9 789616 34897 3
Naslovnica_v03.indd All Pages
11.9.2014 12:50:33
OSNOVNI POJMI IN DILEME DRŽAVLJANSKE VZGOJE Prvi del
Mitja Sardoč (urednik)
Ljubljana, 2014
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 1
11.9.2014 12:36:16
OSNOVNI POJMI IN DILEME DRŽAVLJANSKE VZGOJE Prvi del
UREDNIK dr. Mitja SARDOČ AVTORJI dr. Igor Bijuklič, dr. Miro Cerar, dr. Tomaž Deželan, dr. Srečo Dragoš, dr. Eva Klemenčič, dr. Zdenko Kodelja, dr. Mojca Pajnik, dr. Zoran Pavlović, dr. Mitja Sardoč, dr. Darko Štrajn, dr. Ksenija Vidmar Horvat, dr. Peter Vodopivec, dr. Maja Zupančič ZBIRKA CIVITAS
LEKTORIRANJE Dunja Kaluža IZDALA I2 družba za založništvo, izobraževanje in raziskovanje d.o.o., Ljubljana, www.i2-lj.si; i2-lj@amadej.si ZA ZALOŽBO Iztok Hafner OBLIKOVANJE IN PRELOM Ma.Mas. FOTOGRAFIJA Lars Hallstrom / 123RF Stock Photos TISK Forma d.o.o., Štore Natisnjeno v 500 izvodih. Prva izdaja. Prvi natis. Vse pravice pridržane. Brez pisnega soglasja založnika je prepovedano reproduciranje, javna priobčitev, predelava ali kakršna koli druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku vključno s fotokopiranjem ali shranitvijo s pomočjo informacijske tehnologije. Tako ravnanje predstavlja kršitev avtorskih pravic. © I2 d.o.o., Ljubljana, 2014 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 37.017.4(082) OSNOVNI pojmi in dileme državljanske vzgoje / [avtorji Igor Bijuklič ... et al.] ; Mitja Sardoč (urednik). - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : i2, 2014-. - (Zbirka Civitas / i2) Zv. 1. - 2014 ISBN 978-961-6348-87-4 (zv. 1) 1. Bijuklič, Igor 2. Sardoč, Mitja 275046400
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 2
11.9.2014 12:36:16
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 3
11.9.2014 12:36:16
KAZALO UVOD
Mitja Sardoč
7
DRŽAVLJANSTVO IN DRŽAVLJANSKA ENAKOST
11
PRAVIČNOST
21
GLOBALIZACIJA
27
KOZMOPOLITSTVO
33
PATRIOTIZEM
39
TOLERANCA
45
VERSKA SVOBODA
51
ČLOVEKOVE PRAVICE
59
OTROKOVE PRAVICE
65
NIČELNA TOLERANCA
71
SOLIDARNOST
77
ENAKE MOŽNOSTI
85
Mitja Sardoč
Zdenko Kodelja
Tomaž Deželan
Ksenija Vidmar Horvat Mitja Sardoč Mitja Sardoč Srečo Dragoš Miro Cerar
Zoran Pavlović Mitja Sardoč Srečo Dragoš
Mitja Sardoč
4
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 4
11.9.2014 12:36:16
RAZLIČNOST
91
STEREOTIPI IN PREDSODKI
99
Mitja Sardoč
Maja Zupančič
PROTISLOVNE TEME V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU
105
INDOKTRINACIJA
111
POPULIZEM
117
MODERNA PROPAGANDA IN UPRAVLJANJE LJUDI
123
PARTICIPACIJA
131
TOTALITARIZEM
137
PRAVNA DRŽAVA (VLADAVINA PRAVA)
143
SVOBODA
149
REVOLUCIJA, DRŽAVLJANSKA NEPOSLUŠNOST IN UGOVOR VESTI
157
Mitja Sardoč
Zdenko Kodelja Mojca Pajnik Igor Bijuklič
Eva Klemenčič
Peter Vodopivec Miro Cerar
Darko Štrajn
Miro Cerar
5
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 5
11.9.2014 12:36:16
6
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 6
11.9.2014 12:36:16
UVOD Mitja Sardoč
V strokovnih in akademskih razpravah o državljanski vzgoji ter v vsakdanji pedagoški praksi se pogosto soočamo s problemi in izzivi, na katere nimamo ne enoznačnega pogleda in ne jasnega ali prepričljivega odgovora. Je enako obravnavanje zadostni pogoj za državljansko enakost? Ali naj pri pouku spodbujamo razpravo o protislovnih vsebinah ali naj se določenih vsebin izogibamo zaradi njihovega moralnega statusa? Kaj šteje za legitimno obliko izkazovanja patriotizma (npr. izobešanje zastave, petje himne, lojalnost temeljnim načelom in skupnim vrednotam, kritično mišljenje ali celo državljanska nepokorščina)? Kdaj (in kako) naj
