevara. Zato ne

328

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 328

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

veljajo za takega človeka besede: ‘Tekli bodo iz njegove­ga osrčja vrelci, ki teko v večno življenje.’«

ČAŠA NESMRTNOSTI Vse modrovanje o sreči obnemi ob Nietzschejevem stavku: »Sla želi večnost, globoko večnost.« Pravzaprav nas ta misel kar pretrese. Kaj pomaga, če si človek z modrim življenjem še toliko prizadeva, da bi srečno živel, da se izogiblje vsega, kar bi mu oviralo pot do sreče, ko pa je tudi najvišja sreča vedno le bežna. Človek bi hotel srečo »uživati«, ob njej in v njej »počivati«; vedno imeti trenutek sreče, tako da mu nikoli ne mine. Človek si želi v srečo, ki jo uživa sedaj, pritegniti tudi svojo preteklost, da jo s spomini poglablja, in svojo prihodnost, da jo z upanjem poživ­lja; da bi vse to, združeno v tem »počivajočem«, osrečujočem »sedaj«, ne imelo ne začetka ne konca; in bi se v svoji sreči poglabljal v neskončno osrečujočo, neizčrpljivo globino. To pa je opredelitev večnosti. Tako ima Nietzsche prav; take, ki ne samo nima začetka in konca, ker to bi še ne bila prava večnost, marveč take, ki je tudi po globini doživetja, po osrečujoči moči trenutka samega neizčrpljiva; to je večni »sedaj«. To je tisti večni »sedaj«, ki združuje v sebi tudi preteklost in prihodnost, ki nima več nobene zaporednosti in z njo minljivosti, nobenega nemira, nobene hoje in prizadevanja, priti naprej do še nedoseženih želja; ki pa prav zato tudi v sebi ničesar več ne pogreša: v enem samem »sedaj«, ki nikoli ne mine, so zgoščene vse dobrine z vsem svojim osrečujočim božanstvom. To je torej »sedaj«, ki je dvignjen nad bežno zaporednost posameznih trenutkov, ki je dobesedno nadčasoven. Zato bi še bolje rekli: užitek želi večnost, visoko nadčasovno večnost. Kar je Nietzsche povedal o sli, je pravzaprav samo prispodoba za srečo. Saj vemo, da sreča ni isto, kot užitek ali sla. Vsak užitek in vsaka sla je nalika ali prispodoba resnične sreče; je končno le nadomestilo, je plastika,

329

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 329

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

ni narava ali bistvo sreče samo; je nadomestni del, ki ga uporabljamo, ko še nimamo prave sreče; ko pa odpade, ga zavržemo, kakor hitro nastopi – resničnost sama; užitek je samo videz prave sreče. In vendar nam prav doživljanje tega videza dovolj jasno prispodablja in upodablja, kaj naj bi bila prava sreča, kakšen naj bi bil končni odnos do nje: sreča želi večnost, globoko večnost. V tem smo si vsi edini. Ni treba bolj zgovornega pričevalca za to resnico, kakor je prav Nietzsche. Tudi on nas opozarja na večnost; tudi pri njem je zadnja modrost sreče – večnost. Naš Oton Župančič pa je to življenjsko resnico odel v le njemu lastno pesniško podobo: »Prostor vesoljni z željami prepletamo, večnost v trenutek begoten ugnetamo, z duhom za zadnjimi zvezdami grabimo.« Odločilno razhodišče je samo v tem: kako doseči večnost, po kateri kliče sreča? Tem odločilnejše je to razhodišče za modernega človeka; ki kljub »klicu užitkov po večnosti« sam pravzaprav zavrača več­nost, tisto večnost, ki naj bi bila večni sedaj. Moderni človek je zajet v ihto – naprej, stran od sedanjega trenutka. Ni bolj dolgočasne in odvratne stvari za sodobnega človeka, kakor če mu raz­mere velevajo, da se mora ustaviti, da ne sme »naprej«. Da, že to mu je zoprno, če mora zmanjšati svojo hitrost. Bo kdo porekel: ravno ta naglica je dokaz, da se moderni člo­vek vendarle z vsemi nitkami svoje biti – žene naprej v neskonč­nost, da končno vendarle hoče doseči – večnost. Res, tudi to lahko vidimo v tej moderni naglici, kolikor naj ne bo tekma z več­nostjo sploh protislovna. Kakšen nesmisel je stopnjevati naglico, da bi »dohiteli večnost«, večji nesmisel, kakor če bi hotel polž dohiteti srno v gozdu; kajti tu je vendar obema skupno to, da morata cilj gibanja šele doseči, medtem ko je večnost že dokončna posest cilja. Ne, za modernega človeka je dobila »večnost« odvraten prizvok, kakor

