SPOZNAVA SAMEGA SEBE
Od tod toliko razočaranja med ljudmi. Marsikdo potoži: »Tako rad imam te svoje ljudi, pa me ne marajo.« Ko pa s taistimi ljudmi govoriš o njem, slišiš sodbo: »Hinavec je, dobrika se nam, a mi mu ne verjamemo!« Tako imamo takoj tri njegove podobe: njegov vzor – biti svojim ljudem dober; hinavec – ki ga vidijo njegovi ljudje v njem; in tista podoba, o kateri on sam misli, da se kaže v njej pred ljudmi. Samoopazovanju tudi tako imenovana avtokritika ali samokritika nič ne pomaga, ker ima tudi ta nehote isti cilj: sebe »očistiti«pred drugimi in se tako prikazati v lepši podobi, kot smo v resnici.
S S A M O K R I T I K O S E B E H VA L I M O Pisatelj Dostojevski pripoveduje, da so v neki družbi sklenili, naj vsak o sebi pripoveduje najgrše dejanje, ki ga je storil kdaj v življenju. Kaj se je zgodilo? Vsak izmed njih je pripovedoval zgodbo, v kateri je po nekem usodnem naključju končno sam izšel kot dober, da, plemenit človek, ki za marsikaj, kar se v življenju pripeti, »pač nič ne more«. Samo eden je pripovedoval o svojem podlem dejanju brez pojasnil in opravičil. Toda kaj se je zgodilo: vsi so planili nanj, češ tako se v družbi ne govori, to je pohujšljivo. Človek torej tudi v toliko poveličevani graji lastne osebe vendarle sam sebe vara. S samograjo in samoobsodbo ne popravlja svoje preveč zlepotičene in idealizirane podobe, da bi si priznal in tudi pred ljudmi pokazal njene napake, ampak ravno narobe: doda ji še tisto krepost, ki mu je po njegovem mnenju pred ljudmi še manjkala – do popolnosti. Ta krepost je skromnost, stari so ji rekli »ponižnost«. »Tako dober in sposoben človek, pa tako skromen«, te oznake mu še manjka; in to skuša s svojo avtokritiko doseči. Tak primer nudijo J. J. Rousseaujeve Izpovedi, ki naj bi prikazale »čisto resnico« o njem samem, pa so po mnenju zgodovinarjev in dušeslovcev le prikrito samoobtoževanje, ker se tudi s pripovedovanjem svojih resničnih
39
PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 39
7/28/10 7:42 AM