GLASILO OTROK OŠ VERŽEJ – ENOTA DOM Šolsko leto 2015/2016
Uredniški odbor: Lidija Balažic, Andreja Gjerek Kreslin, Klavdija Paldauf
Računalniška obdelava in prelom: Klavdija Paldauf
Lektoriranje besedil: Vanda Novak
Likovna oprema:
Likovni izdelki otrok OŠ VERŽEJ – ENOTA DOM Mentorji: Marjan Šadl (šola), Lidija Košar (dom)
Naslovnica: Zala G. (barvice), Metulja Fotografije: Arhiv OŠ VERŽEJ – ENOTA DOM
Veržej, junij 2016
Uvodnik
Ena od skrivnosti življenja, zaradi katere je vredno živeti, je ta, da imaš cilj, ki je vreden truda, in da ga vztrajno uresničuješ.
H. Casson (1869 – 1951)
Pomlad (voščenke), Kasandra H.
Dragi fantje in dekleta! Morda se tudi vam zdi, da je to šolsko leto pridrvelo do konca s svetlobno hitrostjo. Meni se namreč zdi kot včeraj, ko sem lansko leto istega časa sedela pri računalniku in razmišljala, kaj bom napisala v uvodnik takratnega glasila. Pa je ta trenutek ponovno tu. Ponovno smo sestavili naša literarno-fotografskoslikarska Razmišljanja, saj imamo vas, ki znate in zmorete ustvarjati z besedami in tudi s slikami, risbami in fotografijami. In zdi se nam, da vam gre vse to vsako leto bolje od rok. Razmišljanja so znova »razmišljala« in v tem šolskem letu prinesla na plano veliko literarnih stvaritev, saj tako obsežne številke že dolgo nismo bili deležni. In k temu ste prispevali prav vsi, ki ste pri nas. Tako ste na nek način sledili cilju, saj ste se vedno znova trudili, da bi vse to, kar nosite v sebi prelili na papir in posledično obogatili naše
domsko glasilo, ki je letos izšlo že triindvajsetič. Za dosego cilja je namreč pomembna želja in te vam v letošnjem šolskem letu ni zmanjkalo. Veseli nas, da ste glasilo vzeli za svoje. Pred nami so poletne počitnice, za katere želimo, da jih dodobra izkoristite. Želimo, da si vzamete čas zase in za svoje najbližje, da si odpočijete in navežete nova poznanstva. Naj bodo vaši prosti dnevi pisani in iskrivi ter polni prijetnih, a hkrati odgovornih dogodivščin. Bodite, kar ste! Vse lepo! Uredniški odbor
1
Razmišljanja — najboljše glasilo 2015 V petek, 9. oktobra 2015, smo se mentorice glasila Razmišljanja na posebno povabilo udeležile 28. srečanja specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije v Portorožu. Tja smo šle ponosne, saj smo vsi skupaj, otroci in vzgojitelji ustvarili zmagovalno številko glasila. Komisija za izbor glasil je naše glasilo Razmišljanja izbrala za najkvalitetnejše glasilo slovenskih zavodov. V Portorožu smo prevzeli priznanje, ki krasi steno v našem holu. Spominja nas na naš uspeh in nas vse skupaj motivira za naprej. Vsekakor je to nagrada za vse nas. Glavno vlogo imate vi, naši otroci, mladostniki, ki ste ustvarjali s svojo domišljijo, občutki, delom, navdihom … Pri tem smo vas vzgojitelji le vodili, urednice smo vaše delo zbrale in uredile
v naše zmagovalno glasilo.
Urejanje okolice doma Najprej smo uredili vrt. Potem sem izkopal zemljo ob strani in jo tudi pometel. Poravnal sem plošče. Kopanje je bilo zame zelo naporno. Potko sva urejala skupaj z Leonom. Potrebovala sva motiko, grablje in lopato. Delala sva dva dni. Tudi četrta skupina nam je malo pomagala. Zelo smo bili pridni. Aleks K. Z Aleksom sva urejala potko pred tretjo skupino. Delala sva z motiko dva dni. Zraven je bila tudi vzgojiteljica Tanja. Delo je bilo težko. Tudi vzgojiteljica je malo pomagala. Najprej nama je pokazala, kako se dela. Na koncu sva bila od vseh pohvaljena. Leon L.
2
Z vzgojiteljico Stelo sva začela sama in takrat je vse potekalo bolj počasi. Najprej sva odstranila plošče, nato pa z malo truda posipala pesek, kajti ni bilo tako preprosto, kot se zdi. Pesek smo s kantami nasipali v jarek in nato nanj položili plošče. Vzgojiteljica Stela ni bila preveč zadovoljna, ves čas je nekaj popravljala. Kar naenkrat nama je pomoč ponudil Nikola in
takrat je vse steklo hitreje, tako da smo z njegovo pomočjo uspešno končali delo. Žan R.
Kenan in jaz sva med vikendom urejala potko za skupino. Najprej smo z motiko izsekali travo ob potki. Potem je vzgojitelj Dejan rekel, da bomo očistili še peskovnik. Ko smo to opravili, smo šli noter. Zvečer sem premišljeval, kaj bi lahko še naredili. Spomnil sem se, da imamo pesek in bi ga lahko potresli med ploščicami, da bi bilo lepše. Ko smo vstali, sta prišli vzgojiteljici Mateja in Stela in predlagali, naj ploščice odstranimo in najprej položimo filc, čez damo malo peska in vse uravnamo, potem pa ploščice položimo nazaj. S Kenanom sva se res lotila dela. Ko sva končala, je naslednje jutro prišel hišnik in nama povedal, da ploščice niso ravno položene. Ojoj ojoj. Ko sem prišel iz šole, me je čakala prikolica peska z orodjem. Tadej in jaz sva spet dvignila ploščice in uravnala potko. Ob strani sva nasipala pesek in končala. Potka je sedaj res kul. Ko skupaj delamo in sodelujemo, nam gre bolje, hitreje in lepše. Tokrat smo sodelovali Kenan, Tadej, Nikola, vzgojitelj Dejan in vzgojiteljica Mateja. Nikola R.
3
Motorikpark Ob prihodu smo bili najprej na gugalnici. Potem smo šli »lovit ribe« na magnet. Na naslednji točki se nisi smel dotakniti tal, v nadaljevanju pa se nisi smel dotakniti stene. Peta naloga je bila, da si moral dvokilogramsko žogo vreči čim dlje. Pri šesti si moral uporabljati ravnotežje, moč v rokah, potrpežljivost ter imeti dober vid. Po tem si se sezul in bos hodil po potki. Na koncu smo razgrnili odejo in pojedli sendviče. Nato smo šli še na eno točko. Na vrvi je visel trikotnik, za katerega si se moral prijeti in se potem pognati in vrteti. Aleks K. V ponedeljek, 14. septembra, smo imeli skupinski izlet. Peljali smo se v Motorikpark v Avstriji. Tja smo se s kombijem vozili eno uro. Bilo je zelo zanimivo. Tam so bile različne postaje z zanimivimi nalogami. Videli smo tudi labode. Medtem nas je ujel dež, zato smo šli še v
Maribor v Europark. Ostali trije fantje so šli v igralnico, jaz pa sem prevelik, zato nisem mogel iti. Z vzgojiteljico Natalijo sva se sprehodila po trgovinah. Privoščila sva si še slasten sladoled z jogurtom. Upam, da bomo še kdaj šli na tako zabaven izlet. Lukaš S.
Včeraj smo se imeli zelo dobro. Ko je začelo deževati, smo šli v Europark, v igralnico, in se tam še eno uro zabavali. Potem smo se s kombijem vrnili v zavod. Tam sem naredil še nalogo, se stuširal in šel spat. Upam, da bomo še kdaj šli na tak izlet. Žan P.
4
Motoristi Motoristi iz Moto kluba Freising Riders iz Kranja so nas obiskali s prav posebnim namenom. S predsednikom moto kluba MC Freising Riders, Dragom Leskovškom, in nekaj drugimi člani smo se sprehodili po Domu, da so se lahko seznanili z otroki in mladostniki, ki bivajo pri nas. Predstavniki skupin, ravnatelj in vodja Doma smo prejeli simbolični ček za 650 €. Znesek so zbirali s prostovoljnimi prispevki na srečanjih motoristov v letu 2015. Pravijo, da zelo radi pomagajo otrokom in so se letos odločili, da bo šel zbrani znesek v naš vzgojni dom. Vsi, otroci in vzgojitelji, smo takšnega prispevka zelo veseli, saj s tem denarjem lahko financiramo plačljive dejavnosti (treningi, tečaji, projekti in podobno), za katere starši nimajo denarja. Iskrena hvala, MC Freising Riders!
Na sestanku domske skupnosti nam je vodja zavoda povedala, da prihajajo na obisk motoristi in da nam sporočajo, da motor ne pomeni samo zabave in vožnje, ampak tudi odgovornost. Ko sem slišala, da so za nas zbirali denar, sem se zamislila. Očitno jim je mar za nas. Nekateri so bili podobno nezadovoljni v življenju kot mi v zavodu. Vodja nam je že vnaprej povedala, da nam bodo med obiskom predali ček in da naj bi
ga prevzela jaz kot predstavnica otrok. Popoldan se mi je zdel zabaven, zanimiv, čeprav sem se tudi malo bala. Najbolj smešno se mi je zdelo, ko so nas slikali in nisem vedela, v katero kamero naj gledam. Zakon pa mi je, ker nam bodo s tem denarjem lahko plačali nekatere dejavnosti, za katere mi nimamo denarja. Jaz bom šla na plesne vaje. Ajdina A. S. Ko so motoristi prišli, smo se vedli vljudno. Malo smo bili tudi prestrašeni, ker so bili vsi tako zelo visoki. Gledali smo jih z na veliko odprtimi očmi. Bili so zanimivi. Vprašal sem jih, od kod so, pa tudi po njihovih imenih in kakšne motorje imajo. Zanimalo me je tudi, ali so ti motorji dragi. Ko so mi odgovorili na vprašanja, so počasi odšli. Aleks K.
5
Kostanjev piknik Ko sem prišel iz šole, sem odložil stvari in šel ven pomagat. Ko je vzgojitelj Marjan rezal kostanj, sem ga vprašal, če lahko poskusim še jaz. »Seveda, ti bom pokazal!« je rekel. Velik kup sva jih pripravila. Tedaj so prišli še drugi fantje. Jaz sem potem šel očistit umazanijo s ponve. Po kosilu sem ponovno šel rezat kostanj. Vzgojitelj mi je naročil, naj grem v pisarne in povabim vse zaposlene na kostanjev piknik. Ob 14. uri smo začeli. Najbolj mi je bilo všeč, ko smo prižgali ogenj in pekli, najprej kostanj, kasneje še krompir. Tudi kruh smo »pajali«. Potem smo počasi začeli z igrami. Pri prvi igri si moral imeti v ustih žlico, na njej je bil oreh in treba je bilo prehoditi določeno pot, ne da bi ti oreh padel na tla. Tudi jaz sem dobro tekmoval. Pri drugi igri smo smučali. Pomembno je bilo, da smo dobro sodelovali, ker smo bili na enem paru smuči trije. Pri tretji igri smo morali luščiti koruzo. Potem smo skakali v vrečah, prenašali vodo in odbijali žogico. Zmagala je četrta skupina. V glavnem, imeli
smo se lepo in se dobro zabavali. Aleks K. Prišli smo iz šole in imeli kosilo. Potem smo zunaj pekli kostanj in se šli igrice. Naša skupina je dosegla šesto – zadnje mesto. Pozneje smo imeli še učne ure. Upam, da bomo takšen piknik imeli še kdaj. Žan P.
Včeraj smo se imeli zelo dobro. Igrali smo se veliko igric. Luščili smo koruzo, nalivali vodo v steklenico, skakali v vrečah, hodili na lesenih smučeh in odbijali žogico. Poleg tega smo pekli kostanj, krompir in kruh ter se imeli lepo. Leon L.
6
V torek sem prišel iz šole. Bil sem zelo nestrpen, ker sem komaj čakal, da se bo piknik začel. Najprej smo imeli kosilo, nato pa sem šel ven pripravljat. Pozneje so se nam vsi pridružili. Na palico smo si nabodli kos kruha in ga pekli, dokler ni bil trd. Na kruh smo namazali česen in zaseko. Zelo mi je teknilo. Potem smo dali peč še kostanj. Med čakanjem smo igrali igre. Luščili smo koruzo, skakali v vrečah, prenašali vodo in nosili z usti oreh na žlici. Pri eni od iger smo trije smučali po travi. Bilo je zelo zabavno. Na koncu smo jedli pito. Potem smo pospravili in imeli učne ure. Lukaš S.
Na kostanjevem pikniku je bilo zelo zanimivo. Dobro sem se zabavala in se pogovarjala s prijatelji. Imela sem se lepo, ker sem lahko gledala fante. Najbolj mi je bilo super, ker smo se lahko vsi družili, in se pomerili v igrah, kot so luščenje koruze, smučanje po travi, skakanje z vrečami in še kaj. Vesela sem, ker smo punce osvojile drugo mesto. Lea K. S. Na pikniku je bilo fajn. Pomerili smo se v igrah. Kul mi je bilo, ker smo pekli kostanj, kruh in krompir. Najlepše mi je bilo zaradi iger. Tudi sama sem tekmovala v luščenju koruze, skakanju v vrečah, prenašanju vode in prenašanju oreha v žlički. Ponosna sem, ker smo dosegle 2. mesto, saj to 1. skupini že kar nekaj let ni uspelo. Zaradi tega sem se počutila zmagovalno. Zala G.
7
Punce so pomagale Krpanu Ko smo se odpravljali v Logatec, sem se
Vstali smo že ob šestih in se kmalu
že zelo veselila, saj sem vedela, da bom
odpravili na pot. Z nami sta šla
srečala brata. Opraviti smo morali
vzgojitelj Andrej in vzgojiteljica Karmen.
različne zanimive igre. Med potjo do cilja
Pot je bila zelo dolga in ko smo prišli tja,
smo se zabavali in se trudili za zmago.
se je že prileglo, da smo nekaj pojedli in
Ko smo prispeli do cilja, smo imeli kosilo
spili. V roke smo dobili zemljevid in se
in počakali na podelitev priznanj. Med
opravili na pohod. Najprej smo žagali
tem časom sem spoznala bratove
drevo oz. hlod, potem smo sestavljali
vzgojitelje in tudi njegove prijatelje.
kobilico. Videli smo krave in potem
Videli smo tudi nekaj tistih, ki so bili
pristali sredi njih. Najprej si nismo upali
včasih v našem zavodu.
čez električnega pastirja. Prvi je šel
Enkrat sem že bila na tem pohodu in zato
vzgojitelj Andrej. Ajdino je streslo, zato
sem vedela, da bo zabavno. Priporočam
smo se odločili, da gremo rajši pod
tudi drugim, naj enkrat gredo, saj jim ne
pastirjem. Smešno je bilo, ker se je
bo žal.
Sara ustrašila krave, a saj sem se jih tudi jaz. Ajdina A. S.
Ko smo prišli s pohoda, je bila na vrsti še ena igra - izbor za najboljšo Krpanko.
To je postala Mojca, ki je zvlekla kobilo iz hiške in dobila nagrado. Zelo mi je bilo lepo in upam, da bomo še kdaj šli na tak pohod, saj smo vsi uživali! Kasandra H. V četrtek, 17.10.2015, smo šli na pot v Logatec. Zelo hitro smo se uredili in se odpravili na triurno pot. Ko smo prispeli, V četrtek, 17.10.2015, smo se na vabilo
smo najprej nekaj pojedli. Srečali smo
Zavoda Logatec odpravili na Krpanovo
naše nekdanje mladostnike - Žiga,
pot. Šli smo že zgodaj in se vrnili šele
Grega in Ajdina. Bilo je veliko zabavnih
proti večeru. Bilo mi je všeč. Tam smo
nalog in iger. Po pohodu nas je že
srečali Ajdina, Žiga in Grega. Igrali smo
čakalo kosilo in sledila je podelitev
zanimive igre in opravili različne naloge.
nagrad. Dobila sem priznanje za
Najbolj zabavno se mi je zdelo
najmočnejšo Krpanko. Zelo sem uživala.
sestavljanje kobilice.
V zavod smo se vrnili utrujeni, a tega dneva ne bom tako hitro pozabila. Sara D. Mojca B.
8
Pohod na Jeruzalem Na pohodu sem videl štiri ribnike, vinograde, labode, divje race, kure, muce, pse in goske. Hodili smo malo časa. Nisem se utrudil. Lahko bi prehodil še 11 kilometrov. Imeli smo se lepo. Na Jeruzalemu je bil lep razgled. Tam smo tudi malicali in se pogovarjali. V Veržej smo se vrnili z avtobusom.
Leon L.
12. novembra 2015 smo šli na pohod. Prehodili smo približno tri kilometre in pol. Iz Veržeja smo se odpravili z avtobusom. Na začetni točki sem videl golobe in race. Po poti smo se hecali in pogovarjali z vzgojiteljico Andrejo. Bilo je zelo zabavno. Ko smo bili na pol poti, smo se že veselili prihoda na cilj, kajti vse so nas že bolele noge. Ko smo prispeli, smo jedli hrenovke in žemlje ter pili sok. Vse mi je zelo teknilo. Nato smo šli na avtobus in se odpeljali nazaj v Dom. Med vožnjo smo si pripovedovali šale. Bilo je super. Lukaš S. Ko nas je avtobus odložil, smo se odpravili proti vrhu. Večino poti sem hodil sam. Prvi sem prispel na cilj. Ko smo prispeli na Jeruzalem, smo pomalicali in se malo igrali. Del poti sem tekel. Na koncu sem bil malo poreden, vendar mi bo pohod ostal v lepem spominu. Aleks K. V četrtek, 12.11., smo šli na pohod na
Jeruzalem skupaj s 1. in 3. skupino, druge skupine so šle po drugih poteh. Hodili smo približno eno uro po cesti in med vinogradi. Na vrhu smo se zbrali vsi skupaj in imeli malico. Nazaj smo šli z avtobusom. Na pohodu mi je bilo super. Na žalost pa je to bil moj zadnji pohod na Jeruzalem v zavodu, ker grem naslednje šolsko leto v srednjo šolo. Sara D.
9
Glasbeni večer Najprej smo se predstavili kot skupina. Potem smo nekateri nastopali sami. Ko sem prišel na vrsto, sem bil prestrašen. Tresle so se mi noge. Potem pa sem premagal svoj strah, na kar sem zelo ponosen. Tudi glasbeni kviz je bil zelo zanimiv. Po kvizu smo začeli peti, potem pa smo dobili čokolado. Na koncu smo vse pospravili. Leon L. Glasbenega večera sem se zelo veselil, ker zelo rad pojem in poslušam druge peti.
