celoVITAAA št. 1, junij 2010 by Mojca Azman

Ĺ tevilka 1, junij 2010

Spletna revija za geakulturo, geomantijo in lepoto bivanja

Pred vami je prva številka spletne revije CELOVITAAA! V Društvu za soţitje človeka, narave in prostora VITAAA smo pričeli z izdajanjem nove spletne revije CELOVITAAA, ki omogoča vpogled v delo in ţivljenja posameznikov, ki svojo pozornost posvečajo harmoničnemu sodelovanju in komunikaciji z bitji narave in Naravo samo. Ali kot je v predstavitvi društva VITAAA zapisal Marko Pogačnik: »Naše ustvarjanje je posvečeno sanjam človeštva: najti ključ do harmonije med naravo, duhovnoenergijskim organizmom Zemlje, človeško dejavnostjo na planetu in večnostjo boţanskega vesolja. Zanima nas sodelovanje z rastlinami, ţivalmi, elementarnimi bitji (ki jih razumemo kot zavest narave), angelsko zavestjo (ki jo razumemo kot zavest in ljubezen vesolja) in seveda z vami, soljudmi.«.

Torej, vabljeni, da preko naslednjih nekaj strani spoznate lepoto bivanja, ki jo prinaša geomantija, ko geakultura postane način ţivljenja in modrost, ki preţema vsak trenutek našega obstoja.

Srčen pozdrav in veliko užitkov ob branju!

CELOVITAAA

Izdajatelj: VITAAA

Spletna revija za geokulturo, geomantijo in lepoto bivanja

Društvo za sožitje človeka, narave in prostora

E-pošta: celovitaaa@gmail.com

Streliška 12 1000 Ljubljana Slovenija

Urednica: Mojca Ažman Sodelavci: Marko Pogačnik, Jelka Aljančič, Metka Čičerov, Katja Majer, Urša Vidic, Martina Kafol, Vera Florjančič, Tatjana Pliberšek, Marija Ljubičič Lektoriranje: Urša Vidic Oblikovanje: Mojca Ažman

t(1): +368 51 80 79 13 t(2): +368 40 83 55 23 e-mail: drustvo.vitaaa@gmail.com web: www.vitaaa.net

Kdor se je zadnje dni vozil po primorski avtocesti med Postojno in Novo Gorico, je lahko presenečen ugotovil, da so se ob cesti pojavile nove bleščeče modre table – pa ne reklamni panoji, kot bi človek v tem času pričakoval, temveč imena do zdaj anonimnih potokov, podčrtana z belo valovito črto. Berem prav nenavadna, do včeraj zamolčana imena Nanoščica, Karentan, Strţen, Globočnjak, Bela, Šumljak, Puščavec, Koţmanski potok, Skrivšček, Malenšček, Sušnik itd. Kakšno bogastvo ljudske poetike se pojavlja ob avtocesti! Pesniški land-art? Do nedavnega v kanale pod avtocesto potisnjeno vodno bogastvo Primorske je dobilo ime in čast umestitve v človeški zavesti. Ţe res, da so imena rek vedno izpisana pred mostovi. Ampak kaj bi reke brez zgoraj naštetih studencev in potokov? Valjale bi se v suhi strugi. Potemtakem ne gre samo za poetiko ljudskih imen, ampak za pomembno ekološko sporočilo: sporočilo o vseprisotnosti vode. Voda je razporejena v atmosferi okrog nas, voda se pretaka skozi naša telesa in pokrajino, da o gigantskem miru oceanov ne govorimo. Za graditelje avtocest je potočna voda neprijetna, a premagljiva ovira; za nas, vozeč čeznjo, niti ovira ni več, temveč pozabljeno dejstvo. Vendar danes vemo, da voda ni le materija in predmet trgovanja, temveč določena oblika zavesti, zakladnica spomina Zemlje. Znanstveniki milanske univerze so ţe pred desetletjem in več ugotovili, da ima kapljica vode boljše sposobnosti spominjanja kot silicij - a kaj ko si ne moremo privoščiti, da bi nam računalnike zamakalo! Če pa je voda tako pomemben element Zemljine zavesti, potem ozaveščanje anonimnih potokov ni le krajinska poetika, temveč prvi

