celoVITAAA št. 3, marec 2011 by Mojca Azman

Ĺ tevilka 3, marec 2011

Spletna revija za geakulturo, geomantijo in lepoto bivanja

CELOVITAAA

Spletna revija za geokulturo, geomantijo in lepoto bivanja

Izdajatelj: VITAAA

E-pošta: celovitaaa@gmail.com

Društvo za soţitje človeka, narave in prostora

Zbrala in uredila: Mojca Aţman Avtorji: Marko Pogačnik, Metka Čičerov, Jelka Aljančič, Urša Vidic, Neja Meta Rojc, Martina Kafol, Alda Gerchi, Katja Majer, Marija Ljubičič, Simona Čudovan, Ljuba Juţnič, Ţiva Baraga, Bojan Brecelj, Simona Fajfar

Streliška 12 1000 Ljubljana Slovenija t(1): +368 51 80 79 13 t(2): +368 40 83 55 23

Lektoriranje: Urša Vidic

e-mail: drustvo.vitaaa@gmail.com

Oblikovanje: Mojca Aţman

web: www.vitaaa.net

Kazalo Sanje: 4 Elementarni dvojček človeka 6 Ustvarjalne sile 10 Ţivljenjepis 11 Je lahko tudi film kozmogram? 12 Povezanost v prostoru srca Trenutek poezije: 14 Pogled 15 Srečanje LifeNet-a 16 Ţivljenje drevesa 18 Vrata v Svet Kolpe so odprta 20 Umetnost sodelovanja z Zemljo in Naravo 22 Prostor in Čas 24 Doţivljanje svetosti prostora 25 Klesarska delavnica v Konca vasi Vabilo: 26 Novi prostori Zemlje 27 Poletje z Zmajem 30 Posvetilo Ajri

Ko smo se zadnjič v društvu pogovarjali o odgovornosti, sem pomislila, da mora biti to v konkretnem primeru odgovor, odziv na nekaj, ko zavzameš svoje stališče in rečeš, da to ni prav. Tako se naša odgovornost v delu s prostorom uresničuje tako, da ne razmišljamo o tem, katere druge dejavnosti bi lahko razvili, da bi se postavili na svoje noge, kar se tako ali tako zgodi mimogrede, ampak da opazimo krivico, ki se dogaja Zemlji in se odzovemo nanjo. Najbolj nam v oči padejo razna gradbišča na krajih, ki smo jih prej osebno spoznali, potem pa jih presekajo avtoceste ali se na Kongresnem trgu skoplje parkirna hiša ali se ob Ljubljanici gradi tako, kot da bi bilo vse skupaj še zmeraj narisano na ekranu, kot da je to projekcija ravnih črt, ki še ne vzpostavlja odnosa z reko. Ampak pri tem je treba biti pozoren na to, da ne zavračaš vsake spremembe v prostoru in bi najraje konzerviral vsak kraj, ki ga imaš rad. Včasih se z gradnjo prostor spremeni tudi na bolje, ampak za to od nas zahteva sočutje, to, da smo pokončna priča krutim posegom vanj, da dajemo pozornost krivici, ki se mu dogaja – ne da bi bili navezani nanjo – ampak da, kadar nekaj ni prav, to tudi povemo. O tej pozornosti, čuječnosti, odgovornosti (Achtsamkeit ali attentiveness) smo se pogovarjali tudi na srečanju geomantov v Bad Meinbergu, zanimivo pa je, da sem šele nekaj mesecev kasneje, pri klesanju geopunkturnega labirinta zares spoznala, da je najboljši pristop to, da vzdrţujemo vizijo tega, kako bi moralo biti, da bi bilo dobro, zdravo in lepo. - Urša Vidic

Sanje:

Elementarni dvojček človeka 1 Fant se skriva v napol v zemljo zakopanem bunkerju, povsem prepričan, da ga tam nihče ne bo našel. Bunker namreč razen horizontalnega zračnika nima druge odprtine. Zdi se mi, kot da sem identičen s tem fantom.

2. Od zunaj to nizko stavbo preraščajo plezalke, tako da je popolnoma neopazna za mimoidoče. Ves ponosen na svoje popolno skrivališče, se fant priplazi do zračne odprtine, da bi pogledal ven.

3 V tem trenutku skozi s plezalkami obrobljeno odprtino v skrivališče pogleda nek fant iste starosti. Njuna pogleda se srečata. Občutek imam, kot da sta si brata pogledala v oči.

Občutek v sanjah kaţe na to, da gre pri skritem fantu za predstavnika sodobnega človeka. Ali je to mogoče, ko pa se moderni ljudje obnašamo čisto drugače? Saj se ne skrivamo, ampak smo odprti za vsakršno dinamiko in komunikacijo in ne poznamo več teme, ki bi bila tabu. Potujemo v vse konce sveta, hodimo po gorah in gojimo cvetlične vrtove. Naj bi modernega človeka torej istovetili z nezrelim fantom, ki brez stika z zunanjim svetom čepi v svojem skrivališču? Da, prav gotovo bi ga lahko! Razumski človek sedanjega časa se je namreč naučil sredi ţive narave ţiveti tako, da nima skoraj nobenega stika več s tem, kar je bistvena lastnost ţivljenja. Kleti podobni bunker predstavlja mentalni konstrukt, ki ga je naša civilizacija razvila kot prostor svojega bivanja. Ljudje sicer ohranjamo iluzijo, da ţivimo sredi zelene narave in smo z njo v prosti izmenjavi. Tudi fant v bunkerju je obdan s plezalkami. Ampak te rastejo zunaj njegovega skrivališča. Bunker obdajajo odzunaj – tudi razumskemu človeku se svet narave zdi kot nek od njega samega ločen pojav, ki ga lahko dojema v skladu z objektivnimi merili. Zanimivo je sicer, da je bunker do polovice zakopan v zemljo. Ampak kaj to pomaga, če pa so tu debeli betonski zidovi, ki fanta od Zemlje ločujejo? Ti ponazarjajo razumsko postavljene, znanstveno podkrepljene predstave o tem, kaj je narava kot pojav človekovega okolja. Tako kot fant v bunkerju, razumski človek današnje dobe ţivi izolirano v svetu predstav, ki si ga je sam zgradil. Te sanje poskušajo ozavestiti dejstvo, da smo ljudje v tej dobi razuma ujeti v navidezno materialnem svetu, v svetu, ki je ločen od celote, ker se oklepamo lastnih mentalnih projekcij. Ostajamo otroci in ne moremo odrasti, ker skoraj nimamo odnosa do vitalno-energijskih temeljev, ki nam omogočajo ţivljenje in uspevanje. V sanjah zračnik kot edina odprtina v realen večdimenzionalen svet predstavlja minimalen odnos do sveta ţivljenja, ki ga razumski človek še ima. Brez te zračne odprtine bi bilo njegovega ţivljenja konec.

To, kar je ţivo v našem telesu in kar običajno jemljemo kot nekaj samoumevnega, je še zadnja popkovina, ki razumskega človeka povezuje s svobodo in inteligenco ţivljenja. Sanje pripovedujejo, da še nič ni izgubljeno, dokler ta popkovina obstaja. Lahko pripelje do novega začetka v odnosu med človekom in njegovo zemeljsko naravo. Kaj pomeni »to, kar je ţivo v našem telesu«? Prav gotovo s tem niso mišljene kosti in mišice. V tretjem prizoru iz sanj se to, kar je v telesu ţivo, razodene kot inteligenca, kot bitje, ki je človeku enakovredno. Vzdušje v sanjah vzbuja namreč izrazit občutek, da sta fanta brata dvojčka – eden izmed njiju je zaprt ven v zunanje »okolje«, drugi pa je ujet v bunkerju svojih mentalnih projekcij. Sanje o bratih dvojčkih pričajo o neki drugi duhovno-duševni dimenziji človeka – ne toliko o kozmičnem (»višjem«) jazu, ki ga prav tako simbolizira notranji otrok, ampak o naši elementarni dimenziji. S tem, ko se je človek utelesil na Zemlji, je postal člen zemeljske evolucije in kot tak je udeleţen pri duševnem bistvu Zemlje, pri Gaji, prav tako kot rastline, kristali, hribi in doline, elementarna bitja in ţivali. V jedru našega bitja ne pulzira samo individualna duhovna duša, ampak tudi holografski delec Zemljine duše. Z njim je človek del te skupinske duše. Govorimo o »elementarnem jazu« človeka, o dimenziji našega bivanja, ki je dandanes povsem utonila v pozabo. Sporočilo sanj nakazuje na to, da v nas biva skrit potencial, s katerim lahko prebijemo svoj mentalni bunker: to je naše elementarno jedro, s katerim smo intimno povezani z Zemljino dušo. Če je torej duša Zemlje sproţila bistveno preobraţanje svojega sveta, sploh ne more biti drugače, kot da se tudi človek vključi v komplementaren proces preobrazbe. Da bi se osvobodili svoje mentalne ječe, nam pravzaprav ni treba storiti nič drugega kot to, da se spet spoprijateljimo s svojo elementarno naravo in hodimo z njo z roko v roki. - Marko Pogačnik

Ustvarjalne sile – ekstatičen ples v prostoru, času, večnosti

Ustvarjanju kot ekstazi v večnem plesu med prostorom in časom je posvečen geopunkturni krog, ki je lani nastal ob Vrbskem jezeru kot vizija ravnovesja med ţenskim in moškim principom v sakralnem prostoru Zemlje. Deluje kot spodbuda vsemu, kar je čustveno in intuitivno.

