Revija ŠM 9/2010

2010

Poπtnina plaËana pri poπti Ljubljana

9

Letnik 18 • πtevilka 160 • 9/2010 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

TRibuna pORT MLAdih ©

Odbojkarski tabor na Bledu Zahvaliti se za nekaj, kar smo dobili, je bolje pozno kot nikoli.

Takole so se nam javili fantje in dekleta iz odbojkarskega tabora Jane Vernig na Bledu.

Iz podpisov na kartici lahko slutimo, da so se imeli lepo.

Prihodnjič pa pričakujemo tudi nekaj besed. Predvsem pa hvala za kartico.

Predstavitveni katalog JZS Judo zveza Slovenije je že septembra predstavila zelo okusno opremljen predstavitveni katalog, v njem pa so ob vrhunskih fotografijah tudi vsi podatki za enajst najuspešnejših judoistov in judoistk, ki so v minulih mesecih z uspehom nastopali v mednarodni areni. Med predstavljenimi so skoraj vsi, ki smo jih v mlajših letih predstavljali tudi v Športu mladih, denimo, Kristina Vršič, Tina Trstenjak, Urška Žolnir, Raša Sraka Vukovič, Ana Velenšek, Lucija Polavder, Rok Drakšič, Sašo Jereb, Aljaž Sedej in Matjaž Ceraj.

Katalog so izdali v nakladi 300 izvodov.

Novo pri ŠKL ples Letošnje leto je za ŠKL ples prelomno, saj se obetajo pozitivne spremembe, ki bodo še dolga leta navduševale dijake in šolarje, vključene v projekt ŠKL. Več o novostih ŠKL ples dobite na www.skl. si in na naslovu tina.vrhovec@skl.si Koreografije za začetnike: Šole večinoma iščejo trenerje tovrstnih Sherri Woodby v Ljubljani skupin v vrstah svojih športnih pedagogov, ki pa so že s svojim delom preobremenjeni. V ta namen je ŠKL letos pripravil koreografije za začetnike. Tako se lahko kdorkoli loti dela in pomaga plesalcem, navijačem ali akrobatom usvojiti temelje, iz katerih lahko gradijo svoje znanje. Začetniki se bodo pomerili v izpeljavi koreografij že na polfinalu ŠKL-ja.

Hip hop cheer: Novost, ki bo pritegnila, je zvrst, ki združuje prvine pom pon plesa, navijaštva in hip hopa, imenuje pa se hip hop cheer. ŠKL je pomoč pri snovanju našel pri Dariu Šegoviču, trenerju, koreografu in plesalcu, ki živi za ustvarjalnost.

Pripravil je privlačne koreografije za začetnike, za lažji začetek hip hop cheera pa pride tudi na šolo, pokaže koreografijo in jo nauči v živo.

Sherri Woodby: V Ljubljani je Sherri Woodby, uspešna trenerka navijaštva iz Južne Karoline. Pripravljena je pomagati komurkoli, ki želi pomoč v zvezi z navijaštvom.

Primorski pokalni krosi 2010-2011 Ljubitelji teka na Primorskem, ki so združeni v Društvu ljubiteljev teka Filipides, se pripravljajo na izpeljavo devetnajste sezone tekmovanj. Primorski pokalni krosi 2010-2011 bodo tudi letos obsegali štiri teke, sklepna prireditev za mlade tekače, na kateri bodo podelili priznanja in pokale, pa bo na aprilskem 16. vipavskem teku. Članom in veteranom bodo priznanja podelili že februarja, na 20. teku po Panovcu.

Izidi bodo na www.filipides.com in na www.filipides.com/forum. Pravila zimskih krosov: Proge so dolge 300 m (fantje in dekleta, letnik 2004), 500 m (fantje in dekleta, letniki 2003, 2002 in 2001, 2000), 1000 m (fantje in dekleta, letniki 1999, 1998), 2000 m (fantje in dekleta, letniki 1997, 1996) ter 4000 m (mladinke in mladinci, letniki 1995, 1992). Startnina do letnika 1992 znaša 2 evra, za druge 4 evre, družine plačajo samo 2 evra. Prijave so na dan prireditve, od 9. ure. Poleg medalj in praktičnih nagrad sta vselej na voljo čaj in sadje. Točkovanje: 1. mesto 40 točk, 2. mesto 35, 3. mesto 31, 4. mesto 28, 5. mesto 26, 6. mesto 24 in nato za vsako mesto nižje po 1 točko manj. Za skupno uvrstitev se točkujejo tri najboljše uvrstitve, za končno uvrstitev pa se je treba udeležiti vsaj treh krosov. Vsakdo lahko teče samo v svoji kategoriji. Vrstni red krosov – prvi: 19. dec. – Vrtojba (M. Vogrič, tel. 041 322 217, miro.vogric@siol.net), drugi: 23. jan. – Kamnje pri Ajdovščini (Uroš Vodopivec, tel. 040 876 817), tretji: 12. feb. – Batuje (Robert Krkoč, tel. 051 414 565) in četrti: 20. feb. – Lipica (Silvo Nemanič, tel. 041 351 893).

TRibuna pORT MLAdih ©

Totalni gambit Jana Cvitkoviča

V Športu mladih smo že pred leti pisali o šahovskem velemojstru Albinu Planincu, novembra pa so v Kinoteki v Ljubljani predstavili o njem dokumentarno filmsko zgodbo režiserja Jana Cvitkoviča z naslovom Totalni gambit. Režiser je o filmu dejal: »Totalni gambit ni samo film o šahovskem geniju Albinu Planincu, je film o “žrtvovancih”, ljudeh, ki jih človeštvo pošlje korakat daleč pred svoje prve vrste.« Dokumentarni portret o Albinu Planincu je film o pozabljenem geniju iz zagorske vasice Briše. Albin Planinc je več kot četrtino stoletja preživel v anonimnosti, čeprav je celo desetletje, od konca šestdesetih do konca sedemdesetih, navduševal svetovno šahovsko javnost in si ohranil njeno spoštovanje vse do danes. Ni le premagoval največjih in igral na elitnih turnirjih, bil je, kot ugotavlja ena od slovitih sester Polgar, šahist z največjo domišljijo v zgodovini šaha. Planinc je igral le na mat, tvegal je vse, pogosto izgubil, a tudi zmagoval v antoloških partijah. Če šah povezujemo tudi z umetnostjo, potem je prav Planinc umetnik med šahisti.

V Športu mladih se prispevek o Albinu Planincu konča takole: »Ko je umrl v domu za starejše občane v Mengšu, nihče ni vedel, da gre za slovitega velemojstra. Tudi pokopali so ga tako, brez imena na grobu. Na hitro so ga pozabili. In spet je bila domovina mačeha, veliko hujša od tujine. Ta je vsaj počastila njegov spomin.

Ali je naključje ali (spet) usoda? Planinc je končal svojo življenjsko pot pri štiriinšestdesetih letih, toliko je šahovskih polj. Robert Fischer, nekdanji svetovni prvak, ki je imel resda veliko daljšo in bogatejšo kariero, pa vendarle v marsičem podobno Planinčevi, je številčnico svojih let prav tako zaustavil pri številki 64. Lahko bi še podaljševal tukajšnje bivanje, pa ni hotel. Zelo verjetno je bilo tako tudi s Planincem.« V dokumentarcu zvemo, da so mu bodo ljubitelji šahovske igre postavili spomenik, najbrž na Bledu, eni od svetovnih prestolnic šaha. In mimogrede, v Amsterdamu, kjer je pred mnogimi leti zmagal v genialnih šahovskih partijah, so po njem imenovali eno od obrežij.

JEZIKOVNI KOTIČEK

Shpejtim Reshani Oglasil se nam je Shpejtim Reshani, mariborski dijak Srednje elektro in računalniške šole, in nam prijazno razložil, da v izidih njegovega imena nismo zapisali pravilno. »Profesorici sem povedal, ampak si ni mogla zapomniti,« nam je dejal dijak, ki je na šolskem ekipnem prvenstvu zmagal v drugi skupini teka na 100 m, sicer pa je osvojil skupno 12. mesto z izidom 11,93. Nedavno je prišel s Kosova, kjer je že treniral atletiko, s tem športom pa se ukvarja tudi v Sloveniji.

Shpejtima moramo pohvaliti, saj je ravnal pravilno, ko se je zavzel za pravilen zapis svojega imena. S tem je samo potrdil, da se je treba prizadevati za svoj jezik na vseh področjih.

Vortex Franc Voh, wats d.o.o. je poslal obvestilo: »Spoštovani, zasledili smo polemiko o poimenovanju in izvoru naprave »vortex« dr. Kristana. Dovolite, da pojasnimo, da je izumitelj iz Silicijeve doline prodal patent firmi HASBRO, ki je eden največjih proizvajalcev igrač.

Izdelujejo ga na Kitajskem, k nam pa prihaja po različnih kanalih. Cena 25 € ali več je pretirana ali pa le posledica preprodaj med trgovci. Ne vemo sicer, kako je bil »žvižgač« uveden kot nadomestilo žogici za met, smo pa tudi v podjetju wats d.o.o., Celje, sledili trendu in v sodelovanju s partnerjem dosegli dobave neposredno s Kitajske, tako, da je naša cena z davkom le 15,36 € za stari tip in 17,40 € za nov izdelek, ki je, kot tudi drugje, le izgovor za nekoliko višjo ceno za enak ali podoben proizvod.«

4

vogal

Marjan Potokar

Ravnatelj Osnovne šole v Stični je bil nekoč že gost v 4. vogalu, a tokrat smo ga povabili ob izidu rokometnega almanaha ob 50-letnici rokometa v občini Ivančna Gorica, zborniku, ki ga je pripravljal deset mesecev, naslovil pa ga je Naša zgodba. Nihče, ki ni skušal tudi sam ustvariti česa takega, ne ve, koliko dela je vložil v almanah, v zbirko dosežkov, ki so zaznamovali pol stoletja rokometa v omenjeni občini. Od takrat ko so imeli še tri močne ekipe (Stično, Ivančno Gorico, Šentvid pri Stični) in so bili nepomirljivi športni tekmeci, do združitve, ki jo je spodbudil prav Marjan Potokar, in do danes, ko so tako ali tako vsi prijatelji, jih združuje rokometna igra. Potokarjev almanah izžareva, kot bi dejal Dramatik Bojan Štih, eno samo ljubezen do rokometa.

Pravzaprav je vse na šoli, ki jo vodi Marjan Potokar, v tem slogu – prijazno in urejeno. Od vhoda v šolo do majhnega atletskega štadiona, ki bo še v letošnjem šolskem letu dobil trimsko stezo v gozdu, pa do ene najbolj urejenih in prijaznih športnih dvoran, v kateri rokometne ekipe lahko uporabljajo smolo. »Vse je samo stvar dogovora,« pravi ravnatelj, ki poskrbi, da po tekmi dvorano očistijo. A v sedmih letih so se učenci in učenke navadili, da je dvorana njihova, da je treba zanjo skrbeti, da je vrednota, ki jo je treba negovati. To kaže, da je šola tudi svojo športno dvorano dobila bolj ali manj po zaslugi velike pripadnosti svojemu športu.

Tudi na naslovnici 50-letnega almanaha je stara obrabljena žoga, vsa prepojena s smolo.

Vse, kar se v Občini Ivančna Gorica dogaja v povezavi s športom, izhaja iz enakega izhodišča, da lahko dajo večjo kakovost svojemu delu samo ljudje, ki imajo radi šport. Samo tako lahko teče zgodba mini rokometa, pa pionirske in mladinske šole rokometa, v kateri pogosto izstopa, denimo, rokometna ekipa srednješolcev, ki je bila že nekajkrat med najboljšimi v državi. Marjan Potokar jo dojema kot zmago rokometa v občini, čeprav je zaposlen na osnovni šoli. Ampak v tem okolju so vsi »naši«, vsi živijo za isto zgodbo.

A da ne bi kdo menil, da na šoli ne poznajo ničesar drugega kot rokomet. V osnovnošolski dvorani so našli svoj prostor še mnogi drugi: košarkarji, plesalci, badmintonisti …, skupno devet panog. Marjan se je letos znova razveselil svoje atletske ekipe, ki se je uvrstila v državni finale v Slovenski Bistrici in tam zasedla 12. mesto, učenke pa so se v kvalifikacijah uvrstile na 15. mesto. »Na šoli ni atletike, mi smo kljub vsemu poleg, saj je na šoli množica športnikov, naši športni pedagogi pa jih znajo motivirati,« pravi ravnatelj, ki zdaj z veseljem gleda na svoj izobraževalni »kampus«. Letos se mu je pridružil še vrtec.

Ko natančneje prelistaš Potokarjev zbornik ob 50-letnici RK ŠVIŠ, kluba, ki že vsa leta igra za vijoličaste barve, najdeš vse, od članskih izkaznic dijakov, nekateri so bili v klubu nepogrešljivi, do izrezkov iz časopisov, tekmovalnih lestvic in zapisnikov s tekem, ki samo z imeni sodelujočih klubov in igralcev pričarajo duh svojega časa, pa dragocenih fotografij in spominov rokometnih zanesenjakov, šele dojameš pomembnost njegovega dela. Jernej Lampret je v svojem uvodniku zapisal: »… igrišče je postalo fantovsko dokazovanje ob doseganju golov, kar lahko primerjamo z dokazovanjem moči na vaških veselicah. Rokometne tekme so tako dobile pravi prestiž.« Ja, Marjan Potokar se je v dragocenem zborniku dotaknil časa, ki ga ni več, a je pustil sledi časa, ko še ni bilo treba z znanstvenimi prijemi dokazovati pomembnosti športa. Ko gre za šport, Marjan Potokar še danes deluje v tem slogu, in tudi zbornik je nastal samo na teh temeljih.

N. S.

N. SLANA

Naša zgodba

Cestni tek je bolj obrobna tekaška disciplina, a pravi tekači radi pridejo tudi na ta tekmovanja.

Letos je bilo šolsko DP v cestnih tekih v Slovenj Gradcu Re­vi­ja za πport ot­rok in mla­di­ne na­da­lju­je tra­di­ci­jo bil­te­na ©©D in gla­si­la ©ol­ski πport.

ISSN 1318-1718.

Re­vi­ja je na­me­nje­na πport­nim na­raπ­Ëaj­ni­kom, tre­ner­jem, πport­nim pe­da­go­gom, star­πem in vsem, ki jih za­ni­ma πport mla­dih.

revijo izdaja

Zavod za šport RS Planica OD­GO­VOR­NI URED­NIK

Ni­ko Sla­na

URED­NI©T­VO

Par­mo­va 33, 1000 Ljub­lja­na tel. 01 2363 107, 041 753 333, faks 01 2363 150 e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com URED­NI©­KI OD­BOR

Tjaπa Andreé Prosenc, dr. Mojca Dopona TopiË, dr. Bojan Knap, dr. Pe­ter Kla­vo­ra, dr. Mar­je­ta Ko­vaË, dr. Tomaæ Pavlin, Aleπ Pe­Ëe, dr. Stan­ko Pin­ter, Ro­man Raæ­man, Ur­πka Stri­tar.

NA­ROč­anje na revijo

Ni­ko Sla­na e-poπ­ta: ni­ko.sla­na@­zrss.si urednistvosm@­gmail.com TISK

Littera picta, d.o.o.

NA­KLA­DA

2.500

OB­LI­KO­VA­NJE IN PRE­LOM

Studio MEDIA, d.o.o., Ljub­lja­na KO­REK­TO­RI­CA

Bar­ba­ra ©if­rar Va­bi­mo vas, da so­de­lu­je­te s svo­ji­mi po­gle­di in iz­kuπ­nja­mi. Pri­spev­ke spre­je­ma­mo po e-po­πti ali po po­πti na dis­ke­tah. Fo­to­gra­fij ne vra­Ëa­mo, ra­zen po do­go­vo­ru. Od­zi­vi na ob­jav­lje­ne pri­spev­ke naj ne bo­do dalj­πi od πti­ri­de­set vrs­tic.

Pri­dr­æu­je­mo si pravi­co do kraj­πa­nja pri­spev­kov, tis­tih, ki ne ustre­za­jo na­me­nu, ne bo­mo ob­ja­vi­li.

vsebina

©port mla­dih ■ let­nik 18/160 ■ 9/2009

6

Naša zgodba in fotografija Poglejte si malo bolj natančno zgornjo fotografijo in postalo vam bo jasno, o čem je govoril Jernej Lampret, župan Ivančne Gorice, ko je v svojem uvodniku h knjigi Naša zgodba – 50 let rokometa –, zapisal: »… igrišče je postalo fantovsko dokazovanje ob doseganju golov, kar lahko primerjamo z dokazovanjem moči na vaških veselicah. Rokometne tekme so tako dobile pravi prestiž.« Ozrite se po gledalcih in videli boste, da so ob robu igrišča pretežno dekleta. Dokaz je pričujoča fotografija, ki jo je našel eden od nekdanjih rokometašev, stara pa je vsaj štiri desetletja. Ja, tema tokratnega miniuvodnika ni samo visoka obletnica rokometa v Ivančni Gorici in okoliških krajih, ampak fotografije, brez katerih ne bi bilo Naše zgodbe.

Brez fotografij zbornik ne bi bil, kar je – dokument minulega časa.

Precej dolg in tudi ne preveč atraktiven uvod v našo temo, ki temelji na fotografiji. Naša trditev, ki jo pogosto slišim in jo podpiram, je sledeča: Vse dragocene trenutke, ki ste jih ovekovečili z elektronskim fotografskim aparatom, prenesite na papir. Iz množice nekaj sto fotografij, ki ste jih posneli ob nekem dogodku, izberite dve ali tri najboljše, pojdite k fotografu in naredite velike klasične fotografije na papirju. Zakaj? Morda se vam zdi, da je ob današnji tehnologiji, ko lahko fotografije spravite na CD in v svoj računalnik, ta strošek povsem odveč.

Zagotavljam vam, da se motite. Če želite karkoli obdržati zase in za svoje potomce, potem se tega lotite – ne jutri, ampak včeraj –, kajti jutri se bodo vsi vaši CD-ji nenadoma skisali in posušili, današnji računalniki bodo romali na smetišče, vam pa bo v rokah ostal prazen nič.

Rokometni zbornik, ki ga je naredil ravnatelj Marjan Potokar, je zato lahko nastal samo zdaj, ko je še lahko dobil v roke stare fotografije. Špela, hči znanega rokometaša, je vedela, kje ima oče spravljene stare fotografije. A ne poznam nikogar, ki bi se mu ljubilo brskati po starih računalnikih,če bi bilo to sploh mogoče. Čez deset let ne bo možno dobiti veliko uporabnega gradiva iz računalnikov, pa čeprav spadajo v novejšo tehnologijo. In prav zbornik Naša zgodba nam je lahko v razmislek.

Zdaj je samo še vprašanje zaupanja, ali nam vse, kar pripovedujemo, tudi verjamete. Ukrepajte, da ne bo prepozno. In poleg tega se boste pri fotografu naučili še marsikaj – povedal vam bo, ali so vaši posnetki v spominski kartici sploh dovolj kakovostni za izdelavo fotografije.

Morda jo lahko gledate samo na ekranu računalnika in jo vtaknete na svoj facebook. To pa je za spomine in oči premalo. Kaj menite?

Rokometna tekma v Stični leta 1963

Zgodovina športa

Dr. Tomaž Pavlin razmišlja o današnji Fakulteti za šport, ki praznuje 50 let, nekoliko širše. V zapisu zasledimo tudi podatek: »Leta 1869 je bil sprejet ljudskošolski zakon, ki je urejal osnovno šolstvo in uvedel nov predmetnik, v katerega je bila uvrščena tudi telovadba za dečke (2 uri), za deklice pa ročno delo z gospodinjstvom - pozneje je bila telovadba dovoljena tudi deklicam.«

12

Blogerji

14

Slovenci v Italiji in šport

16

21

Naši trije blogerji razmišljajo, vsak na svojem koncu dejavnosti, ki so povezane s športom. Mileno zanima klubski šport, Aleša šolska športna vzgoja nekoliko širše in Nino prijemi pri športni vzgoji – v praksi.

Slovenci v Italiji so s svojo športno rubriko znova potrkali na vrata ŠM. Novinar Branko Lakovič, ki se je nedavno predstavil s knjigo 107

naših azzurrov – nostri Azzurri, o slovenskih športnikih v italijanskih reprezentancah, nakaže, v kakšni koži so slovenska športna društva v Italiji.

Deset plus – mladi športniki

Kolesarja Luka Pajek in Katja Jeretina, atleta Jan Petrač in Joni Tomičič Prezelj, umetnostna drsalca Krištof Brezar in Sara Suhadolnik, jahalka Lina Lauko, odbojkar Tadej Bratina.

Golf v šoli

Golfisti so se odločili, da svoj šport predstavijo šolarjem, tudi zato, ker imamo o njem slabo predstavo. Mnogi menijo, da je to šport elite, v resnici pa je v svetu že dolgo šport množic, ki želijo uživati v naravi.

22

Priznanja športnim pedagogom

26

Projekt – zdrav življenjski slog

Tradicionalna priznanja ZDŠPS so športnim pedagogom podelili v Murski Soboti, na svojem 23. strokovnem posvetu.

Tadeja Veit, ki dela v okviru projekta na Osnovni šoli Ferda Vesela v Šentvidu pri Stični, pravi: »Težko bomo izmerili, kaj bodo od bolj kakovostne športne vzgoje imeli učenci in učenke. Že po treh urah načrtne vadbe za koordinacijo, ki jo izvajam s tretješolci, vidim napredek. Ne smemo biti nestrpni. Športna vzgoja je široko področje, napredek pa počasen. Saj ni vse samo v tem, kar bi morda lahko izmerili in to obešali na velik zvon, bolj pomembno je, da je s projektom zavel nov veter …«

Iz zgodovine športa

piše dr. Tomaž Pavlin

Ob rob obletnice Fakultete za šport v Ljubljani

Nova stroka nov poklic Korak stran od šole, smo sklenili svoj zapis prejšnjič, korak od šolskih vrat in dvorišč je bila telesna vadba sredi 19. stoletja. Pa ne vseh šol, nekatere, tiste za izbrance, npr. viteške akademije, so jo že poznale. Takšen pa je bil tudi primer zasebne šole v Dessau, mestu v eni od nemških kneževin konec 18. stoletja, kjer so v predmetnik vključili, kot bi rekla ljubljanska popotnica Špela, eno tako čudno reč, pr' k'ter po drevju skačejo in noge v luft drže in na konc' še vodo cigajo. Kaj bi šele rekla, če bi lahko podaljšala življenje do Tarzana alias Johnya Weismuellerja, ki ni bil uren le na vejah in ovijalkah, pač pa še v vodi in pod vodo – Špela in tudi marsikateri Ljubljančan se je v tem času vode bal kot ... Za telovadce pa je bila voda le ovira, ki jo je bilo treba obvladati in ostati na površju, zato je bilo plavanje ena od vsebin gimnastike ali telovadbe že na dessauski šoli.

Dessauska šola Philantropinum Dessauska šola je bila zanimiva zasebna ali pa bolje javno-zasebna šola. Finančno naj bi jo podpiral tudi anhalstki knez. Namenjena je bila višjemu sloju. Nekaj desetletij je bila dobro obiskana, čeprav je imela nasprotnike, ki so na koncu tudi prevladali in zaradi slabega obiska je bila zaprta. Šola se je poimenovala Philantropinum in naj bi predstavljala nov tip šole in pedagogike. Za

Telovadni strokovni plaz

nas je predvsem zanimiva zaradi vključitve gimnastike v predmetnik – nekateri avtorji pišejo o gimnastiki, drugi o telesni vzgoji, žal nimamo izvornih virov, vendar če upoštevamo, da je filantropinski učitelj Guts-Muths izdal delo Gimnastika za mladino, drugi pa Enciklopedijo telesnih vaj (Vieth), so verjetno tudi sami uporabljali različne izraze, od antičnega izvirnika do prvih modernih jezikovnih tvorb v smislu telesne vadbe oziroma telovadbe.

S prvimi strokovnimi deli, ki so jih popestrile risbe vaj, se je sprožil telovadni strokovni plaz. Medtem pa se je v prvi polovici 19. stoletja telovadba širila po celinski Evropi in na britanski otok, po revolucijah leta 1848, ko so bili mnogi telovadci zlasti v nemških deželah v vrstah revolucionarjev in so po zlomu revolucij bežali »čez lužo«, tudi v ZDA. Tudi tam so se organizirali tako kot doma v društvih, nadaljevali so z dejavnostjo in vplivali na ameriško športno kulturo. V Evropi pa so zaznamovali pot v kulturni vsakdan človeka, naroda, civilizacije, odpirali pot telesni kulturi, športu in šolstvu, kar smo poudarili že v prejšnji številki. S trkanjem na šolska vrata in z njihovim prestopom se je pojavilo vprašanje strokovnosti oziroma kompetenc. Mnogi šolniki so telovadbo gledali postrani, bila je liberalistična noviteta, poudarjala naj bi telesnost nad duhovnostjo in intelektualizmom, torej je bila za pouk in znanje škodljiva, pa še ure, ki bi jih raje imeli zase, je zahtevala.

V habsburškem cesarstvu, katerega del so bile naše dežele, se je oblastna uredba o telovadbi v šolstvu prvič pojavila v revolucionarnih časih leta 1848, ko se je do temeljev zatresla stara politična ureditev. Nova liberalna vlada je želela laizirati prosveto in sredi leta 1848 je šolska komisija pri prosvetnem ministrstvu pripravila Osnutek temeljnih načel javnega pouka ter kot osnovni člen šolstva postavila preoblikovano ljudsko šolo, ki bi morala vsakemu državljanu posredovati temeljno znanje in spretnosti. Načrt je predvideval razširitev predmetne učne snovi, pozornost je bila namenjena vključevanju materinščine (ustno in pisno znanje), med predmeti pa se je znašla tudi telovadba. A tu se je tudi več ali manj ustavilo, revolucija je bila poražena, ponovno je bil uveden absolutizem, prestol pa je zasedel mlad in karizmatičen Franc Jožef, ki je vladal našim pradedom in prababicam vse tja do srede prve svetovne vojne. Po zlomu revolucije je oblast prevzela konzervativna stran, ki je skupaj s Cerkvijo nasprotovala liberalnim spremembam ljudskega šolstva, prav tako pa je reforma liberalcev naletela na odpor prebivalstva na podeželju.

Nekoliko drugače je bilo s srednjim šolstvom. Klima za njegovo reformo je bila navkljub porazu revolucije strpnejša, zato je bil leta 1849 lahko sprejet osnutek reorganizacije realk in gimnazij, ki je bistveno začrtal nadaljnji srednješolski razvoj. Cilj gimnazije je bil zagotoviti splošno humanistično izobrazbo in sposobnost povezovanja znanja pri različnih predmetih ter oblikovanje plemenitih značajev in tudi tu je bila vključena telovadba. V obrazložitvi je bilo poudarjeno, da je predmet fakultativen in se uvaja po potrebi in zmožnostih posameznih gimnazij, vendar pa se je dopuščalo, da se lahko po zmožnostih,

če to podpre šolski svet, uvede telovadba kot obvezni predmet. Sliši in bere se lepo, v praksi pa ...