7
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 7
11.9.2014 12:36:16
zagotovimo sprejemanje in vključevanje različnosti v vsakdanji pedagoški praksi? Katere so meje tolerance? Zadevo dodatno zaplete tudi dejstvo, da je odziv politikov na različne družbene probleme in izzive v najboljšem primeru enostranski oz. dvoumen. Komentar nemške kanclerke Angele Merkel o smrti multikulturalizma, obuditev enakih možnosti kot osrednjega ideala t. i. »ameriških sanj«, ki ga je v zaključnem delu svojega drugega inavguracijskega govora izpostavil ameriški predsednik Barack Obama, pozivi francoskega predsednika Françoisa Hollanda najpremožnejšim državljanom, naj med finančno krizo pokažejo svoj »ekonomski patriotizem«, in ponavljajoče se zahteve evropske komisarke za pravosodje Vivian Reading o ničelni toleranci kot najustreznejšem orožju za spopadanje z različnimi družbenimi problemi (npr. nasilje, sovražni govor itn.), so zgolj nekateri izmed primerov, pri katerih so pojmi, ki jih tradicionalno povezujemo z državljansko vzgojo, znova v ospredju. Za nekatere izmed teh pojmov (npr. enake možnosti, solidarnost ali pravičnost) se zdi, da sta njihov pomen in vloga v celoti neproblematična. Odnos do številnih drugih pojmov, npr. tolerance, patriotizma in multikulturalizma, je navadno ambivalenten, saj je (med zagovorniki kakor tudi med kritiki) težko najti soglasje glede njihove vloge in pomena. Nekateri drugi pojmi pa so kljub neposrednosti svoje sporočilne vrednosti, npr. ničelna toleranca do praks ali dejanj, ki so moralno nesprejemljiva, v veliki meri predmet grobega poenostavljanja ali nerazumevanja. Hkrati se državljanska vzgoja v teoriji in praksi – če jasna oz. določljiva ločnica med obema razsežnostma seveda obstaja – sooča s t. i. »problemom politične korektnosti«, ki mu pedagoška praksa – bolj ali manj – (ne)uspešno kljubuje. 8
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 8
11.9.2014 12:36:17
UVOD
Knjižica Osnovni pojmi in dileme državljanske vz goje predstavlja nekatere izmed osnovnih pojmov s širšega vsebinskega področja državljanske vzgoje. Čeprav je vsak izmed pojmov, ki je predstavljen v knjižici, napisan nepristransko in objektivno, knjižica ne ponuja preprostih odgovorov ali enoznačnih rešitev, temveč skozi analizo osnovnih pojmov in dilem tega vsebinskega področja na novo postavlja nekatera izmed temeljnih vprašanj pri pouku državljanske vzgoje. Kakor potrjujejo številni projekti, strategije in iniciative ter primeri »dobrih« praks, se iskanje enoznačnih odgovorov na posamezne izzive in probleme (kljub povečanemu interesu teoretikov, snovalcev politik in pedagoških delavcev) sooča z vrsto zgrešenih srečanj in zamujenih priložnosti. V izogib retoriki, ki napetosti, izzive in dileme posameznih pojmovanj v veliki meri zaobide, je vsak izmed pojmov predstavljen v vsej svoji kompleksnosti in protislovnosti. Predlagani odgovori na širšem področju državljanske vzgoje postanejo namreč vse prepogosto del problema in ne rešitve.