namig na moţnost sporazumevanja med človekom in zavestjo Zemlje, imenovano Gajina zavest. Če hočeš z nekom komunicirati, ga je najprej treba priznati kot nekoga z imenom, oziroma z določeno identiteto. To se je zgodilo s potoki na Primorskem. Čestitam DARSu in predvsem sodelujočim pri projektu! Kateri je naslednji korak komunikacije z vodnim bogastvom – točneje z bogastvom, shranjenem v spominu vode? Ali veste, da se temu spominu reče »ţivljenje«? Marko Pogačnik

pravi Mali princ. Kaj je bistvo, kaj sploh pomeni nevidno v našem racionalnem, materialnem svetu, kjer se vse meri, prešteva, analizira in dokazuje? Vsi vemo, da je bistvo več, tisto kar vidimo s srcem, tisto kar občutimo, kar nas preplavlja, kar je globlje, bogatejše, polnejše od vsega materialnega.

In če gledamo s srcem, vidimo, kako čudovita je naša gostiteljica Zemlja, ki nam ponuja vse, daje nam telo, daje nam ţivljenje. Ob tem, ko čutimo lastno bistvo v sebi, čutimo, da je Zemlja ţiv organizem, da je organsko bitje, da se iz njenih globin poraja ţivljenjska energija, da se ustvarja nenehen pretok iz njenega jedra na površino in se izmenjuje z energijo kozmosa, da v trenutku spojitve nastaja ţivljenje, zavemo se, da smo eno z njo. Zemlja bi lahko obstajala tudi brez ljudi, pa vendar je ponudila človeku dom, da je lahko njen partner, soustvarjalec. Človek in Zemlja se ţe dolga tisočletja razvijata skupaj, se učita drug od drugega, se prilagajata.

Človek ima svobodno voljo, sam se odloča, ali bo sobival z njo ali pa je zanj samo predmet izkoriščanja, podrejanja, samo sredstvo za doseganje njegovega egocentričnega načrta. Prav s takim ravnanjem in odnosom v zadnjih

tisočletjih, ko je prevladala ţelja po obvladovanju in nadzoru, se je človek odtujil od nje, ne prepozna več nevidnih razseţnosti, prav tistih, ki nosijo ţivost ţivljenja. Ljudje v svojem ţivljenju doţivljamo razne stiske, šoke, strahove, travme (ob vojnih bitkah, ubojih, prometnih nesrečah, čustvenih stiskah) in vsi ti teţki čustveni vzorci se odtisnejo po prostoru našega bivanja, prav tako tudi vzorec mnoţične racionalnosti, neobčutljivosti za ţivo naravo (strnjena mestna naselja, umetni parki, avtoceste). Zato se v nekaterih krajih (v urbanem prostoru ali v naravi) počutimo lepše, polnejše, saj kar ţarijo od lepote, od nekega neoprijemljivega občutka, drugje pa se počutimo slabše, čutimo neko stisko, ni nam prijetno. Taki kraji so izgubili ravnovesje, prekinjeni so bili energijski tokovi, bitja narave so izgubila svoj ritem delovanja, lahko celo, da so se sile ţivljenja v celoti umaknile.

Kaj lahko človek naredi, da se v prostoru ponovno vzpostavi ravnovesje, gibanje, da se sprostijo pretoki, da odteče »teţa in gostota«, da se vzpostavi ţivost? Narava nima razuma, v smislu logike kot človek, ima pa svojo inteligenco, to so elementarna bitja (elementarna zavest prostora), z njimi čuti, misli, se zaveda, z njimi doţivlja. Človek lahko z raznimi načini: imaginacijo in vizualizacijo,

v globoki srčni komunikaciji z bitji narave in prostorom, kot večdimenzionalen vzorec, ki je identičen z njihovim arhetipom, vlogo, ki jo imajo v tem delu prostora, da proces ţivljenja teče v polnosti ali pa podpira določeno kvaliteto, ki je izgubila svojo moč. Torej gre pri kozmogramih za preprosto komunikacijo človeka z bitji narave, inteligenco Zemlje kot celoto, gre za komunikacijo ljubezni med ljubečimi bitji, pogovor teče na ravni srca in zavesti. Ker gre za eno celovito zavest, ki je naravnana k popolni usklajenosti, za eno čisto ljubezen, je moţna komunikacija med Zemljo in človekom, ki je del Zemlje, je moţno sodelovanje in vzpostavitev ponovnega ravnovesja.