330

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 330

7/28/10 7:42 AM

V HOJI ZA SMISLOM

da naj bi se človek vsemu, kar je »sedaj«, tudi vsem užitkom, tudi vsej začasni sreči odpovedal, odtujil, zato da bo potem v večnosti dokončno dosegel »srečo, ki je svet ne more dati«. Če bi šlo res za to, da bi moral človek iti mimo vsega cvetja, do konca, ne da bi užival njegovo lepoto, kaj šele, da bi kak cvet tudi utrgal, češ saj boš v jeseni ob sadovih užival, ki so vendarle končni cilj vsega cvetja, potem bi bilo to res nenaravno, bila bi prava odtujitev naravi in sebi. Tega noben pameten človek ne zahteva. Tega tudi nikakor ne moremo tako razumeti, ko pravimo, da so vsi užitki in njihovo količinsko stopnjevanje samo nalika, prispo­doba in zato le nadomestilo za pravo srečo. To drži, da so le nadomestilo in na črti »užitkov« nikoli ne pridemo do prave sreče; le-ta je nekaj višjega, ali bolje, globljega, je docela drugačna kakovost, ki jo moramo iskati na drugi ravni. Toda iz tega ne sledi, da so užitki nekaj slabega in si človek ne sme iskati utehe in moči v užitkih, ki jih narava nudi, kakor da bi moral vse življenje ob polni mizi lačen in žejen čakati, da pride ženin … Tako naj si nihče ne zamišlja razmerja med časnostjo in večnostjo. Kdor pa si ga – in to marsikdo – docela razumljivo zavrača večnost. Zato dela kakor povabljen gost na slovesno večerjo, na katero pa bi moral prej ves dan lačen čakati; zato raje ostane doma in se sproti nasičuje s svojo skromno vsakdanjo hrano. Ne gre torej za take in podobne nesporazume. Človek je na zemlji, da jo obdeluje in obvlada, obvlada torej tudi v tem, da použiva njene dobrine z vsemi užitki, ki jih daje. In še več: v tem blagru si želi celo »večnost, globoko večnost«. Gre torej končno samo za vprašanje, kako doseči to večnost, po kateri kliče, da, vzdihuje nesrečno človeško srce, ki naj bi utešilo svojo slo po sreči, da je ne bi nikoli izgubilo. Gre za odločilno izhodišče, kako piti čašo nesmrtnosti? »Težke misli misli Abduraman«, tako je Anton Aškerc postavil v to odločilno razpotje arabskega modreca, ki enako kliče: »Mora biti – večno čem živeti!« Kdo pije čašo nesmrtnosti? Kdo pije iz nje? Kako naj pijemo iz čaše nesmrtnosti, da jo bomo res dosegli? Za zdaj je naša nesmrtnost v zdrob­ ljivi posodi. Treba bo zamenjati čašo.

331

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 331

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

KNJIGI V PREMISLEK Ta knjiga je nastala na željo uredništva Sveta knjige pri založbi Mladinska knjiga. Povzel naj bi glavne misli iz svojih številnih že natisnjenih knjig. Tako je nastalo novo delo, v katerem pa so nekatera poglavja docela nova, predvsem velja to za uvodno poglavje Po sledeh človeka, prav tako za poglavje Človek je spregovoril, z nadaljevanjem o poslušanju in govorjenju besede, o molku in usodi žive besede. Vse drugo je z vsem tem strnjeno v skladno celoto, čeprav je delno povzeto iz različnih poglavij knjig, ki so izšle v založbah Mohorjeve v Celju, Slovenske matice v Ljubljani, Obzorij v Mariboru in še kje. Tako so strnjena v novo celoto, da je ponekod le težko razbrati, odkod so povzeta. Avtor

332

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 332

7/28/10 7:42 AM

Po sledeh človeka

Izbor pomembnejših Trstenjakovih del Metodika verouka. Očrt versko pedagoške psihologije. Ljubljana 1941. Prevodi v italijanščino (2 izdaji) in španščino. Pastoralna psihologija. Ljubljana 1946. Dopolnjen ponatis 1987, prevod v hrvaščino. Psihologija dela. Ljubljana 1951. Psihologija umetniškega ustvarjanja. Ljubljana: SAZU 1953. Oris sodobne psihologije. I. del: Teoretična psihologija. Maribor: Obzorja 1969 (izpopolnjeni izdaji 1971 in 1974). II. del: Uporabna psihologija. Maribor: Obzorja 1971 (izpopolnjena izdaja 1974). Vom Gegenstand zum Sein. In honorem Francisci Weber octogenarii. München: DDr. R. Trofenik 1972. Krščanstvo in kultura. Tinje: Dom prosvete 1975. Da bi bili z njim. Tinje: Dom prosvete 1975. O problemih psihologije. Ljubljana: Slovenska matica 1976. Psihologija ustvarjalnosti. Ljubljana: Slovenska matica 1981. Temelji ekonomske psihologije. Ljubljana: Gospodarski vestnik 1982. Ponatis 1983. Psihologija dela in organizacije. Ljubljana: Univerzum 1979. Teorije zaznav. Ljubljana: SAZU 1983. Ekološka psihologija. Ljubljana: Gospodarski vestnik 1984. Človek bitje prihodnosti. Okvirna antropologija. Ljubljana: Slovenska matica 1985. Človek in njegova pisava. Ljubljana: Center za pospeševanje gospodinjstva 1985. Prevod v srbščino. Človek končno in neskončno bitje. Oznanjevalna antropologija. Celje: Mohorjeva družba 1988. Skozi prizmo besede. Ljubljana: Slovenska matica 1989. Misli o slovenskem človeku. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige 1991. Za človeka gre. Izbrana razmišljanja. Maribor: Obzorja 1991. Pet velikih. Ljubljana: Slovenska matica 1992. O slovenskem človeku in koroški duši (soavtor z E. Ringlom). Celovec-LjubljanaDunaj 1992. Slovenska poštenost. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka 1995.

