Bloški korak by Bloški korak

Poštnina plačana pri pošti 1385 Nova vas

Skupaj za prave ideje

Poročilo o izidu

Replika bloških smuči v dar proizvajalcu smuči Stöckli

rednih volitev

Martina Lah in Janez Hiti iz podjetja Hija d. o. o.

6 glasilo občine Bloke januar 2019 letnik 20 | številka 1 cena: brezplačno | 2 € | 4 €

Vsem Bločanom in Bločankam ter ostalim prejemnikom Bloškega koraka ob dnevu samostojnosti in enotnosti iskreno čestitam ter želim blagoslovljene božične praznike. V letu 2019 pa želim mnogo sreče, zdravja, osebnega zadovoljstva in medsebojnega razumevanja. Župan, Jože Doles

naša občina

januar 2019

Skupaj za prave ideje S tem sloganom smo se letos složno podali na lokalne volitve. Tudi v naslednjem mandatnem obdobju bomo namreč skupaj iskali najboljše možne ideje in rešitve za uspešen nadaljnji razvoj naše občine. Ob tej priložnosti pa se želim še enkrat zahvaliti vsem in vsakemu posebej za vašo podporo moji kandidaturi za župana ter za vaš glas na volitvah. Podporo pa seveda razumem kot zavezo za realizacijo predvolilnega programa, s katerim sem vas nagovoril pred volitvami. Prizadeval si bom, da se obsežen razvojni program v največji možni meri tudi dejansko uresniči. Okvirna vsebina razvojnega programa za naslednja štiri leta je bila predstavljena že v prejšnji izdaji Bloškega koraka, pa tudi na zgibanki, ki ste jo še pred volitvami prejeli na svoje domove. V tem prispevku se bom zato omejil na plan razvoja, ki ga želimo realizirati že naslednje leto.

Izgradnja ceste skozi Novo vas O pripravah na izvedbo te investicije smo v prejšnjih izdajah Bloškega koraka že poročali. Ta projekt bo občina Bloke izvajala skupaj z Direkcijo RS za ceste, ki je nosilka te investicije. Pripravljena je že projektna dokumentacija za izvedbo, pridobljena so soglasja lastnikov za posege na zemljiščih. Trenutno poteka postopek izbire izvajalca, ki bo predvidoma zaključen še v tem letu. Z deli bomo po vsej verjetnosti začeli po končani zimi, projekt pa mora biti zaključen najkasneje v roku enega leta. Obsega obnovo ceste od križišča za Velike Bloke do križišča za Veliki Vrh. V sklopu projekta je predvidena tudi ureditev vseh križišč, izvedba ukrepov za umiritev hitrosti prometa skozi naselje, izgradnja obojestranskih pločnikov za pešce ter izgradnja nove cestne razsvetljave. Občina Bloke v tem projektu nastopa kot soinvestitor. Dolžna je namreč financirati tisti del, ki sodi v občinsko pristojnost, in sicer izgradnjo pločnika in cestne razsvetljave ter zamenjavo okoljske infrastrukture. Izvedba navedenih del je ocenjena na dobrih 10 % vrednosti celotne investicije.

Želim se še enkrat zahvaliti vsem in vsakemu posebej za vašo podporo moji kandidaturi za župana ter za vaš glas na volitvah.

Obnova občinskih stanovanj in objektov

Obnovo stanovanjskega objekta v Velikih Blokah smo načrtovali že v letu 2018. Žal tega nismo uspeli realizirati, ker smo se srečali s težavami pri izboru izvajalca. Verjamemo pa, da ga bomo izvedli naslednje leto. Predvidena je celovita prenova in ureditev okolice. Z izvedbo te investicije bo občina Bloke pridobila štiri nova stanovanja za potrebe neprofitnega najema. S tem bomo povečali obseg neprofitnih stanovanj za potrebe mladih družin. V načrtu imamo tudi druga obnovitvena dela na stanovanjskih objektih oziroma stanovanjih v občinski lasti. V ostalih stanovanjskih objektih pa imamo mešano lastninsko strukturo, zato bo načrtovane posege na njih potrebno predhodno uskladiti tudi z zasebnimi lastniki stanovanj.

Izgradnja zbirnega centra za komunalne odpadke

Tudi v naslednjem mandatnem obdobju bomo skupaj iskali najboljše možne ideje in rešitve za uspešen nadaljnji razvoj naše občine.

Za izvedbo tega projekta imamo izdelano projektno dokumentacijo in že pridoblje-

naša občina

januar 2019 no gradbeno dovoljenje. Zbirni center bomo zgradili ob cesti Fara – Topol poleg čistilne naprave Hudi Vrh. Z njegovo izgradnjo bo prebivalcem naše občine omogočeno, da bodo kosovne in druge komunalne odpadke lahko oddajali v domačem kraju. Predvidevamo, da bo upravljanje zbirnega centra prevzel režijski obrat občine Bloke. Na ta način bomo zagotovili cenovno ugodno upravljanje centra, prebivalcem naše občine pa omogočili boljšo dostopnost do teh storitev.

občinske uprave. V teh prostorih je namreč že zgrajeno osebno dvigalo. Z njim bomo olajšali dostop do prostorov tudi starejšim in gibalno oviranim osebam. Na občini Bloke se želimo namreč še bolj približati svojim občanom. Smo občanom prijazna občina, zato je še kako pomembno, da zagotovimo najboljšo možno dostopnost do storitev, ki jih zagotavljamo na lokalnem nivoju.

Izgradnja kolesarske poti Nova vas – Cerknica

Po vzoru iz preteklih let bomo tudi v letu 2019 izvajali različne posodobitve okoljske in prometne infrastrukture. Še naprej bo potrebno obnavljati določene dele javnega vodovoda, in sicer na odsekih, kjer se pojavlja največ težav. V načrtu imamo tudi nadaljnje širitve kanalizacijskega omrežja, in sicer v naseljih, ki jih je možno priključiti na eno izmed obstoječih čistilnih naprav. Nadaljevali bomo tudi z izgradnjo navedene infrastrukture v obrtno-industrijski coni Velike Bloke. V načrtu pa imamo tudi posodobitve občinskih cest. V dosedanjem obdobju smo namreč obnovili v povprečju okrog 4 kilometre cest letno. S takim načinom dela bomo nadaljevali tudi v bodoče, saj želimo cestno omrežje ohranjati v dobrem stanju. Za ta namen običajno porabimo tudi dodatna finančno sredstva, ki občinam pripadajo po t. i. 23. členu Zakona o financiranju občin.

O pripravah na ta projekt smo v glasilu Bloški korak že pisali. Projekt je umeščen v skupino regijskih projektov, ki bodo sofinancirani z evropskimi sredstvi, namenjenimi za razvoj regij. V naslednjem letu bomo pripravili projektno dokumentacijo ter pričeli s postopki za pridobitev potrebnih zemljišč za izvedbo. V sklopu tega projekta želimo razširiti cesto Nova vas – Velike Bloke, zgraditi obvozno cesto za dostop do obrtno-industrijske cone Velike Bloke ter posodobiti lokalno cesto Radlek – Grahovo. Na ta način bi Bloke pridobile še eno pomembno medobčinsko povezavo. Verjamemo, da bo tudi sosednja občina Cerknica sledila našim prizadevanjem ter podprla izvedbo tega skupnega projekta. Investicija se bo izvajala v naslednjih letih, zaključena pa mora biti najkasneje do konca leta 2022.

Prenova prostorov nad pošto

Naslednje leto načrtujemo tudi prenovo prostorov, v katerih je do letošnjega septembra delovala javna knjižnica. Projektna dokumentacija za izvedbo teh del je že v pripravi. Predvidevamo preureditev notranjih prostorov in posodobitev vhodnega portala v ta del stavbe. Z izvedbo prenove želimo posodobiti še zadnji del stare telovadnice ter s tem pridobiti nove, kvalitetne prostore za potrebe selitve

Posodobitev okoljske in prometne infrastrukture

Proračun občine Bloke za leto 2019, katerega sestavni del je tudi v tem prispevku predstavljeni plan investicij, bo moral potrditi še novo izvoljeni občinski svet občine Bloke. Verjamem, da s potrditvijo ne bo težav, saj se je večina izvoljenih svetnikov z njim poistovetila že v predvolilnem času. Novoizvoljenim članom občinskega sveta občine Bloke za izvolitev ob tej priložnosti iskreno čestitam. Kot sem že zapisal v uvodu tega prispevka, se že vnaprej veselim, da bomo lahko tudi v tem mandatu delovali »skupaj za prave ideje«. Župan, Jože Doles

Uvodnik Stane Jakopin, urednik

eto 2018 se poslavlja, pred nami pa je že nova, prva številka Bloškega koraka za leto 2019. Še malo, pa bo Bloški korak dopolnil okroglih 20 let.

Leto, ki se izteka, je bilo najbrž eno povprečnih let. Vremensko ni bistveno odstopalo od večletnih povprečij, letina pa je bila celo nadpovprečno dobra. Zima pa se zaenkrat še kar obotavlja. Mogoče si bomo leto 2018 zapomnili po tem, da smo se v tem letu večkrat odpravili na volitve. Zadnje so bile za Bločane še najbolj pomembne, saj smo na njih izvolili novo občinsko vodstvo, to je občinski svet in župana. Da so te volitve za nas pomembne, smo na Blokah dokazali s preko 70-odstotno udeležbo, kar nas uvršča v sam vrh na državni ravni. Ob tej priložnosti v imenu uredniškega odbora in v svojem imenu čestitam vsem novoizvoljenim članom občinskega sveta občine Bloke ter jim želim uspešno, konstruktivno delo in da bi se na svojih zasedanjih znali odločati v predvsem prid občine in njenih prebivalcev. Še posebej pa ob ponovni izvolitvi čestitam županu občine Bloke. S tem smo se Bločani odločili za tradicionalno razvojno pot naše občine, ki je pozitivno preverjena že v več mandatih. Seveda pa je prav, da čestitamo tudi vsem kandidatom za občinske svetnike in kandidatu za župana, da so zbrali pogum in se podali v volilni boj ter nam s tem omogočili širšo izbiro. Sedaj je čas, da vsi izvoljeni preidejo od besed k dejanjem in pričnejo izpolnjevati svoje predvolilne obljube. Podrobno si o rezultatih lokalnih volitev v občini Bloke lahko preberete v posebnem prispevku. Tako kot doslej smo se tudi v tej številki potrudili in vam s pomočjo naših poročevalcev pripravili pester izbor informacij o dogajanju v naši občini. Ponovno se zahvaljujem vsem, ki ste s svojimi prispevki pomembno vplivali, da boste naši zvesti bralci radi prebirali Bloški korak. Smo v najbolj čarobnem obdobju leta, v obdobju božičnonovoletnih praznikov. Upam, da ste postorili vse potrebno, da bodo ti praznični dnevi kar se da prijetni in da bodo naši domovi zadišali v prazničnem vzdušju. Ne smemo pa v teh dneh pozabiti še enega našega pomembnega praznika. To je dan samostojnosti in enotnosti, ki ga praznujemo 26. decembra. Naj samo v osvežitev spomina povem, da ta dan obeležujemo razglasitev izidov plebiscita o samostojnosti, ki je bil 26. decembra 1990. Spoštovane bralke in bralci, prejmite iskrene čestitke ob dnevu samostojnosti in enotnosti. V imenu celotnega uredniškega odbora in v svojem imenu vam želim, da bi tudi letošnje božično-novoletne praznike lepo preživeli v krogu svojih družin in vam najbližjih, v razkošju tistega notranjega miru, ki ga vsi tako nujno potrebujemo. Verjetno ste si, dragi bralci, že zastavili svoje glavne cilje za leto 2019. Želim vam, da bi jih dosegali zdravi in srečni. Nasvidenje!

naša občina

januar 2019

Poročilo o izidu rednih volitev za župana Občine Bloke Občinska volilna komisija Občine Bloke je na svoji seji dne 18. 11. 2018 na podlagi zapisnikov o delu volilnih odborov pri ugotavljanju izida glasovanja za župana občine Bloke ugotovila sledeče: I. Na volitvah dne 18. novembra 2018 je imelo pravico glasovati 1316 volivcev. Glasovalo je 922 volivcev ali 70,06 % od vseh volivcev, ki so imeli pravico voliti. II. Za volitve župana Občine Bloke je bilo oddanih 922 glasovnic. Ker so bile prazne, ker so bile neveljavne iz

drugih razlogov, oziroma ker ni bilo mogoče ugotoviti volje volivcev, je bilo 11 glasovnic neveljavnih. Veljavnih glasovnic je bilo 911. Kandidat za župana je dobil naslednje število glasov: Kandidata za župana sta dobila naslednje število glasov:

lnih volitvah, ki določa, da je za župana izvoljen kandidat, ki je dobil največ oddanih glasov, ugotovila, da je izvoljen naslednji kandidat: DOLES Jože, stanujoč Ravne na Blokah 18, 1385 Nova vas Št. 040-0028/2018 Nova vas, 22. 11. 2018

DOLES Jože ....................... 561 glasov (61,58 %)

OBČINSKA VOLILNA KOMISIJA

LAVRIČ CASCIO Jože........ 350 glasov (38,42 %)

OBČINE BLOKE Predsednica Špela Jernejčič, univ. dipl. prav.

III. Občinska volilna komisija Občine Bloke je na podlagi 1. odstavka 107. člena Zakona o loka-

Poročilo o izidu rednih volitev občinskega sveta Občine Bloke Občinska volilna komisija Občine Bloke je na svoji seji dne 18. 11. 2018 na podlagi zapisnikov o delu volilnih odborov pri ugotavljanju izida glasovanja za člane občinskega sveta občine Bloke ugotovila sledeče: I. Na volitvah dne 18. novembra 2018 je imelo pravico glasovati 1316 volivcev. Glasovalo je skupaj 922 volivcev ali 70,06 % od vseh volivcev, ki so imeli pravico voliti.

7. SILVA MAROLT VERTAČNIK.. 103 glasov

29. ZORA OBREZA........................ 126 glasov

8. SILVA PERČIČ........................... 207 glasov

30. DOMEN ŠIRAJ......................... 177 glasov

9. JOŽE LAVRIČ CASCIO.............. 310 glasov

III.

10. BORIS MOČNIK...................... 52 glasov

Občinska volilna komisija Občine Bloke je na podlagi drugega odstavka 11. člena Zakona o lokalnih volitvah, ki določa, da so za člane občinskega sveta izvoljeni kandidati, ki so dobili največ oddanih (veljavnih) glasov, ugotovila, da so izvoljeni naslednji kandidati:

11. HELENA PRIMOŽIČ................ 218 glasov 12. IVAN LAH............................... 267 glasov 13. dr. PRIMOŽ ORAŽEM............ 262 glasov 14. FRANCI PINTAR..................... 110 glasov

II.

15. ADRIJANA ZALAR.................. 198 glasov

1. Olga Doles, stan. Ravne na Blokah 18, 1385 Nova vas

Za volitve članov Občinskega sveta Občine Bloke je bilo oddanih 922 glasovnic.

16. ZVONKO GOVEDNIK............. 265 glasov

2. Jožef Mulc, stan. Fara 1, 1385 Nova vas

17. FRANC MAROLT.................... 178 glasov

3. Jože Lavrič Cascio, stan. Nova vas 46, 1385 Nova vas

Ker so bile prazne, ker so bile neveljavne iz drugih razlogov, oziroma ker ni bilo mogoče ugotoviti volje volivcev, je bilo 15 glasovnic neveljavnih. Veljavnih glasovnic je bilo 907. Posamezni kandidati so dobili naslednje število glasov: 1. MILOŠ KOGEJ............................ 221 glasov 2. DANIJEL KRAŠEVEC................ 244 glasov 3. METOD KRAŠEVEC.................. 165 glasov 4. VESNA GRILC........................... 143 glasov 5. INDIRA DULIĆ.......................... 184 glasov 6. ANTON DROBNIČ..................... 137 glasov

18. OLGA DOLES........................... 392 glasov 19. mag. KATJA LAH MAJKIĆ..... 193 glasov 20. KLAVDIA DOLES.................... 138 glasov 21. DIJANA MAZIJ........................ 56 glasov 22. JOŽEF MULC........................... 381 glasov 23. MATEJ ČERNE........................ 125 glasov 24. MARIJANA BAČNIK............... 71 glasov 25. SONJA KRAŠEVEC.................. 126 glasov 26. ALOJZIJ MAZIJ........................ 199 glasov 27. MATIC JAKOPIN..................... 109 glasov 28. HELENA KNAVS..................... 121 glasov

4. Ivan Lah, stan. Glina 8, 1385 Nova vas 5. Zvonko Govednik, stan. Fara 15, 1385 Nova vas 6. dr. Primož Oražem, stan. Runarsko 7, 1385 Nova vas 7. Danijel Kraševec, stan. Metulje 13, 1385 Nova vas OBČINSKA VOLILNA KOMISIJA OBČINE BLOKE Predsednica Špela Jernejčič, univ. dipl. prav.

januar 2019

Replika bloških smuči v dar proizvajalcu smuči Stöckli

Konec septembra je slovenska veleposlanica v Švici mag. Marta Kos izročila upravi družbe Stöckli, vodilnemu izdelovalcu smuči v Švici (na katerih tekmujejo tudi slovenski smučarji), v dar repliko bloških smuči. Izdelal jih je Miran Širaj iz Nove vasi. Njihovo avtentičnost potrjuje posebna listina formata 50 × 35 cm, ki jo je oblikoval akad. slikar Lucijan Bratuš, profesor na ALUO. Listina vsebuje tudi zgoščen opis zgodovine smučanja na Blokah, najstarejšega v Srednji Evropi. Besedilo so pripravili v Slovenskem etnografskem muzeju ob sodelovanju Irene Škrabec z Blok. Bloške smuči oz. njihove v teh krajih izdelane replike lahko umestimo med pomembne pričevalce naše kulturne dediščine z nespornim promocijskim učinkom. Zato jih je smiselno plasirati v ustrezna okolja kot donacije, tudi kot eksponate na specializirane prireditve. Želimo si, da bodo sledila donaciji, kot pravkar opisana Stöckliju, podobna dejanja tudi v prihodnje. Ivan Martelanc

Rok za oddajo člankov za naslednjo številko Bloškega koraka je ponedeljek, 1. april 2019.

naša občina

Moj pogled Mag. Andrej Šircelj, poslanec SDS

eprav je moj pogled vedno rajši usmerjen v prihodnost kot preteklost, pa je čas, ko se staro leto preveša v novega, idealen za to, da zapišem nekaj misli o letu, ki je bilo, vsaj zame, zelo zanimivo. Pustimo ob strani politične dogodke, s katerimi se danes ukvarjajo po celotni Evropi, kot na primer varnostna situacija, terorizem, brexit, dogajanje med velesilami sveta. Pustimo ob strani nekatere domače dogodke, ki razgrevajo politično ozračje. Naj poudarim, da mi bo leto ostalo v spominu tudi po tem, da sem se prvič odpravil na že tradicionalni Krpanov pohod. Odlično organiziran pohod, kjer se srečajo mladi, starejši, kjer se izmenjajo zgodbe in legende, seveda tudi tiste o Martinu Krpanu, kjer je na voljo možnost okušanja domačih dobrot, spoznavanja tudi zgodovine teh krajev. Res je vreden vsakega koraka, ki ga storiš na skoraj 20-kilometrski poti. Kajti ko hodiš, lahko oko počiva na zelenih vršacih, vmes pa dušo z neskaljeno radostjo napolnijo čudovito rumene narcise, ki se ti smejijo s širokih travnikov. A ni le čudovita pokrajina tista, ki mi pričara nasmeh na obraz. Iskreno hvaležnost čutim tudi, ko vem, da ste Bločanke in Bločani na državnozborskih volitvah položili vame svoje zaupanje in glasovali zame. Obvezal sem se, da bom kot poslanec soustvarjal Slovenijo, ki bo pravična, socialna in solidarna, perspektivna in prijazna do vseh rodov. V parlamentu zato podpiram tiste predloge, na podlagi katerih bodo mladi videli prihodnost v Sloveniji, ter predloge, ki bodo podjetnikom in kmetom omogočili dobro okolje za poslovne priložnosti. Tako bom ne glede na dogajanja, ki jim bomo priča, deloval tudi v prihodnjem letu. Človeka po njegovi poti vodijo pogum, vizija, smelost in sproščenost, ki zaobkroža vse tri. Naj vam zato v prihodnjem letu zaželim vseh teh stvari v izobilju. Ob dnevu samostojnosti in enotnosti ponosno razobesite slovensko zastavo, v času božičnih praznikov pa naj vaša srca napolnita mir in radost tega čarobnega časa.

gospodarstvo

januar 2019

Martina Lah in Janez Hiti iz podjetja Hija d. o. o. Hija d. o. o. je podjetje, ki upravlja s turistično lokacijo Bloško jezero in ima v lasti Glamping Lake Bloke. Pogovarjali smo se z Janezom Hitijem in Martino Lah, ki sta lastnika podjetja. Poleg turizma se ukvarjajo tudi z izdelavo lesenih kuhalnic in vzrejo goveje živine.

