PO SLEDEH ČLOVEKA
sebe. Ne vedo, kaj bi počeli sami s seboj. Najmanj pa znajo ocenjevati sami sebe in svoje duševne lastnosti. Že opisovati ne znajo svoje notranjosti in svojih doživljajev; za velike umetnike imamo tiste izjeme, ki jim je to dano. Še manj pa znamo ocenjevati vsak dan se izpreminjajočo, nemirno tekočo reko svojih doživljajev. Stari Heraklit je imel popolnoma prav, ko je rekel, da »ne moremo dvakrat stopiti v isto reko«; kajti voda v njej je vsak trenutek druga. Podobno je s tokom naše duševnosti in njenega nenehnega prelivanja iz enega razpoloženja in občutja v drugo.
VSAK JE SAM SEBI PREDALEČ Tako pridemo do zanimivega nasprotja: zato ker si je vsak najbližji, da, preblizu, si je obenem najbolj tuj in oddaljen. Samoopazovanje pomeni neposrednost spoznanja, ki pa je zaradi te neposredne bližine najbolj jasno in domače, a hkrati tudi najbolj nejasno in tuje. Tuja nam je vsaka stvar, katere podobe ne moremo prepoznati. Svoje podobe pa zaradi prevelike bližine (subjektivnosti) ne moremo dovolj prepoznati, zato ostanemo sami sebi tuji. Od tod znana razočaranja »nad samim seboj«. Človek misli, da se dobro pozna. »Vem, kaj smem«, pravijo ljudje, pa se pogosto že v naslednji uri globoko razočarani nad seboj sprašujejo: »Ne vem, kako sem mogel kaj takega storiti?« »Ne vem, kaj je bilo, da sem se tako spozabil?« Tu je iskati razlog, zakaj tak človek na mah obupa nad seboj in napravi konec svojemu življenju. Previsoko je ocenjeval sebe in svojo notranjost, preveč si je pripisoval in preveč zaupal svojim močem, ki jih ni poznal; zato pa sedaj prehudo razočaranje in obup nad samim seboj. Na mah stoji kot tujec pred samim seboj, med njim in med njegovo dosedanjo dozdevno podobo, ki jo je imel o samem sebi, zazija nepremostljiv prepad, v katerega v hipni zmedi strmoglavi in ni mu več rešitve. Prepozno je uvidel, da je bilo v njegovem samospoznanju preveč samovšečnosti.
34
PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 34
7/28/10 7:42 AM