Glasilo Društva MENA - številka 7- december 2015
Estetska operacija očesnih vek
Abdominoplastika
Z leve: Lorena Meglič, doc. dr. Boštjan Mlakar, dr. med., specialist kirurg in Tatjana Horvat, dipl. fizioterapevtka Marjan Zelenik
Dragica Nekrep
doc. dr. Damir Franić, dr. med., specialist ginekologije in porodništva
Z leve: Zdenka Izlakar, doc. dr. Damir Franić, dr. med., specialist ginekologije in porodništva ter Lorena Meglič
Lorena Meglič, Marjan Zelenik in Dragica Nekrep
Beseda urednice
STRES OB INKONTINENCI VSEBINA
Ob prebiranju raznih raziskav, ki so mi pač s sodobno tehniko dostopne za branje, se še enkrat, kot tolikokrat doslej sprašujem, zakaj ženske raje trpite z urinsko inkontinenco, kot, da bi poiskale ustrezno pomoč.
• STRES OB INKONTINENCI 3 • POGLED NA ZELENICO 4 • MOJI DRAGI JULKI 5 • STARAJMO SE KOT DOBRO VINO 7 • POPOTNIK 8 • PREDSTAVITEV EFT – TEHNIKE ČUSTVENE SVOBODE – TAPKANJA 9 • PPREDAVANJE O TEHNIKI DOSEGANJA ČUSTVENE SVOBODE 10 • VERJAMEM 11 • MOJA NENAVADNA SREČANJA 12 • ČLOVEK ČLOVEKU SONCE 13 • PRISLUHNIMO V GOZDU 15 • USODA 15 • FOTO UTRINKI 16
Čemu biti v stresu in zapasti v depresijo zaradi inkontinence? Čemu je treba svoj partnerski odnos postaviti na kocko ali se izolirati od družbe?, ko pa je na voljo zdravniška pomoč. Le pogumno moramo vzeti pot pod noge in iti k zdravniku. Če pri prvem naletimo na gluha ušesa za našo težavo, gremo drugam in iščemo tako dolgo, da nas nekdo nekje sliši. V našem društvu vas prav gotovo slišimo in pomagamo z različnimi napotki po svojih najboljših močeh, tudi z zdravniškimi in psihološkimi nasveti. Stres zaradi urinske inkontinence se najpogosteje razvije v depresijo pri ženskah srednjih let, starih od 43 do 65 let.
3
Društvo Mena - Glasilo št. 7
POGLED NA ZELENICO
V teh letih inkontinenca veliko bolj prizadene žensko samopodobo, saj smo aktivne tako družbeno kot družinsko. Počutimo se neprijetno, o svoji nadlogi molčimo. Kar 20 % žensk, ki imajo težave z urinsko inkontinenco pa je depresivnih, je povedala Jodie Avery z Univerze v Adelaidi in opozorila zdravnike, da bi se morali začeti zavedati, da je inkontinenca pogosto povezana z depresijo, ter, da je depresijo treba zdraviti. Povedala je tudi, da ženske, ki imajo težave z urinsko inkontinenco pogosto zavračajo pomoč, da pa se to tudi počasi spreminja. (vir: Psych Central News)
Bronislava Šošter KUD Jože Mihelčič, Semič
Pogledamo na okolje, kaj vidimo? Ozremo se in tam je park, zelenica in tam rožica sameva! Vesela bi bila, če družbo bi dobila in s cvetjem ljudem več veselja vlila.
Zgrožena sem, ko kje preberem, da ženske za zaščito pri inkontinenci uporabljajo vato ali krpice, ki bi jih celo prale. Nobena vata, menstrualni vložki ali krpice NISO primerna zaščita pri težavah z urinsko inkontinenco. Za to so na tržišču inkontinentni vložki, ki vpijajo urin in preprečujejo vonj po urinu ter so na voljo v vseh lekarnah in trgovinah z medicinskotehničnimi pripomočki. Pripadajo pa iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Če jih raje kupite same iz lastnega proračuna, so na voljo tudi v hipermarketih in drogerijah. Na voljo so različne kvalitete, različnih proizvajalcev, same si izberite tiste, ki so vaši koži najbolj prijazni.
Ko sedimo v parku pogled na lepo zelenico in cvet dišeč, ki je vsem tako všeč bo še tako hudo bolečino ublažilo ali pomirilo. Zatorej ne pozabimo na rožico in zelenico, kajti tudi to deluje pomirjevalno ali kod zdravilo.
Lorena Meglič, predsednica društva
Uradne ure društva so TOREK, SREDA, ČETRTEK od 10. do 12. ure Tel.: 02/320 20 75, 040 462 029 E-pošta: mena@amis.net, www.drustvo-mena-maribor.si Za naslednjo številko glasila lahko svoje prispevke pošljete po pošti na naslov: Društvo Mena, Frankolovska ulica 11, 2000 Maribor ali na e-mail: mena@amis.net, do konca JUNIJA 2016 ali jih oddate osebno.