Martina je bila v

prejšnjem mandatu tudi občinska svetnica.

Kdaj se je vaše podjetje začelo ukvarjati s turizmom? Leta 2005 smo prenovili okrepčevalnico Lovec v Novi vasi, ki sem jo imela v najemu že nekaj let poprej. To je bil včasih majhen lokalček, v katerem sem najprej delala kot natakarica, po prenovi in povečanju pa je postal okrepčevalnica s kuhinjo in teraso. Kako, da ste se odločili za najem občinske parcele ob Bloškem jezeru? Leta 2006 je Občina Bloke ponujala koncesijo

za vzpostavitev gostinske ponudbe ob na novo urejenem Bloškem jezeru. Z Janezom sva videla velik potencial, ki ga ta lokacija ponuja, in sva z najboljšo ponudbo zmagala na razpisu. Takoj smo postavili začasno brunarico kot poslovalnico Okrepčevalnice Lovec. Vendar ta začasna brunarica še vedno stoji. Želeli smo postaviti trajnejši objekt, vendar nam je zaradi neurejene infrastrukture ob jezeru in neobstoječih prostorskih planov vse to onemogočeno. Občina je sicer uredila kanalizacijo, okolico jezera, parkirišča in razširila cesto, vendar imamo še vedno velike težave z dobavo električne energije in z odvozom smeti, saj se v poletnem času, ko na jezero vsak dan pride množica obiskovalcev, količina odpadkov enormno poveča, pristojni pa nimajo posluha za odvoz smeti večkrat na teden. Že od začetka sva si želela imeti svojo parcelo, da bi vlagala v svojo nepremičnino, zato sva kupila parcelo nad jezerom, kjer je

sedaj Glamping Lake Bloke. Prav nakup te parcele je za nekaj časa zavrl razvoj vašega podjetja. Parcelo sva kupila tik pred gospodarsko krizo za četrt milijona evrov. Za nakup sva vzela kredit, ki ga še vedno odplačujeva. Ob nakupu sva imela idejo, da v sili parcelo prodamo in dobimo nov kapital, vendar so mesec dni po nakupu cene nepremičnin močno strmoglavile in ko smo testirali trg, koliko bi bili kupci pripravljeni odšteti za parcelo, ni bilo interesa niti za polovično ceno. Zaradi tega in zaradi neurejenih prostorskih planov, ki onemogočajo razvoj na občinski parceli ob jezeru, smo se odločili, da je potrebno našo parcelo začeti tržiti. Prav tako je bil problem pri pridobivanju gradbenega dovoljenja na naši parceli. Namenska raba parcele je bila ob nakupu bistveno drugačna kot po štirih letih, ko smo začeli pridobivati gradbeno dovoljenje, občinski akti so se spreminjali

Brunarica ob jezeru s teraso in sprva sploh nismo mogli graditi objekta za turistične namene, čeprav je bila parcela kupljena ravno za ta namen. Najprej ste začeli postavljati skulpture medvedov in masivna igrala za otroke. Kako ste prišli na to idejo?

Martina Lah in Janez Hiti

Vrsto let sem opazoval zelo debel hrast, ki je rasel na parceli, ki sem jo vsako leto kosil, in ob tem sem razmišljal, kaj bi se dalo izdelati iz tako masivnega debla. Ko so to drevo posekali, sem kupil spodnji del debla in se odločil, da glede na to, da je v naših krajih veliko medvedov, iz njega naredim njegovo skulpturo. Ker je bila to prava atrakcija na Bloškem jezeru, sem se odločil, da naredim še kakšno skulpturo. Ko sem obiskal nekaj turistično razvitih krajev, sem dobil tudi druge ideje za izdelke iz masivnih kosov lesa. Tako sem naredil ograjo okoli parcele, kjer je sedaj Glamping Lake

gospodarstvo

januar 2019 Bloke, napravil lesene šotore za glamping, uredil Krpanov apartma in letos tudi Medvedji dvorec, v katerem bo tudi pozimi mogoča gostinska ponudba. Ker imava štiri otroke, nama je bilo že na začetku jasno, da igrala privabijo otroke, ki jih pripeljejo starši. Ker so igrala za javno uporabo mnogo dražja od tistih za domačo uporabo, sem jih izdelal sam, po svojih zamislih.

torski načrt, ki omogoča gradnjo nezahtevnih kmetijskih objektov tudi na nezazidljivem območju. Na področju turizma pa zaradi birokracije ter prevelikih investicij v preteklosti in s tem velike zadolženosti dobimo premalo točk na razpisu in s tem posledično nismo upravičeni do evropskega denarja.

Do sedaj je bila gostinska ponudba omejena le na poletne mesece. V prvih letih je bila turistična sezona omejena le na tri poletne mesece, saj na Blokah nimamo temperatur kot v Portorožu. Z leti pa smo turistično in gostinsko ponudbo izboljševali, na jezero je prihajalo čedalje več obiskovalcev, zato smo zadnji dve leti v jeseni naredili zaprto teraso, kjer so se obiskovalci lahko pogreli ob toplem čaju. Želeli smo postaviti gostinski objekt, ki bi lahko deloval vse leto, vendar, kot sem že prej omenil, to zaradi nesprejetih prostorskih planov ni mogoče. Zato smo se odločili, da postavimo v glampingu Medvedji dvorec in s tem omogočimo gostinsko ponudbo in info točko na Bloškem jezeru tudi v hladnejših mesecih. Koliko zaposlenih pa je v vašem podjetju in

Kosilo na splavu Na Bloško jezero poleti vsakodnevno pride ogromno obiskovalcev. Kako pa to sprejemajo prebivalci Volčjega? Okoli jezera stojijo v glavnem vikendi, lastniki vikendov pa so zelo različni. Nekateri si želijo, da bi bilo na jezeru več dogodkov, ki bi se jih udeležili tudi oni, na drugi strani pa so

vikendaši, ki bi želeli, da bi bilo na Bloškem jezeru tako, kot je bilo pred leti, in bi imeli mir ter tišino in seveda nobenega prometa. Zato moramo v poletni sezoni vsakodnevno reševati zaplete. Glede na vse probleme, ki ste jih našteli, me zanima, kako da še vedno vztrajate in razvijate kmetijo in turistično ponudbo na Bloškem jezeru. Glede na to, da sva oba domačina, sva zelo ponosna, da ustvarjava delovna mesta na Blokah, da se mladi ne odseljujejo. Na Blokah je velik potencial za razvoj zelenih delovnih mest, zato si želiva, da bi tudi Občina Bloke uvidela, da je na Blokah velik potencial za razvoj turizma. Bloke so primerne za butični turizem, saj masovni turizem ni sprejemljiv za tako majhen kraj, in tudi obiskovalci večinoma pritrjujejo našim idejam. Poleg vseh finančnih sredstev, ki sva jih najprej vložila v Lovski dom v Novi vasi in sedaj še v razvoj gostinske in turistične ponudbe na Bloškem jezeru, sva dala najin čas, življenje in delo, ki ni omejeno na osem ur. Matej Pakiž Foto: arhiv Hija d. o. o.

Foto: Foto Žnidaršič

Glamping Lake Bloke – Medvedji dvorec, atraktivno bivanje tudi v zimskem času s čim se še ukvarjate? Trenutno nas je pet redno zaposlenih, čez poletje pa število delavcev naraste. Letos smo na višku turistične sezone imeli 23 delavcev. Za turistično dejavnost v glavnem skrbi Martina, jaz pa imam kmetijo, na kateri redim govedo, izdelujem lesene kuhalnice ter seveda lesene skulpture, ki se nahajajo na Bloškem jezeru. Imamo kar nekaj težav pri pridobivanju delavcev v poletni sezoni, saj je delo povsem sezonsko in na trgu ni dovolj delavcev, da bi pokrili vse naše potrebe. Vse te dejavnosti zahtevajo tudi velike investicije, zato me zanima, ali se prijavljate na kakšne razpise za evropska sredstva. Naše investicije so zelo velike, saj imamo velike ideje, vendar za prijavo na kmetijske razpise potrebujemo sprejet občinski pros-

Za silvestrovanje z večerjo v Medvedjem dvorcu sprejemamo rezervacije. Lahko pa se nam pridružite na prostem pri recepciji ob 22. uri, da skupaj vstopimo v novo leto 2019.

iz naše preteklosti

januar 2019

Nekaj iz zgodovine programa Inox v Kovinoplastiki Lož letu 2018 je program Inox praznoval 50 let delovanja in obstoja. Imel sem to priložnost in zaupanje, da sem ta program vodil 17 let, zato sem se odločil napisati nekaj o zgodovini tega programa. Upam, da bo prispevek dobrodošel za mlajše, ki te poti oz. zgodovine ne poznajo, tisti, starejši, ki so sodelovali in tam delali, pa bodo obujali spomine. Prvič sem bil v proizvodnji Inoxa leta 1968, ko sem bil kot dijak srednje tehnične šole na praksi v Orodjarni v Kovinoplastiki. Še danes ne vem, kako so me pustili noter, ker so bile takrat omejitve za vstop v Inox, ker je bila to nova tehnologija, vsaj tako se je govorilo. Serijska proizvodnja pomivalnikov se je začela leta 1968 v bivšem zadružnem domu v Ložu, kjer je bila pred tem proizvodnja stavbnega okovja, ki se je leta 1967 preselila v nove prostore. Tega leta je bilo proizvedenih prvih 30.000 pomivalnikov. V oddelku Inox pa je bilo tedaj zaposlenih 33 ljudi. Aktivnosti za zagon tega programa so se začele v letih 1966 in 1967 in mogoče še prej, ko je ekipa vodilnih ljudi tedaj, ko je Kovinoplastiko vodil dolgoletni direktor Franc Perušek, v Nemčiji in Avstriji obiskala sorodna podjetja. Zelo pomembna in ključna za začetek tega bodočega programa je bila navezava stikov in obisk podjetja Tormetall v Badnu pri Dunaju (Baden bei Wien), ki je tedaj že proizvajal kuhinjske pomivalnike. Prvi pomivalniki so se izdelovali z zelo skromno strojno opremo. Odcejalniki so se vlekli na 1000-tonski štiristebrni hidravlični stiskalnici, ki je bila menda iz vojne reparacije iz Nemčije, posode so se vlekle na 160-tonski stiskalnici, varjenje posode na odcejalnik se je izvajalo na točkovnem in kolutnem varilnem aparatu, ki sta ga morala izvajati dva delavca. Brušenje šivnega vara se je izvajalo s kotno brusilko (vinklerco), delavec je bil pokrit s skafandrom, v katerega se mu je po cevi dovajal zrak. Varjenje vogalov se je izvajalo z ročnim varilnim aparatom v zaščiti plina argona, pa tudi brušenje vogalov, poliranje robov, posode in odcejalnika je bilo ročno, izvajalo se je s pomočjo brusnih in polirnih ščetk, gnanih z visečim motorjem preko pletene žične gredi (zajla po domače). Ročno je bilo tudi čiščenje pomivalnikov z raznimi kemikalijami in krpami, s katerimi je bilo zelo neprijetno delati. Vse te operacije so bile fizično zelo težke, kakovost opravljenega dela oz. izdelkov pa je bila zelo odvisna od spretnosti in vestnosti posameznega delavca. V naslednjem desetletju, tja do leta 1978, so bili vloženi veliki napori za razvoj programa in za razvoj tehnologije ter za nabavo ustreznejše proizvodne opreme. Že zgodaj je bila v Litostroju nabavljena nova 4000-tonska hidravlična stiskalnica za vlek odcejalnikov ter 400-tonska in nato nekaj let pozneje še 800-tonska hidravlična stiskalnica, ki sta bili potrebni za vlek in kalibracijo posode. Pri stari stiskalnici za vlek posode se je namreč pretrgalo ohišje, ker je bila poddimenzionirana za tako delo. Leta 1970 so k stari proizvodni stavbi dogradili novo proizvodno halo, ki je omogočila boljši razpored proizvodne opreme in boljšo pretočnost proizvodnje. Nabavljeni so bili tudi stroji za poliranje posode in odcejalnika, s tem pa je odpadlo nekaj fizično napornih ročnih del. Do leta 1975 so se proizvajali v glavnem nasadni pomivalniki dimenzij 800 × 600 ter 1200 × 600 mm, v letu 1976 pa smo začeli tudi s proizvodnjo vsadnih pomivalnikov. Da bi se

izkoristilo tehnološke ostanke materiala, se je v tem desetletju začelo proizvajati tudi druge izdelke, kot so pladnji, pekači, podstavki za kozarce, zračniki, talni sifoni, lopate in zidarske zajemalke. V letu 1978 je bilo proizvedenih že 174.000 pomivalnikov, program Inox pa je tedaj imel 130 zaposlenih, od tega 93 v proizvodnji. Pomemben razvojni korak za ta program je bil narejen tudi v desetletju od 1978 do 1988. Leta 1979 smo se preselili v novo proizvodno-skladiščno halo na novi lokacije, kjer je proizvodnja še danes. V tem času so bili narejeni pomembni koraki k humanizaciji dela in tudi v produktivnosti. Nabavljeni so bili novi stroji za varjenje in brušenje šivnega vara, s tem je zopet odpadlo nekaj napornih ročnih operacij. Posodobila se je proizvodnja posod, tako da je le-ta tekla linijsko na treh zaporednih stiskalnicah. V tem času smo tudi vpeljali konično posodo, kar je pomenilo, da se je volumen odpremljenih pomivalnikov zmanjšal za 70 %. Leta 1988 smo proizvedli že 347.000 pomivalnikov, pri tem pa je bilo število zaposlenih v proizvodnji skoraj enako kot leta 1978, in sicer 96, vseh skupaj s podpornimi službami pa 143. V tedanji skupni državi Jugoslaviji pa smo imeli veliko pomanjkanje deviz. Inox pa je moral ves repromaterial uvoziti, zato nam je kronično primanjkovalo deviz, čeprav smo že tedaj imeli lasten izvoz pomivalnikov, vendar je bila težava, ker nam je država pobrala precej deviznih sredstev in nam protivrednost izplačala v dinarjih. Zato smo bili prisiljeni devize kupovati na sivem trgu in ponudnikom deviz plačevati »šticungo«, ki je bila včasih tudi do 100 % dodatno na vrednost uradnega tečaja. Kupovanje na črno je bilo seveda prepovedano in je bilo kaznivo dejanje. Mi pa smo to morali delati, sicer bi se proizvodnja ustavila. Začeli smo tudi intenzivno izvažati v Nemčijo, na Češko, v Italijo, v Irak, v Iran, v Saudsko Arabijo in drugam. Spomnim se, da smo že leta 1997 izvažali v 48 držav Evrope in Bližnjega vzhoda. Leta 1985 smo do-

iz naše preteklosti

januar 2019 gradili novo proizvodno halo Inox II in tako proizvodnoskladiščni prostor za še enkrat povečali, kar je bila priprava na novo rast in investicije. Nadaljnji pomembni razvojni koraki so bili narejeni med letoma 1988 in 1998. V dograjenih prostorih smo postavili novo linijo stiskalnic in uvedli proizvodnjo monoblok pomivalnikov 800 × 600 mm, torej pomivalnikov iz enega kosa, brez varjenja posod. V tem obdobju je bilo razvitih

nega proizvajalca v preoblikovanju nerjaveče pločevine. Tako smo postali njegov dobavitelj za dele za konvektomate, to je peči za sodobno pripravo hrane v restavracijah. Tudi od njih smo se ogromno naučili, tako kar se tiče same proizvodnje kot tudi organizacije dobav oz. zmanjševanja obratnega kapitala, saj imajo vpeljan kanban v vseh delih poslovnega procesa in pri vseh dobaviteljih. To pa pomeni poslovanje brez zalog oz. s čim manjšimi zalogami, kar bistveno znižuje obratni kapital,