V predmetniku – prvič tudi telovadba Za šolskotelovadni razvoj so bila merodajna šestdeseta leta. Po padcu osovraženega in ovaduškega Bachovega absolutizma leta 1859 je bilo ponovno uvedeno ustavno življenje. Po težkem avstrijskem porazu proti Prusom leta 1866 se je habsburško cesarstvo preoblikovalo v dualistično državo, nova liberalna vlada pa je ponovno pristopila k prenovi in laizaciji šolstva. Za svoje namere je izkoristila vojaški poraz, kajti, kot piše Stane Okoliš v Pregledu razvoja šolstva na Slovenskem, so bili avstrijski vojaki po raziskavi v primerjavi s pruskimi precej bolj nepismeni, kar je bila prepričljiva utemeljitev za pripravo novega šolskega zakona. Prvi korak je bil zakon o splošnih pravicah državljanov iz leta 1867, ki je posledično vodil v delitev šolstva med državo in Cerkvijo. Država je prevzela vodstvo in nadzor nad vzgojo in izobraževanjem, Cerkev pa je ohranila versko oskrbo in pouk. Leta 1869 je bil sprejet ljudskošolski zakon, ki je urejal osnovno šolstvo (ljudske in meščanske šole) in uvedel nov predmetnik, v katerega je bila uvrščena tudi telovadba za dečke (2 uri), za deklice pa ročno delo z gospodinjstvom – pozneje je bila telovadba dovoljena tudi deklicam, po letu 1883 je bila ponovno omejena in dovoljena le ob privolitvi staršev in če je bilo dovolj kandidatk. Leta 1870 je država uvedla telovadbo tudi v srednje šolstvo, sprva v realke in učiteljišča, medtem ko je bila v gimnazijah še vedno le fakultativno.

Zakonski ukrepi so odprli tudi vprašanje novega učiteljskega poklica: učitelja telovadbe. Če so v načrtu iz leta 1849 vprašanje reševali precej nestrokovno, je tokrat sledil preobrat. Načrt iz leta 1849 je namreč določal, da lahko šolsko telovadbo vodijo ljudje brez primernega izpita, imeli pa so status pomožnega učitelja. Zato se je začasno uveljavila praksa učiteljev veščih telovadbe, ki so se izurili ali/in usposobili v svojem delovanju v društvih, telovadnih šolah oziroma zavodih posameznikov, v Ljubljani je bil to primer telovadnega krožka Štefana Mandiča sredi 19. stoletja ali pozneje sokolska društva. Mandič je v petdesetih letih 19. stoletja vodil telovadbo tako za prebivalce Ljubljane kot za ljubljansko vojaštvo ter v prvi polovici petdesetih let 19.

stoletja prevzel tudi fakultativno telovadbo ljubljanskih dijakov. Kot nekdanji častnik je bil izurjen v mečevanju, jahanju ter voltižiranju (v vajah na lesenem konju) ter vešč drugih vaj in panog, naučenih v vojaški akademiji (npr. plavanje).

V Ljubljani se je mnogo telovadilo S svojo zasebno telovadnico je, kot je že pred desetletji poudaril Viktor Murnik, med meščani sprožil ljubiteljsko ukvarjanje s telovadbo, očitno tudi rožniško, kar je na svoji poti videla Špela in jo je šokiralo. Murnik še pravi, da se je »po zaslugi Mandiča že dosti pred ustanovitvijo Sokola mnogo telovadilo v Ljubljani. Nekaj telovadcev pa se je v telovadbi izobrazilo tudi že toliko, da so mogli biti vaditelji«. Slednje pozneje srečamo v sokolskih

vrstah, npr. Coloretta, ki je sodeloval tudi pri pisanju prvega slovenskega strokovnega priročnika Nauk o telovadbi. Načrt iz leta 1849 je torej uvajal telovadbo po potrebah in zmožnostih posameznih gimnazij,dopuščal je različne oblike izvedbe, lahko v okviru šole pod nadzorstvom kompetentnega učitelja ali izven pri telovadnih učiteljih oziroma vaditeljih v društvenih ali podobnih okvirih. Dovoljenje za tovrsten obisk je dala šola, finančno pa so bili obremenjeni dijaki sami oziroma njihovi starši, pozneje pa je država prevzela plačevanje učiteljevega honorarja.

Namesto veščinarstva izobrazba Šolski zakon 1869., ki je uvajal obvezno telovadbo, je bil za razvoj stroke revolucionaren in je dolgoročno pomenil: nič več veščinarstva, pač pa izobrazba, ki je veljala tako za šolstvo kot za civilno sfero. Po uredbi prosvetnega ministrstva o izpitih za učitelje telovadbe (1870) so morali kandidati za pridobitev poklicne usposobljenosti opraviti izpit pred za to imenovano komisijo.

V avstrijskem delu habsburškega cesarstva je bila na Dunaju že leta 1870 ustanovljena tovrstna komisija za učitelje na srednjih šolah in učiteljiščih. K izpitom so lahko pristopili kandidati z zaključeno srednjo šolo ali učiteljiščem. Dokazati so morali tudi telovadno izurjenost. To so večinoma pridobili v telovadnih društvih. Izpitne komisije so bile nato formirane še v poljskem Lwovu in štajerskem Gradcu (1873) ter Pragi (1878). Na Dunaju je bil leta 1871 storjen nov korak s formiranjem strokovnega dvoletnega tečaja (4 semestri po 2 uri dnevno).

Izpit je bil dvodelen, teoretični in praktični. Kandidati so se morali izkazati s splošnim znanjem, podrobnim poznavanjem razvoja gimnastike/telovadbe, njenih vzgojnih nalog, poznati telovadne sisteme, obvladati telovadno terminologijo ter poznati tehnično plat orodja in telovadišča. Prav tako so zahtevali znanje anatomije, fiziologije in biologije človeka ter praktično izurjenost. Predmet je veljal za neznanstvenega, torej za predmet, za katerega ni potrebno znanje, temelječe na znanosti.

Na gimnazijah ga marsikdaj niso obravnavali enakopravno, imeli so ga za tolerirano izvenšolsko dejavnost dijakov. Kljub temu so bili storjeni prvi koraki in pot je navkljub stereotipom vodila le naprej.

spletni info kazalec

internet

LIKOVNI NATEČAJ

Sončki in zimske radosti Zavod za šport RS Planica, ki koordinira program Zlatega sončka, razpisuje likovni natečaj Sončki in zimske radosti. Vabimo Sončke, da z mentorji sodelujejo na razpisanem likovnem natečaju.

Prihaja zima, ko se ob prvih snežinkah pojavi radost beline. Ob pohajkovanjih po zasneženi naravi se otroci seznanijo tudi z belimi športi. Pozimi otroci svoje zimske dejavnosti tudi radi narišejo in prav zato jih vabimo, da sodelujejo na razpisanem likovnem natečaju in da svoja doživetja prelijejo na papir.

Navodila Sodelujejo predšolski otroci in učenci od 1. do 3. razreda osnovne šole. Izdelki so lahko v poljubni likovni tehniki, format je omejen na največ 40 x 50 cm. Dela so lahko individualna ali skupinska.

Na hrbtni strani izdelka naj bo s tiskanimi črkami zapisano ime in priimek avtorja, ime in naslov vrtca ali šole ter podatki o mentorju.

Likovna dela pošljite najkasneje do 1. februarja 2011 na naslov: Zavod za šport RS Planica, Dunajska 22, 1000 Ljubljana. Praktične nagrade bomo razdelili z žrebom, in sicer: 6 otrok bo prejelo kapo s senčnikom z logotipom Zlatega sončka, 6 mentoric bo prejelo Tmajico z logotipom Zlatega sončka, izžreban vrtec ali šola bo prejela 30 balonov z logotipom Zlatega sončka.

Mateja Reberšak Cizelj, koordinatorka programa

Izpeljava šolskih športnih tekmovanj in prireditev – odgovor Ministrstva za notranje zadeve RS V zvezi z zaprosilom, da podamo mnenje, ali je potrebno šolska športna tekmovanja (šolska, občinska, področna in državna) in prireditve, ki jih šole umestijo v letni delovni načrt in ki se izpeljejo v organizaciji šole, in sicer v svojih prostorih ali v javnih športnih objektih in površinah ali na zasebnih športnih površinah, obravnavati v skladu z Zakonom o javnih zbiranjih, pojasnjujemo:

programi

Na podlagi 2. točke prvega odstavka 12. člena Zakona o javnih zbiranjih (UL RS, št. 113/05-UPB2, 85/09 in 59/10) ni potrebno prijaviti prireditev, ki jih organizirajo državni organi, lokalne skupnosti, politične stranke, sindikati, verske skupnosti, društva in druge organizacije v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, določene s predpisom, statutom ali pravili v svojih poslovnih prostorih, ki so namenjeni za opravljanje te dejavnosti, na podlagi 3. točke istega člena pa ni potrebno prijaviti niti prireditev, ki jih organizirajo študenti, dijaki in učenci v mejah hišnega reda v šolskih prostorih.

Ob upoštevanju zgoraj navedene zakonodaje torej ni potrebno prijavljati šolskih športnih tekmovanj in prireditev, ki jih organizirajo šole v okviru dejavnosti šole in v prostorih, ki so namenjeni tej dejavnosti. Prav tako ni potrebno prijaviti prireditev, ki jih v šolskih prostorih in v mejah hišnega reda organizirajo učenci šole. Šolska športna tekmovanja, ki jih organizirajo šole v drugih javnih športnih objektih in površinah ali na zasebnih športnih površinah, pa je potrebno prijaviti pristojni policijski postaji le, če gre pri navedenem tekmovanju za javno prireditev, kar pomeni, da gre za organizirano zbiranje oseb zaradi izvajanje določene aktivnosti tako, da je udeležba brezpogojno ali pod določenimi pogoji dovoljena vsakomur in če organizator (šola ali učenci) prireditev javno razglaša in poziva k udeležbi z javno objavo in z vabili, posredovanimi tistim, ki naj se shoda ali prireditve udeležijo (2. in 3. točka prvega odstavka Zakona o javnih zbiranjih).

Kadar torej šola organizira šolsko tekmovanje (občinsko, področno ali državno) v drugih javnih športnih objektih in površinah ali na zasebnih športnih površinah in se tekmovanja udeležijo zgolj določeni (znani) udeleženci (npr. tekmovalci osnovnih šol, njihovi mentorji, sošolci), se navedeno tekmovanje na podlagi Zakona o javnih zbiranjih ne šteje za javno prireditev. Kadar pa šola javno razglaša tekmovanje (npr. državno prvenstvo osnovnošolcev v krosu) in poziva širšo javnost, naj se udeležijo prireditve, je takšno tekmovanje, skladno z Zakonom o javnih zbiranjih, potrebno prijaviti Vida Kokalj, sekretarka

Izobraževalni seminarji in delavnice Po študiju v ZDA, kjer je opravila doktorat s področja edukacijskih ved, je Sonja Sentočnik znova v Sloveniji. Opremljena z novimi znanji in uporabljajoča izkušnje, ki si jih je nabrala pri delu z učitelji, vodi sledeče izobraževalne seminarje in delavnice za šolske kolektive, time Sonja Sentočnik in posameznike: Načrtovanje učnega procesa: usvajanje vsebinskega znanja prek razvijanja miselnih spretnosti, Priprava opisnih meril, Priprava avtentičnih nalog in umestitev le-teh v učni proces, Sodelovalno učenje (izkustveno učenje z uporaba sestavljenke), Priprava portfolia za spremljavo individualnega napredka, Akcijsko raziskovanje – podpora strokovnega razvoja učiteljev, Individualno svetovanje ravnateljem za uspešno sodelovanje s kolektivom (priprava ustreznega izobraževanja po pogovoru in analizi stanja).

Za izobraževanje se lahko dogovorite po e-pošti: sonja. sentocnik@gmail.com

KOLEDAR ŠOLSKIH ŠPORTNIH TEKMOVANJ IN PRIREDITEV DECEMBER 2010

Finalna tekmovanja 4. šah, posamezniki, finale SŠ 9. akrobatika, finale OŠ, SŠ Tekmovanja na področni ravni 15. šah, posamezniki, konec področnih tekmovanj, OŠ 20. rokomet, konec področnih tekmovanj, OŠ 21. košarka, konec področnih tekmovanj, OŠ 22. košarka, konec področnih tekmovanj, SŠ 22. rokomet, konec področnih tekmovanj, SŠ *Nekateri datumi tekmovanj se lahko, zaradi različnih razlogov, še spremenijo. Prosimo vse, da spremljajo najave tekmovanj na www.sportmladih.net in prek e-pošte.

spletni info

programi internet Leksikon je dostopen na www.cesa.projec. eu ter je verodostojna poljudno-znanstvena literatura.

Prijave: programi@tms.si, 01/750 66 72 ali 031/583 461 (Barbara Hrovatin) in več informacij: www.cesa-project.eu.

Narodni muzej – Metelkova

4. BOFF Bovški festival športnega filma v naravi Z veliko hitrostjo se približuje 4. Bovški festival športnega filma v naravi (BOFF). Od 28. do 30. decembra se bo zvrstilo nešteto izvrstnih filmov. Če imate možnost bivanja v Bovcu se ga boste zagotovo udeležili, sicer pa lahko upamo, da bodo organizatorji nekaj nagrajenih filmov pokazali tudi v Ljubljani.

Prirodoslovni muzej Slovenije Ta veseli dan kulture, 3. december, od 10. do 18. ure. Vstop prost, 25. in 26. decembra je muzej zaprt.

Evolucija Zemlje in geološke značilnosti Slovenije Geološki procesi so v milijardah let izoblikovali čudovit planet – Zemljo. Od njenega nastanka pa do danes sile iz njene notranjosti in moč sonca preoblikujejo njeno podobo. Vulkanski izbruhi, potresi in padci meteoritov so vsakih nekaj deset milijonov let zaznamovali spremembe, ki so se odrazile tako v podobi planeta kot v izumiranju in razvoju rastlinskih in živalskih vrst. Nekaj zanimivih vsebin je predstavljenih z animacijami in kratkimi filmi. Na ogled do konca šolskega leta 2011.

Vodstvo: petek, 3. decembra ob 17. uri, sobota, 18. decembra ob 11. uri. Več: http://www2.pms-lj.si/razstave/gea/ index.html.

Kraljestvo Tetide Kamniško-Savinjske Alpe so paleontološko bogata območja, odkrili so vrsto edinstvenih nahajališč triasnih vretenčarjev (ribe, notozavri in ihtiozavri), hkrati pa so našli še druge fosile, med katerimi izstopajo kačjerepi, morske lilije in raki. Bogastvo

fosilnih ostankov nekdanjega triasnega morja se lahko postavlja tudi v svetovnem merilu. Predavanje: 9. decembra ob 18. uri.

Vstopnine ni. Geološka vitrina je na ogled do 9. februarja 2011.

Geološki zakladi Pohorja Pohorje je največji masiv magmatskih in metamorfnih kamnin v Sloveniji, ki so stare dobrih 400 milijonov let. Podobnih »stark« v takšnem obsegu drugje po Sloveniji ne bomo našli. V njih se skrivajo tudi dragi in okrasni minerali, in celo takšni, ki so Pohorcem v preteklosti dajali rudarski in steklarski kruh. Med metamorfnimi kamninami gradijo osrednje Pohorje tudi mlajše kamnine - magmatske »mladenke«, ki štejejo komaj 18 milijonov let. Med njimi najbolj izstopa čizlakit, ki je svetovna posebnost. Geološka vitrina četrtletja je na ogled od do 9. februarja 2011.

Delavnica za otroke (5 do 12 let) Sobota, 11. decembra ob 11. uri Strički božički Storže in druge naravna gradiva lahko uporabimo tudi za izdelavo prazničnih okraskov- Božičkov, Dedkov Mrazov, jelenčkov. To je priložnost za spoznavanje gozdnih plodov in semen ter dogajanj v naravi, ko je dan najkrajši in zunaj pritiska mraz. Vstopnice so na blagajni muzeja.

Tehniški muzej Slovenije Znanstvena pustolovščina Zanimiva interaktivna razstava za učence osnovnih šol je nastala v okviru evropskega projekta Central European Science Adventure, cilj razstave pa je raziskovanje tehniške dediščine znanstvenikov in izumiteljev Srednje Evrope ter igriva seznanitev z znanstveniki ter izumitelji.

Znanstvena pustolovščina je interaktivna igra, zasnovana kot dodatna šolska dejavnost, za skupine od 20 do 27 učencev, ki obiskujejo 7., 8. in 9. razred osnovne šole. Razstavo spremlja spletna publikacija Leksikon znanstvenikov in izumiteljev Srednje Evrope, v kateri je predstavljeno več kot 300 znanstvenikov in izumiteljev.

V Narodnem muzeju na Metelkovi si lahko ogledate stalno razstavo o Rudolfu Cvetku, sabljaču, ki je kot Slovenec osvojil prvo olimpijsko medaljo že leta 1912. A na Metelkovi, v novi stavbi Narodnega muzeja, vas čaka še veliko drugih tematskih razstav. Pridite v kulturno središče Ljubljane, počutili se boste bolje.

Muzej pošte in telekomunikacij Polhov Gradec, graščina. Odprto od torka do petka, ob nedeljah in praznikih od 10. do 17. ure. Oglejte si zbirke: Zgodovina pošte, Zgodovina telekomunikacij, Telefonistke in telegrafistke in predstavitev zgodovine Polhograjske graščine. www.tms.si, muzejpt@tms.si tel. 01 364 0083.

Ta veseli dan kulture V petek, 3. 12. 2010 bodo v Muzeju pošte in telekomunikacij naslednje prireditve: Od 10. do 16. ure: Javno vodstvo po muzeju, ogled zbirke Zgodovina pošte in Zgodovina telekomunikacij, razstave Telegrafistke in telefonistke in predstavitev zgodovine Polhograjske graščine.

Od 10. do 15. ure: Kreativne delavnice za otroke: izdelovalovanje poštne kape in poštnih rogov ter še marsikaj zanimivega.

Vstop v muzej in vse naštete prireditve so brezplačne.

SABLJANJE

Bila sem na MEP

Piše Eva Jeza

LOBNYI (Rusija), od 25. do 30. oktobra - V mestu v bližini Moskve smo se na evropskem mladinskem prvenstvo v sabljanju znašli Robi Koman, Jan Golobič, Robin Dolar in Eva Jeza, vsi pa smo tekmovali v meču. Mesto v bližini letališča Šeremetjevo je dolgočasno naselje, kjer najbrž živijo pretežno uslužbenci letališča. Verjetno pa je mesto izpadlo še bolj dolgočasno in sivo zaradi dežja.

Po prihodu sem odšla v dvorano in si ogledala finalne dvoboje v moškem meču in ženskem floretu. Med mladimi sabljači iz 32 držav so prevladovali Italijani, ki so zasedli prva tri mesta, to pa ni bilo presenetljivo, saj so zmeraj pri vrhu. Videla sem nekaj dobrih bojev. V moškem meču so na tekmovanju sodelovali tudi trije Slovenci. Jan in Robin sta se uvrstila med 32 najboljših, Robiju pa je v močni skupini malo manjkalo do uvrstitve v izločilne boje.

Naslednje jutro sem z avtobusom odšla do dvorane, na kontrolo opreme. Tu pregledajo, če so meči, maska, hlače in plastron v skladu s pravili in ustrezajo varnostnim merilom. Opravila sem še krajši trening ter nato odšla v hotel in se pripravila na tekmo naslednjega dne.

V četrtek je bilo na vrsti tekmovanje v ženskem meču, v katerem sem tekmovala tudi sama.

Zjutraj smo vsi skupaj odšli v dvorano. Tam sem si ogledala svojo kvalifikacijsko skupino, za ogrevanje opravila nekaj bojev, potem pa se je pričelo tekmovanje. V skupini sem imela Ukrajinko, Estonko, Romunko, Poljakinjo in Švedinjo. Poznala sem le Ukrajinko, saj sem z njo sabljala že na letošnjem svetovnem prvenstvu v Azerbajdžanu ter še na nekaj svetovnih pokalih. Premagati mi je uspelo Estonko in Švedinjo, kar je zadoščalo za uvrstitev v nadaljnje tekmovanje. Za uvrstitev med 32 najboljših sem s pomerila s Švicarko. Na začetku mi je kazalo dobro, nato pa je tekmica izenačila. Do konca je potekal izenačen in napet boj z majhno prednostjo ene ali druge. Tudi ko se je iztekel čas je bil izid izenačen 14:14. V dodatni minuti pa mi, žal, ni uspelo zadati odločilnega zadetka in Švicarka je zmagala s 15:14.

Bila sem razočarana, saj mi je zmanjkalo le malo športne sreče in tako je lepa priložnosti za napredovanje splavala po vodi. A vseeno sem morala biti zadovoljna s prehodom čez kvalifikacije, saj je konkurenca na evropskih prvenstvih močna. Tekmovalci in tekmovalke, ki se udeležijo EP, so zelo dobri, boji so izenačeni in za zmago pa je potrebno tudi malce sreče. Ostala sem v dvorani in spremljala sklepne nastope. Že drugo leto zapored je zmagala Rossella Fiamingo, ki je bila že tudi svetovna prvakinja, na svetovni sabljaški lestvici pa zaseda 1. mesto.

Druga je bila Rusinja, tretji pa sta bili Izraelka in še ena Rusinja.

Prosti petek sem izrabila za ogled Moskve. Pot se je začela v razklampanem avtobusu, nato smo na končni postaji vstopili v znameniti moskovski metro, od tam pa je še približno pol ure vožnje do središča Moskve. Kljub mrazu in sneženju je bila mesto čudovito. Ogledala sem si znamenitosti, denimo, Kremelj, Rdeči trg s pisano cerkvijo Vasilij Blaženi, Bolšoj teater, okrašene postaje metroja …

Prvenstvo mi bo kljub temu, da z dosežkom nisem bila zadovoljna, ostalo v lepem spominu, saj zame tekmovanja niso samo šport, ampak tudi spoznavanje drugih držav in kultur, ogledovanje znamenitosti in odlična priložnost za spoznavanje mladih iz drugih držav ter druženje z njimi.

10

SHOWDANCE

Pionirke PK Urške prvakinje v Peči

PECS (Madžarska), 31. oktobra. – V slikovitem madžarskem mestecu sta se odvijali pionirsko svetovno prvenstvo in evropsko mladinsko prvenstvo. Med dvaindvajsetimi pionirskimi formacijami so na pionirskem SP v šov plesih žirijo najbolj navdušile plesalke PK Urške. Koreografinja Mimi Marčac Mirčeta je povedala: »Užitek je bil gledati najmlajše v finalu. Dopolnili so mojo kolekcijo osvojenih naslovov najboljših, saj mi je v karieri manjkal samo še svetovni naslov.«

Slovensko slavje so z bronasto medaljo dopolnili še plesalci PK Bolero (Lj) s točko Alica v čudežni deželi, v finale se je uvrstila še formacija Brusnična marmelada (PK Miki, Domž), ki je zasedla 5. mesto, na 9. mesto pa se je uvrstila skupina Ogenj (Kazina).

Druge uvrstitve, pionirke, posamezno: 12. Maša Pušnik (PK Urška Lj) in Klara Peček (PK Bolero Lj), 23. Laura Potočnik (PK Miki, Domžale), dvojice: 1. Laura Potočnik in Lana Smolnikar (PK Miki, Domžale), 3. Ajda Flisar in Maša Pušnik (PK Urška Lj), 5. Klara Peček in Lea Kos (PK Bolero Lj), male skupine: 1. Leni detektivi (PK Miki, Domžale), 7. Dwarfs? Oh my ... (Društvo Kazina), na 17. Alvin and chipmunks (PK Bolero LJ).

Mladinke, posamezno: 4. Nina Dremelj (PK Wolfy LJ), 5. Barbara Krašovec (Društvo Kazina), 7. Patricija Crnkovič (PK Urška LJ), dovojice: 2. Pia Popovič in Jan Ravnik (Kazina), 3. Tina Turk in Barbara Krašovec (Kazina), 7. David Grajfoner in Maja Osojnik (Kazina), 11. Tea Horvat in Matic Bizjak (Kazina), male skupine: 1. Lonely people (Društvo Kazina), 4. Don't mess with my TV (Društvo Kazina), 5. Breath (Društvo Kazina), 12.

Scream of nature (PK Miki Domžale), 13. Zgodba z ulice (PK Plesni val Ce), velike skupine: 1. Legalov mat (Društvo Kazina), 4. Čokolada (PK Bolero Lj), 5. Miyako Odori (PK Urška Lj), 9. Pošasti iz omare (PK Miki Domžale), 14. Lost (Blejski plesni studio).

KARATE

Pokal Porzelliner

SELB (Nemčija), 20. novembra – Člani Karate kluba Hypo so na mednarodni karatejskem turnir osvojili štiri medalje (1 zlato, 2 srebrni in 1 bronasto), Ivan Šribar in Matej Budna sta bila najboljša tekmovalca v ekipi, Gaber Vandur, najmlajši Sevničan, pa je osvojil srebro v katah.

Učenci Osnovne šole Sava Kladnika in Osnovne šole Boštanj, vsi člani KK Hypo iz Sevnice, so se udeležili 3. mednarodnega karatejskega turnirja za mlade športnike v 800 km oddaljenem mestecu Selb. Nastopilo je več kot 300 mladih športnikov iz Nemčije, Češke in Slovenije, ki se je predstavila tudi z ekipo najmlajših tekmovalcev. Prednjačili so

Koledar za pomoč

Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije URI SOČA si z mnogimi dejavnostmi prizadeva, da bi rehabilitacija otrok potekala čim bolje. Izpeljava dejavnosti zahteva prilagojeno okolje, pripomočke in strokovna znanja, ki zahtevajo visoka materialna sredstva. Delček sredstev bodo tudi letos skušali pridobiti s prodajo koledarjev svetovno znanega fotografa Arneja Hodaliča.

Velikost koledarja je 33 x 48 cm, na hrbtni strani ima podaljšan 4-centimetrski rob za dotisk logotipa. Vsakemu koledarju je priložena natron vrečka. Cena enega koledarja je 15 evrov.

Otroci iz vse Slovenije se zaradi različnih bolezni ali poškodb že vrsto let zatekajo v URI SOČA in k njihovim terapevtskim programom, da bi ozdraveli ali pa v okviru svoje bolezni zmogli čim več. Sodelujejo v učno-vzgojnih programih, ki potekajo pod okriljem bolnišničnih šolskih oddelkov Osnovne šole Ledina. Kljub zahtevni življenjski preizkušnji se vključujejo tudi v različne druge dejavnosti, seveda tudi v gibalne, kar bogati njihovo rehabilitacijo, jim prinaša vedrino ter dodaten smisel in kakovost.

Društvo za Kakovostno Rehabilitacijo Otrok Slovenije – KROS je bilo ustanovljeno na pobudo strokovnih sodelavcev Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS URI SOČE. V sodelovanju s širšo javnostjo želijo razširiti vsebino pomoči in razviti nove programe, ki bodo namenjeni otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam. Eden od ciljev, ki so si jih zadali v društvu KROS, je tudi razvijanje gibalnih dejavnosti, ki so prilagojene otrokom z motnjami v razvoju. Izpeljava zahteva prilagojeno okolje in pripomočke. In prav zato bodo veseli vsakega prodanega koledarja. Več informacij dobite na e-naslovu: tanja. babnik@gmail.com ali na telefonski številki 040 471 784.