4
Društvo Mena - Glasilo št. 7
MOJI DRAGI JULKI Jožica Černe, Semič
Naj začnem ta svoj članek s primerom iz tibetanskega sveta. Nekoč je živel modrec na visoki planoti Tibeta, ki je zdravil ljudsko dušo. K njemu so se zatekali ljudje z ranjeno dušo, da jim jo pozdravi. Tako ubožni kot premožni, tako ugledni, kot nepomembni. Nekega dne je njegov pomočnik najavil, da stoji pred vrati velecenjeni gospod, prof., dr., mag., …. TA in TA, ki bi se rad pogovoril z njim o svojih težavah. Starec se je pogladil po dolgi sivi bradi in dejal: »Povej gospodu, naj vse nazive pusti pred vrati in naj vstopi on sam, s svojim imenom in priimkom. Potem se bova pogovarjala.
glavo, kajti pod domačim krovom nisem bila zaželena. Pristala sem v nečem, kar ni bilo kaj prida podobno bivališču, a bilo je zatočišče, streha nad glavo. V tej hiši je stanovala tudi Julka, s katero sva včasih delili vaške dneve, ko sem bila še otrok. Ko sem jaz še bosopeta pobirala steze, je bila ona lepo dekle svetlih las in sinjih oči, čeprav je bila ciganskega rodu. Bila je delovna, skrbna, nadvse rada pa je imela glasbo, zlasti vaško harmoniko in ples. Ej, vrteti pa se je znala in ni bilo plesa, ki bi ga izpustila, če je le bila priložnost. A leta so tekla, odrasla sem in se podala v širni svet s trebuhom za kruhom. Štiri dolga desetletja so moje oči gledale drugo nebo, moja ušesa vpijala druge glasove, moje srce utripalo na druge strune. Ko sem se po dolgih letih vrnila kot ptica z zlomljenimi krili, tudi ona ni bila več poskočno dekle. Trdo življenje in razočaranja so ji vsekale gube v nekoč tako sijoč obraz, njena hoja je postala okorna in betežna. A njene oči so še vedno odsevale radost mladenke, ki se odpravlja na ples. Še je znala obdariti s toplim nasmeškom in objemom, saj njeno srce ni zakrnelo. Brez besed je doumela mojo žalost, potrtost, brez besed mi je ponudila svoje rame, da na njih ohladim svojo bolečino. Bolje me je razumela, kot moja mati. V tem življenjskem preobratu sem se počutila izgubljeno in zapuščeno, čeprav je bil to moj rojstni kraj. Tu so bili zdaj drugi ljudje, drug utrip, kot v času moje mladosti. Edino narava je še kazala stari obraz, tako blizu mojemu radostnemu spominu. A Julka je bdela nad mojo bolečino, na vsakem koraku mi je dala vedeti, da v tej žalosti nisem sama. Pa ne z besedami, z dejanji. Kolikokrat me je v ledeni zimi čakal pred vhodom zaboj suhih trsk in drv, da sem si hitreje zakurila kletno ledenico in si pogrela čaj. Še več, ko me ni bilo doma, mi je zakurila peč in nanjo postavila skledo slastne goveje juhice z zajetnim kosom mesa. Večjega veselja mi ne bi mogla napraviti. Ob jutrih, se je v svoji črni opravi s predpasnikom prikradla k moji postelji. Zadišalo je po lipovem čaju ali kuhanem vinu, da se malo ogrejem v jutranjem mrazu.
Torej, pomemben si kot človek, takšen, kakršen si v srcu in duši. To je izkaznica, ki nikoli ne zataji. Žalostno in strašljivo je opazovati ljudi, kako se kitijo z naslovi, imetjem, statusom, pridobitvami… Lepo, da so uspeli, tega nihče ne zanika, a samo to ni merilo človečnosti, ki nas dela različne od živali, ki nas, takorekoč, zbližuje Z Bogom. Vsak izmed nas je namreč enkratno bitje, neponovljivo, ne glede na to, kakšno »srečo« smo imeli na tem odprtem morju, ki mu pravimo življenje. Zato je vsak posameznik, ki se ni grdo prekršil nad človeško etiko, vreden spoštovanja in ljubezni. Da – ljubezni. To je res tista energija, ki reproducira samo sebe. Več, je daš, več, je imaš. Kaj te stane, če popelješ starca čez cesto, tudi sam boš nekoč star in onemogel. Kaj te stane, če koščeno ženičko v domu ostarelih pobožaš po licu in ji osvežiš razpokane ustnice, tudi sam boš morda nekoč žejen in boš hrepenel po vodi in ljubezni. Kaj imaš manj, če daš vbogajme siroti, morda ne veliko, a obupanemu človeku veliko pomeni. Kaj te stane lepa beseda za dobro jutro sosedu, kaj, če žejni živali natočiš vodo. Malo, malo te stane, a v duši začutiš, kot bi se ti sredi srca razcvetel cvet, ves blagodejen in nežen. Vse take lepe občutke je v meni vzbujala ženica, ki me je v moji nesreči sprejela bolj toplo, kot moja mati. Ko sem se strta iz sveta vrnila domov, v kraje, kjer je prvič stekla moja zibelka, sem kot brezdomka iskala streho nad 5
Društvo Mena - Glasilo št. 7
Nekoč mi je tako skrbno pometla drvarnico, da sem bila v dvomih, ali je res moja. Vedno je imela zame nekaj toplega, pa naj je bila skleda juhe ali nasmešek ali beseda tolažbe. Bila je v skrbeh zame, trudila se je, da bi mi polepšala življenje, četudi je sama živela v uboštvu, saj je skrbela za svoji hčerki in vnuke, ki so živeli pri njej. Prišel je dan slovesa, ko sem se zaradi službenih obveznosti preselila v bližnji večji kraj, kjer sem dobila primernejše stanovanje. Obljubila sem ji, da se bova pogosto videvali pri njej na kavici in klepetu. Želela sem ji biti v pomoč in ji vrniti vsaj del dobrote, s katero mi je lajšala težke dni. A življenje ima svoje kolesje. Zaposlitev, ki sem jo sprejela, je terjala od mene skrajne napore in angažiranost tako, da velikokrat nisem imela časa niti zase. Od časa do časa, ko sem se peljala mimo starega bivališča, sem ji pomahala in potrobila. Stala je tam v svoji črni opravi, s predpasnikom, naslonjena na metlo, s katero je nadvse redoljubno pometala dvorišče. Kdaj pa kdaj sem se utegnila na kratko oglasiti z obljubo, da se bom prihodnjič zadržala dlje.