Letos mineva 50 let od začetka programa proizvodnje nerjavečih izdelkov v Inoxu, Lož. še nekaj družin drugih tipov monoblok pomivalnikov. Vsak nov monoblok pomivalnik smo napolnili z žlahtno kapljico, ga tako preizkusili, če je vodotesen, in povabili vse zaposlene in tiste, ki so sodelovali pri projektu, da uspeh proslavimo. Razvili smo tudi nove družine vsadnih pomivalnikov višjega cenovnega razreda in s tem razširili prodajni program. Narejeni so bili nadaljnji koraki k humanizaciji dela, ko smo inštalirali numerično krmiljene stroje za šivno varjenje, brušenje šivnega vara, plazma varjenje vogalov ter linijo za strojno pranje pomivalnikov. Leta 1997 smo dosegli rekord v proizvodnji pomivalnikov, izdelali in prodali smo jih 594.000, torej okroglo 600.000. Vsa ta leta je bilo v proizvodnji zaposlenih 90 do 100 ljudi, kar pomeni, da smo rastli izključno na račun povečevanja produktivnosti. Produktivnost smo redno spremljali, proizvodne čase na izdelek smo zmanjševali od 2 do 5 % letno. To je bil čas, ko se je združila Nemčija in ko se je gospodarsko opomogla Poljska. Mi smo tam imeli daleč največji delež prodaje kot tuji dobavitelj. To so bila za nas leta dobrih zaslužkov in rekel sem si, zdaj ali nikoli. Zato smo v teh letih res veliko investirali in tako dvignili konkurenčnost Inoxa, da smo bili primerljivi z velikimi evropskimi konkurenti, kot sta npr. Franke in Blanko. Od njih pa smo se tudi veliko naučili, saj smo z njimi dolga leta sodelovali in smo imeli v glavnem prost dostop do njihove proizvodnje in tehnologije, ki je bila res visoko avtomatizirana. Žal mi je samo, da se nismo z njimi tudi kapitalsko povezali. To so sami hoteli, pa se v Kovinoplastiki za to nismo odločili. V letu 1998 in pozneje smo investirali še v monoblok linijo II ter tako še razširili asortiman pomivalnikov. V naslednjih letih smo robotizirali proizvodno linijo monoblok pomivalnikov ter tudi linijo za razrez osnovnega materiala. V teh letih smo tudi začeli sodelovati s firmo Rational AG iz Nemčije, ki je svetovni lider v proizvodnji konvektomatov in ki je v nas prepoznal kompetent-

s katerim dela podjetje. Inox je v preteklih desetletjih toliko zrastel, da je njegov program predstavljal okrog 30 % v celotni realizaciji Kovinoplastike. Mogoče je še danes tako, ne vem. Po letu 2000 je v Evropi in svetu prišlo do intenzivne tržne globalizacije, ki pa se ji v Inoxu in tudi v Kovinoplastiki nismo dovolj hitro prilagodili in smo zaradi tega zgubili kar nekaj mednarodnih trgov, ki jih je prevzela naša, zlasti evropska, konkurenca. Leta 2018 je Inox praznoval 50-letnico obstoja in ob tej priložnosti je sedanje vodstvo povabilo tudi vse svoje partnerje in nas bivše vodilne, ki smo delali na tem programu in smo bili povabila zelo veseli. Mogoče bi bilo primerno, če bi se lastnik podjetja spomnil tudi vseh sedanjih zaposlenih in bivših zaposlenih oz. upokojenih iz Inoxa in jim namenil kakšno majhno pozornost. Program Inox je danes po produktivnosti in asortimanu na tako visokem nivoju, da je sposoben globalno konkurirati drugim. Kot se vidi iz zgoraj opisane zgodovine, je bilo potrebnega zelo veliko vztrajnega dela, naporov in znanja in ni tako samoumevno, da je danes tako, kot je. Anton Sterle

iz naše preteklosti

januar 2019

1960 Javoršce – ravenska enajsta šola ot v šolo in domov je bila včasih za veliko bloških otrok dolga in naporna. O kakšnih šolskih prevozih ni bilo govora, osebnih avtomobilov praktično ni bilo, otroci so bili prepuščeni pešačenju po prašnih cestah in stezah, v družbi sošolcev iz domače in sosednjih vasi. To je bila prava enajsta šola bloških otrok. Cankar je v svoji črtici Moje življenje napisal: “Mnogo kaj sem študiral v življenju, a toliko bogate in koristne učenosti, kot jo daje učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli.” Osnovna šola v Novi vasi je od vasi Ravne oddaljena po cesti kakšnih 5 km. Vse je odvisno od tega, katero pot boš ubral. In tu so bili ravenski šolarji neskončno iznajdljivi. Pot od doma v šolo je po navadi vodila po najkrajši smeri, saj so starši poskrbeli, da otroci niso šli prezgodaj od doma. Vila se je čez Javoršce, po bližnjici mimo Topola čez Krvice do pod Hudim Vrhom in nato skozi Faro do šole. Pozimi, ko je bližnjice pokril sneg in zameti, pa so morali po glavni cesti čez Studenec in Podveliki Vrh v Novo vas.

Vrh, ker je bilo tam jeseni obilo sadja in polne njive repe. Nadaljevali so čez Studenec in zavili čez hrib Belovko, kjer je bilo obilo priložnosti za igro. Pot so zaključili še z ovinkom mimo Lesarjevega mlina. Vse skupaj se je tako velikokrat raztegnilo iz ene v dve uri ali še dlje. Če so nekoliko starejši šolarji, ki so znanje več let utrjevali v istih razredih, napovedali “vojno” Metuljcem ali Hudovršcem, so šli seveda čez hrib Brinšček in Hudi Vrh, kjer so se “spopadli” in nato skozi Topol na Javoršce. Spopadi med metuljskimi “junci” in ravenskimi “cigani”so bili pogosto na dnevnem redu. Na avtobus Ljubljana – Loški Potok tudi otroci prvih razredov, ki so šli pozimi domov v temi po popoldanskem pouku, niso smeli. Le v najkrajših dneh okoli božiča in v visokem snegu so učitelji popoldance iz najbolj oddaljenih vasi, med njimi tudi Ravence, spustili domov kakšno uro prej, da so prispeli še pred trdno temo. Slika je nastala na Javoršcah zgodaj spomladi, ocenili smo, da leta 1960. V kotanjah je bilo še nekaj zaplat snega. Šolarji so se vračali domov, Ravencem sta se na poti pridružila tudi Lovranova fanta iz Topola. Malo sta podaljšala pot, a nič ne de, bilo je pač bolj zabavno. Po spominu jih je pred aparat postavil en Amerikanec, ki se je peljal po cesti proti Loškemu Potoku. Šolske torbe so postavili pod grm in nastala je čudovita slika vaških gaunarjev iz tistega časa. Obleka, obutev in pokrivala niso bile najpomembnejše stvari in kažejo na veliko skromnost takratnih otrok. Jože Zgonc – Lovranov iz Topola in Karel Doles – Trhlenov iz Raven. Zelo fantovsko sta si na glavo posadila kape, Korle pa je še kljubovalno potisnil roke v žepe. Janez Vesel – Lenčkov, Ravne in Dušan Doles – Trhlenov, Ravne, sta imele lepe pletene kape.

Velika svoboda in izbira pa je bila navadno na poti domov. Po šoli je večkrat sledila kakšna igra med dvema ognjema, večkrat so počakali tudi sošolce, ki so bili iz tega ali onega razloga zaprti, potem pa so skupaj krenili domov. Skoraj nikoli niso šli po najkrajši poti. Mahnili so jo po bližnjici mimo kovačije pri Betici, do gostilne in trgovine v Podvelikem Vrhu, včasih pa celo čez Veliki

iz naše preteklosti

januar 2019 Andrej Turk – Lovretov, Ravne, Jože Kovačič in Janez Kovačič Bločenova, Ravne.

–

Vsi so v gumijastih škornjih Borovo, verjetno skrbno podpisanih s tintnim svinčnikom na notranji strani bote, da se niso zamenjali v šoli. Kape so že bolj fantovske, usnjene in s šilki. Edina deklica v skupini je Marija Knavs – Povletova, Ravne, v okovanih gojzarjih, ob njej sta še Janez Zgonc – Lovranov iz Topola in France Kovačič – tudi Bločenov, Ravne. Kar nekaj teh otrok je bilo mojih sošolcev ali pa so bili le malo starejši. Ne vem, kje so bili tisti dan Lesarjev Rafael, Potočanov France in Škilarjev Miro, ki so bili tudi moji sošolci iz Raven in so bili v tistem času stari 9 ali 10 let. Žal so danes štirje iz te slike, Jože Zgonc, Karel in Dušan Doles ter Jože Kovačič, že pokojni. Še zaključimo s Cankarjem, katerega stote obletnice smrti smo se spominjali letos. V črtici »Moje življenje« je zapisal: Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja.

Slovarček: gaunar: neugnan, nemiren, divji fant bota: visoki del škornja

Viri: Andrej Turk, Ravne Jože Doles Ravne Kraj: Javoršce – križišče nad Ravnami Datum: 1960 Avtor: neznan Zbirka: Andrej Turk, Ravne Skenirano: 17. 9. 2018 Oblika: fotografija

Kolo in moj stari oče Peter ečji del svojega otroštva sem preživel pri starih starših na Škufčem, po domače pri Neredu. Še posebno se rad spominjam svojega starega očeta Petra Zakrajška. Mož je bil zelo načitan. Prebral je vse, kar mu je prišlo pod roko. Trideset let je preživel v Ameriki. Šestkrat je potoval tja in nazaj, od tega dvakrat s celo družino: ženo in štirimi otroki. Prvič je šel z očetom v Trst, ko mu je bilo sedem let. Ob zimskih večerih sem komaj čakal, da bo stari oče Peter odložil časopis ali knjigo in nam bo povedal zanimivo “vstorjo” ali še bolj zanimivo zgodbo – dogodivščino iz svojega pestrega življenja. Preden se lotim zgodbe svojega starega očeta, ki je zelo povezana z bloškim govedom, pa nekaj malega o moji naklonjenosti tej vrsti živali. Vedno sem bil ponosen, da sem otrok kmečkih staršev. Do svojega štirinajstega leta sem bil dnevno v stiku z domačimi živalmi. Celih pet let pa sem bil drugi pastir z bratom ali materjo na državnem posestvu Lahovo, kjer smo pasli in oskrbovali pribl. 30 krav. Bloška planota ni poznana samo po starodavnem bloškem smučarju ali hudi zimi. Bloke so poznane tudi po Levstikovem Martinu Krpanu, ki ga je krajevno in značajsko umestil v vas Vrh pri Sv. Trojici na severovzhodu Bloške planote. Leta 1892 je še Osnovna šola Vrh pri Sv. Trojici nosila ime po Krpanovi vasici (gl. knjigo Bloke središče Kranjske str. 131, avtor Jože Lavrič Cascio). Bloke so kraška planota med 700 in 800 metri nadmorske višine. V preteklosti so bile poznane tudi po bloškem krompirju in še posebno po sivorjavem bloškem govedu, ki je bilo poleg lesa osnovni vir prihodka številnih malih kmetij na Blokah. Normalno je, da so se poleg živinoreje razvile tudi druge obrobne dejavnosti, še posebno prekupčevanje živine. Za dobro prekupčevanje živine pa so potrebni sejmi, mešetarji in seveda kupci in prodajalci. Vse to je bilo na Blokah v tistih dobrih starih časih dobro razvito in uspešno uveljavljeno tudi v vsakodnevnem življenju Bločanov. V majhni vasici Škufče na vzhodnem delu Bloške planote na samem robu soteske reke Iške, dobrega pol kilometra od veleposesti Lahovo proti vzhodu, s prečudovitim razgledom na okoliško hribovje, ki obdaja Bloško planoto in okolico, so bile tri kmetije z domačimi hišnimi imeni: Pri Figovih, ta kmetija ne obstaja več, njeni prebivalci so se odselili, potomci živijo v Kanadi; Pri Jožlovih, kmetija je aktivna, pridno kmetujejo, predvsem se ukvarjajo z govedorejo; Pri Neredu pa je tretja manjša kmetija. Na tej kmetiji je v sredini 19. stoletja živel Janez Zakrajšek

iz naše preteklosti

januar 2019 kolo in se z njim odpeljal iz Trsta domov na Bloke. Vse svoje prihranke je skrbno hranil in iskal možnosti za dodaten zaslužek.

Foto: arhiv Franc Hiti

Peter Zakrajšek, Neredov s Škufčega, v 30. letih svojega življenja z ženo in svojo mlado in kar številno družino. Ker mu sama kmetija ni zagotavljala kolikor toliko normalnega življenja, se je odločil, da bo poskušal tudi s preprodajo govedi. V tistih časih goveje meso ni bilo prav pogosto na jedilniku bloškega prebivalstva, zato je bil kar velik problem, kam z odsluženimi kravami. Podjetni Neredov Janez s Škufčega se je odločil, da bo to njegova prilika za dodaten zaslužek in nekoliko boljše življenje številne družine. Žena, rojena Strle, po domače Hmetkova iz Ravnika, mu je povila sedem zdravih otrok. Najstarejši Juri, Janez, Peter in tri dekleta – Reza, Neža, Katra, ter najmlajši Anton, ki se je šolal v Ogleju. Bil je mobiliziran v avstroogrsko vojsko, zbolel za TBC, umrl in pokopan je v Gorici. Peter je bil tretji otrok, rojen 1874. Ko mu je bilo sedem let, je prvič gnal krave v Trst s svojim očetom. Pri devetih letih pa je to delal že sam, jih med potjo napasel in napajal vse do Opčin nad Trstom. Na Opčinah so bile štale (hlevi), kjer so krave čakale na kupce. Gonič – skrbnik pa je medtem skrbel, da so bile krave krmljene in da so dobile vsaj dvakrat na dan tudi vodo. Petrov oče Janez je odpotoval dan ali dva za čredo do Rakeka peš, naprej do Opčin pa z vlakom. Zanimivo je, da krav ni odkupil od lastnikov, verjetno ni imel toliko denarja, ampak so mu lastniki krave le zaupali v prodajo. Plačal je, ko se je vrnil iz Trsta. Verjetno je zadržal neki del kupnine za stroške in posredovanje. Možno je, da je bil ta strošek vnaprej dogovorjen, verjetno znan in sprejemljiv za lastnike živine. Predvsem je bil odvisen od časa, ko je živina prispela na Opčine v hleve in kdaj je bila s strani tržaških mesarjev odkupljena. Moj stari oče Peter nam je pripovedoval, da je to včasih trajalo kar nekaj dni ali celo cel teden. V tem času, ko je oskrboval krave, ki so čakale na kupce, je imel veliko časa, da se je družil z vrstniki, predvsem z mesarskimi vajenci in sebi enakimi. Naučil se je dobro italijanskega govora in pozneje tudi pisanja, saj je zelo rad bral knjige, še posebno pa časopise. Tudi vožnja s kolesom mu ni bila več tuja. Njegova velika želja je bila, da bi si kupil

Ob nedeljah in praznikih, ko je šel oče Janez v Novo vas k maši, kjer se je običajno dogovarjal z lastniki krav za naslednjo prodajo in odgon krav v Trst, je bil podjetni sin Peter vedno poleg, da je slišal, kaj sta se oče Janez in lastnik krave dogovorila. Tako je ob pogovoru očeta in lastnika krave z Volčjega slišal, da je oče rekel: »To rajžo imam že polno, naslednjo turo gre tudi tvoja krava.« Peter si je ta pogovor zapomnil in si mislil: »To pa je lepa prilika za mene.« O slišanem ni z nikomer govoril. Prišel je dan, ko so zbirali krave, ki so bile namenjene za prodajo v tem roku. Običajno sta mu starejša brata Janez in Juri pomagala zbirati krave. Tako zbrano čredo sta pomagala gnati toliko časa, da so se krave nekoliko utrudile, uhodile in umirile. Največkrat sta ga spremila do Grahovega ali Martinjaka, odvisno, ali so bile vodljive ali ne. Po nekaj kilometrih se je čreda umirila in nato jo je Peter lahko obvladal ter nadaljeval pot sam. Takoj ko so odšli od doma s Škufčega, je Peter dejal bratoma, naj gonita počasneje, sam pa skoči do Volčjega še po eno kravo. Gospodarju na Volčjem je rekel: »Oče so rekli, da dajte kravo.« Gospodar je Petra poznal in brez besed mu je dal kravo. Peter je pohitel za bratoma in čredo ter jih dohitel že pod Liscem. Brata sta bila prepričana, da je Petra po kravo poslal na Volčje oče, kar ni bilo nič neobičajnega. Ko je Peter prignal tako povečano čredo na Opčine, je hitro poiskal svoje mesarske prijatelje in kravo zelo dobro prodal. Naslednji dan je pripotoval z vlakom oče Janez in prodal še preostale krave. Pospravil je kupnino in sinu Petru dal nekaj denarja, da si bo lahko privoščil skromni sendvič ali v Senožečah pojedel mali golaž ali male vampe, da strošek ne bi bil prevelik, in pripešačil domov na Škufče. Oče Janez pa se je do Rakeka odpeljal z vlakom. Z Rakeka do doma pa je tudi on pešačil, če ni imel sreče, da je prisedel k morebitnemu furmanu, ki se je vračal proti Novi vasi. Toda Peter si ni kupil sendviča, tudi malega golaža ali malih vampov ne. Kupil pa si je tako želeno kolo in se z njim pripeljal do Lahovega. Tu je kolo spravil pri prijatelju in sošolcu Francetu Modicu, sinu veleposestnika z Lahovega. Prijatelja je še podučil, kako se bo najhitreje navadil vožnje s kolesom, ki je bilo že novejše, saj je imelo obe kolesi enako veliki. Žal pa je bilo »muslauf«, kar pomeni, da sta se pedali vedno vrteli. Odšel je na Volčje in gospodarju plačal svojo prvo kravo ter odšel preko Krampelj in Svetega Duha domov na Škufče. Oče Janez ga je pohvalil, da je tokrat hitro prišel domov. Že naslednjo nedeljo po maši je videl in slišal, kako se je lastnik krave z Volčjega zahvaljeval očetu Janezu, ki je poslal fanta po kravo in da je kravo tako dobro prodal. Na koncu je očeta Janeza povabil še na polič vina v gostilno v zahvalo za tako dobro opravljeno prodajo. Peter je takoj vedel, da ga doma čaka dobra, če ne zelo huda šola o nedopustni konkurenci. To in še več podobnih dogodivščin iz svojega zanimivega in pestrega življenja mi je povedal moj stari oče Peter Zakrajšek, Neredov s Škufčega. Sledi »Prijatelja na kolesih.« France Hiti - Udinov