Na trinajstih kamnih je izklesanih 31 kozmogramov dvanajstih avtoric in avtorjev. Ob vhodu v labirint, je iz talnih plošč sestavljen velik kozmogram svetega grala kot posode sprejemanja navdiha, ki ga v vsakem trenutku daje zavest o večdimenzionalnosti ţivljenja, tako da nastane ljubeča povezanost vseh njegovih plasti. -Urša Vidic

Celost z otoki luči:

Obilje ţivljenja:

začetek, rojstvo, nov pričetek; otoki luči kot semena nove zavesti o vsepovezanosti.

sredina, ustvarjalnointuitivne sile, mati/ oče.

Zvezdna zavest:

Prednica: pramati, dediščina prednikov, zbrano znanje Zemlje, sveti prestol, sestavljen iz leţeče prednice in stoječega prednika.

zavedanje večje celote, ki presega zemeljsko ţivljenje, je ritmično povezana s ciklusi Zemlje in zvezd, ustvarja vrata v nove svetove.

Ples, ekstaza, elementarni svet: ţivljenje na Zemlji v povezavi z oţivljenimi in oţivljajočimi elementi kot ekstatičen ljubezenski ples izraţa ţivljenjsko radost nad zemeljskim bivanjem, ki vedno vsebuje tudi nekaj novega, skrivnostnega.

Zaščitna moč za ustvarjalno intuitivne, čustvene ţivljenjske kvalitete, varuh ţenskosti.

Preobrazba: spreminjanje, opuščanje, vračanje k Zemlji, zavest o cikličnosti ţivljenja, iz starega nastaja novo. Ponovna povezava z izvirnim, z modrostjo univerzuma, iz katere lahko nastaja najvišje boţansko.

Povezovanje polov v ljubezni vodi k ravnovesju, k zlati sredini, ki preseva vse kot svetloba ljubezni.

Zmajevska energija kot ţivljenje napajajoča pradavna moč iz globin bivanja, iz lastnega notranjega izvira, ki se izraţa v elementu ognja kot sili večnega ognja in ţivljenja, vodi, ki usmerja tokove te energije, zraku kot prevodniku in nosilcu ter zemlji kot stvariteljici in zaščitnici.

Duša Koroške: iz součinkovanja gorskih, vodnih in človeških sil nastaja oţivljajoče soţitje.

Gaja: Odrešiteljica:

sodelovanje duhovnega in materialnega bistva ţivljenja, moč dvojine.

omogoča ponovno povezavo z zemeljskim in kozmičnim. Kar je individualno, se razvija in se lahko povezuje v večjo celoto, zdravljenje se lahko zgodi. Lahko se začne doba vodnarja/vodnarke, iz katere nastaja raj na Zemlji.

Prvobitna ljubezen Sofije in Kristusa kot ravnovesje luči, ki si podajata roke in ena drugo zrcalita, Kristus kot dobrosrčna, brezpogojna ljubezen, Sofija kot prvobitno znanje ljubezni, modrost srca.

Prehod v Novo Zemljo: neţno nas nosi razširjeno zavedanje prek uravnoteţenega sobivanja Zemlje in človeka v univerzum ljubezni.

Celovec: zdruţevanje vodnih in ognjenih prostorov mestne krajine deluje poţivljajoče in navdihujoče za ustvarjalno srčnost in preobraţanje.

Maria Loretto ob Vrbskem jezeru: kapela s črno Madono kot simbolom preobrazbe, nebeška in zemeljska kraljica Marija kot ljubezen med ljudmi.

Lendski kanal kot prostor srečanja s kavzalnimi ravnmi, vilinski prostor, prostor prasile (zmajevska moč) in povezava s svetom Zemljine zavesti, ledveni kanal v vilinsko kraljestvo.

Povezava geopunktur kot ves svet objemajoče omreţje prostorov moči, ki delujejo kot impulzi iz soţitja človeka in Zemlje.

Idealni človek in naše pribliţevanje temu kozmično zasnovanemu arhetipu.

Osebna povezava z globalnimi impulzi in spremembami zavesti, za katere pobudo dajejo geopunkture, njihovo vključevanje v posameznikovo vsakodnevno ţivljenje.

Sposobnost spreminjanja za geopunkture, postavitve kamnov in zavesti, ki jo vzbujajo.

Obiščite ta prostor lepote in svete povezanosti! Ker smo zanj delali kot prostovoljci in moramo odplačati še dolg kamnolomu in gradbenemu podjetju, vas prosimo za kakšen prispevek: Verein Geomantie Kärnten št. računa: 11 767 BLZ: 39320, Raika Grafenstein IBAN AT123932000000011767

Avtorji in avtorice kozmogramov: Margan D. Kalb, Maria Magdalena Schleicher, Alda Gerchi, Urša Vidic, Mona Bienek, Maja Pogačnik, Wolfgang Alexander Tiller, Michaela Prader, Oliver Schwarz, Fernanda Dulle, Freya Ingrid Kiebetz, Nicole Vallon

BIC RZKTAT2K320

Ognjeni element

Najbrž je vse, kar sem počela in kar me je zanimalo, iskanje trenutka, ko se počutiš Resničnega. Tistega trenutka, ki se raztegne in je topla tišina, hkrati pa je vse prav.

Življenjepis Tisto, kar je verjetno najbolj moje, je zanimanje za ustvarjalnost in duhovnost. Spomin seţe do predšolske deklice, ki je bila globoko in brezpogojno prepričana, da se da čisto vse, kar si zamisliš, narediti iz papirja, lepenke, selotejpa in ostankov volne iz babičinega predala. In hvala bogu, da se ni ob moji poti našel nihče, ki bi mi to poskušal izbiti iz glave, saj en del mene še zmeraj ţivi v prepričanju, da se da ustvariti vse, kar si zamisliš, le materialov je sedaj na seznamu veliko več. A čisto zares me je prva prevzela glasba. Čisto me je posrkala vase in sanje o meni v njej so bile velike. Pa so šle, ker pač ni bilo pravih moţnosti zanje. Prišla so števila in globoko zanimanje za naravoslovje. Morda se komu, ki me gleda od zunaj, to zdi presenetljivo, a gotovo spadata geometrija in fizika med tisto, kar podpira mojo ustvarjalnost. Prišle so še besede in pribliţno takrat tudi zanimanje za duhovnost. Pisala sem včasih veliko. Bile so velike količine najstniške lirike in podobnega pisanja, nekoristnega drugim ljudem. Pisati sem 'nehala', ko sem začela s študijem kiparstva. Takrat nisem uspela 'razmišljati' na oba načina. Danes sem vesela, da je beseda z mano. Da lahko napišem ali povem, kar in kadar ţelim. Duhovnost je prišla kot orkan. Punca pri petnajstih je padla vanjo, rešite jo! Ja, drame … a v resnici vidim danes svoje zanimanje za duhovnost, knjige in seminarje, na katere sem

pobegnila, če se je le dalo, kot obliko vzporednega izobraţevanja. Končno se je nekje sredi študija pojavila geomantija. Zame je bila kot sinteza vsega in hkrati svoboda. Spomnim se trenutka v prvem letniku študija kiparstva, ko sem sedela v ateljeju in razmišljala, da če je vsako umetniško delo predvsem energija, ki nekaj prinese v prostor, ga obogati, energijsko harmonizira in nekaj da človeku, saj potem bi pa bilo dovolj ţe to, da v prostoru preprosto spremenim energijo z rejki simboli ali čem podobnim? Danes vem, da je materialni svet enako pomemben kot vsi ostali, a iz tega razmišljanja so se dve leti kasneje razvili moji 'prvi kipi, ki te vzamejo vase', prostori, instalacije v katere se stopi in je njihov osnovni namen ponuditi prostor poglobitve in dojemanja duhovnih kvalitet ter energijskih razseţnosti nevidnega sveta. Geomantija je prišla istočasno kot prva taka postavitev in prepričana sem, da bi bila brez nje danes na isti poti kot sem, da bi ravno tako poskušala graditi nekaj, čemur bi morda lahko rekli novodobna svetišča, le dosti več bi se morala naučiti sama. Začelo se je z instalacijami, ki so ţelele zgostiti svetlobo do te mere, da bi postala občutna. Pa nadaljevalo s takimi, ki so iskale povezavo človeka s središčem Zemlje, dihom Gaje. Prišli so meditacijski stoli. Bile so vizije za meditacijsko oblikovane poti. Načrti za svetišča. Je ambicija oblikovati prostor, ki bi človeku pomagal priti v stik z razseţnostmi lastne duše, preveč? - Katja Majer