A ni mi ušla senca v njenih očeh. Senca tihe žalosti, brez očitkov. Vsakokrat sem si obljubila, da si bom res vzela čas zanjo. Vendar ta čas ni nikoli prišel, četudi so bile vmes priložnosti, ko bi lahko izpolnila obljubo. Ko je moja Julka nenadoma zbolela in se na hitro poslovila od sveta, me je ta moja obljuba zapekla kot skeleča rana v srcu. Ali si res nisem mogla vzeti časa zanjo? Kako strašna slepota je človeka, bi rekel Prešeren. Vse to drvenje, mrzlica današnjih dni, nam jemlje lepoto sveta in duše, nas ropa največjega bogastva, človečnosti. Ne vidimo več rož ob cesti, ne vidimo več srca. Kdaj se bomo spet ustavili, si podali roke in se znali iskreno nasmehniti? Vse te želje odrivamo nekam v »jutri«, ki morda nikoli ne bo prišel. Dokler slednjič ne izdihnemo in pred očmi se odpre grozljivo spoznanje, da si živel življenje brez življenja. Zato me v duši skeli, saj ji nikoli več ne bom mogla reči hvala, jo objeti in ji povedati, koliko mi je pomenila. Ona, ubožna srčna Ciganka.
6
Društvo Mena - Glasilo št. 7
STARAJMO SE KOT DOBRO VINO Darka Bajec, univ. dipl. psihologinja
Raziskave staranja ugotavljajo, da je najpomembnejši naš odnos do staranja. Harvardska raziskava je pokazala, da, če se obnašamo in mislimo, kot, da bi bili 20 let mlajši, to že po petih dneh spodbudi proces pomlajevanja v našem telesu.
(družba individualistov), mestno življenje, spremenjen družbeni sistem in spremenjeni družinski odnosi. Mnogi partnerski odnosi so skrhani, nekateri celo mrtvi. Ljudje v njih ostajajo zaradi ekonomske odvisnosti ali soodvisnosti, strahu pred tem, da bomo ostali sami itd. Krizne trenutke od srednjih let naprej pa prinašajo sindrom praznega gnezda, daljša brezposelnost ali upokojitev in obdobje izgub. V tej dobi lahko izgubimo starše, včasih sorojence, marsikdo pa tudi ovdovi.
Svojo fizično samopodobo moremo skozi življenje utrjevati. V starosti dveh do treh let se srečamo s svojo prvo samopodobo. Med enajstim in osemnajstim letom nas doleti adolescenčna kriza, ko pa se srečamo z Abrahamom pa nas doleti kriza srednjih let. V teh letih se začne spreminjati podoba o lastnem telesu, kar pomeni, da je sprejemanje svojega telesa vedno na preizkušnji in tako se moramo naučiti, da svoje telo sprejemamo, cenimo, spoštujemo, ga razvajamo in mu nudimo ugodje. Poznamo tri merila človekove starosti. To so kronološka starost, biološka starost in duševna starost. Pri biološki starosti lahko začutimo težave s krvnim tlakom, s količino maščevja, slušni prag se nam lahko zniža, pojavijo se lahko težave z vidnim pragom. Spreminja se količina hormonov v našem telesu, spremeni se nam lahko učinkovitost imunskega sistema, gostota kosti se manjša, pojavi se lahko diabetes, učinkovitost metabolizma se slabša. S staranjem pa se tanjša tudi koža. V dobi staranja je pomemben tudi medčloveški odnos. Ljudje namreč potrebujemo drug drugega vse življenje, čeprav so lahko naši odnosi prijetni ali neprijetni. Odnosi so povezave med ljudmi in lahko so na zelo različnih ravneh (znanstvo, prijateljstvo, sosedstvo, sorodstvo itd.). Odnosi so pomembni, saj se brez soljudi počutimo nepopolne. Ločiti pa je treba samost in osamljenost. Samost je izbira, osamljenost pa subjektivni občutek, da smo sami. Občutek osamljenosti je običajno rezultat razlike med željami in aktualnimi socialnimi stiki. Občutek osamljenosti pogosto sovpada s krizo srednjih let. Poleg osebnih razlogov za osamljenost, so tu še socialni vzroki, kot so: osamljena družba 7
Društvo Mena - Glasilo št. 7
POPOTNIK
Ljubezen se ne postara. Ljubezni se rojevajo tudi v poznih letih življenja in imajo svoje prednosti in slabosti. Ne obremenjujemo se več s kariero, ne izbiramo starša za bodoče otroke itd., pomanjkljivost pa je, da nosimo vsak svoj »nahrbtnik« zdravstvenih omejitev in izkušnje. Intimnost je biti znotraj drugega – se potopiti v njegov svet razmišljanja in občutenja, toda s tem se oba v intimnem odnosu spreminjata. Ljubezen v poznih letih lahko ovirajo dogme, predsodki in tabuji.