24. 11. 2015 sem se zbudil in si samo prepeval svojo pesem. Ta dan nisem šel v šolo, ker sem bil bolan, zato sem ves dan vadil. Potem sem končno dočakal trenutek, ko sem stopil na oder. Počutil sem se odlično. Tudi ko so drugi peli, sem zelo užival. Imel sem se zelo lepo in zame je bil to najboljši dan. Lukaš S. Za glasbeni večer smo se morali mučiti. Ko smo nastopali s skupinsko pesmijo, sem pozabil koreografijo, ko pa sem pel svojo pesem, sem pokazal ves svoj talent. Po skupinski pesmi smo imeli kviz. Vsi smo zmagali, saj zmaga ni pomembna, pomembno je, da se imamo dobro in da »razturamo« do konca. Za nagrado smo vsi dobili čokolado. Potem so prišle na vrsto naše pesmi. Svojo sem zelo dobro zapel. Na koncu smo si vsi v skupini čestitali, se šli tuširat, pojedli čokolado in šli spat. Aleks K. Vsi smo peli skupinsko pesem Svet je tvoj in smo se dobro počutili. Nato se je glasbeni večer končal in smo dobili čokolado. Žan P. Po težkih in živčnih vajah smo se v torek, 24. novembra, ob 18.uri zbrali v našem holu. Lahko sem vodila ves program glasbenega večera in sem se zato počutila počaščeno. Program je bil razdeljen na tri dele. Prvi del je bil namenjen predstavljanju skupin. Mišel, Ajdina, Kasandra in Sara iz druge skupine so nam z vzgojiteljico Klavdijo zapele pesem Eye of the tiger. Mišel nam je povedala, da pesem govori o tem, da se moramo, če želimo v življenju uspeti, potruditi in tudi o pogumu. Leon, Aleks, Žan in
10
Lukaš iz tretje skupine so zapeli pesem Svet je tvoj Nine Pušlar. Odrezali so se odlično. Za njimi je na oder prišla četrta skupina, ki je pela Ditkino pesem, Ne bodi kot drugi. Izbrali so jo, ker jo je napisal Feri Lainšček in jim je bila zelo všeč. Danilo, Kenan, Evander in Nikola so poželi zaslužen velik aplavz. Peta skupina pa nas je malo presenetila. Pesem Dekle moje, pojdi z menoj Vlada Kreslina je vzgojitelj Leon spremljal na kitari, zapeli pa so jo kar v treh jezikih. Andriy je pel rusko, Matic srbsko, Blaž, Nino in Edi pa slovensko. Zadnji so bili na vrsti fantje iz šeste skupine. Zapeli so Kekčevo pesem. Izbrali so jo zato, ker so tudi oni igrivi in živahni kot Kekec. Po pevskih preizkušnjah sem napovedala glasbeni kviz. Med reševanjem smo poslušali Avsenikovo Golico. Vprašanja so bila zanimiva, še bolj pa odgovori. Ker smo se vsi
trudili, smo za nagrado vsi dobili čokolado. Za sprostitev so bile v zaključku glasbenega dela na vrsti pesmi po lastnem izboru. Kristjan, Leon in Aljoša so nas popeljali nazaj v prvi razred osnovne šole in zapeli Hudo mravljico. Aljoša je bil tako pogumen, da je nastopil sam. Lukaš nam je potem malo omehčal srca s pesmijo Željka Joksimoviča Ljubavi. Nato je Lea pela pesem Opet te nema. Nastopala je »kot se šika« in požela velik aplavz. Andriy nas je spet presenetil in pel rusko pesem Druzya. Zala nas je spomnila na slovenski film Gremo mi po svoje. Karolina je zapela Flashlight in tudi požela velik aplavz. Ko je začel Aleks peti Volim te, pa nas je vrgel s stolov, tako da smo z njim peli in plesali vsi. On pa je postal pravi plesni Justin Bieber. Sledilo je veselje, ko so Danilo, Kenan, Nikola in Matic zapeli Ne koči skupine Elitni odredi. Bravo fantje! Leon je nas, punce, očaral s svojim šarmom in glasom ter zapel Steal your heart. Čisto na koncu pa sta Danilo in Evander pričarala še spomine na poletje. Ta glasbeni večer je bil super. Vesela sem in se zahvaljujem vzgojitelju Leonu in vzgojiteljici Moniki, da sta me izbrala za voditeljico programa. Pohvalila bi vse nastopajoče, saj vem, kako težko je nastopati. Bravo, jim sporočam, da so zbrali pogum in stopili na oder. Nekateri so to storili prvič, zato je bilo še toliko bolj pogumno. Vsem ostalim pa se zahvaljujem, da smo skupaj ohranjali dobro vzdušje in preživeli lep večer. Upam, da bo takšnih še več, da se bomo lahko spet zabavali in uživali. Ajla G.
11
Eko smrečica Prijavili smo se na natečaj Deluj eko - ohrani čebelo in smreko. Odločili smo se, da bomo izdelali smrečico iz recikliranih materialov. Izdelali smo jo iz nakupovalnih vrečk, reklam, starih CD-jev, starih kavbojk, gradbenih podlag, filca in kartona. Ob delu smo se zelo zabavali. Izdelovali smo jo z vzgojiteljicama Tanjo in Andrejo. Bilo mi je všeč. Na koncu jo je učitelj Sašo fotografiral. Sliko smo objavili na internetni strani. Potem smo nestrpno čakali na rezultate. 1. decembra smo izvedeli, da je bila naša smrečica uvrščena med 100 nagrajenih smrečic nagradnega natečaja. Dobili smo praktično nagrado v vrednosti 100 evrov, naša smrečica pa je bila razstavljena v Upravno logističnem centru Hofer. Aleks K.
Jaslice Vzgojiteljica Marijica nas je navdušila, da se je naša skupina prijavila na natečaj
izdelovanja jaslic. Nisem si znal predstavljati, kakšne bodo videti pečene jaslice iz medenega testa. Radovednost je bila velika, tako da sem komaj čakal, kdaj bomo pričeli z delom. Poleg mene so sodelovali še bratje Aljoša, Leon, in Kristjan. Moja naloga je bila, da sem vzgojiteljici pomagal narediti model. Izdelal sem ga iz lepenke. Ostali so skupaj z vzgojiteljico pripravili testo za peko. Ko je bilo pripravljeno, smo ga razvaljali in izrezali po mojem modelu. Med pečenjem je zadišalo po skupini in vsi smo nestrpno čakali, kdaj se bo speklo. Najbolj sem se razveselil, ko sem lahko kakšen košček tudi pojedel. Precej časa smo se trudili, da smo jaslice postavili. Zanimivo je bilo krašenje jaslic s
12
sladkorno kremo. Aljoša se je pri tem najbolj izkazal, čeprav smo se trudili vsi. Bilo je nepozabno in tega se bom rad spominjal. Bil sem ponosen nase in na naše jaslice, ko sem jih videl na razstavi v DUO centru v Veržeju med drugimi jaslicami iz vse Slovenije. Zelo sem bil vesel, da sem lahko sodeloval pri tej dejavnosti, saj so to bile moje prve jaslice. Žiga C. Jaslice smo naredili iz medenega testa. Testo smo razvaljali in z modelčki izrezovali
figure živali. Jaz sem oblikoval Jezusa. Bili smo navdušeni, ko so bile jaslice narejene. Odnesli smo jih na razstavo. Tam je bilo tudi veliko drugih jaslic, a ene so bile naše. Aljoša V.
V tretji skupini smo izdelovali jaslice iz medenega testa in satnic. V četrtek smo z vzgojiteljico Andrejo pripravili testo in ga dali čez noč v hladilnih. V petek smo ga vzeli iz hladilnika. Testo se je zelo težko gnetlo, ker je bilo trdo. Potem smo izdelali
figurice. Izdelali smo Marijo, Jezuščka, Jožefa, tri kralje, pastirje, ovčke in polža. Zvezdo, angela in smreke smo izrezali z modelčkom. Pri gnetenju in oblikovanju testa smo poslušali radio. V petek smo tudi šli v gozd po mah, kamne, listje in vejice. Bilo je zelo zabavno. Jaslice smo dokončali za vikend. Iz testa, ki je ostalo, smo spekli kekse, vendar so bili zelo trdi. Ko smo vse pripravili, smo na desko nalepili mah, storže, figurice, hiško. Bilo mi je zelo všeč in upam, da je ugajalo tudi ljudem, ki so si naše jaslice ogledali v Centru DUO. Lukaš S.
13
Prednovoletna zabava Otroci, vzgojitelji in številni gostje smo v torek, 22. decembra 2015, skupaj uživali v predpraznično obarvanem kulturnem dogajanju s petjem, glasbo, dramskimi prizori, plesom, pohvalami, obiskom Dedka Mraza, darili, slavnostno večerjo in domskim plesom. Celotno dogajanje sem moderiral Matic in nas popeljal skozi čudovit kulturni program.
3. skupina je pripravila igrico o darilu, kratki dramatizaciji pa je pripravila tudi 1. skupina. Dekleta iz 2. skupine so pele in plesale. S plesom in petjem pa so nas razveselili tudi fantje iz 4., 5. in 6. skupine. Potem je vodja doma predala pohvale za najbolje urejeno skupino. Tokrat si je nagrado zaslužila 5. skupina. Pohvalili pa smo tudi posameznike. 12 je bilo tistih, ki so se letos izredno trudili na različnih področjih.
Ker smo bili letos očitno pridni, nas je potem obiskal Dedek Mraz, ki je prinesel skupinska darila. Tega smo vsi nestrpno čakali. Kulturni program se je končal s plesom domske plesne skupine. Sledila je slavnostna večerja in presenečenje – “goreča torta”, za kar so poskrbele naše kuharice. Po večerji je sledil še domski ples, ki je zaokrožil prednovoletno dogajanje. Poleg drugih gostov (učiteljev, tehničnega
osebja, vodje šole, ravnatelja, zunanjih sodelavcev …) so nas tokrat obiskali tudi novinarji iz RTV Slovenija, da bi lahko pokazali vsem po Sloveniji, kako posebni smo otroci v našem domu. Pripravili so prispevek o tem, ki je bil predvajan v informativni oddaji v sredo, 23.12.2015, zvečer. Matic I.
14
Srečolov 1. skupine in izlet v Graz Skupine v vzgojnem zavodu v Veržeju se na različne načine lotevamo pridobivanja dodatnih sredstev za popestritev prostočasnih aktivnosti V 1. skupini smo se tako odločili, da bomo decembra pripravili predpraznični srečolov, katerega izkupiček bo namenjen predbožičnemu obisku mesta Graz v Avstriji. Na našo prošnjo za sodelovanje v srečolovu se je odzvalo veliko število prijaznih donatorjev, ki so darovali dobitke. V zelo kratkem času nam je uspelo prodati vse prejete dobitke, kar je bila za vse nas zelo pozitivna in prijetna izkušnja. Sledil je zasluženi izlet v Graz, ki je pred prihajajočimi prazniki žarel v soju tisočerih lučk. Prav gotovo bomo še dolgo pomnili naporno vzpenjanje na grajski hrib, vznemirljivo vožnjo z vrtiljakom, nastop eksotične pevke Conchite Wurst, ogled ledenih jaslic, sprehod po okrašenih ulicah in vonj po praženih mandljih. Naš izlet smo zaokrožili s prigrizkom v restavraciji s hitro prehrano in se utrujeni, a še vedno polni energije, vrnili v Veržej. Ker nam je od srečolova ostalo še nekaj sredstev, smo jih namenili za nakup mikrovalovne pečice. Vzgojitelji in punce iz 1. skupine V soboto, 12. 12. 2015, smo se Lea, vzgojiteljica Mateja in jaz odpravile na srečolov.
Dobitke in vse potrebno smo naložile v avto in se ob 7.45 odpeljale proti Mercatorju v Veržeju. Tam nas je pričakala razstavljena stojnica. Bile smo zelo jezne, a na srečo je bila tam vzgojiteljičina teta, ki je poklicala dobre mojstre, da so stojnico poskušali popraviti. Ker niso imeli orodja, je vzgojiteljica poklicala svojega »tatija«, ki je nato popravil stojnico. In srečolov se je pričel. Svoje goste smo pogostile s čajem in piškotki, ki smo jih spekle same. Srečolov je trajal od 8.15 do 10.45 in v tem času smo prodale vseh 150 dobitkov. Zaslužile smo kar 394,90 eur. Bile smo res pridne in denar smo pozneje porabili za izlet v Graz. Tam smo šli na ogled gradu in ledenih jaslic, Herberstein pa je bil na žalost zaprt. Na koncu smo šli še jest v Burger King. Bile smo zelo vesele in vso pot nazaj smo prepevale. Ajla G.
15
Kulturni praznik v domu Veržej V četrtek, 4.2.2016, smo doživeli kulturno obarvan popoldan. Fantje in punce so recitirali pesmi Franceta Prešerna, Borisa A. Novaka, Bine Štampe Žmavc, Toneta Pavčka in Janeza Menarta. Sledil je že tradicionalni kulturni kviz med skupinami. Tokrat je bil posvečen naši slikarki Ivani Kobilci. V poznavanju njenega dela in življenja so prepričljivo zmagale punce iz 1. skupine. Bile so izredno vesele, za nagrado pa so dobile košaro sadja in kup knjig. Na koncu je sledila razglasitev najbolj izvirnih literarnih prispevkov našega januarskega natečaja. Izmed 19 avtorjev so bili kot najboljši izbrani Kasandra, Ajla, Karolina, Blaž, Žiga, Žan R. in Nikola. Vsi sodelujoči so dobili sladko presenečenje, izbranci pa so si za nagrado ogledali še kino predstavo.
GoForMura natečaj Projekt GoForMura in Gozdarski zavod Slovenije sta razpisala ustvarjalni natečaj, da bi otroke spodbudili k opazovanju in doživljanju gozda, ki jih obkroža. Izbrali so nagrajence po triadah, ki so prejeli zanimive praktične nagrade, razstava nagrajenih risb pa je potovala tudi po Sloveniji. Za ta natečaj mi je povedala vzgojiteljica
Andreja. Ker rad zmagujem in sem vesel, če dobim nagrado, sem se prijavil. Lotil sem se risanja. Narisal sem gozd ob reki Muri, kakor si ga predstavljam v prihodnosti. Bilo je naporno, ker sem želel vsako pikico še posebej dobro narisati. Potem je vzgojiteljica risbico odposlala in nanjo sem malce pozabil. Gozd ob Muri (flomaster), Aleks K.
16
Čez dva tedna pa sem v šoli izvedel, da sem
osvojil celo prvo mesto. Moja risbica je objavljena tudi na spletni strani med drugimi izbranimi najboljšimi risbicami. Zelo sem ponosen, da mi je uspelo in občutek je dober. Zdaj čakam le še na nagrado. Aleks K.
Likovna kolonija v Višnji Gori V torek zjutraj sem izvedel, da grem na likovno kolonijo v Višnjo Goro. Bil sem vesel,
da tisti dan zame ne bo pouka in radoveden, kako bo tam. Ko rišem, mi misli potujejo čisto drugam. Rišem tudi v prostem času. Enkrat sem že bil v Višnji Gori na Jurčičevem pohodu in mi je bilo zelo všeč. V četrtek zjutraj sem se pripravil, najedel in počakal vzgojiteljico Lidijo in Aljoša. Ko smo ob pol sedmih krenili, je bilo deževno. Na poti smo se pogovarjali o različnih temah. Ob prihodu v Višnjo Goro nas je pričakala malica, hot dog in čaj. Nato smo iz avtomobila vzeli svoje risalne pripomočke. Izvedeli smo, da se bomo z razdelili v skupine in da bodo trije nagrajeni. Mislil sem sam pri sebi, da se pa moram zdaj res potruditi. Neka gospa nas je razdelila v skupine in potem smo šli v učilnice. Vsi so nas zelo lepo sprejeli. Vzgojiteljica Lidija in midva z Aljošem smo bili skupaj s predstavniki
dveh drugih zavodov, a sem pozabil, kako se imenujeta. Ko smo začeli risati, sem najprej imel problem, ker nisem vedel, kako naj narišem pomlad in slap, a ko sem končal, sem bil zadovoljen s svojim delom. Pred razglasitvijo sem bil zelo napet. Ko sem slišal, da sem s svojo risbo sem dosegel 2. mesto ter prejel srebrno priznanje, sem bil presenečen in hkrati zelo vesel. Lukaš S.
17
Dobri asi — nogomet med zavodi V sredo, 11. 5. 2016 smo se udeležili tretjega tradicionalnega nogometnega turnirja Dobri asi. Sodelovali so nogometaši iz šestih zavodov iz cele Slovenije. Organizator turnirja je bil Vzgojni zavod Slivnica. Razen Slivnice so tekmovali še VIZ Višnja gora, VIZ Smlednik, Center Janeza Levca, Dom Antona Skale in naš Dom Veržej. Za ekipo Veržeja so igrali: Kenan, Nikola, Leon L., Danilo, Leon V., Matic in Kristjan. Ekipo sta vodila Primož Kralj Ritonja in Matej Rožman. Fantje so pokazali veliko borbenosti in poguma v tekmah s starejšimi in večjimi fanti
drugih zavodov, tako, da smo nudili pošten odpor proti vsem, s katerimi smo igrali. Zasedli smo šesto mesto. Zahvaljujemo se organizatorju turnirja Zavodu Slivnica za kvalitetno organizacijo in dobro pogostitev po turnirju. Naslednje leto se spet srečamo. Organizator naslednjega, 4. turnirja Dobri asi 2017 bo Vzgojni zavod Smlednik. Mentor: Primož Kralj Ritonja
Festival Igraj se z mano V petek, 20.5.2016 smo se udeležili 10. mednarodnega festivala »Igraj se z mano«, ki je potekal na mariborskem Trgu svobode. Festival je namenjen vključevanju otrok, mladostnikov in odraslih s posebnimi potrebami, s ciljem zgraditi močno in strpno družbo, ki bo odprta za raznolikost in vključenost vseh ljudi. Na festivalu so potekale ustvarjalne delavnice, plesni nastopi, igre in animacije. Lukaš, Leon L., Sara in Zala so sodelovali s plesnim nastopom in ustvarjalnimi delavnicami. Mentorica: Natalija Majcen
18
V petek smo šli na festival v Maribor. Bilo je zelo zabavno, veliko iger in ustvarjalnih krožkov. Mi smo ustvarjali iz tulcev in serviet. Čez nekaj časa smo šli na oder in odplesali dve plesni točki, levisice in tvist. Tam so pekli tudi palačinke in z Zalo sva se postavila v dolgo vrsto in na njih čakala pol ure. Jedli smo palačinke in pica štručke. Zelo mi je bilo zabavno in z veseljem bi šel še enkrat. Leon L. Zjutraj smo se v šoli najprej slikali, potem pa smo šli v Maribor na festival. Najprej smo dolgo iskali parkirni prostor, ha, ha, ha. Potem smo iskali informacijsko točko in
našo stojnico. Ko smo končno vse našli, smo se razgledali naokrog. Zaželeli smo si palačinke, a smo zelo dolgo čakali na njih. Imeli smo svojo stojnico, na kateri smo izdelovali. Po naši plesni točki smo se igrali še s klovnom in njegovimi pripomočki. Igrali smo tudi na lajno. Ta dan se mi je zdel SUPER. :) Zala G. V petek smo Zala, jaz, Lukaš in Leon z vzgojiteljico Natalijo šli na festival v Maribor. Naša skupina je imela dve plesni točki, na stojnici pa smo izdelovali podstavke za svinčnike. Tam mi je bilo super. Sara D. V petek na festivalu Igraj se z mano mi je bilo super. Bilo je veliko različnih delavnic. Na eni delavnici smo delali iz papirja. Jaz sem izdeloval velike tulipane in različne rože iz papirja. Ena punca mi je dala lepo modro rožo, ki je bila naparfumirana. Vsak dan jo lahko še vedno voham. Na naši delavnici smo delali škatlice za kulice in košarice iz časopisnega papirja. Imel sem se zelo lepo. Videli smo tudi klovna. Zala in Leon sta se peljala ne enokolesnem kolesu. Na koncu smo pojedli še palačinke, na katere smo dolgo čakali in potem smo šli domov.
Lukaš S.
19
Natečaj Moja domovina - Od zrna do kruha Kulturno naravoslovno društvo Naša zemlja je v šolskem letu 2015/2016 razpisalo literarni, likovni in fotografski natečaj »Moja domovina – Od zrna do kruha«. O tem so, pod vodstvom mentorice Andreje G. Kreslin, razmišljali fantje iz 3. skupine, ko so se prijavili k sodelovanju na likovnem natečaju. Vzgojiteljica Andreja nas je povabila k sodelovanju na likovnem natečaju. Navdušili smo se kar vsi, saj smo upali na nagrado, poleg tega pa vsi radi rišemo. Aleks se je navdušil prvi. Narisal je peka, ki peče kruh. Nanj se je spomnil, ker rad peče in kuha tudi sam. Leon je narisal polno skledo izdelkov iz moke. V njej je kruh, pšenica, francoska štruca, francoski rogljiček. Narisal je še pecivo in vrečo moke. Hotel se je preizkusiti in videti, ali je njegovo risanje dovolj dobro, da si prisluži nagrado. Tilen je narisal mlin, ki je v naši bližini na Muri. Žan se je spomnil, da so včasih moko spravljali v skrinjo in jo je zato narisal. Lukaš pa tako ali tako rad riše, ker takrat pozabi na vse in se sprosti. Narisal je žitno polje. Vsi smo se potrudili in naše risbice so bile všeč tudi vzgojiteljici Andreji, ki jih je nato poslala na natečaj. Malo smo nanj že pozabili in zato smo bili zelo veseli, ko so nam konec maja sporočili, da smo si vsi zaslužili nagrade. Aleks, Žan P., Lukaš, Leon L. in Tilen se že
veselimo nagradnega izleta v Maribor. Fantje iz 3. skupine
Med žitnimi polji (voščenke, barvice, flomaster), Lukaš S.