Je lahko tudi film kozmogram? Razmišljanje o možnosti geomantičnega filma Ko sem se pribliţala geomantiji in Markovim kozmogramom, sem se kmalu vprašala, kateri je tisti umetniški jezik, ki bo meni omogočil, da sproţim nov impulz v prostoru in da ljudem posredujem sporočilo, ki mi ga navdihuje poglobljeno spoznavanje Zemlje in vseh bitij, ki na njej ţivijo. Obrnila sem se na medij, ki mi je blizu, na avdiovizualni jezik. Postopek nastajanja filma je lahko ravno tak kot postopek, ki nas pripelje do kozmograma. Vse se začne s spoznavanjem prostora in njegovega ţivljenja, naslednji korak pa je pridobljeno informacijo skozi lasten filter izoblikovati v nov proizvod. Ostaja vprašanje končnega učinka, pa še veliko vmesnih vprašanj, kot na primer, kako soudeleţene osebe vključiti v svojo raziskavo. Geomantični film je še v nastajanju. Nimam še jasno izoblikovane formule, ne pravil, ki bi opredelile kakšen naj bi geomantični film bil. Moja pot pri snemanju “drugače” je na začetku in pravzaprav niti ne vem koliko se moje današnje stvari razlikujejo od prejšnjih. Gotovo jih delam z drugačno zavestjo in, kolikor se lahko zdi samo po sebi umevno – ampak ni – z veliko večjo pozornostjo do krajev in do ljudi, ki jih snemam. Lahko posredujem svojo zadnjo izkušnjo. Zelo me je napolnila in dala mi je občutek, da se je pri meni ta pot začela zares. Jeseni sem posnela štiri dokumentarne oddaje (Produkcija RTV Slovenija – Regionalni program TV Koper) pod skupnim naslovom „Kraji in običaji“, ki prikazujejo različne poglede na ţivljenje Slovencev v Italiji. Dolgoletni sodelavec, snemalec in montaţer Aleksander Purič, odlično sledi mojim mislim. Pri vseh štirih oddajah je bilo izhodišče odnos do prostora. Vprašanje, ki sem ga ves čas postavljala sebi in drugim je bilo: kako te oblikuje prostor oziroma kako ti

oblikuješ njega, in še: kaj se rodi v stiku med mano in prostorom. Prva dokumentarna oddaja ima naslov „Začarana Benečija, podobe prostora”. Tam sem ţelela prikazati, kako v kraju, kjer si narava počasi ponovno prilašča svoj prostor, ljudje preţivijo s pomočjo svoje ustvarjalnosti. Vsak po svoje sodeluje s prostorom, se v njem zrcali in mu ponuja nove podobe. Oddaja ima še poseben čar zaradi beneških pesmi, ki sem jih posnela z Ljobo Jenče. Povezava na spletu: http://tvslo.si/#ava2.91045320. Druga ima naslov „Globoko na Krasu, ko prostoru daš ime” in tudi v tem primeru sem se pogovarjala z ljudmi, ki zavestno sodelujejo s prostorom, mlado generacijo vinogradnikov in kmetov, ki na novo oţivljajo svoj kraj. Na Krasu ponujajo zanimivo razseţnost jame. Povezava na spletu: http://tvslo.si/predvajaj/kraji-in-obicajidokumentarna-oddaja/ava2.91449606. En film sem posvetila svojemu Trstu. Mesto, ki smo ga nekoč v zavesti imeli tudi za slovensko mesto, z neko teţo in pomenom, je danes v iskanju nove identitete. Ob kančku nostalgije sem se posvetila ljudem, ki svojo ustvarjalno energijo usmerjajo v postavljanje novih temeljev za bivanje v tem kraju. Glasbeno kuliso je prispevala slovenska trţaška glasbenica Andrejka Moţina. Povezava na spletu: http://tvslo.si/predvajaj/trst-viskanju-nove-energije/ava2.95021632. Zadnji film je posvečen strasti do glasbe, ljudem, ki dihajo z glasbo in ki s svojo umetnostjo oblikujejo naš prostor. Tu se je moje prvo raziskovanje zaokroţilo. Zaključilo se je s stavkom Mateja Spacapana: glasba je bivanje trenutka. Ko si v glasbi, si tukaj in zdaj. Avdiovizualni jezik je danes ljudem zelo blizu, bolj kot pisana beseda, celo bolj dostopen je od drugih umetnosti. Zato čutim, da skozi film lahko dam svoj mali doprinos v našem današnjem trenutku iskanja. - Martina Kafol

Povezanost v prostoru srca Teorija... Eros je napetost v polju ustvarjalnosti med dvema principoma, ki delujeta v srcu, delujeta iz notranje ljubezni in povezanosti. Kvaliteti srca sta ljubezen in moč, ki skrbita, da se ţivljenjske sile v telesu Gee obnavljajo in napajajo polje ustvarjalnosti. Ta napetost in privlačnost med dvema principoma, moškim in ţenskim, je gonilna sila za kreativna dejanja, za ustvarjalnost v telesu Gee. Eros je ljubezen, ki ima smer, ki ima voljo ustvarjanja, ima namen ustvarjati iz ljubezni. Prostor srca je prostor, v katerem se srečata oba principa in sila srca prekrvavi prostor ustvarjalnosti. Ko v sebi ozavestimo oba principa, ju negujemo in dajemo prostor za izraţanje vsakega dela naše osebnosti, jačamo notranji prostor srca, v katerem se bo rodila in razvijala ustvarjalnost. Platon v svojem razglabljanju pravi, da eros poudarja moč lepote, ki je nad vsako čutnostjo. Njegov eros sledi prvinskemu vzpenjanju, katerega krajni cilj je odkritje popolne lepote, edinstvene v sami sebi in sama s sabo. V grški mitologiji je Eros sin ljubezni med Afrodito in Aresom (v rimski mitologiji med Venero in Marsom). Čeprav Afrodita ni bila njegova ţena, se ni mogel upreti njeni lepoti in sta postala ljubimca. Afroditin moţ Hefajst ju je, ljubosumen, ujel v mreţo in poklical bogove z Olimpa, da bi jima sodili. Boginje niso hotele priti (naj bi razsojale o ljubezni?); bogovi so prišli (malo radovedni), ugledali Afroditino lepoto in izjavili, da bi bili z veseljem na Areso-

vem mestu in ju niso obsodili. Aresu in Afroditi so se rodili sinovi Eros, Anteros, Deimos, Fob in hči Harmonia.

V tekstih Kabale rajski vrt pomeni popolnost, celost. Boţanstvo se je odločilo, da bo ustvarilo Stvarstvo. Za to je bilo potrebno dejanje ločevanja, dvojnosti, skozi katero bo s kreativnostjo ponovno prišlo do zavestne, popolne zdruţitve v celost, v eno. Takrat bo ta celost ozaveščena in zato ţlahtna. Samo skozi izkušnje ločenosti, dvojnosti, je moţnost ponovne zdruţitve obeh polov v celoti skozi dejanje ljubezni. Tako bo zavestna izkušnja notranje boţanskosti, uresničitev skozi ljubezen, kajti prav zaradi ljubezni smo bili razdvojeni. Ni bilo nikakršnega padca, izgona, pač pa gre za izvirno milost, ne za izvirni greh, in se lahko spoznamo prav skozi to milost. Bili smo razdeljeni na dvoje, da bomo z izkušnjami skozi ljubezen spoznavali svojo boţanskost. Osnovna arhetipa za naše izkušnje sta volja in ljubezen.

Eros je povezan z lepoto, ki oživlja čute, kar pripomore k volji do kreativnosti. Eros je lahko v nas samih, v našem notranjem polju, med našima notranjima nasprotnima poljema, med žensko in njenim notranjim moškim principom ali med moškim in njegovim notranjim ženskim principom.

Potenca višje je izkušnja ustvarjalnosti med dvema bitjema, ko se ustvarjalne ideje dopolnjujejo in je vmesni prostor ustvarjalnosti še bolj gost in aktiven. Tudi alkimisti so svoje zlato ustvarjali vedno z delom v parih. Silna je ustvarjalna moč skupine ljudi, ki jih povezujejo naklonjenost, spoštovanje, zaupanje, prijateljstvo in se družijo s skupnim ciljem in z jasnim namenom soustvarjanja. Človek kot božansko bitje lahko zasluti mogočno kreativno silo Gee, ki v svojih prostorih s svojimi bitji nenehno ustvarja v sodelovanju s kozmičnim prostorom. Želi si soustvarjati z nami, človeškimi, pravzaprav svojimi bitji.