Bronislava Šošter KUD Jože Mihelčič, Semič
Glej ga – glej popotnik! Kam si namenjen, k nam? Le prisedi, odpočij se, okrepi potem nam povej kakšni so drugod zgledi.
V zakonih, ki sta jih zakonca negovala, pomeni izpraznjeno gnezdo priložnost za ponovno zbližanje in razcvet ljubezni. Pri zakoncih, ki sta izgubila čustveno povezavo, pogosto sledi izpraznjenemu gnezdu ločitev ali neka oblika življenja pod isto streho, ki pa ni več skupnost (razveza – da ali ne?). Strokovnjaki nam napovedujejo obdobje »serijske monogamije«: po smrti partnerja/ice bomo našli novo/ega partnerja. Prav tako pa je vse več žensk, ki se vselijo v večja stanovanja ene od njiju in si medsebojno pomagata.
Praviš, da razgleduješ vasi vinograde in ravnice, a rečem vam, da lepota tu nikoli ne mine. In, ko dalje odpotuješ naj ti spomin nikoli ne izgine, da videl si lepoto Bele krajine.
Skozi tok časa se je veliko stvari tudi spremenilo in vplivajo na nove oblike družinskih povezav. Otroci odhajajo pozno od staršev in se pozno zaposlijo. Pozno se odločajo za otroke. Zaradi varstva vnukov in finančne pomoči (mladi starim ali obratno), se spet tkejo družinske vezi. Stara generacija postaja mediator med svojimi otroki in vnuki. Današnje razvade staršev vplivajo na vnuke in stare starše. Prav tako vplivajo na starše in stare starše težave vnukov v šoli, z alkoholom, drogami itd.
Od Vinice, Črnomlja, Semiča do Metlike so Belokranjci doma dobrega srca polnih rok in lepe olike.
Za konec pa: Sprejemajte se take, kot ste. S seboj ravnajte prijazno, ljubeče, strpno in nežno. Skrbite zase, kolikor zmorete (za dobro hrano, estetsko urejenost, fizično kondicijo, duševno hrano in možgansko telovadbo). Veliko se smejte. Veliko in strastno ljubite (predstavnika nasprotnega ali istega spola, sorodnike in prijatelje). Ne odrekajte se erotiki in spolnosti. Poskrbite za to, da se boste ukvarjali z dejavnostmi, ki vas veselijo. Nikoli se ne prikrajšajte za nič samo zaradi tega, ker ste stari _?_ let! Veliko se družite z različnimi ljudmi – tudi različno starimi. Proslavljajte vsak dan – zato, ker lahko. Mnogi tega več ne morejo. 8
Društvo Mena - Glasilo št. 7
PREDSTAVITEV EFT – TEHNIKE ČUSTVENE SVOBODE – TAPKANJA Andreja Valcl, EFT – izvajalka 3. stopnje
KAJ JE EFT?
OSNOVNI RECEPT IZVAJANJA EFT (tapkanja): 1. Priprava 2. Zaporedje 3. Gamut 4. Zaporedje
Ustanovitelj EFT-ja, kot takšnega je Gary Craig – ameriški inženir strojništva, ki se je skozi hobi ukvarjal s psihologijo in iskal tehniko za samopomoč, s katero bi lahko pomagal ljudem doseči čustveno zdravje, ki je temelj samozavesti, samozavest pa je odskočna deska za vsakovrstne dosežke v življenju. Pri tem je namreč ugotovil, da samo prebiranje knjig za samopomoč ni dovolj, zato se je učil in iskal različne tehnike. Leta 1993 je iz tehnike dr. Roberta Challahana - TFT (terapija miselnega polja) »razvil« EFT, leta 1996 pa napisal priročnik za uporabo metode EFT, ki je brezplačno dosegljiva v 80 jezikih na internetu.
Pred pripravo izmerimo jakost težave na skali od 0-10 (razen dih 1-10) 1. PRIPRAVA – osredotočimo se na težavo, čim bolj podrobno Pri tem tapkamo na karate točki in tri krat ponovimo afirmacijo: »Čeprav me boli glava, se popolnoma in globoko sprejemam«. 2. ZAPOREDJE – govorimo svoj problem in tapkamo po vseh glavnih končnih točkah meridijanov (od glave do karate točke).