Zemlja nam daje moţnost soustvarjanja, sočasnega razvoja, učenja, rasti. Zemlja ni samo naša mati, je naša partnerica, vendar le, če jo upoštevamo na vseh ravneh, če upoštevamo, da je bitje z zavestjo in dušo. Zemlja nas uči brezpogojne ljubezni, odgovornega odnosa, uči nas spoznati svoje bistvo, kdo v resnici smo.

objeto z občutkom ljubezni, vzpostavi komunikacijo z njimi in jih »spomni« na njihovo celost, pomaga jim, da ponovno steče gibanje, ţivost, da se poveţejo s celoto.

Eden od načinov je tudi postavitev litopunkturnih kamnov s kozmogrami na določene točke v prostoru, kjer so centri bitij narave, ali vitalno energijski centri, ali prostori z duhovno kvaliteto. Kozmogram je znak, ki se vkleše v kamen in nastane

Če človek skuša spoznati Zemljo v vseh njenih razseţnostih, spozna tudi sebe na globljih ravneh, če komunicira z njo z ljubeznijo in v čistem spoštljivem odnosu, prav tako čuti tudi do sebe in do drugih ljudi. Če poskuša sodelovati v procesih vzpostavljanja porušenih ravnoteţij v prostoru, vzpostavlja zdravo ravnovesje tudi v sebi, če išče načine komunikacije, usklajevanja in sodelovanja z njo, jih bo našel tudi v sebi, do sebe in do drugih ljudi. Zemlja nas uči ljubezni, ne čustvene, ampak tiste polne, ko dajemo sebi in drug drugemu prostor za polno ustvarjalnost, za polno sprejemanje in sobivanje. Jelka Aljančič

1. V sanjah se pojavim kot preprost ribič. Ravnokar korakam po obali morja s svojo ribiško palico na rami.

2. Takrat pa nenadoma opazim, da je nad morsko gladino dvignila glavo orjaška riba. Odpre svoja usta, večja od garaţnih vrat. S svojimi malimi, ţarečimi očmi me pogleda z nepopisno ljubeznijo.

3. Namesto da bi me pogled razveselil, me začne skrbeti in sprašujem se, kako naj reagiram. Ker sem ribič, si mislim: »Kaj drugega pa naj naredim, kot da vrţem svoj trnek v njena široko odprta usta?«

4. Na lastnem telesu začutim, kako ji mali trnek polzi po neskončno dolgem poţiralniku, dokler se ne zatakne v nekaj mehkega. Šele v tem trenutku se zavem nesmiselnosti svojega dejanja.

Matutu, Brazilija, 30. avgusta 1998

Orjaška riba simbolizira notranje bitje Zemlje, duševni vidik planeta, Zemljino dušo. Prvotna ljudstva so jo častila kot »mater Zemljo« (grško: Gaja). Po nekaterih izročilih so dušo Zemlje dejansko tudi upodabljali kot velikansko ribo. Slovenska tradicija pozna »ribo Faroniko«, ki na svojem hrbtu nosi ploščo sveta. Faronika, orjaška riba, je odgovorna za blagor vsega ţivljenja, ki ga nosi na svojem hrbtu. Kot utelešenje Zemljine duše lahko sproţi potrese in poplave, kadar ţivljenje na zemeljski površini izgubi svoje ravnovesje. Ribič po drugi strani predstavlja modernega človeka, ki slepo verjame našim navidez visoko razvitim tehnologijam, ki pa so v primerjavi z večrazseţnostjo ţivljenja hudo omejene. Današnja civilizacija se opira na orodja moderne tehnike in je zmoţna funkcionirati izključno na eni sami, materializirani ravni bivanja. Vseh ostalih razseţnosti, ki so temeljnega pomena za ţivljenje, se skoraj ne dotika. Ribič s svojo preprosto ribiško palico je presenetljivo ustrezen simbol, ne le za moderno tehniko, ampak predvsem za na njej temelječo človeško drţo v odnosu do ţivljenja. Očitno je nesorazmerje med majhnim trnkom ribiške palice in med mogočnimi usti velikanske ribe. Človeštvo se dandanes osredotoča izključno na materialno raven Zemlje in nikakor ne upošteva silnih potencialov njene zavesti, njenih (vitalnoenergijskih) ţivljenjskih sil in njenega duhovnega jedra.