Pek (flomaster), Aleks K.
Izdelki iz moke (barvice, flomaster) Leon L.
Mlin (svinčnik), Tilen Š.
20
Skrinja (flomaster), Žan P.
Konjeniški krožek na Ekološki kmetiji Kosec
Pozdravljena Goga!
… počešemo ...
Sprosti se in greva ...
… ti me samo ubogaj ...
Pred čiščenjem
Preden gremo jahat,
konja privežemo.
ga umijemo ...
… in preverimo
Zdaj pa še sedlo
Še podkve.
in gremo.
… na teren ...
… ali vadit ...
… in vsi skupaj ...
… uživamo!
21
Zimske delavnice December 2015
22
Pomladne delavnice April 2016
23
Odgovornost Jeseni so se otroci in mladostniki v skupinah in tudi na domski skupnosti pogovarjali o odgovornosti. Razmišljali in zapisali so, kaj za njih pomeni odgovornost in kako biti odgovoren. Biti odgovoren pomeni, da znaš odgovorno ravnati. To se pravi, da se ne razburiš takoj, ampak prej premisliš. Eno odgovorno dejanje je na primer:
Ko si sam doma, paziš na brate ali pa pomiješ posodo, pometeš, pobrišeš ali pa pravilno reagiraš v šoli. Na primer, če te kdo zafrkava, odgovorno ravnaš, če se ne odzoveš in vzdržiš pritisk. Jaz velikokrat ravnam neodgovorno, znam pa tudi odgovorno ravnati. Na morju (voščenke), Blaž V.
Jaz sama odgovarjam za svoje ocene. Če želim, da imam pozitivno oceno, se moram veliko učiti. Če tega ne bom delala, bom dobila nezadostno oceno. Tega si ne želim,
zato se trudim z učenjem in prosim za pomoč. Kadar zmorem sama, sem tega vesela. Odgovoren si takrat, ko ti kdo zaupa neko stvar in skrbiš zanjo. Odgovoren si tudi, ko skleneš nek dogovor in se ga držiš. Odgovorno dejanje je bilo takrat, ko sem pomagala babici čez cesto. Odgovorno dejanje je bilo tokrat, ko sem pomagala mami pospraviti hišo.
24
Odgovornost je na primer to, da ti
Odgovorno dejanje je bilo, da sem si v
prijatelj posodi zvezek in si ti
letošnjem novem šolskem letu zastavil
odgovoren, da mu ga vrneš takega,
cilj, kakšno bo moje vedenje in
kakršnega ti ga je posodil, ne pa
obnašanje.
raztrganega, popisanega ali pa
Moj cilj je, da bom priden in imel vse
počečkanega.
pozitivne ocene, bom ubogal v zavodu
Odgovoren si takrat, ko ti nekdo nekaj
in opravljal svoje zadolžitve. V šoli se
zaupa. Recimo, da ti nekdo da eno
bom pridno učil in vsak teden odhajal
stvar, ki je dragocena in ti zaupa, da je
domov. Odločil sem se, da ne bom
ne boš uničil. Če pa jo uničiš, pa nisi
kadil, pil alkohola, se pretepal in žalil
odgovoren.
drugih.
Odgovornost za mene je, da druge
Če hočem živeti dlje, moram poskrbeti
spoštujem. Iz drugih se ne norčujem,
sama zase. Če hočem biti trezna, se ne
jim pomagam, poslušam, sem prijazna,
smem napiti alkohola ter delati kakšnih
jim ne skačem v besedo. To tudi
večjih problemov. Namesto da bi se
pričakujem od drugih. Včasih je to
napila, bi raje izkoristila čas s svojimi
težko, ampak se trudim.
prijatelji in družino.
Enkrat ko sem bil poleti sam doma, sem naredil kar nekaj odgovornih dejanj. Takrat sem pospravil posteljo in se umil, nato sem pripravil zajtrk in psom nesel hrano. Po
zajtrku sem pogledal, če je treba kaj urediti in to tudi narediti, ko je bilo potrebno. Ko je bil čas za kosilo, sem ga skuhal sam. Po kosilu sem se usedel za mizo in brez, da bi mi kdo rekel, naredil nalogo in se učil. Po učenju sem pomil posodo in malo pospravil po hiši. Nato sem poklical atija, kdaj pride in pripravil večerjo zame in za njega ter sem šel spat. Moje odgovorno dejanje je, da doma in v zavodu čistim in pospravim (sobo, posodo, včasih pometam). Odgovoren sem za lepo vedenje in za domače naloge ter ocene, vedenje itd. Vsak ima svojo odgovornost. Odgovornost pomeni, da smo vsi za nekaj odgovorni, za šolo, za službo, družino, itd… Odgovorno je, da delam domače naloge, opravljam dela, se pripnem v avtomobilu, hodim v šolo in se učim. Enkrat sem šel na sprehod in na poti mi je nekdo rekel: Dam ti čokolado, če greš z mano. Jaz sem mu rekel ne in šel domov. Potem smo šli k prijatelju. V avtomobilu smo se vsi pripasali, pridno sedeli in poslušali glasbo. To je zame odgovorno.
Beseda odgovornost mi je precej tuja. Pa ne zato, ker ne bi bila odgovorna, temveč zato, ker s to besedo tako
rečeno ne sodelujem pogosto. Še bolj tuja pa mi je besedna zveza BITI ODGOVOREN. Tukaj pa lahko govorimo, ali sem ali nisem odgovorna. Jaz ne bi rekla, da sem oz. nisem dovolj. Zakaj? Tisti, ki me zelo dobro poznate že veste zakaj. Včasih bi se pa tudi lahko pohvalila, da sem še kar odgovorna kar se tiče šole ter zavoda. Pridno delam domačo nalogo, se učim že vnaprej. V zavodu in v skupini skrbim za urejeno skupino (mojo zadolžitev) in sobo. Sem pa tudi ponosna na sebe, kar mislim, da je tudi ene vrste odgovornost.
25
Odgovoren sem bil, ko mi je en prijatelj ponudil trdo drogo in da grem z njim na beg, ampak sem rekel ne, droge nisem vzel in nisem šel na beg. Odgovorno je tudi, da skrbiš za psa, ga redno pelješ na sprehod in ga vsakodnevno hraniš in neguješ. Odgovoren sem bil, ko sem na moj tablični računalnik pustil bratranca. Najboljše pri tem je bilo, da sem mu zaupal, ker doma na svoj računalnik ne spusti niti svoje mame, kaj šele bratranca. Odgovoren sem bil tudi, ko mi je nekoč nekdo ponudil viski in sem mu rekel, da ne bom pil alkohola, ker škoduje. Odgovornost kot beseda mi pomeni, da jaz imam neko odgovornost za sebe ali za
drugega, ki je mlajši od mene, da nekako pazim na njega, da se mu kaj ne zgodi. Za to odgovarjam jaz. Odgovorna moram biti tudi pri tem, kar počnem s prijatelji. Ko grem s prijatelji ven, se moram odgovorno vesti. Ko sem bila (ne veliko) mlajša, sem se na javnih mestih s prijatelji grdo obnašala. Pila sem, kadila, razbijala in počela neumne stvari, tudi kradla. TO NI BILO ODGOVORNO! Zdaj, ko sem v Veržeju, sem se nehala družiti s to slabo družbo in si našla novo, s katero počenjamo bolj odgovorne stvari. Odgovoren si, ko paziš, ko greš preko ceste, da te ne zbije avto ali ko paziš, da te ne bo zadela žoga ali da ne skačeš v ledeno vodo, ker lahko zboliš. Ko sem bil star 11 let, so mi ponujali cigarete, a sem rekel, da ne bom. To je bilo odgovorno. Odgovornost je, da čuvaš svoje stvari. Odgovornost je, da si odgovoren zase ali za svoje živali. Odgovornost je, da imaš svoj poklic in se trudiš, da vse prav narediš. Odgovorno je to, da mi učiteljica nekaj reče in se jaz tega držim. Odgovoren sem, kadar se potrudim pri učnem delu.
RESPONSIBILITY - What does responsibility even mean?
26
Nekega dne sem bil v šoli zelo
Odgovornost se mi zdi zelo pomembna
pohvaljen, ker je moj sošolec delal
predvsem za starše, ki imajo
neumnosti, a se mu nisem pridružil.
odgovornost, da skrbijo za svoje
Ko sem iz šole prišel v skupino,
otroke. Če ne bi bilo odgovornosti, bi
sem pridno opravil svoje zadolžitve,
vsak delal, kar bi hotel. Če imaš
delal domačo nalogo in se učil.
odgovornost za nekoga drugega, ti ne
To je moja odgovornost.
sme biti vseeno, kaj delaš.
Sure we all know what the word means, or don’t we? Well, I think we do, but if we take a moment and actually think about it, there′s going to be only one person, maybe two, that will know and at the same time will be able to explain the actual meaning behind the word »RESPONSABLE«. When someone says you′re responsible for what you have done, we KNOW what they mean. But then again, imagine someone telling you to write a story based on responsibility… Would it still be as easy? Because it sure is extremely difficult for me. And I could honestly use some help right now. But let's be realistic. No one actually helps me with anything anymore.
It may sound stupid, but what do you know? It's not like you can see inside of me or feel what I feel. Have you ever thought about what emptiness feels like? Because, trust me, I know it and it's not something you can talk about… I and many others PRETEND. We don't show how we really feel, unless it pushes you over the edge and you just break… Look where trying to write a story got me. It's pretty pathetic. L M A O I'm just going to cut off here because I'm really not good at writing stories, but at least I tried. Sorry! I don't won’t talk about any of this, so don't even go there.
Jai, the blue dog (Paint Tool SAI), M.V.
27
O sebi Starši, rad bi vam povedal, da si
Pri moji družini mi je všeč, da:
želim:
smo Hrvati;
da bi našla pravega očeta in
me spoštujejo;
da bi se razumeli;
skrbijo zame;
da bi me bolje razumeli in
nič mi ni všeč, ker večino časa
bi imeli več časa zame;
preživim v zavodu;
da bi se rodila kot boljši otrok;
so skoraj vsi člani mrtvi;
da bi oče še živel in da bi bila doma
me imajo radi;
se imamo radi;
so vsi prijazni;
me potolažijo;
se vsi razumemo;
lahko vsem zaupam;
jo sploh imam;
so vsi prijazni.
z mamo;
da se postavite v mojo kožo in vidite, kako ni lahko trpeti in živeti z bolečinami;
da ostane vse tako, kot je bilo do sedaj;
iti domov za vedno;
da bi bil vsak vikend in počitnice doma;
iti v Avstrijo k očetu;
iti k vam domov;
srečo;
PSP;
nove suittlese;
svojo muco;
imeti dobro službo;
čim prej priti domov;
da bi imeli veliko sreče pri iskanju službe;
živeti v Kranju;
da me imata rada in da gremo v Bosno;
bi me razumela in me sprejemala tako, kot sem;
28
ostanemo skupaj za vedno.
Dosti sem se naučil od/iz:
staršev;
rejnice in rejnika;
očeta;
vzgojiteljev;
samega sebe;
gledanja filmov;
mame;
bratranca;
učiteljice;
dedka;
babice;
Karoline;
prijateljev;
svojih napak;
učitelja matematike;
učiteljev;
vikendov v zavodu;
življenja.
Pri moji mami mi je všeč, da:
Pri mojem očetu mi je všeč, da:
me ima rada;
skrbi zame;
ima enake barve oči kot jaz in je
me zaposli;
včasih celo preveč prijazna;
me rad razvaja;
jo skrbi zame;
je skrbel zame;
me ima rada in jo skrbi zame;
ne obstaja;
me je vedno imela rada;
me ima rad;
je videti mlada;
je dober prijatelj;
se razumeva;
zna pomagati;
se imava rada;
se lahko vedno zanesem nanj;
ji lahko zaupam;
me občasno zna razumeti;
sem z njo;
nimam ga, ne poznam ga;
pazi name;
mi dovoli, da mu pomagam;
da mi razloži veliko stvari;
ga edinega v svoji družini
misli name in ji lahko zaupam;
je skrbela za nas tri;
me spoštuje;
me pelje pozimi drsat.
moj oče je umrl;
mi želi najboljše;
pazi name;
veliko delamo skupaj;
V tej skupini sem rad, kadar:
razumem;
je vztrajen;
grem v petek domov;
je strog;
se ustvarja;
je zabaven;
spim;
nas pride obiskat, ko lahko;
sedimo pred televizijo in
me obišče.
gledamo napet film;
se imamo lepo in se zabavamo;
se zabavamo;
se ne kregamo;
se razumemo;
smo na igrišču;
igramo nogomet;
se družimo;
sem dobre volje;
mi je fajn;
smo vsi veseli;
imamo prosti čas;
gremo ven.
Roža (barvni linorez), Blaž V.
29
Pri svojih prijateljih cenim,
Pri svojem prijatelju
da so:
se lahko zanesem, da:
prijazni;
me bo branil;
prijazni do mene,
ne bo izdal mojih skrivnosti;
tako kot jaz do njih;
me ne bo poškodoval;
nesebični, prijazni in radi
razume mojo življenjsko situacijo;
pomagajo;
mi zaupa;
ne govorijo za mojim hrbtom;
mu lahko zaupam;
spoštljivi do mene;
me ne bo izdal;
poznajo šalo;
sva prijatelja;
me spoštujejo;
se lahko zanesem nanj;
namišljeni;
je prijazen;
prijazni in delijo stvari;
mi pomaga pri delu;
zaupljivi;
me ne bo nikoli izdal
moji prijatelji;
spoštljivi;
dobri prijatelji;
iskreni;
taki, da jim zaupam.
ali mi obrnil hrbta.
Pri svojem najboljšem prijatelju občudujem, da:
je nogometaš tako kot jaz;
zna obdržati skrivnosti;
se druži z mano;
ne izda mojih skrivnosti;
me spoštuje in me sprejme takšno,
Igra oblik (barvni linorez), Kenan H.
kakršna sem;
30
nimam najboljšega prijatelja;
ima petke v šoli;
drži z mano;
je odštekana;
je prijazen;
je družaben;
lahko tako zaupa;
se z njim razumem;
je suh;
je dober športnik;
je spoštljiv;
je preprosto najboljša.
je dober prijatelj;
Posebno dobro se počutim v bližini:
Najboljše se razumem s/z:
staršev;
nikomer;
sorodnikov;
mamo;
fanta;
raperji;
vzgojiteljev;
mamo in prijateljicami;
mame in prijateljev;
vzgojiteljico Karmen;
svojega brata,
sestro;
ker ne moreva drug brez drugega;
prijatelji;
družine;
starši;
bratranca;
bratrancem;
mame;
mamo, bratoma in s sestro;
Blaža;
mamo, vzgojiteljicami,
staršev in prijateljev;
babice;
babico;
Karoline;
prijatelji;
Matica;
Karolino;
tistih, ki jih imam najraje;
prijateljem;
odeje in vzglavnika.
dedkom;
bratom Davidom;
Ajlo.
prijatelji;
Rad sem skupaj z ljudmi, ki:
me branijo;
me imajo radi;
jih več ni med nami;
imajo vsaj nekaj v glavi;
so mojih let;
me razumejo;
so prijazni;
so podobni bratrancu;
mi pomagajo;
me osrečujejo;
mi dosti pomenijo;
jih imam zares rad;
delijo prijateljstvo;
me poslušajo;
niso dolgočasni.
Najboljše, kar lahko drugim dam, je:
spoštovanje, prijateljstvo;
prijaznost, ljubezen;
ljubezen, spoštovanje;
vljudnost, prijaznost;
nič;
prijateljstvo;
družba;
sem jaz;
denar;
da ga pohvalim;
moja prisotnost.
31
Svet je lep, kadar:
Srečen sem, kadar:
se imamo fajn;
sem doma;
je sončno vreme;
rinem z glavo skozi zid;
sije črna mavrica;
se z bratom hecava;
ko grem z bratom in očetom v
igram odbojko in pojem;
Bosno;
dobim dobro oceno;
sije sonce in ko sem doma;
dobim dobro oceno in sem s starši;
sem z družino in prijatelji;
sem pri teti;
je poleg mene Žan;
vidim mamo;
je čist in ni šolskega ocenjevanja;
sem z mamo ali s prijatelji;
grem domov k staršem;
dobim kaj, kar si že dolgo želim;
sem priden;
smo vsi srečni;
se vse godi meni v prid;
mi je lepo;
ni problemov;
me osrečijo;
sem vesela in se imam lepo;
imam fanta;
gre vse kot po maslu;
mi je lepo in nimam težav;
smo srečni, se družimo;
sem pri babici;
spoznavamo naravo;
se družim s psi;
je mir;
sem na počitnicah pri dedku in babici;
sem obdana s stvarmi in
spim, ker se mi nič slabega ne more
osebami, ki me razveseljujejo.
zgoditi.
Od drugih ljudi sem drugačen glede:
32
vedenja;
vsega;
moje vztrajnosti;
videza;
narodnosti;
prijaznosti;
prijateljstva;
svojih težav;
na svoj potencial;
navad;
karakterja;
odnosov in posebnosti;
Puzzle (flomaster), Evander P. Č.
želje, da bi bil vedno prijazen;
svojega veselja do matematike;
na razmišljanje o stvareh, ki niso resnične.
Največja sreča v letošnjem letu
V naslednjem letu si želim:
zame je/so:
več izletov, prostega časa,
počitnice;
rojstni dan;
novi prijatelji;
da sem končala 7. razred;
spremeniti videz;
odhod v Šentvid;
da bi imel/a dobre ocene;
da sem dobila fanta;
da bi bila samostojna in da bi
da se razumem z mamo;
izlet;
uspešno dokončati šolo;
ko dobim dobre ocene;
iti domov;
novica, da bom šel v Avstrijo k
iti v Avstrijo k očetu;
očetu;
da bi šel domov;
dogodek, ko smo šli z mamo lovit
da bi bil boljši učenec;
ribe;
izboljšati vedenje;
da je moja mama prišla sem
da bi uspešno končal šolo in
zabave, manj učnih ur;
da najdem svojega pravega očeta, zdravje, srečo, nisem v depresiji;
imela več svobode;
prespat;
da bi bili vsi srečni;
poroka;
vse dobro za družino;
novo leto;
da bi mi uspelo najti samo sebe;
kostanjev piknik;
iti v Kranj;
veliko počitnic pri dedku;
veliko hrane.
Če bi bil predsednik države, bi se zavzemal za:
dobre družinske odnose;
našo državo;
za vse, ki so v stiski z denarjem;
svobodno državo;
pametno ravnanje z denarjem;
svobodne ljudi;
mir;
družino;
državo, mir, zabavo in šolo;
pravice vseh ljudi;
ljudi;
nižje cene v trgovinah;
dobrobit vseh ljudi;
za uboge;
dobro voljo vseh ljudi;
pomoč drugim;
ne vem;
znižanje cen hrane;
pravice;
za zdravje ljudi.