9
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 9
11.9.2014 12:36:17
10
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 10
11.9.2014 12:36:17
DRŽAVLJANSTVO IN DRŽAVLJANSKA ENAKOST Mitja Sardoč
Kljub dejstvu, da pojem državljanstva vse od antike dalje označuje članstvo posameznika v politični skupnosti, na vprašanje »Kaj je državljanstvo?« ni enoznačnega odgovora. Bodisi kot skupni status v politični skupnosti, kot politična identiteta ali kot normativni ideal polno sodelujočega člana politične skupnosti je pojem državljanstva v svoji dolgi zgodovini povezan s številnimi problemi in izzivi. Težavnost pri konceptualizaciji državljanstva kot političnega pojmovanja posameznika izvira tudi iz njegove kompleksnosti, saj pojem državljanstva zaobsega različna med seboj ločena pojmovanja in je kot tak odprt za različne interpretacije.
11
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 11
11.9.2014 12:36:17
Teoretični kompleksnosti in praktični nujnosti različnih vprašanj, ki jih odpira državljanstvo kot politično pojmovanje posameznika, sta botrovala dva ločena dejavnika. Na empirični ravni smo bili v zadnjih dveh desetletjih sočasno priča dvema vrstama družbenih in političnih sprememb. Na eni strani je demokratizacija širšega evropskega prostora v drugi polovici 80-ih in prvi polovici 90-ih let prejšnjega stoletja skupaj z odpravo apartheida v Južni Afriki odprla možnost globalizacije kulture človekovih pravic. Sočasno s temi procesi pa smo bili priča nenadnemu in nepričakovanemu vzponu ksenofobnega nacionalizma in verske nestrpnosti, ki sta imela negativen vpliv na varnost in stabilnost sodobnih pluralnih družb. Poleg tega se sodobne pluralne družbe soočajo s številnimi izzivi, med katere sodijo tudi vse nižja raven participacije v procesih demokratičnega odločanja, vse manjše zanimanje za udejstvovanje v javnem in političnem življenju ter pomanjkanje zaupanja v demokratične institucije. Prav neposrednost različnih problemov in izzivov, s katerimi se soočajo sodobne pluralne družbe, ter teoretična kompleksnost razprav o različnih vidikih državljanstva kažeta na to, da je soglasje o tej problematiki vse prej kot splošno sprejeto dejstvo.
Na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstva Državljanstvo kot politično pojmovanje posameznika vsebuje dve temeljni razsežnosti, in sicer (a) vertikalno in (b) horizontalno razsežnost. Prva dimenzija se nanaša na državljanstvo kot pravni status, ki določa razmerje med posameznikom in politično skupnostjo. Druga dimenzija državljanstva se primarno nanaša na socialno, kulturno in psihološko razmerje med politično skupnostjo in njenimi člani, pri čemer državljanstvo kot skupna politična identiteta zagotavlja občutek enotnosti in
12
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 12
11.9.2014 12:36:17
DRŽAVLJANSTVO IN DRŽAVLJANSKA ENAKOST
medsebojne solidarnosti med člani politične skupnosti. To horizontalno razmerje povezuje pripadnike politične skupnosti, ki si na eni strani delijo skupen status in politično identiteto, na drugi strani pa se med seboj razlikujejo glede na vrsto lastnosti, in sicer tako tistih, ki so del njihove izbire (npr. veroizpoved oz. svetovnonazorska prepričanja), kakor tudi ostalih elementov njihove identitete (npr. spol, starost, etnična pripadnost, rasa). Obe dimenziji državljanstva se tako nanašata na tri temeljne elemente, in sicer na (a) vprašanje pripadnosti, (b) vprašanje temeljnih pravic in svoboščin in (c) vprašanje državljanskih vrlin.
Status Statusni element državljanstva odpira vprašanje članstva oz. kdo je državljan politične skupnosti in kakšne so kvalifikacije za članstvo v posamezni politični skupnosti. V zgodovini je bilo vprašanje statusa državljanstva povezano z različnimi kvalifikacijami, ki so bile v danem kontekstu in okoliščinah potrebne za pridobitev statusa državljanstva, kakor so npr. spol, rasa, etnična pripadnost, vera, lastnina, služenje vojske.
