SPOZNAVA SAMEGA SEBE
živi v naši domišljiji. Najbolj klavern vtis pa napravi na druge ta naša resnična podoba v zvezi s pripovedovanjem tiste umišljene lepše podobe, kakršno mislimo, da imamo. S takim slikanjem svoje lastne osebnosti namreč najbolj podčrtujemo nasprotja med resnico in željami; najbolj opozarjamo na to, kar bi radi skrili z besedami. Fr. Nietzsche se nam v svojih opisih prikazuje kot strasten zagovornik trdote in zasmehljivo prezira vsako sočutje in usmiljenje; v resnici pa se je pred vsakim beračem na cesti odkril, ko mu je dajal miloščino.
KAKRŠEN V RESNICI SEM Tako pridemo do čudnega sklepa: našo resnično podobo vidijo navadno drugi bolje od nas samih. Drugače gledano se to pravi: mi vidimo druge bolje kakor sami sebe. Z drugimi besedami: samoopazovanje je manj zanesljivo ko opazovanje drugih. Ko sta prišli k triinosemdesetletni ženi na obisk dve, nekaj let starejši ženi, je vzkliknila ta proti svojim domačim: »Moj bog, ali bom jaz tudi takšna, ko bom stara?« Ta vzklik je pri navzočih sprožil kajpak veliko smeha in opazk, saj je z njim razodela kar dve zmoti. Pokazala je, da se ima še vedno za mlado, čeprav med njo in njenimi znankami v očeh mlajših ni bilo skoraj nobene razlike. Razen tega pa si je domišljala, da imata njena postava in obraz še vedno mlado podobo; niti verjeti ni mogla, da bi tudi sama utegnila postati kdaj »tako strašno stara«. Šele pogled na druge ji je dal povod za misel: »Ali bom tudi jaz – takšna?« Torej šele ob pogledu na druge je zaslutila – svojo pravo podobo. Da: drugi so nam kakor zrcalo, če hočemo videti svojo podobo, če hočemo videti, kakšni smo v resnici. Potreba po zrcalu je pračloveška, zato ni čudno, da so že pri najstarejših egiptovskih mumijah (grobovih) našli tudi zrcala. Človek sebe bolje vidi, če se opazuje v kakšnem drugem predmetu, iz katerega odseva njegova lastna podoba. Še več: človek svojega obraza sploh nikoli ne bi videl in ne poznal, če ne bi imel zrcala.
37
PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 37
7/28/10 7:42 AM