8-letni Gaber Vandur ter 14-letni Uroš Cizerle, Matej Budna in Ivan Šribar. Gaber Vandur je med vrstniki mlajših dečkov zmagal kar v štirih kolih in se uvrstil v finale, kjer je bil uspešnejši domači tekmovalec.

Uroš Cizerle je šel v boj z optimizmom, vendar pa tokrat ni imel dovolj moči in ter boj žal končal s porazom. Naslednji je nastopil Matej Budna, ki je na svoji poti premagal tri nasprotnike in se v polfinalu pomeril s klubskim kolegom Ivanom Šribarjem. Slednji je, prav tako v kategoriji nad 50 kg, premagal že tri nasprotnike, v izenačenem klubskem obračunu pa je z odličnim ročnim udarcem v telo povedel na 2:1 in boj končal v svojo korist in se uvrstil v finale. Tu je s 4:1premagal Felixa Bergerja (Leipzig). Ivan Šribar je tako med dečki od 13 do14 let osvojil zlato medaljo, Budna pa se je veselil brona.

Na koncu so nastopili še ekipni boji, kjer je ekipa Hypa najprej odpravila vrstnike iz Reichenbacha, v finalu z ekipo BSV Adorf pa so remizirali z 1:1. Ker pa je bila točkovna prednost na nemški strani je zmago slavila ekipa BSV Adorf z minimalno razliko 1 točke.

JUDO

Andraž Jereb – s srebrom z EP za mlajše člane

SARAJEVO, 21. novembra - V glavnem mestu Bosne in Hercegovine se je na evropskem prvenstvu za mlajše člane odrezal Andraž Jereb (JK Olimpija), ki je v kategoriji do 66 kg osvojil srebrno medaljo. V uvodnem dvoboju je premagal Madžara Zsoltana Gorjanacza, v naslednjem je z ipponom odpravil Litvanca Vytautasa Skilinskasa, padel je tudi Belgijec Jasper Lefevre. Polfinalni dvoboj je bil znova v znamenju našega šampiona, ki je s prednostjo wazzarija premagal Turka Mehmeta Durmaza.

V finalu pa je bil močnejši Denis Lavrentiev. »Tekma v Sarajevu se bila super, dvorana mi je pisana na kožo, saj sem tam že aprila na evropskem članskem pokalu osvojil 3. mesto. Pred tekmo sem se dobro počutil, bil sem brez obremenitve in vse do finala je potekalo odlično. V finali boj sem šel še bolj sproščen in z dobro taktiko sem ruskemu predstavniku onemogočal njegov boj. Zaradi nedejavnosti je dobil prvi opomin, nato pa je sledila moja majhna nepozornost in vse se je končalo z ipponom na polovici dvoboja,« je povedal Andraž, ki je še mladinec, obiskuje pa športni oddelek na Gimnaziji Ljubljana Šiška. Letos je osvojil kar tri naslove državnega prvaka – zmagal je pri mladincih, v kategoriji do 23 let, poleg tega pa je bil najuspešnejši se na državnem prvenstvu po pasovih. Z zmago med nosilci rjavega pasu si je zagotovil prvi mojstrski pas. Edini uvrstitvi sta v Sarajevu dosegla še Ljubljančan Aljaž Sedej in Ptujčanka Urška Urek, oba pa sta se uvrstila na 5. mesto.

11

blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogb Milena Aras Harpf

Prijatelji v čakalnici Morda je komu že iz mojega pisanja jasno, da nisem rojena v Sloveniji. Sem Dalmatinka, navajena odprtega življenja, javnega in emocionalnega navzven. Prihod v Ljubljano je bil zame precej dramatičen, predvsem pa prehod v bolj zaprto severnjaško družbo, varčno z besedami in tudi sicer bolj razumsko. Imela sem prijatelje v Sloveniji, vendar vse povezane s študijem ali družino.

Ko sta začela otroka trenirati judo, se mi je odprl svet novih znancev, ki so hitro postajali veliko več kot samo ljudje približno podobne starosti, pripeljali so otroke na iste treninge, videvali smo se ob oglasnih deskah. Z leti so znanci postali prijatelji. Kako ne bi? Seveda, to so bili ljudje, ki žrtvujejo veliko svojega prostega časa, da bi dosegli boljšo kakovost življenja svojih otrok. Včasih me preseneti, ko ugotovim, da

Aleš Peče

Zadovoljen sem zapuščal LM Za nami je maraton, ki je navdušil z organizacijo, udeležbo in obsegom, v katerem so svoje mesto našli tudi šolski teki. Morda je besedica MARATON vaba za mlade, čeprav gre za cestni tek po mestnih ulicah, pred množico gledalcev in predvsem z veliko udeležbo. Všeč mi je, da v mlajših kategorijah ni zmagovalcev, tako da so vsi, ki pritečejo do cilja, enako pomembni.

Tokrat sem se navdušil nad vsemi bolj okroglimi fanti in dekleti, ki so morali kar precej vaditi, da so opravili preizkušnjo. Zagotovo

Prof. Nina Markun Puhan

Malčki – za posebno razpoloženje

12

Čeprav sem po poklicu športna pedagoginja in po zakonodaji moja usposobljenost ni ustrezna za poučevanje predšolskih, je prav to področje moja velika prostočasna ljubezen. To delo opravljam z velikim veseljem od svojega petnajstega leta, najprej v vrstah Partizana in kasneje v športnih delavnicah v različnih športnih društvih in se ga nikoli ne naveličam. Naj bo dan še tako težaven in zahteven, mali drobižki iz mene vedno izvabijo največ in najboljše, kar znam.

Z najmlajšimi, tj. dve- do štiriletniki, sem dolga leta vodila vadbo otrok v spremstvu staršev. To so bile zame najbolj ustvarjalne vadbene ure, saj sem lahko preizkusila različne možnosti orodij, iger, dejavnosti, povezav, rešitev. Starši so poskrbeli za varnost svojih otrok, jaz pa sem domišljiji in ustvarjalnosti pustila prosto pot. Ker se z najmanjšimi ni mogoče igrati klasičnih elementarnih iger, saj še ne znajo tekmovati in se loviti, sem morala igrice prilagoditi tako, da so starši prevzeli vlogo lovcev, otroci pa so tekali in opravljali raznovrstne naloge.

Letos sem se znašla v drugačnem položaju, ko sem z dve- do triletnimi malčki ostala v telovadnici sama. Za prvo uro sem se pripravila tako kot vsa leta doslej: s preverjenimi in preizkušenimi dejavnostmi, toda moj načrt se je izjalovil že takoj, ko sem stopila v telovadnico.

Mali 'dirkalci' so tekali vsepovsod in tudi približno ni bilo možnosti, da bi jih zbrala na začetku vadbene ure. Ko sem priklicala enega, so drugi trije odtavali po svoje, ker je nekaj drugega pritegnilo njihovo pozornost. Kaj zdaj? Najbližjega sem prijela za roko in potem sva skupaj med tekanjem in oponašanjem lokomotive priklopila »na vlak« še vse druge »vagone«. Prvih petnajst minut smo tekali in vadili

peljejo otroka na trening vsak dan iz 30 km oddaljene vasi z obrobja Ljubljane. Tudi če živijo v območju mestnega prometa, se avtobusi redko pripeljejo tako blizu kluba, da bi lahko malčke pustili tavati same in brez nadzora. Žal je moderni življenjski slog tako globoko razburkal vode, da je na površje priplavala marsikatera človeška smet. In če sem sama naletela na ekshibicioniste, nasilneže in norce sredi velemesta v bližini športnih centrov, kako bi lahko zaupali, da so otroci varni?

Ko pripeljemo otroke na trening, ugotovimo, da je v družbi lepše preživeti tisto urico kot se voziti naokrog. Družba, ki se zbira pred klubom, je tako čudovita, da sem ji namenila tokratni razmislek.

Navzven si sploh nismo tako podobni, vendar ugotavljam, da sem našla prijatelje. Ko čakamo, da se končajo bolj ali manj naporni treningi, ko se skupaj peljemo na tekmovanja, se pogovarjamo in družimo. Ugotavljamo, da se tako povezani lažje kosamo z bremeni, zaupamo si marsikatero težavo in težavico. Zakaj ne bi sodelovali? Z veseljem pripeljem ali odpeljem koga na trening, mu odstopim sendvič, poskrbim, da so na tekmovanju pod diskretnim, a budnim očesom. In vsi smo bolj zadovoljni. Vsi imamo podobna vprašanja, soočamo se s

pa ni v ospredju samo vadba, pač pa odločitev mladih, da se podajo na štart in se s tem predstavijo publiki. Z drugimi besedami bi to lahko pomenilo, da jim je bilo za tiste gledalce, ki so spremljali tekmovanje, v resnici malo mar ter da so dojeli, da so pri teku pomembni predvsem oni sami. Menim, da imajo zasluge za nastope teh učencev in učenk športni pedagogi. Dijaki in dijakinje so najbrž že bolj ozaveščeni, seveda pa tudi pri njih najbrž ne gre brez spodbude učiteljev športa.

V preteklosti sem na LM vselej pripeljal večjo ali manjšo skupino učencev, posebno pa mi je ostal v spominu učenec, ki je pri redni športni vzgoji vselej iskal zavetje pri zdravniku zaradi astme. Vesel sem bil, da sem ga pregovoril za tek na LM, čeprav nisem bil prepričan, da mi bo uspelo. Nenadoma se je zgodilo, da je začel pri urah športne vzgoje teči z veseljem, za druge vsebine se še vedno ni veliko menil. podobno, kot sem načrtovala, vendar prilagojeno – držali smo se za roke, za ramena, za obroč, za vrvico, plezali so pod mostom … Sem ter tja smo se spustili, vendar smo se že pri naslednji vaji morali postaviti v začetni položaj.

Z veseljem sprejmem povabilo vrtcev na svetovanje ali kakšno drugo obliko gibalne delavnice, kadar me povabijo. Ker vem, da si stvari najbolj zapomnimo, če jih sami preizkusimo, udeležence usposabljanja zmeraj povabim k živemu sodelovanju.

Malo teoretičnega uvoda združim z izdatno količino praktičnih idej – elementarnih iger in možnosti za razvijanje temeljnih gibalnih znanj prek naravnih oblik gibanja.

Pri vadbi z otroki, ki so stari od enega do treh let, moramo upoštevati nekatere njihove značilnosti: ne znajo še tekmovati ali med seboj sodelovati, z njimi se ne morem igrati elementarnih iger tako

blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblo podobnimi izzivi. Lažje je sprejeti odločitve, če veš, da se tudi drugi soočajo s težavami. Do kdaj dovoliti mladostniku izhod v soboto, koliko žepnine mu nameniti, kako se odzvati na slabšo oceno, kje postaviti mejo za posedanje pred računalnikom? Najbolj me veseli, ko vidim, da so otroci lepo sprejeli naše druženje, ki se je včasih podaljšalo v simpatičen večerni prigrizek. Celo trenerji so nas sprejeli, pa čeprav kot skupino, ki včasih tudi sitnari, ampak ta povezanost tudi njim prinaša olajšanje. Včasih smo, priznam, tudi preveč zahtevni, ne sprejemamo ad hoc odločitev, želimo slišati razlago in razloge.

Ko preberem dobro knjigo, že razmišljam, kateri mami ali očetu z juda bi jo priporočila. Izmenjujemo si nasvete o fizioterapevtih, zdravnikih, receptih za športnike ali trgovine, v katerih se najde kaj zanimivega in ne predragega. Imeli smo celo manjšo delavnico za izdelave čarobnih volnenih zadevic (hvala, Maja) ob vegi torticah. Vse je možno in brez meja.

Zakaj ne bi tako delovali še drugi? Obrnite se okrog sebe, pogovarjajte se. Poleg vas stojijo in mogoče le čakajo na prijazno besedo, nasmeh. Potem pa samo pogumno naprej.

Na maratonu, na katerega so ga pospremili tudi starši, se je zelo potrudil. Zdelo se mi je, da se je ta njegova zmaga kazala tudi na njegovem obrazu. Presenečeni so bili celo starši, ki so mu z opravičili pomagali izogibati se športni vzgoji.

Zadovoljen sem zapuščal prizorišče LM tudi v nedeljo, saj sem na štartu velikega maratona srečal precej nekdanjih učencev in košarkarskih igralcev. Navsezadnje tudi to izpodbija teorijo, da smo na naši šoli učence preželi samo s košarko. Svoje učence srečujem tudi ob teniških igriščih, v hribih, ob bazenih, na smučeh. Najbrž bi to lahko pomenilo, da smo svoje športno poslanstvo kar dobro opravili. A ne nameravam poudarjati pomena tistih, ki so izstopali. Še zmeraj menim, da mora biti delo športnega pedagoga namenjeno predvsem povprečnim in takim, ki jih v življenju veliko bolj kot šport zanima kaj drugega. Dobrega odnosa do športa in samega sebe se ne da izraziti z nobeno številčno oceno, pa čeprav so športni strokovnjaki v ocenjevanje vlagali veliko energije. Sicer pa mislim, da je treba Kartagino razdejati - kot je dejal Katon, stari rimski senator. kot z večjimi, sami sebi so najboljša družba. Njihova zbranost je zelo kratkotrajna. Že med dejavnostjo jih hitro zmoti kaj nepredvidenega in preusmeri njihovo pozornost. Njihova telesna razmerja so drugačna. Glava je večja, predstavlja eno tretjino velikosti telesa, in zato tudi težja v primerjavi s trupom in okončinami starejših otrok. Zato nekaterih vaj, npr. ploskanja nad glavo ali za hrbtom, ne morejo narediti, so pa zelo gibljivi. Naravne oblike gibanja, pri katerih je breme njihovo lastno telo, so dejavnosti, ki naj bi jih otroci v tem starostnem obdobju ponavljali neprestano in v različnih okoliščinah. Več gibalnih izkušenj bodo dobili, več jih bodo kasneje pri učenju zahtevnejših gibanj izkoristili.

Razvijanje hitrosti in natančnosti nimata pomena. Z izboljšanjem tehnike in koordinacije gibanja se bosta povečali hitrost in ekonomičnost, prav tako tudi natančnost gibanja. Več pozornosti namenimo koordinaciji lastnega telesa in v prostoru ter ravnotežju. Še nečesa ne smemo prezreti. Odrasla oseba je za otroka te starosti nekdo, ki vse ve in vse zna. Popolnoma mu zaupa, zato mu moramo dati občutek, da ga jemljemo zelo resno.

Igram prilagodimo pravila in gibanje, saj nekateri otroci v starosti enega leta še ne hodijo. Vloga odraslega pa je drugačna kot pri drugem starostnem obdobju. Ni dovolj, da le daje navodila in opazuje delo otrok ter jih spodbuja, ampak mora biti ves čas tudi sam dejaven udeleženec. Le tako bo lahko pritegnil in obdržal njihovo pozornost.

Izkoristimo posebnost otrok, da zelo radi in tudi zelo dobro oponašajo vse, kar jim pokažemo. Splezajmo na kup blazin in sledili nam bodo, brcnimo žogo in tudi oni bodo ponovili za nami, seveda po svoje. Spremenimo se v muco, ki lovi miške, in z veseljem bodo tekali po prostoru tako dolgo, kolikor bodo muce lahko lovile sapo.

Večkrat se pojavi vprašanje, katera orodja in naprave so primerni za otroke, stare od 1 do 3 let. V vrtcih je navadno na voljo precej pripomočkov in drobnega orodja, prilagojenega najmlajšim. Kaj pa orodja

in naprave? Zakaj švedska klop, skrinja, gred, zviralnik, lestev, blazine, obroči, kolebnice ipd. ne bi bile primerne? Pomembno je, kako jih uporabimo in kaj od otrok zahtevamo, da na orodju ali z njim delajo. Če bomo postavili nizko gred in zahtevali, da otroci hodijo po njej, bo to zanje pretežka naloga. Če pa gred obložimo z blazinami tako, da nastane le »izbočena črta«, po kateri otroci hodijo, se izognemo težavam tudi tistih, ki bodo stopali na gred le z eno nogo, z drugo pa lovili ravnotežje na podlagi. Kaj pa igranje hokeja – zakaj pa ne?

Izberemo le manjše loparje ali lažje palice (lahko tudi male hokejske palice) in balone ter pokažemo gibanje. Vse ostalo prepustimo otrokovi domišljiji. Seveda bo njihova igra podobna hokeju le po tem, da bodo s palicami odbijali balon, sodelovanja igralcev ne bo, prav tako ne kombinacij in zadetkov. Pa to tudi ni potrebno.

Ni orodja, ki ne bi bilo primerno, so le neprimerni prijemi in njihova neprimerna uporaba. Tako kot tudi ni neprimernega vremena za dejavnosti na prostem, so le neprimerna oblačila.

Otroci radi ponavljajo tisto, kar dobro znajo, zato jih ne motimo takoj z učenjem novega. Naj tisto, kar jim uspe, ponovijo čim večkrat.

Naj se desetkrat zapored spustijo po prirejenem toboganu. To namreč pomeni, da se bodo tudi desetkrat zapored povzpeli nanj, s čimer bo dosežen cilj, ki ga s to nalogo želimo doseči. Ko njihova domišljija zaživi in se spremenijo v živali, pravljična bitja, gasilce, zdravnike … steče vse drugo samo od sebe.

Da se preproste otroške igre lahko dotaknejo tudi odraslih, priča anekdota. Eden od odraslih udeležencev delavnice se je odločil, da ne bo sodeloval, pač pa bo dejavnost posnel s kamero. Predvidevam, da tudi zato, ker se odraslim včasih zdijo otroške igre preveč otročje in jim je pri tem nerodno. Prizadevno pa je tekal naokrog s kamero in beležil zanimive trenutke. Ker so ostali udeleženci v igri uživali in se zabavali, se je ozračja nalezel tudi sam. Odložil je kamero in pristopil s prošnjo: »Se lahko tudi jaz igram z vami,« ter se z veseljem pridružil igri.

13

Šport Slovencev v Italiji

Pripravlja uredništvo www.slosport.org

Kritična sezona z upanjem Zaživela so vsa državna in deželna italijanska ligaška prvenstva, v katerih nastopajo tudi ekipe slovenskih društev v Italiji. Resnici na ljubo letos slovenska društva nimajo posebnih ambicij, razen morda Sloge Tabor v moški odbojkarski ligi C, da bi igrala vodilno vlogo v raznih prvenstvih. Pomanjkanje obetavnih igralcev in igralk, pomladitev ekip (kar je spodbudno), osip igralskega, strokovnega in organizacijskega kadra ter nenazadnje tudi sponzorjev, ki bi krili vse večje stroške pri upravljanju klubov, slovenskih športnih delavcev v Italiji gotovo ne navdaja s pretiranim optimizmom. Že dejstvo, da so slovenska društva v Italiji tudi v sezoni 2010/2011 ohranila enako dejavnost kot prejšnja leta, je pravi čudež. Zato se je treba v prvi vrsti zahvaliti množici navdušencev, ki društvom prostovoljno nudijo pomoč s požrtvovalnim in zanosnim delom. Da bi bralcem bolje osvetlili dogajanje v slovenskih ekipah v raznih italijanskih ligah, navajamo strnjen pregled dejavnosti.

in deželna prvenstva z mnogimi slovenskim predstavniki.

Namizni tenis Krasova namiznoteniška šola je znana po vsej Italiji. Kljub skromnim finančnim sredstvom ima zgoniško društvo kar dva ženska A-ligaša, ekipo, ki nastopa v ligi A1 in jo trenira Kitajec Liang Feng, zanjo pa igra tudi Kitajka in trenerjeva žena Yuan Yuan, ter eno moštvo v ligi A2. Kras nastopa še v mnogih drugih nižjih prvenstvih, žal pa zgoniško društvo nima več kakovostne moške ekipe.

Nogomet

Walter Vatovec, trener Jadranove ekipe, ki nastopa v italijanski ligi C.

V središču pozornosti ljubiteljev nogometa med Slovenci v Italiji je seveda ekipa Krasa Repen, ki je v minuli sezoni dosegla zgodovinsko napredovanje v državno ligo D. Tudi v novi sezoni je Krasovo moštvo v uvodnih krogih

Hokej in line Polet Kwins ZKB iz Opčin nastopa v A1 državni ligi hokeja in line (ali na rolerjih) že od začetka tega prvenstva v Italiji. Zaradi finančnih težav je v tej sezoni moštvo, ki ga vodi slovenski trener Aci Ferjanič, postalo šibkejše, zato se bo moralo zelo potruditi, da si bo zagotovilo obstanek v najvišji italijanski ligi.

Košarka Jadran Qubic, ki je v prejšnji sezoni izpadel iz državne lige C, italijanska zveza pa ga je ob pomanjkanju ekip spet pridružila tretjeligašem, je začel nastope presenetljivo dobro in v prvih štirih krogih zbral prav toliko zmag. Krmilo ekipe je po dolgih letih znova prevzel domači trener Walter Vatovec, sledi njegovega dela

Namiznoteniške igralke Krasa s kitajskim trenerjem Liangom Fengom, ki igrajo v italijanski ligi A1.

so že vidne. V deželni ligi C nastopata tržaški Bor (slovenski trener Boban Popovič), ki je v prvih krogih igral precej spremenljivo, in Breg iz dolinske občine (slovenski trener Tomo Krašovec), ki je po uvodnem delu prvenstva pri vrhu lestvice. V deželni ligi D nastopa Kontovel, ki ga vodi slovenski trener Peter Brumen. Začela so se tudi mladinska državna

prvenstva igralo odlično in bilo pri vrhu lestvice. Žal je sledila vrsta porazov, tako da je društvo zamenjalo trenerja Musolina s slovenskim trenerjem Marinom Kragljem. Konkurenca v tej ligi je zelo ostra, saj je nogomet v Italiji po priljubljenosti, odmevnosti in posledično po pomoči sponzorjev daleč pred vsemi drugimi športi. Tako bo Krasov boj za obstanek v ligi

Nogometaši Krasa, ki nastopajo v italijanski državni ligi D. 14

zelo težaven. Sicer pa je ekipa v italijanskih medijih zbudila veliko pozornost, saj so se o njej razpisali italijanski časopisi kot o pravem fenomenu, saj so »edina ekipa v Italiji, v kateri se ne govori italijansko« in »odraz slovenske skupnosti V Italiji«.

Mladinsko moštvo, ki ga prav tako trenira Marino Kragelj, je v državnem mladinskem prvenstvu zelo uspešno. Poleg Krasa v ligi D v deželnih in pokrajinskih prvenstvih nastopa še osem ekip: Juventina iz Štandreža pri Gorici in Vesna iz Križa pri Trstu v promocijski ligi, Sovodnje in Primorec iz Trebč v 1. amaterski ligi, Breg iz Doline, Primorje s Proseka ter Zarja/Gaja iz Bazovice in s Padrič v 2. amaterski ligi ter Mladost iz Doberdoba v 3. amaterski ligi.

Nogometna društva na Tržaškem so se domenila, da bodo v mlajših mladinskih ligah nastopala pod okriljem Krasa, medtem ko imajo na Goriškem svoje ekipe Juventina iz Štandreža ter skupna moštva Mladost in Sovodnje.

Odbojkarji Sloge Tabor v letošnjem deželnem prvenstvu lige C merijo visoko.

Odbojka Odbojka, ki je bila še nedavno paradna športna panoga, je ostala brez predstavništva v državni ligi. Vse slovenske ekipe tako nastopajo na deželnih prvenstvih. Še največ možnosti za napredovanje v višjo ligo ima Sloga Tabor v moški ligi C, v kateri igrajo še Soča, Val in druga postava Sloge.

V ženski ligi C je Sloga pomladila svojo

ekipo in se bo borila za obstanek. V moški ligi D igrata Olympia, ki jo vodi slovenski strokovnjak Zoran Jerončič, in Naš prapor, v ženski ligi D pa Bor in Kontovel, ki sta zelo pomladili svoji vrsti.

Tudi na mladinskem področju je stanje vse prej kot rožnato, tako da prihodnjih »azzurrov«, kot so bili Černic, Mania ali Sandra Vitez, še ni videti na obzorju.

Šport jih povezuje zunaj Slovenije Slovenski ljubitelji športa bi se morali marsikaj naučiti od Slovencev, ki živijo v Italiji in Avstriji. Toliko ponosnih ljudi, ki so predani športu, zlepa ne srečaš. Tako eni kot drugi svojo nacionalno pripadnost povezujejo s športom, seveda s predanostjo, ob kateri bi se morali zamisliti. Združenje slovenskih športnih društev v Italiji prav letos praznuje 40-letnico, prav tako pa tudi celovški SAK – Slovenski atletski klub, katerega ustanovitelj je bil tudi dr.

Valentin Inzko, sicer znani diplomat. Na letošnjem tradicionalnem ljubljanskem srečanju zamejcev so predstavili le nekaj svoje trdoživosti.

V Celovcu je najbolj samoumevno, da je športno življenje organizirano okoli slovenske gimnazije. Prav v tem okviru si Slovenci prizadevajo za svojo športno dvorano, zavzemanje zanjo pa pojmujejo kot zgodovinsko priložnost, saj ima šport za Slovence veliko povezovalno moč. Kaj naredi v Avstriji športna uspešnost, denimo, v nogometu, so povedali SAK-ovi športni delavci. Na gostovanjih jih zdaj predstavljajo tudi v slovenskem jeziku, to pa je v primerjavi z minulimi obdobji neznanska sprememba, ki Slovencem na Koroškem zelo godi. Z izrednim navdušenjem govorijo o svoji nogometni akademiji, ki deluje na slovenski gimnaziji v Celovcu, o svojih 15 nogometnih ekipah in 180 mladih nogometaših, o 1400 članih SAK in o 350.000 evrih (ali še precej več), ki jih potrebujejo na leto za svoje delo.

Nova zvezda koroškega športnega utripa je komaj 16-letna Dunja Zdouc, obetavna biatlonka iz zaselka Sele, kjer 650 prebivalcev govori samo slovensko. Dunjo bomo v ŠM predstavili v prihodnji številki. »Z nogometom smo pokazali, da je slovenska narodna skupnost trdoživa, predvsem pa smo prav prek tega športa dobro znani,« je dejal Silvo

Kumer, podpredsednik in generalni sekretar SAK, ki je pokazal na tri mlade nogometaše in njihove drese, »ja, vsi, od najmlajših do članov nosimo iste drese. Ponosni smo nanje, in tudi na sponzorja.« Slovenci iz Italije, ki so združeni v ZSŠDI – Združenju slovenskih športnih društev v Italiji –, so bili prešerno razpoloženi, saj so imeli še isti večer na Bazovici slovesnost ob 40-letnici ZSŠDI. V prihodnjem letu jih čaka precej težav, saj jim je država zmanjšala dotacijo vsaj za polovico. Kaj to pomeni za 58 društev, ki delujejo v skoraj vsaki vasi, si lahko mislimo. »Seveda upamo, da nas bo podprla tudi Slovenija, saj vsa sredstva, ki jih dobimo, porabimo za delo z mladimi. Branko Lakovič, urednik športne strani Slovencev v Italiji v ŠM, pa je predstavil knjigo 107 naših

azzurov – nostri Azzuri, v kateri so nanizani vsi, ki so kdajkoli oblekli dres italijanske reprezentance. »Najbrž je še kje kdo, ki ga nisem predstavil, ker so mu pod nekdanjo fašistično diktaturo povsem spremenili priimek in ga zato nisem našel. Žal moram povedati, da letos po dolgih letih nismo izdali svojega športnega almanaha,« je povedal priznani športni novinar iz Trsta.