Za drugi obisk, namenjen moškemu principu, so se ponudili prostori, ki so bili v občutku kot seme, ki ima v svoji kodi zgoščen zapis celote, bogastvo vseh moţnosti, od katerih bo ena kot ţareča iskra šinila v udejanjanje; edinstvena, moja kreacija. V prostoru ognjenih kvalitet se bo seme razprlo iz jasne ideje in srčnega namena v novo rast. Podprto bo z viteškimi kvalitetami samozavesti, poguma, odločnosti, odgovornosti.

… in delovanje Po nekaj mesecih pogled nazaj na celoto treh zaporednih srečanj v pokrajinah Dolenjske Prostor dolenjske deţele kipi od navdihov za različne zgodbe, različna potovanja skozi prostore deţele in hkrati skozi prostore v sebi. Ena od neskončnih moţnih poti se je porodila ob raziskovanju naše notranje ţelje, potrebe in volje po ustvarjalnem ţivljenju. Posamezni kraji v prostoru deţele sijejo kvalitete ustvarjalnosti ali pa imajo v sebi silen speč potencial.

Odpravili smo se na tri zelo različna enodnevna potovanja:

Prvo popotovanje je bilo obarvano z ženskim principom. V popotovanju skozi »ţenske« prostore jih čutimo celostno, zaokroţeno, polno v sebi. Kar iščem, je ţe vse v meni, zaupam vase in vem. V polni modrosti prostora, v zavedanju svojih ţenskih kvalitet, svoje celosti in sočnosti, lahko v sebi s podporo bitij prostora začutim ustvarjalno moč. Občutimo vseprisotnost vode, ki je sposobna shranjevati in prenašati informacije in ima lastnosti ţenskih jin kvalitet. Prostor svetišča podpre občutek polne ţenske, ki je hkrati mati, učiteljica, sestra, partnerica. Tri ključne besede dneva so bile intuicija, čustvovanje, modrost.

Tretje srečanje se je oblikovalo čisto po svoje. Obiskali in začutili naj bi prostor srca, ki je v dolenjski deţeli prostor Mirenske doline. Krajem smo ţelele nameniti srčno pozornost, občutiti povezanost v srcu. Srce je v svoji moči prostor kreativnosti. Ţeleli smo začutiti moč srca. Prostor pa nam je odkrival lastnosti časa, v katerem ţivimo. Srce se, namesto da bi sijalo, marsikdaj počuti zaprto v kletki. Ko smo sami sebi včasih ječar, včasih paznik. Tudi naša civilizacija ima srce prav pogosto stisnjeno v okove. Kako naj utripa, kako naj poţene sveţo kri po ţilah, če ni svobodno? Prostori so nas učili čutenja osebnega srčnega prostora, povezovanja z njegovimi koreninami, tja globoko do prostorov kozmičnega srca. In moţnosti, da kljub vsemu sijemo srčno moč navzven, za udejanjanje lastne kreativnosti v tem trenutku. Skozi zavedanje moči srca se učimo čutiti vsepovezanost, bliţino in morda prepletanje različnih dimenzij našega bivanja, v celovitem telesu Gee.

Bitjem prostora smo želeli sporočiti, da smo pripravljeni zavestno sodelovati, povezani v prijateljstvu, tukaj in zdaj, in slaviti Življenje. - Metka Čičerov

Trenutek poezije:

Pogled Zrem globoko vate, Zemlja draga, čutim in se čudim kot si me učila davno.

Še čutim kako me objema tvoj mogočni škrlat, kako si se mi nasmehnila in me potegnila vase.

Tvoj pogled me vrne in sva. Sva.

Potok ţubori in me mami v sveţe in čisto. Vrnem se jutri, danes, takoj zdaj!

- Marija Ljubičič

v Ljubljani, 25.9.2010

Srečanje LifeNet-a v Meinbergu julija 2010

Drugo mednarodno srečanje geomantov se je zgodilo v prav nenavadnem prostoru. Kar hitro smo izvedeli, da je bilo tod nekoč zdravilišče, ki pa se je nedavno prelevilo v joga center. Moram reči, zelo ambiciozen projekt in zelo trden v svoji nameri. Mlada, vesela in zdrava telesa raznovrstnih dreves so velikodušno zakrivala pročelja betonskih, brezosebnih zgradb. Ves čas našega bivanja so kraljevale cvetoče lipe in nas opajale s svojimi sladkimi vonjavami, vse okrog nas pa so se na svojih zlatih valovih zibala zrela ţitna polja. Cel kompleks je deloval kot zelena oaza, ki se je skozi javni park dotikala bliţnjega mesteca. Naši gostitelji so bili odlični, saj so poskrbeli za brezhibno organizacijo in naše srečanje je bilo samo del dnevnega ţivljenja centra, ki je mirno in popolnoma nemoteno tkalo svojo jogijsko zgodbo in nas mimogrede gostilo z dobro in obilno hrano. Naša srečanja so se odvijala v prijetni zastekljeni dvorani, kjer smo premlevali vtise, ţelje, navdihe, frustracije in ustvarjalne impulze ter se poglabljali v skupnih meditacijah. Na pobudo Ane in drugih organizatorjev smo v eni izmed vodenih meditacij ustvarili posodo svetlobe, katere namen je bil vzdrţevati povezavo LifeNet-a do naslednjega srečanja.

Tudi letos smo se razdelili v skupine in se posvetili trem vprašanjem: kaj je LifeNet, kdo smo in kaj bo. Čeravno nismo odkrili Amerike oziroma definitivnih odgovorov na vprašanja, se je v zraku čutil pozitiven napredek – korak naprej od srečanja v Lendavi. Bili smo si enotni, da temelje našega LifeNet-a prostovoljno oblikujemo in gradimo vsi, kot posamezniki in se povezujemo v mreţo, ki je popolnoma odvisna od vsakega posameznika. Ne rabimo hierarhične ureditve, vsak posameznik je vanjo vpleten s svojo ustvarjalnostjo in voljo. Kako globoko smo to doumeli, pa se je pokazalo na zadnji večer, ko smo v mesečini polne lune spontano obsedeli na tleh in zaţiveli sprva kot posamezniki, ko smo z mrmranjem in hudomušnim oponašanjem ţivali stkali sproščeno ozračje, ki se mu je nato pridruţila piščal. Ta pa je navdihnila veliki finale, ko je pevka pesmi o Materi Zemlji odprla srca vseh prisotnih in povzročila vzvalovanje novih pesmi, znanih in neznanih. Vse to se je končalo z učenjem plesov v krogu. Kot skupina smo doţiveli ustvarjalno sozvočje, skladnost, usklajenost, uglašenost in ne nazadnje evforijo, ki nas je napolnila do naslednjega srečanja. - Alda Gerchi

Ĺ˝ivljenje drevesa

Avtorica slike: Simona Ä&#x152;udovan

Vrata v Svet Kolpe so odprta »Kolpski prostor nudi potencial ustvarjanja skozi močne podzemne sile njenega podvodja. Te sile se stegujejo na obrežje in konstantno delujejo kot regeneracijska in ustvarjalna sila z vplivom prvotne biti, kot arhetip, ki sega v nedotaknjen praspomin kreacije.« - citat, Neja Meta Rojc, iz študije Geomantična analiza, Hiša Tradicije

„Kolpska dolina nosi v svojih nedrjih neslutene potenciale. A je ţe tako, da moči narave spijo, dokler se jih ne dotakne človeška radovednost ali njegova ustvarjalna roka,“ je na prvi informativni zloţenki Sveta Kolpe zapisal svetovno priznani geomant in akademski kipar Marko Pogačnik. V okviru mednarodnega projekta Svet Kolpe je v letih 2005 – 2007 pomagal 20 slovenskim in hrvaškim geomantom pri izvedbi litopunkturnega projekta.

Svetost reke Kolpe, globoko doli v nedrjih Zemlje, nepreglednih gozdov in tisočerih izvirov, je kljub politični meji, ki deli njena bregova na dve drţavi, Slovenijo in Hrvaško, povezala domačine z novo idejo za razvoj ekološkega turizma. Tu, ob tej čarobni reki ţe tisočletja ţivita dva naroda,

govorita podoben jezik in vedno znova v eno skupno zgodovino sestavljata neštete zgodbe ţivljenja, radosti in grenkosti. V letu 2005 so ljudje zgornjega toka reke Kolpe in Čabranke prepletli svoje izjemne potenciale v skupno pravljico, ki je prilika za vse, ki izbirajo okusiti, prepoznati vonj drugačne dimenzije časa in prostora. V mednarodnem projektu Svet Kolpe/Svijet Kupe – zdravilna pokrajina za telo, dušo in duha je sodelovalo osem občin na obeh bregovih Kolpe. Občina Kostel je kot vodilna partnerica v projektu poganjala in koordinirala aktivnosti še v slovenskih občinah Osilnica, Kočevje in Črnomelj. Čezmejni glavni partner v projektu je bil Grad Delnice ter občine Brod Moravice, Skrad in Čabar. Glavni cilj projekta je bil oblikovati nov skupen turistični produkt, ki temelji na načelih ekološkega, trajnostnega turizma.