šola

januar 2019

Pred sto leti – leta 1918 – se je končala prva svetona vojna Mesec dni po sarajevskem atentatu se je 28. julija 1914 začela prva svetovna vojna. Naši predniki so te dogodke dočakali v državi avstro-ogrski monarhiji in se kot njeni vojaki borili na različnih frontah. Konec vojne je prinesel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek več novih držav v Srednji Evropi. Že nekaj tednov pred uradnim koncem vojne, ko je bilo 11. novembra 1918 podpisano dokončno premirje med Francijo in Nemčijo, so Slovenci skupaj s Hrvati in Srbi, ki so bili del razpadle Avstro-Ogrske, ustanovili samostojno državo Slovencev Hrvatov in Srbov – D SHS. To je bila prva samostojna država, ki smo jo Slovenci ustvarili kot državotvoren narod. Njena samostojnost je trajala le 31 dni, do 1. decembra 1918, ko se je zaradi zunanjih pritiskov na njene meje in nepriznanja velikih zmagovalcev vojne morala zaradi narodnega preživetja priključiti h Kraljevini Srbiji. S tem dogodkom smo Slovenci vstopili v zvezo z južnoslovanskimi narodi, v kateri smo nato bivali vse do osamosvojitve leta 1991. V zadnjem letu je bilo o dogodkih prve svetovne vojne povedanega zelo veliko z vidika, ki so ga krojili takratni državni voditelji in njihovi vojaški generali. Seveda pa so se vojni dogodki najbolj dotaknili preprostih ljudi, ki so bili prepuščeni na milost in nemilost odločitev velikih. Po slovenskih deželah so v poletju 1914 zakrožili pozivi k mobilizaciji in takoj so sledili odhodi na vzhodno fronto proti Rusiji. Karpati, Galicija, Bukovina so za številne slovenske vojake postale dežele strahotnega trpljenja v strelskih jarkih in dežele, kjer so umrli in ostali pokopani daleč od svojih domačih. Kako pa so omenjene dogodke doživeli preprosti ljudje na Blokah? To je nekoliko raziskal Nik Premerl, učenec 7. razreda. O svojih prednikih Francu Gerbcu in Francu Hrenu pravi: Moj praded GERBEC FRANC je bil rojen v Loškem Potoku 1892. Takrat smo Slovenci živeli v državi Avstro-Ogrski, ki jo je vodil cesar Franc Jožef. Svojega vladarja so naši predniki zelo spoštovali. To nam dokazuje tudi pripoved iz življenja mojega pradeda. Oče mojega pradeda je zaradi revščine doma odšel v Ameriko. Doma je ostala njegova žena z otroki. Moj praded, ki je bil najstarejši sin, je potem tudi kmalu odšel za očetom v Ameriko, v državo Minesota. Ko je bil fant dovolj star za obvezno služenje

vojske doma, ga je oče iz Amerike poslal domov, da bi odslužil, kar je dolžan cesarju – to pomeni, da je moral v obvezno vojsko za dve leti ali tudi več. Med obveznim služenjem v vojski pa se je leta 1914 začela 1. svetovna vojna in tako je bil kar takoj poslan na fronto v Galicijo, kjer so se začeli dolgotrajni spopadi z Rusijo. Trpeli so neznosen mraz, lakoto in neprekinjeno obstreljevanje, ob tem pa spremljali množično umiranje svojih tovarišev v strahotnih ranah. Številni vojaki so se zaradi tega kar predali Rusom in tako postali ruski vojni ujetniki. Pričakovali so, da se bodo s tem rešili mraza, lakote in nenehnih spopadov na frontah. Že naslednje leto, 1915, ko je v vojno vstopila Italija, pa je bil premeščen na fronto na domačih tleh. To je bilo ob reki Soči, kjer pa se je spopadal z Italijani. Na območju Krasa so trpeli hudo pomanjkanje vode, močno topniško obstreljevanje, ki je včasih trajalo nepretrgoma tudi po osem ur in več. V spopadih je umrlo zelo veliko vojakov, tako da so vojaško skupino, v kateri je bil moj praded, kar razpustili in preživele vključili v druge enote in jih poslali na novo bojišče na Tirolsko, to je v današnji severni Italiji na meji z Avstrijo. Tudi tukaj so se ponovile tegobe mraz, lakota, pomanjkanje hrane in obstreljevanje. Ko se je začela vojna, je vsak vojak nesel 35 kg opreme in še puško, proti koncu vojne pa sta dva komaj nesla 25 kg težak lonec za hrano. Zaradi vsega tega je ob koncu vojne, ko je država Avstro-Ogrska razpadla, moj praded tehtal

vsega 41 kg. Ko se je vrnil domov, je ves čas zatrjeval, da ga je pred najhujšim rešila molitev. Po vsem hudem, kar ga je doletelo, pa je še vedno z velikim spoštovanjem govoril o cesarju, ki bil takrat že mrtev, zelo pa se je jezil na nižje poveljnike in oficirje, ki so z vojaki grdo ravnali in jim odtegovali hrano. Kako je soško fronto doživljal France Hren z Gline? Svoje spomine je povedal takole. Da se pripravlja nov velik napad na italijansko vojsko, so vojaki spoznali, ko so videli, da se dovažajo večje količine hrane in streliva. Vojaki so dobili več konzerv in kruha z naročilom, da je to hrana za pet dni. Spopadi so se začeli, granate so padale vsepovsod in France ter še nekaj njegovih soborcev je bilo prepričanih, da ne bodo preživeli. Odločili so se, da pojejo vso hrano, ki jo imajo, da vsaj ne bodo lačni umrli. Obstreljevanje je kmalu prenehalo in začel se je pregled izgub, preživelih in opreme. Nekatere vojake, ki so zaradi strahot zblazneli, so prepeljali v bolnišnice, mrtve so začeli pokopavati na velikih pokopališčih, preživelim pa natančno pregledali orožje in opremo. Pri pregledu so ugotovili, da ima šest vojakov, med njimi tudi France, prazno torbo za hrano. Takoj so jih razorožili in odpeljali na mesto, kjer naj bi jih zaradi neposlušnosti naslednji dan ustrelili. Zjutraj, ko so jih peljali na morišče, je mimo prijezdil višji oficir, ki je Franceta poznal že šest let, in odločil, da ga ne ustrelijo, ampak ga

šola

pošljejo pobirat in pokopavat mrtve vojake, ostale pa so ustrelili. Poleg streljanja so oficirji vojake kaznovali tudi na druge načine, kot je obešanje ali zavezovanje. Kako so bili nekateri oficirji – poveljniki kruti do vojakov, pripoveduje tudi tale dogodek. France je dobil v oskrbo konja, s katerim je prenašal strelivo na fronti. Z veliko težavo je prenašal celodnevno hojo in lakoto. Zvečer je moral konja temeljito očistiti in zanj poskrbeti. Oficir je prišel mimo in preveril, kako je poskrbel za konja. Iz žepa je vzel bel robec in konja obrisal z njim po hrbtu in trebuhu. Robec je bil umazan in France je bil kaznovan z vezanjem in obešanjem za roke in dva dni brez hrane in vode. Soška fronta je bilo bojišče na slovenskih tleh ob reki Soči. Večji del bojišča je potekal po visokogorju Alp nad dolino Soče. Tukaj sta si bili nasprotni vojski Avstro-Ogrske in Italije zelo blizu skupaj vkopani v strelske jarke. Na nekaterih mestih celo tako blizu, da so se vojaki lahko med seboj tudi pogovarjali in drug drugega dobro slišali. Na takem mestu se je nahajal tudi France Hren. Ob krajši prekinitvi obstreljevanja je France načel pogovor z bližnjim italijanskim vojakom. V pogovoru sta ugotovila, da je bil Italijan zidar, ki je pred vojno zidal šolo v Novi vasi. Čez nekaj dni sta bila ponovno skupaj na straži, vsak v svojem strelskem jarku, in Italijan je Franceta pozval, naj se pokaže iz jarka, da ga bo videl. France mu ni zaupal in je na puško z bajonetom navil stare cunje in nanje posadil svojo kapo in vse skupaj dvignil iz jarka. Takoj je odjeknil strel, tako da je razcefralo cunje, puško pa je Francetu iztrgalo iz rok. Dva Francetova tovariša, ki sta to opazovala, sta se takoj odzvala in italijanskega vojaka napolnila s svincem – tako se v vojni reče, če se koga ustreli. Mojemu pradedu Francetu pa se je srečno izšel še en dogodek na soški fronti. Ob obstreljevanju je Franceta zasulo kamenje, ki ga je ob eksploziji v zrak vrgla topovska granata. Zlomilo mu je nogo, močno je krvavel in bil v nezavesti. Takega je pobral njegov tovariš, ki je bil v bližini, in ga odnesel na varno. Izkazalo se je, da je bil ta vojak doma iz Otonice pri Begunjah, torej, skoraj Francetov sosed. Čez kakšno uro so na bojišče prišle okrepitve, dodatno število vojakov avstro-ogrske vojske. Vojak iz Otonice, ki se je pisal Otoničar, je novoprispele vojake prepoznal po govorici, da morajo biti doma nekje blizu njegovega doma. Začeli so pogovor in eden izmed novih vojakov je ugotovil, da je prispel na pomoč vojaški enoti, v kateri se bori tudi njegov oče. Izkazalo

januar 2019 se je, da je njegov oče ranjenec France, ki ga je prej Otoničar spravil nezavestnega na varno. Tako sta se skupaj v strelskih jarkih znašla oče in sin. V spomin na te dogodke je moj praded France vseh 35 let po koncu vojne, ki jo je srečno preživel, vsako leto na dan tega dogodka kupil en liter vina in odšel v Otonico k svojemu rešitelju, da sta obujala spomine na težke vojne čase. Ko je zmanjkalo vina, sta pokušala še Otoničarjevo slivovko, tako da je Franceta domov z zapravljivčkom nato pripeljal Otoničarjev brat. To sta zgodbi, ki sta se kljub strahotnemu

trpljenju srečno končali. Koliko pa je bilo fantov in mož z Bloške planote, ki so na frontah umrli? Z učenci Leonardom, Ahacem, Patrikom in Nikom smo se odločili, da zberemo podatke o vojnih žrtvah v župnijskih knjigah Status animarum (stanju duš). To so najverjetneje edini dokumenti, ki pričajo o teh dogodkih. Vodilo pri zbiranju podatkov nam je bila letnica rojstva, ki je bila pokazatelj najverjetnejšega vpoklica v vojsko, in letnica smrti, z opombami o okoliščinah smrti, ki pri nekaterih posameznikih niso znane. Okoliščine smrti navajamo dobesedno iz zapisa v knjigah.

Župnija Bloke - Fara IME IN PRIIMEK

ROJSTVO

SMRT

KRAJ IN OKOLIŠČINE SMRTI BIVALIŠČE

Franc Šraj

15. 8. 1860

24. 5. 1918

Metulje

Jožef Kraševec

20. 1. 1860

29. 3. 1916

Metulje

Jožef Grže

24. 12. 1879

1915

v vojski

Nemška vas

Janez Čampa

14. 3. 1884

15. 5. 1917

padel pri Soči, zadet v trebuh od granate

Nemška vas

Anton Čampa

21. 5. 1897

15. 11. 1915

v vojski

Nemška vas

Janez Paternost

26. 12. 1893

1915

v vojski

Nova vas

Jožef Tomec

3. 3. 1898

5. 2. 1917

Dunaj, bolnica

Nova vas

Franc Pakiž

27. 6. 1896

26. 6. 1916

na vojski

Nova vas

Primož Rot

3. 6. 1882

23. 7. 1915

na vojski padel

Nova vas

Jožef Maček

13. 3. 1870

21. 7. 1915

na laški fronti

Radlek

Štefan Benčina

19. 12. 1887

20. 2. 1917

zastrupljenje od ogljenih soparov v vojski, zadušil v Kranju

Ravne

Anton Lah

12. 1. 1885

1914

pogrešan

Glina

Anton Zakrajšek

16. 1. 1886

31. 5. 1915

Primož Ovsenik

3. 6. 1891

20. 4. 1918

Janez Jeršan

26. 3. 1871

27. 10. 1914

Franc Širaj

21. 1. 1890

2. 11. 1918

pogrešan

Hudi Vrh

Franc Intihar

27. 8. 1893

31. 3. 1914

pogrešan, razglas deželnega sodišča 1919

Kramplje

Alojzij Gorjup

12. 5. 1897

26. 6. 1918

padel

Kramplje

Matija Praznik

3. 2. 1886

1. 9. 1914

pogrešan, odlok deželne sodnije

Runarsko

Janez Oražem

23. 8. 1885

22. 10. 1914

padel v vojski z Rusi, Budi pri Nove Miastu

Runarsko

Janez Pavčič

25. 6. 1899

20. 8. 1818

padel na laški fronti

Runarsko

Karel Zakrajšek

7. 3. 1892

1. 12. 1917

sporočilo deželne sodnjije

Runarsko

Jurij Milavec

6. 4. 1876

17. 4. 1915

v Galiciji

Studenec

Karel Modic

6. 10. 1897

2. 11. 1918

Franc Pintar

2. 12. 1891

1916

ubit v vojski

Topol

Jožef Modec

9. 3. 1897

17. 5. 1919

ubit

Topol

Alojz Mihevčič

6. 6. 1898

15. 6. 1918

padel pri Piavi na Laškem

Topol

Janez Intihar

25. 8. 1873

8. 12. 1917

Velike Bloke

Primož Modec

26. 5. 1870

1918

Velike Bloke

Aleš Srnel

15. 7. 1892

13. 10. 1918

VelikeBloke

Godičevo Dunaj

Hudi Vrh Hudi Vrh

Studeno

šola

januar 2019 Anton Lavrič

3. 1. 1899

1918

ubit na vojski

Veliki Vrh

Dominik Bregar

27. 7. 1894

3. 7. 1916

ubit na vojski

Volčje

Janez Bregar

21. 10. 1895

1916

pogrešan v vojski

Volčje

Janez Modec

15. 11. 1893

1915

pogrešan, deželno sodišče

Volčje

Jožef Klančar

12. 3. 1899

14. 11. 1918

umrl v bolnici

Volčje

Župnija Sveta Trojica IME IN PRIIMEK

ROJSTVO

SMRT

KRAJ IN OKOLIŠČINE SMRTI BIVALIŠČE

Jožef Nared

3. 3. 1898

2. 12. 1916

pri vojakih na Štajerskem

Hribarjevo

Frančišek Cimperman

8. 11. 1893

8. 9. 1917

na bojišču

Mramorovo

Jožef Gradišar

18. 1. 1877

21. 10. 1919

v vojaški bolnici na Italijanskem

Mramorovo

Janez Zalar

3. 2. 1865

28. 3. 1916

Frančišek Kraševec (roj. na Gradiškem)

25. 4. 1899

20. 7. 1918

Janez Zalar

1. 7. 1894

18. 10. 1918

Vsi, ki boste na seznamu žrtev morda prepoznali svojce in morebitne napake pri njihovih osebnih podatkih, nam to sporočite, da bomo lahko ponovno preverili zapis ali pa ga z vašimi podatki dodatno opremili, če bo to mogoče. Za pomoč pri zbiranju podatkov o žrtvah 1. svetovne vojne se zahvaljujemo g. župniku

Sveta Trojica umrl na laškem bojišču ob Piavi

Ulaka

umrl v Italiji pri Molinah in Zavrh tudi pokopan 20. 10. 1918 Antonu Marinku, ki nas je prijazno sprejel in nam dal na razpolago dragoceno gradivo, zbrano v župnijskih knjigah. Pri zbiranju podatkov smo v knjigi Status animarum za župnijo Sveta Trojica pri vpisu smrti po koncu vojne zelo pogosto zasledili tudi podatek, da so svojci ob pogrebu darovali denar za zvonove. V knjižici SS. TRINI-

TATIS – 200 let župnije Sv. Trojica smo nato zasledili podatke iz župnijske kronike, ki jih je zbral in zapisal France Ivančič, da so bili leta 1917 za potrebe vojske kot surovina odvzeti bronasti zvonovi od cerkve na Ulaki in Sv. Trojici. Leta 1923 so bili pri Sv. Trojici napravljeni novi, ki pa so iz jekla. Ti zvonovi so bili eni izmed mnogih, ki so se spremenili v strelno orožje ali vojaško opremo, ki je nato vzela marsikatero mlado življenje na fronti. Zelo zanimiva je tudi oporoka Tomaža Mazija iz Velikih Blok iz leta 1915, ko je bil vpoklican v vojsko. Lahko si jo ogledate in preberete na internetni strani – Stare slike Bloke. Njegov najmlajši sin, rojen po vojni leta 1920, je bil Jožef Mazij, ki je umrl letos septembra, sto let po koncu vojne, katere udeleženec je bil tudi njegov oče Tomaž. Namen našega raziskovanja dogodkov prve vojne je bil, da jih prikažemo, kako so se dogodki dotaknili preprostih ljudi, ki so takrat živeli na Blokah. Želeli smo tudi obuditi spomin na tiste, ki so v vojni umrli, saj so v večini ostali pozabljeni in bi morda veljalo razmisliti, da bi tudi na Blokah njim v spomin postavili spominsko obeležje. Mentorica Andreja Mestek, učiteljica zgodovine Učenci: Nik Premerl 7. r, Leonard Bajželj, Ahac Knavs, Patrik Korenjak 8. r

Drobtinica – humanitarna akcija, ki povezuje Letos smo se učenci, učitelji, predstavniki in prostovoljci območnega združenja Rdečega križa Cerknica – Loška dolina – Bloke ter občani občine Bloke ponovno povezali in z dobro voljo pripravili sedaj nam že dobro poznano humanitarno akcijo Drobtinico. Že v mesecu septembru smo zavihali rokave in se podali novim izzivom naproti. Pod budnim očesom zavzetih mentoric so se učenci OŠ Toneta Šraja Aljoše preizkusili v pripravi marmelade, čajev, sokov, vegete, peciva in dišav. V goste smo povabili go. Nino Petrič, ki je z učenci 4. razreda pripravila domače ognjičevo mazilo in mazilo za ustnice z vonjem rdeče pomaranče. Ponovno nas je na svojem domu gostila ga. Marija Jakopin s Studenega, ki nam je tudi tokrat omogočila prečudovito izkušnjo peke kruha v krušni peči.

Učenci so zelo spretno postregli obiskovalce stojnice in z njimi poklepetali o naši ponudbi, ga. Pia Pakiž pa je poskrbela za sladko presenečenje – palačinke. Obiskovalci so lahko to dopoldne pridobili informacije tudi o osnovnem poteku oživljanja, za katere je poskrbel g. Stojan Stražiščar. Zahvaljujemo se vsem prostovoljcem, ki se vsako leto udeležite naše akcije, nam pomagate ter verjamete v naše delo. Najlepša hvala tudi vsem obiskovalcem, ki nas s svojo pozornostjo razveseljujete in nam dajete potrditev, da delamo v pravi smeri in da dobrota do soljudi še vedno veliko šteje. Vi ste naš navdih, da se bomo še naprej trudili, ustvarjali in pomagali drug drugemu. Ksenija Brus

šola

januar 2019

Novoletne želje tretješolcev

Notranjski tekaški pokal 2018

Da bi bil zdrav in vesel in da bi imel dobre ocene. (Jan Z.) Da bi v šoli imeli daljše odmore in da bi dobila novo šolsko torbo s koleščki. Želim si, da bi šli večkrat kam na izlet in da bi bili vsi zdravi do konca dni. (Zoja) Da bi imel dobre ocene. (Ažbe) Da bi za praznike lahko prinesli v šolo igrače. (Ajda)

V letu 2018 je bilo organiziranih osem tekov za Notranjski tekaški pokal. Na vseh osmih so sodelovali tudi učenci naše šole. Vsaj enega teka se je udeležilo 61 naših učencev, pet učencev pa je sodelovalo na vseh osmih tekih in so bili na zaključni prireditvi Notranjskega tekaškega pokala tudi nagrajeni. Tudi rezultatsko so bili naši učenci zelo uspešni. Z vsakega teka so prinesli nekaj medalj. Na zaključni prireditvi je medalje in pokale prejelo prvih šest v vsaki kategoriji. Nagrajenih je bilo enajst naših učencev. V svojih kategorijah sta zmagala Neža Milavec in Luka Milavec, tretji so bili Ajda Milavec, Anja Milavec

December v 3. razredu

Bloški tekači

Ob razredni novoletni smrečici smo razmišljali o svojih novoletnih željah v šoli, doma, zase, za svojo družino, prijatelje …

Želim si džipa na daljinca. (Tilen) Da bi bil srečen in zdrav in da bi dobil same petke. (Matevž) Da bi imela dobre ocene. (Larisa) Želim si, da bi se v novem letu v šoli naučili veliko novih stvari. (Domen) Da bi imeli šolo v naravi in bi šli v Južno Ameriko – v Brazilijo. (Lars) Želim si biti še naprej dober šolar in imeti odlične ocene. Želim si tudi, da bi mama ozdravela in vse lepo v letu 2019. (Vid) Jaz si želim, da bi cela šola šla na izlet v Bosno in Hercegovino. (Leo) Zase si želim helikopter na daljinca, za družino pa, da bi bili vsi zdravi. (Krištof) Da bi dobil traktor na daljinca. (Anej) Želim si malo domačih nalog in lepe ocene, doma pa vse lepo. (Jan Š.) V šoli si želim dolge odmore in da bi lahko v šolo prinesli igrače. (Nikita) Da bi se jim čim več želja izpolnilo in prižgalo iskrice v očeh, svojim učencem želi učiteljica Helena Šivec.