PO SLEDEH CLOVEKA-oprema.indd 1

Po sledeh človeka

Po sledeh človeka Če bi hoteli vedeti, ali večina ljudi želi še enkrat živeti, bi pač težko zanesljivo odgovorili. Mnogim se zdi samo po sebi umevno: nikoli več tega življenja, ki sem ga doslej živel. Zakaj nikoli? Pred očmi imajo neštete hude trenutke, ne samo nezgode in nesreče, ampak tudi neznosne čase negotovosti, strahu pred prihodnostjo in neučakanostjo tega, kar ima priti. Potem pa pravijo: »Če bi drugič vnaprej vedel, da se bo vse srečno izteklo, potem da.« Spet drugi, ki se jim stvari niso srečno iztekle, trdijo ravno nasprotno: vnaprej vedeti za nesrečo je neznosno; tako se ne bi dalo »še enkrat živeti«. (iz uvoda)

27,95 €

Bistvo Trstenjakove usmerjenosti bi najbolje označili kot ekološko, sistemsko ali zeleno na socialnem in duhovnem področju. Verjel je, da je resničnost smiselna celota; sistem, v katerem ima vsaka stvar svoje mesto in vrednost: vsak človek s svojim značajem, vsaka človekova življenjska izkušnja, vsaka posamezna znanstvena smer, vsaka človeška potreba in energija, pa tudi vsaka človeška težava, stiska, zmota in krivda. Njegovo življenjsko geslo je bilo: »Za človeka gre.« Trstenjak je s svojimi dosežki in življenjsko usmerjenostjo pre­poznavno obogatil življenje slovenskega naroda v 20. stoletju. Njegovo strokovno usmerjenost nadaljuje Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno, ki je bil ustanovljen kot prva nevladna znanstvena ustanova leta 1992.

Anton TRSTENJAK

V zbirki Esenca je izšlo: Bill Bryson: Kratka zgodovina skoraj vsega Erich Fromm: Umetnost ljubezni in življenja Sigmund Freud: Psihopatologija vsakdanjega življenja Richard Dawkins: Sebični gen Karen Armstrong: Zgodovina Boga Al Gore: Neprijetna resnica Francis Wheen: Kako so prodajalci megle zavladali svetu Lin Jovtang: Pomembnost življenja Robert Wright: Moralna žival Malcolm Gladwell: Preblisk Karl Sagan: Svet demonov Sunzi: Umetnost vojne Malcolm Gladwell: Prebojniki Umberto Eco: Po rakovi poti Jean Noel Kapferer: Govorice Dan Ariely: Predvidljivo nerazumni

Anton TRSTENJAK

TRSTENJAK Anton Trstenjak Anton Trstenjak se je rodil 8. januarja 1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni uglednemu malemu kmetu Janezu in materi Mariji. Po gimnaziji v Mariboru (1918–1926) je na univerzi v Innsbrucku leta 1929 doktoriral iz filozofije in leta 1933 iz teologije. V Mariboru je bil leta 1931 posvečen v duhovnika. Izpopolnjeval se je v Parizu (1935 in 1937) in se specializiral v eksperimentalni psihologiji pri A. Gemelliju v Milanu (1941–42). V letih 1934–39 je bil katehet na realni gimnaziji v Mariboru, leta 1939–40 profesor filozofije na Visoki teološki šoli v Mariboru, od leta 1940 do upokojitve leta 1973 pa profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Predaval je tudi na podiplomski stopnji univerze v Zagrebu ter občasno na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je redni član Mednarodnega združenja za aplikativno psihologijo v Parizu (od leta 1953), član SAZU (od leta 1979 dopisni, od 1983 redni), član Evropske akademije za znanost in umetnost v Salzburgu (od 1993), predsednik in nato častni član Društva psihologov Slovenije ter član več drugih znanstvenih organizacij doma in po svetu. Za svoje strokovno delo je dobil več visokih cerkvenih, državnih in znanstvenih odlikovanj ter priznanj, med drugim je bil leta 1974 imenovan za papeževega častnega prelata, prejel je Kidričevo nagrado (1983), nagrado Avnoja (1988), razglašen je bil za ambasadorja znanosti Republike Slovenije (1993), prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1996), častni doktorat Univerze v Mariboru (1990) in Univerze v Ljubljani (1994). Umrl je 29. septembra 1996 v Ljubljani.

8/6/10 1:37 PM

PO SLEDEH CLOVEKA-oprema.indd 2

8/6/10 1:37 PM

TRSTENJAK

PO SLEDEH CLOVEKA-oprema.indd 3

8/6/10 1:37 PM


Po sledeh cloveka