Skozi geomantične raziskave smo prepoznali 40 vitalnoenergijskih, duhovnih in elementarnih centrov na območju celotnega holona Svet Kolpe, ki se razteza na pribliţno 100 km na obeh bregovih kanjona Kolpe. Vsi ti centri so označeni z informativno označbo, kjer je nekaj besed o kvalitetah tega kraja z vajo za pomoč pri doţivljanju njegovega prostora. Info označba je vgrajena v počivalni komplet z mizo in klopmi. Na 27 krajih s posebnimi kvalitetami je postavljen litopunkturni kamen z vklesanim kozmogramom.

Drugačna doživetja

Grad Kostel vedno očara ţe ob pogledu iz Colnarskega klanca. Ţal je zgornji grad še vedno zaprt za obiskovalce. Skalna vzpetina, na kateri čaka grad svojega princa, je izjemno močan vitalno-energijski center. Obiskovalci se radi stisnejo k litopunkturnemu kamnu, ki označuje posebno kvaliteto tega kraja in posedijo v spokojni tišini stare cerkvice sv. Treh kraljev. Ko se po cesti spuščamo vse bliţe Kolpi, nas vmes pozdravi še Lukčeva domačija z Vrha, mimogrede nas blagoslovi slap Neţica s svojo zdravilno vodo in vabi v svojo notranjost na sprehod. S strmega brega prispemo v dolino Kolpe, kjer lahko prve informacije o celoti dobimo v vasici Vas, v Stari šoli Tris, ki kot turistično, razvojno in informacijsko središče Kostela s svojimi nalogami, poslanstvom in vizijo sluţi celostnemu dojemanju značilnosti prostora zdravilne pokrajine. Tu si lahko tudi ogledate dokumentarni film Martine Kafol, z naslovom Doţiveti Kostel v zdravilni pokrajini Sveta Kolpe. Tris tako s svojo tradicionalno, kulturno in ekološko kulinarično naravnano dejavnostjo v kombinaciji s premišljeno obnovo stavbe, z uporabo alternativnih in naravnih virov ogrevanja in ostalo gradnjo predstavlja edinstven primer na tem območju in tudi širše.

Izjemen regeneracijski potencial celotnega holona Sveta Kolpe ponuja nov okus ţivljenja skozi trajnostno turistično ponudbo. Duh tradicije se razodeva pri delu na kmetijah, skozi glasbo, z dotikom neţnih zvokov tamburice, harmonike ali narave same. Obiskovalci lahko na sprehodih po meditativnih poteh začutijo zgodbe, ki jih plete narava. Za Meditativno pot v Čarobni svet Fare je pripravljen delovni zvezek avtorice Neje Rojc kot pomoč pri navezovanju stika s kraji. Delovni zvezek je povabilo obiskovalcem, da z zavestnimi koraki shodijo nove uvide, ob tem razgibajo telo, poklepetajo s svojo dušo, s cvetlico, z drevesom ali s Kolpo. Svet Kolpe je varno naročje za igro, za smeh, ples z vetrom in je prava prilika za čarobne trenutke Vasi sosednja vas Fara predstavlja popek Sveta Kolpe, okusov babičine kuhinje. v duhovni razseţnosti dojet kot celostni vidik ţivljenja. Tukaj je osrednji prostor dogajanj znane kostelske prireditve „Tamburanje va Kostele“, ki je vedno za Na potep Veliko mašo, ob rojstnem dnevu občine, konec junija Naj potepanje začnemo kar ob glavni cesti iz Kočevja pa je novi slovenski festival „Etnokostel.“ do Petrine. Takoj ob vstopu v Kostel nas »zviška« Za nadaljnje potepanje naprej ali nazaj po obkolpski pozdravi Ajbelj. To je kraj nad Kaptolom, kjer so s cesti se nam pridruţite v naslednji številki. ceste vidne obnovljene ruševine cerkvice. Ta kraj je precej zasluţen za oblikovanje celotne ideje o zdravilni - Ljuba Južnič pokrajini, saj me je tisto poletje 2004 poklical in mi »ponudil« sodelovanje. Popotniku, ki vzame pot pod noge in se povzpne na hribček, ponudi prekrasen razNapovednik dogodkov: gled in novo ravnoteţje. - V najoţjem delu kanjona reke Kolpe se v zaselku Lobič, Naprej po glavni cesti pred spustom v kanjon reke v neposredni bliţini Kobilje jame, v maju odprejo vrata Kolpe je Banja loka, simpatična kostelska „gorenja“ domačije Lobič Malenca. Gre za prvo obnovo domačije in vasica. Pri cerkvici sv. Jakoba se lahko nadejate drobmlina za namene izobraţevalno-turistične ponudbe. nega darila narave in občutite neţnost energij prosto- V aprilu 2011 bo dvodnevna delavnica z domačini na ra. Ta kraj predstavlja enega izmed sedmih portalov na obeh straneh meje, naš predavatelj bo Marko Pogačnik. vstopih v holon Sveta Kolpe, zdravilno pokrajino za telo, dušo in duha. Info: 041 378 990

Umetnost sodelovanja z Zemljo in Naravo Umetnost ima različne obraze. Lahko zabava, lahko kritizira, lahko uteleša večne ideale, lahko nastopa v sluţbi vsakdanjega ţivljenja, lahko celo sama sebe postavlja na laţ kot umetnost. Umetnost je svobodna. Vprašanje pa je, če nas svobodnost umetnosti odvezuje od odgovornosti do nje in do načina, kako jo ustvarjamo ali izkoriščamo. Z izkoriščanjem mislim na uporabo umetnosti za osebni prestiţ, za blatenje drugih ali za osebno bogatenje. O tem niti govoriti nimam namena.

Drugače pa je z vprašanjem, kako bi lahko človek z umetniškim delom prispeval k zdravju, blaginji ali ustvarjalni kvaliteti ţivljenja – bodisi ţivljenja človeka, druţbe ali Zemlje. Zdravje, blaginja in ustvarjalnost človeškega ţivljenja ţe – kaj pa imata s tem opraviti Zemlja in z njo narava? Človek se za zdravje in dobro počutje Zemlje/narave dolga stoletja ni niti najmanj zanimal. Vsega smo imeli na pretek in v izobilju. V času pomanjkanja smo krivili Mati naravo ali tako imenovane »čarovnice«. Poloţaj se je v zadnjih desetletjih bistveno spremenil. Začelo je zmanjkovati ţivljenjskega prostora, zmanjkovati vode, morja so se začela segrevati in nevarno dvigati svojo gladino, ţivalske in rastlinske vrste izumirajo.

Mar ni naravno, da je človek na nevarnosti sesutja življenjskih sistemov Zemlje odgovoril z razvojem nove znanosti, ki se ji reče ekologija? Ima kdo kaj proti? Mar ni naravno, da je tudi umetnost reagirala tako, da je razvila nove oblike izraza, navezane na dialog z Zemljo in naravo?

Začelo se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja z »land artom«. Spominjam se poletja 1969, ko nas je skupaj s kolegi iz skupine OHO obšel navdih, da odidemo v naravna okolja in odkrijemo umetnost dialoga z gozdovi, rekami, celo z morjem. Nastale so land-art postavitve v naravi imenovane »Poletni projekti«. Deset let kasneje se je teţišče umetniškega delovanja v naravi preneslo na področje, ki mu umetnostna zgodovina reče eco-art – ekološka umetnost torej.

Pri ekološki umetnosti gre za to, da skušamo umetniki najti način, kako bi bili lahko koristni pri ozaveščanju celostnega odnosa do Zemlje in narave ali pa kar dejavni pri razreševanju hudih teţav, ki smo jih ljudje naprtili naravi in njenim bitjem (vključno z nami samimi).

Umetnost se je začela zanimati za zdravje Zemlje. Pri tem smo eko-umetniki razvili različne metode dela, kot je v sodobni umetnosti v navadi. Jaz sem se ţe pred tremi desetletji odločil, da bom razvil umetniške oblike, s katerimi se da pomagati pri preobrazbi blokad in travm,

Kaj je pri tem zločinskega? Vprašanje postavljam, ker se je pred dvema letoma na Primorskem pojavila skupina ljudi, ki vztrajno trdi, da je ekološko naravnana umetnost, kakršno sem razvil v zadnjih tridesetih letih zločinske narave. Menda, da povzroča glavobol in celo smrtne bolezni, da predstavlja peto kolono nekega zlobnega zvezdnega sistema, ki hoče okupirati Zemljo in podobno. Skupina, ki nastopa izjemno agresivno, sama sebe imenuje »Gibanje za boj proti duhovnemu nasilju«. O tem se lahko vsakdo prepriča, če na spletnem portalu Pozitivk pogleda forum z naslovom »Ali kozmogrami res škodujejo?« Komu je do tega, da se umetnost, ki ji je mar za ţgoče probleme narave, Zemlje in človeka oblati in priskuti pri ljudeh?