Predpraznična ljubezen Mesec december je poln, gost in nasičen. Veliko je bleščave, hrupa in zabave. Z Matejevo mamico, Tanjo Žele, smo v drugem razredu malo umirili dogajanje okrog sebe. Ob nežni glasbi smo sami ustvarili novoletni okrasek. S tem smo se oddahnili od pretežke vsebine decembra, se poglobili v svoje delo ter razgibali svoje prstke. Okrasek, ki so ga izdelale naše roke, je najlepši na svetu. Zanj ni bilo potrebno odšteti denarja, je pa poln ljubezni. Razigran migeta v naših sobicah in nas spominja na prijetne dni v šoli. Petja Ilejšič, učiteljica December v 2. razredu

in Mark Ponikvar Zakrajšek. Med prvih šest pa so se uvrstili še Ema Premerl, Nikita Pavlič, Svit Zidar, Lena Lah Majkić, Eva Ambrožič Deleja in Kristjan Pavlič. V ekipnem delu tekmovanj osnovnih šol je bila tudi letos najboljša OŠ Toneta Šraja Aljoše Nova vas tako po številu osvojenih vseh točk kot po številu osvojenih točk glede na število učencev. Ob vseh teh rezultatih pa je najpomembnejše to, da so otroci preživeli osem dopoldnevov ali popoldnevov aktivno na prostem in v zdravi družbi. Dragi starši, še naprej vzpodbujajte svoje otroke k aktivnemu preživetju prostega časa in se jim po možnosti pri aktivnosti pridružite tudi sami. Nace Farkaš

šola

januar 2019

Izdelava domačega mila V mesecu novembru smo za nadarjene učence izvedli delavnico, na kateri smo izdelovali mila. Delavnico je vodila gospa Tina Svetek. Učencem je razložila vse, kar so morali vedeti o bazah in kislinah, da so lahko varno izpeljali postopek izdelave mila. Vsi so se ustrezno zaščitili, nato pa izdelali vsak svoje milo. Osnovni zmesi mila so učenci po svojih željah dodali različne barve, dišave in celo bleščice. Ko se je milo strdilo, so ga narezali in zapakirali v škatlice, ki jih je prinesla gospa Tina.

Športni dan Za učence 2., 3., 4. in 5. razreda je bil oktobra organiziran športni dan. Podali smo se na daljši pohod v sosednjo občino k Lužarjem. Zbrali smo se v šoli. Nahrbtnike smo napolnili s šolsko malico. Vabilu so se prijazno odzvali bloški pohodniki, ki vsako sredo vzamejo pot pod noge in raziskujejo Bloke. Pridružil se je tudi gospod župnik, ki nas je

Veseli in hvaležni smo, da nas je obiskala. V prihodnje pa si še želimo ustvarjanja v njeni družbi. Učiteljica Damjana Ožbolt

Šolarji na pohodu vzpodbujal na humoren način. Povedal nam je, da tudi počasen tovornjak daleč pride. Pred nami je bil lep jesenski dan. Sonce je toplo grelo in z radostjo smo lovili tople sončne žarke. Šli smo čez Volčje, Kramplje, Godičevo in Strmco do Lužarjev. Spoznavali smo prelepe bloške vasi in občudovali lepote jesenske narave. Na cilju smo pri kozolcu pomalicali in se malo odpočili. Nekateri učenci so vedeli, da smo že v občini Velike Lašče. Omenili smo pomembne kulturnike iz te občine: Trubarja, Stritarja in Levstika, ki je pisal o našem Krpanu. Vračali smo se po isti poti, le na Volčjem smo zavili za Nemško vas. Utrujeni in polni lepih vtisov smo prišli v šolo. Vsem učencem čestitke za osvojeni cilj. Zahvaljujemo se vsem našim spremljevalcem za prijetno medgeneracijsko druženje, še posebej gospodu Hitiju, ki vedno izbere najboljšo pot. Pavla Ponikvar vodja športnega dne

Drobtinica – humanitarna akcija, ki povezuje

Po mehkih jesenskih poteh

šola

januar 2019

Beremo skupaj

Brali smo v vrtcu v štirih skupinah. Na prejete plakate Bralne značke Slovenije smo nalepili manjše plakate, kdo bo kje bral in kaj bomo brali. Plakate smo nekaj dni prej nalepili na oglasne deske pred igralnicami skupin.

V ponedeljek, 17. 9. 2018, smo se vse učenke, učenci ter učiteljice in učitelj zbrali v telovadnici. Srečanje je začela knjižničarka Martina Kočevar, ki je povedala, zakaj smo se zbrali. Nekaj besed je bilo namenjenih Francetu Bevku, nadaljevala je s predstavitvijo slikanice Kotiček na koncu sveta in jo podelila vsem učenkam in učencem 1. razreda. Prebrala je donatorje, ki so omogočili izid slikanice.

V torek, 2. 10. 2018, so nas otroci v vrtcu že čakali v polkrogih po skupinah. Dobro so spremljali naše branje in sodelovali v pogovoru o prebranih vsebinah. Vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic so pomagale usmerjati pogovor.

Sledilo je povabilo v Nacionalni projekt Beremo skupaj in njegova kratka predstavitev.

Zelo nam je bilo všeč, da smo se lahko po branju posedli med otroke in se z njimi igrali.

Potem smo se vsi udeleženi posvetili branju knjig, ki smo jih prinesli s seboj v telovadnico. Z učenci 8. razreda smo se na pobudo šolske knjižničarke Martine Kočevar dogovorili, da bomo sodelovali v nacionalnem projektu Beremo skupaj v okviru Tedna otroka.

Vsa šola bere.

V letošnjem šolskem letu si takih ur želimo še več.

Osmošolec Patrik bere otrokom v vrtcu.

Učenci 8. razreda, mentorica Martina Kočevar, vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic vrtca v Novi vasi na Blokah

šola

januar 2019

Medgeneracijsko sodelovanje

Predstava Bobek in barčica pri Mravljah V okviru bralne značke smo v skupini Mravelj pripravili dramsko predstavo z naslovom Bobek in barčica. Avtorica knjige je znana pisateljica Anja Štefan. Otroke je njeno delo skupaj z ilustracijami zelo navdušilo, obenem pa nam je vsebina ponudila prostor za vsakega otroka, da se je lahko izrazil v vsej svoji domišljiji. Dramatizacijo vlog smo popestrili s senčnim gledališčem ter Orffovimi inštrumenti.

Foto: Sara Šega

Letos bomo vrtčevske skupine sodelovale s starostniki iz Medgeneracijskega centra v Novi vasi. Cilj našega sodelovanje je dvigniti kakovost življenja drug drugemu, kar nam je uspelo že na našem prvem srečanju v mesecu novembru. Starostnice so otrokom iz skupine Mravljic pripravile delavnico, kjer smo se preizkusili v šivanju. Končni izdelek pa je bil za otroke izjemno presenečenje, saj smo sešili kar 21 zajčkov iz nogavic. Otroci so zajčke vzeli domov, v svoje tople posteljice.

Pri izdelovanju scene pa so nam na pomoč priskočili tudi starši otrok. V skupini nas je ponovno obiskal Tomaž Primožič in nam ponudil pomoč pri izdelovanju barčice. Pomoč smo seveda z veseljem sprejeli. To je bilo za nas ogromno veselje in olajšano delo. Pri projektu je sodelovala celotna družina Primožič. Otroci so očku skrbno podajali vijake, mamica Helena pa je poskrbela za čudovito jadro. Naša barčica je bila popolna in tako velika, da je ponudila prostor vsem 21 malim igralcem.

Srečanje je bilo živahno in prijetno. Vsi se že veselimo naslednjega. Zapisala: vzgojiteljica Mateja Zgonc Foto: Mateja Zgonc in Sara Šega

Foto: Mateja Zgonc

Vsi smo se nagnetli v barčico. Predstavo smo pridno vadili, predvsem pa so otroci vaje sprejeli kot igro, ki so jo želeli vsak dan ponavljati. In tu je bil najin cilj dosežen. Na predstavo smo povabili vse otroke iz vrtca, učence prvega in drugega razreda in seveda starše. Otroci so na svoje delo zelo ponosni, mnogi so ob trdem delu pridobili veliko samozavesti in zaupanja vase. Prav tako sva na njih ponosni tudi midve s Saro. V mesecu decembru bomo predstavo izvedli tudi za babice in dedke ter za starostnike iz Medgeneracijskega centra. Zajčki so šli z nami domov.

Zapisala: vzgojiteljica Mateja Zgonc

šola

januar 2019

Teden otroka v vrtcu Letošnja tema v tednu otroka je bila »Prosti čas«. Vzgojiteljice smo dejavnosti vnaprej skrbno načrtovale in poskrbele za druženje med skupinami. Otroci iz skupine Mravelj in Murnov smo se preizkusili v teku na Cici krosu v Starem trgu, kjer smo bili zelo uspešni.

Pri Pikapolonicah pa so se najraje »crkljali« in uživali v viseči vreči.

Medtem ko so bili starejši otroci na krosu, so se najmlajše skupine družile in uživale ob rajalnih igrah s padalom.

Foto: Martina Rupar

V sredo so se Mravlje in Murni odpravili v Ljubljano na lutkovno predstavo Bobek in barčica (Anja Štefan).

Foto: Mateja Zbačnik

Naslednji dan smo se družili in igrali med skupinami. Otroci so lahko obiskali svoje bratce, sestrice in prijatelje v vrtcu. Preizkusili so se v različnih dejavnostih, ki so jim na voljo v vseh petih igralnicah. Foto: Mateja Zgonc

Metulji in Čebele pa so si ta čas naredili gledališče kar v vrtcu. Ogledali so si predstavo Zelo lačna gosenica (Eric Carle), ki sta jo pripravili vzgojiteljica Mateja Zbačnik in pomočnica vzgojiteljice Nataša Ponikvar.

Foto: Sara Šega

Foto: Martina Rupar

Foto: Nataša Ponikvar

šola

januar 2019

Nina Škrlj o svojem plesanju

Foto: Nataša Ponikvar

V tednu otroka so nas obiskali tudi šolarji, ki so nam v okviru projekta »Beremo skupaj« brali različne zgodbe. Nina – prva na levi Ples me spremlja skoraj že od rojstva. Od vedno sem rada plesala. V vrtcu sem obiskovala plesne urice, nato sem se prijavila k baletu, ki sem ga plesala dve leti, in se ga naveličala. Vpisala sem se v plesno šolo Evora v Cerknici. Ker sem bila mlajša, sem plesala pop mix. Pop mix je zvrst plesa, ki se pleše na pop glasbo. Ko sem začela obiskovati tretji razred osnovne šole, sem bila dovolj stara za naslednjo zvrst plesa. Vpisala sem se na hip hop. Ta mi je veliko bolj všeč, ker je za spremljavo drugačna glasba, gibi so drugačni in vse skupaj je bolj zabavno. Foto: Sara Šega

Konec tedna smo zaključili z ustvarjanjem in igro na prostem. Slikali smo s čopiči, nato pa v spomin na teden otroka z nastalimi umetninami okrasili notranjost vrtca.

Foto: Mateja Zgonc

Foto: Veronika Bačnik

Uredila: vzgojiteljica Mateja Zgonc

Moje prvo tekmovanje je bilo 25. 6. 2016 v Medvodah. Bili smo bolj uspešni, kot sem sama pričakovala. Nato je sledilo še veliko drugih tekmovanj. V novembru istega leta je bil v Srbiji, v Novem Sadu, plesni festival (Dance Fest). Tja sem šla skupaj s svojo soplesalko, saj sva plesali v paru, ter še z ostalimi plesalci iz kluba Evora. To ni bilo ravno tekmovanje, ampak plesni festival. Lani pa smo se prijateljice iz plesnega kluba odločile, da bomo skupaj plesale v skupini. Pripravile smo koreografijo z naslovom Indijanke in se prijavile za tekmovanje v street dance showu. V slovenski jezik je to prevedeno kot plesna zgodba. Res nam je šlo zelo dobro. Iz vseh predtekmovanj smo prišle do državnega prvenstva in se tam uvrstile na svetovno prvenstvo. Je pa res, da je bilo vmes tudi nekaj zapletov. Ena plesalka se je odločila, da ne želi na svetovno prvenstvo, zato smo morale najti novo članico skupine. Ta se je zelo potrudila in se vso koreografijo naučila od junija do septembra, saj je od 20. do 23. septembra 2018 na Češkem, v kraju Usti nad Labem, potekalo svetovno prvenstvo v street dance showu. V Pragi, glavnem mestu Češke, smo prespale in se nato naslednji dan odpeljale na tekmo. Do kraja, kjer je potekalo tekmovanje, smo se vozile še približno uro in pol. Po nekaj urah priprav smo nastopile. Dosegle smo 10. mesto. Po tekmi smo se takoj odpravile domov. Ko smo prišle nazaj v Ljubljano in izstopile iz avtobusa, so nas pričakali baloni, glasba, plakati in cvetje. Takšen sprejem so nam pripravili naši starši. Kljub temu, da sem bila utrujena od dolge vožnje, je bil nastop na Češkem čudovita izkušnja, zato bom še zavzeto trenirala in uživala v plesu. Nina Škrlj, 6. r.

društvene strani

januar 2019

»Na svetu si, da gledaš sonce« (T. Pavček)

Nastop Vokalne skupine Diva na »Sozvočenjih« v Trbovljah, 24. 11. 2018 V soboto, 24. 11.2018, se je Vokalna skupina Diva udeležila nastopa na prireditvi Sozvočenja, ki poteka v organizaciji JSKD. Sozvočenja so cikel šestih regijskih koncertov in finala v Slovenski filharmoniji, kjer se predstavijo najboljše izbrane zasedbe. Namen Sozvočenj je spodbujanje pevskih zasedb k pripravi tematsko zanimivo oblikovanih sporedov. Za predel osrednje Slovenije je koncert potekal v Trbovljah. Za predstavitev na Sozvočenjih je Vokalno skupino Diva priporočila strokovna spremljevalka območne revije pevskih zborov Maja Cilenšek, ki je v zboru prepoznala kakovost regijskega nivoja. Na podlagi predloženega posnetka območne revije in izbranega programa je nastop na Sozvočenjih odobrila tudi tričlanska komisija. Program, ki ga je zborovodkinja Irena izbrala in naslovila z naslovom »Na svetu si, da gledaš sonce«, je povezal štiri uglasbene pesmi pesnika Toneta Pavčka. Svoje žlahtne poudarke Pavčkovim besedam so z glasbo dodali zdaj delujoči skladatelji Egi Gašperšič, Uršula Jašovec, Pavel Dolenc in Rok Golob. Z življenjsko vedrino in izpovedno močjo Pavčkove besede hitro sedejo v sleherno srce. Tudi pevke smo se z njimi z lahkoto pois-

tovetile, saj želimo v svoje nastope vnašati mladost, sporočilnost, vedrost in svežino. Nastop je potekal zelo sproščeno, saj smo se pevke želele predvsem zabavati in skupaj preživeti lep dan. Ogledale smo si večino nastopov ostalih pevskih zasedb. Z našim prefinjenim kritiškim pogledom in občutkom za samoocenjevanje nam je bilo jasno, da je bil naš program vsebinsko najbolj navdahnjen. To je potrdil tudi strokovni spremljevalec revije Marko Vatovec in podelil priznanje za zanimivo sestavo in obrazložitev sporeda naši zborovodkinji Ireni Cundrič Iskra. Čestitke s strani vseh pevk! Na odru so z nami nastopili še instrumentalisti flavtistka Ivana Barčić Mišić, violinistka Ana Šolar, kitarist Mitja Zalar, bas kitarist Štefan Iskra, tolkalec Filip Fratina in pianist Uroš Pele. Vsem glasbenikom se na tem mestu zahvaljujemo za njihov čas, pripravljenost in muzikalne izvedbe. Za veliko podporo, razumevanje želja in potreb vokalne skupine se zahvaljujemo Kulturnemu društvu Bloke in predsedniku Lojzetu Maziju ter Občini Bloke in županu Jožetu Dolesu. Katja Zgonc

Vokalna skupina Diva in Blaž Rojko, organizator »Sozvočenj« v Trbovljah, 24. 11. 2018

Jadralno na Bl V knjižnici v Novi vasi je bila v oktobru in novembru na ogled razstava o jadralnem letalstvu na Blokah, ki je ob 80-letnici izgradnje hangarja Jadralnega centra Bloke nastala v sodelovanju Zavoda Vrabec Bloke in avtorja razstave Srečka Gombača. Obenem je bila na ogled postavljena tudi filatelistična razstava Letalstvo avtorjev Boruta Podgorška, Primoža Čebulja in Martine Hribar. Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja so člani ljubljanskega aerokluba iskali primerne terene za brezmotorno letenje. Obiskovali so razne kraje po Sloveniji in ugotovili, da so na Blokah najbolj ugodni in stalni vetrovi. Bloške vzpetine, primerne za letenje, so bile Bradatka, Volčanski hrib, vzpetina Videm nad Faro, Veliki in Mali Piškovec, Pečnik. Po razpisanem tečaju za brezmotorno letenje so konec junija leta 1934 na Bloke pripeljali opremo in letala. Mladi letalci, v glavnem študenti, so bivali pri gostilničarju Modicu, kjer so imeli na razpolago tudi lopo za letala. Skupinica fantov se je povzpela na Bradatko in opravila prve preizkusne lete. Nato so opravljali polete za A-izpit, za katerega je bilo potrebno pet 30-sekundnih poletov, kasneje so opravljali tudi lete za B in C-izpite. Leta 1935 so ob vznožju Volčanskega hriba začeli graditi letalski center. Marca 1937 je bil na državni ravni sprejet sklep, da se na Blokah zgradi letalski jadralni center za zahodni del Jugoslavije, ki naj bi vseboval prenočišča za 60 učencev, učilnico, ambulanto, meteorološko postajo, radio in telefonsko zvezo. Ob centru naj bi bil tudi hangar za leta-

društvene strani

januar 2019

letalstvo lokah la. 16. septembra 1938 je bil letalski center z veliko brunarico in hangarjem dokončan. Junija naslednjega leta je bilo na Blokah pomembno tekmovanje letalskih modelarjev. Poleti so bili nizki, omejeni z dnevno svetlobo in nestalnim vetrom, za dolgotrajne polete pa ni bilo pogojev. Partizani so med vojno center požgali, da ga Nemci ne bi uporabili za svojo postojanko. Po koncu druge svetovne vojne se je začela obnova jadralnega centra na Blokah, k čemur sta precej pripomogla letalska navdušenca in strokovnjaka Boris Cijan in Lado Ambrožič. Center je deloval v okviru novoustanovljene Letalske zveze Slovenije. Tečajnike za jadralne pilote iz vse Slovenije so pošiljali najprej na Bloke, v Ribnico ali Kompolje, kjer so opravili A, B in C-izpite za jadralne letalce, in Bloke so imele ponovno pomembno vlogo v slovenskem jadralnem letalstvu. Najbolj znani piloti, ki so leteli na Blokah, so bili Boris Cijan, Rado Hribar, Stane Raznožnik, Milivoj Šircelj, Lado Ambrožič - Novljan, Franci Bračič, Edvard Lorencon, Drago Gabriel in drugi. Vendar pa so na trg začela prihajati nova jadralna letala za vzletanje v aero zapregi in interes za stare tehnike vzletanja s hriba je upadel, s tem pa tudi zanimanje za Bloke. Nekdanji bloški učenec Drago Gabriel je poskušal ponovno vzpodbuditi zanimanje za bloško letenje. Kot vodja postojnskega letališča je celo ponudil njihovega »vrabca«, toda žal je zanimanje za šolanje na Blokah zamrlo. Martina Zakrajšek