Druga sanjska slika nakazuje epohalno spremembo pri tem nesorazmernem odnosu. Orjaška riba kot simbol Zemljine duše namreč zapušča svoje »skrivališče« v trebuhu planeta. Ko se pojavi na morski gladini, to priča o njeni odločitvi, da ne bo več vztrajala v izgnanstvu v Zemljinem jedru, kamor smo jo zrinili ljudje, temveč da se nam bo spet razodela. Njene ljubeče oči nam dajo slutiti, da Gaja kot ljubeča mati človeškega rodu, bivajočega na njeni površini, v današnjih dramatičnih razmerah ne bo pustila na cedilu.

In kako se na to odločitev odziva človek? Prvič, izgubil je občutljivost, potrebno za dojetje ljubeče ponudbe duše Zemlje. Drugič smo se ljudje zapletli v racionalistični vzorec mišljenja, po katerem Zemljina duša sploh ne more obstajati – razen kot antropološko dokazano verovanje davnih ljudstev.

Majcen trnek, vrţen v usta pra-ribe, simbolizira neustrezno reakcijo človeštva na bliţajoče se zemeljske spremembe. Namesto da bi se na srčni ravni odprli pomoči, ki nam jo ponuja duša Zemlje, tuhtamo o moţnostih, kako zmanjšati izpust toplogrednih plinov kot pospeševalcev učinka tople grede. Namesto da bi priznali, da smo se kot civilizacija usodno odtujili od ljubeče zavesti ţive Zemlje in boţanskega vesolja, hočemo svojo odtujenost od vsega bistvenega celo predstavljati kot obetavno rešitev.

Sanje nam dajo vedeti, da so sedanje Zemljine spremembe tako globoko segajoč proces, da praktično ni moţnosti, da bi nastajajoče teţave lahko reševali izključno na materialni ravni in s tehnološkimi posegi. Dajo slutiti, da kmalu ne bo več druge rešitve, kot da se osebno in kolektivno odpremo Zemljini zavesti in njenim potencialom na različnih ravneh bivanja. Fizično in zavestno se moramo na to pravočasno pripraviti. Marko Pogačnik

Znanstvena psihologija nas uči, kako v ţivljenju ljudje zelo hitro naredimo projekcijo navzven. Ko z nečim nismo zadovoljni, ali nas nekaj zelo boli, je pripravno, da povzročitelja našega trpljenja poiščemo zunaj sebe. Tako se izognemo temu, da bi pogledali vase in videli pravi vzrok našega neugodja. Morda ţe (še) ni pravi trenutek, da ne zmoremo ali še ne znamo videti pravega vzroka v nas samih. Kajti ko pogledamo vase, je edina moţna pot, da se soočimo sami s seboj. S svojimi bolečinami, ranjenostmi, lastnostmi, ki nam niso všeč.

Umetniška dela vseh vrst, vključno s kamni s kozmogrami, sijejo kode osnovnih ţivljenjskih resnic in vrednot in nas, kadarkoli se srečamo z njimi, od znotraj nagovarjajo, da se ponovno zavemo sile Ţivljenja, da bomo postopoma vsak posameznik od znotraj navzven sijali svoj osnovni »kozmogram«, za katerega smo jasno vedeli in ga poznali, ko smo se odločili za utelešenje v ţivljenje na ţivem planetu Zemlja, katerega osnovna vibracija je vibracija ljubezni, do sebe in do ţivljenja v celoti. Metka Čičerov

Skozi zgodovino pa so se projekcije tudi izrabljale za pridobivanje, ohranjanje in jačanje moči in oblasti nad drugimi. Saj vemo iz zgodb, da so bili ţenske in moški, ki so bili povezani z Zemljo, ki so poznali naravne sile in so bili poklicani za opravljanje zdraviteljskega delovanja, spoznani kot čarovniki in čarovnice in so mnogi končali na grmadi, obsojeni, zaznamovani. Ljudje smo takrat zanikali svojo notranjo naravno povezanost z silami Narave, in smo podobo take osebe popačili v staro osebo odurnega izgleda in sprevrgli njeno delovanje v zlo delovanje. Kolikokrat skozi zgodovino smo ljudje povezali sile narave in sile zemlje z zlim! Ko pošteno pogledamo sami vase, prav lahko v sebi prepoznamo oba pola, »slabega« in »dobrega«, temnega in svetlega. A da si to priznamo, je potrebno delo na sebi, ki pa ni preprosto: zahteva iskrenost do samega sebe in do ţivljenja nasploh in notranjo moč, da kaj spremenimo v sebi. Tok ţivljenja v naši civilizaciji lahko spreminjamo samo tako, da začnemo spreminjati vsak sebe, da v sebi dovolimo osvetliti in pogledati tisti temni del sebe, ki ga pri drugih tako hitro prepoznamo in obsodimo.