33
Svetloba in senca — Starši in otroci Svetloba in senca nas opozarjata, da enega brez drugega ni in se ju ne da ločiti. Otroci so v duhu tega razmišljali o tem, kako njihovi starši vidijo težave in veselje pri vzgoji svojih otrok, ali bi se jih mogoče celo dalo začarati… Svoja videnja so zapisali, kot mislijo, da bi jih zapisali njihovi starši ... Sem Zumreta, mama hitro odraščajoče deklice. Z bratom in sestro je Ajla pri petih letih zapustila dom. Vedno ko sem lahko, sem ju šla obiskat. Ajla je težko razumela, da
je pot iz Domžal do Koroške zelo dolga in da si tega vedno ne morem privoščiti. Kadar je prihajala k meni na obisk, sva se zelo dobro razumeli. Včasih je mogoče imela občutek, da sem tečna, a ji želim le najboljše. Ko je Ajla odšla v Mladinski dom Maribor, sem začela manj odgovarjati na klice. Nekega dne, ko je prišla k meni na vikend, sem videla, da je porezana, zato sem ji »gušila«. Usedla sem se na kavč in ves dan jokala. Nato sem ji nehala odgovarjati na klice in jo vabiti k sebi domov. Mislim, da je tako najbolje, tudi jaz ne vem, zakaj, a Čarovnik (flomaster), Aljoša V.
mislim, da je. Ajla G.
Sem Jahir K., Aleksov oče. Moj Aleks je zelo inteligenten. Zelo pameten fant je, rad ga imam še posebej, ko v šoli dobiva petke. Zelo ga imam rad, ko pride domov za vikend. Največ težav imam z njim, ko ni priden. Predvsem so težave doma, ko se krega s sestrico. Takrat mu rečem, da bom poklical v zavod. Takrat se takoj popravi, jaz pa grem v trgovino in mu kaj kupim. Aleks K. Največja težava pri vzgoji mojega otroka Žana je to, da je tečen, da večkrat kaj grdega reče svoji mami, jo žali in pljuva. Velika sreča pri njegovi vzgoji je to, da mu kaj kupim, predvsem takrat, ko ni tečen in ne počne bedarij. Rad nam tudi pomaga in je prijazen do nas. Nekoč je bila njegova velika težava tudi to, da se je kregal z brati in sestrami. Zdaj se kaj takega več ne dogaja. Žan je najbolj srečen takrat, ko lahko kaj dela, na primer ko lahko po njivi vozi traktor. Takrat je vesel, nasmejan do ušes. Rad je tudi pri babici. Žan P.
34
Največji problemi z Maticem so včasih bili, da ni poslušal, ubogal in da je v šoli vedno odgovarjal učiteljem. Še zdaj je največja težava pri njem, da odgovarja in ne naredi tistega, kar mu rečem. Najbolj vesel sem, ko mu kaj uspe. Takrat se počutim zelo v redu, saj je tudi on zadovoljen sam s seboj. Pri dobrih odločitvah ga vztrajno podpiram in ga vsakokrat, ko ima težave, poslušam. Če rabi pomoč, mu tudi pomagam. Vesel sem, ko naredi korak naprej k svojim ciljem, in mu tudi nudim podporo. Težava pri njegovi vzgoji je, da hitro pozabi, kaj mu kdo reče, ga opozori. Njegove napake so včasih velike, včasih majhne. Najhuje je, ko zaradi svojih napak ne pride domov. Ob napakah mu vedno znova govorim, naj se iz njih nekaj nauči. Ampak vedno znova se ponovijo iste napake, včasih se celo zave, da ga je napaka nečesa
naučila in preneha početi te stvari. Zelo sem vesel tudi, ko dobi dobro oceno, in ga vedno pohvalim. Matic I.
Delfin (voščenke), Aneja H.
Jaz sem Ivana, mama Leona L. Pri Leonu je dobra stvar to, da mi pomaga, da lepo pleše in dobro igra nogomet, košarko. Slabo pa je to, da se pregovarja, grdo govori, razbija in nič ne sliši. Kljub temu ga imam najbolj rada na svetu in mu stojim ob strani. Vedno ga potolažim, ko je žalosten in se ne derem nanj, ko kaj ušpiči. Veliko se pogovarjava, se smejiva in si zaupava. Leon L. Drag Lea! Prejmi lep pozdrav od mamice in atija. Kako si? Upam, da ti je dobro in da ubogaš vzgojitelje. Naj ti povem, da te imava rada in sva ponosna nate. Imaš lepo urejene zvezke in si vse lepo zapisuješ. Prosim te, poslušaj vzgojitelje, nič slabega ti nočejo in prosim te, da se ne režeš. To kvari tvojo lepoto. Doma je vse po starem. Jaz sem zdrava, tako da nič ne skrbi. Vidiva se, ko se vidiva. Rada te imam, Ljubica moja! Lea K. S.
35
Vedno sem si želel, da bi imel čarovniške moči, še posebej, ko so se pojavile težave. Lahko bi zamahnil s palico, izrekel čudežni čira čara in vse težave bi v trenutku izginile. Dostikrat sem ob večerih, preden sem zaspal, prosil za to čudežno moč. Ostalo je le pri željah, vse do tistega nedeljskega dne, ko sem se zjutraj zbudil in vstopil v kuhinjo, ki jo je obdajal nenavadno prijeten vonj po rožah. Moja teta ni več kadila, zalivala je rože. Začel sem si pakirati stvari, da grem v zavod. Teta me je vprašala, zakaj pakiram stvari. Povedal sem ji, da zato, ker sem bil poreden in moram v zavod. »Pa saj nisi bil poreden,« pove ona. »Vse učiteljice te hvalijo! Tebi sploh ni treba iti več v zavod.« Vzel sem žogo, obul kopačke in se odpravil na igrišče. Zagledal sem se v ogledalu. Bil sem suh in komaj sem se prepoznal. Šel sem na nogometno
igrišče in začeli smo igrati nogomet. Brcnil sem mimo gola. Nekdo me je pogledal in mi rekel: »Ej, kako si slab!« Hitro sem ugotovil, da se prijatelj nekaj jezi in se mu nekaj ne zdi v redu. Jaz se nisem razjezil, kot po navadi. Rekel sem mu, da je to le igra in bom mogoče drugič zadel gol. Res sem ga in tako smo zmagali 30 : 13. Prišel sem domov in začel jesti juho. Njam, kako je bila dobra. Skuhala jo je mama. In tako se zgodba Andriya H. konča. Andriy H.
Riba (voščenke, vodene barvice), Andriy H.
Sedim pri mizi. Gledam skozi okno in misli mi odtavajo daleč stran. Le kam? Domov, seveda. V daljavi zagledam svojo družino. Začutim njeno toplino, mir in prijaznost. Počutim se srečnega. Mami hiti z odprtimi rokami proti meni in stečem ji v objem. Mama ima čas zame, se z mano pogovarja, igra, smeji. Čutim, kako zelo me ima rada. Tudi jaz jo imam rad. Vem, da je moja mama najbolj prijazna mama na svetu, jaz, Edi, pa najbolj prijazen sin. Edi T.
36
Razmišljanja ob izgubi MAMA Umrla mi je mama. »Mati je vzgojni sistem z eno besedo, » je rekel Napoleon. Umrla je pred petimi leti. Spomnim se, ko sem bila zadnjič pri njej. Spomnim se njenih mrzlih rok in lic. Ne morem se sprijazniti, da sem jo takrat zadnjič objela, da sem objela to krhko bitje, ki je znotraj in zunaj počasi razpadalo. In njene svetlikajoče se modre oči, bujni kodrasti rjavi lasje, tanki prsti … vsega tega se bom spominjala. Ampak tisti zadnji dan je modre oči obdajala megla in zastekljene so bile od zdravil.
Vedno se sprašujemo, zakaj ravno ta oseba, tudi če nam ni bila tako blizu kot sta mama ali oče. Zakaj je ravno ta oseba morala dati svojo dušo nekam daleč stran od nas, kjer je več ne bomo dosegli. Razmišljamo, kje je ta duša, in hočemo izvedeti, kje je. Zato nekateri poskusimo vse načine, kako priti do izgubljene duše (poskušamo si vzeti življenje). Vendar sem se sama zavedala, da ni več smiselno, saj bi verjetno mama hotela, da živim dalje in uživam svoje življenje. Nobena druga oseba me ni poznala tako kot moja mama. Umrla mi je, ko sem imela rosnih devet let. Razmišljala sem, komu se bom zaupala, ko me bo fant zapustil, ko bom dobila prvo perilo, s kom se bom pogovarjala o fantih, kdo bo hodil z mano po nakupih … Toliko vprašanj me je morilo. Vem, da je mama zdaj moj angel z ljubeznijo, ki traja za vedno. Moja mama se je zagotovo spraševala, če bo umrla z bolečino in trpljenjem. Tudi mi smo se spraševali podobno in se predvsem bali. Moja mama je bila kot sonce, ki je dajalo toploto. Bila je kot drevo, ki je dajalo zavetje. Bila je kot svetilka, ki je oddajala svetlobo. Moja mama je bila preprosto moj svet. Lepo jo je bilo spoznati in lepo bi jo bilo spoznavati še naprej. MNOGOKRAT KOT MAJHNO PUNČKO, ME JE MAMA POLJUBILA IN SE VEČKRAT NAME JE JEZILA. ZDAJ MENI ZA VSE JE ŽAL. OBUPANA SEM …
ČEPRAV ŠE MNOGO NAPAK NAREDILA SEM PREDVSEM IN KAJ HUJŠEGA STORILA SEM, ZDAJ VEM, DA TEGA PONOVITI VEČ NE SMEM. Hvaležna sem za dni, ki sem jih preživela z mamo. Taša H.
Vrtnice, (vodene barvice), Taša H.
37
SMRT Kaj je smrt? Je to kaj lepega, žalostnega, veselega…? Smrt je neprijeten dogodek, v katerem se sicer bolj ali manj povežemo s svojci, ker drug drugemu pomagamo preboleti stisko, ki jo človek doživi ob izgubi bližnjega. Kadar nam kdo umre, si želimo, da to ne bi bilo resnično. Želimo si, da bi se zjutraj zbudili in ugotovili, da je to bila le nočna mora. A ni. Jokamo cele dneve, brcamo, kričimo in se počutimo krive, da je ta nekdo umrl. Ampak ne, za to, da je nekdo umrl, verjetno mi nismo krivi. Lahko je bil hudo bolan ali pa se mu je zgodilo kaj groznega. »Ampak zakaj se ljudje sploh rodimo, če potem tako ali tako umremo?« me je vprašala moja sestra. Ni edina, ki se
to sprašuje. »Verjetno zato, ker za vsakim koncem pride nov začetek,« sem ji odgovorila. In res, tudi če nam kdo umre, je pomembno, da ga ohranimo v spominu. Važno je, da za vsakim koncem pride nov začetek, tako kot za dežjem posije sonce. Ajla G.
Zebra, (flomaster), Aljoša V.
OB IZGUBI Ko sem izgubil dedka, sem bil zelo žalosten. Dedek je umrl, ker je imel raka. Ime mu je bilo Stanko. Bilo mi je zelo težko. Star sem bil devet let. Dedka sem imel zelo rad.
Veliko sva se skupaj igrala. Ko sem izvedel, da je umrl, sem zelo glasno jokal. Nihče me ni potolažil. Sedaj imam samo še enega dedka. Žan P. Moj dedek me je učil igrati šah. Večkrat me je premagal. Dedek je čez nekaj mesecev umrl. Še vedno ga pogrešam. Molim zanj. Še posebej mi je dragocen spomin nanj. Bil je prijazen in spoštljiv. Edi T.
38
Zgodba se je začela nekje v maju. Nekega toplega dneva sem se prebudil in si napravil čaj, mama pa sebi kavo. Naenkrat je zazvonil telefon. Klicali so s Slovaške. Mami so rekli, da naj se usede in umiri. Rekli so, da botrice ni več (mami je botra, meni teta). Mama je bila zelo bleda. Vprašala je, kaj se je zgodilo. Povedali so, da je padla in da je imela vodo na pljučih. Takoj sva spakirala oblačila in sva se z avtobusom odpeljala na Slovaško. V Bratislavi sva se srečala z babico in stricem iz Češke, ki sta tudi potovala na pogreb. Dolgo smo čakali, da je prišel avtobus v kraj, kjer je teta živela. Ko smo prispeli, je bil že večer. Tetin sin Martin je spal, drugi pa so bili zbrani in so obžalovali tetino smrt. Teta je bil zelo prijazna in so jo imeli radi tudi tukaj v Sloveniji, kjer je
živela šest let. Tudi jaz sem nekaj časa živel pri njej. Naslednji dan je bil pogreb. Zjutraj smo šli kupit venec in rože. Okrog desetih zjutraj smo šli v mrliško vežico, kjer je v krsti ležala teta Marta. Mama je bila tako zelo vznemirjena, da je padla v nezavest. Močili smo jo z vodo, nato pa je prišel reševalni avto. Dali so ji injekcijo za pomiritev. Mama je bila zelo žalostna, saj ji je bila botra kot mama. Takoj za tem smo šli v cerkev. Vsi smo bili zelo žalostni in smo jokali za njo. Potem so položili krsto v grob in nanjo je vsak vrgel rožo. Potem smo šli domov k sorodnikom, po tej noči pa smo se vrnili v Slovenijo. Lukaš S. Ko sem bil star šest let, mi je umrla babica. To je bila mamina mama. Jaz se njene smrti ne spomnim. O tem mi je pripovedovala mama. Babico sem imel zelo rad.
Leon L.
Enkrat, ko sem vstal in mi je mama povedala, da je umrl moj tata. Ker sem bil star šele tri leta in sem bil majhen, tega takrat še nisem razumel. Čez sedem let
pa mi je umrl stric. Takrat sem bival v kriznem centru. Še sedaj se spominjam trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj. Bilo nam je lepo. Andriy H.
Barve in črte, (flomaster), Ajla G.
39
MEGLENA SLIKA Tiho sedim v svoji sobi in razmišljam. Kar naenkrat me prešine misel o dedku. O dobrem dedku, ki je umrl pred sedmimi leti. Stara sem bila sedem let. Spomnim se, da je moral v bolnišnico, saj je dobil pljučnega raka. Čez nekaj časa je nehal govoriti, kajti rak mu je načel celo telo. Da je umrl, sem izvedela en mesec kasneje, na razdeljevanju daril Dedka Mraza. Bila sem zelo jezna na domače, ki so mi to ves čas prikrivali. Spomnim se, da so moj obraz kar naenkrat prekrile solze in nisem vedela, kaj naj storim. Še zdaj se spominjam, kako je bilo lepo, ko sva se z dedkom skupaj igrala in pela. Vedno, kadar zaslišim cerkveni zvon, me stisne v srcu, spomnim se na
dedkov pogreb in preplavijo me težka čustva. Še zdaj nisem odpustila domačim, da mi niso povedali, da je dedek umrl. Ajla G. UTRINKI Dolgost življenja našega je kratka, kratka, skratka, življenje živi, kot ga hočeš ti, vsak gleda stvar s svoje strani.
Razumi, niso še vsi spoznali, kaj svetu bi od sebe dali. Vsak je sam, ko ostane sam, zdaj jaz, zdaj ti, morda pa mora biti sam, ti prav leži,
JUTRA V megleno jutro odprem oči,
ko me ura zbudi. čakam sonce, da se pokazalo bo in v nov dan me popeljalo bo. Sončnih žarkov res se veselim, ker z njimi lepše živim.
te na bolje spremeni. Če v megleno jutro moje se zazre oko in sončnih žarkov od nikoder res ne bo. Samote se nikar ne boj, saj si vedno sam s seboj. Bili so dnevi vsi, brez bolečin, k takšnim dnevom zdaj stremim. Nisem jih še doživela, sem pa vedno si želela. Verjamem v to, da pridejo. Taša H.
40
Jaz dan vesel vseeno naredim, ker vsakemu nasmeh svoj podarim. Taša H.
Zimski literarni natečaj ČE BI IMEL/A ENO ŽELJO, BI TA BILA… Moj oče mi pomeni zelo veliko. Ko se je moja mama poročila z očimom, sem bil še majhen. Očim je bil alkoholik. Nekaj časa smo se imeli lepo, potem pa je šlo vse narobe. Očim je začel vedno bolj piti in z mamo naju je pogosto tepel. Nekega dne, ko se je očim peljal v službo, je imel prometno nesrečo. Bil je kriv in dolgo časa smo morali odplačevati dolg. Takrat mi je manjkalo veliko stvari. Vsi smo živeli v pomanjkanju. Očim je šel na zdravljenje. Alkoholizma ni bilo več, a še vedno ni nehal
tepsti mene in moje mame. Potem se je mama odločila za ločitev. Po ločitvi se je čez nekaj časa poročila s Tadejem. Imamo se zelo dobro. Moj oče se je po tem, ko sta se z mamo razšla, tudi znova poročil. Z njegovo novo ženo se nisem razumel. Velikokrat sva se prepirala. Pravijo, da sem v šoli zaradi tega začel nagajati. Moja želja je torej nekoliko komplicirana in ima več »verzij«. Prva je, da se moja mama in oče ne bi nikoli razšla. Druga je, da se mama ne bi nikoli poročila z očimom. Tretja je, da očim ne bi bil alkoholik. In če se je vse to vendarle moralo zgoditi, bi si želel, da ne bi pustilo posledic pri meni. Želim si, da bi znal živeti drugače, kot moj oče in moja mama. Želim si biti srečen. Matic I. Če bi imela eno željo bi si zaželela sedem novih želja: da bi bil samo moj, da bi bila doma, da bi imela vedno čokolado (moja BFF), da bi mi bilo ime Tajda, da bi bila stara 16 let, da bi imela svojo sobo in da bi imela dobre ocene. Zala G.
Igra oblik (barvni linorez), Danilo K.
41
Moja največja želja je, da bi bil moj oče še zmeraj živ. V življenju sem imel premalo njegove ljubezni. Očeta sploh nisem mogel doživeti kot očeta, ker je prehitro umrl. Želel bi si, da bi bil še zmeraj živ. Z njim bi hodil na bazen, igrišče, igrala bi nogomet, se učila tudi druge vrste športa, šla tudi v gostilno. Če oče ne bi umrl, jaz ne bi prišel v Slovenijo in bi bil še zmeraj v Bosni. Opisal vam bom očetovo smrt. Star sem bil šest let, ko sem šel prvi dan v šolo, v prvi razred. To je bilo 1.9.2008. Oče me je peljal v šolo. Tam so me čakali še mama, dedi, babi in teta. Vse sem lepo pozdravil in šel k učiteljici. Ko se je končal sprejem prvošolčkov, sem odšel z očetom domov. Oče je rekel, da bova šla k moji prijateljici. Ko sva prispela tja, sem se jaz šel igrat, oče pa je kar tam, pri njih na obisku, umrl.
Zadela ga je kap. Ko sem prišel v dnevno sobo, ni bilo nikogar za mizo, ampak so bili z reševalci, ki so skušali pomagati mojemu očetu. Neka gospa se mi je zlagala, da to ni moj oče, ampak njen mož. Vendar me ni mogel nihče prepričati, saj sem videl očeta in njegov tatu na levi roki. Vedel sem, da je on, in sem jokal. Ker sta bila oče in mama skregana, mi je bilo čudno, da je mama prišla pome, saj oče ni dovolil, da hodim k mami. Potem sta me dedi in mama dala v avto in me odpeljala. Naslednji dan so mi rekli, da bom imel sedaj drugega očeta, jaz pa sem jokal in jokal. A nič ni pomagalo, moral sem to sprejeti. Zdaj se z drugim očetom razumem in sem smrt svojega pravega očeta že prebolel. To je moja žalostna zgodba. Nikola R. Igra oblik (barvni linorez), Ajdina A. S.
Če bi imela eno željo, bi si zaželela nekaj, kar bi mi v življenju prišlo prav. To ni denar ne zlato, to je nekaj, kar je vrednejše od vsega. Iščem odgovor znotraj sebe in se sprašujem: bi bil to super fant, ki bi mi bil zvest, ali pa avto, ki bi bil najboljši, … Končno najdem odgovor - LJUBEZEN. Ljubezen je tisto, kar si želim. Ljubezni je
premalo v življenju in vse drugo lažje dobiš, če imaš ljubezen. Če ni ljubezni, ni nas in ni ničesar. Ljubezen je odgovor na to vprašanje. Ajla G.
Če bi imela eno željo, bi ta bila, da bi
Če bi imela eno željo, bi ta bila, da bi
bila lahko za vedno doma!
živela skupaj z mamo in očetom. Sonček
42
Sara D.