V Ljubljani tokrat ni bilo Jožeta Hirnöka iz Porabja, a je bilo slišati pozitivne novice tudi s tega slovenskega območja z Madžarske. Prvič pa je na tradicionalnem sestanku sodelovala tudi predstavnica Slovencev na Hrvaškem, sicer Jelena Malnar, podpredsednica slovenskega društva Gorski Kotar, študentka prava iz Ljubljane. Vse kaže, da se krog širi, kar je zdaj, ko padajo meje, vsekakor spodbudno.

15

desetplusdesetplusdeset 10+ 1 Ameriške sanje

Jan Petrač AD MASS, Ljubljana

Nastop na šolskem teku na 2000 m v okviru Ljubljanskega maratona je bil eden zadnjih Janovih tekov v iztekajoči se sezoni. V združeni skupini tekačev štirih letnikov je osvojil 3. mesto. S soimenjakom Janom Dovčem, ki je bil mesto pred njim, sta prepričljivo osvojila ekipno zmago za Gimnazijo Šentvid. V čustvenem tekaškem ozračju sta mu z objemom najprej čestitala oče in mama. Bila sta vesela sinovega uspešnega teka. Slavje ob ekipni zmagi pa so s skupno fotografijo zašpičili oba tekača in prof. Primož Praprotnik, športni pedagog na gimnaziji, na kateri Jan v športnem oddelku prvega letnika doživlja srednješolski krst.

Jan je prve dni julija dopolnil petnajst let in se je takorekoč že poslovil od pionirske konkurence, v kateri smo ga videvali na množici tekmovanj vselej v ospredju. Morda bo s prehodom med srednješolce končal s prakso množice nastopov, saj se bo moral zdaj bolj posvetiti tudi šoli. Zatrjuje, da zaradi šole ni zaskrbljen, saj profesorji športnike razumejo in jim pomagajo: »Naš profesor Primož Praprotnik nam zelo pomaga, a se je treba vendarle vse naučiti. Na Osnovni šoli Toneta Čufarja, ki sem jo obiskoval, sem dobil kar dobre temelje,« se je spomnil svojih osnovnošolskih dni, hkrati pa ni pozabil povedati, da mu je bilo všeč, ko so ga osnovnošolke z njegove nekdanje šole spodbujale na ekipnem prvenstvu v Slovenskih Bistrici.

Na Ljubljanskem maratonu je bilo videti, da ga starši zelo podpirajo in da živijo z njegovim športom. »Prišli so vsi, dedka in babici z obeh strani, pa oče in mama, manjkal je le brata.

Dedek Frane je sploh moj veliki navijač, vozi

Pred finišem na ekipnem srednješolskem prvenstvu - Jan (3)

me tudi na tekme in me spodbuja. Zelo dobro se razumeva, kar mi je všeč. Ampak tudi oba starša prideta pogosto na moje tekme,« pravi Jan, ki je povsem v atletiki. Čeprav se zaveda, da je do konca gimnazije še dolga pot, je že zdaj prepričan, da bo svoje visokošolsko izobraževanje nadaljeval v ZDA, celo za ime univerze, na katero se bo vpisal, že ve: »Z atletiko bom nadaljeval, dokler bo šlo. Tujina, o kateri govorim, bo najbrž Amerika. Predvidevam, da bo tam bolje. Zdaj smo novembra, vreme je še kar ugodno, ampak kmalu bo pritisnil mraz in resnega treninga bo konec. Občasno vadimo v Medulinu, ampak tudi tam je mraz.« Jan ne sanjari o idealnih razmerah, a za Denver in izbrano univerzo je prepričan, da je to, kar si želi: »Vremenske razmere so dobre, ni ostrih zim kot v Sloveniji, poleg tega pa je nadmorska višina 1500 m. No, saj se lahko še

kaj spremeni, ampak želel bi nadaljevati šolanje na tem atletsko usmerjenem kolidžu.« Dodal je, da je že razmišljal, da bi šel prek luže že v tretjem letnik srednje šole, a je misel opustil, ker mu razmere na Gimnaziji Šentvid za zdaj zelo ustrezajo. Prihodnje leto bo skušal uspešno nastopiti na OFEM – olimpijskem festivalu evropske mladine – in na svetovnem prvenstvu za mlajše mladince. Dejal je: »Več možnosti bo v evropski konkurenci. Ne bom razkrival želja, ampak jih bom raje skušal uresničiti.

V svetovnem merilu nimam velikega upanja.

Uvrstitev v finale bi lahko bilo največ, kar bi bilo možno doseči.« Evropska tekma bo nekje na vzhodu Turčije, svetovno prvenstvo pa v Lilleju v Franciji, v zanimivih krajih, ki ga tudi vlečejo.

Janov rekord na 1000 m je 2:32,71, kar je elektronsko izmerjen državni rekord, ki pa

Ekipa – Prof. Primož Praprotnik ter oba

Prijatelja – Jan in Borut Rebolj na srednješolskem ekipnem prvenstvu 16

desetplusdesetplusdeset 10+ ni priznan, ker je pred dvema desetletjema in pol tekel nekdo hitreje za 21 stotink, a z ročno merjenim časom. Tako tega rekorda v resnici nimam. Na 800 m mi je tudi zmanjkalo 21 stotink do državnega rekorda (1:57,11), 1500 pa sem tekel že zgodaj spomladi 4:06,13. Bilo je aprila, bil sem presenečen z napredkom, potem pa ni bilo več nobene tekme na tej progi. A sem prepričan, da sem bil sposoben teči hitreje.

Rekord je 3:55,0, zagotovo pa zmorem teči bolje, saj ni normalno, da na začetku sezone tečeš osebni rekord.« Pogovor o rekordih se je še nadaljeval: »Imel sem nekaj rekordov v mlajših kategorijah U-12 in U-14, pa sem vse izgubil. To še ne pomeni, da je zadaj več mladih, ki so tako dobri. V ospredju je predvsem Kristian Grunfeld. Opazujem, kako napreduje.

Seveda me zanima, če bo nadaljeval v tem slogu tudi kasneje,« pravi in še dodaja, da je problem slovenskega teka na srednje proge predvsem pomanjkanje tekmovalnosti. V vsaki od starostnih kategorij je samo po en atlet, ki je bistveno boljši od drugih. Ker sta med nami po dve leti razlike, med seboj ne moremo tekmovati in tako ostane vsak sam.« Z mladim atletom se je lepo pogovarjati o dosežkih, ki so na meji njegovih zmožnosti: »Ko pridem po zahtevnem treningu domov, bi najraje padel v posteljo, a je treba še kdaj kaj narediti za šolo. Pred treningom pa tudi ni veliko časa. Res, usklajevaje šole in atletskega treninga je dokaj težavno. Prihodnje leto bi želel s Šestakom in njegovo skupino obiskati Južno Afriko in tam trenirati, a tri tedne je kar dolga doba. Nisem prepričan, da bom imel to možnost. Sicer bodo priprave februarja v Medulinu. Tudi to ni slabo.« Jan pogosto trenira z Žanom Rudolfom, a ga ne prišteva h konkurentom, saj je dve leti starejši in teče na 800 m. Na stezi se druži še z Borutom Reboljem. »Če pogledam svojo konkurenco in še morda eno leto navzgor ali navzdol, ni take konkurence, kot bi si jo želel.

Bolje bi bilo, če bi bila večja, da bi bile tekme močne. Prihodnje leto bom imel samo dve resni tekmi, na mitingih v tujini pa tečejo pretežno mladinci, ki so precej starejši in je tudi konkurenca premočna. A vseeno bo konkurenca med mlajšimi mladinci že močnejša. Morda bom znova šel v Beograd na Beli kros, ampak tudi ta tekma letos ni bila posebno močna, zmagal sem kar za dvanajst sekund.

Zmaga na srednješolskem ekipnem prvenstvu, ki v atletskih krogih ne pomeni veliko, ima pa veliko simbolično vrednost, mu je bila zelo všeč, saj je kot prvošolec premagal tudi četrtošolce, čeprav je nekaj dobrih tekačev manjkalo, Zvera in Rudolfa npr. že ni bilo.

Jana poleg atletike zanima samo – atletika. »Ves dan imam v mislim samo atletiko in vse, kar je povezano s tekom. Morda se to zdi komu čudno, ampak … « pravi atlet, ki trenira pri Svijetlanu Vujasinu. Jan pogosto opravi po dva treninga na dan, dopoldanskega v okviru šolskega programa in prav tako na štadionu. Po pogovoru se je Jan odpravil na stezo: »Danes tečem distance – desetkrat po 400 m, s čim manj premora in čim hitreje. Kadar treniram že zjutraj, se to pozna tudi na popoldanski vadbi, vmes je še šola. Kar naporno.« Jana, zmagovita tekaška ekipa za gimnazijo Šentvid na LM

2 Vzornika – Jani Brajkovič in Armstrong Luka Pajek KK Adria Mobil

Luka je star 14 let, obiskuje pa 9. razred na Osnovni šoli Ferda Vesela v Šentvidu pri Stični. Pravzaprav bi lahko dejali, da ima srečo, da je športnik. Na tej šoli je eden redkih učencev, ki trenira. Je član kolesarskega kluba Adria Mobil iz Novega mesta, zasluge za njegovo športno usmeritev pa ima oče, ki ga je navdušil in ga tudi sicer vozi v Novo mesto.

Drugih posebnih športnih možnosti pa v Šentvidu ni. Morda bi lahko omenili Aeroklub Šentvid pri Stični, a so tečaji za začetnike v tem klubu prava redkost. Kljub vsemu je urednik jadralne spletne strani www.opensoaring. com nedavno šoli podaril debelo knjigo z naslovom Letalstvo na Slovenskem, da bi učenci in učenke kdaj pa kdaj stopili tudi do letališča v bližini šole.

A vrnimo se k Luki in kolesarstvu. Luka bo prihodnjo sezono vozil že v precej močnejši kategoriji mlajših mladincev. Kolesarstvo ga je tako prevzelo, da v dnevih, ko ni treningov, tudi sam zajaha svojo specialko in išče izzive po manj prometnih cestah, ki jih na Dolenjskem ne manjka. Ko je na televiziji prenos kakšne kolesarske dirke, ga ne zamudi. »Na televiziji bi lahko spremljali še kakšno dirko, zanimivih tekmovanj je veliko,« pravi in pove, da je spremljal Tour de France, dirko vseh dirk, in da kdaj tudi pomisli, da bi bilo fino, če bi nekoč prišel med najboljše, ki lahko vozijo na tej dirki. Luka trenira štiri- do petkrat na teden, razdalje pa so od 40 do 60 km. Če dežuje, počiva.

Kam pa naprej po osnovni šoli?

»Ne vem, morda na športno gimnazijo.« Kje se ti je šport tako priljubil?

»Začel sem tako, da sem se udeležil nekega ljubiteljskega tekmovanja v kolesarstvu samo za šolarje in zmagal. Očeta je zanimalo, če bi želel trenirati. Na to do takrat nisem niti pomislil. Vpisal me je v klub v Novem mestu in tako sem začel. Všeč mi je, ker je povezano s hitrostjo.« Najbrž je zanimivo še kaj.

»Spoznavamo kraje, srečujemo prijatelje iz različnih klubov. Tekmujemo kot ekipa, taktika je vselej drugačna, med seboj si pomagamo, denimo, na tekmah za pokal Slovenije skuša ekipa pomagati tistemu, ki je najboljši v skupnem seštevku. Ko tekmujemo v tujini, se sproti zmenimo, za koga bomo delali. Trener Sandi Papež pravi, da ne smeš biti sebičen. Dobrota se že kdaj vrne, npr. ko drugi delajo zate.« Kje tekmujete?

»Največ dirkamo v Italiji, vozimo tudi po Hrvaški, bili pa smo že v Avstriji na tridnevni etapni dirki Jugendtour. Tam sem vozil za

nek drug klub, ki me je vzel poleg, ker so imeli težave s prevozom. Doma vozimo za pokal Slovenije, te dirke so bile skoraj vsak vikend. Do desetega mesta se štejejo točke, v kategoriji dečkov A sem osvojil 44 točk in pristal na 10. mestu.« Imaš kolesarskega vzornika?

»Navijamo za Janija Brajkoviča. Letos je zmagal na veliki etapni dirki Kriterij Dauphinee, na kateri je premagal tudi Alberta Contadorja.« Spremljaš dogajanja okoli dopinga?

»Seveda. Ne vem, kako si drznejo to početi.

Saj vedo, da so jih že veliko ujeli in bodo najbrž enkrat tudi njih. Očitno je njihova želja po zmagi premočna.« Nosiš rumeno Armstrongovo zapestnico?

»Moji kolegi jo nosijo, jaz pa ne. Morda jo bom nekoč tudi jaz kupil, če bom v trgovini naletel nanjo. Armstrong je lahko moj vzornik, ne da bi nosil njegovo zapestnico.«

Pokal Slovenije

Dečki A: 1. Žan Jerkič (Hit G) 220, 2. Jon Božič (Adria M) 210, 3. Kristjan Kumar (Hit G) 129, 4. Mitja Serdinšek (Perut Pt) 113, 5. Tim Zubanovič (KK Gorje) 86, 6. Manuel Bedenik (Perut Pt) 86, 7. Maj Sivec (Adria M) 83, 8. Anže Pazlar 57, 9. Matic Veber (oba KK Gorje) 57, 10. Luka Pajek (Adria Mobil) 44.

17

desetplusdesetplusdeset 10+ 3 Želje, povezane z zdravjem Joni Prezelj Tomičič AD MASS

Sem dijakinja Gimnazije Šentvid iz Ljubljane, stara pa sem 17 let. Obiskujem 3. letnik športnega oddelka. Treniram v AD Mass, moj trener pa je Albert Šoba. Na naši gimnaziji je veliko atletov, v sklopu šolskih tekmovanj so zelo uspešni fantje, saj so že nekaj let ekipni šolski prvaki. Tudi dekleta nismo slaba. Športni koordinator za atlete je prof. Primož Praprotnik, ki lepo skrbi za nas.

Z letošnjo atletsko sezono sem zadovoljna.

V dvoranski zimski sezoni sem na državnem prvenstvu za mlajše mladinke osvojila 3. mesto

na 60 m ovire s časom 8,73, v poletni sezoni pa na državnem prvenstvu na 100 m ovire drugo mesto, s časom 14,35.

Ker imam že pet let poškodbe narastišča dvoglave mišice na obeh nogah, se atletiki ne morem posvečati vso sezono, ker potrebujem večmesečne prekinitve. Zato sem bila zelo vesela nastopa na pokalu Savaria, na katerem sem prvič nastopala za reprezentanco in tudi zmagala. Dosežek me je zelo razveselil, saj sem poleti morala počivati in sem s treningom pričela šele jeseni.

Rada tečem tudi na 100 in 200 m. Vseeno pa so mi najljubše ovire. Z novim letom bom starejša mladinka, kar pomeni, da bom morala premagovati višje ovire, torej 84 cm. Rada hodim na treninge, saj imam dobro družbo, tu se sprostim in pozabim na skrbi, povezane s šolo in ostalim. Poleg atletike se v šoli ukvarjam z akrobatsko navijaško skupino Šentviški fanatiki, ki zabija na košarkaški koš s pomočjo male prožne ponjave. Za treninge sicer nimam dovolj časa, pridružim se jim navadno enkrat na teden.

V prostem času, ki ga ni veliko, pa se rada družim s prijateljicami in uživam v naših ženskih pogovorih. Rada grem tudi v kino, na bazen … Ker obiskujem že tretji letnik, se bom morala odločiti glede nadaljnjega študija. Najbolj me zanima sociologija in kar je povezano z njo, tako da bom morda izbrala socialno pedagogiko ali pa socialno delo. Delo z mladimi in s starostniki me zelo veseli in zanima. Rada prisluhnem, pomagam in svetujem vsakemu, ki ima težave.

V novem letu, ki prihaja, si samo želim, da se poškodba ne bi ponovila in da bi uspešno končala tretji letnik.

5 Zmaga za konec kolesarske sezone Katja Jeretina KK Radenska KD Življenje

18

Zadnja dirka za slovenski pokal, dirka Tadeja Valjavca za dečke in deklice, se je odvijala 2. oktobra v Spodnji Besnici. Kolesarka Katja Jeretina je zapisala: »Na štartni listi je bilo v moji skupini prijavljenih več kot 40 tekmovalcev in tekmovalk, tudi s Hrvaške. Dečki in deklice smo morali peljati pet krogov, skupno 7 km. Kratek 1,4 km dolg krog je bil speljan po ozki cesti, z dvema ovinkoma, na katerih se moraš skoraj ustaviti, da ne pride do padca. Na štartu sem imela smolo z zapenjanjem. Prva dva kroga sem se vozila v sredini skupine. V tretjem krogu sem se skušala prebiti v ospredje, vendar mi zaradi ozke ceste ni povsem uspelo. V predzadnjem krogu sem bila na tretjem mestu, vedela sem, da bo odločal šprint. Približno 500 m pred ciljem sem izkoristila prostor na levi in stopila na pedala z vso močjo. In res, prvič sem premagala vse najboljše v skupini. Prav tu se mi je izpolnila tiha in skrita želja po zmagi.

V letošnji sezoni sem tekmovala na vseh tekmah za pokal Slovenije in na tekmi za državno prvenstvo ter na še nekaj drugih ljubiteljskih tekmovanjih. Udeležila sem se tudi šolskega državnega prvenstva v gorski preizkušnji in še v cestni vožnji.

Trikrat sem osvojila 6. mesto, kar petkrat sem bila na 4. mestu, tik ob zmagovalnih stopnicah, dvakrat sem bila tretja, enkrat druga, enkrat pa sem zmagala.

Na šolskem državnem prvenstvu v gorskem kolesarstvu sem imela izposojeno kolo, ki ga nisem bila vajena, zasedla pa sem 2. mesto. Na šolskem državnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu na Ptuju pa sem zmagala. Na lestvici za Pokal Slovenije sem se uvrstila na skupno 4. mesto, zaradi česar sem zelo zadovoljna. Sedaj sledi malo počitka, decembra pa začnemo s kondicijskimi treningi. Upam, da bom prihodnjo sezono dosegla takšne ali še boljše uspehe.«

desetplusdesetplusdeset 10+ 4 Lepo je priteči v hlev …

Lina Lauko KK Ljubljana

Z jahanjem se ukvarjam že več kot deset let. Sprva sem jahala za zabavo, pred tremi leti sem začela tekmovati v preskakovanju zaprek, lani pa sem se udeležila tudi dresurnih tekem. Dresurno jahanje je disciplina, ki od jahača in konja zahteva popolno zbranost in sodelovanje, poudarek je na njunem pravilnem gibanju. Za nekatere ljudi je manj zanimiva kot preskakovanje ovir, ker je to disciplina, pri kateri je treba vložiti veliko časa in natančnosti, se mi zdi prav zabavna. Pri dresuri mi je najbolj všeč, da nikoli ne zmanjka novih izzivov, novih likov in nalog. Vedno se najde nekaj, česar konj in jahač še ne znata. Z dresuro sem se začela ukvarjati bolj zavzeto pred dvema letoma, ko sem začela tekmovati, seveda pa sem imela tudi prej dresurne treninge, saj so temelj za dobro jahanje v katerikoli disciplini.

Ker se ukvarjam tudi s preskakovanjem ovir, se strinjam, da je skakanje bolj adrenalinsko, a vendar je tudi dresura zanimiva, pri njej se vse začne, je prava umetnost jahanja, sporazumevanja s konjem in če jo obvladaš, so vse druge discipline veliko lažje. Prav zato bom še naprej gojila dresurno jahanje, tudi če bo v ospredju katera druga konjeniška disciplina.

Brez konj ne morem, saj se ob njih sprostim, čas se nekako ustavi, pozabim za dve uri na šolo. Lepo je vsak dan priteči v hlev, kjer te konj pozdravi z visoko dvignjeno glavo, glasnim rezgetanjem in te prosi, da ga pelješ na sprehod.

Linine tekmice in tekmec ...

Karmen Brelič

Miha Juren

Meta Srnel

Nika Kokalj

Urška Brelič Karmen Kamenšek

Živa Jarh

19

desetplusdesetplusdeset 10+ 6

Anja Benko AK Panvita Murska Sobota

Splača se potrpeti …

20

Atletiko treniram že sedmo leto, moja disciplina pa je tek na 400 m. Najprej sem začela trenirati doma in nastopati na manjših tekmovanjih. Že na prvi tekmi v Radencih na Maratonu treh src sem zasedla 2. mesto, kar mi je dalo veliko motivacijo za ukvarjanje s tekom.

Ko sem začela redno trenirati, sem imela velikokrat slabe dni, včasih nisem imela posebne želje po treningu. Še zdaj se spominjam dne, ko sem se mami v avtu jokala, da ne grem na stadion, a nisem imela izbire. Šla sem tja, na žalost pa sem pozabila takoj, ko sem videla prijateljice, ki so me čakale za skupno ogrevanje. Od tistega treninga naprej se ne spominjam več, da bi s težkimi koraki šla na trening.

Zdaj pač vem, da je treba pri tekaškem treningu včasih stisniti zobe, da zahteven trening prinaša hude trenutke. Vem pa tudi, da se splača potrpeti. Občutek zadovoljstva ob prihodu domov po treningu je dober.

Začela sem nastopati na državnih tekmovanjih, predlani sem prvič prišla v reprezentanco za Beli kros v Beogradu. Že tedaj mi je dedek govoril: »Anja, že zdaj si videla več sveta kot jaz v vsem življenju.« In ima prav. Dvomim, da bi se zdaj odločila potovati v Bahrain, ki sem ga spoznala letos na svetovnem prvenstvu šolarjev.

Ločitev od domačih prinaša tudi veliko pozitivnih lastnosti, denimo, postajam samozavestnejša, lažje se hitro odločam, vem, kaj moram narediti v težkih trenutkih, ter sem brez težav tudi po več mesecev od doma. Seveda pogrešam domače, ampak dvomim, da bi me kdaj zagrabilo tako domotožje, da bi morala domov ...

Veliko ljudi mi pravi, da se ne zavedam svojih uspehov. Po eni strani se tudi nočem, da ne bi začela živeti v oblakih, da ne bi pozabljala na prijatelje. Kljub vsemu pa imam nekaj zahtevnih ciljev. Prihodnje leto bi rada nastopila na mladinskem SP v Franciji, leta 2012 pa na OI v Londonu. Verjetno so bolj življenjsko zastavljen cilj olimpijske igre v Rio de Janeiru leta 2016.

Ker sem športnica in dijakinja Gimnazije Murska Sobota, je moj urnik vsak dan zelo natrpan. Sama si moram uskladiti čas za trening, učenje ter prosti čas. Prav zato sem se odločila, da bom med gimnazijskim šolanjem živela v dijaškem domu. Glede treningov lahko rečem, da samo z zahtevnimi pripravami prihajajo dobri dosežki.

Veliko zaslug ima tudi trener Tiberij Lebar, s katerim se dobro razumem. Proti koncu letošnje sezone sem sicer imela težave s slabokrvnostjo, a smo poskrbeli, da lahko zdaj nadaljujem z vadbo.

Golf

foto

MIRKO KUNŠIČ

Golf v šolah

Vas zanima golf?

Morda golf v osnovni šoli? Je to sploh mogoče? Verjemite, da je. Žal o golfu v osnovnih šolah ni veliko znanega, vendarle pa je na tem področju narejeno že veliko, še več pa bomo skušali doseči tudi v prihodnje. Vzemite si čas in preberite drobni zapis o golfu, ki bo leta 2016 tudi olimpijski šport.

Bolj pomembno kot to, da bo golf kmalu dobil mesto v družini olimpijskih športov, je opažanje, da v svetu in pri nas pridobiva na množičnosti. Po svetu igra golf že več kot 70 milijonov ljudi, število pa vztrajno narašča.

Zato tudi na Golf zvezi Slovenije sledimo tem pokazateljem. Ob vse večjem številu golf igrišč v Sloveniji smo naredili korak bližje k popularizaciji golfa v Sloveniji. Ljudem želimo približati ta lep, sedaj že mnogo let cenovno dostopen in za otroke koristen šport, ki se odvija v naravi.

Golf prinaša mnogo koristi, med drugim tudi: • telesno in dušeno sprostitev, • gibanje v naravi, • spoštovanje pravil in lepo vedenje, • spodbujanje kulturnega odnosa do narave in kulturne dediščine, • sprejemanje družbenih norm, • igro za vse življenje in za zdravje, • povečuje samozavest in sposobnost pozitivnega razmišljanja, • odvrača od pasivnega preživljanja prostega časa.

Golf vse bolj postaja družinski šport.

Sodeluje že več kot 50 šol Golf zveza Slovenije v sodelovanju z ustanovo za razvoj mladinskega golfa Albatros že nekaj let promovira golf v osnovnih šolah, v zadnjih letih pa je sprejelo izziv novega športa že prek petdeset slovenskih osnovnih šol in zavodov. Prijemi učenja golfa so naravnani tako, da lahko sodeluje skoraj vsaka šola, dejavnost pa poteka v telovadnici ali na prostem.

Tako je, prav ste slišali. Golf se lahko igra tudi v telovadnici. Zato uporabljamo prilago-

jeno opremo, predvsem žogice, ki ne poškodujejo telovadnice in pripomočkov, posebne podloge, ki se uporabljajo za udarjanje žogic v telovadnici in pa seveda palice. Vso to opremo ob izkazanem zanimanju osnovne šole ali zavoda zagotovi zveza.

Ugodnosti za pedagoge, ki želijo učiti golf Pedagoga, ki pokaže zanimanje, da bi vodil to dejavnost na šoli, izobrazimo do naziva vaditelj golfa v šolah, kar je uradni naziv, ki ga je odobrilo Ministrstvo za šolstvo in šport.

Z uspešno opravljenim izobraževanjem posameznik pridobi temelje golfa, opravi izpit in se seznani tudi s sistemom mladinske golf izkaznice, prek katere poteka delo v golf klubih in osnovnih šolah po vsej Sloveniji. Njegova edina obveza je, da bo program vodil na osnovni šoli, na kateri poučuje, in da bo sodeloval z bližnjim igriščem ali golf klubom.

Ko pritegnemo mladino v zdravo dejavnost, povezano s pravili, ki jih je treba spoštovati, še ne bomo spremenili sveta, vendar pa veliko pripomoremo k boljši izobrazbi ter vzgoji svojih otrok. Saj vemo, da se otroci prav med igro naučijo največ. Ali potrebujemo še kakšen razlog več za vključitev otrok v golf, kjer se naučijo spoprijemanja s temeljnimi vrednotami igre in življenja? Če se s tem strinjate, lahko stopite v stik z nami prek elektronskega naslova: grega.perne@golfzveza-slovenije.si.

Izpit za igro Za samostojno igro na golf igriščih in golf turnirjih potrebujemo izpit za igro, ki je nekakšen preizkus znanja igre in osnov bontona na igrišču. Zakaj ne bi otrokom omogočili, da se tega naučijo po ustaljenem in preizkušenem sistemu Mladinske golf izkaznice? To je sistem vaj in napotkov, ki vsakemu, ki opravlja delo z otroki, bistveno olajša delo, poleg tega pa ga vodi. Cilj tega sistema je, da otroci prek zabave spoznajo golf in temeljne vrednote, ki jih promovira Golf zveza s pomočjo golf izkaznice, so vedno prisotne v golfu in še kako koristne v življenju.