Sem geomantinja. Zaključila sem šolo geomantije pri Marku in Ajri Pogačnik in doslej sem s kozmogrami sodelovala pri Hologramu Evrope in pri Točki miru v BTC-ju v Ljubljani. Večkrat sem sodelovala pri geomantičnih projektih v dolini Kolpe. Bila sem zraven, ko se je izoblikovala meditativna pot z delovnim zvezkom, pripravila sem videoinštalacijo Svet Kolpe, ki je na ogled v stari šoli – Tris pri Fari, sedaj pa bom s skupino sodelovala pri načrtovanju kulturnega doma Hiša tradicije. Poklicno preko 15 let sodelujem kot avtorica, voditeljica oddaj, scenaristka in reţiserka s Televizijo

Koper, z deţelnim sedeţem italijanske drţavne televizije RAI za Furlanijo - Julijsko krajino ter z zasebnimi produkcijami, obenem delam kot urednica in sem odgovorna za stike z javnostmi pri Zaloţništvu trţaškega tiska. Tam sem leta 2008 izdala knjigo Skrivnost Benetk Marka Pogačnika. Lani sem za krajše obdobje imela funkcijo predsednice Upravnega sveta v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in povabila Pogačnika, da pri nas izdela litopunkturni projekt. Pripravil je sedem bakrenih ploščic s kozmogrami, ki smo jih vgradili v tlak na stopnišču pred vhodom gledališča. Proces transformacije, ki se je začel znotraj gledališča še zdaleč ni zaključen, ampak verjamem, da ga kozmogrami vzdrţujejo in podpirajo. Geomantiji sem se aktivno pribliţala, ko se je v mojem ţivljenju začelo novo poglavje. Iz središča Trsta sem se preselila v staro domačijo na Krasu in takrat sem začutila potrebo, da globlje spoznam bujno in neokrnjeno naravo, ki obdaja moj dom ter da jo zavestno vključim v svoje ţivljenje in ustvarjanje. V na novo odkritem sobivanju z naravo sem se po analogiji marsikaj naučila tudi glede soţitja z ljudmi. Odkar sem se seznanila z načeli in vrednotami geomantije, so ti postali glavno vodilo v mojem ţivljenju in delu. Pozornost na večdimenzionalnost bivanja vsega ţivega, spoštovanje in strpnost, spoznavanje Zemlje kot čutečega bitja ter iskanje načinov sodelovanja z njo, tako kot z naravo in s sočlovekom: to je moje ţivljenje, moj vsakdan, doma in pri delu, kjer se trudim za kakovostno komunikacijo s svetom okrog sebe. Ustvarjanje je zame proces, pri katerem je končni ali vidni izdelek - naj bo to knjiga ali film - samo ena faza. Pri tem razvijam svoj osebni geomantični jezik, ki mi odpira nove poti v smeri celostne umetnosti. Martina Kafol

Umetnost je od nekdaj človekova spremljevalka. Je tista njegova dejavnost, ki jo je razvil ţe v pradavnini kot most, obliko komunikacije in soustvarjanja med njegovo notranjostjo in vsem zunanjim. In nevidni svetovi spadajo med tista bitja in reči, ki jih je s svojimi umetniškimi dejanji nagovarjal. Način na katerega neka kultura, oz. ustvarjalec dojema svoje bivanje, seveda določa, s kakim spektrom vsebin se bo ukvarjala njegova umetnost. In če se geomantija ukvarja s prostorom in ţivljenjem celostno, mora biti taka tudi njena umetnost. Zato kozmogrami zajemajo širok spekter bivajočega, v katerem je materialno le manjši del in vzpostavljajo komunikacijski most med vidnimi in nevidnimi kraljestvi. Kozmogrami, ki jih poznamo, so večinoma izrisani v črtni risbi in kroţnem formatu, vendar je zmotno prepričanje, da je to edini način, povzamemo lahko, da je kozmogram katero koli kreativno dejanje, ki z določenim namenom deluje po načelih geomantije. Si predstavljate, kako čudovito delovanje kozmograma je imel npr. ples naših prednikov za plodnost Zemlje? Teţko, a gotovo bi jo začutili, če bi se znašli v krogu plesalcev, ki vsi plešejo z namenom in zavestjo.