Pravice Vprašanje temeljnih pravic in svoboščin, ki so povezane z državljanstvom kot političnim pojmovanjem posameznika, je treba razdeliti na dve ločeni vprašanji, in sicer (a) zakaj imajo člani politične skupnosti pravice in (b) katere pravice so povezane s statusom državljanstva. Prvo vprašanje se nanaša na temeljne interese, ki jih ščitijo pravice, podeljene članom politične skupnosti. Tradicionalni vidik tega vprašanja je povezan z zaščitno funkcijo, ki jo opravljajo temeljne svoboščine. Ta opredelitev odnosa med posameznikom in politično skupnostjo, na katerem temelji na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstva, 13
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 13
11.9.2014 12:36:17
predpostavlja, da je osnovna funkcija pravic zaščita osebnih svoboščin njenih članov, in ne tega, da bi jim vcepili kakšno posebno pojmovanje dobrega življenja. Po drugi strani pa sodobni vidik vprašanja, zakaj imajo člani politične skupnosti pravice, primarno temelji na integrativni funkciji pravic, ki proizvajajo občutek enotnosti in medsebojne povezanosti med člani politične skupnosti. V zvezi s tem je integrativna funkcija pravic namenjena predvsem razvoju občutka medsebojne povezanosti med člani določene politične skupnosti.
Vrline Državljanstvo kot skupni politični status daje posameznikom dostop do institucij, hkrati pa od posameznikov zahteva, da na teh področjih delujejo v skladu s temeljnimi načeli in skupnimi vrednotami sodobne pluralne družbe. Vidik vrlin odpira tudi vprašanje obveznosti, ki jih status državljanstva postavlja pred vse tiste, ki imajo ta status. Razvoj sodobnega pojmovanja državljanstva, ki je odpravil načelno asimetričnost med zagotavljanjem enakosti ter sprejemanjem, vključevanjem in spoštovanjem različnosti, sta zaznamovali dve značilnosti. Prva značilnost na pravicah utemeljenega pojmovanja državljanstva se nanaša na razširitev statusa državljanstva v posamezni politični skupnosti. V okviru tega procesa je vedno več posameznikov dobilo status državljanstva in s tem povezane pravice. Druga značilnost tega pojmovanja državljanstva pa se nanaša na obseg pravic in svoboščin. Postopno razširitev obsega pravic in svoboščin tistih, ki imajo status državljanstva, najbolje ponazarja prikaz uvedbe različnih kategorij pravic, kakor jih je artikuliral T. H. Marshall v svojem klasičnem eseju »Citizenship and Social Class«, in sicer civilnih pravic v 18. stoletju, političnih pravic v 19.
14
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 14
11.9.2014 12:36:17
DRŽAVLJANSTVO IN DRŽAVLJANSKA ENAKOST
stoletju ter socialnih pravic v 20. stoletju. Po tej interpretaciji razvoja na pravicah utemeljenega pojmovanja državljanstva smo priča dvojni razširitvi t. i. funkcionalističnega vidika državljanstva, in sicer razširitvi statusa ter razširitvi pravic in svoboščin. Ta dvojna razširitev je posledično prinesla univerzalizacijo enakih pravic in svoboščin, ki naj bi vsem pripadnikom politične skupnosti zagotavljala enakost in hkrati tudi sprejemanje, vključevanje ter spoštovanje različnosti posameznih elementov njihove identitete. Razširitev statusa ter razširitev pravic in svoboščin sta hkrati pomembno prispevali tudi k integracijski vlogi državljanstva kot skupne politične identitete in k razširitvi zagotavljanja enakosti ter sprejemanja, vključevanja in spoštovanja različnosti v sfero zasebnega ter v sfero civilne družbe.
Kritika na pravicah utemeljenega pojmovanja državljanstva Na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstva in s tem povezana konceptualizacija državljanske enakosti se kljub svoji egalitarnosti ter inkluzivnosti soočata z vse pogostejšimi očitki – da oba vidika razširitve enakih pravic in svoboščin, ki sta bila izpostavljena zgoraj, nista rezultirala v splošno zagotavljanje pravičnosti – ter z nič manj radikalnimi kritikami, da je to pojmovanje državljanstva hkrati tako izključevalno kakor tudi asimilativno in uniformirajoče. Na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstva in s tem povezana konceptualizacija državljanske enakosti sta bila deležna kritik iz dveh različnih ter nasprotujočih si smeri, to sta (a) tradicionalna in (b) sodobna kritika.
