PO SLEDEH ČLOVEKA
S R E Č A V P OT R P E Ž L J I V O S T I Tako pridemo do novega nasprotja. Učeno pravimo temu dialektika. Ni sreče brez potrpežljivosti. Sreča je najbolj občutljiva prijateljica, kar jih v življenju srečamo. Kdor z njo ni skrajno potrpežljiv, bo razočaran; že prvi dan se bosta razšla in se nikoli več pogledala. Kdor ni potrpežljiv s srečo, kdor je prezahteven, kdor kar naprej hlasta za novimi pridobitvami in dobrinami, temu se sreča nikoli ne nasmehne. Užaljeno se obrača stran. Temu se pravi: človek mora biti z malim zadovoljen, obenem sproti sprejemati tudi grenke kapljice, imeti ob tem nasmejan obraz in vedro srce. A prav tu se nam odpre vsa zamotana »dialektika« človeške sreče na zemlji. Sreča je v drobnih kosih in vedno pomešana z grenkobo. Sreča ni nikoli nič neokrnjenega, popolnega in neminljivega; in vendar samo v luči te popolnosti (ali absolutnosti, kakor pravimo) in neminljivosti lahko doživljamo srečo tudi v bežni sedanjosti. Kjer ni tega upanja in priokusa neminljivosti in popolnosti, je vsak trenutek vsaj nekoliko zagrenjen, manj srečen, da ne rečemo, kar nesrečen. V pojmu in doživetju sreče na zemlji je potemtakem vedno nekakšno protislovje. To protislovje še razmeroma najuspešneje odpravljamo s preprosto potrpežljivostjo, čeprav vemo, da že sama beseda vsebuje obenem po- »trpljenje«; se pravi, da si srečo sproti pridobivamo s »trpljenjem«, ki je nasprotje »sreče«. Pravzaprav si srečo sproti odkupujemo; kdor ne zmore te odkupnine, mu bo ostalo doživetje sreče na zemlji za vedno tuje; tudi v najmanjši količini.
SREČA V NESREČI Ta potrpežljivost, ki je tiha skrivnost vsake prave sreče, je tudi skrivnost sreče v nesreči. Ljudje pogosto vzklikajo ob hudih nesrečah, da je ob vsej nesreči bilo
268
PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 268
7/28/10 7:42 AM