Aktivnosti bloških upokojencev v zadnjem četrtletju Udeleženke in udeleženci telovadbe, tedenskih pohodov in družabnih plesov so tudi v zadnjem četrtletju nadaljevali s planiranimi aktivnostim in tako v celoti izvedli program dela za letošnje leto. V drugi polovici oktobra je 22 udeležencev letovalo in se kopalo v Hotelu Delfin v Izoli. Konec novembra pa se je v ta hotel odpravilo 20 udeležencev na večerno kopanje, kjer so ostali še na večerji ter zaplesali ob prijetni glasbi. V začetku oktobra smo imeli zelo zanimivo in poučno predavanje z naslovom Kako premagati depresijo in stres. Predavanja se je udeležilo preko 30 udeležencev. Vsi so bili zelo zadovoljni z vsebino in s predavateljem. To tematiko nam je predstavil zelo dobro in tudi na podlagi lastnih izkušenj. Ljubiteljice ročnih del so bile zelo aktivne. V mesecu oktobru so izdelovale ikebane, v novembru pa novoletne voščilnice za naše upokojence in adventne venčke. Na Martinovo soboto se je skoraj 50 udeležencev odpravilo na martinovanje. Iz Nove vasi smo se odpravili malo po dvanajsti uri in pot nadaljevali proti Vipavski dolini. Prvi postanek je bil v Vipavi, kjer smo imeli voden ogled vseh njenih glavnih znaNovoletne voščinice: delo članic DU Martin Krpan Bloke menitosti. Po ogledu Vipave smo se odpravili proti našemu končnemu cilju, in sicer v Vitovlje, kjer nam je zelo prijetno martinovanje pripravila Turistična kmetija Malovščevo. Domov smo se pripeljali malo čez eno uro zjutraj. V začetku decembra so se prostovoljke udeležile srečanja v Logatcu, ki ga je pripravila novoustanovljena Območna zveza društev upokojencev Notranjske. Bloški upokojenci smo tudi leto 2018 zaključili s prednovoletnim srečanjem, ki je bilo v soboto 15. decembra v gostilni Miklavčič v Velikih Blokah. Srečanja se je udeležilo preko 100 udeležencev in gostilna je bila napolnjena do zadnjega kotička. Začeli smo ga s kosilom, potem pa so najbolj vneti plesalci kljub gneči lahko tudi zaplesali, drugi udeleženci pa so imeli dovolj časa za klepet oziroma druženje. Anton Perčič

društvene strani

Pogovorni večer Opolnomočenje etiketiranih Teden globalnega učenja – TGU 2018 Tudi letos nam je SLOGA (slovenska platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč) pomagala pri promociji prireditev v okviru TGU 2018. Še posebno se želimo zahvaliti njihovi vodji projektov, Patriciji Virtič, za vso strokovno pomoč pri izbiri ciljev in iskanju parterjev za naše tri dogodke.

januar 2019

Delovno srečanje pobratenih društev v Cerknici V Cerknici so se v soboto, 22. septembra 2018, na delovnem srečanju sestala pobratena društva invalidov: Cerknica-Loška dolina-Bloke, Ptuj, Škofja Loka, Trbovlje in Piran. Organizator letošnjega srečanja je bilo Medobčinsko društvo invalidov CerknicaLoška dolina-Bloke. V prostorih društva je udeležence srečanja najprej pozdravila predsednica Medobčinskega društva invalidov Olga Otoničar, župan občine Cerknica Marko Rupar pa je po pozdravnem nagovoru društvom predal priložnostna darila. Predsednica je med drugim poudarila pomen druženja v društvih, ker pripomorejo k ustvarjanju in realizaciji zadanih ciljev, govor pa je končala z mislijo: „Skupaj je lažje in zmoremo več.“ Po uradnem delu srečanja je sledilo nefor-

grad Snežnik, ki je eden redkih v Sloveniji z ohranjenim avtentičnim pohištvom. Po uspešni prenovi leta 2008 danes z gradom upravlja Narodni muzej Slovenije. Od gradu Snežnik smo se podali še na Bloško planoto, kjer so Bločani leta 2014 odprli muzej, posvečen bloškemu smučarju in življenju Bločanov v starih časih. Kljub hladnemu vremenu smo se zapeljali še do Bloškega jezera, ki je ena izmed najbolj priljubljenih izletniških točk. Po vijugasti cesti smo se spustili do vasi Selšček, ki je izhodiščna točka za pohodnike na Špičasto stražišče (955 metrov) in za tiste, ki se odpravijo po sprehajalno-učni poti Po medvedovih stopinjah. V Selščku sta bila rojena Maksim Gaspari, slovenski slikar in ilustrator (1883–1980), ter

Prvi dogodek, pogovorni večer z naslovom »Opolnomočenje etiketiranih«, smo že izpeljali v novembru. S pomočjo gostov smo se dotaknili vsesplošnega pojava etiketiranja v današnji družbi in iskanja ustreznih rešitev za opolnomočenje posameznika. Svoje bogate izkušnje so z nami delili Maks Ipavec, naš dekan in župnik v Begunjah, mag. Majda Vrh, dolgoletna direktorica CSD Ribnica in vodja več humanitarnih skupin, ter Nina Kočar, direktorica Lunine vile iz Ljubljane, inštituta za zaščito otrok. Žal smo prišli do ugotovitve, da je etiketiranje še kako prisotno v vseh sferah. Poleg počasnega spreminjanja družbe je rešitev, da posameznika hrabrimo z iskrenimi pohvalami njegovih dobrih lastnosti in dejanj. Na še en velik problem današnje družbe nas je opozoril udeleženec večera, domačin Anton Drobnič. Pri svojem pedagoškem delu v ŠC Postojna se srečuje s starši, ki zaradi prezaposlenosti skoraj nimajo časa za poglobljen pogovor s svojimi otroki in njihovo vzgojo. Ker je tudi po dvournem pogovoru ostalo še veliko nedorečenega, smo bili vsi mnenja, da to temo ponovimo čez leto dni. Vabljeni že sedaj. Dobrodošli pa tudi na ostalih dveh dogodkih TGU 2018: na spomladanskem pogovornem večeru in na glasbeni prireditvi z OMDR (glej napovednik dogodkov). Martina Hribar Zavod Vrabec Bloke

Postanek v muzeju na Blokah malno druženje. To je bila priložnost, da prisluhnemo drug drugemu in izmenjamo dobre ideje za nadaljnje delo.Nato smo se z avtobusom odpeljali na izlet po vseh treh občinah, od koder so naši člani. Pot nas je vodila po obrobju Cerkniškega jezera, ki je eno največjih presihajočih jezer v Evropi, do Kmetije T‘dolenj v Lazah pri Gornjem Jezeru, kjer so nas po ogledu kmetije gostitelji postregli z obilno malico in napitki. Polni prijetnih vtisov smo se poslovili in pot nadaljevali proti Loški dolini, ki leži med Bloško planoto na severu in snežniškim pogorjem na jugu. Tam smo si ogledali romantični

njegov brat Anton Gaspari, mladinski pisatelj, publicist in pesnik (1893–1985). Hiše krasijo lepo izdelane table z Gasparijevimi razglednicami, s hišnim imenom in številko. Ker so nas želodčki začeli opozarjati, da je čas za obed, smo se zapeljali še do Turistične kmetije Kontrabantar v Dolenji vasi pri Cerknici, kjer so nam pripravili pozno kosilo. Lepo je bilo, še posebno, ker smo lahko te lepe občutke delili s čudovitimi ljudmi. Nasvidenje prihodnje leto! Besedilo in foto: Mario Žnidaršič

društvene strani

januar 2019

Kaj smo »Krpanovci« delali v letu 2018?

Po običajno »protokolarnem« prvem delu leta smo v aprilu pred Krpanovim pohodom organizirali spomladansko čiščenje in urejanje pomembne pohodniške točke pri Sv. Urhu. Na novo smo postavili table, obnovili napise na kompasu, posejali travo in še kaj.

V začetku junija smo se izobraževali v tehniki polstenja oz. filcanja.

30. junija smo pokosili travo in uredili okolico Sv. Urha.

6. oktobra smo bili na strokovni ekskurziji v Trstu in pri zamejskih Slovencih, kjer smo globoko v svojih srcih občutili, kaj pomeni beseda DOMOLJUBJE.

30. aprila smo pri Sv. Urhu kresovali in se družili ob harmoniki in petju, da o dobri hrani in pijači ne govorimo … 8. julija smo imeli po žegnanjski maši koncert tria Potrica, ki na zanimiv način, z avtorskim pristopom, interpretira in poustvarja naše glasbeno izročilo.

26. decembra pa se bomo tudi letos podali na »Štefanov pohod« iz Ravnika na Runarsko. Foto arhiv DPMK Tekst: Zora Obreza

društvene strani

januar 2019

Disko »Gremo v disko!« je stavek, s katerim razigrana družba izrazi svoje razpoloženje, ko se približa čas zapiranja prijetnega lokala. »Je v Šiški še kaj odprtega?« ima podoben pomen. Radi bi se še zabavali, pa moramo domov. Sicer pa je bil disko pred petdesetimi leti bloška realnost, ki je nam, sedanjim upokojencem, predstavljal učinkovito socialno omrežje, s pomočjo katerega smo odrasli. Uporabo mobitelov in načinov komuniciranja, ki jih poznamo danes, ni predvidevala niti znanstvena fantastika. Gibali smo se v povsem drugem svetu. Novovaška mladež je imela to srečo, da smo živeli strnjeno, bilo nas je kar precej, in z domačim delom in kmetijskimi opravili nismo bili preveč obremenjeni. Prostega časa je bilo na pretek in preživljali smo ga skupaj. Vsi, ki smo sodelovali v tej zgodbi, se z veseljem in z iskrico v očeh spominjamo tistih časov. V vmesnem obdobju smo vsak na svoj način

Del novovaške mladeži na povratku z nedeljskega kopanja na Volčjem leta 1970 Prvič se dobimo v dvorani nad knjižnico v soboto 19. januarja 2019 ob 18.00 do predvidoma 23.00. Ker je v dvorani položen parket, ga bomo z vso skrbnostjo čuvali, zato priporočamo uporabo primerne obutve oziroma predlagamo preobuvanje, tako kot to počno dosedanji uporabniki. Vabljeni vsi, ki vas to zanima, ne glede na starost, saj bomo na ta način poudarili tudi medgeneracijsko sodelovanje, ki postaja v današnji družbi vse bolj pomembno. Dobrodošli in na snidenje! Rado Ponikvar

Nadaljevanje druženja v disko klubu. Fotografu so se pa roke tresle. izpolnili svoje poslanstvo, a spremenili smo se zelo malo. Še vedno smo isti, po imenu in karakterju, ki opredeljuje naša ravnanja. Z lahkoto se v mislih vrnemo v tiste čase. In potreba po druženju z vrstniki ni danes nič manjša kot takrat. Na Blokah imamo uspešno in številno društvo upokojencev, v okviru katerega razvijamo različne dejavnosti. Kljub temu pa ostaja še veliko neopredeljenih članov, ki se zaradi raznoraznih vzrokov niso uspeli vključiti v katero izmed njih. Za ene in druge zato v novem letu pripravljamo novost, ki nam jo omogoča nova, čudovita medgeneracijska dvorana, na

istem naslovu kot nekoč priljubljeni disko. In če je delovalo v preteklosti, bo kaj podobnega morda izvedljivo tudi danes. Ideja je, da organiziramo družabne sobotne večere za vse, ki čutite potrebo po neformalnem druženju, v okviru katerega bomo lahko aktivno sodelovali na področjih, ki so nam blizu, so prijetna, družabna in omogočajo izražanje morda do sedaj skritih talentov. Nemogoče je vnaprej napovedovati, kako bo vse skupaj potekalo, ker je to odvisno predvsem od vas, ki se boste tega udeleževali. Trudili pa se bomo, da bo vsak našel kaj zase. Če ne drugega, pa stare prijatelje.

Elemente za sestavo pohištva nam je podaril Brest iz Cerknice. Strop in stene pa smo v celoti oblepili s posterji in slikami.

društvene strani

januar 2019

Visoki jubilej Petračeve Micke Marija Anzeljc je Bločanom pa tudi vsem ljubiteljem pristnega domačega petja bolj znana kot Petračeva Micka s Hudega Vrha. 26. septembra je v krogu svoje družine praznovala visoki jubilej – 90 let. Pogovoru za Bloški korak se je rada odzvala in pokazala, da še vedno premore zvrhano mero dobre volje in šegavosti. Micka je na Bloke prišla iz Kota pri Novi Štifti. Izhaja iz družine s petimi otroki. O svojem otroštvu in mladosti pove, da je bilo zaznamovano z izdelavo suhe robe in petjem, s katerim so si krajšali čas v dolgih večerih. »Oče je bil od svojega sedemnajstega leta rešetar po Banatu, mama so pa radi peli,« se spominja Micka, »in od nje sem se naučila veliko pesmi. France je rad pel vesele, jaz sem znala pa še dosti drugih, tudi bolj žalostnih, ki se jih France ni hotel naučiti.« Kako pa je prišla na Bloke? Micka, izvrstnega spomina in z občutkom za dobro zgodbo, pripoveduje, da se je znanka iz Topola primožila v Kot. Pa je Micko in sestro povabila na rodne Bloke. Prvič se je s Francetom srečala na Gori, ko je bila tam veselica. France ji je pošiljal pozdrave, potem je pa njenega očeta prišel vprašat, ali bi jo lahko oženil. Micka se je ujela na zemljo, ki je doma niso imeli, France pa je dobil delavko za kmetijo, kjer je živel skupaj s starši. Tako sta se leta 1955 poročila. Ohcet je bila v hiši, polni otrok. Za poroko je imela Micka pravi poročni šopek, zelo lep, a izdelan iz krep papirja – in na poročni dan je deževalo. Ko je gledala deževni dan, prvič na Hudem Vrhu, je pomislila, le kam je prišla. A doda, da je bila na Hudem Vrhu lepo sprejeta. »Drugi dan po poroki je France dobil vpoklic na orožne vaje, s katerih se je vrnil po košnji, čez dva meseca,« pove Micka. Pri Petračevih na Hudem Vrhu je Micka prevzela skrb za Francetove starše in kmetijo. Čez leto se jima je rodila hčerka Berta, po treh letih pa še sin France. Francetov oče je bil gospodar do svojega 60. leta, šele potem je kmetijo predal sinu. Sadili so po tri njive krompirja, redili prašiče, v hlevu pa imeli par volov in eno ali dve kravi. »Bila sem odpustljiva, pa se je rinilo,« stvarno in jedrnato pove življenjsko resnico. Micka in France sta zaslovela z ljudskimi pesmimi in pripovedmi z Blok in poskrbela, da je bil slišan in prepoznan tudi ta del slovenskega ljudskega izročila. Kdaj sta začela peti? Po smrti Francetovih staršev. »Z žagarji smo šli na izlet; tam je bil improviziran oder, pa sva zapela,« pripoveduje Micka, »po tem sva šla pet, kamor so naju povabili. France je začel peti v moškem zboru pod vodstvom Srđana Ribarovića, jaz pa sem šla v zbor zato, da bi France prej prišel domov.«

Kot ljudska pevca sta nastopala po mnogih prireditvah, blizu in daleč. Bila sta prepričljiva in pristna, saj sta zapela po domače, tako, kot so peli včasih, in s pesmijo marsikdaj lažje prebrodila težke čase. Vsekakor pa sta na šaljiv, hudomušen način ponesla svojo dolenjskonotranjsko glasbeno dediščino v svet. Danes Micka živi s hčerko Berto, Ivanom, vnukinjo Kristino in pravnukom Aleksom Francem. Lepo je poskrbljeno zanjo, dnevi pa ji v družbi najbližjih hitreje minevajo. Bloški korak rada prebere: o starih ljudeh pa o otrocih. Vidi, kako lepo se imajo v vrtcu in šoli. Časi so danes res drugačni od njenega otroštva. V šole si je želela tudi Micka, a ker je bilo doma več otrok, je morala za pestrno.

Smeh je pol zdravja in zagotovo pripomore k dolgemu življenju. »Dobro se imejte, radi se smejte!« pa vsem bralcem Bloškega koraka želi Petračeva Micka. Micko sva obiskali Katja Lah Majkić in Marica Zgonc, ki je slavljenko obdarovala v imenu Rdečega križa, območno združenje Cerknica-Loška dolina-Bloke.

Naš obisk je Micka zaokrožila z zabavno prigodo. Ribnčan gre čez most, pa vidi Gorenjca, ki orje. »Bi kaj vzeli?« mu ponudi Ribnčan. »Eno rešeto bi pa res vzel,« pravi Gorenjc. Pa glihata in glihata, a se ne moreta zmenit. Ribnčan si oprta svojo krošnjo, pa pravi, da ne more čez most. »Plačal ti bom, če preneseš mene pa krošnjo čez,« ponudi Gorenjcu. Gorenjc ga res prenese, Ribnčan pa noče plačat. »Te bom pa nazaj odnesel,« pravi Gorenjc. »Pa daj, zakaj pa nisi hotel rešeta kupit! Si mislu, da boš ti mene zafrknil, pa sem jaz tebe,« zaključi Ribnčan.

Ste bili kaj pridni letos?