EFT pomeni emotional freedom tehnique in je tehnika čustvenega osvobajanja, združena na spoznanju vzhodne medicine (energijski meridijani telesa) in zahodne medicine (na telesno zdravje vplivajo čustvene težave, stresne situacije).
Spijemo vodo. Po končanem zaporedju ponovno izmerimo jakost težave in, če še ostaja kaj naše težave, ponovimo osnovni recept z ostankom težave. Ponavljamo tako dolgo, da pride jakost težave na 0!!!
EFT metoda je preprosta in učinkovita tehnika akupunkture, pri kateri pa namesto igel, z nežnim tapkanjem s prsti po meridijanih telesa, vzpostavimo ravnovesje v svojem energijskem sistemu in odpravimo energijske blokade, ki povzročajo negativna čustva in fizične bolečine.
ZA KOGA VSE JE EFT? Za vse. Enkratno je za otroke – ker so nemočni in imajo vsaj nekaj, s čimer si lahko pomagajo. Pred izpitom, pred nastopom, pred spraševanjem, ko jih zapusti fant ali dekle, ko se skregajo s prijateljem, ko dobijo slabo oceno.
Kakšne občutke vse imamo ljudje v telesu, mislih? Kaj naredimo z vsemi občutki? Kaj se zgodi z občutki, čustvi? Čisto nikoli ne izginejo, pač pa se nalagajo v našem telesu, zato nas včasih kakšen spomin še zmeraj vrže iz tira, ali kakšna oseba, na katero smo leta in leta jezni.
INFORMACIJE
Skupinska tapkanja vsak drugi ponedeljek, Mestna četrt Center na Kacovi 1 – obvezne prijave na tel.: 031/299-882 Individualna tapkanja po dogovoru na tel.: 031/299-882 ali na email: andreja.valcl@gmail.com
Kaj bi se zgodilo, če bi te občutke lahko v trenutku sprostili in spustili iz telesa? Zakaj sploh nastanejo ti občutki? 9
Društvo Mena - Glasilo št. 7
PREDAVANJE O TEHNIKI DOSEGANJA ČUSTVENE SVOBODE Marija, Ruše
Občina Ruše je v sodelovanju z Društvom Mena – humanitarno organizacijo za pomoč ženskam, prizadetim z inkontinenco in menopavzo, organizirala v četrtek, 7. maja predavanje o tehniki doseganja čustvene svobode (EFT) oziroma tapkanje. Predavala nam je gospa Andreja VALCL iz Maribora, certificirana EFT izvajalka 3.stopnje.
Med samo izvedbo vaj nam je obrazložila kdaj in zakaj te vaje oziroma tapkanje lahko začnemo izvajati, in sicer takrat, ko nas premagujeta žalost, stres, strah in bolečina, ko se nam sesuje svet in nam vsi načrti padejo v vodo. Takrat potrebujemo upanje in uteho in se posvetimo tapkanju tudi večkrat na dan. Ko smo zapuščali našo dvorano Kulturnega doma, smo že v mislih vsak pri sebi kovali načrte, kako se bomo doma spoprijeli s tapkanjem, saj smo zopet spoznali nekaj novega o svojem telesu.
Razložila nam je, kaj je namen tapkanja in zakaj vse se lahko uporablja. Dejala je, da si lahko pomagamo sami z metodo za hitro samopomoč, ki je vedno na dosegu rok. Pokazala nam je kje so akupresurne točke po katerih tapkamo in z njeno pomočjo smo tudi nekaj vaj izvedli.
Hvala vama, gospa Andreja in gospa Lorena
10
Društvo Mena - Glasilo št. 7
VERJAMEM Vida Drnovšek, prostovoljka
življenju. In drugače čustvujejo. Ko se vozijo z avtomobilom, v avtobusu ali na vlaku gledajo skozi okna, opazujejo mimoidoče in se sprašujejo kaj se jim dogaja in kako živijo. Sprašujejo se ali na svetu obstajajo ljudje kakršni so oni.
Sreča je imeti dovolj ljubezni za vse nasprotnike, dovolj razumevanja za nerazumne, dovolj modrosti za življenjske težave in veliko srce, da gre vanj vse to. Močna, pozitivna predstava o sebi je najboljša popotnica za življenje, ne oziraje se na to, kaj si drugi mislijo. Ne sili se v spremembe, samo sprejmi se. Vse kar iščeš, je znotraj tebe. Vrlina je živeti in delovati v skladu s seboj. Biti zadovoljen zdaj in sprejemati življenje s hvaležnostjo. Ko se zazreš vase brez obtožb in ocenjevanja in si hvaležen da si, da obstajaš, da ti je dano užiti to radost bivanja. Ne v imenu prihodnosti in od spominov na preteklost, ampak zaradi tega trenutka.
Ne poznam popolnih ljudi, vedno pa obstajajo ljudje, ki so vredni ljubezni. Dojela sem, da življenje ni pravljica, ki so nam jih pripovedovali, toda vsak od nas lahko sebi ustvari svojo iskreno, realno pravljico življenja. Treba je samo verjeti……jaz verjamem.
INFORMACIJE
V svetu imamo najrazličnejše komunikacije ampak nič, prav nič ne more nadomestiti iskrenega pogleda. Pokaži nasmeh, pokaži bolečino, vse to je življenje……moč volje in pozitivne misli premagujejo vse ovire. Živi življenje, ljubi vsak trenutek svojega življenja.