Temeljne vrednote, ki jih promovira Mladinska golf izkaznica: • poštenost, • integriteta, • športništvo (sportsmanship, fair play), • spoštovanje, • odgovornost, • samozavest, • vztrajnost, • spoštljivost in vljudnost, • preudarnost.

21 21

23. posvet športnih pedagogov Murska Sobota

PRIZNANJA ZDŠP 2010 Priznanje za dolgoletno delo na področju športa otrok in mladine je prejelo osem športnih pedagogov in pedagoginj, posebni priznanji pa je Marjan Plavčak, predsednik ZDŠPS izročil dr. Stojanu Burniku, prodekanu Fakultete za šport v Ljubljani ob letošnjem jubileju FŠ. Z drugim priznanjem, ki sta ga prejela ravnatelj in športni pedagog Jožef Škalič in Marjan Recek, pa so izrekli priznanje Osnovni šoli Kuzma.

šole, vse do državnih prvenstev. Ekipe pod njenim vodstvom so uspešne v atletiki, skokih z male prožne ponjave, akrobatiki, ritmični gimnastiki in na plesnih tekmovanjih. Seveda je tudi sama organizatoricamnogih šolskih tekmovanj. Tudi po njeni zaslugi je bila šola, kjer je zaposlena, več let zapored izbrana za najbolj športno šolo v občini. Leta 2001 ji je Mednarodni olimpijski komite podelil diplomo za izjemen doprinos pri razvoju olimpijskega duha ter širjenju prijateljstva in solidarnosti med ljudmi .

Dušan Bajec

Gimnazija Ljubljana Šiška

OŠ Miroslava Vilharja, Postojna

Profesorja Dušana Bajca sta najprej zaznamovali košarka in atletika. Svoja športa je priljubil mnogim mladim, ki so kasneje nastopali tudi v državnih selekcijah. Že dvajset let je mentor planinskih skupin, letos je že osmič popeljal devetošolce prek Julijcev in na Triglav.

Je mentor šolskim košarkarskim ekipam, s katerimi dosega visoke uvrstitve. Prav tako je odličen organizator športnih tekmovanj. Je tudi koordinator športnih oddelkov na šoli. Rad uvaja novosti v šoli v naravi in v športne tabore.

Bil je pobudnik in soustanovitelj Društva pro-

22

Dušan Bajec

DesZa Kapelj Gorenc fesorjev in učiteljev športne vzgoje Postojna, ki ga tudi vodi. Bil je član predmetne komisije za pripravo nacionalnih preizkusov znanja pri športni vzgoji, že vrsto let je član IO ZDŠPS, je član IO Športne zveze Postojna.

Anica Djordjević

OŠ I. Murska Sobota

Gospa Anica Djordjević je športna pedagoginja, trenerka ritmične gimnastike in sodnica.

Delu z mladimi je predana že od začetkov svoje službene poti. Pri športni vzgoji učenke spodbuja za šport in nastope za barve svoje

Anica Djordjević

Desa Kapelj Gorenc

Gospa Desa Kapelj Gorenc je profesorica športne vzgoje in športna koordinatorica.

Je soustanoviteljica športnih oddelkov na GLŠ, redno sodeluje s Fakulteto za šport.

Prepoznavna je tudi po strokovnih člankih v revijah, je urednica tudi avtorica člankov o športni prehrani, regeneraciji športnikov, o masaži za potrebe mladih športnikov. Sodeluje v projektih in s članki v zbornikih Zavoda za šolstvo in MŠŠ, pogosto predava na strokovnih posvetih športnih pedagogov. V sklopu priprav mladih nogometnih reprezentanc že od leta 2001 predava o regeneraciji, tehnikah

Ciril Košir

Marta Lenarčič

sproščanja, prehranski podpori, liku športnika, sodelovanju med trenerjem in ekipo, o športnem življenju, vodi pa tudi delavnice sproščanja in masaže. Njeno delo jo uvršča med pomembne strokovnjakinje na področju športa otrok in mladine.

Ciril Košir

OŠ Bičevje, Ljubljana

Gospod Ciril Košir je že od gimnazijskih let zapisan atletiki, je trener mlajših selekcij tekačev na srednje proge in že desetletje član atletskega sodniškega zbora v Ljubljani. Športno vzgojo na OŠ Bičevje poučuje že od leta 1975, je mentor ŠŠD in vodi treninge atletike.

Pod njegovim vodstvom, tudi po zaslugi motivacijskih prijemov so učenci z zagnanostjo dosegali lepe uspehe. Za športnega utripa šole spodbuja donatorstvo, šole v naravi pa so njegovo poslanstvo. Plavati je naučil prek 200 učencev, mnoge pa je navdušil za tek na smučeh. Bil je vodja aktiva učiteljev športne vzgoje občine Vič- Rudnik in je nosilec mnogih priznanj s področja športa. Je tudi mentor študentom Fakultete za šport. Pri svojem delu si pomaga z mantro: »V življenju ni bližnjic, vse je samo v potu svojega obraza.«

Marta Lenarčič

OŠ Martina Krpana, Ljubljana

Odbojko in atletiko, izbrana športa gospe Marte Lenarčič, je priljubila svojim učencem in učenkam. Na šoli že vrsto let vodi športni krožek, ponosna pa je na odbojkarsko ekipo in atletski krožek. Kljub majhnem številu otrok na šoli vsako leto pripelje šolsko ekipo do visokih uvrstitev na ljubljanskem področnem tekmovanju. Pred leti je sodelovala tudi v projektu Šola odbojke v Ljubljani. Že vsa leta uspešno vodi šole v naravi. Sodelovala je tudi kot zunanja ocenjevalka pri eksternem preverjanju športne vzgoje. Najbolj pa je ponosna na svojo šolsko odbojkarsko ekipo. S skupino učencev, ki sicer ne trenira v nobenem športnem klubu in jim je šolska interesna dejavnost edina v prostem času, je dosega zavidljive uspehe.

Za svoje delo je prejela priznanje Agencije za šport Ljubljana.

Boris Plamberger OŠ Šoštanj

Gospod Boris Plamberger je športni pedagog na OŠ Šoštanj, kjer je mentor šolskim odbojkarskim ekipam, ki se uvrščajo v vrh državnih tekmovanj. Letos so njegove učenke v odbojki na pesku dosegle 5. mesto v državi, šolska atletska ekipa dečkov pa je postala ekipni državni prvak. Prav tako so njegovi učenci

Boris Plamberger

uspešni v košarki, saj se že nekaj let uvrščajo v finale PF za mlajše in za starejše dečke. S kolegi športnimi pedagogi v šoli so dober tim, ki pri učencih dviga zanimanje za udejstvovanje v športu. Je vodja mreže za športno vzgojo v osnovnih šolah občin Velenje in Šmartno ob Paki ter šol Zgornje Savinjske doline. Uspešno deluje kot trener Ženskega odbojkarskega kluba Kajuh Šoštanj. Je tudi član strokovnega sveta pri Športni zvezi Šoštanj. Vsak nov izziv sprejme s polno odgovornostjo.

Anita Seles Držan OŠ Petrovče.

Gospa Anita Seles Držan je vsestranska, saj je bila ob šoli tudi trenerka, denimo, v Ženskem rokometnem klubu Žalec, v SK Gozdnik in Ženskem odbojkarskem klubu Šempeter, zdaj pa trenira dečke od 1. do 3. razreda v RK CPL. Sodelovala je pri ustanovitvi AK Žalec. Na IV. OŠ Celje si je zadala cilj, da bo čim več mladih usmerila v šport, tudi tako, da jih je spodbudila k izdelovanju raziskovalnih nalog o športu.

Njene učenke so bile uspešne v atletiki in pri rokometu. Leta 1999 se je zaposlila na Zavodu za kulturo, šport in turizem Žalec, a jo je želja po poučevanju znova pripeljala v šolo. Pri svojem delu poudarja, da naj bi vsak učenec začutil šport kot vrednoto.

V Petrovčah vodi ŠŠD, ki se uspešno javlja na javne razpise, kar omogoča, da z dodatnimi sredstvi še popestrijo športni program. Že nekaj let organizira državna šolska tekmovanja v namiznem tenisu in mnoga na občinski in področni ravni. Njena zasluga je, da v njihovi šoli na razredni stopnji poučujeta športno vzgojo športni pedagog in razredna učiteljica.

Slavko Seničar

OŠ Grm, Novo Mesto

Ljubitelji košarke na Dolenjskem dobro poznajo Slavka Seničarja, saj ga ta šport spremlja že od mladosti. V iskanju vedno novih izzivov je poučeval na večini novomeških šol in prav na vsakem delovnem mestu je za košarko pridobil mnogo učencev. V učencih zna prebuditi zanimanje za šport. Pod njegovim vodstvom se je izoblikovalo mnogo uspešnih igralcev, tudi Matjaž Smodiš. Poleg pedagoškega dela v šoli je bil več let vodja mlajših selekcij pri KK Krka. Zadnja leta vodi mlade igralce z Osnovne šole Grm na Pionirskem festivalu od uspeha do uspeha. Lani se je Osnovna šola Grm uvrstila na sklepni turnir kar s tremi selekcijami. Slavko spada med tiste pedagoge, ki jih odlikujejo predanost poklicu in športu, predvsem pa neskončna potrpežljivost.

Anita Seles Držan

Slavko Seničar

Ob rob posevetu ZDŠPS Marjan Plavčak, predsednik ZDŠPS, je pozdravil udeležence 23. posveta z dolgim govorom, a ni niti z besedico omenil, da mu morda ni všeč, ker je bilo udeležencev na manj, kot bi zahteval »higienski« minimum, tako da bi najbrž zvenelo čudno, če bi ob rob največjega druženja športnih pedagogov zapisali: »Kdor ni z nami, je proti nam …« A mnogi pogovori med udeleženci so se zaustavili prav ob tem dejstvu. Zanimivo je tudi, da je bila udeležba mlajših kolegov samo za vzorec. In prav zato bi bilo najbrž treba ob vsem naštetem nekako poskrbeti za okrepitev stanovske organizacije. Morda tudi z osebnimi stiki. Žal, nisem videl na posvetu vsaj dveh nekdanjih predsednikov ZDŠPS, manjkali so ravnatelji najbolj športno usmerjenih šol in najbrž še kdo.

Zdaj je najbrž tudi že jasno, da bi bilo dobro, če bi športni pedagogi vendarle razmislili o pripadnosti ZDŠPS in se z večjo množičnostjo odzvali na probleme, ki curljajo v javnost. Zdrav življenjski slog in primeri dobre prakse so bile zagotovo dobre teme (in najbrž še marsikaj drugega), ampak težav, ki so se nabrali prek javnosti in ki kličejo, da se nekdo o njih izreče in tudi kaj javno pove, je vse več. Pismo mame iz Maribora, ki v Pismih bralcev v Delu razlaga, pred kakšnim problemom se je znašla hči z neke »pedagoško« usmerjene gimnazije, je bilo izjemno odmevno, predvsem pa aktualno, pa če si slovenski športni pedagogi to priznajo ali ne. Morda bi bil zdaj že čas, da bi se športni pedagogi zamislili nad svojimi kolegi, ki z nezadostno oceno v redovalnici smešijo sebe in vse druge. Verodostojnost vseh, ki dobro delajo, prav zato ni odzivna. Ampak, kaj sploh lahko naredijo člani ZDŠPS, če jih je tako malo v združenju in če je slaba ocena kot vzvod za (ne vem kaj) in legalen ukrep, ki z zdravo pametjo nima nič skupnega? Morda bi morali kaj spremeniti že v temeljih, tako kot predlaga Silvo Kristan.

Presenetila je novica, da ZDŠPS nima več »polprofesionalnega« tajnika. Najbrž ni treba razlagati, da je kriza naredila svoje.

In prav zato bi morali ukrepati in iz ZDŠPS narediti kaj več, čeprav z volonterskimi močmi. To bi se moralo čutiti tudi na straneh Športa mladih – dokler se spet ne bo našel kdo, ki ljubi Katona in bo želel Kartagino zamenjati za Šport mladih.

N. S.

23

Iz prakse

Nekega dne sem sedel ob robu atletske steze in občudoval Blaža Čadeža (AD MASS Ljubljana), ki je skupino otrok vodil od ene do druge spretnostne naloge na nizkih ovirah. Presenetljivo je bilo, koliko napora so mladi morali vložiti v izpeljavo naloge, vse je kazalo njihovo šibko koordinacijo. Bilo je skoraj neverjetno, s kakšnimi težavami so se spoprijemali. Pomislil sem, da bi morali te vaje spoznati tudi njihovi vrstniki pri športni vzgoji. Trener se je strinjal, da o tem delčku športne vzgoje ne razmišljamo dovolj, saj se vsi najraje kar takoj lotijo konkretnega športa. Blaž je obljubil, da bo o tem nekaj napisal. Tu je njegov izdelek.

Preberite! (N. S.)

24

Koordinacija ali skladnost gibanja Piše Blaž Čadež

Pojem koordinacije Zapisal bom skrajšano definicijo prof. švz. Žive Benčan Battelino: »Koordinacija je sposobnost učinkovitega oblikovanja in izpeljave zapletenih gibalnih nalog. Za dobro koordinirano gibanje je izpeljano pravočasno (v pravem trenutku), je natančno in zanesljivo. Gibanje je brez odvečnih gibov in brez izgubljanja odvečne moči. Ta sposobnost je precej prirojena, saj jo z vadbo lahko izboljšamo le za približno 20 odstotkov. Za razvoj te sposobnosti je pomemben zgodnji začetek različnih gibalnih dejavnosti, saj lahko pomembno vplivamo na

razvoj koordinacije le pri najmlajših. Dokazano je tudi, da z zapletenimi nalogami, s katerimi razvijamo koordinacijo, v zgodnjem otroštvu vplivamo tudi na razvoj inteligence otroka.« Pri atletiki razvijamo koordinacijo skoraj z vsemi gibalnimi vajami in pri vseh atletskih disciplinah. Zato velja tudi znan rek: Dober atlet je vsestranski športnik. Ena najbolj preprostih oblik razvoja koordinacije za njeno izboljšanje je učenje tehnike teka čez ovire.

Ker je gibanje zelo zapleteno in ker potrebuje nešteto ponavljanj, je zelo dobrodošlo in ga je smiselno uporabljati za:

− začetek ogrevanja pri urah športne vzgoje, − začetek ogrevanja pri treningih atletike, pri katerih ni glavna disciplina tek čez ovire, − dopolnilni trening vsem atletskim disciplinam, − izboljšanje tekaške koordinacije.

Zanimivo je, da vsi slovenski vrhunski atleti (Osovnikar, Zlatnar, Ottey, Rodič, Tajnikar, Šestak) v določenih obdobjih uporabljajo trening ovir. Ta jim pripomore k razvoju ne samo koordinacije, temveč tudi k aktivaciji mišic, ki jih pri svoji osnovni disciplini načeloma ne aktivirajo povsem. To pa je dobro za stabilizacijo telesa in boljši izkoristek primarnih mišic.

Nekaj metodičnih vaj na ovirah • Bočni prehodi nizkih ovir po sredini s poskokom (ovire na razdalji 3,5 stopala).

• Prehodi ovir v hoji in hopsanju z zamašno in odrivno nogo ob oviri (ovire na razdalji 8 in 12 stopal).

• Prehodi ovir v hoji in hopsanju po sredini z rokami v vzročenju in predročenju (ovire na razdalji 4 do 5 stopal).

• Prehodi ovir v hoji in hopsanju po sredini z vrtenjem okoli navpične osi (zahtevnejša vaja, vendar zelo učinkovita).

• Prehod ovire samo z eno nogo ob strani na različno število korakov 1, 3, 5 in več korakov.

• Tek čez ovire na 5 korakov, razdalja 7 m in več, prilagoditi jo je potrebno sposobnostim učencev in učenk.

• Delo odrivne noge ob oviri na mestu, z imitacijo krožnega giba po oviri.

• Tek čez 20 do 30 cm visoke ovire na različnih razdaljah, poudarek je na tem, da vadeči prestopi ali preteče oviro, kot da ovire tam sploh ni. To je pomembno, da kasneje pri učenju na visokih ovirah pridobijo občutek teka čez ovire namesto preskakovanja ovire.

V svoji praksi se je že velikokrat izkazalo, da sem atleta začetnika z vajami na ovirah predvsem zelo dobro koordiniral. Največji uspeh pa je izboljšava tehnike teka, predvsem šprinta. Če dobite v šoli nekoordinirane in gibalno podhranjene, je vadba na ovirah po mojem spoznanju zelo primerna in tudi zelo učinkovita oblika gibanja. Vaje pripomorejo k izboljšanju osnovnega gibanja in tudi k lepi (pravilnejši) telesni drži.

25

Projekt

Zdrav življenjski slog in Tadeja Veit Namesto uvoda

Zdrav življenjski slog je zagotovo smel projekt, ki je precej razgibal dogajanja v predmetnem področju športne vzgoje. Na Ministrstvu za šolstvo in šport in tudi širša strokovna javnost si bosta najbrž želela vpogleda v projekt, ki ga vodi Zavod za šport RS Planica.

Pogosto je vprašanje, ali si je kdo predstavljal, kakšne učinke bo imel za športno vzgojo na šolah, na katerih so se lotili izpeljave, in kakšen bo učinek na trgu dela. Odgovora na preprosti vprašanji najbrž ni mogoče pričakovati že jutri. Vsi, ki sodelujejo pri projektu Zdrav življenjski slog, si želijo, da bi za seboj pustil pozitivne posledice. Morda se boste vprašali, katere. Preprosto, gre za sledi v razmišljanju o športni vzgoji, denimo, staršev, ravnateljev, laične javnosti. Morda bi se lahko ob tem vprašanju naslonil na razmišljanje mag. Romana Vodeba, ki zatrjuje: »Sedanje gledanje na športno stroko, kakršnega imajo vodilni ideologi šolskega (in rekreativnega) športa, je bilo zastarelo že pred 15 leti …«. Zastavimo si lahko torej vodebovsko vprašanje, ali bo projektu Zdrav življenjski slog uspelo kaj premakniti v tem pogledu.

26

Bo s projektom zavel nov veter? »Težko bomo izmerili, kaj bodo od bolj kakovostne športne vzgoje imeli učenci in učenke. Že po treh urah načrtne vadbe za koordinacijo, ki jo izvajam s tretješolci, vidim napredek. Ne smemo biti nestrpni. Športna vzgoja je široko področje, napredek pa počasen. Saj ni vse samo v tem, kar bi morda lahko izmerili in to obešali na velik zvon, bolj pomembno je, da je s projektom zavel nov veter, da se dela načrtno, da športni pedagogi, ki so redno zaposleni na šolah, občutijo in se zavedajo, da z rutinskim delom ne bodo mogli nadaljevati. Soočeni s svojimi kolegi iz projekta, ki delajo z nekim občutkom za otroke in z veliko željo, da bi novo tudi sprejeli, bodo morali tudi sami začeti razmišljati o športni vzgoji, ki bo vlekla, in jo tudi udejanjiti,« je dejala Tadeja Veit, diplomatka Fakultete za šport in še ne tako dolgo nazaj odbojkarica OK Rogoza in OK Vital, ki je na višku svoje športne poti s soigralko Katarino Juhart živela za odbojko na pesku in z njo prepotovala svet.

Morda jo je prav izkušnja iz športa, prek katerega je doživela blišč in bedo vrhunskega športa, približala bolj sproščenemu pogledu na šport, da je dojela, kako podajati športne vsebine učencem in učenkam.

Kljub svojim 185 cm višine jim je z lahkoto demonstrirala vse spretnosti, za katere je želela, da jih obvladajo njeni tretješolci: valjanje po blazinah, vlečenje po švedski klopi, ritmično poskakovanje, zadevanje žoge. In ko je opazovala njihovo izpeljavo z enako zavzetostjo, kot bi bila s soigralko na pesku, je z lahkoto ugotavljala, kako majhen poligon za koordinacijo še bolj približati njihovim potrebam.

Navidezno frontalno učenje se je prepletalo z individualnimi prijemi, vadbene postavitve je

menjavala eno za drugo, brez piščalke ali česa podobnega.

Nedavno je v okviru naravoslovnega tabora navduševala za tek od Fiese do Pirana. »Mladi naravoslovci, ki si sploh niso mislili, da bodo tekli ob morju, so bili nad podelitvijo medalje z napisom Prihodnji tekač navdušeni. Priznanja so imeli okoli vratu vse do prihoda v Šentvid.

Meni pa je bilo všeč, da so vzljubili tek,« je še pristavila Tadeja. Brez zadržkov je povedala, da je na Fakulteti za šport v Ljubljani usmerjala rekreacijo: »Čim več ljudi želim navdušiti za sproščeno ukvarjanje s športom ter s tem za kakovostno preživljanje prostega časa. Začeti je treba pri mladih, to se obrestuje. Treniram malo odbojko v OK Grosuplje, sem pa tudi vodja tekaške skupine v Ljubljani, za mariborsko športno revijo Tek plus pišem članke o teku. Poskušam živeti čim bolj raznoliko.« Po tem, ko je bila prisiljena končati z odbojko na pesku zaradi poškodbe soigralke, si je naložila precej obveznosti. »Saj je bilo lepo uživati na pripravah v Braziliji, ampak nenadoma sem se vprašala, ali ni morda že čas za resno delo, saj ne moreš vse življenje skakati naokoli in se imeti lepo. Najprej sem se zaradi prevelikega števila treningov in tekmovanj odpovedala odbojki v dvorani.

Usmerila sem se v bolj sproščeno odbojko na pesku, ampak tudi tu sem prišla do točke, ko sva s soigralko trenirali vsak dan, tudi pozimi.

V vrhunskem športu ni polovičarstva, zato so vrhunski športniki prikrajšani za mnogo stvari, posebno ženske. Enkrat se je treba zaustaviti.

Z vrhunskim športom bi lahko živela vsaj še pet let, a bi se najbrž znašla na točki, ko bi bila za vse prestara,« pravi Tadeja in omeni materinstvo.

Današnji rodovi so drugačni Ali je naloga športnih pedagogov, da učencem predstavijo tudi to plat športa in jim povedo, da je šport največkrat lahko samo začimba življenja? Tadejina izkušnja je zanimiva: »Menim, da so se rodovi učencev, odkar sem bila sama v njihovi koži, zelo spremenili.

Poudarjati moramo, da je šport pomemben, ker današnji rodovi otrok sploh ne dojamejo njegovega pomena za življenje. Če želimo, da bodo začutili, da je lahko začimba življenja, jih moramo zanj še bolj navduševati. Če primerjam sebe, ko sem bila deklica, in dekleta, s katerimi vadim v klubu v Grosuplju, je velika razlika.

Jokala sem, če nisem šla na tekmo, danes pa je dekletom skoraj vseeno. Tudi na tekmi ni prave navdušenosti, nekoč bi za zmago premikala gore, danes za dekleta ni velike razlike med zmago in porazom.« Kakšen program je Tadeja pripravila za Zdrav življenjski slog na Osnovni šoli Ferda Vesela v Šentvidu pri Stični? Povedala je, da programa ni zasnovala sama: »Projekt natančno določa, kakšne vsebine moram uporabiti. V vsakemu razredu od 1. do 9. stopnje moram izpeljati po dve uri dodatne športne dejavnosti na teden. Na začetku sem si pomagala z odbojko, gimnastiko, različnimi vsebinami Zlatega sončka, to so koordinacija, meti (od 1. do 3. razreda), korekcijska vadba je namenjena otrokom z malo slabšim gibanjem in s

Karla Oven

prekomerno telesno težo. Tu je še plavanje za prvo triado. Tako nekako je bil izpolnjen prvi mesec mojega dela.« Čudno bi bilo, če Tadeja ne bi športne vsebine podajala v skladu s svojo športno naravnanostjo: »Nekdo, ki mu je blizu rokomet, bi zagotovo bolj poudarjal to igro, vsaj tako si predstavljam. Tudi jaz imam nekaj več odbojkarskih vsebin. Pozimi bom učencem predstavila več zimskih športov, poleti pa več športov v naravi. Zdaj prihaja zima, zmeraj bolj priljubljen je tek na smučeh. Pravijo, da bo huda zima, jaz pa upam, da bomo lahko okoli šole potegnili tekaško progo. Naša prednost so travniki v bližini šole, tako da to ne bi smela biti prezahtevna naloga. Lani so se učenci in učenke že udeležili šolskega tekaškega festivala na Pokljuki, naši učenci in učenke so sodelovali na letošnjem Ljubljanskem maratonu. Otroci so sijali od zadovoljstva, ko so z množico vrstnikov pretekli svojo razdaljo. Ja, množica je največji mik tega maratona.«

Množica?

Učenci občutijo v množici zadovoljstvo, najbrž se dobro počutijo, ker so delček tistih, ki jim je uspelo preteči določeno razdaljo. »Ta energija jih je pritegnila,« pravi Tadeja. Prepri-

čana je, da se je z učenci dobro ujela. »Če jih primerjam z ljubljanskimi učenci, imajo veliko več želje in volje po sodelovanju. Na nedavnem prijateljskem turnirju v odbojki smo zmagali naključno, učenci so se neznansko veselili niza, ki so ga ob dobrem začetnem udarcu osvojili brez izgubljene točke. Ta njihov odnos do športa je zame velika spodbuda in prav nič težko mi ni, da se vsak dan vozim v službo iz Ljubljane,« je povedala sogovornica. A Tadeja razmišlja tudi o bližnji prihodnosti: »To, kar delam na Osnovni šoli Ferda Vesela, je v okvirih polovičnega delovnega časa, tako da ta moj zaposlitveni položaj ne more iti v nedogled. Vesela bi bila, če bi lahko ostala tukaj, ker so mi učenci in šola zelo všeč, a ker sem na »trgu dela«, se pač oziram po boljših možnostih. Moj cilj je polna zaposlitev, tukaj ali pa kje drugje.«

Zakaj je projekt Zdrav življenjski slog dober? »Že ko so vpeljali na šolo dodatno uro športne vzgoje, je športna pedagoginja Karla Oven, ki je na šoli pripravila temelje za projekt Zdrav življenjski slog, opazila, da se je koordinacija otrok izboljšala. S projektom so učenci dobili še eno dodatno uro športa in prepričana sem, da se bo napredek poznal. A ne takoj.« Tadeja Veit je razgledana in neobremenjena športna pedagoginja, v svojih sodbah prav nič zaletava. Z zanimanjem opazuje, kaj se je z njenim prihodom na šolo spremenilo. »Vesela sem, da sem se dobro ujela z učenci in učenkami, za tesnejše sodelovanje z domačimi športnimi pedagogi pa bo še dovolj časa. Zdaj pač stojijo še bolj ob strani in opazujejo, kaj se dogaja, a sem prepričana, da se bomo kmalu ujeli in s skupnimi močmi pripomogli, da bo športna vzgoja na šoli samo pridobila.« N. S.