1. Svoboda umetniškega ustvarjanja predstavlja enega od osnovnih temeljev sodobne civilizacije in civilne družbe.

2. Nihče nam ljudem ne sme preprečiti, da bi ne naredili vsega, kar je mogoče, da se življenje na Zemlji in v naših srcih ohrani. Prispevek naše ekološko naravnane umetnosti je morda neznaten glede na nakopičene probleme, vendar ni zanemarljiv, predvsem ko gre za osveščanje javnosti. Kako pa to, da govorim v množini, ko pravim »naša umetnost«?

ki jih naša civilizacija kar naprej povzroča pokrajini, naravi in njenim bitjem. V ta namen je bilo potrebno razviti določene umetniške metode dela, ki jih imenujem: geomantija, litopunktura, geopunktura in kozmogram. S pomočjo teh orodij ekološke umetnosti sem sam ali s sodelavkami/sodelavci doma in po svetu uresničil mnoge projekte ekološke umetnosti.

Govorim v mnoţini, ker se z eko-projekti litopunkture ne ukvarjam le sam, temveč tudi v okviru »Skupine za umetnost VITAAA«. Skupina je v zadnjih letih izvedla ţe več eko-art projektov povezanih z umetnostjo litopunkture, geopunkture in z umetnostjo kozmogramov. Letos jeseni pa se je kot avtorska skupina predstavila tudi slovenski likovni javnosti na razstavi »KIPARSTVO DANES« v Celju – s svojim geopunkturnim projektom »Točka miru«, stoječim sredi trgovskega centra BTC City v Ljubljani. - Marko Pogačnik

Prostor in Čas Če berem in izrekam na glas, kar sem napisal na temo prostora in časa, traja le 3 minute, tudi slike lahko ob enem gledam ... mogoče je celo lažje sprejemati pojme, ko je tu še odtis prostora in časa, a na koncu bo najbolj verjetno ostala slika ali misel?

Ali obstaja prazen prostor? Prostor je zanimal filozofe in znanstvenike skozi celotno človeško zgodovino, zato ga je teţko jasno in natančno opredeliti zunaj teh področij. Sporno je tudi, ali je prostor merljiv, ali je del merilnega sistema.

Splošno uporabno razumevanje pojma prostor je: prostor je brezsnovna in neomejena entiteta, v kateri so telesa, kjer se lahko gibajo - skratka je prazen. Če strnem nekaj iz moje zavesti dojemanja tega pojma, lahko rečem čisto nekaj drugega: - prostor v bivajočem okolju (“univerzuma“) je ţiv in ni prazen - prostor je holon, ki ga definira naša zavest, ki dojema nihanje – informacij, ki med sabo (so)delujejo in ustvarjajo prostor - človek je del prostora, človek z vsemi svojimi razseţnostmi - praznine v prostoru (univerzumu) ni, je onkraj prostora, se pravi bivajočega - prostor je subjektiven, ker je vezan na zavest, npr. človeka, ki ga dojema - prostor “vztraja”, prostor kot smo ga vajeni – tisti, po katerem se orientiramo zaradi kolektivne (gostote) zavesti, ki je npr. v astralnih ali eteričnih sferah predvsem v zavesti nefizičnih bitji. - druga “dimenzija“ bivanja je čas: čas opisuje gibanje, v našem primeru spiralno gibanje Zemljine skorje okrog sonca (povprečno 108 000 km/h okrog sonca in cca. 2000 k/h v osi)

- osnova ţivljenja (ena od bistvenih značilnosti; nekaj, kar je skupnega ţivljenju) je gibanje in osnovni gib, napajalnik ţivljenja, ki cveti na Zemlji, je drvenje Zemlje okrog Sonca in ga lahko objektivno definiramo kot čas, (se pravi gibanje, ki je značilnost ţivljenja – oz. ţivljenje je objektivizirano v času) dalj časa ko preteče, več je potencialne energije v našem sistemu, ki se mu reče Gaja, in z zdajšnjim znanjem, ki se mu reče NAFTA, to s pridom izkoriščamo. - čas določa gibalno količino določenega prostora (gibalno količino kot je definirana v kvantni mehaniki), prostor pa zavest neustavljivega časa; gibalna količina, ki skozi čas narašča, se manifestira v prostoru - čas je pojem (in dimenzija) ţivljenja, prostor pa pojem (dimenzija) zavesti - na čas ne moramo vplivati (mi kot zemeljska bitja) - prostor soustvarjamo (generiramo in kreiramo informacije, ki so del kuhinje univerzuma )

Smrt ni zunaj časa in prostora – po smrti je potikanje duše po svetovih, ki so tudi del časa in prostora – drugačnega … morda so tu svetlobna leta … astralni prostori … Če čas lahko dojamemo, smo lahko priključeni na to ogromno brezmejno energijo v duhu sintropije-ţivljenja ki je veliko večji potencial kot entropija.

Kakšno korist vidim v takem dojemanju? Če dojemamo čas kot gibanje in je gibanje energija, je čas faktor, da se nam nabere zadosti energije … (to je kot jadranje, če dobro lovimo in dojemamo veter = gibanje = čas, potem imamo energije več.

Prostor je to, kar ţelimo- ţivimo, če ţelimo kaj drugačnega, lahko to doseţemo, odvisno od soţitja zavesti .

Ali obstaja še tretji pojem ki opisuje življenje? Besedilo in fotografije: Bojan Brecelj

Doživljanje svetosti prostora V lanskem oktobru sem imela čudovito priliko, da sem en mesec preţivela v Abadianii, v Braziliji, v kraju, kjer dela medij in zdravilec Joao Teixeria de Faria, znan kot John of God. Vsako sredo, četrtek in petek se v čudovit park, kjer stoji Dom Ignacija, zgrinjajo mnoţice belo oblečenih ljudi z vseh koncev sveta, vsak s svojim upanjem, vero, z ţeljo po ozdravljenju telesa in duha. S soncem obsijana jutra, rdeča zemlja, bogati mangovci, odprtost in prijaznost vseh ljudi, vse to je ţe na zunaj ustvarjalo občutek topline, radosti, optimizma, ko smo se zbirali v dvorani za čakanje na sprejem pri zdravilcu. Srečanje z njim je za posameznika kratko, saj je ogromno čakajočih v vrsti na sprejem, pa vendar so ti trenutkih bogati, moj občutek je bil vedno znova občutenje veličine lastnega globokega boţanskega jedra, kot odslikava njegove veličine. John of God zase pravi, da je navaden, preprost človek, da ne zdravi on, pač pa Bog zdravi preko njega. V vseh teh preprostih, mirnih in polnih dneh so me ta srečanja peljala skozi moje notranje potovanje in zbliţevanje s seboj. Kraj, kjer stoji dom, park in ves širši prostor je čudovit. Pokrajina je prelestno lepa, razgibana z malimi grički, rdečkastimi polji, bogatimi nasadi sladkega sadja, obsijana s posebno toplo, ţarečo svetlobo, v tem letnem času vedno sveţe zelena, ker je ponoči velikokrat deţevalo. Spodaj v njeni globini so skladovnice pisanih kristalov. Občutila sem jo kot neizmerno bogastvo močne ţivljenjske sile, ki utripa v ritmu preobrazbe in harmonije tako, da pomaga posamezniku preobraţati njegove stiske, rane in tegobe v moč, milost in neţnost. Vse dogajanje zunaj in znotraj se spaja v celoto in podpira človeka, da je v nenehnem stiku s seboj, da lahko odstira in razpušča trde lupine svojih vzorcev in prepoznava svojo resničnost.

Potovala sem skozi pisane dogodke svojega ţivljenja z občutkom in hvaleţnostjo za vso mojo pot, za vse kar mi je ţivljenje pripravilo za učenje. Ko sem šla kot opazovalec skozi svoje dolge in ovinkaste poti sem vse sprejemala z ljubeznijo in smislom, prav vse je bilo pomembno, jasno in skladno. Vse ljudi sem prepoznala kot učitelje, sopotnike pri vzpenjanju po spiralni poti učenja. Ob tem, ko je zdravilec sprejemal stotine ljudi, smo ostali sedeli v tišini, potopljeni vase. V močnem polju ljubezni in v popolnem prepuščanju je tako preprosto občutiti v sebi veličastno duhovno dimenzijo kot ţivo, kot pravo ţivljenjsko resničnost. To je bil čas polnosti, ko je bilo tudi moje telo z vso zavestjo prisotno in je sodelovalo pri svojem zdravljenju in zdravljenju drugih posameznikov, vibriralo je v skupni dinamiki prostora in vseh prisotnih. Na tem prostoru sem Zemljo občutila kot rajski vrt, duhovne kvalitete, ki prihajajo od zgoraj, milina, milost, nebeška radost so močno prisotne, skoraj otipljive. Obenem je ţiva močna ţivljenjska sila iz globine Zemlje, ki daje moč ţiveti v telesu, udejanjati ţivljenje, oboje se zdruţuje v srcu in se prepozna kot preprosta, bogata celost. Svetost prostora, brezpogojna ljubezen in predanost zdravilca John of God-a ter vera in zaupanje ljudi, delujejo v skupni moči pri preobrazbi človeka znotraj in zunaj, duhovno in fizično, majhni čudeţi, nevidni in vidni se dogajajo vsak trenutek. Bilo je lepo … domač vsakdanjik pa prinaša večni izziv, vsakodnevno ţivljenje preplesti z blagoslovom lepih notranjih izkušenj, vztrajati v notranjem potovanju in miru, soustvarjati močno polje ljubezni in sočutja do vseh in vsega bivajočega na Zemlji. - Besedilo in fotografija: Jelka Aljančič