Če se omejimo na likovni medij, je črta vsekakor osnovno izrazno sredstvo. Poglejmo, kako gibanje ustvari, ko prevzame svoje poslanstvo in oblikuje koz-

mogram. Ta kozmogram predstavlja območje trebuha, kjer se dogajajo procesi preobrazbe, prebavljanja, lahko rečemo, da se surova energija predeluje na tak način, da iz nje nastanejo finejše oblike, ki jih je nato mogoče uporabiti za ţivljenje, podobno kot se v naših prebavilih hrana spremeni v energijo. Ta proces lahko spremljamo skozi potek črte: iz kozmične celovitosti izstopi čista, surova sila, opazujemo jo lahko kot jasno, nezaznamovano črto, ki izstopi iz kroţnega formata na levi strani in ta črta simbolno potuje v notranjost (to opredeljuje premik v spodnji del formata), kjer se dogodi proces prebavljanja, preobrazbe, na njegovo dramatičnost in zapletenost nakazujejo ovinki in kriţišča črte. Nato se, spremenjena v finejšo, uporabnejšo energijo spet spremeni v napeto linijo, ki potuje v zgornji del formata, kar predstavlja pot navzven, dostopnost, širjenje, kjer nakaţe svojo novo prefinjenost in zlitje s širšim prostorom z občutljivo obliko, ki se neţno dotakne kroţnega formata in zaključi z odprto linijo, s čemer simbolno pove, da je sedaj dostopna vsemu in vsakomur. Katja Majer

Ko se v nekem času sestavijo občutki, lepi in prijetni, ko je okolje čudovito, ko je moje telo v harmoničnem delovanju in so čuti polno zaposleni, se pozornost osredini v prostoru srca. Za občutenje radosti je potrebno, da se moje bitje počuti celostno zdravo v rajskem Zemljinem okolju,da sodelujem z ljudmi, ki jih imam rada, v dejavnostih, ki me osrečujejo. Radost je kot koncentrat Ţivljenja, ki se v primernem trenutku širi, brez meja, skozi srce v prostore Zemlje in Vsemirja. Radost je več kot veselje. Veselje je gibanje, je akcija navzven, radost pa je ponotranjeno veselje, ki se vrne v srce in je zavestno občutenje srca. Srce igra od radosti, ne utripa intenzivno, ne pričakuje, igra melodijo miru. Radost ni enako sreča; sreča je trenutek, radost je stanje, je potencirano mirovanje, iz katerega se vsak čas lahko rodi nekaj lepega. Je inkubator kreativnosti. Radost je slavljenje, čaščenje Ţivljenja. Veselje, uţivanje je gibanje, občutek radosti je ţarenje.

Ena od možnih vaj za občutenje notranjega žarenja: Zaprem oči, zavem se sebe. V občutku preverim, da je moje bitje obdano z mavrično opno, ki je gladka, nepoškodovana, ki me varuje in hkrati povezuje z okoljem. Z občutkom se v svojem osebnem prostoru po spiralni poti spuščam vedno globlje vase v prostor svojega srca. Dokler ne občutim v prostoru srca sijočo kroglico. Čutim njen sij, toploto, mir. Kroglica ţeli postati večja, spremljam jo, ko se širi in zapolni prostor srca, preţame prostore mojega telesa, se širi v svoji svetlobi in toploti navzven, objame in preţame ves Planet in se razširi v prostore Kozmosa.

Prisluhnem občutku. Potem se vrnem v svoj osebni prostor, v svoje srce in se zavem trenutka, sem tukaj in zdaj. Na koncu se zahvalim za izkušnjo. Metka Čičerov

(V litopunkturnem krogu Točka miru sredi trgovskega centra BTC v Ljubljani je eden izmed kozmogramov posvečen vidiku miru kot občutenju življenjske radosti.)