27

pi­π e dr. Bojan Knap

Hrana in pomanjkanje gibanja Debelost je vse pomembnejša in vse pogostejša bolezen, ki v razvitem svetu povzroča obilo zdravstvenih in estetskih nevšečnosti. Kot kaže zgodovina, je edino pravo zdravilo proti debelosti sprememba življenjskega sloga. Najbolj debeli so ljudje tam, kjer je hrane v izobilju in kjer veliko časa preživijo negibni pred zasloni … V začetku dvajsetega stoletja so ljudje pojedli 3000 kalorij na dan, medtem ko jih danes 2500, in vendar je bila mršavost značilnost tistega časa, tako kot je danes debelost.

Danes je poleg neustreznega hranjenja vzrok debelosti pomanjkanje telesnega gibanja. Kronično pomanjkanje gibanja pospeši tudi upad puste telesne mase, ki je najbolj določena z

mišično maso. Masa telesa brez maščevja, to je tako imenovana pusta telesna masa, določa količino porabljene metabolične energije v enem dnevu, tako imenovani bazalni metabolizem. Ne glede na količino telesnega dela, ki ga opravimo, večino porabljene energije v 24 urah namreč porabimo v mirovanju.

Samo vrhunski športniki ali fizični delavci, ki so dejavni tri in več ur na dan, so v določeni meri izjeme. Vsem drugim pa porabo kalorij na dan določa pusta telesna masa oziroma masa mišic, ki tudi v mirovanju porablja več energije kot maščevje. S starostjo počasi izgubljamo mišično maso in zato pada z naraščajočo starostjo tudi potreba po kalorijah. Z leti bi morali jesti manj kalorično hrano in poskušati vzdrževati mišično maso, če bi hoteli ohraniti ničelno energetsko bilanco oziroma vzdrževati normalno telesno težo.

Kako se torej lotiti problema upada mišične

mase in povečanja količine maščevja v telesu, ki je značilen pojav za sodobnike? Je povečana količina maščevja v telesu samo estetski problem? Debelost je potuhnjena, huda in kronična bolezen, ki dolgoročno negativno vpliva na mnoge organe človeškega telesa. Maščobne celice so metabolično zelo dejavne in delujejo tudi kot endokrini organ, ki negativno deluje na žilno steno, vpliva na razgradnjo hormonov in poveča inzulinsko rezistenco. Slednja je lahko predstopnja sladkorne bolezni z vsemi njenimi hudimi zapleti. Debelost je velik problem.

Analizirajte vaše obroke hrane Kako torej shujšati? Najenostavneje je analizirati vaše obroke in ugotoviti, katerim prekrškom se zlahka odrečete. Izločite najslajše in najbolj mastne jedi, predvsem se vprašajte, ali so prekrški res vredni greha. Potem se lotite količine na krožnikih in izdelajte načrt petih obrokov dnevno. Huda lakota nas privede do pretiravanja v hrani, medtem ko redni obroki lažje omogočajo nadzorovano hranjenje.

Najpomembnejše je gibanje, predvsem je idealno shujševalno sredstvo hoja. Slabost hoje je v tem, da zahteva več časa, da se porabi dovolj kalorij v primerjavi s tekom, vendar dve uri hoje na dan že pomenita počasno hujšanje ali vsaj vzdrževanje teže ob relativno bogati prehrani v energetskem in kulinaričnem pomenu. Najbolje je po tem, ko napredujete v fizični pripravljenosti, povečati količino telesne vadbe za dosego idealne teže. Diete s hudim omejevanjem hrane in proteinov so posebno pri telesno dejavnih še bolj škodljive, ker še povečajo siromašenje telesa tako z mikro- kot makrohranili.

Proč s hudimi dietami

28

Med mikrohranila prištevamo vitamine in elemente v sledovih, medtem ko makrohranila sestavljajo proteini, ogljikovi hidrati in maščobe. Vsako hudo omejevanje vnosa kalorij privede do še večjega pomanjkanja proteinov in še večjega upada mišične mase, ki še bolj negativno vpliva na zdravje in zmogljivost.

Hudo omejevanje kalorij povzroči zmanjšano začasno delovanje ščitnice, ki ob zmanjšani intenzivnosti metabolizma dolgoročno privede do povečanja količine maščevja takoj,

Mednarodno sodelovane ko se vnos hrane zopet normalizira. Tako posamezniki stalno ponavljajo hude diete in vedno znova pridobijo več kilogramov, kot jih med dieto izgubijo. Hude diete se torej za vzdrževanje telesne teže odsvetujejo, ker negativno vplivajo na zdravje in zmogljivost.

Redna aerobna vadba in vadba moči sta ključ za vzdrževanje dobre telesne pripravljenosti in primerne telesne teže. Dolgoročno se lahko boj z odvečno telesno maso dobi samo z ustrezno dovolj proteinsko bogato prehrano, recimo vsaj 1 g proteinov na kg telesne teže na dan in s seveda rednim telesnim naporom.

Količino metabolične energije, ki jo porabimo v enem dnevu, če mirujemo, imenujemo bazalni metabolizem, ki znaša približno 1500 kalorij v enem dnevu. Za vsakodnevne telesne dejavnosti porabimo dodatno še med 500 in tisoč kalorijami. Zaradi sedečega življenja večina od nas zlahka shaja z okrog 2000 kalorijami na dan. Zaradi omenjenega nas je večina v pozitivni energetski bilanci in presežek kalorij samo v obliki enega odvečnega jabolka dnevno nam konec leta prinese 9 kg odvečne telesne teže.

In koliko kalorij izgubimo med telesno dejavnostjo? Odvisno od intenzivnosti napora in tudi od naše telesne pripravljenosti vsaka ura telesne dejavnosti porabi od 500 do 1000 kalorij. Tisoč (1000) kalorij na uro porabimo samo pri zelo hitrem teku, hitrem kolesarjenju in še to, če smo dobro telesno pripravljeni, sicer je poraba okrog 500 kalorij na uro. Omenjeno pomeni 90 gramov čokolade ali normalno količino zdravega kosila, ki vsebuje hranila z nizkim glikemičnim indeksom. Redno in zadostno gibanje nam omogoča normalno hranjenje brez skrbi, da bi se zredili, še posebno, če je vadba vsakodnevna. Povečati porabo kalorij je bolj prijetno in bolj zdravo kot hudo omejevati hrano, kar lahko privede celo do podhranjenosti kljub povečani količini maščevja v telesu.

O hitrosti hujšanja In kaj se zgodi, če pojemo dva tisoč kalorij dnevno in jih porabimo dva tisoč petsto? Primanjkljaj 500 kalorij na dan pomeni izgubo pol kilograma maščevja na teden oziroma dva kilograma na mesec, kar je skoraj idealna hitrost hujšanja. Bolj počasi hujšamo, večja je možnost, da želeno težo tudi ohranimo. Bolj ko se bomo trudili zaradi hujšanja, bolj bomo ohranjali primerno telesno težo na daljši rok.

Pojdite ven in zaradi regeneracijskega okna priložnosti lahko prve pol ure po naporu pojeste tudi kaj takega, kar je sicer prepovedano … Vadba, posebno dolgotrajna in intenzivna, celo zahteva tudi hrano z visokim glikemičnim indeksom, da zapolnite prazne glikogenske rezerve … Hrano je treba zaslužiti in teža ne bo več problem …

In kaj se zgodi športniku, ki trenira dvakrat na dan in ima energetski primanjkljaj 1500 kalorij dnevno? Hujša šest kilogramov na mesec.

Na več etapnih dirkah imajo kolesarji problem pojesti dovolj kalorij, ker znaša poraba tudi 10 000 kalorij na dan, toliko, kot jih sedeči porabijo v enem tednu.

Vam je zdaj jasno, zakaj profesionalni kolesarji nimajo odvečnega maščevja?

Turnir petih mest DUNAJ – Kdo bi si mislil, da bo tekmovanje petih mest doživelo tudi svojopetnajsto ponovitev. Športne reprezentance Ljubljane, Zagreba, Dunaja, Budimpešte in Bratislave so se letos sestale že petnajstič, vsakih se to športno srečanje zgodi v drugem mestu. Lani je bila to Budimpešta, prihodnje leto pa bo znova Bratislava, sledila pa bo Ljubljana.

Skozi vsa ta leta smo brez težav sestavili reprezentance šolarjev in dijakov zadnjega oziroma prvega letnika v nogometu (fantje), košarka (dekleta), rokomet (fantje), odbojka (dekleta), atletiki in namiznem tenisu (fantje in dekleta). Srečanja so štiridnevna, ekipe vodijo trenerji in športni pedagogi.

Poudariti je treba, da je šport samo ena izmed dejavnosti, prav tako pomembna pa sta bili druženje in spoznavanje mesta organizatorja, kar je bilo vselej pomembno vodilo tega dogodka. Mladi športniki so se kljub napornim tekmovanjem, saj se vse ekipe pomerijo z vsemi, počutili zelo dobro, ljubljanska ekipa pa je bila prepoznavna po športnem obnašanju, pa tudi po opremljenosti. Mesta občina Ljubljana je doslej izkazovala veliko razumevanje za tradicionalno tekmovanje mest in upamo, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

Ekipa Ljubljane se je letos med ekipami mnogo večjih mest izkazala z uvrstitvami in z dobrim skupnim dosežkom, saj so zbrali največ točk takoj za zmagovalno ekipo iz Zagreba, sledile pa so ekipe Budimpešte, Dunaja in Bratislave. Kot že nekaj let je bila najuspešnejša ekipa nogometašev, ki je zmagala brez velikih težav, istočasno pa poskrbela za dobro tekmovalno ozračje tudi na drugih tekmovališčih.

Aleš Peče

29

Varnost pri športni vzgoji (3)

Piše: MARJETA KOVAČ

Poškodbe in zavarovanje V drugem nadaljevanju smo pisali o odgovornosti ob nesrečah pri športni vzgoji, ki se lahko izkazuje na štirih ravneh – kot odgovornost vodstva šole, odgovornost učitelja, odgovornost staršev in odgovornost učenca. Tokrat govorimo o poškodbah in zavarovanju.

Poškodbe Poškodbe pri športni vzgoji največkrat nastanejo zaradi nespoštovanja objektivnih ali subjektivnih nevarnosti. Poškoduje se lahko učenec ali učitelj (ob prikazu prvine, pri nudenju pomoči učencu).

Poškodbe otrok in mladostnikov Podatki raziskav o poškodbah otrok in mladostnikov kažejo: • v prostem času je pogostost poškodb večja kot pri urah športne vzgoje; • v prostem času je več poškodb med organizirano prostočasno dejavnostjo (v društvu), manj pa pri neorganizirani vadbi; • število poškodb iz leta v leto narašča; • ugotovitve o pogostosti poškodb glede na spol so različne, večina raziskovalcev pa poroča o večjem številu poškodovanih fantov; • kritično obdobje za nastanek poškodb so poletne počitnice in začetek šolskega leta; • največ poškodb je na otroških igriščih; • najpogostejše so poškodbe glave in okončin, lokalizacija pa je odvisna od vrste športne dejavnosti; • največ poškodb je pri športnih igrah (nogometu, košarki), manj pa pri individualnih športih; • najtežje poškodbe nastanejo v obdobju pubertete.

Poškodbe športnih pedagogov Poškodbe so pogoste tudi pri izvajalcih športne vzgoje – športnih pedagogih. Kanadski raziskovalci navajajo, da je število poškodb manjše pri tistih športnih pedagogih, ki so pogosteje športno dejavni v prostem času in ki se ukvarjajo z aerobnimi športi, prevalenca športnih poškodb pa je večja pri starejših učiteljih.

Tudi švedska raziskava navaja, da imajo učitelji športne vzgoje v primerjavi z običajno populacijo ugodnejši življenjski slog: imajo manjši indeks telesne mase, manj kadijo, se več ukvarjajo s športom v

30

prostem času, a imajo večjo prevalenco poškodb kolena. Zaradi tega tudi pogosteje izostanejo iz službe in težje opravljajo poklicne dejavnosti, ženske pa morajo zaradi kroničnih poškodb kolena pogosteje zamenjati poklic.

Raziskava o poškodbah pri slovenskih športnih pedagogih je pokazala, da se statistično značilno pogosteje poškodujejo moški, večji delež poškodb pa nastane pri obeh spolih v njihovem prostem času (med rekreacijo in pri vodenju interesnih dejavnosti v društvih ali šoli).

Med moškimi ni bilo v času poklicne kariere nikoli poškodovanih 35 % vprašanih, pri ženskah pa 45 %. Najpogostejše resnejše poškodbe, ki so zahtevale odsotnost od dela, so zvini (24,4 %) in zlomi (16,9 %). Kar 40 % vprašanih je bilo ob poškodbi starih med 30 in 40 let. Moški se najpogosteje poškodujejo pri košarki, nogometu, gimnastiki, odbojki in atletiki, ženske pa pri odbojki, gimnastiki, alpskem smučanju in atletiki.

Kar v 38,6 % je pri obeh spolih vzrok poškodbe lastna napaka, v 24,7 % pa podlaga. Najpogostejše zdravstvene težave, o katerih poročajo slovenski učitelji športne vzgoje, so bolečine v križu in okvare hrbtenice, sledijo pa težave z glasom (hripavost, izguba glasu), prehladi in težave s sluhom.

Zavarovanje učencev Pri različnih dejavnostih je pomembno, da so učenci zavarovani.

Zavarovanje je lahko individualno, pri izvedbi določenih dejavnosti (šola v naravi, športni dan, udeležba na šolskih športnih tekmovanjih) pa tudi skupinsko.

Skladno s pravili šolskih športnih tekmovanj morajo biti vsi nastopajoči učenci zavarovani. Predlagamo pa, da šole skupinsko zavarujejo vse učenci, ki se udeležijo športnih dni in šol v naravi zunaj kraja šolanja.

Prav tako naj se šole pred organizacijo športnih dni (npr. smučanja) ali šol v naravi v tujini seznanijo z varnostnimi zahtevami države, v kateri organizirajo dejavnost, saj tam veljajo drugačna zakonodajna določila kot v Sloveniji. Šola, ki izpelje določeno športno dejavnost s pomočjo zunanjega ponudnika, mora pred podpisom pogodbe in izvedbo dejavnosti preveriti, kakšno zavarovanje nudijo ponudniki (npr. smučišča; ponudniki veslanja, kolesarjenja).

Zavarovanje učiteljev V današnjem času so neljub dejavnik, ki spremlja učitelja športne vzgoje, tudi odškodninske tožbe ob nesrečah. Te potekajo prek sodišča, kjer so postopki izjemno dolgotrajni (običajno potekajo tožbe na ravni starši-zavarovalnica-šola) ali prek zasebnih institucij, ki se ukvarjajo z odškodninskimi zahtevki (v teh primerih so postopki sicer hitrejši, odškodnine pa manjše).

Učitelja kot strokovnjaka varuje spoštovanje strokovne doktrine, korektnost pri vseh postopkih (pred nesrečo, med njo in po njej), spoštovanje veljavnih normativov in zavarovanje (nezgodno zavarovanje, zavarovanje proti civilnopravni odgovornosti). Obe vrsti zavarovanja sta vključeni v članarino Zveze društev športnih pedagogov Slovenije.

Učitelj oziroma šola naj skrbno hranita vso dokumentacijo o poškodbah, saj lahko starši tožijo tudi več let po poškodbi.

Dvanajsta knjiga Viki Grošelj

Gola gora – Nanga Parbat 8125 m S posebnim spoštovanjem se tudi v Športu mladih priklanjamo Vikiju Grošlju, po poklicu športnemu pedagogu, po prepričanju pa alpinistu, pisatelju in estetu, saj se je nedavno podpisal pod svojo dvanajsto knjigo – Gola gora, Nanga Parbat 8125 m. Da bi naslov bolje razumeli, morate vedeti, da je Nanga Parbat neke vrste kultna gora, ki je prek knjige z imenom te gore avtorja in alpinista Hermanna Buhla zaznamovala rodove alpinistov, tudi slovenskih. Viki Grošelj ni bil izjema, Gola gora, katere zgodovina se ni začela z Buhlom, pa ima velik pomen tudi za slovensko plezalno zgodovino.

Viki Grošelj je s to knjigo znova potrdil, da ni samo prijazen pripovednik, ampak z vsemi svojimi komunikativnimi sposobnostmi tudi eden od središč alpinizma. Sam pravi, da je njegova knjiga narejena za mlade alpiniste, ki po malem že pozabljajo, da sploh obstaja zgodovina, da so v njej velike, predvsem pa nadvse zanimive osebnosti. Viki jim je skušal v svojih zgodbah, ki so zamenjale klasična poglavja, vliti novo življenje in jih približati bralcem, glavna oseba (zgodba) pa je častitljiva gora. Če mladi rod zgodovine svoje dejavnosti ne bo sprejel za svoje, potem tudi alpinistična sedanjost izgubi pomen in paradoksno, tudi zgodovino lahko pustimo na smetišču zgodovine. Ko postane zgodovina sama sebi namen in nima nikakršne povezave s sedanjostjo, lahko sedemo v kavarni in ob kavi počakamo, da mine dan. Vikiju se moram zato zmeraj znova prikloniti, saj je doživel razburljivi čas zadnjih raziskovalcev nekoristnega sveta, kot bi dejal Lionel Terray, a še zmeraj lahko o tem kaj pove in zapiše.

Knjiga se začne z Vikijevim osnovnošolskim prostim spisom (1968), v katerem je za

svojega vzornika postavil avstrijskega alpinista Hermanna Buhla, človeka, ki je korakal pred svojim časom. Ne vem, ali so takšni fantazijski spisi v osnovnih šolah še v modi, o tem bi skoraj lahko podvomil, še posebno, odkar se morajo učenci in dijaki tudi pri športni vzgoji boriti za pozitivno oceno. Pravi, da so to knjigo napisali drugi, da je on samo vzvod ter da se vsem veličinam svetovnega alpinizma, ki so dvorili Nanga Parbat (v sanskrtu Gola gora), globoko klanja. Viki je osebno poznal skoraj vse, razen legendarnega Hermanna Buhla. Pa še o njem je dobil pričevanje Kurta Diembergerja, človeka, ki ga je na Čogolisi videl zadnji.

Prva zgodba s senco Nanga Parbata je nastajala že leta 1895. Sledi dramatična zgodba z letnico 1933 in nemškima plezalcema Aschenbrennerjem in Welzenbachom. Kar devet jih je umrlo v vremenskem preobratu, ki je trajal nekaj dni. A dramatičnost pripovedi se ne izkazuje v številu mrtvih, pač pa v mnogih usodnih naključjih, saj so bili že tik pod vrhom, a ker za prvima plezalcema ni bilo nikogar, sta sklenila počakati in se še malo spustiti po pobočju. Nanga Parbat je ob tej tragediji postala nemška gora … Leta 1937 in 1939 so bili nemški alpinisti znova pod goro. Nazadnje Heinrich Harrer, eden od zmagovalcev severne stene Eigerja, po katerem so naredili film Mali Buda, njegovo vlogo pa je igral Brad Pitt. Ja, zgodbe

si sledijo kot zanke na iglah pletilje volnenega puloverja, v njih smo se sčasoma znašli tudi Slovenci. A do takrat se je nanizalo še veliko pripovedi – o očitani neposlušnosti Hermanna Buhla, ki je sam odrinil na vrh, o kalvariji, ki jo je doživel, ko je moral dokazovati osvojitev vrha (1953), da ne govorimo o njegovem koncu, štiri leta kasneje.

Prvi slovenski poskus na Nanga Parbat je bil leta 1985, sledili so leta 1989 in kar dva leta 1990. Celjski se je cilju odpovedal, mariborski za njim pa je bil zanimiv. V mariborski ekipi je bil namreč tudi Američan Steve House, ki se je alpinizma naučil v Mariboru, kjer je bil dve leti prej v dijaški izmenjavi na II. gimnaziji in se je iz dolgočasja včlanil v AO Kozjak. Kasneje se je v svetovni alpinizem vpisal z vzponom v alpskem slogu prav na Nanga Parbat, a s prijateljem Vince Andersonom. Tu je v ospredju zgodba Marije Frantar in Jožeta Rozmana, ki sta se nekaj dni izmikala smrtnim zankam, a sta dosegla vrh. Marijin vzpon je bil eden od vrhuncev svetovnega ženskega alpinizma. A žal sta oba že leto dni kasneje odšla za vedno …

In potem (2003) se je Gole gore lotil Tomaž Humar, nekako vzporedno s Stevom Housom, med njima je bilo le nekaj tednov časovne razlike. Od tu naprej so zgodbe, ki se jih že lahko dotikamo s svojim spominom. Steve House je kasneje legendarni vzpon vendarle opravil v paru s soplezalcem in požel svetovno slavo. Zdi se, da je Viki Grošelj nekako med vrsticami želel poudariti prav to, da Humar slave ni želel deliti z nikomer. Steve je slovenski novinarki, kot zvemo v knjigi, jasno razložil, da naključje, da sta si s Humarjem izbrala isti cilj v kratkem časovnem razmiku, zanj ne pomeni prestižne tekme, saj izhaja iz svojih notranjih vzgibov. Seveda sta se takrat oba morala daleč pred vrhom obrniti … Steve je kasneje izbral drugačno taktiko.

Alpinisti in ljubitelji bodo napete zgodbe v Grošljevi knjigi srečevali še na naslednjih 110 straneh. Dovolj za zanimivo druženje s knjigo, ki jo je izdala PZS. »Pričakoval sem, da se bo na tiskovni konferenci vendarle zbralo več ljudi,« je dejal Viki in kar na pamet naštel nekaj poznavalcev, ki jih je pogrešal. Čudno, bi lahko dejali.

A knjiga o Goli gori ostaja kot največja zgodba in vabi k mnogim razmislekom …

31

izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi

KOLESARSTVO

Pokal Slovenije 2010 Dečki A: 1. Žan Jerkič (Hit Gorica) 220, 2. Jon Božič (Adria Mobil) 210, 3. Kristjan Kumar (Hit Gorica) 129, 4. Mitja Serdinšek (Perut Pt) 113, 5. Tim Zubanovič (KK Gorje) 86, 6. Manuel Bedenik (Perut Ptuj) 86, 7. Maj Sivec (Adria Mobil) 83, 8. Anže Pazlar (KK Gorje) 57, 9.

Matic Veber (KK Gorje) 57, 10. Luka Pajek (Adria Mobil) 44, 11. Jure Stepišnik (Radenska KD Živ) 42, 12. Luka Rajk (Adria Mobil) 42, 13. Gregor Novak (Bled Perftech) 26, 14. Halid Durakovič (KK Gorje) 17, 15. Luka Čotar (Hit Gorica) 16, 16. Jan Gabrijel (Adria Mobil) 15, 17.

Alen Planjšek (Perut Pt), 18. Žan Šolar (Sava Kr) 8, 19.

Simon Vogrinec (Perut Pt) 8, 20. Miha Tomažin (Sava Kr) 7, 21. Tilen Jankovič (Perut Pt) 2, 22. Andraž Petrič (Adria Mobil) 1, 23. Anton Vid Sopotnik (Radenska KD Živ) 1: ekipno: 1. KK Adria Mobil 201, 2. KK Hit Gorica 183, 3. KK Gorje 154, 4. KK Perutnina Ptuj 124, 5.

Radenska KD Življenje 23, 6. Perftech Bled 17, 7. KK Sava Kranj 12, 8. KD Sloga 1902 Idrija.

Dečki B: 1. Žiga Kreft 290, 2. Žan Levičnik (oba Radenska KD Živ) 181, 3. Gorazd Per 173, 4. Vito Petrič (oba Adria Mobil) 131, 5. Aleš Korpar (Perut Pt) 107, 6. Borut Rakovec (Sava Kr) 90, 7. Žiga Franzot (Radenska KD Živl) 79, 8. Matej Škafar (KK Tropovci) 78, 9. Benjamin Muhič (Adria Mobil) 49, 10. Ivan Verboten (Radenska KD Živ) 22, 11. Tadej Kosovel (KK Gorje) 18, 12. Gašper Bokan (Radenska KD Živ) 18, 13. Patrik Komel (KK Hit C) 16, 14. Nejc Rogina 14, 15. Sebastijan Pajnkiher (oba Perut Pt) 13, 16. Klara Poglavc 12, 17. Matej Mesojedec (oba Adria Mobil) 12, 18. Matevž Sever (Radenska KD Živl) 12, 19. Žan Osterlič (Sava Kr) 2, ekipno: 1. Radenska KD Življenje 292, 2. KK Adria Mobil 198, 3. Perutnina Ptuj 73, 4. KK Sava Kranj 57, 5. KK Tropovci 44, 6. KK Gorje 14, 7. Hit Gorica 11.

Dečki C: 1. Martin Lavrič 270, 2. Tadej Pogačar (oba Radenska KD Živ) 193, 3. Matic Katrašnik (Sava Kr) 161, 4. Katja Jeretina 141, 5. Žiga Jerman (oba Radenska KD Živ) 120, 6. Luka Sagadin (Perut Pt) 110, 7. Aljaž Jarc (Adria Mobil) 57, 8. Luka Eržen (Sava Kr) 46, 9. Andrej Jagodic 43, 10. Žan Žepič 40, 11. Nejc Demšar (vsi Sava Kr) 39, 12. Uroš Šmajdek (Adria Mobil) 19, 13. Grega Černe (Bled Perftech) 19, 14.

32

Polona Klemenčič (Sava Kr) 16, 15. Luka Kramberger (Perut Pt) 16, 16. Tadej Lampert (Adria Mobil) 16, 17.

Tilen Marc (KK N Gorica) 13, 18. David Kosovel (Bled Perftech) 10, 19. Ana Majnik (Radenska KD Živ) 4, 20.

Edin Kičin (KK Gorje) 2, 21. Matej Merčun (Radenska KD Živ) 1: ekipno: 1. KK Radenska KD Življenje 311, 2. KK Sava Kranj 192, 3. KK Perutnina Ptuj 73, 4. KK Adria Mobil 59, 5. KK Perftech Bled 19, 6. Hit Gorica 10, 7. KK Gorje.