Že v prvem razredu sem spoznal, kdo je moj najboljši prijatelj. Z njim sem se družil do petega razreda. Od takrat se nisva več videla. Ta prijatelj mi je vedno stal ob strani. Pomagal mi je, ko sem potreboval pomoč. Skupaj sva igrala nogomet, vedno sva bila ekipa. Bila sva tako dobra, da sva premagala skoraj vse nasprotnike. Saj sva se včasih tudi skregala, vendar sva se že v naslednjih petih minutah pobotala. Ime mu
je bilo Anej. Zelo ga pogrešam. Zdi se mi, da
Pikapolonica (vodene barvice), Patricija K.
je minila že cela večnost, odkar sem ga videl. Če bi imel eno željo, bi ta bila, da bi spet lahko videl svojega najboljšega prijatelja. Nino V. Imam eno željo, ki se je zavedam, odkar sem prišla v zavod - da mi čim hitreje mine čas ter da odidem iz zavoda in zaživim svoj »lajf«. Ajdina A. S. LJUBEZENSKE TEŽAVE Zakaj? Zakaj ravno zdaj, ko sem še bolj šibka kot navadno? Kaj sem mu storila, da mi to počne? Srce se mi trga na milijon koščkov. Najraje bi vzela britvico in se vsa porezala ali pa spila čistilo, a to ni rešitev. Bi mu potem bilo žal? Ali pa tudi ne? Odgovora na to vprašanje ne poznam, vem le, da tega ne bom storila. Morala bom ostati močna, čeprav je težko. Ampak moram. Če ne zaradi koga drugega, zaradi sebe. Ker moram nehati trpeti zaradi njega. Ker je očitno nezrel in ne ve, kaj bi rad. Rada ga imam, a vendar moram narediti korak naprej in ga nekako preboleti in pozabiti. Ker bo to bolje zame.
Ajla G. Ljubezenske težave so velik problem, sploh v najstniških letih. Jaz sem jih pred kratkim že doživel. Punce dvomijo, da jih imaš rad. Ker tega ne kažeš dovolj, ti ne zaupajo, vedno verjamejo, kar drugi govorijo. Pri meni je bilo točno tako! Skregal sem se z neko osebo in ta je moji punci rekla marsikaj, kaj naj bi ji jaz rekel. Pri ljubezni niso pomembne besede, ampak dejanja. Tega se sam nisem zavedal do takrat, ko sem izgubil nekoga, ki sem ga imel rad. Ljubezenske težave sem poskušal rešiti z alkoholom in rezanjem, a se ni izšlo. Zato sem odšel k svojemu najboljšemu prijatelju in sva se pogovorila. Kasneje sem šel k
43
punci, ki mi je pomenila vse. Pogovorila sva se in od takrat nisem več skregan z njo. Dostikrat sem ji pripovedoval, koliko punc sem imel, kako sva se imela z bivšo … Tega se ne sme nikoli govoriti! In še nasvet za vse fante, ki imate punco ali pa si je želite: PUNCI NIKOLI NE RECI GRDE OZIROMA ŽALJIVE BESEDE, NITI NE DRUGI OSEBI, KI TO PUNCO POZNA!!! Živi se samo enkrat, ne zapravljajte si ljubezni! Žiga C. Zaupala sem mu, mu povedala vse o sebi. Enako on … Bila sem zaljubljena do ušes in
še dalje. Kaj storiti? Povedala sem mu. Čakala sem odgovor. Mi bo zameril ali se norčeval? Nič od tega. Rekel mi je, da ima tudi on mene rad. Čakala sem, ali me bo vprašal, če bi hodila z njim. In res … Rekla sem mu, da bom njegova punca. Bila sva skupaj, dokler ni prišla ona. Začel mi je lagati, da nima nič z njo in da jo ignorira. Meni je govoril, da je zaljubljen vame, drugim pa enkrat da je vame, drugič da je vanjo. Tako on kot ona mi dosti pomenita. Kaj naj zdaj storim? Če ga bom pustila, bom nesrečna, ker bo ona z njim. Ne, ne bom obupala! Tako dolgo sem se mučila, da sem ga dobila, in ne bom pustila, da bom izgubila to, kar je moje … Z njo pa se tudi ne mislim skregati, ker mi je bila nekoč zelo dobra prijateljica. Če boste kdaj v takšni situaciji, si recite: »Ne bom izgubil tega, za kar sem se dolgo mučil, in kar je moje!!!« BODITE MOČNI! Ajla G. Res je, v tem se ravno ne najdem, vem. Le kdo bi se? Punce iz moje skupine! Te so res zaljubljene! Njihove ljubezenske težave niso le težave v ljubezni, to je veliko huje, verjemite mi. Naj vam nekaj povem o tem. Moje predrage sostanovalke iz prve skupine so »ZATRESKANE TOTALKA«! Njim še na posebnem oddelku na ljubljanski psihiatriji za odrasle ne bi mogli pomagati. Ko se začne, je to veselo - z besedami: »Alo, stara, ugani, s kom sem skup …« Seveda gre
vedno za iste dečke, ti že vedo, kateri so. In konča se v večini primerov tako: »Pa ka te toti misli, da si bo boljšo našo, al kaj te s totim je, da si upa to narediti, OMG, kaj naj naredim (ČAS ZA PANIKO IN EVAKUACIJO, DOKLER ŠE IMAŠ MOŽNOST)? Ubila se bom, ne, še prej njega, ne, on je najboljši, njega hočem nazaj!« Tako vsak teden znova in znova. Te »frčafele« čisto »sfurajo« nekam, kamor »sfuraš« samo takrat, ko imaš take vrste težave. In potem si ena namisli, da bo težavo rešila tako, da si poišče drugega, ki si zares želi biti z njo, ona pa ga ima samo zato, da dela tistega »ON JE EDINI ZAME« ljubosumnega. Ko to pride v javnost, so težave še hujše. Vsi se kregajo med sabo, ona se joče, češ »Kaj pa sem jaz tukaj kriva!!!«. In potem si lahko samo vesel, če se pravi čas rešiš. Ker je v takih primerih VSE možno! Ona prepričuje, da
44
ona ni nič kriva, da ona res ljubi tega enega in edinega … V glavnem popoln kaos! Ko pride k tebi po nasvet in ji iskreno svetuješ, ti reče, da razume in da je nasvet res pravi. Ampak naredi nekaj čisto drugega (BOLJ NOREGA). Včasih je tako katastrofalno, da gre punca vprašat tipa, s katerim nima nič skupnega, in potem si lahko le misliš, kam je ta zavod dandanes prišel. Če si mladostnik in imaš takšne težave, narediš vse, tudi »zafrkneš« svoje prijatelje, samo da si zadovoljen, samo da imaš ti korist, ampak bistvo ni v tem. Fantje grejo, prijatelji ostanejo, A.G., in tega se eni ne zavedajo. Ampak našim puncam je to vseeno, saj je to »ljubezen« in ta je najpomembnejša v življenju. Vendar vam povem, meni ljubezen fantov ni tako pomembna, saj nisem več
pripravljena zapostavljati svoje šole, nočem se mučiti zaradi takih nepotrebnih stvari. Verjemite, veliko lažje je brez tega. Če pa že, potem ne pustite, da vam te stvari pridejo do živega, ker zna biti hudo, saj so lahko osebe drugačne, kot se sprva pokažejo. Karolina A. MOJI NAJLEPŠI PRAZNIKI Nekega prelepega poletnega dne sem se prebudil. Bil sem sam. Smrtna tišina je bila v hiši – kot še nikoli. Šel sem v kuhinjo pogledat, kje je kdo, pa ni bilo nikogar. Potem sem šel pogledat še v spalnico, pa tudi tam ni bilo nikogar. Na koncu sem šel nazaj v svojo sobo in vsi so zavriskali: »Presenečenje!« Tam so bili oče, mama, sestra, babica, dedi in soseda. »Vse najboljše za tvoj rojstni dan!« so spet vsi vzkliknili. Komaj takrat sem se spomnil, da imam rojstni dan. Potem sem se preoblekel in vsak mi je dal svoje darilo. Odprl sem vsa razen tistega, ki mi ga je dala mama in sem si ga pustil za zvečer. Popoldan smo šli v mega luna park. Tam smo se vozili z vlakcem, avtomobilčki, šli smo na visok vrtiljak, jedli smo sladkorno peno in kokice. Za konec smo šli še na XXL. Ko sem prišel dol, sem takoj
bruhal. Rekel sem, da tega ne bom nikoli več ponovil. Potem smo šli v kino Kolosej. Gledali smo Legendarnih 5. Bilo je zanimivo. Potem je napočil čas, da se vrnemo domov, zato sem bil žalosten. Ko sem prišel domov, sem se poslovil od vseh in z mamo začel pakirati. Potem sva čakala kombi, vmes pa mi je mama govorila, naj bom priden. Moral sem se vrniti nazaj v zavod. Aleks K.
Parkelj (flomaster, barvice), Aljoša V.
45
Res, najlepši so božično-novoletni prazniki, ko se povsod čuti veselje in pričakovanje. V tem času vsi vstopamo v novo obdobje sreče, ljubezni, pa tudi težav. Vsi pridobivamo čisto vsak dan nove izkušnje in meni se zdi vstop v novo leto nekaj odličnega, ker ponuja nekaj novega, česar še ne poznam. Prihajajo tudi nove obveznosti. Za nas šolarje ponovno učenje, ocenjevanje, za starše pa novi »šoki« v službah, kar že vidim pri svoji mami in vzgojiteljih v zavodu. Vendar se z vsem tem moramo preprosto sprijazniti. Moja mama to zna in mi je velik vzor. Veselim se uspehov in se ne bojim porazov. Ko mi nekaj ne gre, vem, da se moram ustaviti, ker sicer nastanejo še večje težave. Naredim tisto, kar je boljše in mi je všeč. Vem, da bodo prišle tudi težave, ki jih ne bom znal rešiti, zato si na začetku vsakega
leta najbolj želim, da bi imel koga, s komer bi se lahko pogovoril, ko to potrebujem. Nekega, ki bi me razumel in mi znal vedno dobro svetovati. Rad bi bil zadovoljen s svojim življenjem. To želim tudi vsem drugim, predvsem tistim, ki sreče in zadovoljstva sploh še ne poznajo. Blaž V.
Igra oblik (flomaster), M. V.
MOJ NAJVEČJI ZAKLAD Moj največji zaklad je moja mama. Jaz jo imam zelo, zelo rad. V resnici je moja babica, vendar jo jaz kličem mama. Nekoč me je vzela iz sirotišnice. Ne vem, kaj bi
bilo, če bi moral biti še vedno tam. Pri njej mi je zelo lepo. Nikjer se ne počutim bolje. Zdaj sem v zavodu. Sam sem kriv za to. To lahko popravim tako, da se ne bom več tako grdo obnašal. Andryi H. Moj največji zaklad sta moja mama in sestrica Nika. Mama mi pomaga, kadar sem v stiski, ali pa me potolaži, ko sem žalosten. Moja sestrica pa je moj zaklad zato, ker se ves čas hoče igrati z mano in me ima rada. Vedno ko sem v zavodu, komaj čaka, da pridem domov. Zelo rad sem v družbi obeh. Svojega očeta ne poznam, zato sta
46
onidve moja družina. Svojo mamo imam tudi zelo rad. Ponosen sem nanjo, ker me razume. Nanjo sem ponosen tudi zato, ker je prišla v tujo deželo, kjer ni poznala nikogar, ni znala jezika, a si je tu ustvarila lepo življenje. Vsak teden komaj čakam, da grem domov, kajti tam se dogajajo čudovite stvari. Ko sem doma, mi čas z njima zelo hitro mine. Moja sestrica se hitro uči in ne glede na to, koliko je stara, me razume in je pametna. Ni pomembno koliko imaš, pomembno je, kaj nosiš v srcu. Lukaš S.
Moj največji zaklad je moja mama. Z njo se zelo zabavava. Pomagam ji kuhati, včasih se igrava, greva na bazen in včasih še na hot dog. Mamo cenim, ker me ima rada in skrbi zame. Rad jo imam tudi, ker me posluša, kadar imam kakšen problem. Tudi ko naredim kaj narobe, mi to pove na lep način. Ob svoji mami se počuti varno. Ko sem žalosten, me vedno potolaži in mi reče, da bo vse v redu. Moja mama je vedno iskrena z mano. Ko dobim dobro oceno, me vedno pohvali in mi reče, da sem priden. Vedno me vzpodbuja pri športu. Ko kakšen vikend ostanem v zavodu, mi reče, naj se potrudim in pridem naslednji vikend domov. Moja mama je moj največji zaklad, saj mi vedno stoji ob strani in mi želi samo dobro. Leon L. Če bi me kdo vprašal, kaj oz. kdo je moj največji zaklad, bi bil moj odgovor jasen in iskren. Jasno, da je to Žiga, to vemo vsi. Zakaj je on moj največji zaklad? On je luč na koncu tunela, on je moj sonček, tudi ko dežuje, je moj nasmeh, kadar sem žalostna. On me zna nasmejati, ve, kaj imam rada in česa ne maram. On ve, kako sem srečna, kadar sem z njim. Srečna sem, da sem ga spoznala, ker je on preprosto najboljši in najlepši. Njegove modre oči so kot jasno sinje nebo in njegovi lasje, kot da jih je nekdo naredil prav zame. On je bolj pomemben od ljubezni. Moje življenje ne bi bilo tako lepo, kot je zdaj - z njim. Ajla G.
Dom (voščenke), Kasandra H.
47
MOJE ŽIVLJENJE Naj se predstavim: sem Ajla G. Na svet sem prijokala 16.11.2001 v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Rodila sem se 17-letni mamici Zumreti (takrat še) D. in 24 let staremu atiju Emirju G. V naši družini sem bila prvi otrok in vsi so ves čas skakali okoli mene. Čez približno eno leto sem 23.9.2002 dobila bratranca
Anesa, čez nekaj dni, 2.10.2002, pa še bratranca Adnana. Od takrat dalje se svet ni vrtel le okoli mene. Hudiček (voščenke), Andriy H.
30.8.2003 se je rodil brat Ajnur. Sploh se ne spomnim, kako je bilo, a mislim, da
sem ga bila zelo vesela. Takrat smo z družino še živeli v Žerjavu. Sestra Šakira se je rodila 21.9.2005. Zelo sem je bila vesela, kar pa ni ravno držalo za mojega brata. Spomnim se, da očeta skoraj nikoli ni bilo doma, saj je (kot je govoril) vedno vozil tovornjak. Seveda sem bila vsakega darila, ki mi ga je prinesel, zelo vesela. Z mamo smo pred Šakirinim rojstvom že živeli v Slovenj Gradcu. Nekega dne je zvečer nekdo nestrpno zvonil. Mama je šla odpret vrata, s Šakiro v
naročju. V hišo so stopili policisti s policijskim psom in začeli preiskovati stanovanje. Ko je mama zagledala policiste, ji je Šakira skoraj padla iz rok. Ko so stanovanje preiskali, je policist povedal: " Gospoda Emira Grošiča smo našli v Angliji. Ustavili smo ga in pregledali njegov tovornjak. Bil je poln drog. Z njim pa je bila njegova žena." "Kako, žena? Pa saj sem jaz njegova žena!" Policist pa je rekel samo: "On je tako povedal." Mami ni bilo nič jasno. Takrat je bila brezposelna in na porodniškem dopustu. Vedela je, da ne bomo mogli dolgo ostati v tistem stanovanju, saj ni imela niti denarja, da bi nam kupila kaj hrane. Potem nam je babica odstopila prvo nadstropje svoje hiše, kjer je bil od takrat naš dom. Spomnim se, da mame skoraj nikoli ni bilo doma. Ko je kam odšla, nas je zaklenila v
hišo, stricu pa rekla, da nas ne sme spustiti ven. Stric pa nas ni mogel pustiti povsem samih brez hrane in vode. Zato nam je vedno pomagal in zelo sem mu hvaležna. Z mamo smo nekoč šli v Bosno in tam se je zaljubila v soseda Ermina Hadžiča. Hadžičev pa že moja babi in dedek nista marala. Mama se je vseeno zapletla z njim in leta 2007 sta se poročila. Takrat sem zelo jokala, saj sem svojega atija imela zelo rada. Mama nas je nato odpeljala v Bukovsko vas in rekla na CSD-ju, da ne more več skrbeti za nas. Po tistem so nas septembra 2007 dali v rejniško družino na Izlake. Tam mi je bilo zelo lepo, a je moja teta zahtevala, da nas dajo drugam, saj tam ni bilo primerno za nas. Sredi zime smo hodili v tankih kratkih majčkah. Od tam smo najprej odšli k babici, potem pa v rejniško družino na Gortini. Spomnim se, da sem se prvi dan zelo
48
ustrašila njihove zlate prinašalke Ajše. Rejnik jo je nato zaprl v klet. Pri kosilu sem rejnico vprašala, ali bomo naslednji dan tudi jedli. Pri rejnici mi je bilo do petega razreda zelo dobro. Nato pa sem se spremenila, postala sem zelo agresivna in uporniška. V šoli sem bila najbolj glasna v razredu. Delala sem neumnosti. Doma pa sem bila živa katastrofa. Rejnici sem jezikala, ko me je udarila, sem jo udarila nazaj, imenovala sem jo z grdimi besedami in potem me ni želela več imeti. Tako sem šla na ogled doma Malči Belič. Tam mi ni bilo všeč, zato smo šli še na ogled Mladinskega doma Maribor. Tam me je lepo sprejela gospodinja Marija, nato pa sem opravila še pogovor z vzgojiteljico Mihaelo. Ta je poklicala gojenca Pavla, ki ta dan ni bil v šoli, da mi je razkazal prostore. 1.9.2014 sem se vselila. Prvi dan sem spoznala
Pavla, Lima, Denisa, Anjo, Iris, Lana in Tonija. Spoznala sem tudi vse vzgojitelje: Mihaelo, Patricijo, Gordano in Jožeta. V sobi sem bila z Anjo. Razumeli sva se. Včasih nisem hotela iti v šolo, saj mi tam ni bilo ravno super. Hodila sem na OŠ Ludvika Pliberška. Zaradi "špricanja" so v domu večkrat sledile posledice. Za vikend sem večinoma ostajala tam, le redkokdaj sem šla k mami. Čez nekaj časa sta v našo enoto prišla še Nik in Tadej. Bila sta zelo v redu. Ves ta čas sem hodila s Pavlom, a tega razen naju nihče ni vedel. Vse se je začelo 13.12., ko smo odšli na izlet na Dunaj. Vse je bilo zaradi neumne stave - tisti, ki je stavo izgubil, je moral drugega poljubiti s francoskim poljubom. Jaz sem zmagala. Vprašal me je, če mi lahko naslednji dan da poljub. Nič nisem imela proti, saj mi je bil zelo všeč že od začetka. Komaj sem čakala naslednji dan. Končno se je zgodilo. Poljubil me je štirikrat. Srečna sem bila in mislila sem, da me ima iskreno rad. Nekega dne pa je vse, kar sva počela, izdal vzgojiteljem. Sledila je kazen – sama naj odločiva, kdo bo odšel iz Mladinskega doma. Meni je tako ali tako grozil Veržej, zato sem odšla jaz. Med učnimi urami je nekega dne prišla Gordana in rekla, da grem v enoto 3. Ko sem to izvedela, sem zelo jokala, saj sem se zelo navezala na svojo skupino. Tudi v tej enoti sem delala težave. In tako sem zdaj tu - v Veržeju. Imela sem veliko težav z rezanjem, zato sem že bila na pedopsihiatriji v Mariboru, pa čeprav sem samo prenočila. V Veržej sem prišla 13.4.2015. Najprej me je bilo strah, zdaj pa sem se že navadila. Prvi dan sem se zelo bala vzgojitelja Leona, a sem imela srečo, da sem poznala Ajdino, Žigo in Zalo.