Tradicionalna kritika Tradicionalno kritiko na pravicah utemeljenega pojmovanja državljanstva sestavljata republikanska in konzervativna kritika, ki si hkrati delita tezo, 15
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 15
11.9.2014 12:36:17
da so skupna etnična, jezikovna in kulturna pripadnost članov politične skupnosti nujni pogoj za zagotavljanje družbene stabilnosti in socialne kohezivnosti, ter tezo, da ima na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstva tudi negativne učinke na razvijanje političnih, ekonomskih in družbenih vrlin državljanov, npr. odgovornosti ter aktivnega vključevanja posameznikov v družbeno in politično življenje skupnosti. Tradicionalna kritika tako problematizira zagotavljanje temeljnih pravic in svoboščin ter s tem povezan pluralizem vrednot, vrlin in identitet, ki naj bi privedle do manjše kohezivnosti ter posledično do manjše solidarnosti, enotnosti in stabilnosti politične skupnosti. Na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstva naj bi hkrati prispevalo tudi k vse nižji stopnji participacije tako v mrežah civilne družbe kakor tudi v procesih demokratičnega odločanja ter k vse nižji stopnji zaupanja v učinkovitost in pravičnost demokratičnih institucij. Tradicionalna kritika sodobnega pojmovanja državljanstva tako temelji na hipotezi, da je na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstva neučinkovit mehanizem zagotavljanja enotnosti in socialne kohezivnosti, kar kaže na redukcionistično razumevanje zagotavljanja enakosti ter sprejemanja, vključevanja in spoštovanja različnosti v sodobni pluralni družbi. Po tej interpretaciji naj bi bilo na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstva teoretično pomanjkljivo in problematično ter praktično neuresničljivo in protislovno.
Multikulturna kritika V zadnjih dveh desetletjih so zagovorniki multikulturalizma uspešno relativizirali tri temeljne predpostavke liberalnega modela državljanstva kot političnega pojmovanja posameznika, in sicer (a) da so (nacionalne) kulture praviloma homogene, (b) da je v okviru razprav o pravičnosti
16
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 16
11.9.2014 12:36:17
DRŽAVLJANSTVO IN DRŽAVLJANSKA ENAKOST
problematika kulturne različnosti irelevantna in (c) da sta državljanska enakost ter enako obravnavanje koekstenzivna. V tem okviru je treba teorijo in politike multikulturalizma razumeti kot novo senzibilnost za vprašanja dostopa posameznikov do njihove kulture, ki so povezana s spoštovanjem in pripoznanjem te kulture s strani ostalih skupin oz. družbe nasploh ter z vlogo in pomenom kulture posameznikov za njihovo avtonomijo. Multikulturalizem tako primarno temelji na spremenjenem pogledu same družbe, skupin in posameznikov, ki jo sestavljajo, pri čemer ne gre za razmerje med večino in manjšino, ampak za soobstoj pluralnosti različnih skupin in kultur. Nič od tega ni mogoče logično izpeljati iz pravice do nediskriminiranja ali pa svobode združevanja, zato so prav tukaj mnenja med zagovorniki in kritiki teorije in politik multikulturalizma deljena: ali multikulturalizem izhaja iz tradicije na pravicah utemeljenega pojmovanja državljanstva ter predstavlja njegovo razširitev ali pa multikulturalizem kot teorija in kot politika predstavlja diskontinuiteto in s tem pojmovanjem državljanske enakosti. Multikulturna kritika liberalnega modela državljanstva se od prej omenjene tradicionalne kritike razlikuje predvsem glede na hipotezo, da so pravice, povezane z liberalnim modelom državljanstva, ki vključuje civilne, politične in socialne pravice, nujni, ne pa tudi zadostni pogoj, da bodo tisti, ki so drugačni in različni, lahko obravnavani na enak način ter da bodo lahko v enaki meri uživali pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja sodobna pluralna družba. Podobna kritika je usmerjena tudi na temeljne svoboščine, kot sta svoboda izražanja in svoboda združevanja, ki naj bi predstavljali nezadosten mehanizem za sprejemanje, vključevanje in spoštovanje različnosti v okviru institucionalnega okvira sodobnih pluralnih družb. Ločimo lahko dve med seboj različni kritiki, ki ju na 17