LJUBLJANSKI MARATON Osnovne šole Učenci, letnik 1998, 1999: 1. Matevž Planko (FA Kamn) 6:58.6, 2. Jakob Hočevar (PT Laško) 7:07.6, 3. Klemen Vilhar (MV Post) 7.13.9, 4. Kristjan Bregant (Gorje) 7:24.7, 5. Tine Hren (Pirn) 7:26.0, 6. Ambrož Amon (Lesič) 7:27.7, 7. Jernej Golija (Domž) 7:32.0, 8. Nik Rantah (SK Sev) 7:32.2, 9. Jaka Grže (MV Post) 7:36.0, 10. Rok Krošelj (Blanca) 7:36.6, 11. Luka Bela Kočar (Pres pri Rad) 7:38.5, 12. Gašper Leskovec (MV Post) 7:38.8, 13. Jaka Primožič (Straž Kr) 7:39.3, 14. Andrej Mohorič (IG Š Loka) 7:40.9, 15. Andraž Rant (IG Š Loka) 7:42.4, 16. Nejc Gorišek (Blanca) 7:45.2, 17. Tilen Babič (Vič L) 7:47.4, 18. Danijel Bartol (FP Rib) 7:48.1, 19. David Fortuna (FV Šent pri Stični) 7:49.6, 20. Jakob Jeklin (DM Most n/S) 7:49.7, 21. Luka Užmah (Lesič) 7:50.1, 22. Ivan Medic (Idr) 7:53.6, 23. Žan Dobrovoljc (IK Borov) 7:57.1, 24. Gregor Matija Černe (Gorje) 7:58.0, 25. Erik Dervišević (KM L) 7:58.3, 26. Miha Rus (IK Bor) 7:59.3, 27. Matija Jesenko (WŠ) 8:00.0, 28. Luka Markun (Gorje) 8:00.6, 29. Kirill Ivanov (Led L) 8:03.4, 30. Rok Kenda (Gorje) 8:04.3, 31. Ovnik Žan (Šenčur) 8:06.1, 32. Luka Vrhovnik (Pres p/R) 8:06.2, 33. Nejc Rupnik (Rovte) 8:07.0, 34. Urban Zupančič

Martin, Miha in David (Stična) 8:07.1, 35. Nejc Kek Skušek (Vrhovci) 8:08.6, 36. Matej Mohorič (IG Š Loka) 8:09.0, 37. Aljaž Tit Moretti (C Nm) 8:09.9, 38. Nejc Berzelak (Rovte) 8:10.4, 39. Luka Blatnik (Šenčur) 8:10.6, 40. Benjamin Brence (Žiri) 8:10.8, 41. Klemen Bojanc (Pres pri Rad) 8:11.1, 42. Martin Pintar (IG Š Loka) 8:11.7, 43. Tilen Baš (TO Zag o/S) 8:13.7, 44. Andraž Omahen (Vrh L) 8:15.2, 45. Gašper Rejec (Idrija) 8:15.6, 46. Mitja Mlakar (Trn L) 8:16.7, 47. Samo Rakovec (IG Š Loka) 8:18.1, 48.

Teodor Urbančič (IC Vrh) 8:19.2, 49. Jure Kropivšek (Vrh L) 8:20.1, 50. Jan Kodela 8:20.7, 50. Jure Reven (oba Meng), 8:20.1.

Učenci, letnik 1996,1997: 1. Miha Ličef (Gorje) 6:38.3, 2. Martin Rus (Brezov) 6:41.4, 3. David Janež (HJH St trg) 6:46.1, 4. Jernej Perlič (OD S Konj) 0:06:48.7, 5. Anže Marin (B Trž) 6:52.6, 6. Jaka Kaplan (FP Rib) 6:54.4, 7. Emil Pašić (Pivka) 6:54.5, 8. Rok Kveder (Pres pri Rad) 6:55.8, 9. Denis Turšič (IK Bor) 7:03.0, 10. Nejc Lazar (Žiri) 7:05.3, 11. Davor Kaučič (I OŠ Ce) 7:05.4, 12. Aleks Kavčič (IG Š Loka) 7:10.5, 13.

Klemen Polajnar (SJ Smled), 7:12.8, 14. Klemen Močnik (Kolez L) 7:14.2, 15. Cene Rakušček (Žiri) 7:15.2, 16. David Dvoršek (Blanca) 7:16.8, 17. Klemen Zoretič (MK L) 7:19.1, 18. Nejc Možina (IC Vrh) 7:20.5, 19. Leon Mlakar (Žiri) 7:20.7, 20. Vid Kramer (IV. OŠ Cel) 7:22.0, 21. Žan Lavrič (IT G vas) 7:25.2, 22. Urban Gantar (Šenč) 7:26.1, 23. Žan Petrič (IK Bor) 7:27.5, 24. Matevž Raspet (Š Loka M) 7:27.6, 25. Žan Hercog (Blanca) 7:29.1, 26. Žiga Trontelj (MK L) 7:30.8, 27. Tim Adlešič (KM L) 7:33.1, 28. Luka Kropivšek (Vrh L) 7:37.2, 29.

Matija Bajželj (Naklo) 7:38.7, 30. Blaž Otoničar (MV Post) 7:40.8, 31. Gašper Škerl (Vič L) 7:41.3, 32.

Janez Lampič (SJ Smled) 7:41.6, 33. Jakob Zupanc (IG Š Loka) 7:42.9, 34. Matic Čič (MV Post) 7:44.8, 35.

Mike Kovač (Dobr) 7:45.0, 36. Davor Stražišar (IK Bor) 7:45.1, 36. Nejc Erznožnik (Žiri) 7:45.1, 38. Domen

Stela, Maja in Lucija Štempelj (IK Borov) 7:45.3, 39. Valter Hudovernik (Gorje) 7:45.9, 40. Simon Savič (MV Post) 7:46.4, 41.

Luka Kenda (Gorje) 7:46.9, 42. Domen Sedej (Brezov) 7:47.6, 43. Peter Izlakar (Grad Litija) 7:48.2, 44. Lenart Megušar (IG Š Loka) 7:49.5, 45. Rok Avsenek (Gorje) 7:50.0, 46. Tim Šteferl (Grad Lit) 7:50.4, 47. Tine Arman (Š Loka M) 7:52.4, 48. Blaž Marovšek (Vitan) 7:53.7, 49. Žiga Gajšek (MJ L) 7:55.4, 50. Blaž Oblak (IG Š Loka) 7:56.0.

Učenke, letnik 1998, 1999: 1. Maja Plaznik (Pirniče) 7:03.1, 2. Stela Habjan (TČ L) 7:27.5, 3. Lucija Šušteršič (Preska M) 7:34.8, 4. Karin Ferlin (AB Brest) 7:35.7, 5. Nina Klemenčič (Bist Trž) 7:45.0, 6. Nina Zadravec (FP Kr) 7:46.7, 7. Klara Lekše (ND Cerkn) 7:48.8, 8.

Klara Zakšek (SK Sevn) 7:59.3, 9. Nika Vindišar (Gorje) 8:03.1, 10. Saša Kunaver Žavbi (SJ Sml) 8:04.2, 11.

Karin Jesenko (Žiri) 8:04.8, 12. Rozalija Golmajer Omič (Bist Trž) 8:05.0, 13. Hana Kranjec (Blanca) 8:07.1, 14.

Sara Rendulič (MV Post) 8:10.0, 15. Alja Marič (ZO Koč) 8:10.9, 16. Nika Gros (Preska) 8:11.7, 17. Nina Pavlič Hren (Rodica Domž) 8:12.6, 18. Špela Javornik (LA Gros) 8:14.7, 19. Neža Šmid (IG Š Loka) 8:15.3, 20. Anja Mandeljc (Gorje) 8:15.5, 21. Ula Einfalt (SJ Sml) 8:16.2, 22. Katja Podobnik (Žiri) 8:18.9, 23. Katja Turk (FP Rib) 8:20.5, 24. Blažka Rupnik (Žiri) 8:24.0, 25. Darja Pestotnik (Sostro L) 8:24.8, 26.

Tinkara Capuder (FA Kamn) 8:25.9, 27. Tjaša Železnik (IC Vrhn) 8:26.0, 28. Urša Kosmač (Gorje) 8:31.9, 29.

Aleksandra Krošelj (Blanca) 8:34.0, 30. Eva Lajhar (PG S Konj), 8:37.8, 31. Nuša Ornik (JM L) 8:37.9, 32. Tamara Kopač (MV L) 8:38.3, 33. Ana Berzelak (Rovte) 8:39.5, 34. Eva Babnik (JM L) 8:40.3, 35. Tjaša Kogovšek (Rovte) 8:42.4, 36. Tajda Pelc (Dobr) 8:42.5, 37. Jerneja Prah (Blanca) 8:43.5, 38. Klara Trček (Dobr) 8:44.1, 39. Patricija Rajkovič (Trn L) 8:48.8, 40. Lara Omerzu (Brež) 8:49.3, 41. Maša Gaber (IT G vas) 8:50.2, 42. Meta Bajželj (Naklo) 8:51.2, 43. Petra Sešek (Pirniče) 8:53.8, 44. Maša Bizjak (Drav L) 8:54.4, 45. Klavdija Leben (IK Bor) 8:56.0, 46. Doroteja Košir (IK Bor) 8:56.4, 47. Ana Ambrožič 8:58.4, 48. Špela Knafelj 8:58.5, 49. Kofol Maša (vse Gorje) 9:00.5, 49.

Ema Pavešič (PV L) 9:00.5.

Učenke, letnik 1996, 1997: 1. Anita Klemenčič (Bist Trž) 6:59.2, 2. Sara Karlovšek (Bošt) 7:01.9, 3. Ana Noner (OD S Konj) 0:07:04.7, 4. Sara Jesenko (Žiri) 7:07.7, 5. Anja Plaznik (Pirniče) 7:09.1, 6. Kaja Strgaršek (IS Zag) 7:12.7, 7. Simona Sedonja (III. OŠ MS) 7:25.4, 8.

Anita Horvat (Brezov) 7:47.1, 9. Kaja Zupančič (Stična) 7:47.8, 10. Polona Klemenčič (Straž Kr) 7:48.6, 11.

Kaja Lovšin (FP Rib) 7:49.0, 12. Ina Rojnik (Polz) 7:56.0, 13. Kristina Vatovec (Pivka) 7:58.5, 14. Neva Pančur (Gorje) 7:58.7, 15. Ela Hudovernik (Gorje) 8:00.8, 16.

Sara Besal (ZO Koč) 08:03.3, 17. Tina Vaupot (Trzin) 8:09.8, 18. Tina Jesenovec (Log-Dragom) 8:12.3, 19.

Ana Šumah (Pres pri Rad) 8:13.9, 20. Anja Otoničar (Pivka) 8:14.6, 21. Petra Zoubek (Dobr) 8:17.6, 22.

Nina Kunaver Žaubi (SJ Sml) 8:18.3, 23. Manca Dečman (FP Rib) 8:23.2, 24. Neža Farič (MK L) 8:25.5, 25. Vika Rutar (DM Most n/S) 8:26.4, 26. Nastja Brlan (Pres) 8:27.3, 27. Neža Hladnik (Pres) 8:27.8, 28. Nina Porčič (FB L) 8:32.3, 29. Neža Kosmač (Gorje) 8:33.7, 30. Jana Trošt (DB Vip) 8:35.5, 31. Ema Jemec (Š Loka M) 8:38.8, 32. Manca Pislak (MJ L) 8:38.9, 33. Teja Dečman (Rodica) 8:39.6, 34. Špela Šajn (JK Rakek) 8:39.7, 35. Lara Milavec (TŠA N vas) 8:39.9, 36. Špela Setničar (Gradec Lit) 8:42.4, 37. Živa Turšič (IK Bor) 8:42.7, 38. Veronika Jakopič (Gorje) 8:44.2, 39.

Klara Zevnik (Brež) 8:45.0, 39. Polona Kotnik (Prebold) 8:45.0, 41. Nina Hrvatič (Tab Log) 8:46.5, 42. Tajda Korošec (KM L) 8:46.7, 43. Brigita Škoberne 8:47.6, 44. Anja Drstvenšek (obe Blanca) 8:48.0, 45. Katja Oman (Gorje), 8:48.3, 46. Klara Groznik (FV Šent pri Stični) 8:49.1, 47. Martina Jakopič (Gorje) 8:49.4, 48. Ines Kavčič (Žiri) 8:51.4, 49. Meta Božič (DB Vip) 8:51.8, 50. Katja Jeretina (Meng) 8:52.5.

Ekipno: 1. OŠ Gorje, 2. OŠ Blanca, 3. OŠ Žiri, 4. OŠ I. Groharja, Š. Loka, 5. OŠ I. Korošca, Borovnica, 6. OŠ Dobrova, 7. OŠ S. Jenka, Smlednik, 8. OŠ D. Muniha, Most na Soči, 9. OŠ Rovte, 10. OŠ TŠA Nova vas, 11.

OŠ Vrhnika, 12. OŠ Ketteja in Murna, Ljubljana, 13. OŠ Lesično, 14. OŠ Brežice, 15. OŠ I. Tavčarja, Gorenja vas, 16. OŠ R. Jakopiča, Ljubljana, 17. OŠ L. Adamiča, Grosuplje, 18. OŠ M. Jarca, Ljubljana, 19. OŠ Preska, 20. OŠ Vič, Ljubljana, 21. OŠ Šenčur, 22. OŠ J. Moškriča, Ljubljana, 23. OŠ Ledina, Ljubljana, 24. OŠ M. Vrhovnik, Ljubljana, 25. OŠ Vodice, 26. OŠ Waldorfska šola, Ljubljana, 27. OŠ Trzin, 28. OŠ A.M. Slomška, Vrhnika, 29. OŠ K.D. Kajuha, Ljubljana, 30. OŠ Kašelj, 31. OŠ M. Pečarja, Ljubljana, 32. OŠ Hruševec.

Dijaki, letnik 1992,1995: 1. Urban Jereb (G JV Idr) 12:35.4, 2. Jan Dovč (G Šent L) 12:38.8, 3. Jan Petrač (G Šent L) 12:53.8, 4. Sebastjan Vidmar (TŠC) 12:59.6, 5. Silvester Jakša (G Bež L) 13:08.7, 6. Jakob Vodnjov (SŠ Domž) 13:15.0, 7. Žiga Kašpar (G Šent L) 13:16.4, 8. Kristian Grunfeld (SMGŠ L) 13:21.2, 9. Jure Gaber (G Šent L) 13:27.5, 10. Borut Rebolj (GLŠ) 13:32.4, 11. Lovrenc Valič (G Šent L) 13:40.9, 12. Matic Plaznik (SŠTS Šiš L) 13:51.4, 13. Martin Vadnu (GLŠ) 13:54.1, 14. Robert Živko (ŠC Ce) 13:59.9, 15. Jan Samide (ŠC

Nm) 14:03.7, 16. Patrik Rupnik (G JV Idr) 14:13.3, 17. Matija Zorčič (ETŠ Brež) 14:15.4, 18. Gašper Gartner (SŠ FKZ L) 14:16.5, 19. Iztok Stegovec (G Bež L) 14:20.0, 20. Erik Gradodolnik (ERSŠG L) 14:23.1, 21. Matej Lindič (G Šent L) 14:41.4, 22. Mitja Lindič (G Šent L) 14:42.3, 23. Jure Aljančič (G Bež L) 14:48.9, 24. Vid Soklič (EGSŠ Rad) 14:49.8, 25. Luka Murn (G Koč) 14:54.3, 26. Matej Arh (G Želimlje) 15:06.9, 27.

Rok Rahne (GLŠ) 15:14.0, 28. David Zupančič Valant (G Bež L) 15:19.4, 29. Žiga Marolt (GLŠ) 15:23.9, 30.

Domen Seljak (G JV Idr) 15:33.8, 31. Jure Petek (G Pol L) 15:34.2, 32. Janez Trček (ŠC L G) 15:37.4, 33. Matej Poljanec (G Bež L) 15:39.2, 34. Andrej Kovačič (ETŠ Brež) 15:46.3, 35. Jure Orehek (SŠ Domž) 15:47.1, 36.

Jaka Blatnik (G Led L) 16:00.2, 37. Rok Vovk (EGSŠ Rad) 16:02.5, 38. Gašper Debevc (SŠ FKZ L) 16:19.7, 39. Matej Lušin (G Led L) 16:21.3, 40. David Rifel (SMGŠ L) 16:24.0, 41. Žiga Vehar (G JV Idr) 16:24.3, 42. Petja Stipanovič (G NM) 16:25.9, 43. Luka Brvar (G

Homec (G Želim) 19:54.4, 46. Katja Kovačič (SŠ Domž) 20:01.5, 47. Aleksandra Handanović (SGLŠ) 20:05.4, 48. Sabina Bregar (BIC L) 20:06.9, 48. Urška Turk (G Koč) 20:06.9, 50. Lucija Koželj (G Pol L) 20:20.6, SS 04 DIKE ekipno: 1. Gimn. Bežigrad (L), 2. Gimn. Vič (L), 3. Gimn.

N. mesto, 4. Gimn. Kočevje, 5. Gimn. Jesenice, 6. Gimn. Šentvid (L), 7. ŠC Postojna, 8. Gimn. J. Vege, Idrija, 9. Gimn. Poljane (L), 10. SŠ FKZ L, 11. GLŠ, 12. BIC Ljubljana, 13. EGSŠ Radovljica, 14. SGLŠ, 15. Gimn. Želimlje, 16. I. Gimn. Maribor, 17. SŠ Domžale, 18.

EŠ Ljubljana, 19. Gimn. Ledina Ljubljana, 20. SŠ Jesenice, 21. ŠC Lava Gimn. Celje, 22. SGŠ Radovljica, 23. Waldorfska šola, Srednja šola, Ljubljana, 24. SUAŠ, 25. Gimn. Moste Ljubljana, 26. ETŠ Brežice.

LOKOSTRELSTVO

Srednje šole

Slovenski pokal

Bež L) 15:17.4, 5. Ana Mezgec (ŠC Post) 15:24.4, 6.

Eva Aljančič (G Bež L) 15:28.5, 7. Eva Troha (G Koč) 16:00.8, 8. Špela Fujs (G MS) 16:10.3, 9. Hani Mlekuž Kamarič (SŠ VP Ajd) 16:29.1, 10. Tina Kozjek (SŠ FKZ L) 16:39.4, 11. Klara Ljubi (G Nm) 16:47.3, 12. Ana Vrečar (G Šent L) 16:53.0, 13. Breda Škedelj (G Nm), 0:16:58.0, 14. Jerca Urbančič (GLŠ) 16:58.9, 15. Tina Perše (G Jes) 17:06.4, 16. Tina Klinar (G Jes) 17:13.2, 17. Tina Besal (G Koč) 17:46.6, 18. Eva Drmota (G JV Idr) 17:47.7, 19. Eva Schannon Schiffrer (G Jes) 17:54.8, 19. Manca Veber (G Jes) 17:54.8, 21. Neja Drašler (G Vič L) 17:55.4, 22. Lea Železnik (G Bež L) 18:00.7, 23. Anja Mejač (G Bež L) 18:05.7, 24.

Katarina Kolenc (G Pol L) 18:09.3, 25. Patricija Fijavž (SŠ Sl B) 18:10.0, 26. Katja Hren (BIC L) 18:17.6, 27.

Petra Lesjak (G Nm) 18:27.0, 28. Karla Kosmač (G JV Idr) 18:27.6, 29. Polona Drašler (G Vič L) 18:30.2, 30.

Urša Jakelj (G Šent L) 18:34.2, 31. Urša Svetina (EGSŠ Rad) 18:35.1, 32. Urša Belaj (G Šent L) 18:35.4, 33.

Eva Trpin (G Šent L) 18:36.2, 34. Anja Žerovnik (G JP L) 18:50.2, 35. Blanka Lorenčič (I. G Mb) 19:10.8, 36.

Kaja Marc (G Pol L) 19:13.4, 37. Izza Burnik (G Pol L) 19:14.0, 38. Helena Šneberger (G Vič L), 0:19:15.5, 39. Špela Bubnič (SGLŠ) 19:18.4, 40. Mihela Čeč (ŠC Post) 19:21.0, 41. Tina Klemenčič (SVŠG L) 19:31.5, 42. Maruša Rožmanec (BIC L) 19:34.2, 43. Tea Kos (G Vič L) 19:36.3, 44. Eva Zec (G Nm) 19:49.8, 45. Diana

izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi izidi

Led L) 16:26.9, 44. Sašo Marič (G Led L) 16:28.2, 45.

Matija Schiffrer (G Jes) 16:37.0, 46. Benjamin Begič (G Led L) 16:38.3, 47. Žan Dežman (ERSŠG L) 16:40.0, 48. Tadej Tegelj (ERSŠG L) 16:56.4, 49. Samo Avguštin (G Šent L) 17:11.7, 50. Domen Jan (G Jes) 17:12.0, ekipno: 1. Gimn. Šentvid, Ljubljana, 2. Gimn. J. Vege Idrija, 3. GLŠ, 4. Gimn. Bežigrad Ljubljana, 5. SŠ Domžale, 6. ETŠ Brežice, 7. SMGŠ Ljubljana, 8. SŠ FKZ L, 9. EGSŠ Radovljica, 10. ERSŠG Ljubljana, 11. Gimn.

Ledina (Ljubljana), 12. Gimn. Želimlje, 13. ŠC Lava Gimn. Celje, 14. Gimn. Poljane Ljubljana, 15. Gimn.

Jesenice, 16. Gimn. N. mesto, 17. Waldorfska šola SŠ Ljubljana, 18. EŠ Ljubljana, 19. BIC Ljubljana.

Dijakinje, letnik 1992, 1995: 1. Maruša Mišmaš (G Vič L) 14:30.1, 2. Lea Einfalt (G Bež L) 14:40.3, 3.

Andreja Žagar (G NG) 15:11.4, 4. Tajda Starman (G

Klubska razvrstitev za leto 2010: 1. LK Šenčur 1312 točk, 2. LD Logatec 1297 točk, 3. LK Feniks 1232 točk.

Mladinci GL: 1. Marko Berus (D Topl), 2. Leon Nerad (Žal), 3. Aleš Marinko (Šenč), Kadeti GL: 1. Jure Cezar (Feniks), 2. Andrej Grudnik (G Grad), 3. Luka Gradišar (Š gora), Kadetinje GL: 1. Nika Janežič (Š Gora), 2. Špela Fajdiga (Mins), 3. Tina Perko (Š Gora), Dečki GL: 1. Urban Janhar (Š gora), 2. Aljaž Pohar (Šenč), 3. Luka Corn (Logat), Deklice GL: 1. Tjaša Sopčič (Krasinec), 2. Sara Povše (D Topl), 3. Anja Lukšič (D Topl), mlajši dečki: 1.

Jaka Petkovšek (Logat), 2. Uroš Vardič (Krasin), 3. Jaka Bizjak (Šenč), kadeti SL: 1. Luka Stoševski (Logat), 2.

Arne Černe (Feniks), 3. Miha Kostanjevec (VLR Vilijem), mladinci UL: 1. Klemen Cezar (Feniks), 2. Gregor Rajh (Kamnik), 3. Klemen Pavačič (VLR Vilijem), mladinke UL: 1. Najka Tomat (Š Loka), 2. Ana Mer (Ankar), 3. Brina Božič (Ankar), kadeti UL: 1. Tilen Vidic (Šenč), 2. Klemen Štrajhar (Kamn), 3. Adam Prestor (Feniks), kadeinje UL: 1. Cita Lukančič (Logat), 2. Špela Petkovšek (Logat), 3.

Maja Fideršek (Kamn), dečki UL: 1. Rok Bizjak (Mins), 2.

Peter Požar (Mins), 3. Rok Stoševski (Logat).

Rajh, Cezar in Pavačič

33

Piše Metka Demšar Goljevšček

foto

ROBI KROFLIČ

Konjeništvo (2)

Terapije s pomočjo konja Po velikem uspehu Lis Hartel na olimpijskih igrah leta 1952 v Helsinkih in leta 1956 v Melbournu, ko je osvojila srebrno medaljo v dresuri, se je pričelo znanstveno dokazovanje pozitivnih učinkov jahanja konja. Že takrat so predvidevali, da je obolela Lis z rednimi treningi izboljšala koordinacijo in pridobila mišično moč.

Terapija s pomočjo konja – TPK

34

Pozitivni učinki so se zato prvotno navezovali na medicinske in fizioterapevtske kategorije, ki so tudi najlažje merljive. Obliko terapije, katere cilj je izboljšanje jahačevega gibanja, so poimenovali hipoterapija, kajti »hippos« v grščini pomeni »konj«, »therapeia« pa zdravljenje – torej zdravljenje s konjem. Tudi kasneje, ko so se pojavile nove raziskave, ki so dokazovale pozitivne učinke z drugih področij psihosocialne rehabilitacije, je izraz ostal za področje nevrofizioterapevtske obravnave s konjem.

Za dejavnosti s področja pedagogike in psihosocialne rehabilitacije se je uveljavil izraz pedagoško-terapevtsko jahanje/voltižiranje (angl.

Therapeutic Educational Riding/Vaulting).

Ker je Lis Hartel dokazala, da se lahko tudi gibalno ovirana oseba v športu meri z zdravimi jahači, se je razmahnilo športno jahanja za

osebe s posebnimi potrebami (angl. Riding for the Disabled). Različne oblike uporabe konja za osebe s posebnimi potrebami so se združile pod skupnim imenom terapevtsko jahanje (angl. Therapeutic horseback riding). Kasneje so začele nastajati tudi nove oblike terapevtskih obravnav z uporabo konja, ki so temeljile na povezovanju z delovno terapijo, psihologijo, psihoterapijo, psihiatrijo. Pojavile so se težnje, da bi namesto izraza terapevtsko jahanje vpeljali izraz terapija s pomočjo konja, saj terapevtski učinki ne izhajajo le iz jahanja konja, ampak se veliko terapevtskih ciljev dosega tudi ob konju – z opazovanjem in negovanjem konja ter druženjem s konjem. Izraz terapevtsko jahanje so nadomestili z izrazom terapija s pomočjo konja – TPK. Mednarodna zveza za terapevtsko jahanje FRDI pa je predlagala krovni termin »Dejavnosti s pomočjo konja« (angl. »Equine Assisted Activities – EAA), ki bi obsegal terapijo s pomočjo konja, športno-rekreativno jahanje za osebe s posebnimi potrebami in druge dejavnosti s konjem.

Terapija s pomočjo konja (TPK) – zahteva načrtovan program dela z zastavljenimi terapevtskimi cilji, z opisom izbranih metod, postopkov in pripomočkov ter analizo srečanj. Terapevtske obravnave lahko vodijo le usposobljeni strokovnjaki (pedagogi, specialni in rehabilitacijski pedagogi, socialni pedagogi, psihologi, učitelji predšolske vzgoje, delovni terapevti, fizioterapevti, zdravniki in drugi

...). TPK lahko v svojih terapevtskih ciljih in metodah dela izhaja z različnih strokovnih področij: medicine, fizioterapije, pedagogike, psihologije, psihoterapije, delovne terapije, logopedije … Glede na cilje in metode dela ločimo naslednje podzvrsti: Hipoterapijo, ki temelji na nevrofizioterapevtski metodi oz. medicinsko-terapevtskem postopku na nevroloških temeljih. Terapevtova naloga je usklajevanje bolnika s konjevim tridimenzionalnim gibanjem, ki je sorodno nihljajem pri človekovi hoji. Cilj je predvsem izboljševanje in stimulacija nevro- in senzomotorike (izboljšanje drže, koordinacije, telesne simetrije, ravnotežja, reguliranje mišičnega tonusa, povečevanje gibljivosti in stabilizacije medenice ...), zato so njeni učinki primerni predvsem za osebe z boleznimi centralnega in perifernega živčevja (npr. spastičnost, ataksija, diskinezija, multipla skleroza ...), osebe z boleznimi gibalnega aparata, osebe, ki potrebujejo rehabilitacijo po nesrečah ali po možganski kapi.

Specialno pedagoška in psihosocialna obravnava s pomočjo konja, ki temeljita na spoznanjih pedagogike, specialne pedagogike, socialne pedagogike, psihologije in delovne terapije in sta primerni za osebe z motnjo v duševnem razvoju, otroke s specifičnimi učnimi težavami, otroke s hiperkinetično motnjo, otroke in mladostnike z motnjami vedenja in osebnosti, avtiste, otroke z govorno-jezikov-

nimi motnjami, slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, gibalno ovirane osebe, odvisnike itd.