šport

januar 2019

Smučarji tekači se pripravljajo na tekmovalno sezono Mladi smučarji tekači TSD Olimpija BLOKE se že od sredine maja pripravljajo na novo tekmovalno sezono. Prva tekme so na sporedu decembra 2018, ko se bo začel slovenski pokal. V soboto, 24. 2. 2018, sta na Blokah potekali dve tekmovanji smučarjev tekačev v klasični tehniki, ki ju je organiziralo naše domače društvo TSD Olimpija Bloke v sodelovanju s Smučarsko zvezo Slovenije. Obe tekmovanji smo organizirali na Resju pod Pečnikom, kjer je primerna proga, ki poteka po razgibanem terenu z ustreznimi vzponi in spusti v dolžini 2,5 km. Najprej smo izvedli Regijsko tekmovanje za odrasle kategorije, na katerem se je pomerilo 57 tekačev iz 11 klubov. Tekmo so začeli člani in starejši mladinci, ki so pretekli 4 kroge oziroma 10 kilometrov. Sledili so jim mlajši mladinci, članice in starejše mladinke, ki so se pomerili na 7,5 km. Tekmo so zaključili mlajše mladinke, ki so pretekle dva kroga oziroma 5 km. Na tekmi so sodelovali tudi domačini, nekdanji tekači domačega društva TSD Olimpija Bloke, ki sedaj tekmujejo za druge klube. Pri starejših mladincih sta tekla Nejc Šraj (NŠD Medvode) in Meris Dulić (SK Loška dolina), ki sta se uvrstila na šesto oziroma osmo mesto. Pri mlajših mladincih se je Luka Milavec (SK Loška dolina) uvrstil na deseto mesto. Tej tekmi je sledilo tekmovanje za Pokal Geoplin za otroške kategorije, na katerem je sodelovalo 12 klubov. Najprej so se na skrajšani progi (0,8 km) pomerili najmlajši, cicibanke in cicibani. Domačinka Lena Lah Majkić je med cicibankami zasedla 4. mesto. V tem času smo pripravili progo za ostale otroške kategorije, kjer so poleg teka na 2,5 ali 5 kilometrov tekmovalci na štirih mestih premagovali tudi ovire. Na tem tekmovanju so sodelovale tudi tri tekmovalke domačega društva, ki so se v letošnji sezoni začele redno udeleževati tekmovanj. Pri mlajših deklicah je

Anja Milavec zasedla 10. mesto. Tik za njo se je uvrstila Karin Bačnik. Med starejšimi deklicami je Eva Ambrožič Deleja zasedla 23. mesto. Najboljšim tekmovalcem v otroških kategorijah je medalje in priznanja podelila naša olimpijka Anamarija Lampič, ki se je le dan pred tekmovanjem vrnila iz Pjongčanga. Foto: Franc Primožič

Na skupnih pripravah Smučarske zveze Sloveije smo se družili s tekači drugih klubov in društev.

Mojca Milavec TSD Olimpija Bloke

Foto: Franc Primožič

Kratki počitki med treningom so vedno zabavni.

Foto: Franc Primožič

Veliko treningov smo opravili na rolkah.

Foto: Mojca Milavec

V novih trenirkah

svet in ljudje

januar 2019

V Parku vojaške zgodovine stoletnico konca prve svetovne vojne obeležili z novo razstavo V okviru stoletnice prve svetovne vojne smo na različne načine obeleževali spomin na dosežke in trpljenje rojakov na bojiščih in v zaledju front. Jubilejno spominjanje pa je skoraj prezrlo pojav, ki je brez primere v nacionalni zgodovini – velikansko število več deset tisoč vojnih ujetnikov armade carske Rusije, ki so bili pripeljani na naše nacionalno ozemlje in so kot delovna sila za vojaške potrebe v zaledju soške fronte ali pa kot delavci na poljih, v gozdovih, delavnicah, tovarnah in rudnikih prelivali znoj širom naše domovine in mnogi tu tudi izgubili svoje življenje. V Parku vojaške zgodovine smo se zato odločili obdelati to temo in jo prvič celovito predstaviti javnosti v obliki muzejske razstave. V četrtek, 8. novembra 2018, je tako predsednik Republike Slovenije Borut Pahor odprl novo razstavo z naslovom ŽIVLJENJE ZA C(ES)ARJA – vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Razstava s svojo sodobno ter interaktivno zasnovo prinaša tudi bogat nabor fotografij, videomateriala in zapisov iz tistega obdobja, ki obiskovalcem približajo izseke iz ujetniškega življenja zajetih vojakov v zgodovinskem kontekstu prve svetovne vojne. Razstava se ne nanaša na samo bojevanje, ampak na usodo ujetnikov, njihovo trpljenje in napore, za katere niso prejeli nobenega priznanja in zahvale, čeprav takrat zgrajeno infrastrukturo v veliki meri še vedno uporabljamo. Pomembno težo razstavi dajejo tudi originalni izdelki ruskih vojnih ujetnikov, ki so jih izdelovali v prostem času. Osrednji simbol trpljenja ruskih ujetnikov na slovenskem ozemlju med prvo svetovno vojno je Ruska kapelica pod Vršičem, zato

je kot srčika razstave predstavljena odlična maketa kapelice, ki jo je z izjemno natančnostjo v merilu 1 : 10 izdelal Franci Pogačar in dejansko z vsemi detajli predstavlja pomanjšavo originala. Avtor razstave je Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine, kot partnerja pa sta pri nastajanju razstave sodelovala tudi Center za preventivno arheologijo kot enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Zgodovinsko društvo Kidričevo. Posebna zahvala gre tudi vsem zbirateljem, ki so za potrebe muzejske postavitve v razstavi odstopili izdelke ruskih vojnih ujetnikov. Slovesnost ob otvoritvi je bila hkrati tudi osrednja obeležitev stoletnice konca vojne v Parku vojaške zgodovine. Na slovesnosti je kot slavnostni govornik spregovoril publicist, filozof in umetnik dr. Evgen Bavčar. V svojem nagovoru je poudaril pomen razstave, kajti le-ta na nek način odpravlja zgodovinski dolg, ki ga imamo do ruskih vojnih ujetnikov. Prav v odnosu do nemočnih, kot so ujetniki, se kaže veličina neke civilizacije. Parku vojaške zgodovine je zato izrazil vse priznanje, da se je lotil in obdelal to temo. Na velik pomen razstave pri poglabljanju vedenja o dediščini ruskih vojnih ujetnikov je opozoril tudi Jernej Hudolin, direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Center za preventivno arheologijo, ki deluje kot enota Zavoda, je izvedel tudi obširno študijo zaznave vseh sledi ruskih vojnih ujetnikov širom Slovenije in pri tem evidentiral skoraj 400 lokacij. Prav ta študija je predstavljala pomembno izhodišče za pripravo razstave. Zbrane sta nagovorila še avtor razstave Janko Boštjančič in župan Občine Pivka Robert Smrdelj.

Diana in Matej Diana Homec iz Dolenje Dobrave, ki se nahaja v občini Gorenja vas – Poljane, in Matej Drobnič iz Velikih Blok sta se spoznala v srednji šoli. Na koncertu Vlada Kreslina pred tremi leti v Ljubljani pa je med njima preskočila iskrica. Diana je Mateja očarala s svojo iskrenostjo, ljubeznivostjo in energičnostjo. Pri Mateju pa ceni vztrajnost, potrpežljivost in obilo pozitivne energije. Diana in Matej prihajata iz podobnega družinskega okolja, zato imata tudi zelo podobno lestvico vrednot. Na njej je visoko tudi zakonska zveza. Glede na to, da počasi zaključujeta študij, sta se določila, da je to primeren čas za nov korak v njunem skupnem življenju. Po zaroki lanskega novembra sta začela z resnimi pripravami na ta zakrament. Družina, ostali sorodniki in prijatelji so poroko pričakovali, mogoče ne še tako kmalu, so bili pa njune odločitve zelo veseli. Par se je 12. septembra civilno poročil na romantičnem Bledu. 29. septembra pa je sledila še cerkvena poroka v Gorenji vasi. Ob somaševanju domačih župnikov ju je poročil Klemen Balažič, ki je bil Matejev vzgojitelj v dijaškem domu. Mladoporočenca bosta prvih nekaj mesecev preživela na Finskem, kjer Diana opravlja pripravništvo, potem pa se nameravata ustaliti na Matejevih rodnih Blokah. Iskrene čestitke in vse dobro na skupni poti. Alenka P. Gornik

svet in ljudje

januar 2019

Ko študent na rajžo gre … V eni izmed prejšnjih številk bloškega koraka je bila opisana izkušnja študijske izmenjave v tujini, natančneje v veliki britaniji (članek študijska izmenjava v durhamu, avtorice ane jakopin). V tem prispevku bi vam želel predstaviti še izkušnjo, ki je bila sicer locirana na istem otoku, vendar v precej drugačnem okolju. Oba članka bosta mogoče navdušila sedanje in bodoče dijake in študente za to enkratno odločitev med študijem, ki omogoča prav posebno izkušnjo. Na Fakulteti za strojništvo ljubljanske univerze so bile študijske izmenjave priporočene med študijem na magistrskem študiju, zato odhod na dodiplomskem študiju ni bil mogoč. Večina študentov, ki se odloči za izmenjavo, zato odide v tujino v drugem letniku magisterija. Izmenjave so možne (in finančno podprte v obliki štipendije) v okviru številnih programov, najbolj razširjen in priljubljen je program Erasmus +, ki omogoča izmenjave na številnih evropskih univerzah. V okviru tega programa lahko vsak študent na vsaki stopnji študija odide na študijsko in/ali na opravljanje študijske prakse v tujini za skupno obdobje največ 12 mesecev (najpogosteje se študenti odločajo za 6-mesečne izmenjave). Po izbirnem postopku sem kot eden izmed štirih ljubljanskih študentov dobil možnost, da grem za eno leto študirat v Anglijo, kjer sem opravljal dvojni magisterij (ang. double-degree) na področju aplikativnih nanotehnologij. V nasprotju z ljubljansko univerzo so na Cranfieldu profesorji med prijavljenimi kandidati izbrali študente, ki so jim potem ponudili možnost študija. Na našem programu smo bili izbrani samo štirje – poleg mene še kolegica s Poljske ter kolega iz Kanarskih otokov in iz Bahrajna. Študij je bil tako skoraj individualen. Za študente je bilo omogočeno bivanje v študentskih domovih ali pa pri zasebnikih – sam sem se skupaj s tremi kolegi odločil za bivanje v tipični angleški vrstni hiši v vasi,

Ulica s tipičnimi vrstnimi hišami ob sončnem zahodu kjer smo imeli na razpolago tudi manjši vrt s tipično angleško zelenico. Hiša je bila lesena z zunanjo steno iz opeke in slabo izolirana, kar je pomenilo mraz pozimi in vročino poleti. Slovenske hiše so v primerjavi z angleškimi kot mogočni gradovi. Zaradi slabih prometnih povezav in življenja v vasi smo že prej vedeli, da bomo potrebovali prevozno sredstvo. Tako sem se septembra z Blok proti Angliji podal na pot z avtom. Vožnja po napačni strani ceste ni predstavljala velike težave, potrebna pa je bila dodatna pozornost.

Cranfield University Cranfield me je v veliko pogledih spominjal na Bloke. Tipična angleška vas z nekaj več kot 5.300 prebivalci leži 64 km severno od Londona. Najbližje mesto z večjimi trgovinami, železniško in avtobusno postajo je oddaljeno 15 km. Okrog vasi ležijo velika polja ter številne farme (ki so neprimerljivo večje od naših domačih kmetij). Prav ta oddaljenost od večjih središč in mirna lega pa študentom omogočata dobro osredotočenost na študij. Poleg vasi leži še letališče in univerzitetni kampus. Univerza v Cranfieldu je namreč

svet in ljudje

januar 2019

nih časov kot pri nas, temveč samo pomlad, poletje in jesen. Jesen je predstavljala dolgo obdobje dežja, nizke oblačnosti in splošnega slabega vremena. Dvakrat je celo zapadel sneg; količina sicer ni bila primerljiva z Blokami, je bila pa zato reakcija Angležev pri petih centimetrih zapadlega snega primerljiva z razmerami po žledolomu izpred nekaj let. Police v trgovinah so bile popolnoma izpraznjene, ljudje so ostali doma, šole so bile odpovedane, prav tako vsi avtobusni prevozi. Ceste niso bile očiščene, saj snežni plugi tam obstajajo le na nekaterih večjih letališčih.

Vsakdanji pogled iz učilnice na univerzitetno letališče edina evropska univerza z lastnim letališčem in lastno letalsko floto. Večina študijskih programov je zato povezana z letalstvom in pa upravljanjem, ki uvrščajo univerzo med najboljše svetovne univerze s področja tehnike in managementa. Poleg tega je univerza tudi tesno povezana z industrijo (Rolls Royce, Airbus, RedBull) in predstavlja vstopno točko za številne inženirje (med drugim tudi za vse ekipe Formule 1, ki so locirane v okolici bližnjega dirkališča Silverstone). Močno povezanost z industrijo smo občutili tudi študenti, saj so številni profesorji prihajali iz gospodarstva, zato smo večinoma obravnavali realne in aktualne primere iz tehnološko vodilne industrije, sodelovanje pa je bilo vidno tudi v vrhunski specifični raziskovalni opremi številnih laboratorijev. Univerza ima sicer nekaj manj kot 4.000 študentov (Univerza v Ljubljani jih ima 40.000), od katerih pa je le slabih 25 % Britancev, večina je bila iz Evrope, Azije in Afrike. Etnična sestava je tesno povezana tudi s financami, saj stanejo šolnine na večini britanskih univerz za Evropejce £ 9000, za ostale dvakrat toliko.

Pomlad je bila v znamenju rednega deževja, tokratno poletje pa je bilo precej netipično, saj več kot mesec dni ni padla niti kaplja dežja. Določena območja Velike Britanije so bila zato prizadeta s številnimi požari.

Študij Študij se je v primerjavi s poznanim slovenskim načinom (ki je narejen po nemškem vzoru) razlikoval v vseh pogledih. Predavanja in vaje smo imeli vsak dan od 9.00 do 17.00, v enem tednu pa smo imeli samo en modul (predmet). Po dveh tednih predavanj in vaj smo imeli en teden premora in takrat je bil čas za osebni študij in pisanje seminarjev. Izpiti so bili v celem letu razpisani enkrat in takrat smo Ob obali na enem izmed številnih izletov po morali opraviti vse, v nasprot- britanskem otočju nem primeru bi morali ponavljati letnik. Študij je večinoma temeljil na samos- Zaključek študija tojnem delu in raziskovanju, profesorji so po- Študijsko leto je minilo zelo hitro, predali osnovno teorijo in napotke ter svetovali pleteno je bilo s številnimi izleti po Anglipri raziskovanju. ji, Walesu, Škotski in sosednji Irski, spozna-

Angleško vreme V Cranfieldu ne poznajo tipičnih štirih let-

vanjem različnih kultur, predvsem pa obogateno z mnogimi novimi poznanstvi. Poleg tega, da sem pridobil vrhunsko znanje, je študij v tujini predstavljal tudi enkratno študentsko izkušnjo, kar bi privoščil vsakemu študentu.

Za vse bloške študente

Ob majhni količini snega se zaradi nepripravljenosti Angležev ustavi čas.

V decembru se za študente začne obdobje prvih sestankov za študijske izmenjave, kjer je možno dobiti osnovne informacije o možnostih za odhod v tujino. Kljub temu, da je precej dela z urejanjem papirjev in veliko negotovosti zaradi odhoda v nepoznano okolje, bi vsakemu študentu priporočil, da izkoristi možnosti, ki jih ima, in pridobi neprecenljive izkušnje ter nova poznanstva, ki jih bo lahko potem uporabil v svoji prihodnosti doma. Če vas zanima študijska izmenjava, vas vabim, da se na svojih šolah obrnete na službe za mednarodno sodelovanje (oziroma Erasmus+koordinatorje), ki vam bodo pomagali z napotki in usmeritvami.

svet in ljudje

Kendlspitze 3085 m ter ferati Dopamin in Verborgene Welt V petek 27. julija opazujem vreme za naslednji teden, saj sem imel v planu dopust. Kdo bi si mislil, da je od ponedeljka do srede v Visokih turah napovedano lepo vreme. Pokličem Miha Modica in tudi on je že planiral dopust za naslednji teden. Malo povprašava še vse ostale morebitne zainteresirane in ugotoviva, da sva zopet samo midva kandidata. Popolnoma nama je jasno, da če nekajkrat ne greš na kakšno bolj resno turo, toliko težje se je priključiti sredi poletja, še posebej če aktivno ne vzdržuješ kondicije.

januar 2019 V ponedeljek se v zgodnjih jutranjih urah odpeljeva proti Gorenjski. Ko vmes sopotnik malo pregleduje razmere na cestah, ugotoviva, da je pred tunelom Karavanke nekajkilometrska kolona, tako se odločiva, da zavijeva proti Tržiču in višje čez mejni prehod Ljubelj. Peljeva se vse do Celovca in potem po avtocesti nadaljujeva proti Beljaku, kjer sredi avtoceste ugotoviva, da nisva kupila avstrijske vinjete. K sreči je bencinska črpalka blizu in se po nekaj minutah kar rahlo oddahneva. Ko v dopoldanskih urah prispeva v Lienz, se odločiva, da prvi dan ubereva kakšno krajšo turo, saj bi lahko pod večer v gore zaneslo kakšen oblak, vendar nič resnega. Miha na plano potegne ferato Verborgene Welt, ki se nahaja v Ziljskih Alpah, bolj natančno v lienških Dolomitih, izhodišče pa je od Lienza oddaljeno pribl. 20 minut vožnje. Sam dostop do ferate ni nič kaj posebnega, lepa gozdna pot, ki se kasneje spremeni v ožjo stezico ter naju po eni uri in četrt pripelje do vstopa v ferato. Sama ferata nima kakšne strašne ocene, je pa speljana nad slapovi reke. Po pribl. eni uri prispeva na vrh ferate. Vidiva napise, da se 15 minut stran nahaja koča Kerschbaumeralm Schutzhaus. Skočiva še do tja ter se potem do parkirišča vrneva v dobri uri. Od tu se odpeljeva v Kals. Kals je manjša vasica, ki se nahaja pod vznožjem Grossglocknerja. V zimskem času je tu smučarski turizem v razcvetu, v poletnem času pa se morajo še veliko naučiti od sosedov Italijanov, saj vasica ne ponuja kaj dosti. V bližini poiščeva kamp ter se utaboriva. Za naslednji dan načrtujeva pot na Kendlspitze. Kendlspitze je 3085 m visoka gora, na katero pelje lažja pot z izjemo nekaj napeljanih jeklenic (“zajl”) in melišča, z druge strani pa je speljana lažja plezalna tura ocene II. z mesti III. stopnje. Za lažje razumevanje – ocena I ni več samo hoja, temveč si je za napredovanje potrebno pomagati z rokami, kjer pa ni nobenih jeklenic, klinov in železnih stop-

Obvezna oprema za zavarovano plezalno pot – ferato

svet in ljudje

januar 2019

Erik v spodnjem delu ferate Verborgene Welt

Miha v hladni senčici nad slapovi Verborgene Welt ov, temveč gre za prosto plezanje. Sama tura gre po grebenu, vsakih pribl. 10 metrov pa so v skalo pritrjene železne skobe, preko katerih napeljemo vrv in služijo za varovanje. Naslednje jutro se odpraviva proti sedežnici, ki bi naju pripeljala pod Blauspitze, kjer bi zlezla ferato ter se odpravila naprej plezat greben na Kendlspitze. Sedežnice in gondole tu v poletnem času delujejo od 9-ih zjutraj naprej, popoldan pa med 16.00 in 16.30 že prenehajo z obratovanjem, nekako enako kot v zimskem času. Z njimi pa pridobiš precej časa, da vsaka tura potem ne traja 16 ur. Ob 9-ih začudeno sprašujeva okoli in prideva do spoznanja, da ta dan sedežnica ne vozi. Z avtom se odpraviva kakšen kilometer stran, kjer pa vozi gondola na Cimaross, vendar morava spustiti Blumspitze. Zavedava se, da s tem že do vstopa samo turo podaljšava za dve uri. Tu se vkrcava na gondolo, ki naju pripelje do Cimarosa, kjer je zgornja postaja gondole z restavracijo. Od tu naprej se sprehajava po pašnikih ovac in po treh urah in pol prideva do najinega grebena na Kendlspitze. Pred vstopom si natakneva čelade, plezalne pasove, se naveževa na vrv ter po približno dveh urah prideva na vrh. Na vrhu pomalicava ter se razgledava po okoliških gorah. Iz vrha imava tudi enega najbolj čudovitih pogledov na Grossglockner. Po slabi uri se po zahodni strani spustiva z gore,

Miha na vrhu Kendlsptize, desno v ozadju Grossglockner

Erik se muči okoli ovinka. od tu pa po kakšni uri prispeva na mesto, kjer sva začela plezanje. Zavedava se, da bi bilo časovno nemogoče ujeti gondolo v dolino, zato se odločiva, da se spustiva kar direktno, kar pa pomeni še približno tri ure in pol hoje. Izbereva pot, ki gre direktno navzdol, po dveh urah hoje pa se priključi na gozdno stezo, ki naju v blagih serpentinah pripelje v dolino. Prispeva do avtomobila in se odpeljeva v center Kalsa v trgovino, nato se vrneva v kamp. Za naslednji dan se strinjava, da izbereva kakšno krajšo pot. V sredo zjutraj podereva šotor ter se odpeljeva proti Lienzu. Tu se odločiva, da greva na eno od krajših ferat. V bližini Lienza se nahaja avanturistični park Galitzenklamm, ki ponuja adrenalinski park, vodne aktivnosti ter plezanje po feratah. Izbereva si ferato Dopamin, ki jo nameravava splezati “na horuk”, potem pa v tem istem parku zlesti še po kakšni smeri. Tu pa sva se močno uštela. Ferata ima sicer oceno C/D ter na nekaterih delih E/F, vendar že takoj na vstopu pove, da tu ni šale, saj že takoj loči seme od plevela. Pričaka naju previs, preko katerega se komaj skobacava, in tak tempo ne popusti do vrha. Na vrhu smeri stojiva po eni uri in pol ter se odločiva, da sva za danes končala.