Humana, Združenje svojcev pri skrbi za mentalno zdravje
Jezo je pametneje usmeriti proti težavam, ne proti ljudem, usmeriti energijo v iskanje odgovorov, ne izgovorov. Tudi napake niso napake, če človek zmore najti moč, da jih popravi in verjame, da mu bo usoda milostno namenila novo priložnost. Tisti, ki jim je uspelo povrniti nasmeh na svoj obraz, na katerem je še sled solza vedo, kako dober občutek je to. Verjemimo, da smo popolni, a izboljšujmo svoje življenje. Ne bojmo se tvegati. Najbolj pogumna poteza je biti iskren sam s seboj. Sebi se zazreti v dušo. Vsak človek je zgodba zase. In vsaka zgodba ima najmanj dve strani. Prva je tvoja, druga je od kdo ve koga in od ust do ust vedno drugačna.
Facebook www.facebook.com/humanazdruzenje.svojcev
Spletna stran: www.humana-svojci.si
tel.: 04 201 17 20
Prav v tem trenutku obstajajo na svetu ljudje, ki so si v nečem podobni. So osamljeni, pogrešajo toplo dlan, jih je življenje zlomilo, iščejo nove poti, ali je ne iščejo več? To so ljudje, tako zelo drugačni od drugih. V sebi nosijo pretresljive skrivnosti, zgodbe, o katerih se drugim niti ne sanja. Ti ljudje upajo in sanjajo o drugačnem 11
Društvo Mena - Glasilo št. 7
MOJA NENAVADNA SREČANJA Jožica Černe, Semič
Že vse življenje doživljam srečanja, ki ih imenujem »nenavadna«, ker jih ne znam razložiti in ker jih drugi ljudje ne doživljajo. Vsaj do zdaj še nisem odkrila nikogar, ki bi imel podobne izkušnje. Želim si le razumeti, kaj se dogaja. Nisem silni mistik, pa tudi ne zadrti racionalist. V življenju vedno puščam odprta vrata za različne možnosti, saj vem, da nisem alfa in omega sveta, da marsičesa ne vem in nikoli ne bom vsega izvedela, saj je eno človeško življenje prekratko, da bi doumeli vse skrivnosti sveta in življenja. A sem vedoželjna in želim dojeti tudi stvari, ki se jim racionalni del mojega uma vztrajno upira.
telesu, ki je bil prijeten, čeprav nekoliko strašljiv. Vendar se nisem bala, hotela sem doumeti, kaj se dogaja. Počutila sem se začarano. Še dandanes vidim na skalah, drevju in v vsem, kar ni popolnoma ravna površina, različne obraze. Ko na katerega usmerim globoko pozornost, dobi sicer statični obraz in dinamične poteze. Poteze na obrazu se začnejo premikati, na obrazu se zariše nasmešek ali jeza, žalost, začudenje, skratka vse, kar se zarisuje na obrazu živih ljudi. Ob tem začutim srh, ki vstopa vame na stopalih, se širi navzgor po nogah, po hrbtenici v zatilje od tam pa na vrh glave, odkoder počasi izzveni, kot bi nekaj uplahnilo. Koža se prijetno napne, na zunaj se to opazi kot »kurja koža«, kadar nas zebe ali nas kaj čustveno pretrese oziroma se prestrašimo. Stanje ni neprijetno, je pa začudujoče, ker ne vem, kaj se dogaja. Ali je to naravni odziv močne koncentracije, ali vame vstopa neka neznana energija, ki je izven zakonitosti energij, ki jih pozna današnja znanost. Sprašujem se, zakaj se to dogaja in kaj mi ta »bitja« sporočajo.
Že kot majhna deklica sem nekako čutila z vsemi bitji: z drevjem, živalmi in ljudmi. Zato jih tudi zelo spoštujem , lahko bi rekla, da je v meni indijanska etika – spoštovanje vseh živih bitij in matere Zemlje. Že kot otrok sem znala ure strmeti v zvezdnato nebo, še zlasti v luno. Čutila sem neko silno privlačnost, vznesenost. Poteze na luninem »obrazu« so se nenehno spreminjale. Ob tem sem doživljala rahel srh po
12
Beseda urednice
ČLOVEK ČLOVEKU SONCE
Ali mi želijo kaj dobrega ali slabega. V mislih se pogovarjam z njimi in jih tudi vprašam, kaj želijo od mene. Morda potrebujejo mojo pomoč, morda občutek ljubezni, morda nosim v sebi kaj takšnega, kar pogrešajo. Ne vem in ne znam si razložiti tega pojava. Morda je med nami še kar nekaj ljudi s podobnim doživljanjem, a ljudje neradi spregovorijo o teh pojavih, da jih okolica ne bi okvalificirala kot nore, ali pa vsaj rahlo prismuknjene. Zase vem, da sem , vsaj po obstoječih merilih povsem normalen človek. Res pa je, da nekako bolj čutim z naravo in živimi bitji, kot večina današnjega življa, da se znam bolj stopiti z naravo (nekako tako, kot starodavna plemena (indijanska, afriška, azijska, Aborigini v Avstraliji ipd..).