Klesarska delavnica v Konca vasi

»Ko bo primerno vreme, bomo delavnico ponovili,« je bila ugotovitev udeleţencev prve enodnevne klesarske delavnice, ki je potekala v soboto, 2. oktobra 2010, v Konca vasi, majhni vasici poleg Stare Cerkve na Kočevskem, kjer ţivi 112 ljudi. Delavnica je potekala v okviru Vaškega društva Konca vas – ki deluje z enim samim namenom: da bi bilo ţivljenje ljudi v tej vasi prijetnejše – in ob prijazni pomoči dveh odličnih mentoric, Zvonke Korošac in Štefke Krkovič iz Društva za soţitje človeka, narave in prostora Vitaaa.

Na delavnici je sodelovalo 14 udeleţencev, večinoma prebivalcev Konca vasi, ki so se prvič lotili klesanja kamnov. Toda izdelki, ki so nastali, so bili presenečenje za vse: za ponosne koncavaške klesarje (kar je videti tudi na fotografijah) kot tudi za vse druge, ki so izdelke videli. Te so prvič za nekaj dni razstavili v vaških prostorih v Konca vasi, sredi novembra pa tudi v Knjiţnici Kočevje, kjer so bili na ogled do konca decembra 2010. - Simona Fajfar

Kontakt: zvonka.korosac@gmail.com ali 041 338 197 stefka.krkovic@gmail.com ali 040 861 605

Novi prostori Zemlje Čas se spreminja, energije se spreminjajo, na ta način se spreminja tudi delo s pokrajino. Fokus dela se je prestavil iz Starega - starih vzorcev, ki potrebujejo preobrazbo, starih ran, ki potrebujejo zacelitev - na Novo - nove prostore in energije, ki nastajajo. V novo nastajajočih prostorih vidim možnost za nastanek novega sveta, ne da bi se za to moral najprej sesuti stari svet. - Ana Pogačnik

Več informacij na: drustvo.vitaaa@gmail.com

Skozi Zemeljske spremembe se pojavljajo in odpirajo povsem nove moţnosti, kako podpreti potencial pokrajine. Odpirajo se nova vrata do globoko leţeče moči in s tem se ponujajo nove moţnosti za prepoznavanje novih ţivljenjskih sil Zemlje in prenašanje le-teh v našo realnost. Spremembe ponujajo nove moţnosti še globlje povezave z bitji pokrajine. Nastajajo popolnoma novi prostori in tako povsem nove moţnosti. Star svet (v katerem tudi danes še ţivimo) smo razvili do najmanjših detajlov, hkrati pa smo ga popolnoma omejili s svojimi predstavami in zasedli s svojimi projekcijami. Na ta način je postal tako prenasičen, da ni več

dovolj prilagodljiv in elastičen, da bi se lahko v njem odvile potrebne Zemeljske spremembe. Zelo pomembno je naše vedenje in pozicioniranje. Le mi, ljudje, imamo namreč moţnost dati impulze za utelešanje novih prostorov v realnost. Imamo namreč zelo tesno povezavo z materijo – z realnostjo in hkrati imamo potrebno zavest. To novo uglaševanje/kalibriranje se odvija prav na ravni zavesti.

Rada bi z vami doživela te nove možnosti in nove prostore v dneh od petka, 15. aprila (od 15ih), do nedelje popoldne, 17. aprila 2011 (do 17ih) v Bohinju in okolici, saj bi s tem podprli pokrajino in seveda tudi naš osebni razvoj.

Poletje z

Zmajem

Vse se je začelo zgodaj spomladi leta 2010, ko nam je Margan, iniciatorka in voditeljica projekta geopunkturnega kroga v Celovcu, poslala različne teme kozmogramov, ki bodo vklesani na bodoče kamne v krogu. Odločiti se je bilo treba med trinajstimi in ni bilo lahko, saj so bile vse teme enako zanimive in hkrati polne izzivov. Po dolgem cincanju me je Urša nagovorila, naj se spoprimem z zmajem. »Jaz pa zmaj? Saj nimava nič skupnega,« sem si mislila in pospravila vse skupaj v predal. Ampak teme so zelo hitro dobivale svoje lastnike, in glej ga, zmaj je ostajal nedotaknjen. Pa sem tako, čisto iz radovednosti, poguglala zmaja na internetu. Najprej sem se seznanila s celovškim zmajem – lindwurmom, o katerem legenda iz13. stoletja govori, da so ga ubili zaradi njegovega zalezovanja ljudi.

princip in je tudi znanilec deţja. Le kitajski cesarji so se lahko enačili z njim. Vse skupaj je postajalo vse bolj zanimivo in tako sem se odločila, da hočem globlje spoznati to mitološko bitje, ki se vse bolj pojavlja tudi v literaturi, filmih, medijih in tako doţivlja nekakšen globalni preporod.

Ni trajalo dolgo, da sem spoznala, kakšna krivica se je godila večini zmajev po celem krščanskem svetu. Enačeni s hudičem so bili proglašeni za zlobna bitja in posledično odstranjeni. Navkljub vsemu pa se je na nekaterih mestih zmaj ohranil kot zaščitnik in še dandanes na primer krasi grb valiţanske deţele, naše Ljubljane ali Celovca. Kitajski zmaj pa je v nasprotju z zahodnim svetom ostal do danes nedotaknjen in še vedno pooseblja moč, modrost, moški

Prvo srečanje z zmajem sem imela v Nemčiji, ko smo udeleţenci LifNeta obiskali čaroben kraj, imenovan Externsteine (slika v ozadju). Ko smo po nekajminutni hoji po temnem gozdu izstopili na plano in je pred nami nepričakovano zaštrlela ogromna hrbtenica skal, sta me njena moč in sijaj popolnoma omamila. Njeno moč sem čutila v svoji hrbtenici. Ampak tedaj tega nisem povezala z zmajem, saj nisem imela še nobenih predhodnih izkušenj.

Povrh vsega sem se odločila, da bom obenem klesala tudi kamen za zaščito, saj kdo bi lahko bolje zaščitil novi litopunkturni krog kot zmaj sam sebe. Po legendi je namreč celovški zmaj ţivel v močvirju ob Vrbskem jezeru, ki so ga so po njegovi smrti temeljito izsušili. Ravno to pa je prostor, kjer je sedaj Europapark, v katerem so mestne oblasti dovolile postavitev kamnitega kroga. Kako fantastično!

Potlej smo še vedno na LifeNetu pod okriljem Sabine Engelhard oblikovali skupino za raziskovanje Brača. Rdeča nit tega novega projekta, seveda z mojega zmajevskega zornega kota, sta bili Zmajeva špilja in Vidova gora. Pred zmajevo špiljo (fotografija zgoraj) smo se v tišini uglasili s prostorom. Tu se mi je predstavila energija iz globin in na telesnem nivoju dodobra pretresla vso mojo hrbtenico in mi za nameček prosto po prešernem podaljšala še vrat, po mojih občutkih kar za nekaj centimetrov

Slika levo: Zaščitnik ţenskosti

(je bilo smeha). Vizualno pa me je seznanila s kvaliteto Zemljinega kozmosa ter me skozi obrat dvignila v jezero Titicaca, kjer sem se nauţila deviško kristalne modrine vode in neba. Sem sem torej morala priti, da sem lahko začutila kvaliteto zmajevske moči v vsej svoji lepoti. Povrh vsega pa se mi je razjasnila še podoba posode svetlobe (vessel of light), ki smo jo oblikovali na LifeNet-u. Vsa evforična sem se vrnila domov in narisala oba kozmograma, oziroma sta kar padla na papir.