Zgodba o dveh zaljubljencih z nasprotnih strani jezera je zgodba o zaobljubi med kačo človeštva, ki se vije z gradu Šteberk pod Kriţno goro in zmajem Zemlje, ki jo pričakuje v jami pod Karlovškim gradom. Graščak tega gradu je rekel mlademu Šteberškemu graščaku: »Dam ti svojo hčer za ţeno, če se do nje pripelješ s čolnom!« Povodni moţ mu je pomagal, da se je jezero dvignilo in je lahko priplul do nje, luč na njenem oknu ga je vodila, dokler ni neke noči svetila pri jami pod gradom in sta oba skočila vanjo. Kača se zvije z neba navzdol in s sabo prinaša zaobljubo, ki jo je človeštvo dalo Zemlji, to ljubezen pa vrača zver izpod Svinjske jame in Karlovice, ki priča o tem, da se je Zemlja zaobljubila, da bo sprejela ljudi in se z njimi zdruţila v eno. Tako je nastalo jezero, ki utripa iz številnih por in trepeta s svojimi pljuči in bobna s svojimi škrgami, kadar pa se ljubezen med graščakoma prepreči, srce jezera zarjove in temno rjovi kot medved, ki pride z Javornikov in se potopi v vodo in vdihne na enem otoku in se spet potopi in zares vdihne šele na drugem otoku, se potopi in na tretjem otoku silovito razširi svoj glas čez vso dolino, da vodna gladina zaniha in vzvalovi in se zatrese podtalnica in skozi trsje kot skozi pore zadiha najgloblje jezero. To pa je pravljica o svetlolasi deklici, ki je padla v Coprniško jamo na Slivnici in je samo kita njenih las priplavala skozi Magdalenski izvir pod goro. Ta kita se je razpustila in se v kačo spremenila, zasvetlikala se je, ko se je dvignila in zasikala, in iz njene sape je spet zrasla cela deklica. Zravnala se je, se postavila na noge in zagledala se je v valove jezera, ki so se bleščali tako lepo, da je stopila vanje in zaplavala. In ko je tako plavala, je udarjala z obema nogama hkrati in počasi je njeno telo postajalo prosojno, kot da bi bile tanke niti spete skupaj in spet so jo bili sami lasje. Plavala je mimo čebeljega otoka, na katerem je zagledala čudeţno bitje, varuha te doline.

Ob pogledu nanj ji je poskočilo srce in zastal ji je dih. To jezero namreč diha s srcem. Ustavila se je in se spet zbrala v gostejše telo. Ko stopala iz vode, njemu naproti, se je raztapljala v njegovem pogledu in skupaj sta skočila v deroči tok, da ju je odnesel v globoko jamo in na drugi svet. In tako se češejo vse vode, ki tečejo skozi to jezero, tiste srebrne, ki pritečejo skozi mesto, tiste divje, ki tečejo ob vznoţju Javornikov, vsi tisti Obrhi in vse tiste zlate niti z gora okrog Kriţne jame. Hodili smo na Slivnico in srečali smo medvedko. Mislili smo, da ji moramo dati mrhovino, da nas ne bo pojedla in začeli smo zlagati na kup vse, kar smo imeli. Potem pa smo videli, da jo nahrani tudi tisto, česar sami nočemo več imeti, da je ţrtvovanje samo nek način vzpostavljanja stika, da steče pogovor z boginjo, ki je bila včasih strašna, zdaj pa smo odrasli in postala je naša sogovornica. Pod vodo, pod jezerom, je še eno jezero. Voda je v Cerkniškem jezeru osvetljena od globoko spodaj, blešči se s teţo in resnobo neukrotljivih zveri. Ta voda ima svojo lastno voljo. Izraţa se v bledo zeleni koţi mehurjev podvodnih bitij, ki utripajo eden z drugim, v podzemeljskih rekah in jezerih in ki se prepletajo daleč naokoli. Tudi to jezero je bilo nekoč podzemeljsko, videti je bilo točno tako kot zdaj, tudi v tistem svetu je bilo polno trakov modre in rumene barve in zato je še vedno polno skrivnosti, ki jih mi v tem našem svetu ne moremo razbrati. Povodni moţ sedi na svojem mehkem prestolu in prireja slavje za ţabe in ribe in pozabljene rake, vsa vidna in nevidna bitja, ki plavajo pod vodno gladino. Pričakuje tudi vas, da pridete k njemu k Rešetu, da ţivahno zarešetamo, in k Bobnarici, kjer vsi skupaj zatopotamo glasno pojoč in se napijemo bistre studenčnice in zaplešemo, da se zavihtimo v plesnih korakih po vsej poplavljeni dolini. Do njegovega jezera pridete tako, da stopite v vodo, ki se nabere med drevjem, ali pa tako, da skočite v skriti vodnjak pri stari cerkvi na Otoku ali pa tako, da zabobnate po skalah pri Bobnarici, da se razmaknejo in razprejo in vam odprejo pot do globljega jezera, lahko pa tudi pogledate v Valvasorjevo knjigo, tam so narisane številne črvine, ki peljejo še globlje, do globokega morja.