Jožica Černe, Semič Zakaj smo ljudje? Kaj je tisto, kar nas loči od živali – če odštejem marsikatere grdobije, ki jih živali niti niso sposobne narediti, jih pa dela človek. V čem je tista pozitivna razlika, če ne v ljubezni, v posluhu za sočloveka, da znamo ponuditi roko ubogemu, razumeti in mu pomagati v stiski, dajati tolažbo in buditi upanje v prezrtih ljudskih srcih. V bistvu vsi hrepenimo po ljubezni, sočutju, razumljenosti in pripadnosti nekomu – ki nas ima rad, ki mu je mar za nas. Mislim, da je v tem izpolnitev našega obstoja, da kot človek in človeštvo zorimo na tej kratki poti skozi neskončno vesolje. Osrečuje nas, če imamo oči in ušesa za lepoto stvarstva okoli sebe, vsaj tam, kjer človek še ni pokvaril estetske, ubranosti in skladnosti, ki nam jo ponuja narava. In človek ima še en neizmeren zaklad. Ustvarjalnost, da lahko sam ustvarja. In tudi, da zna sanjati. Da lahko sanja, tudi z odprtimi očmi. V hipu se lahko prestavim, kamor želim. V mojih mislih je slika, je zvok, skoraj čuten dotik. Potujemo iz kraja v kraj, v preteklost in prihodnost. Kaj ni to eden čudežev, ki nam jih je naklonilo stvarstvo? Zakaj si torej ne sežemo v roke in se skupaj zazremo k soncu, da bi čutili vznesenost ljubezni in prijateljstva?
Morda je pomembno, da sem bila v življenju vedno nenavadno pogumna. Že kot majhna deklica sem lovila kače vseh vrst, vendar nikoli nisem nobene ubila. Sredi zime sem preplavala reko, preplezala sem nevarne skalnate pečine brez naveze, pa še in še bi lahko naštela podvigov, ki bi me lahko drago stali, a se nisem bala. Še dandanes se ne bojim teme, ni mi neprijetno biti sama na pokopališču, četudi je le-ta daleč od vasi. Najraje imam divje mačke, občudujem pa volkove. V meni vzbudijo nenavaden odziv, tudi ob misli nanje začutim nekakšen srh. Pa ne, da bi me bilo strah, začutim nekakšno naježenost, ki je značilna za živalski svet, ko se pripravlja na boj. Vse te stvari premlevam, ker bi rada doumela, za kakšen pojav gre in kako to vpliva na moje življenje. Sama zase sem trdno prepričana, da obstaja neka drugotna dimenzija, nekakšen altersvet, ki ga mi s svojo možgansko kapaciteto še nismo v stanju dojemati, še zlasti ne, ker se silovito upiramo sprejemati nekaj, česar ne znamo razložiti na strogo racionalen način ali prijeti z roko. Ne puščamo odprtih vrat, da nas ne bi kaj vrglo iz tira. Jaz raje izbiram drug način, želim vedeti za stvari, želim razumeti, četudi pri tem morda vstopam v neznan svet, ki ni nujno prijazen, pa tudi ne nujno slab. Zelo bi me veselilo, če bi mi kdo prisluhnil, da bi izmenjali morda podobne izkušnje, doživetja. Naš svet bi lahko bil čudovit, če bi se znali ljudje medsebojno ljubiti in sprejemati. Pravzaprav je ključ do raja že na tej zemlji v naših srcih. 13
Društvo Mena - Glasilo št. 7
je večina brez sramu mastila s čevapčiči in na misel jim ni prišlo, da bi ponudili vsaj kakšen grižljaj ali pa kakšno marko v roke sirot. Bila sem pretresena in razmišljala sem, kako je mogoče, da s tako lahkoto prezreš stisko ljudi. Kaj je to v človeku? Ali se ne zavedamo, da smo lahko že jutri na mestu te sirote – saj življenje piše neverjetne scenarije. Se bomo takrat zavedeli svoje nepojmljive razčlovečenosti? Namesto, da bi se basala s čevapčiči in si nakupovala nepotreben kič, sem razdala svoje skromno premoženje. Čutila sem, da več kot tistih nekaj mark, je tem sirotam pomenilo, da si jim namenil pogled, dotik, besedo tolažbe. Pomenila jim je človeško toplino, naklonjenost, ki jo pogrešajo ravno tako kot kruh, ali pa še bolj. Res si nisem mogla več privoščiti kavice, a v duši sem bila srečna ob misli, da sem komu polepšala dan, da sem komu prižgala lučko v ugaslih očeh.