Veržej mi je dal krila, da poletim in zaživim novo, boljše življenje. Nihče ne ve, kje bom še pristala, a kjerkoli bom, si želim čim več izkušenj. Upam, da ne bom delala istih napak kot moji starši. Čeprav pravijo, da so otroci kopije staršev, jaz vem, da to ni res. Poznam dosti ljudi, ki so dokazali, da to ne drži. Jaz pa bom dokazala, da to, kar govorijo in mislijo o meni, ni res, in da mi lahko uspe v življenju, ne glede na pretekle težave. Ajla G.
49
Rodila sem se 21.2.2002 v Murski Soboti. Moje življenje včasih ni bilo ravno lepo. Sedaj sem stara 13 let in stvari so se spremenile. Moj oče je bil spoštovan Rom in zato svetnik v romskem naselju. Moja mama je bila doma iz Rogaške Slatine. Ko sta se spoznala, sta se razumela. Mama se je preselila k očetu v Beltince. Ko sem prišla na svet, so se začele težave. Oče je mamo varal, jo tepel. Včasih sva z mamo morali spati tudi zunaj, ker naju je oče nagnal. Ko sem zrasla, me je oče tepel s pasom in kuhalnico. Mama je hotela pozabiti na težave z očetom in se je nekoč napila. Potem je pri ognju sedla in zaspala ter skoraj zmrznila. Našla jo je policija. Še zdaj ima posledice od takrat. Kmalu po tistem je zbolel oče. Imel je raka. Poslali so ga na zdravljenje na Golnik, a mu niso mogli več pomagati.
Umrl je za pusta leta 2010. Zelo mi je bilo težko. Nisem več hodila v šolo, pila sem alkohol, tepla sem se, kadila. Januarja 2013 sva z mamo šli na CSD po pomoč. Pokazali so mi fotografije zavoda in mama se je odločila, da je to najboljša rešitev zame. Ni mi bilo najbolj všeč, a sem vseeno šla. Neki ponedeljek sem se poslovila od sošolcev, vzela stvari in prišla v Veržej. Na začetku sem veliko jokala, težko mi je bilo za mamo in želela sem nazaj domov. Počasi sem se navajala na zavod, vzgojitelje, druge otroke v skupini in novo šolo ter sošolce. V zavodu sem spoznala dobre prijateljice. Zdaj sem se že veliko poboljšala. Tudi doma je vse boljše, z mamo se zelo dobro razumeva. Zdaj sem hvaležna mami, da me je dala v zavod, vzgojiteljem pa, da so mi na tej poti veliko pomagali. Kasandra H. PRAVA LJUBEZEN Hodim po šoli. Grem po stopnicah. Kdo stoji tam? Nekdo v trenerki in puloverju s kapuco. Obrnil se je proti meni. Zagledala sem prelepe modre oči in temno rjave lase. Pa ta nasmeh! V meni se nekaj dogaja. Kaj je to? Metuljčki v trebuhu in srce mi bije kot noro. Sem se mogoče zaljubila? Joj, kako naj ga ogovorim? Strah me je in vsa sem živčna. Stala sem tam s
prijatelji. Pristopil je in me ogovoril: "Hej, bi lahko govoril s tabo?" Nasmehnila sem se mu in vsa nervozna odšla z njim … in takrat se je zgodilo. Vprašal je, če bi bila njegova punca. Nisem vedela, ali misli iskreno ali pa le sanjam. Rekla sem mu, da z veseljem. Sklonil se je k meni in me nežno poljubil. Kaj bi dala, da bi za vedno ostala skupaj! Igra oblik (barvni linorez), Evander P. Č.
50
Ajla G.
Če me vprašate, kaj je prava ljubezen, sploh ne bi znala povedati. Mislim, da je to nekaj, kar se v nas skriva že od rojstva, vendar ne vemo, kdaj smo pripravljeni nanjo, kdaj smo pripravljeni, da jo odkrijemo. Seveda to ni vsaka najstniška ljubezen, zaradi katere se punce zjočemo, zaradi katere ne moremo trezno misliti (brez alkohola), ko se zdi, da brez nje ne bomo preživeli, in da boljše ne bomo našli nikoli, ker je le ta »ta prava«. Za pravo ljubeznijo se skriva nekaj drugega, česar ne morem opisati, saj je nisem doživela. Zagotovo pa je nekaj zanimivega, kar doživiš enkrat, takrat, ko si pripravljen sam in ko sta pripravljeni obe strani. Tako da, punce, ne obupajte, enkrat bo že prišlo - samo od sebe. Karolina A. Prava ljubezen je tista, ko se imata fant in punca rada in se ne varata. Niti ni pomembna lepota, ampak da ima izbranec ali izbranka dobro srce. Pa da fant ne tepe punce! Sonček Prava ljubezen se zgodi takrat, ko ti srce zadrhti. Meni je narava dala veliko, veliko pa mi je tudi vzela. Moja prva ljubezen se je zgodila pri osmih letih, zaljubil sem se do dna srca. Ko sem izgubil prvo dekle, sem vedel, da ta ni prava zame. Zmeraj, ko je tekala za menoj, mi je šlo na jok, ker sem vedel, da me vara. Varanje pa ni nekaj lepega, kajne? Pri dvanajstih letih sem spoznal najlepše dekle, mislil sem si, da je to vse, kar iščem. Bila mi je zelo všeč. Moje srce je bilo samo zanjo. Ko sem šel v šolo, nisem vedel, kaj naj storim. Hotel sem jo objeti, a nisem mogel. Bilo me je sram. Skrival sem se za straniščem. Bal sem se, da jo bom nekoč izgubil. To se je tudi zgodilo. Jokal sem in jokal, a ni nič pomagalo. Ulegel sem se na posteljo, zaprl oči in
zaspal. Ko sem se zbudil, sem se spomnil, da ima rojstni dan. Vstal sem, se oblekel, umil, se nadišavil in ji odnesel šopek rož. Ko me je videla, je bila tako vesela, da me je objela, me poljubila. Od takrat naprej se moje življenje nadaljuje srečno. Andrei C. J.
Snežak (voščenke), Edi T.
51
MLADOST JE NOROST, ČEZ POTOK SKAČE, KJER JE MOST… Mladost je norost, obdobje odraščanja, čas, ko si čisto vsak želi biti poseben, želi izstopati in biti "frajer". Pri tem, pa večkrat pozabimo, da nismo na Marsu, in da za vsako norost sledi primerna kazen. Sama sem doživela kar nekaj takih dogodkov. Enega vam bom kar opisala. Bil je četrtek, 5.11.2015, in z Mojco sva se odločili, da greva na beg. Petkrat naju je skoraj "zgazu" vlak in midve sva "crkavali" od smeha, čeprav bi skoraj umrli. Prišli sva peš celo do Ormoža. Mojčine mame ni bilo doma, zato sva spali pred vrati stanovanja. Zeblo naju je, zato sva se vrnili v Veržej.
Naslednji dan so me že obiskale socialne delavke. Spraševale so me, zakaj sem to storila, o čem razmišljam … Jaz pa sem bila sitna in sem blebetala neumnosti, saj mi grejo socialne delavke na živce, in sem jih skušala čim prej odgnati iz Veržeja. Posledica je bila, da nisem smela domov do Miklavža. Mislila sem, da se mi bo zmešalo, in najraje bi takrat vse poslala, saj vsi vemo, kam. Prvi vikend je bil torej kazenski in jaz, "frajerka", sem naslednji četrtek z Žanom in Mojco spet šla na beg. V gozdu pri Muri sem se spomnila, da bom imela naslednji dan spet »socialke« na obisku, ki mi bodo spet "gušile". Pa sem se, pametna jaz, pri mostu Inundacija spomnila, da vem, kje je to, in da poznam pot do zavoda. Lepo sem jima rekla: "Adijo, vidva, jaz grem nazaj!" In sem se skozi vas vrnila v zavod. Vsi vzgojitelji so me spraševali, kje sta Žan in Mojca. Jaz pa sem jim rekla, da ne vem. Spoznala sem, da beg ni rešitev, in od takrat tega nisem več ponavljala. Marsikaj bi mi bilo prihranjeno, če bi vsaj občasno poslušala vzgojiteljico Lidijo in druge odrasle. Ajla G.
Damon and Ash, (Paint Tool SAI), M. V.
52
Mladost - kaj se vse zgodi v njej? Marsikaj, kar se mogoče nikoli več ne bo ponovilo. V mladosti se zgodi toliko čudovitih, sladkih stvari, a vse so nekako ena velika norost. Premagujemo ovire in na koncu z malo truda pridemo na trdna tla, kjer se pa mladost konča in živimo naprej svoje življenje, vodijo nas lastne odločitve. Osebno mislim, da sem doslej dosegel veliko ciljev, doživel pa sem tudi veliko padcev in se spet pobral. Kdo ve, kaj vse me še čaka v moji mladosti oz. v mojem življenju. Ta mladost je čista norost in verjetno bi vsakdo rekel isto, kajti vsi vemo, kako smo vsi nepremišljeni in nori, ko smo mladi. Če kdo mene vpraša, ni niti enega mladostnika, ki ne bi poskusil tistega, kar ga zanima. To vem iz lastnih izkušenj. Poskusil sem vse najrazličnejše stvari, ki si jih človek lahko zamisli.
Vendar nam je včasih žal, da mladosti nismo izkoristili na pravi način. Ko bom starejši, bodo tudi zdajšnji slabi trenutki v spominu kot lepi in zabavni. V mladosti se naučimo, kako živeti naprej, kajti mladost je kot osnovna šola: v njej se naučimo osnovnih stvari, ki nam bodo prišle prav v prihodnosti. Žan R. MOJA SPOZNANJA Kaj se z mano dogaja? Kaj si želim? Kaj bi rada dosegla s takim vedenjem? Zakaj to počnem? Kakšno korist imam od tega? Pri sebi sem na robu obupa … V ljubezni gre vse narobe, doma ni vse, kot bi moralo biti ... Pa še individualni program sem si prislužila s svojim vedenjem … Meša se mi že. Časovna stiska je in ne vem, kako naj v dveh mesecih vse popravim. Ker sem si preveč upala, me bo zdaj to stalo in teplo. Ne vem točno, kaj bi rada dosegla, a vem, da me je strah Višnje Gore, ker to ni prostor zame, ker sem sposobna in se lahko potrudim. Včasih se res malo preveč dobrikam Karolini, ker si želim, da bi si bili dobri, in se nočem skregati z njo. In včasih se hočem pred drugimi pokazati, da sem tudi jaz lahko "frajerka" in si vse upam in delam neumnosti. Čeprav vem, da to ni prav, me vseeno nekaj pripravi tako daleč. Verjetno je bistvena pozornost, ki jo želim dobiti. Če bom odkrila bistvo svojega ravnanja, bom
znala pomagati sama sebi. Res si ne želim, da bi šla v Višnjo Goro, zdi se mi, da bom takrat res dokončno zavozila. Tam imam prijateljico in vem, da se ne počuti dobro. Dokazala bom, da sem vredna zaupanja in da lahko uspem v življenju ter tako tudi jaz zaživim polno življenje. Spremenila bom svoje ravnanje, ker bo to dobro zame. Ajla G.
Jablana (vodene barvice) Patrik J.
53
Pomladni literarni natečaj DOGODEK, KI GA NE BOM NIKOLI POZABIL Lansko leto smo bili za poletne počitnice pri rejnici. Nekega dne smo vstali že ob petih in potem smo se peljali na morje, proti Rabu. V modrem avtu smo se peljali fantje, v rdečem pa deklice. Na cesti je bila gneča, zato smo morali kar nekaj časa čakati. Potem smo se peljali dalje, a smo se spet ustavili. Tokrat smo pojedli sendvič in spili sok, potem pa nadaljevali pot. Prispeli smo do trajekta. Ko smo avtomobile parkirali na trajektu, smo sedli na klopi. Ko smo prišli na otok, smo se odpeljali do apartmaja in
razpakirali. Nato smo lahko šli na plažo. Najbolj me je veselilo skakanje s pomolov. Aljoša V. V resnici sta bila to dva dogodka, ki sta mi še zmeraj živa v spominu. Prvi dogodek je bil, ko sem se peljal z dirkalnim avtomobilom 260 km/h. Vozil je moj oče Omer. Drugi dogodek je bil, ko sem si kupil WII za 130 evrov. Želim si, da bi jih bilo še več. Edi T. Bilo je poletje, ko so se začele poletne počitnice. Saj veste, ko se začnejo počitnice, bi vsak rad šel čim prej domov. Jaz sem si želela enako. Za vikend sem nameravala obiskati mamo. Želela sem si, da bi lahko čez počitnice več časa preživela pri njej, ampak ni bilo tako. :( Minil je že en mesec, odkar sem bila nazadnje pri mami. Tistega dne mi je sestra povedala, da se mama hoče preseliti v Nemčijo. Želela je, da gre poleg malih dveh (sestrice in bratca) z njo tudi starejša sestra. Bila sem grozno šokirana in žalostna. Planila sem v jok in neutolažljivo jokala. Naslednji dan je prišla sestra k meni na obisk in rekla, da ona ne gre v Nemčijo in bo ostala v Sloveniji, ker ne želi iti z mamo. Tako je mama brez slovesa odšla in jaz sem ostala brez nje.
Vsak dan je bilo težko in vedno težje, še vedno je. Nisem se mogla sprijazniti in sprejeti, da zdaj živi daleč stran. Ni mi lahko in moja edina želja je, da se spet vrne v Slovenijo. Ajdina A. S.
Pomlad (voščenke), Aleks K.
54
PRED MANO JE KONEC ... IN HKRATI ZAČETEK NOVE POTI Vsega lepega je enkrat konec in tako se izteka moj čas v zavodu. »Lepega?« se boste verjetno vprašali. Nisem narobe zapisala. V zavodu enostavno je zelo lepo, vsaj meni. Vesela sem, da sem imela možnost priti sem in če bi mi to možnost ponudili še enkrat, bi z veseljem prišla. »Tej se je verjetno zmešalo,« si mislijo nekateri mladostniki. A v zavodu so ljudje, ki ti pomagajo, marsičesa se naučiš in vzgojitelji nikoli ne obupajo nad tabo. Če sem iskrena, bi se lahko še bolj potrudila. Po odhodu iz Veržeja grem v stanovanjsko skupino v Velenje. Vsekakor je to boljša rešitev kot Višnja Gora. To bo zame velik nov korak, morala se bom potruditi, da bom
tam tudi ostala. Verjamem vase in vem, da mi bo uspelo! Ajla G. Pred mano je konec … jok, kričanje, dušenje … edino, kar ublaži bolečino, je povzročanje bolečine. Vzamem nož. Potegnem po roki, eno črto. Nič ne čutim. Nadaljujem. Ob tem se moja jeza in žalost sproščata. To mi pomaga. Odklanjam pogovore. Moja najboljša prijateljica sem jaz, prijateljica sama sebi. Nikomur ne zaupam. Z nožem še rišem črte po roki in gledam kri, ki teče. Še vedno ničesar ne čutim. Razen jeze, utrujenosti in žalosti. Odločim se, da bom šla spat. Zaspati ne morem. Ves čas slišim neki glas, pojma nimam, ali je v meni ali so to resnični glasovi okoli mene. Govori mi, naj nadaljujem. Sprva ga ignoriram in poskusim zaspati. Glas postaja vedno glasnejši. Ne slišim ničesar drugega. Oprem oči. Okoli mene je tema. Glas poneha. Zaprem oči in spet začne … Odločim se, da bom poslušala. Vzamem rezilo in se spet režem … Takrat, tisto noč, sem mislila, da ni poti iz tega. Da se bom vedno rezala. Tudi ljudem, ki so mi želeli pomagati, sem tako govorila. A sem se motila. 2. skupina je pomenila novo pot. Zaradi njih sem se zamislila: Kaj delam … Je to res prav? NE! Hvala vsem, ki ste mi stali ob strani in niste obupali nad menoj. Vsem drugim pa – ne pozabite, vedno je izhod!
Mojca B. Knjiga. V vsaki so listi, strani. Če hočeš brati naprej, moraš obrniti list, stran. Tako je tudi v življenju. Če hočeš živeti naprej, moraš nekatere stvari pustiti za sabo. Če knjigo mečeš, trgaš, jo uničiš. Tako je tudi z življenjem. S tem, da sem prišel v zavod, sem obrnil novo stran v knjigi, ki jo pišem s svojim življenjem. V zavodu sem obrnil veliko strani, vendar pa sem z napakami in nespoštovanjem veliko strani tudi raztrgal. Strani življenja se ne da zlepiti nazaj. Lahko samo napišeš nove, boljše. Vzgojitelj Leon mi je med vikendom dal brati knjigo in odgovarjati na vprašanja. Bila je zgodba o nekem dečku, ki je imel težave z jezo. Oče mu je naročil, da naj za vsak
55
izbruh jeze v ograjo zabije žebelj. Deček je to tudi storil. Na začetku je deček v ograjo zabil veliko žebljev, a se je to izkazalo za naporno delo. Naslednje dni je deček zabil vse manj žebljev. Ko nekega dne deček ni zabil niti enega žeblja, mu je oče rekel, naj izpuli vse žeblje. Ko je to opravil, je prišel oče in mu rekel, da je za vsakim žebljem ostala sled. Rekel je, da je enako tudi z življenjem. Ko nekoga užališ, ne pozabi, da si s tem »zabil žebelj« in tudi ko mine čas in ti oseba odpusti, sled ostane ... ne glede na vse. Ta deček je obrnil novo stran v svoji življenjski knjigi. Jaz obračam novo stran s tem, da odhajam iz zavoda. Ni mi lahko, vendar se veselim vsega, kar me čaka zunaj, v svetu. Hkrati pa me je strah, strah vsega, kar se mi lahko zgodi. Ta stran je najpomembnejša doslej, saj zaključujem eno poglavje in z
naslednjim stopam v popolnoma novo zgodbo. Zavod mi bo za zmeraj ostal v spominu. Tudi raztrgane strani mi bodo vedno sledile in mi dale misliti. Knjiga ima liste, strani. Če pišeš svojo knjigo, si zapomni: »Življenjska knjiga je napisana s trajnim črnilom. Tistega, kar si napisal, ne moreš izbrisati!«. Matic I. Življenje je kratko ampak vsi pridemo na svet z nekim namenom, ki ga moramo izpolniti. Imamo veliko ovir, ki jih moramo premagati. Napake moramo popraviti in si jih priznati. Živiš samo enkrat in to izkoristi. Vsak dan moraš izkoristiti in si v vsakem dnevu nekaj zadati. Vse kar človek rabi je življenje, toplota, iskrenost. Life is too short to wait! Velikokrat ti je težko ampak potem pomisli na vse tisto kar te čaka. Nikoli ne pozabi, nisi sam, zmeraj je nekdo ob tebi ali misli nate. Potrudi se izogniti cigaretam in slabim stvarem. Priznam, veliko stvari sem v življenju naredila narobe in mi je žal za vse to. Veliko sem pretrpela… Doživela vzpone in padce ampak nikoli obupala nad sanjami. Zase vem, da mi
bo uspelo in tudi v vas verjamem. Poletje (voščenke), Edijan D.
Lea K. S. MOJ PRIJATELJ IN JAZ Jaz sem Žan in rad igram nogomet. Včasih se jezim in kregam. Moj prijatelj je Tilen. Tudi on rad igra nogomet in se včasih jezi - kot jaz. Midva sva prijatelja in rada se skupaj igrava. Žan P.