Slika desno: Zmajevska moč

Moje srečanje z zmajem se je nadaljevalo, ko sva z Richardom odšla s šotorom na krajše počitnice v IdrijskoCerkljansko hribovje, kjer sva imela namen obiskati korenine moje mame. Neko noč sva prespala pred cerkvijo sv. Ivana blizu vasice Šebrelje. Cerkvica stoji na samem ob robu planote, navpično nad reko Idrijco. V skalnatem robu pod cerkvico pa je tudi znana Babja jama, katere glas se je zaradi v njej najdene prazgodovinske piščali razširil ţe po celem svetu. Po pripovedi domačinov, ki so zelo ponosni, je cerkvica zgrajena na mestu poganskega svetišča, posvečenega soncu. Torej

Ob koncu avgusta pa sem se udeleţila še enotedenske kamnoseške delavnice , ki se je odvijala na piranski punti. Glavna cerkev v Piranu je posvečena sv. Juriju, ki je zaščitnik mesta Piran. Kjer je sveti Jurij, je tudi zmaj.

ga ni lepšega mesta za prespati in ga začutiti v vsej njegovi vsebini, sem si mislila. Ampak ponoči mi je pokazal zobe. Ni mi dal spati. Lovila sem oddaljene glasove divjih ţivali, se premetavala sem ter tja, loteval se me je strah, ne vem pred čim, dokler nisem končno imela dovolj in odprla zadrge na šotoru. Ravno v tem trenutku so luno in zvezde prekrile lahne meglice, ki so se kot dobre vile dvignile iznad rečnega korita. Bilo je čarobno. Nekje globoko v sebi sem shranila to lepoto vodnega carstva in utonila v trden sen. Je bil to zaščitnik?

Kakšno naključje? Prostor za klesanje sem si izbrala na skali pravokotno na cerkvico sv. Marije Zdravja. Učila sem se resnega kamnoseškega klesanja, ko sem s teţkim kladivom oddrobila vsaj pol svoje skale in mi je bilo svetovano, naj se raje lotim bolj kvalitetnega kamna.

Ampak ne, kot prilepljena sem hotela dati ravno temu kamnu obliko in vsebino. Seveda sem od tedaj naprej, da ne bi izgubila še druge polovice, bolj previdno drobila vse razpoke v pričakovanju, da se bo končno oprijel oblike, ki sem si jo tako ţelela. Potlej pa se je na ploščatem delu orisal zmajček. Aha, zato sem tako vztrajala na tem mestu. Morala sem ga vklesati ( levo). In tukaj je, je prikrit s promenade, moraš se povzpeti na eno izmed skal, prav na konici punte, na ''moje ta resno delo'' se lahko usedeš, zmajčka pa lahko objameš z levo roko, če ţeliš. Po vseh teh prelepih izkušnjah je bilo klesanje v Europaparku še večje zadovoljstvo.

Bilo je bogato zmajevsko poletje. Odkrivanje zmaja se ni še končalo in se še nadaljuje. O tem pa kdaj drugič. Hvala tako Urši kot Margan, da sta me povabili na to pustolovščino. - Alda Gerchi

Avtorica slike: ลขiva Baraga

Posvetilo Ajri Pogačnik Z Ajro, ki nam je bila učiteljica, zdraviteljica, prijateljica in sodelavka, smo preživeli neskončno mnogo dragocenih skupnih trenutkov. V nedeljo zjutraj, 13. februarja 2011, je po nam nedoumljivih izkušnjah z zdravjem prestopila prag večnosti. Od ljubečih misli, globokih občutij, potočenih solz, se jih je nekaj udejanjilo in se v cvetno kito spletlo kot pesmi, kot misli, razmišljanja, slika in fotografija. V tem poklonu Ajri smo podpisani vsi, ki smo z njo povezani v srcu.

Ljuba draga Ajra! Hvala ti za tvoje čudovito darilo ljubljeni Gaji in vsem živim bitjem! Tako lepo je čutiti tvojo prisotnost še naprej! Z vsem svojim srcem in bitjem te ljubim, objemam, blagoslavljam in utripam s tabo skozi večnost...

Neskončne globine so se skrivale za njenimi očmi, zdelo se je, kot, da prihaja z drugega sveta, z znanjem, ki je presegalo. Njena modrost je bila najčistejša oblika Resnice, kar sem jo kdajkoli srečala. Zato z lahkoto rečem, da je bila ena izmed največjih in najlepših ljudi tega Sveta. Spomnila se je bom po mnogih čudovitih stvareh, predvsem in konec koncev najbolj pošteno pa lahko rečem, da se je bom spomnila po radosti, ki me je obšla vsakič znova, ko sem pomislila nanjo in bila preprosto hvaležna, da tako lepo bitje prebiva na tem svetu. Nekako je z njo v človeški obliki človeštvo samo dobilo večjo vrednost in iz tega ven se mi zdi Svet tako prazen, zdaj, ko je ni več. Globok poklon, iz dna duše ji dolgujem. Njena svetloba ostaja v mojem srcu in želim si, da jo bom nekega dne, morda pa že danes, uspela odnesti naprej v Svet. Sicer pa ni besed, ki bi se ji dovolj globoko priklonile. Srečno ji pot v neskončnost, z vso ljubeznijo in hvaležnostjo …

šepetala si resnice med ovirami k lučem stezice prišepni z vetrom nam še zdaj kaj v žalosti uzremo naj da bi lažje to sprejeli kot želeli

Preprosto in enostavno si v modrosti sodelovala z ostalimi svetovi in slavila življenje.

da bi čas nazaj zvrteli Ob tebi smo se učili Biti,

ti ustaviti si znala čas

sedaj nam ponujaš še

ko nas nagovarjal je tvoj modri glas

globlji, polnejši prostor

spodbudil nas je k iskanju sebe

sodelovanja in pretakanja

med zunaj in znotraj kjer se izkušnja prede

…, neskončna hvala!

ljubeče resno si ob strani stala odgovore si v srcih nam kazala razbijala strahove zidala mostove bremzala današnji dir in še vedno zgled za naš lasten notranji si mir

Hvaležnost iz globine srca se preliva v tvarino kipečega življenja.

izražati si učila nas iskreno a kako naj se držimo kleno ko se čustva umirijo ko se solze posušijo in sožalja vsa zbledijo morda izkusimo poslednji nauk da pogrešanje tebe je sebično da morda te potrebujejo nekje še bolj resnično zato si od vsega tvojega učenja največ na koncu nam predala

… gotovo nas ni malo tistih, ki smo morali v času njene 'bolezni' spustiti misel: če bo kdo zmogel, bo ona. Pa hkrati preobraziti sebe in to, kaj v resnici pomeni, da nekdo 'zmore'. Verjetno si pri njej niti predstavljati ne moremo, kaj vse je zmogla, skozi kaj vse je šla. Zdaj v meni ostaja odmev trenutka, ko je kak teden

ko si v večnost se naprej podala

preden je šla, stala pred mano, taka, kot je bila, ko je bila

s tem spominjaš nas da vse je eno

dobro in s čisto svojim glasom in dialektom rekla: 'Nič

ko v bolečini za spomini zremo da ločnice ni med nami, ampak si ustvarjamo jo sami

ni narobe. Samo drugače.' In prišel je nov občutek, da je zdaj živo tukaj, da pomaga vsakič, ko delam kaj, kar je povezano z našim skupnim delom. Tako neverjetno bližje kot prej, ko so bili med nami kilometri…

Večnosti dotik Pogledala si me tak milo, kakor mati svojega otroka. Kakor sonce ti žarela roka, duši ranjeni zdravilo.

V srcu mi odzvanja njen dotik. Vidim, kako se bitje bitja dotakne.

Večnosti dotik v pogledu črnem je sijal z božansko silo, strtega z vero napojilo; upal sem, da kdaj ti vrnem.

Prijateljica je vprašala: 'S čim hranimo drug drugega?' Semena česa si podarjamo? Vidim, da se Ajra dotika s čistim zlatom. Kakšni dragulji so ta semena!

Poln življenja zdaj nemočno opazujem, kak pojema iskra, kak plahni svetloba v pogledu črnem, z njega vstaja svetli lik.

Ajrino učenje ne uporablja več besed. Slišiš jo le, ko mir in ljubezen preplavi srce in uzreš

Kljub krivici božji trmasto verujem v globlji smisel, v čudež, v boga: vrni moč, pogled; naj še traja večnosti dotik!

jo v iskri svetlečih oči.

Zdaj in Vedno – dva bela laboda, v modrem odsevu globine, v tisti sinji vodi tam spodaj pod mano si podajata roki, nevidni roki pod belimi perutmi. Čutim dotik. In vidim pogled. Od daleč, od neskončno daleč k meni prihajata… Srečna sem.

Inkarnacija je le delček vašega bivanja. Poskusite jo uživati do zadnje pikice. Ne dovolite, da vam uide med prsti kot studenček, ki pobegne iz roke in pohiti k velikanskemu morju. Učite se, učite se in učite se.

Moje besede sprejmite kot besede nekoga, ki vas želi spomniti na malce drugačno gledanje kot je vaše. Vaši pogledi se res nekoliko razlikujejo, nikoli pa niso napačni, saj vam pomagajo najti določen delček samega sebe in s tem ustvariti subjektivno sliko o svetu, v katerem živite. Uživajte v drobnih trenutkih in zaupajte, da je vaš prav edini prav, ki vam ga ne more vzeti nihče. Želim vam veliko sreče v tem svetu in svetu onkraj. - iz zadnjih vrstic Ajrine knjige, Dotik večnosti