Koča Kerschbaumeralm Schutzhaus

Miha pred kočo Kals Matreier Törl Haus

Miha na travnatih pobočjih nad Kalsom, v ozadju pa Kendlspitze

Sledi le še lažji spust do avta. Odpraviva se proti domu, kamor prispeva v poznih popoldanskih urah.

Miha počiva takoj po vstopnem previsu v ferati Dopamin.

Erik v vršnem delu grebena Kendlspitze

svet in ljudje

januar 2019

Bo to naša prihodnost??!! Na nekem koncertu sem slišal, kako se bo cerkev modernizirala, da se bo prilagodila vsem potrebam tistih vernikov, ki imajo težave z bogoslužjem oz. s svojim odnosom do vsega cerkvenega. Takole so načrtovali prilagajanje, ki naj bi … V župnijskem glasilu in na vratih vseh cerkva v župniji se je pojavil list: »Da bi lahko naslednjo nedeljo res vi prišli v cerkev, smo pripravili ‘posebno nedeljo’.«

V zakristiji bomo pripravili postelje za vse, ki pravijo: »Nedelja je edini dan v tednu, ko lahko dlje spim.« V stranskih kapelah naše cerkve bomo namestili udobne fotelje za tiste, ki se jim klopi zdijo pretrde. Posebno mazilo bomo ponudili tistim, ki imajo oči utrujene od prečute noči pred televizorjem. Čelade bomo podarili tistim, ki pravijo: »Če grem v cerkev, mi lahko pade kaj na glavo.« Mehke odeje bomo preskrbeli

za tiste, ki pravijo, da je cerkev premrzla, in ventilatorje za tiste, ki pravijo, da je v njej prevroče. Na voljo bodo tudi beležke, da bodo lahko zapisali vse tiste, ki »hodijo redno v cerkev, pa so slabši od drugih.«

V eni od stranskih kapel bomo posadili rože in drevesa za tiste, ki pravijo, da odkrivajo Boga samo v naravi. Zdravniki in bolniške sestre bodo na voljo za vse tiste, ki vedno zbolijo prav na nedeljo.

Sorodnike in prijatelje bomo poklicali na pomoč tistim ženskam, ki ne morejo hkrati pripraviti kosila in iti v cerkev.

Slušne aparate bomo preskrbeli tistim, ki ne slišijo pridige, in čepe za ušesa tistim, ki jim je odveč.

Razdelili bomo nalepke z napisom »Sem že dal« vsem, ki se vznemirjajo zaradi nabirke.

Cerkev bo hkrati okrašena z božičnimi zvezdami in velikonočnimi lilijami za tiste, ki so jo vedno videli le tako okrašeno … Jezus je rekel: »Tako, eno uro niste mogli ostati budni z menoj? Bedite in molite, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.« /Mt 26, 40-41/ Danes je bedenje z Jezusom težko, je za mnoge kot obsodba na prisilno delo. Vendar, Bog nam daje večnost. Mi mu damo kakšno minuto, pa še to večkrat neradi. In kaj Mu boš za božič podaril Ti? Vabijo, sprašujejo in želijo farani in župnik ž. Blok in Sv. Trojice

Lasje – pastelni Modne revije v New Yorku in Londonu za pomlad – poletje 2019 so zaznamovane v pastelnem barvnem spektru oblačil. Frizerji na jesenskem frizerskem festivalu 2018 in na tečaju, ki sem se ga udeležila novembra, pa smo v pastelne barve spreminjali lase. Te barve bodo v slogu kraljevale na vseh modnih glavah kratkolask in dolgolask. V trendu je balayage, ki ga spremenimo v pastelni ton. Prišel je nov izdelek, ki navdušuje tako stranke kot nas frizerje. Nov balzam – Color Blaster – je obogaten s Color-Charge kompleksom za zagotavljanje enakomernih barvnih rezultatov ter intenzivne nege. Obstojnost je 10 pranj, postopek se podaljša za 10

do 20 minut in dobimo živahen barvni rezultat, izreden sijaj in vpadljiv izgled. Te, ki želijo biti v trendu, bomo najprej posvetlili, nato pa z novim barvnim balzamom spremenili lase v jagodne, modre, viola, zelene in srebrno sive. Tako pobarvani lasje so veliko bolj negovani v primerjavi s preteklimi produkti, ki so bili na bazi barve in ne balzama, kot je Color-Blaster. Ne glede na barvni odtenek cilj ostaja enak – lasje naj bodo videti zdravi. Ob prihajajočem novem letu 2019 Vam želim zdravja in srečen božič. Frizerski salon Jožica 041-552-059

svet in ljudje

januar 2019

Gremo v naravo

Zima, zima bela? Po letošnjem uvodu v zimo verjetno nihče več ne dvomi, da se podnebje spreminja. Kdo ve, če bodo otroci čez desetletja sploh še peli pesmico Zima, zima bela? Če pa bo zima le še pokazala pravi obraz in

bo zapadel sneg, lahko na snegu izvedemo številne zabavne aktivnosti.

Sledi v snegu Ko zapade sneg, se pokrajina odene v črnobele barve in zdi se, kot da se življenje vsaj malo umiri. Če snežna odeja ni previsoka, je sprehod v naravo prav posebno doživetje. Pogosto šele takrat ugotovimo, koliko divjih živali se potika čisto blizu naših bivališč. V snegu lahko opazujemo sledi srne, jelena, zajca, včasih celo medveda, ki se je prebudil iz zimskega spanca, ali pa volka. Z otroki lahko hodimo po sledi in se pogovarjamo o tem, kje je žival hodila, kam je bila namenjena, je hodila počasi ali tekla … Otroci lahko opazujejo tudi svoje stopinje in spreminjanje sledi glede na hitrost hoje.

Foto: Paul Veenvliet

Foto: Jana Kus Veenvliet

Foto: Paul Veenvliet

Foto: Jana Kus Veenvliet

Ledeni okraski

Sledi volka v snegu

Stopinja rjavega medveda

Opazujemo snežinke

papir lovimo snežinke ter opazujemo njihovo strukturo. To bomo še bolje videli, če imamo pri roki povečevalno steklo.

doma. Če pričakujemo goste, lahko novoletno vzdušje pričaramo tudi tako, da okrasimo manjše drevo ali grm pred hišo. Če bo dovolj hladno in bodo temperature tudi čez dan pod ničlo, lahko z otroki naredimo ledene okraske. Na sprehodu naberemo plodove različnih grmovnic (šipek, glog), storže in zimzelene liste. To položimo v pekač za mafine, prelijemo z vodo ter vanjo potopimo prepognjeno vrvico, tako, da dobimo zanko. Pekač za nekaj ur postavimo v zamrzovalnik in naši okraski so narejeni. Iz pekača jih zlahka odstranimo, če pekač obrnemo in spodnjo stran za nekaj sekund prelijemo z vročo vodo. Takšni okraski po koncu praznovanja ne bodo odpadek. Led se bo stalil, rastlinski deli pa se bodo postopoma razgradili.

Namesto izdelovanja snežaka si lahko snežen dan popestrimo z opazovanjem snežink. Snežinke nastanejo, ko vodna para v oblakih zamrzne okoli drobnega trdnega delca. Ko ta delec potuje skozi oblake, na njem zmrzujejo nove in nove plasti vodne pare. Postopoma nastane snežinka, ki je dovolj težka, da iz oblakov pade na zemljo. Če snežinke pogledamo od blizu, pa ugotovimo pravo pestrost različnih kristalov. Ne glede na svojo obliko pa so kristali vedno šestkotni. Razlog se skriva v obliki molekul vode, ki se ob zmrzovanju vedno povežejo v mrežo šestkotnih obročev. Za opazovanje snežink potrebujemo le trši papir temne barve (črn, rjav, temno moder). Tega za dve uri postavimo v zamrzovalnik, da bo podlaga res mrzla. Nato se odpravimo ven in na

Ledeni milni mehurčki Proces zamrzovanja lahko opazujemo, če se na zelo mrzel zimski dan lotimo pihanja milnih mehurčkov. Kar nekaj jih bo počilo, a če jih previdno napihujemo, nam bo uspelo kakšnega tudi napihniti in bo zaradi tanke stene v trenutku zamrznil. Če se ga dotaknemo, ne bo počil, temveč se bo razbil na majhne dele.

Okraski brez odpadkov Trgovski centri so polni najrazličnejših svetlečih novoletnih okraskov. A z malo truda lahko čudovite okraske izdelamo kar

Pripravila Jana Kus Veenvliet

pa še to

januar 2019

Ne meči petard, obdrži vse prste Ne meči petard! Če se tej izkušnji ne moreš upreti, pirotehnične izdelke uporabljaj tako, da to drugih ne moti in ne ogroža. Mnogim državljanom je namreč uporaba pirotehničnih izdelkov neprijetna in jim vzbuja strah, nelagodje in občutek nevarnosti!

Pirotehnične izdelke delimo v različne kategorije: pirotehničnih izdelkov kategorije 1 ni dovoljeno prodajati mlajšim od 14 let. Gre za ognjemetne izdelke, ki predstavljajo zelo majhno nevarnost, povzročajo zanemarljivo raven hrupa in so namenjeni uporabi v strnjenih naseljih, vključno z ognjemetnimi izdelki, ki so namenjeni uporabi v stanovanjskih zgradbah in drugih zaprtih prostorih. Tipični izdelki so bengalske vžigalice, pokajoči vložki za cigarete, pasje bombice, vžigalice s pokom itd. Izdelkov kategorije 2 ni dovoljeno prodajati mlajšim od 16 let. Gre za ognjemetne izdelke, ki predstavljajo majhno nevarnost in povzročajo nizko raven hrupa in so namenjeni uporabi na omejenih območjih na prostem. Tipični izdelki so rimske svečke, majhna ognjemetna kolesa, bengalične bakle, baterije in kombinacije, rakete itd. Izdelkov kategorije P 1, T 1 in baterij ter kombinacij kategorije 3 do 1000 g neto mase eksplozivnih snovi in fontan kategorije 3 do 750 g neto mase eksplozivnih snovi pa ni dovoljeno prodajati osebam, mlajšim od 18 let.

Uporaba pirotehničnih izdelkov kategorije 1, katerih glavni učinek je pok, je dovoljena le od 26. decembra do 2. januarja, pa tudi takrat teh izdelkov ni dovoljeno uporabljati v strnjenih stanovanjskih naseljih, v zgradbah in vseh zaprtih prostorih, v bližini bolnišnic, v prevoznih sredstvih za potniški promet in na površinah, na katerih potekajo javna zbiranja. V stanovanjskih zgradbah in drugih zaprtih prostorih je dovoljeno uporabljati le ognjemetne izdelke kategorije 1, ki so namenjeni takšni uporabi. Izdelki so v ta namen tudi označeni. Mladoletnikom do 14. oziroma 16. leta starosti je dovoljeno uporabljati pirotehnične izdelke kategorij 1 in 2 le pod nadzorstvom staršev ali skrbnikov. Prepovedana je predelava, uporaba v drugih predmetih, lastna izdelava ter preprodaja pirotehničnih izdelkov. Policisti bodo dosledno ukrepali proti vsem, ki bodo kršili določbe o uporabi pirotehničnih izdelkov. Za posameznike je predvidena globa od 400 do 1200 evrov. Neprimerna uporaba pirotehničnih izdelkov je problem vseh, zato prosimo starše, skrbnike, učitelje in vzgojitelje, da opozarjajo na nevarnosti in možne posledice. Varne in vesele prihajajoče praznike vam želi Policijska postaja Cerknica. Vir : www.policija.si

Bodi pre-VIDEN – nasveti pešcem za varnejšo udeležbo v prometu Pešci so med najbolj ogroženimi prometnimi udeleženci. V policiji ugotavljamo, da so pogosto žrtve nesreč zaradi neustreznega ravnanja voznikov motornih vozil (kadar vozijo z neprilagojeno hitrostjo, pod vplivom alkohola, preblizu desnemu robu vozišča, vozijo z neočiščenimi ali zarošenimi stekli na vozilu ipd.). Veliko nesreč pa se zgodi tudi zaradi napak ali neustreznega ravnanja pešcev. Še posebej pogosto so pešci v prometnih nesrečah udeleženi v jesenskih in zimskih mesecih, ko so vremenske razmere neugodne (megla, dež), svetli del dneva pa je krajši. Zlasti starejši so največkrat žrtve prometnih nesreč zaradi svojih napak ali ker kršijo cestnoprometne predpise. Za varnejšo udeležbo v prometu vam policisti svetujemo:

Pešci! Poskrbite, da boste v prometu vidni; nosite svetla oblačila in predmete, ki izboljšajo vidnost pešcev (odsevne trakove, kresničke), upoštevajte prometne predpise; prečkajte cesto na označenih prehodih za pešce, hodite po pločnikih (če obstajajo) oz. ob levem robu vozišča v smeri hoje, poskusite predvideti ravnanje drugih udeležencev v prometu.

Vozniki! Upoštevajte, da so na cestah tudi pešci, odstopite jim prednost, hitrost prilagodite razmeram in dosledno upoštevajte omejitve, na območjih, kjer se običajno zadržujejo pešci, vozite še posebej previdno (pred šolami, v naseljih), izven naselij vozite po sredini voznega pasu,

Posveti mi pozornost.

da zmanjšate možnost trka s pešcem, ki hodi ob vozišču. Varnosti pešcev v policiji namenjamo številne preventivne in represivne aktivnosti Preventivne aktivnosti policistov so namenjene predvsem ozaveščanju pešcev, da morajo že sami čim bolje poskrbeti za svojo varnost v prometu (z nošenjem svetlih oblačil, kresničk in odsevnikov, odsevnih brezrokavnikov ipd.). Med drugim opozarjamo šolarje, njihove starše in stare starše na uporabo kresničk in drugih odsevnih predmetov. Represivne aktivnosti pa so usmerjene v umirjanje hitrosti voznikov motornih vozil na območjih, kjer se pešci najpogosteje zadržujejo. Srečno in varno v cestnem prometu tako pešcem kot ostalim udeležencem v cestnem prometu želijo policisti Policijske postaje Cerknica. Vir: www.policija.si

pa še to

januar 2019

Seznam dogodkov od 25. 12. 2018 do 20. 4. 2019 NAZIV DOGODKA

ORGANIZATOR

MEDGENERACIJSKA TELOVADBA S FIZIOTERAPEVTKO

DU Martin Krpan Dvorana MEDGEN Vsako sredo od 17.30 do 18.30 Bloke

Sonja Drobnič 040 129 215

KRAJŠI POHODI

Dobimo se pred DU Martin Krpan dvorano Bloški Bloke smučar

Irena Mazij 031 446 758

Medgeneracijsko družabno srečanje NOVA DEJAVNOST

19. januar 2019, 16. februar 2019, DU Martin Krpan Dvorana MEDGEN 16. marec 2019, 13. april 2019 Bloke Od 18.00 do 23.00

Rado Ponikvar 051 394 419

DRUŽENJE LJUBITELJIC ROČNIH DEL

DU Martin Krpan V dvorani nad 22. januar 2019, 26. februar 2019, Bloke pošto – mansarda 26. marec 2019 od 16.00 do 18.00

Ivica Šega 031 877 413

OBČNI ZBOR DRUŠTVA UPOKOJENCEV MARTIN KRPAN BLOKE

DU Martin Krpan V gasilnem domu 9. marec 2019 ob 13.00 Bloke

Predsednik DU 041 250 523

SPOMLADANSKI DOPUST V HOTELU DELFIN V IZOLI

DU Martin Krpan Delfin Izola Bloke

Od 5. 4. 2019 do 10. 4. 2019 Prijave zbiramo do 1. 4. 2019

Silva Perčič 051 62 86 22

DU Martin Krpan Delfin Izola Bloke

11. 1. 2019, 22. 2. 2019, 22. 3. 2019. 19. Silva Perčič 4. 2019 Odhod ob 15.30 izpred dvorane Bloški 051 62 86 22 smučar

VEČERNO KOPANJE S PLESOM V HOTELU DELFIN (Velja v primeru, če bo prijav najmanj 20.)

KRAJ (NASLOV)

IZLET OB ZAKLJUČKU MEDGENERACIJSKE TELOVADBE ZA SEZONO 2018/19. DU Martin Krpan Strunjan KOPANJE, KOSILO, POHOD IN Bloke PREDAVANJE V STRUNJANU.

DATUM IN URA

Vsako sredo ob 8.00

KONTAKT

6. 4. 2019

Sonja Drobnič 040 129 215

Februar 2019 Naslov predstave in datum bosta objavljena na oglasni deski DU

Silva Perčič 051 62 86 22

OBISK GLEDALIŠČA

DU Martin Krpan Špas teater Bloke

DRUŽABNI PLES

DU Martin Krpan Vsak ponedeljek 2. skupina in vsak Dvorana MEDGEN Bloke torek 1. skupina od 19.00 do 21.00

Bojan Kraševec

DELAVNICA ŽIVLJENJSKI SLOG

ZVC Cerknica MEDGEN dvorana Zdravstveni dom 8. 1. 2019 ob 8.30 nad knjižnico Cerknica