ČLOVEK MEJNO BITJE
nega prizadevanja: preroki v religiji, vidci v umetnosti in napovedovalci v znanosti (po naravnih in statističnih zakonitostih) vzbujajo v ljudeh posebno občudovanje in spoštovanje, kar neznanska občutja; saj predstav ljajo zanesljiv, a nikoli prav dosegljiv vrh prizadevanj v človeški omiki. Toda napovedovanje in predvidevanje prihodnosti prinaša obenem strah pred prihodnostjo in smrtjo. Človek je edino bitje na svetu, ki predvideva svojo smrt. Ne ve sicer, kdaj bo nastopila in kakšna bo, toda ve zanjo. Zavestno zre smrti naproti, kakor nobeno drugo bitje. Tako se v predvidevanju prihodnosti razodeva hkrati vsa človekova veličina in revščina. Pri tem je ta revščina kar podvojena. Z ene strani človek vse premalo zanesljivo predvideva, vsekakor manj, kot bi želel; prihodnost mu kljub napovedovanju ostaja zastrta, kakor v megli zatem njena, komaj prav prosojna: zato sta negotovost in strah njegova stalna spremljevalca. Z druge strani pa predvideva preveč, namreč svoj konec, to, kar je že samo po sebi najbolj vznemirljivo in najbolj tesnobno. V veličini svojega predvidevanja je človek tragično bitje, edino med vsemi zemeljskimi bitji. Tako pa človekovo predvidevanje v moči simboličnosti sega ravno do spoznanja smrti. Drevo spoznanja je drevo smrti. Že za prvega Zemljana (hebrejsko: adam) je bilo usodno drevo spoznanja, ne drevo življenja. Izvirni greh človeka je v tem, da je jedel od drevesa spoznanja; mi bi zdaj rekli, da je odkril simboličnost vesolja. Z odkritjem simboličnosti se javlja delovanje človeškega razuma. Z njim pa prestopa, transcendira človek vrt nedolžnosti v skupnosti vseh živalskih vrst. Z nastopom simboličnosti se začenjajo odkloni od naravnih zakonov. Tu se začenja razločevanje med pravilnim in zmotnim, resničnim in neresničnim, med dobrim in zlim, med zaslugo in krivdo, med krepostjo in grehom. Človekova presežnost ali transcendenčnost je bipolarna in ambivalentna, je dobra in slaba, pravilna in zgrešena.
217
PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 217
7/28/10 7:42 AM