56
Imam prijatelja, ki mi veliko pomeni. Z njim se dobro razumeva. Moj najboljši prijatelj je zato, ker se vedno igrava in mi nikoli ne reče besed, ki bolijo. Tudi v šoli v Veržeju imam prijatelje in sošolce, s katerimi se razumem. Nikoli se ne tepem in se tudi ne bom tepel z njimi. Vedno se trudim, da ne pride do kakšnih težav. Če se kdo tepe, se jaz nikoli ne pridružim. Tudi s svojim najboljšim prijateljem se nikoli ne tepem. Želim, da bi ostala najboljša prijatelja. Rad bi videl, da bi bilo vedno tako. Zlatko M. Moj prijatelj je Minej. Njegov oče je Grk, mama pa Slovenka. Z njim sva skupaj
preživela veliko časa v vrtcu, šoli in prostem času. Igrala sva nogomet, košarko in namizni tenis. Tudi če sva se skregala, sva se po petih minutah že pobotala. V šoli sva si veliko pomagala in se pri tem zabavala. Tudi na krožke sva hodila skupaj in včasih tudi kakšno skupaj ušpičila. Bila sva si zelo podobna, kot bi bila brata. Velikokrat sva skupaj ustvarjala. Drug drugega sva vzpodbujala. V glavnem odmoru sva skupaj risala, največkrat ptice in papige. Včasih sva delala tudi stripe. Pogovarjala sva se o puncah in si zaupala, katera je komu všeč. Zjutraj sem v šolo prihajal malo prej, ker sem moral vzeti tableto, zato sva se zmenila, da tudi on pride prej, kadar bo lahko. Ko je bil kateri od naju v težavah, mu je drugi stal ob strani. Drug drugemu nisva nikoli obrnila hrbta. Drug drugemu sva povedala, kaj naju pri drugem moti, in s skupnimi močmi sva se skušala spremeniti in tako tudi uspela. Sedaj, ko sem v zavodu, ga ne vidim več tako pogosto, ampak še vedno drug drugega obiskujeva. Ničesar ni, kar bi lahko uničilo najino prijateljstvo. Leon L. Moja najboljša prijatelja sta Blaž in Aljoša. Z njima se zelo dobro razumem in se zelo redko kregam. Najprej sem spoznal Blaža, takoj, ko sem stopil v 5. skupino, saj so me dali k njemu v sobo. Zelo dobro sva se razumela in se še vedno. Tu pa tam se tudi skregava.
Aljošo sem si želel za prijatelja. Ko smo šli na Žogarijo, sva si obljubila, da bova najboljša prijatelja. Tisti dan sva se zelo zabavala. Ko sva šla nazaj v zavod, sem vprašal Blaža, če bo tudi on moj najboljši prijatelj, pa je rekel, da so vsi doslej bili njegovi prijatelji samo, če so kaj potrebovali od njega. Zato mi je rekel, da ne. Ko sem prišel v šolo, me je Aljošev sošolec izzival in mi govoril grde besede. Aljoša mi je rekel, da naj ga ignoriram. Še zdaj mi daje veliko koristnih nasvetov. Ko sva se Blaž in jaz skregala, mi je bilo zelo žal, ker vem, da sem ga užalil. Ko mi je naslednji dan odpustil, sem bil zelo srečen. Bil sem mu hvaležen. Andriy H.
57
Moja prijateljica je Nives. Z njo sem preživela najboljše trenutke. Ko sem še bila doma, sva se vsak dan skupaj igrali, zdaj pa tega več ne morem, ker sem v zavodu. Zelo mi je hudo. Ko sem bila doma, sem iz šole šla k njej. Njena mama mi je dala za jesti, potem pa sva se igrali. Z Nives sem se imela lepo. Tudi ko mi je bilo hudo, mi je vedela pomagati. Pogrešam jo. Aneja H.
Jaz in moj prijatelj sva »besteka«. On živi v Ljubljani, jaz pa blizu, v Litiji. Spoznala sva se pred dvema letoma v Trbovljah. Ime mu je Tomaž, vendar ga vsi kličejo Tomy.
Drevo (flomaster) Zlatko M.
Nazadnje sem ga videl pred pol leta, junija, vendar ohranjava stike preko Facebooka. Moja mama misli, da je on zame slaba družba, vendar jaz vem, da ni. Ko sem hotel iti na beg, mi je on prigovarjal, naj ne grem. Izmislila sva si stavek: »Brat za brata lomi vrata!«, ker sva si kot brata. Spoznal sem ga preko Facebooka, pri spoznavanju pa mi je pomagal tudi moj bratranec. Tomy me vedno vzpodbuja in ko že skoraj obupam, me potisne naprej proti cilju. On je star 16 let, jaz pa 13. Moj bratranec je moj drugi najboljši prijatelj. Ime mu je Ilir. On je spoznal Tomyja v smledniškem zavodu. Moj bratranec je še zmeraj tam, Tomy pa ne več. Preko njega sem spoznal še veliko drugih prijateljev, vendar se mi ta dva zdita najboljša. Kenan H. O tem, kdo je pravi prijatelj v zavodu, skoraj ne morem govoriti. Pa ne zato, ker ne bi bili vredni zaupanja, ampak zato, ker ima vsak svoje probleme in obremenjujemo še drug drugega s tem. Nekomu pa vseeno malo bolj zaupam. Najprej je to Žiga. Na Žigo sem vedno gledala kot na osebo, vredno zaupanja. Kadar koli sem bila slabe volje, me je znal potolažiti, vedno, v dobrih in slabih trenutkih, mi je stal ob strani. Ko sem
potrebovala nekoga, da me posluša, je bil vedno na razpolago. Ko sem potrebovala objem, me je objel. Res je, Žiga je bil vedno moj sonček. Žiga, hvala ti za vse! Ti si moj »bestek«! S tabo sem preživela kar dosti najlepših skupnih trenutkov, ki so res nepozabni in neprecenljivi. Moja dobra prijateljica je Mojca. Mojca res ve, kdaj sem srečna in kdaj žalostna. Če sem bila kdaj slabe volje in sem se delala, da sem dobre volje, je to takoj opazila, saj me zelo dobro pozna. Ve, kaj me nasmeji in kdaj rabim mir. Vem, da ji lahko vse zaupam, ker me ne bo izdala. Mojca, najraje te imam in nikomur te ne dam. Vedno boš moj mali pekinezer, jaz pa tvoj pitbul. Škoda, ker ne moreva iti na isto šolo, ampak vseeno se bova še videvali. Zelo te bom pogrešala. Pogrešala bom vse, kar sva
58
skupaj počeli, od lumparij do lepih stvari. Zelo rada te imam, ostani taka kot si. To sta moja dva prava prijatelja in srečna sem, da ju imam. Ajla G. MOJ PRIHOD V DOM V Veržej sem prišla v sedmem razredu, 13.maja 2014. Zdaj obiskujem deveti razred. Ti dve leti sta me popolnoma spremenili. Kakšna je bila moja pot v dom? Začelo se je v četrtem razredu. Delala sem takšne in drugačne probleme, tako v šoli kot tudi pri rejnici. Zakaj? Ker sem bila 9-letna punčka, ki v bistvu še ni vedela, kaj vse je prav in kaj ne, včasih pa sem se delala, da ne vem. Začela sem verjeti mami, da bom imela vse, če se bom preselila k njej … Tako so se začeli problemi. Družina me je napeljevala proti rejnici in rejniku. V šestem razredu sem začela redno izostajati od pouka in rejnica ni mogla več obvladovati mojega vedenja. Takrat sem šla živet k mami. Tam pa so problemi začeli rasti. Še več sem manjkala v šoli in nazadnje pristala v kriznem centru v Mariboru, kjer sem bila več kot dva meseca. Ko so mi rekli, da bom morala v zavod v Veržej, sem ponorela. Močno sem se porezala, pojedla tablete in bila tri dni v komi. Zbudila sem se v bolnici, zavod pa me je še vedno čakal. Socialna delavka me je potem iz bolnice odpeljala naravnost sem, v dom.
Zdaj se večkrat sprašujem: Je bilo vse to vredno? Bi bila še vedno v rejniški družini, če ne bi počenjala vsega tega? Kako bi bilo, če se ne bi več zbudila iz kome? A odgovorov ne vem. Zdaj sem tu. Vesela sem lahko, da sem tu in bom vsaj dokončala osnovno šolo. V zavodu sem se veliko naučila. Nisem popolna punčka. Nikoli ne bom … Naučila pa sem se biti to, kar sem. Mojca B. V dom sem prišel, ker nismo mogli biti z družino skupaj in ker sem imel v šoli probleme. Preden sem prišel sem, smo bili doma v bloku v Velenju. Tam sem hodil v OŠ Mihe Pinterja Toleda. Imel sem nekaj enk, nisem sodeloval pri pouku, v šolo nisem nosil pripomočkov, nisem se učil, doma smo delali bedarije in se velikokrat kregali. Da bi se začeli učiti, so nas dali v Mladinski center Velenje. Tam smo se učili, delali domače naloge, igrali družabne igre, imeli smo tudi Igra oblik (barvni linorez), Lea K. S.
prireditve.
59
Ko smo se preselili, me je učil dedek. V šoli me ocene niso zanimale. Tam sem imel vaje, da bi mi lažje šlo pri pouku. Nisem rad bral. V peti razred sem prišel v Veržej, v dom. Pripeljala sta me mama in njen partner Miran. V dom sem prišel, da bi se poboljšal. Kristjan V. Metulj (tempera, odtis), Sara D.
Torek je bil, ko sem izvedel, da grem v sredo v Vzgojni zavod Veržej. Počutil sem se grozno, bil sem žalosten in besen. Naslednji dan sem se uredil in z mamo sva šla. Med potjo sem se čudil, kam greva. Prišla sva do šole. Od sošolcev sem dobil darila, potem pa smo se dolgo poslavljali. Vsi so imeli darila zame. Bil se vesel, a hkrati žalosten zaradi odhoda. Mamo sem vso pot prosil, da ne bi šel v Veržej. Jokal sem, a ni pomagalo. Pot v Veržej mi je bila mučna. Ko sem prispel, sem mislil, da dolgo ne bom smel domov, a so mi povedali da dva vikenda. Prišel sem v 3. skupino, kjer je bilo še kar v redu. Naslednji dan sem spet jokal. Počutil sem se obupno. Saj bi se vsak! V naslednjih dneh pa sem spoznal, da je vse drugače, kot sem prej mislil. Vzgojitelji so bili prijazni, pustili so me tudi ven in počutil sem se dobro. Obdajal me je neki zelo lep občutek, boljše je bilo kot doma. Na prvi pogled ne moreš oceniti človeka in vsega drugega, včasih kasneje dobiš dober občutek za naprej. Aleks K. ODLOČITEV, KI ME JE ZAZNAMOVALA Odločitev, ki me je zaznamovala, je bila kar težka. Pravzaprav se sam niti nisem
mogel kaj dosti odločati, ampak sem se moral sprijazniti s tem, da moram v dom (v zavod). Zaradi mnogih težav, ki sem jih imel, sem to pričakoval. Kljub temu sem poskušal preživeti čim lepše poletne počitnice, ne da bi se obremenjeval s tem, kaj se bo jeseni zgodilo. Premišljeval sem, kako bo tam, ali bom imel prijatelje ... Ko sem bil na prvem obisku v zavodu, nisem čutil več toliko strahu. Odločitev, ki me je pripeljala v dom, mi je zelo spremenila življenje in prepričan sem, da se bodo spremembe še dogajale. Sedaj razmišljam zelo pozitivno glede te odločitve, ker vem, da bom uspel svoje težave rešiti. Če bi zdaj šel domov, bi verjetno spet imel probleme. Odločam se za to, da bi tukaj končal osnovno šolo. Z uspehom v šoli sem zadovoljen, vendar bi se lahko še bolj potrudil.
60
Ni mi žal, da sem sprejel tako odločitev. Vem da se bo moje življenje spremenilo in da se bom naučil v življenju drugače razumeti druge ljudi. Verjamem vase in vem, da je ta odločitev nekaj zelo dobrega, nekaj, kar bo pustilo dobre spomine. Blaž V. MOJA ŽIVLJENJSKA ZGODBA Večina začne svojo življenjsko zgodbo pri rojstvu. Jaz pa bom začela tam, od koder se spomnim oz. so mi povedali. Spomnim se lakote, teme, cigaret, pijače, mrzlega stanovanja, prepirov med očetom
in mamo. Spomnim se, da mame velikokrat ni bilo doma, spomnim se odhoda v rejništvo, spomnim se bolečine. Vseh teh stvari se spomnim samo zato, ker vsak dan razmišljam o njih. Na primer o lakoti. Kot sem omenila, mame velikokrat ni bilo doma, zato sva s sestro stradali. Ne ker bi tako hoteli, ampak ker sva morali. Mame več dni ni bilo. S sestro sva bili sami, v temi. Še zdaj ne maram teme. Tudi ko je mama bila doma, se spomnim, kako se je v temi videlo, da mama kadi, ko sva s sestro šli spat. Moj oče je takrat veliko pil. Ni delal, niti ni delala mama, torej nismo imeli s čim kuriti. Bilo nam je mrzlo. In to ne tisto, ko nas zdaj včasih malo zebe, ampak mraz, ki je rezal v nas. To je ubijajoči občutek, verjemite. In ker je oče veliko pil, sta se z mamo veliko kregala. Spomnim se nekega prepira, ko sta dobesedno drug v drugega metala
posodo. Midve s sestro sva gledali in mislili, da je to igra. Potem je prišel moj odhod v rejništvo. To je bila najlepša stvar v mojem življenju, ampak sem jo pokvarila. Zapravila sem si priložnost. Spet sem se vrnila v mrzlo stanovanje, spet sem stradala. Rešitev je prišla, ko sem šla v zavod. In danes sem za to hvaležna. Hvala vsem! :-) Mojca B. Rodil sem se leta 2002 v Slovenj Gradcu. Ko sem bil še majhen, sem delal smešne in tudi krute stvari. V vrtec nisem hodil. V šolo sem šel leta 2008, ko sem imel 6 let. Moj ata in mama sta se ločila ob koncu mojega prvega razreda. Potem smo se preselili na
Muto. Na Muti sem hodil v šolo do svojega 7. razreda. Ker sem delal bedarije in sem bil »žleht« in nesramen, so me »vtaknili« v Veržej. Tu se imam lepo, ampak je strogo in včasih tudi nevzdržno. Moj očim sodeluje z Veržejem in me ima rad. Čez vikende hodim k očetu in mami, kjer se imam lepo, čeprav me včasih moja sestra izziva. Ko sem doma, hodim v hribe, gledam TV, sem pri računalniku ali zunaj, se ne učim, spim in jem. Če bi bilo možno, bi čas zavrtel nazaj do mojega rojstva in bi začel vse od začetka.
Evander P. Č.
61
Ko sem bil star skoraj dve leti, sem odšel k rejnici, ki ji danes pravim mama. Povedali so mi, da sem tam pojedel 6 ali 7 banan. Preden sem pa odšel k njej, sta me Mišel in druga sestra dali v pralni stroj. Nisem si mislil, da bom moral k rejnici, a sem zdaj ugotovil, da je boljše, da sem šel tja. Mislim in upam, da bom še lahko ostal pri njej. Mama oziroma rejnica me je štiri leta vozila v Maribor v šolo, v vrtec s prilagojenim programom in v bolnišnico na preiskave. V peti razred sem hodil pa le en ali dva meseca, potem pa sem prišel v zavod. Takrat smo se doma dogovorili, da bomo malo spremenili stvari. Omejili so mi uporabo telefona, doma več pomagam mami, ko me potrebuje, in ne hodim brez dovoljenja na igrišče. Mislim, da je rejnica naredila prav, da me je dala v Veržej. Tu mi bodo
pomagali rešiti težave, ki sem jih imel doma. Nino V.
Raketa (voščenke, vodene barvice), Nino V.
Ko sem bil majhen, sem nekaj časa živel na ulici, skupaj z babico in dedkom. Potem pa se je nekemu gospodu moj dedek zasmili in nas je vzel v svojo hišo. Potem je babica dobila delo in je šla delat, jaz pa sem šel živet k očetu. Mama je bila takrat pri očetu. Jaz pa sem potem pri treh letih prišel k mami. Takrat me je oče tepel, metal ob steno,
tepel je mojo mamico. Hudo sem zbolel in skoraj umrl. Dobil sem pljučnico. Na srečo me je mama odpeljala v bolnišnico. Tam sem bil en mesec. To vse mi je pripovedovala mama. Ko sem prišel iz bolnišnice, me je ati pretepel. Mami ga je skušala ustaviti, vendar ni mogla. Potem je kričala, da je prišel naš sosed. Sosed se je šolal za policista. Takrat je mene in mojo mamico rešil, če ne bi prišel, bi bila midva sedaj že mrtva. Mojo mamico je ati trikrat zabodel z nožem po roki. Potem jo je sosed odpeljal v bolnišnico. V tistem obdobju mi je umrl dedek. Šele ko sem bil star sedem let, sem izvedel za to. Andrei C. J.
62
Sem je normalno dekle, ki vedno nosi nasmeh, včasih žalostna in za kratek čas vesela. Večino časa pa kar oboje naenkrat. Vem, da zdaj razmišljate, kako to, ampak tudi to je mogoče. Vsaj pri meni. Ko sem bilo mlajša, je bilo vse v najlepšem redu. Potem pa sem začela rasti in mi je umrla mama in so se vse stvari porušile. Preživela sem hude trenutke, dogodke v svojem življenju, ki so me zelo pretresli. Preživela sem izgubo, mladinski dom, psihiatrične bolnice, stradanje, bulimijo ... Vse to in še več. Zdi se, da se staram v teh rosnih letih in stvari postajajo hladnejše in bolj meglene. Življenje ni to, kar sem mislila, da je – to mi je povedal tudi moj starejši brat. Zdaj si želim, da bi mi to povedal prej.
Nekateri ljudje so me kar prezirali, ko sem jim rekla, da se počutim grozno in da rabim pomoč. Zato sem pozneje raje vse držala v sebi, čustva in misli ter jezo. Govorila sem si, da sem v redu, ampak to so bile bele laži. Poskusila sem se ustaviti, da ne bi jokala zvečer v postelji. Ampak vedela sem, da obstaja možnost. Možnost, ki ne bo tako meglena kot druge. Vedela sem, da sem depresivna, samo da tega nisem hotela sprejeti. To breme sem s sabo nosila kamorkoli sem šla, kot vojak svoj oklep. Vreznine na mojih rokah pa so velika napaka in upam, da tega ne bom nikoli več ponovila. Bila sem šivana, na roki sem imela 19 šivov. Vse me je bolelo in srbelo. Ja verjetno nikogar nikoli ni toliko skrbelo, da bi me ozdravili, saj depresija je bolezen. Jah, saj sploh ne bi mogli vedeti, da sem depresivna, saj sem to skrbno skrivala. Stvari so šle navzdol, nikoli res navzgor. Ampak zdaj, ko bivam v zavodu, sem se naučila, da z rezanjem ne dosežeš ničesar. Včasih razmišljam, ali sem rekla ali naredila kaj neumnega, da me nekateri včasih ignorirajo. Vem, da mi za vsako napako očitate. Ali vam mogoče težim s svojimi problemi? Ste se zato obrnili stran? Ali se zavedate, kako težko mi je pri srcu … da postanem to, kar vi hočete? Zdi se mi, da ljudje ki jih spoznavam, pri meni iščejo same slabe stvari. Večkrat mi rečete, naj sem taka in taka ter da naj ne delam tega in onega. Kaj pa, če bi rabila mamo, da mi to reče? Rezanje, pitje in mogoče kajenje so stvari, ki se jih ne da obvladati. Ampak če si to močno želiš, potem ti uspe. Nekaterih pričakovanj nisem mogla uresničiti. Nekaterih razlag nisem mogla sprejeti. Pač niso imele smisla. Vem, kaj
pričakujete od mene, in se bom tudi potrudila. Vedno se najde kakšen smisel v življenju. Najdi ga! Taša H.
Ob reki (voščenke), Glorija P.