Zakaj si ustvarjamo toliko gorja in bolečine? Zemlja ima za vsakega kotiček, prostor pod soncem, ki pripada le njemu. Le ujeti ga je treba, ne stopati čez njega. Vsak ima svoj žarek, ki sveti le zanj. Prepustimo se tej blagodejni belini in pustimo, da se naša krila razpnejo v neznano. Da zadihamo svobodo, obdano z ljubeznijo in sožitjem. Pred nedavnim sem se potepala po Sarajevu. Zelo sem se veselila izleta v to mistično mesto nekdanje Jugoslavije, saj s svojo nacionalno in arhitekturno raznolikostjo vleče kot magnet. V njem je čutiti nekakšen pridih pravljice iz Tisoč in ene noči. A nisem se mogla prav veseliti te čarobnosti, saj je bilo med pisano množico teh različnih kultur kar veliko takšnih, ki jim življenje ni prizaneslo. Tičali so v tej množici, deklica brez noge, otrok z neskončno žalostnimi očmi, stoletne starke, ukrivljene in posušene od vsakdanje bitke za preživetje, invalidi … in nemo so stegovali roke za »vbogajme«. A čreda izletnikov je šla mirno mimo, brez da bi jim spustila v dlan vsaj en novčič in ga pospremila s kakšno toplo besedo. Več jim je pomenilo, kje bodo na baščaršiji našli kakšno pivovarno in se nacejali s pivom, kar je tam res prava umetnost, saj ne točijo alkoholnih napitkov. Z grozo sem opazovala to neobčutljivost, sram me je bilo, da sem s temi ljudmi. Poleg teh ubožnih duš se
Ernest Hemingway, ameriški pisatelj, se je lepo izrazil v Svojem romanu Komu zvoni: nikoli ne sprašuj, komu zvoni. Morda zvoni prav tebi, pa tega še ne veš. Ali pa zvoni nam vsem, saj smo skupaj na ladji, ki se ji pravi Življenje. Naše poslanstvo je, da stkemo mrežo iz naših rok, iz naših src, da nihče ne bo padel mimo nas z ladje in utonil. To je tisto, za kar smo ljudje, v čemer se naj bi razlikovali od živali, za katere menim, da so velikokrat bolj etične kot ljudje.
14
PRISLUHNIMO V GOZDU Bronislava Šošter KUD Jože Mihelčič, Semič
Gozd šumi, da gozd šumi poslušajte vsi – res šumi? Če dobro prisluhneš šumi pa tudi govori!
USODA Bronislava Šošter KUD Jože Mihelčič, Semič
Kdo govori – kaj govori? Govorijo smreke, jelke, bukev tudi mogočni hrast govori, a tebi se zdi kakor da šumi!
Kaj zmore, kaj vse hoče – to naredi in to se nam tudi v življenju dostikrat zgodi.
Če pogledaš v njihove krošnje in veje šumijo kakor da se nekdo smeje, ko pa pogledaš vsako deblo njihove skorje ti marsikaj povejo.
Včasih mine mnogo let, da se ljudje srečamo spet dobra usoda je tudi to hotela, da sem na stare prijatelje naletela.
Govorijo o svoji mladosti, žalosti in radosti, o tem kdo je šel poleg njih komu so nudili zavetje in komu radosten vzdih.
Pa kaj hočemo, naprej živimo se vsake toliko časa skupaj dobimo. In tako gre spet in spet tako se vrti ves ta naš svet ter mnogo naslednjih let vsak zase ali vsi za nas in lepši nam bo preostali čas.
Društvo Mena - Glasilo št. 7
FOTO UTRINKI
Botanični vrt Pivola
16
Društvo Mena - Glasilo št. 7
FOTO UTRINKI
17
Društvo Mena - Glasilo št. 7
DELO DRUŠTVA MENA V LETU 2014 SOFINANCIRAJO • Mestna občina Maribor • Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS (FIHO)
Stališča Društva Mena ne izražajo stališč FIHO.
Glasilo je izdalo: Društvo Mena – humanitarna organizacija za pomoč ženskam, prizadetim z inkontinenco in menopavzo, Frankolovska ulica 11, 2000 Maribor Predsednica: Lorena Meglič Idejno oblikovanje in urejanje glasila: Lorena Meglič. Naslovnica: Turistična kmetija Dreisiebner, Špičnik, foto: Lorena Meglič Tehnično urejanje in oblikovanje: Grafična klet - grafično oblikovanje in tisk, Branimir Vrblač s.p., Rapočeva ulica 18, 2000 Maribor Tisk: Grafika Dobrajc, Andrej Dobrajc s.p., Metelkova ulica 57, 2000 Maribor Teksti niso lektorirani, zato se za morebitne slovnične napake opravičujemo Glasilo Društva Mena so sofinancirali: Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS (FIHO), Mestna občina Maribor Naklada: 800 izvodov Glasilo je za uporabnike brezplačno Prostovoljne prispevke in donacije lahko nakažete na transakcijski račun odprt pri NOVA KBM d.d. št. 04173 0001177095 Naslov: Društvo Mena, Frankolovska ulica 11, 2000 Maribor Davčna številka: 14882914 Prosimo, da nam namenite 0,5 odstotka dohodnine
18
Z leve: Lorena Meglič, doc. dr. Boštjan Mlakar, dr. med., specialist kirurg in Tatjana Horvat, dipl. fizioterapevtka Marjan Zelenik
Dragica Nekrep
doc. dr. Damir Franić, dr. med., specialist ginekologije in porodništva
Z leve: Zdenka Izlakar, doc. dr. Damir Franić, dr. med., specialist ginekologije in porodništva ter Lorena Meglič
Lorena Meglič, Marjan Zelenik in Dragica Nekrep
Glasilo Društva MENA - številka 7- december 2015
Estetska operacija očesnih vek
Abdominoplastika