Cilji, ki izhajajo s te podzvrsti terapije s pomočjo konja, so: urjenje zaznavanja, koordinacije in orientacije, krepitev spomina, pozornosti in koncentracije, sprejemanje in premagovanje strahov, krepitev občutka samozavesti in zaupanja v lastne zmogljivosti, krepitev občutka odgovornosti, zvišanje frustracijske tolerance, prepoznavanje in upoštevanje skupno postavljenih pravil, izgradnja discipline, prepoznavanje, dajanje in sprejem pomoči, prilagajanje na skupinsko dinamiko, zmanjševanje agresivnih prijemov vedenja, sprostitev, gradnja stikov in zaupanja ...

Psihoterapija s pomočjo konja temelji na odnosu in neverbalni komunikaciji med konjem in osebo. Terapevt pri tem opazuje razvoj odnosa in vzajemne reakcije, ki izražajo nezavedna notranja stanja, strahove in težave bolnika. Na temelju tega posreduje in usmerja odnos tako, da bolnik prihaja do prepoznavanja in razumevanja svojih in konjevih odzivov, odkriva vzroke in razrešuje notranje konflikte.

Pomemben učinek psihoterapije s pomočjo konja je tudi pozitivni vpliv na razpoloženje, premagovanje strahov, povečanje občutka sprejetosti, varnosti in socialne vključenosti, povečanje samozavesti in spoznavanje lastne osebnosti prek opazovanja osebnosti konja.

Psihoterapija s pomočjo konja poteka samostojno ali kot podporna metoda klasičnim psihološkim, psihoterapevtskim oziroma psihiatričnim tretmajem. Primerna je za psihiatrične bolnike, osebe s psihotičnimi motnjami, otroke in odrasle s čustveno-vedenjskimi in razpoloženjsko-afektivnimi motnjami, osebe z motnjami na socialnem področju, osebe s posttravmatskim sindromom in s fobijami.

Dejavnosti s pomočjo konja (dPK) so za razliko od terapij bolj spontane in manj formalizirane, cilji se ne opredeljujejo ali vrednotijo, temveč so splošni: občutek ugodja, sproščanje, druženje, prijateljevanje, razvedrilo ... Vodijo jih lahko mnogi, a z dodatnim usposabljanjem.

Športno-rekreativno jahanje za osebe s posebnimi potrebami Osrednji cilj športno-rekreativnega jahanja za osebe s posebnimi potrebami je sprostitev, dejavno preživljanje prostega časa in športno udejstvovanje za osebe s posebnimi potrebami.

Izbirajo lahko med mnogimi dejavnostmi: med klasičnim dresurnim jahanjem, preskakovanjem ovir ter vožnjo vpreg, ki je primerna za osebe s prekomerno telesno težo ali s prirojenim strahom pred jahanjem.

Konjeništvo ima dokazano pozitiven vpliv na organske sisteme, na oporni in gibalni aparat, prav tako na srce in žilje. Ne smemo zanemariti vpliva na psiho, intelekt in čustva. Športno in ljubiteljsko jahanje za osebe s posebnimi potrebami prinaša hkrati tudi mnoge pozitivne učinke, ki pripomorejo k boljši psihosocialni rehabilitaciji. Strnemo jih lahko na: športno udejstvovanje in razgibavanje celotnega telesa, obliko preživljanja prostega časa in rekreacije, novo doživljanje izletov v naravo, ki jih hendikepirani sicer ne bi mogli spoznati, doživljanje integracije z »zdravimi« osebami, izgradnjo samozavesti, občutek zadovoljstva, spodbujanje prijateljstva med jahačem in konjem prek veselih dogodkov (jahalne počitnice, spretnostno jahanje, jahalne itd.), možnosti za udejstvovanje v vrhunskem športu.

Psihosocialne in pedagoške dejavnosti s konjem Psihosocialne dejavnosti s pomočjo konja so najbolj razširjene, pa tudi najmanj raziskane. Konj in delo s konjem nam ponuja mnoge možnosti: negovanje konja, igra s konji, jahanje, druženje z drugimi jahači itd.

Med konjem in jahačem ali skupino jahačev nenehno prihaja do interakcij, tudi takrat, ko niso načrtovane. Konj je živo in zelo senzibilno bitje, ki se odziva na vplive iz okolja. S svojimi pristnimi reakcijami ponuja jahačem mnogo neposrednih izkustev in možnosti za razmislek. Pomembno je, kako oseba, ki vodi dejavnost, interpretira konjevo vedenje, da ga lahko otroci razumejo in izkoristijo kot učno situacijo, zato mora biti tudi vodja usposobljen. Ob dobrem trenerju, ki ima v sebi nekaj pedagoške žilice, se lahko otroci »mimogrede« naučijo tudi ustreznega odnosa, spoštovanja in odgovornosti do konja, vztrajnosti, discipline, upoštevanja pravil, nudenja pomoči sovrstnikom itd., kar lahko kasneje prenašajo tudi v druge dejavnosti in medosebne odnose. Žal se učitelji jahanja in trenerji tega potenciala pogosto ne zavedajo in ga ne izkoristijo za vzgojno delovanje.

V naslednji številki ŠM bomo skušali odgovoriti, kako lahko prek konja in z njegovo pomočjo dosegamo toliko različnih ciljev.

Zakaj je konj tako primeren?

35

Avantura

Risbe: Patricija Knap, OŠ Naklo, 9. razred

Molly, Daisy in Gracie Izjemen dosežek Kako izjemen dosežek je bilo otroško popotovanje, v resnici beg s skrivanjem in preživljanjem z lastno iznajdljivostjo v skoraj puščavskih vremenskih razmerah, pove že to, da so ga v knjigi Neverjetna popotovanja (Thomas Cusssans: Incredible Journeys) uvrstili med tako velike dosežke, kot je bil pristanek na Luni, Lindenbergov let prek Atlantika, prečkanje Arktike ali pa maraton upanja, ki ga je z umetno nogo opravil Terry Fox, ko je v 143 dnevih prečkal Kanado in pretekel kar 5342 km.

Tatovi otrok Ste morda kdaj pomislili, da je na svetu država, ki staršem krade otroke, jih vtakne v neko šolo, jim vsili delček izobrazbe po svoji podobi, denimo, belih priseljencev v Avstraliji, kar jim zagotavlja, da pri bogataših postanejo hišne pomočnice, kuharice, fantje pa delavci na farmah? Kaj tako krutega si najbrž težko predstavljate, ampak to se ni dogajalo nekoč davno, ampak v Avstraliji vse od leta 1869 pa do leta 1969, nekaj primerov pa so zabeležili še leta 1970. Tega Evropejci skorajda ne moremo razumeti. Koliko otrok so tako »ukradli« staršem, nihče ne ve več natančno, po nekih podatkih več kot 100.000 … Število ukradenih otrok in prizadetih družin, ki so jim nadeli pečat človeške manjvrednosti, danes ni več

36

pomembno, bolj pomembno je, da vemo, na čigavi koži so si nekateri ustvarjali bogastvo in kaj vse lahko pomeni besedica »civilizacija«. Šele danes razmišljajo, da bi Aboridžinom priznali »posebne« pravice.

26. predsednik se opraviči Aboridžinom Kevin Rudd, 26. predsednik avstralske vlade, se je Aboridžinom, staroselcem v Avstraliji, ki so jih imeli za manjvredno raso, opravičil za dejanja svojih predhodnikov šele 13. februarja leta 2008. »I am sorry,« je neštetokrat dejal v svojem opravičilu. Opravičil se je v imenu mnogih, »… opravičujem se vam za rane, bolečine in trpljenje, ki smo ga mi povzročili s svojim vladanjem, s svojimi zakoni. Opravičujemo se za nizkotno ravnanje, za ponižanje, ki smo ga povzročili s svojimi zakoni. Opravičilo naslavljam materam, očetom, bratom in sestram, družinam in skupnostim, ki smo jih prizadeli z ravnanji parlamentov, katerih nasledniki smo …« To se je zgodilo skoraj 40 let po tem, ko so opustili sramotno ravnanje, ki so mu nekateri nadeli ime »kulturni genocid«.

Pot Ko danes pomislimo na šolo v naravi, se lahko samo nasmehnemo. Molly in ubežnici sta kljub mladosti obvladali življenje v divjini.

Dekleta so vedela, kako preživeti, kako se

skriti pred zasledovalci. Prve dni je bilo nekaj dežja, kot nalašč, da so se porazgubili odtisi stopal. Dekleta so sledila skoraj 1800 km dolgi žični ogradi, ki naj bi zadrževala širjenje zajcev v notranjost dežele in ki je vodila do Jigalonga in še dalje.

Predolga bi bila pripoved njihovega potovanja, na katerem so bila pogosto lačna in prezebla, a cilja najbrž nikoli ne bi dosegla, če jim tu in tam ne bi priskočili na pomoč Aboridžini, s katerimi so se srečali na skrivni poti. Dobila so marsikateri koristen nasvet, denimo, kako se skriti, kako uloviti zajca in ga pripraviti …Pa ne samo Aboridžini, tudi beli farmerji, ki so bili obveščeni o njihovem pobegu, so jim dajali zatočišče, hrano, oblačila. Podoba Avstralcev torej le ni bila povsem umazana – tako kot vselej v težavnih časih zmorejo nekateri obdržati nekaj temeljnega človeškega poštenja. Policija je dekleta zavzeto iskala, a so bila spretnejša in tako pogosto v zavetju noči nadaljevala s hojo na sever in proti domu.

Po treh tednih je mala Gracie omagala, najtežje je prenašala lakoto, izčrpanost in rane, ki jih je povzročalo trnjevo grmičevje. Mollly in Daisy sta jo, če je bilo treba, tudi nosili, z aboridžinskimi izkušnjami sta ji skušali lajšati bolečine, a sta se na koncu odločili, da jo peljeta do neke vasi z železnico, kjer je stopila na vlak.

Sami sta nadaljevali hitreje, a oktobrsko vreme se je obrnilo v poletje in visoke temperature so

Molly, Daisy in Gracie V naših avanturah predstavljamo raznovrstne zgodbe, podvige, popotovanja in podobne izkušnje, bolj ali manj znane, iz svetovnega ali domačega okolja. Že dolgo smo se pripravljali, da bi vam predstavili zgodbo treh aboridžinskih deklic Molly (14), Daisy (11) in Gracie (8), ki so jih avstralske oblasti leta 1931 »ukradle« ali še bolj natančno nasilno iztrgale staršem in jih poslale v prevzgojo iz rodnega Jigalonga (v zahodni Avstraliji) v Moore River blizu Pertha. A deklice se niso vdale v usodo, pobegnile so in v dveh mesecih prehodile dolgo pot do doma. 1600 km je približno toliko, kot bi iz Slovenije šli peš do danske meje.

njuno pešačenje opočasnile. Po več kot dveh mesecih hoje pa se, na pragu domače hiše, nista mogli veseliti snidenja s starši. V Jigalongu jih ni bilo več, odšli so, saj si niso upali pomisliti, da se bodo dekleta še kdaj vrnila.

Molly je prehodila pot dvakrat Usoda sestričen, po katerih so naredili tudi film, ni bila rožnata. Deklice so znova odpeljali v Moore River. Gracie, najmlajša od trojice, je umrla leta 1983, stara 60 let. Daisy je bila hišna pomočnica in kasneje kuharica. Poročila se je in imela štiri hčere, a vse do konca življenja je ostala v okrožju domačega Jigalonga.

Najstarejša Molly, ki je sprva delala kot hišna pomočnica, je bila še naprej neuklonljiva.

Poročila se je in imela dve hčeri. Leta 1940 jo je doletela operacija slepiča v Perthu, njeni hčeri Doris (3) in Annabelle (18 mesecev) sta jo spremljali. Po operaciji so jih poslali nazaj v Moor River, v nekakšno državno sirotišnico.

Od tam je zbežala in znova jo je ubrala po isti poti kot leta 1931. S seboj je vzela samo malo Annabello, Doris pa je ostala v Moor Riverju, kjer je odrasla. Leta 1944 so Annabello materi odtujili in od takrat se nista več videli.

Se vam zdi, da je bilo politično opravičilo leta 2008, ki je prišlo za Molly, Daisy in Gracie skoraj osemdeset let kasneje, uteha za trpljenje, ki so ga preživljali kot staroselci? Če boste imeli priložnost, si oglejte film, ki so ga posneli po tej resnični zgodbi brez srečnega konca.

37

Sin Vetra

Mirko in Prdko (11) Kaj se je zgodilo? Mirko je do ušes zaljubljen v atletinjo Antonieto, ki hodi z Dadom, Prdko pa je ponoči, zaradi predolgega jezika, komajda ušel srboritemu Kazimirju.

Nedelja.

Skodelica kave »Rastko!« Omamen vonj bele kave vzdraži Prdkov nos. Oči se odlepijo od zaspančkov in se na široko odprejo: »Ja, mama?« »Malo mi je nerodno ... Jegličevi so me prosili, naj jim zjutraj počistim stanovanje, a so tam omare, ki jih ne morem premakniti sama.« »Veš, kaj, nihče ne pričakuje, da boš prišla tja z žerjavom, zato jim lahko pustiš nekaj prahu, saj veš, za seme!« »Ne razumem ... no, v kuhinji imaš kruh in ogrsko. Pa malo pospravi sobo, ker bo jutri prišel oče.« Mati vstane in zapusti sobo.

Skodelica kave ostane na nočni omarici. Prdko jo gleda in se premisli. »Grem zraven!« prepozno zavpije v prazno stanovanje. Ohlajena kava protestno neha dišati.

Povabilo h kletkam »Dobro jutro, Mirko pri mobiču,« se predstavi fant, ki je včeraj odrasel. »Mirko? A veš, koliko je ura?« se z druge strani oglasi na silo prebujeno dekle. »Antonieta, Carpe ... no, saj veš, izkoristi nedeljo. Včeraj nisi plačala za prevoz na biciklu, zato me lahko po kosilu častiš s kokto v živalskem vrtu.« »Se ti ne zdi, da smo za ZOO že malo preveliki?« »Ja, ampak ... kamela je dobila mladiča!« »Uaaaauu. Pol greva pa še na vlakec, a ne?« »Pusti se presenetiti. Čakam te ob štirih pri vhodu, pred bronastim bikom. Reci, ja, prosim.« »Ne vem, pusti se presenetiti. Čao!« Mirko odloži telefonček in se pretegne. Že eno uro do potankosti razgrajuje načrt. Kako ji bo kupil plišasto kamelo in kako bosta opazovala parjenje levov. Pri risu ali najkasneje pri kozorogih jo bo nežno prijel za roko in mogoče jo bo v vivariju poljubil na usta. Mirko zasanjano zapre oči. Hormoni opravijo svoje in v hlačah začuti zatrdlino, tako značilno za moške zjutraj.

Obisk »Antonieta! Dado je prišel,« jo pokliče mama, oblečena v roza kopalni plašč. »Nekaj ima zate.« Dado s tulipani, ki jih je našel na sosedovem vrtu, gleda za njo in pomisli: »Tudi Antonieta bo pri štiridesetih še lepotica. Rad se bom staral z njo!« »Antonieta .. rože,« pleteniči Dado, ko pred njega stopi dekle brez ličil, v vsej naravni lepoti. »Ja, Dado, to so tulipani,« ga pozdravi in poljubi na lice. »Greva teč! Kouč je rekel, da imava danes polurni iztek.«

38

»Takoj. A boš prej kaj spil?« »Sok, pa en Lafspeed mi dej, ker me malo boli glava. Ga boš tud ti?« »Bom, ker nimam časa za kavo.« »Antonieta,« zahrepeni Dado. »Ja, Dado?« »Lepa si!« »Ja, vem, ... lepo, ... počakaj, da se uredim, potem pa greva, okey?« Antonieta izgine po stopnicah v prvo nadstropje, ko v predsobo prihlača njen bratec Nejc z očetom. »Dado, a greva udarit eno streljačino na PC?« »Pusti ga,« ustavi Nejca oče in nadaljuje, »Dado, kako gre na atletiki?« »Dobro, v sredo gremo v Celovec, pa upam da bom tam skočil normo za mladinsko evropsko prvenstvo.« »Ja, zdaj imate pogoje. Ko sem še jaz treniral atletiko, smo tekli po lešu, tuširali smo se s hladno vodo, a smo bili klapa. Gugelj, Perne, Dolar, pa tisti ekonomist ... Nedved. Enkrat smo šli na tekmo ...« »A greva?« Dada končno odreši Antonieta.

Otroštvo Prdko dobi napad slabe vesti in se kaznuje z reševanjem matematičnih ugank. Četrtkov test je zamočil na celi črti in profesorica Bohančeva mu bo jutri skušala dokazati, da ni problem v testu, temveč v njem samem. »Jabolko ne pade daleč od drevesa, še več, pade na glavo Isaacu Newtonu, ki pol razsvetljen napiše nekaj zakonov in zakompleksa cele generacije. Ne daj se, Prdko!« se hrabri in se zakoplje še v fiziko. Ob pol treh ga trpljenja odreši škrtanje ključavnice. »Mama!« zavpije in steče v kuhinjo. Rebeka se skrušeno sesede na stol. Sin opazi, kako se je v zadnjih letih postarala. Gube okoli oči so prekrite z otožnostjo. Njihov lesk so požrle vsakdanje skrbi. »A ti skuham kavo?« se ji ponudi. »Rastko, vedno nam je bilo težko, a nikoli nisem pustila, da bi izgubil otroštvo.« »Saj ga še vedno imam, a ne?« se skuša pošaliti Prdko. »Ja, a nekje v tvoji lenobi se je izgubil občutek za življenje, za ljudi.« »Daj no, taka kriza pa spet ni!« Mama ga opazuje, nato pa zavzdihne in vstane: »A boš kaj pojedel?«

Razglednica Sara Suhadolnik, DK Kranj

S psičko Lizo

Nedeljsko kosilo Dado na ograjeni in negovani zelenici dvorišča nadgrajuje nogometno znanje Antonietinega brata. A misli mu uhajajo k Antonieti, ki v kopalnici izpostavlja preznojeno telo prhi. »Ha, spet sem te predriblal, izgubil boš, Dado,« ga k resni igri skuša sprovocirati Nejc.

Gola Antonieta se otira s kratko brisačko. »Villa strelja in, goool!« se svojega desetega zadetka veseli njen bratec, posnemajoč letalo. »Dado, a boš ostal pri nas na kosilu?« ga povabi njena mama. »Pa bova še kakšno rekla,« jo dopolni njen oče.

Po obilnem in dolgočasnem kosilu Antonieta predlaga Dadu: »Suzi mi že en mesec teži z živalskim vrtom, pa greva danes za foro gledat ptiče, pa žuželke, pa piščančke ...« »Grem zraven!« odločno zatrdi Dado. »Ni ti štos, ker te živali čisto nič ne zanimajo.« »Ja, ampak ob tebi mi ni nikoli dolgčas!« »Pa ja, greva rajši na sprehod na Rožnik. Samo oblečem se,« osorno odvrne Antonieta in pohiti v sobo, kjer ugotovi, da ima hudič mlade in da Mirkova številka ni dosegljiva.

Upanje umre zadnje 3.40. Mirko kupi dve karti in si temeljito ogleda razpored hranjenja živali.

Njegovo pričakovanje bi z lahkoto z mesta preskočilo nebotičnik, prehitelo lokomotivo ali hodilo po nemirnem morju.

4.00. Fant čaka ob mogočnem bronastem biku. Razburjenje bi ob ugodnem vetru z zaletom preskočilo manjšo stavbo. V vlečenju vrvi bi se pomerilo z lokomotivo in hodilo bi po vodi v pokritih bazenih.

4.20. Mirko se dvajsetič živčno sprehodi okrog kipa. Njegovo razpoloženje bi s težavo preskočilo šotor. Plavalo bi po pasje in povozil bi ga vlak.

4.35. V Mirkovo glavo, naslonjeno ob hladnem bronu, se prikradeta zla slutnja in dvom.

Njegovo počutje se zaleti v zid. Utopi se in v dveh primerih od treh prepozna vlak.

4.50. »Šit!« komentira svoj položaj Mirko in se napoti proti blagajni.

Fantovo upanje se spotakne in pade na pragu, ko skuša vstopiti v zgradbo.

Zamomlja: glej, ču, ču, in se poigra v blatni luži. »Gospa, v živalskem vrtu sem izgubil bratca, pa imam prazen mobič. A ga lahko pokličem z vašega?« Izposojen telefon zvoni v prazno. »Koliko je otrok star?« zaskrbljeno vpraša blagajničarka. »Ni važno, ga že vidim!« se zlaže Mirko, vrne aparat, na parkirišču proda karti in potrt odkolesari proti domu.

Sem Sara Suhadolnik. Decembra bom stara deset let in obiskujem 5. razred na Osnovni šoli Orehek pri Kranju. Sem čisto navadna najstnica. Drsati sem začela šele lani. Takoj ko sem spoznala ledeno ploskev od blizu, sem se v drsanje zaljubila. Trening imam skoraj vsak dan. Mimogrede rada tudi tekmujem in si nabiram izkušnje.

Poleg drsanja rada plešem, pojem in visim na facebooku. Velikokrat se preizkusim kot pisateljica pesmi ali pa igram na sintesajzer. Če ne bi trenirala drsanja, bi gotovo igrala nogomet.

Kadar imam čas, se igram s prijateljicami in z mojo psičko Lizo.

Menim, da sem pridna punca, čeprav mi je najtežje pospraviti svojo sobo.

Krištof Brezar, DK Kranj

Drsanje, glasba, konjički …

Sem Krištof Brezar, rojen 25. novembra leta 1996, drsanje treniram od petega leta. Zanj sem se navdušil, ko sem s sestro in mamo hodil na rekreacijo. Postalo mi je všeč in s sestro Nino sva začela trenirati najprej v Drsalnem klubu Stanka Bloudka, od leta 2007 pa v Drsalnem klubu Kranj.

Trenira me Darja Škrlj, občasno tudi Badri Kurashvili, ki je trener drsalcev v Ulmu.

Drsalna oblačila mi ustvarja Nataša Ambrož.

Ta šport je super, ker se lahko različno gibaš, imaš nekakšno svobodo, česar pa je pri večini bolj priljubljenih športov (pri nogometu, košarki) veliko manj. Obiskujem 9. razred Osnovne šole Matije Čopa v Kranju. V šoli sta mi najbolj všeč kemija in fizika. Sicer pa komaj čakam, da pridem na srednjo šolo, kjer je več podobno mislečih in se učiš več tistega, kar te zanima.

Nameravam se vpisati na Gimnazijo Kranj.

V prostem času rad spim, sedim za računalnikom in ustvarjam izdelke iz papirja – origami – ali oblikujem nakit in okrasne predmete iz bakrenih in srebrnih žičk. Hodim tudi v glasbeno šolo, štiri leta sem igral violino, zdaj pa že drugo leto vadim na tolkalih. Včasih sem treniral karate, zdaj pa mi za kaj več zmanjkuje časa.

PRIHODNOST Antonieta je zmedena, saj sta ji všeč tako Dado

kot Mirko. »Kaj naj storim?« vpraša za nasvet zlato ribico, ki kroži v akvariju ob njeni postelji.

Ribica odpre usta ... »PLOP,« spusti mehurček in odplava v podvodni grad na zaslužen počitek.

Fotografije niso v povezavi z besedilom

39

130. obletnica rojstva - Rudolf Cvetko

Cvetko nam je zaupal …

Kdor je imel srečo in se je srečal iz oči v oči z Rudolfom Cvetkom, ki je leta 1912 iz Stockholma prinesel srebrno ekipno sabljaško medaljo, mu z visokim častnikom avstro-ogrske vojske, ki se je vse življenje ravnal po svojih notranjih moralnih načelih, ni težko vzpostaviti stika. Saj veste, kaj je za to potrebno: tema, kristalna krogla in nekaj vedenja o viteških vrednotah in prijateljstvu, kakršnega dandanes skoraj ni več mogoče najti. Za srečanje z našim olimpionikom smo se domenili v Narodnem muzeju na Metelkovi, kjer bo večno lebdel duh vojaškega potu (Metelkova je nekdanja vojašnica) in kjer zdaj nastaja novo kulturno središče Ljubljane. Iz kristalne krogle smo dobili nasvet, da bo 17. november pravi dan – takrat se je Rudolf rodil – in takrat maček Behemot (... iz Mojstra in Margarete - saj ga poznate), ki mu včasih priskoči na pomoč, sprejema tudi vojake iz njegovega polka, ki so pokopani v daljni Galiciji in se želijo srečati s svojim bojnim tovarišem.

Gospod Cvetko, kako se počutite danes?

»Saj ne morem verjeti, Klara, Iva, Eva in Vesna, same lepotice ste postavili ob mojo fotografijo, pa še izvrstne sabljačice so. Žvenket sabljaških rezil me je zmeraj radostil. Čemu moram pripisati to čast?«

Gospod Cvetko, saj veste, vaša olimpijska medalja je prva in vašega rojstnega dne se spominjamo sabljači in športniki. To moramo ceniti.

»To, kar ste naredili v Narodnem muzeju na Metelkovi, je že preveč. Saj ne morem verjeti, da ste mi postavili stalno razstavo.« Pa ja ne boste dejali, da vam to ni všeč. Dobili ste najlepši prostor v čudoviti stavbi.

»Ja, seveda, lepo je, da ste na eno mesto postavili moj zvesti meč, pa olimpijsko diplomo in medaljo ter avstrijski grb, za katerega barve smo se na olimpijskih igrah mečevali. Na koncu so nas v boju za zlato medaljo premagali naši prijatelji in ekipe Ogrske.« Imate lepe spomine na leto 1912 in olimpijske igre v Stockholmu?

»Bil sem vesel ekipne medalje, ampak še danes sem besen, ker mi niso dovolili nastopa med posamezniki in so me poslali domov.

Bil sem izvrstno pripravljen, nikoli nisem razumel, zakaj sem moral to doživeti.« Dobro, če tega niste nikoli sami izvedeli, vam pri tem tudi mi ne moremo pomagati.

40

»Seveda mi lahko. Sploh pa ne vem, zakaj sem na Metelkovi sam. Dolgčas mi je med štirimi stenami in med mojimi stvarmi, vse že poznam. Zakaj mi ne pripeljete sem še mojega prijatelja Richarda Verderberja? Tudi on je zrasel v Sloveniji, bila sva skupaj na vojaški akademiji v Dunajskem Novem mestu in veliko sva dala skozi v hudih časih. Tudi Titova meja na Karavankah naju ni ločila, bila sva prijatelja do konca. Kako ste lahko pozabili nanj?« In se je pokadilo, kristal se je razletel, gospod Tomislav Kajfež, sabljač in strokovnjak, ki je zaposlen v Narodnem muzeju na Metelkovi, je letel po metlo in smetišnico, smrad po žveplu in smodniku se je za trenutek razlezel po hodnikih, kot bi iskal pot na prostost.

Gospod Kajfež, kaj se je zgodilo, imate razlago?

»Brez panike, saj ni tako hudo. Gospod Cvetko ima prav, družbo rabi, zadnjič, ko sva bila sama, mi je zaupal, da mu je nerodno, ko kakšen nadebudni šolar vpraša, kdo je bil še v tisti ekipi, s katero je osvojil olimpijsko medaljo, pa ne more pokazati na Verderberja.

Napako bomo popravili, da bo lažje živel pri nas.« Nato smo odšli. Še bomo prihajali k Cvetku in upamo, da bosta Rudolf in Richard v Narodnem muzeju na Metelkovi nekoč nastopala skupaj, tako kot takrat v olimpijski ekipi.