63
Sem Lukaš. Prihajam s Slovaške, kjer se je začelo moje življenje. Tam sva z mamo živela tri leta. Potem sva se preselila na Češko k babici, dediju, teti in stricu. Bil sem preprost deček iz preproste družine. Bil sem srečen, če sem dobil kdaj kako čokoladico ali kaj majhnega. Imel sem tudi teto Marto, ki je bila v Sloveniji. Nekega dne je prišla in vprašala mamo, če bi tudi ona šla v Slovenijo delat v gostišče, kjer je teta Marta bila natakarica. Mama se je odločila, da bo šla. Res ji je bilo hudo zaradi mene in sorodnikov, po drugi strani pa je bila vesela, da bo spoznala nekaj novega. Naslednje jutro smo se po zajtrku poslovili od mame in tete. Z avtom sta se odpeljali v Slovenijo. Ko je mama prispela, nas je poklicala in lepo pozdravila. Jaz sem ostal pri dediju in babici. Učila sta me voziti kolo. Čeprav sem večkrat padel,
je bilo zabavno. V vrtec na Češkem nisem hodil. Mama je večkrat klicala, na obisk pa je prišla le ob praznikih in počitnicah. Živeli smo skromno. Nekega dne je mama klicala, da gremo na poroko k stricu in da pride pome. Zelo sem se veselil. Ta poroka je bila moj najsrečnejši dan. Mama je potem rekla, da bom živel skupaj z njo pri teti in stricu, kar je bila velika sprememba. Čez tri leta si je mama našla partnerja. Na začetku je bil zelo prijazen, a se je kasneje pokazalo, kakšen je v resnici. Grdo je ravnal z nama, naju tepel in tudi sredi noči metal iz hiše. Ko je mama bila noseča, jo je brcnil v trebuh, zato je morala prej roditi. Na srečo z dojenčkom ni bilo nič narobe. Ko je mama bila v porodnišnici, me je začel zmerjati in tepsti. Vrgel me je na tla in zbrcal. Mislil sem, da bom od bolečin umrl. Povsod je bila kri, imel sem veliko modric. V šoli so me spraševali po tem, a sem lagal, da sem ponoči padel. Bal sem se ga in nisem povedal. To je bila moja napaka. Zapisal sem en del svoje zgodbe, da ne bi naredili iste napake kot jaz. Rajši povejte nekomu za nasilje, saj je to nedopustno. Lukaš S. Leta 2002 na 29.7., točno ob 11.53, se je rodil majhen deček, ki sta mu starša dala ime Sven. Mama in ata sta bila presrečna, ker sem bil njun tretji otrok, poleg brata
Patricka in sestre Tanje. Ko smo vsi trije otroci odraščali, je bila moja družina zelo srečna. Ker sem bil najmlajši, smo se z bratom in sestro včasih kregali in celo stepli, kar seveda ni bilo v redu. Ljubezen (barvni linorez), Zala G.
Med mojim odraščanjem je prišlo do ločitve mojih staršev in dolga leta ni bilo
pogovarjanja z atijem. Šolska leta sem lepo dočakal. Spoznal sem tudi prijatelje, s katerimi se družim še zdaj. To so moji najboljši prijatelji. Ko sem doma, sem z njimi vsak dan. Leta 2013 sem dobil še enega bratca, ime mu je Mai. Mama je bila srečna,
64
ko se je rodil, kot pri vseh drugih otrocih. V Veržej sem prišel v osmem razredu. To obžalujem, ker bi sicer lahko v šolo hodil v domačem kraju, v Mariboru. Moja mama in ostala družina so bili zelo žalostni, ko so izvedeli, da grem v zavod v Veržej. Sprva sem bil tudi jaz, ampak potem pa sem sprejel to kot priložnost in se trudim, da grem vsak vikend domov. Včasih je to težko, ker imam sošolca, ki je zelo problematičen in včasih koga potegne za seboj, jaz pa prehitro pritrdim in ne znam reči ne. Moja družina je vesela, da zdaj dobivam dobre ocene in se trudim, da lahko grem vsak vikend ter za praznike in počitnice domov. Tukaj je moja zgodba za zdaj konča. Kam me bo peljala pot naprej, pa še ne vem … Sven M.
Morski konjiček (tempera, flomaster), Danilo K.
Nekega dne ko sem bil v šoli, so prišli pome in po mojega brata. Zelo sva se jokala, ker nisva smela biti več pri mami. Bil sem v kriznem centru. Od tam sem šel v
rejniško družino. Ni bilo lepo, ker so naju z bratom tepli. Potem sem šel ponovno v krizni center. Nato so mi našli drugo rejniško družino. Spet so me tepli in mi kradli stvari. Potem sem prišel v zavod. Tu mi je bilo zelo všeč. Ko sem prišel sem, sem bil malo poreden, potem pa sem svoje vedenje izboljšal. Zdaj imam tretjo rejniško družino. Pri njih mi je zelo lepo. Ne tepejo me in mi ne kradejo. Zdaj mi je še posebej všeč, da lahko vsak drugi teden hodim k mami. Rad imam vse učiteljice in vzgojiteljice, ker so me naučile veliko dobrega. Danilo K.
65
Sem Žiga Cvetko. Rodil sem se 2.9.2001 v Mariboru. Že od malega sem bil problematičen fant. Rad sem nagajal v šoli in doma. Prvih pet let sem v šoli preživel normalno. Šesto leto pa se je vse spremenilo. Začel sem iskati slabo družbo, začel sem piti in kaditi travo in cigarete. Velikokrat sem se tepel, da bi bil videti kot kakšen »gangster«. Hotel sem biti kul. Začel sem »špricati« šolo in doma krasti mami denar za travo. Ko so me starši dobili, da sem kradel denar, so mi zagrozili, da mi bodo pritisnili roke na plin. Nisem vedel, ali bi se to res zgodilo ali ne, zato sem nehal krasti. Po tistem nisem hotel hoditi domov, ker me je bilo strah. Za svoj 13. rojstni dan sem pristal v bolnišnici na črpanju želodca. Bil sem zelo pijan. Moji starši so bili ob tem dogodku zelo jezni in se niso hoteli pogovarjati z mano. Takrat sem zapravil vse
zaupanje pri starših in prijateljih. Nikogar nisem imel, ki bi mi stal ob strani. Nekega večera sem šel v skate park in si prižgal cigareto, ko sem zagledal punco. Ime ji je bilo Kaja. Takoj mi je postala všeč. Nisem se upal pogovarjati z njo, zato sem samo sedel in kadil. Naslednji dan sem potem spet šel tja. Ko sem si hotel prižgati, me je nekdo vprašal, če mu dam cigareto. Bila je Kaja. Takrat se je vse začelo. Postala sva prijatelja in bila sva si všeč. Prišel je pust, dobil sem se s Kajo. Takrat sem jo vprašal, če bi bila moja punca, in pristala je. Začel sem se spreminjati. Ko pa sva šla narazen, sem spet zašel na stara pota. Takrat sem spoznal dva nova prijatelja. To sta bila Luka in Rene. Skupaj smo naredili veliko slabih stvari. Ponavljal sem 8. razred. V začetku leta sem v novi šoli neopravičeno manjkal dva meseca. Ko so starši izvedeli za to, samo se doma dogovorili, da grem v zavod. In sedaj sem tu. Tu sem spoznal nekaj ljudi, ki so mi pri srcu, in nekaj takih, ki jih ne morem prenašati. Žiga C.
Lovilec sanj, (svinčnik), Ajdina A.S.
66
Rodil sem se leta 2003 v Šempetru pri Celju. Moji bratje so: David, Koni, Kristjan in Aljoša. Imam tudi dva polbrata in eno polsestro, to so Matic, Jani in Julija. Živel sem na Ljuginju. Spomnim se, kako sem postal prvošolec. Ko smo šli v razred, smo dobili torto. Ko smo šli domov, smo Kristjan, Aljoša in jaz šli po prijatelje, da bi skupaj igrali nogomet. To so bili Albion, Gentrit in Martin. Martina smo imeli dva, zato smo ju klicali po velikosti, Majhen Martin in Veliki Martin. Albion in Gentrit sta Albanca, skupaj smo igrali nogomet. Očim nas je večkrat tepel. Neke noči je prišel v sobo, ker sva bila s Kristjanom glasna. Jaz sem se naredil, kot da spim. Ker je očim mislil, da spim, je bil tepen samo
Kristjan. Naslednji dan me je Kristjan potisnil s pograda. Ker sem jokal, je prišla mama pogledat, kaj se dogaja. Vprašala je, kaj je bilo. Povedal sem, da me je Kristjan vrgel iz postelje. Mama je bila zelo jezna. Čez nekaj časa smo se preselili v Maribor. Bilo mi je všeč, ker sem hodil k nogometu. V šoli pa mi ni bilo všeč, ker so moji sošolci hoteli, da preklinjam. Čez nekaj časa smo se preseli v Velenje. Tam sem imel zelo prijazne sošolce in to mi je bilo všeč. Enkrat je eden od njih dobil enko, prečrtal jo je in napisal petko. Med odmori so sošolci imeli telefone in igrali igrice. Rad sem jih gledal. Prvo polletje se nisem učil in nisem skoraj nikoli delal naloge, zato sem imel veliko enk. V drugem polletju naju je s Kristjanom začel učiti stari ata. Veliko smo se učili. On nam ni dovolil igrati igric. Ko je kam šel, nam je mama dovolila, da smo lahko igrali igrice. Negativne ocene sem popravil in na srečo ni bilo treba ponavljati četrtega razreda. V petem razredu sem prišel v zavod v Veržej. Vsak novinec je moral ostati dva tedna v zavodu, preden smo lahko odšli domov. Ker pa doma vsi trije skupaj nismo bili pridni, smo domov začeli hoditi vsak posebej. Ko se je mama preselila na Koroško, je imela premajhno stanovanje in nismo mogli domov. Dobili smo rejnike. K rejnikom smo lahko hodili vsi skupaj. Tam sta še dve deklici, Samanta in Vesna. V rejniški družini mi je všeč. Leon V.
Pomlad (vodene barvice), Zlatko M.
67
Živeli smo v dobri družini, ati, mama, jaz in moja mlajša sestra. Bili smo kot vsaka druga družina. Imeli smo se radi, jaz sem hodila v šolo, se učila, družila s prijatelji. Veliko smo bili tudi z družino, predvsem pri babici. Potem je mama morala v zapor. Takrat je za nas skrbel ati. Enkrat smo z očetom šli v nakup, ampak na poti se nam je zgodila prometna nesreča, ker je bil ati pijan. Sestra si je zlomila nogo, jaz pa sem dobila veliko odrgnin. Tudi ati se je poškodoval. Mama je bila zato seveda zelo žalostna in zaskrbljena. Takrat je mama lahko domov prišla le za vikende, na kratke obiske. Oče je začel delati, midve s sestro pa sva bili pri babici. Lepo smo se imeli, dokler oče ni začel piti. Začel je hoditi okrog, se pozno vračati domov in srečevati z drugimi ženskami. To meni ni bilo všeč, mami pa še manj.
Ko se je mama vrnila iz zapora, sta se z očetom spet pobotala, a ni dolgo trajalo, saj je ati hitro spet zašel na stara pota. Ati in mama tako delata že dolgo. Malo se pobotata in spet skregata in spet in spet in spet. Kolikor se jaz spomnim, sta do zdaj tako naredila že 11 krat. Mene je to vedno znova vrglo iz tira. Ko sem bila mlajša, je še nekako šlo, zdaj pa vedno težje. Zdaj te stvari drugače razumem in vem kaj se dogaja. Najbolj me je bolelo, ker se je ati velikokrat zlagal. Bila sem razočarana, jezna, žalostna. Tako sem začela špricati, ostajala sem doma, tudi pila in kadila sem včasih. Babica, tete, strici, boter, botra, vsi so me prepričevali, da naj hodim v šolo in ne delam bedarij, ampak nisem jih poslušala. Moje obnašanje je mamo še bolj žalostilo. Tudi ona je imela vedno večje težave. Ker sta se oče in mama vedno bolj kregala in doma za naju s sestro ni bilo primerno, pa tudi varno ne, sem jaz šla v krizni center, sestrica pa je ostala pri babici. Nekaj časa je tako bilo okej, ampak mi ni uspelo. Spet sem začela špricati, kregala sem se z mamo in babico in delala po svoje. V tem času sta se mama in ati ločila. CSD in mama so se odločili, da je za naju z sestrico boljše, če greva v zavod. Tako sva pristali v Domu Veržej. Tukaj mi obiskovanje šole ni več problem. Imam pomoč pri vzgojiteljih in prijateljicah, ki sem jih tu spoznala. Prvi mesec je bil zelo težek, ker nisva smeli domov, spet je bilo treba v šolo in začeti delati, saj mi je zmanjkalo ogromno učnega dela. Kljub temu, da sem bila najprej jezna, ker sem morala v
zavod, sem spoznala, da je tako boljše. Pridobila sem že veliko ocen, zdaj lahko tudi za vikend že grem domov. Poleg novih prijateljic, pa sem tukaj spoznala tudi svojo simpatijo. Zdaj sem se spremenila. Vem, da sem na dobri poti, da se spet poberem in se enkrat vrnem nazaj domov. »Anja« Na morju (voščenke), Sara D.
68
Sem Nika, imam starejšo sestro in starejšega brata. Vse skupaj se je začelo, ko je oče umrl, stara sem bila 8 let. Nisem se mogla zavedati tega, da sem izgubila osebo, ki mi je oz. mi še pomeni vse na svetu. Bila sem v 4. razredu, začela sem špricati, se kregati z mamo in tepsti. Zaradi nasilja z mamo, sem morala zapustiti dom in oditi v KCM. V KCM sem bila 1 mesec. Med tem časom nisem smela videti mame, zato mi je bilo še težje. Med poletnimi počitnicami smo se skupaj z CSD odločili, da počitnice preživim pri babici in dedku ter da lahko mamo obiskujem med vikendi in da moram z septembrom oditi v Mladinski dom. Ko sem to zvedela sem bila zelo žalostna. Počitnice so minile brez problema. Septembra sem se odpravila v Mladinski dom. Bilo mi je težko, novo okolje, novi ljudje, vse novo. Povedali so mi, da moram prve tri
vikende ostati noter in lahko imam samo obiske. Svet se mi je podrl. Sama pri sebi sem si mislila, če je še lahko sploh kaj hujšega??? Na začetku sem tam bila zelo pridna, upoštevala sem dogovore, ampak potem sem vedno bolj začela kršiti pravila in sem med vikendi ostajala noter. Ko sem končala 7. razred, sem se med poletnimi počitnicami odpravila domov. Doma nisem bila v redu, zato sem morala iti nazaj v Mladinski dom. Tam sem se počutila zelo omejeno. Omejitve mi niso bile všeč in nisem več zdržala, zato sem pobegnila. Nihče ni vedel kje sem. Takrat mi je bilo vseeno, ampak zdaj mi je žal, ker sem svoji mami povzročila zelo veliko skrbi. Ko sem se vrnila iz bega, me je mama vzela domov. Spet sem šla v KCM in čez 1 teden smo se zmenili, da grem lahko za vedno domov. Pogoji, ki so mi jih postavili so bili, da hodim redno v šolo in da sem v šoli pozitivna. Seveda se jaz tega nisem držala in zato sem se morala po 6 mescih odpraviti nazaj v KCM. Potem je bila edina rešitev, da grem v zavod. V Veržej sem prišla 21.1.2016. Spet mi je bilo zelo hudo, spet vse na novo, spet omejitve. Ko sem prišla v zavod, sem že vedela, kakšna so pravila, saj sem jih bila navajena iz Mladinskega doma. Sprijaznila sem se, čeprav mi je bilo strašno težko in ostala naslednja dva vikenda tukaj. Po eni strani se mi zdi v redu, da sem prišla v zavod, saj drugače šole ne bi naredila. Zdaj se učim, sodelujem in se držim dogovorov. Upam, da mi bo uspelo. »Nika«
Planet Zemlja (tempera, flomaster), Patrik J.
69
Odpustniki sporočajo 1. Kaj ti bo ostalo v spominu, ko zaključiš bivanje v zavodu?
Ljudje v zavodu, izkušnje, moja skupina brez katere ne bi šlo, vzgojitelji, druženja, skupni trenutki, stiske, slabi dnevi, nasveti, kraj Veržej.
Ko smo igrali na turnirju in smo se zabavali.
Trenutki s puncami, fanti, vzgojitelji…
Vikendi v zavodu (kazenski, šoping, učni …).
Skupinski izleti, polivanje pred
Ob vodi (vodene barvice), Edi T.
skupino, generalke pri vzgojitelju, pogovor z vzgojiteljicami, »nabijanje muzike v skupini«…
Vzgojitelji, predvsem vzgojiteljica Darinka, Blaž.
2. Kaj si se naučil v zavodu?
V zavodu ni pravih prijateljev, da fantje gredo, prijateljstvo ostane in pa da sem zdaj bolj trdna kot oseba.
Spoštuj ljudi!
Biti potrpežljiv, se našminkati, komunicirati z drugimi.
Spanja, učenja, pametovanja. :)
Da ne smem bežati ali skrivati problemov, ampak se pogovoriti.
Da se ne smeš prehitro razburiti.
3. Bi kaj spremenil, če bi še enkrat prišel v zavod?
Spremenila bi odnos do soljudi, moje vedenje, v glavnem vse, kar bi bilo odvisno od mene, mojih odločitev …
70
Ne bi bil tak kot sem, a ne vem, če bo bom spremenil!
Nič ne bi spremenila, ker bi se trudila, da niti v zavod ne bi prišla.
Ne bi več bila kazenskih vikendov tukaj.
Prej bi se že moral spametovati.
Spremenila bi obnašanje.
4. Kaj bi sporočil mladostniku, ki je ravno prišel v zavod?
Drži se, ubogaj, ne kadi, ko ti je hudo, se spomni, da je mnogim še huje, ne reži se, trudi se za vikende, ne delaj bedarij in ne pozabi, da za vsakim dežjem posije sonce.
Ne delaj bedarij in bodi priden!
Uči se, kolega. Ne jezikaj. Bodi priden. Brigaj se zase … In hodi vsak vikend domov!
Ne poskušaj imeti prav, ko veš, da je narobe, ker tako ne moreš. Ne laži.
Trudi se, poboljšaj se in ne beži pred problemi.
Spoštuj pravila in ubogaj vzgojitelje!
5. Kaj želiš sporočiti vzgojiteljem, svetovalni službi, vodstvu? Vzgojiteljem sporočam:
Najlepša hvala za vse, kar ste naredili zame!
Delajte tako, kot ste do sedaj!
Hvala, ker ste mi stali ob strani, ko mi je bilo hudo.
Hvala vam za vse!
Hvala, da ste mi pomagali, da postanem samostojna.
Bodite še naprej tako »fejst«.
Svetovalni službi sporočam:
Hvala za spodbudne besede!
Bodite malo bolj zabavni!
Hvala, da ste mi svetovali, ko sem to rabila.
Hvala psihologinji Maji, ki mi je pomagala v stiski.
Hvala medicinskemu Mateju, da me je pozdravil, ko sem bila bolna.
Mogoče se vidimo še kdaj …
Hvala, da ste mi svetovali.
Vodstvu sporočam:
Hvala in ostanite taki kot ste!
Spremenite hišni red!
Hvala, da ste me podpirali.
Hvala za pomoč in potrpežljivost.
Ribice (vodene barvice), Žan P.
71
Odpustnikom na pot
Štorklja (lesene barvice), Aljoša V. Ko sem se začel imeti resnično rad, sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti na pravem mestu in v pravem času in da je vse, kar se dogaja, pravilno. Od takrat dalje sem lahko miren. Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE ! Charlie Chaplin Dragi odpustniki! Pred vami je novo življenjsko obdobje, vstopate v srednjo šolo. Greste v šolo, ki vas veseli in ste si jo sami izbrali. Vaše bivanje v domu Veržej pa se zaključuje. Skupaj z vami smo prehodili del poti. Nekaj svojih poglavij življenja ste nam razprli, nekaj poglavij smo pisali skupaj. Skupaj smo se spoznavali in odkrivali dobre lastnosti in tudi pomanjkljivosti slehernega izmed nas. Vse to so dobre izkušnje za nadaljnje pisanje vaše osebne knjige.
Sedaj stopate na pot sami, zaupajte vase in izberite si ljudi ob katerih se boste počutili zaželene in ljubljene in vam bodo hkrati nudili oporo. Marsikaj bo odvisno samo in izključno od vas, ampak to je tista svoboda po kateri ste hrepeneli ves ta čas. Ta svoboda pomeni veliko izbir, veliko možnosti, a vsako dejanje nosi tudi svoje posledice. Nič več vam vzgojitelji ne bodo »gušili in solili pameti«. Sedaj se boste morali zanesti na svoj notranji glas, ki vas bo priganjal k učenju, delu, staršem, prijateljem … Zaupajte vase in v vse svoje talente, ki jih imate v sebi!
72