Povabilo na otvoritev projekta PORTAL, vstopna točka na Cerkniško jezero Društvo za sožitje človeka, narave in prostora VITAAA iz Ljubljane in Turistično društvo Notranjska iz Cerknice z veseljem vabita na otvoritev projekta PORTAL, vstopna točka na Cerkniško jezero, ki bo prirejena v okviru praznovanja Občinskega praznika v Cerknici. Vstopna točka v prostor cerkniškega presihajočega jezera, ki je tudi krajna meja urbanističnega stika naše kulture bivanja s prvinsko naravno dediščino prostora Cerknice in njenega jezera, je nastala po obsežni geomantični raziskavi Skupine za umetnost društva VITAAA v okviru vseslovenskega programa Zdravje in moč slovenskih krajev. Raziskane so bile arhetipske oziroma identitetne vsebine na Cerkniškem, ki jih predstavlja 10 izklesanih znamenj na 9-ih kamnitih stebrih litopunkturne postavitve PORTAL na Dolenjem jezeru. Njegov namen je da prispeva k vzdrževanju ravnovesja med naravno in kulturno identiteto cerkniškega krajinskega svetišča in da podpre njegove vitalno-energijske funkcije v Slovenskem vodnem krogu. Gre za geomantijsko stvaritev Skupine za umetnost društva VITAAA po sledeh pripovedi narave, življenja Zemlje in upoštevajoč prostorske izkušnje domačinov. Skupina je tokrat delovala v naslednji sestavi: Simona Čudovan, Marko Pogačnik, Marika Pogačnik, Marija Ljubičič, Nebojša Lončar, Majda Obreza, Tadeja Stegel, Urša Vidic, Tatjana Pliberšek, Vera Florjančič in Jana Baraga (predstavitvena zgibanka). Koncept in postavitev je delo Nebojše Lončarja. Tako si Turistično društvo Notranjska, Občina Cerknica in Notranjski ekološki Center prizadevajo ozaveščati javnost o vrednotah cerkniškega kraja in krepiti prepoznavnost njegove edinstvene naravne in kulturne identitete.

Otvoritev PORTALA bo v četrtek 10.6.2010 ob 18.30 na mestu postavitve, na kraju parkirišča v Dolenjem jezeru. Srčno vabljeni!

Vabilo na obisk v prostor dolenjske dežele V pomladnih dneh, ko naravo prežema sočno zelenilo, veter kodra pisane travnike in dehtijo cvetoča drevesa, se je rodila ideja, da se skupaj odpravimo na obiske dolenjske dežele, kjer bomo občutili dihanje prostorov in raziskovali odslikave v naših notranjih pokrajinah. Dolenjska je pokrajina mehkobe in srčnosti, je kot bogata posoda, ki jo oblikujejo kraji, nosilci močnih kvalitet in arhetipov življenja. Vabiva vas na tri zaporedne obiske dolenjske dežele, da se pogledamo v zrcalu pokrajine in ji obenem poklonimo svojo srčno pozornost ter jo podpremo v njeni vlogi, potencialu kreativnosti, ki ga ima za širši slovenski prostor.

Kreativna ženska: 12. junija 2010 bomo raziskovali in podprli ženski vidik v pokrajini in kot zrcalno sliko naš osebni notranji ženski pol.

Kreativni moški: 10. julija 2010 se bomo posvetili prostorom, ki udejanjajo moški vidik dežele in raziskovali moški del naše osebnosti.

Na obe delavnici vabljene ženske in moški, saj sta v nas oba pola, z uravnoteženjem obeh je podprta v nas in v pokrajini polna ustvarjalnost in s tem polnost življenja. Združuje ju moč srca: v septembru 2010 (datum bomo še določili) bo obisk Dolenjske namenjen ozaveščanju in podpori srčnih moči v prostoru, občutenju svoje osebne celosti in notranje moči.

Vsakič se dobimo ob 9:30 uri pred cerkvijo v Trebnjem (na parkirišču) in se bomo skupaj odpeljali na posamezne kraje. Delavnica bo trajala predvidoma do 15 ure, malico prinesite s seboj. Srčno vabljeni, Metka in Jelka (telefon: 031 456142, 040 83523)