PO SLEDEH ČLOVEKA
in neprepričljivo, vsaj na prvi pogled; ljudje pač ne mislijo na to. A je tako. To nam potrjuje že način našega izražanja sam. Posamične stvari in dogajanja lahko izrazimo samo s kazalnimi zaimki ali (pri osebah) z lastnimi imeni, pa še tam je zanesljiva oznaka za posamičnost le, če jim dodamo obenem edninski kazalni zaimek: ta Peter, ta Jože itn. Tudi lastna imena, kakor Peter, Jože itn. so namreč že splošni pojmi, ki obsegajo vse Petre, Jožete itn. Psihološko zelo zanimiv in presenetljiv je ta proces, da človek pravzaprav zmeraj v stvareh spoznava predvsem splošnost in šele v njen okvir vtakne tudi posamičnost. Človek se torej tu že v vsakem navadnem umskem spoznavanju razodeva kot presežno bitje, ki prestopa in presega meje gole čutnosti in njenih površin. Čeprav pridemo do bistva »skozi« dražljajsko in po znamenjih posredovane pojave, vendar gola podobnost med njimi še ne vodi do bistva. Nekaj je v njih navzočnega, toda ne več v čutnem zaznavanju, kar te pojave druži, kar ni zgolj naključno navzoče. Še dalje moramo iti: to, kar te pojave druži, ne more biti zopet samo kak pojav, tako rekoč »eden več od vseh«, kar je protislovno, marveč je nekaj, kar vse te pojave dobesedno presega, transcendira, to je ravno njihovo bistvo. Bistvo je merilo za pojave, ne obratno. Saj se isti pojavi utegnejo kdaj pojaviti v drugačni skupini, z drugimi pojavi, in takrat jih povezuje v enoto zopet drug lik (eidos grško), drugo bistvo. Zanimiva bitna dialektika se izraža v človekovem spoznanju kajstva, ki je druga stran bitja, kakor se skriva za pojavi: bistvo je pojavom transcendentno, hkrati pa imanentno. Bistvo ni vsota vseh pojavov; sploh ni pojav, je nad njimi, pravilneje onstran pojavov, pa je vendarle v njih, ker ima vsaka stvar tudi svoje bistvo; brez bistva tudi nobenega pojava ni. In zopet: bistvo posamičnega pojava ni isto kakor bistvo skupine pojavov. Zato je psihološko zanimivo, da so stari izraz bistvo radi zamenjali z izrazom substanca ali podstat; se pravi, da se s tem spoznava nekaj, kar je »pod« površino dražljajsko danih pojavov, kar pa tudi ostaja nespremenjeno, čeprav se ta površina pojavov nenehno menjava. Tu se razodeva svojevrstna presenetljivost človeškega uma, ki nam kaže, da je
214
PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 214
7/28/10 7:42 AM