rAzSTAVA prAšičeV V Sloveniji izvajamo en rejski program v prašičereji. Le-ta poleg opisa selekcijskih del vključuje tudi organiziranost rejcev, opise dobre živinorejske prakse ter delovanje služb in strokovnega sveta v prašičereji. Končni proizvod so tro- oziroma štiripasemski križanci, katerih rast se zaključi pri 110 do 120 kg. »Besede, ki govore resnico, navadno niso prijetne«, pravi stari ljudski pregovor. Ob vedenju, da je slovenska prašičereja poslovno praktično neorganizirana, da po velikostni strukturi niti približno ni primerljiva s tisto v zahodnoevropskih državah EU, da število plemenskih svinj upada, da praktično ni interesa po večjih investicijskih vlaganjih na kmetijah in da rejci s strahom in negotovostjo zrejo v prihodnost, smo lahko zaskrbljeni. Zagotovo pa obstaja tudi svetlejša plat zgodbe, ki ji pravimo »Slovenska prašičereja«. Letošnja razstava prašičev v okviru 51. mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma, ki jo organizirata KGZS in PRO v prašičereji SloHibrid pomeni za rejce, ki se ukvarjajo z vzrejo plemenskih mladic in merjascev priložnost, da se predstavijo, morebitnim kupcem in širši javnosti pa omogoča, da se seznanijo z rejskim delom na področju prašičereje. Napredki lastnosti, ki jih omogoča selekcija, so na enoto časa majhni, zato je napredek mogoče doseči le z vztrajnim in pravilnim selekcijskim delom Vsem, ki smo tako ali drugače vpeti v prašičerejo, ni vseeno kaj se bo s to panogo dogajalo v prihodnje. Tudi zaradi zanamcev, ki se bodo nekoč najbrž spraševali o vzrokih, da smo pri samooskrbi s prašičjim mesom od nekoč 80 % padli na slabih 40 %. Prav zaradi tega je naša primarna naloga pomagati rejcem, da s kar najmanjšimi stroški učinkovito vzredijo prašiče, istočasno pa večje reje, ki imajo na razpolago resurse motiviramo k nadaljnjemu razvoju. Analize podatkov kažejo, da s proizvodnimi rezultati ne moremo biti povsem zadovoljni. Kljub temu, da so tudi taki rejci, ki dosegajo nadpovprečne rezultate, pa vendarle veliko rejcev teh standardov žal še ne dosega. V obstoječem ekonomskem položaju prašičerejcev, ki je slab, to še dodatno poslabšuje ekonomsko sliko. Naj se sliši še tako utopično, dejstvo je, da bo slej ko prej moralo priti do poslovne in proizvodne organiziranosti med prašičerejskimi kmetijami, sicer se naši prašičereji bolj slabo piše. Osnovna ideja predloga prihodnje organiziranosti je v tem, da s pomočjo obstoječih organizatorjev proizvodnje oziroma novih vzpostavi takšna oblika poslovnega sodelovanja med prašičerejskimi kmetijami in organizatorji proizvodnje, ki bo vsem udeleženim v verigi na dolgi rok omogočila preživetje in razvoj. V Sloveniji se bodo prašiči redili tudi naprej. Želeti si moramo le, da se bo redilo čim več slovenskih prašičev in da bo potrošnik prepoznal prednosti domače, lokalno pridelane hrane, zatorej tudi prašičev. Naloga rejcev kot tudi strokovnih služb s področja prašičereje je težka, a ni nemogoča. Eni brez drugih zagotovo ne bomo zmogli. Tudi letošnja razstava prašičev s spremljajočimi aktivnostmi bo kot že tolikokrat doslej, zrcalo domačega rejskega dela ter znanja. Nobenega razloga ni, da mu ne zaupamo. Veliko truda in odpovedovanja rejcev ter zavzetosti in vztrajnosti strokovnih služb je bilo potrebnih, da smo ohranili svoj rejski program, ki je konkurenčen kateremu koli tujemu. Tudi v prašičereji bi v prihodnje kazalo upoštevati star pregovor: »Kdor tuja polja zaliva, svoja zanemarja«.
KGZS-Zavod MS Sašo Sever, u.d.i.z. s sodelavci
275