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 17
11.9.2014 12:36:17
pravice utemeljenem pojmovanju državljanstva naslavlja multikulturna kritika, in sicer zmerni ter kritični multikulturalizem. Zmerni multikulturalizem označujeta dve zahtevi, ki ju postavljajo njuni zagovorniki, in sicer zahteva po dostopu posameznikov do njihove kulture ter zahteva, da skupinske oz. kulturne pravice ne prevladajo nad temeljnimi pravicami in svoboščinami posameznikov. Kulturne pravice naj bi torej posameznikom zagotavljale kontekst izbire oz. naj bi služile kot zunanja zaščita, ki bi jih varovala pred vplivom prevladujoče kulture. Hkrati naj bi kulturne pravice posameznikom, ki pripadajo različnim manjšinam, omogočale tudi razvijanje samospoštovanja. V okviru zmernega multikulturalizma so kulturne pravice utemeljene kot dodatek temeljnim pravicam in svoboščinam posameznikov, ki naj služijo izključno kot zunanja zaščita posameznih manjšinskih kultur, v nobenem primeru pa naj kulturne pravice ne služijo kot notranja omejitev, ki bi kršila temeljne pravice in svoboščine posameznikov, saj naj bi bila takšna politika neskladna s temeljnimi načeli zagotavljanja enakosti in nediskriminiranja. Temeljni očitek zmernega multikulturalizma se nanaša na domnevno nezmožnost liberalnega modela, da bi uskladil enakosti in različnosti oz. da bi različnim kulturam zagotovil enako obravnavanje. Po tej interpretaciji je na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstva nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za zagotavljanje pravičnosti oz. enakega obravnavanja različnih kultur. Kritični multikulturalizem je v svoji kritiki liberalnega modela državljanstva oz. državljanske enakosti veliko bolj radikalen, saj pravilno opozarja na dejstvo, da nobena politika ni brez nevtralnih učinkov, kar kaže na to, da je liberalno načelo nevtralnosti v teoriji in praksi neuresničljivo. Po tej interpretaciji naj bi politike različnosti zahtevale kultiviranje intelektualne, 18
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 18
11.9.2014 12:36:17
DRŽAVLJANSTVO IN DRŽAVLJANSKA ENAKOST
politične in družbene klime, ki naj bi razvijala senzibilnost za sprejemanje, vključevanje, spoštovanje in pripoznanje razlik med posamezniki in družbenimi skupinami. Kritični multikulturalizem v izhodišču zavrača na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanske enakosti kot neegalitarno, saj ostajajo tisti posamezniki, ki niso del večinske kulture oz. »mainstreama«, kljub enakemu statusu marginalizirani, stigmatizirani in izključeni. Na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstva ponuja torej neustrezen odgovor na izzive in probleme sodobnih pluralnih družb, saj naj bi liberalni model državljanstva oz. državljanske enakosti prav družbene skupine, ki ne sodijo v kulturni »mainstream«, ohranjal v neenakem položaju in podrejeni vlogi. Kljub utemeljenosti nekaterih očitkov zmernega in kritičnega multikulturalizma sta bili obe zgoraj predstavljeni različici multikulturalizma deležni vrste kritik, ki opozarjajo na različne omejitve, s katerimi se soočata njuna modela državljanstva, in sicer teorija multikulturnega državljanstva Willa Kymlicke ter teorija razlikovalnega državljanstva Iris Marion Young. Oba modela državljanstva so zavnili tako nekateri zagovorniki liberalne politične teorije kakor tudi zagovornice feministične politične teorije, saj naj bi imela sprejemanje in vključevanje različnosti (primarno) negativne učinke na zagotavljanje enakosti znotraj kulturnih skupin, ki so deležne posebne obravnave. S kompenziranjem neenakosti med različnimi skupinami naj bi politike multikulturalizma hkrati proizvedle tudi večjo neenakost znotraj posameznih skupin. Če naj bi po republikanski in konservativni kritiki sprejemanje, vključevanje in spoštovanje različnosti ogrozili integracijsko funkcijo državljanstva ter posledično stabilnost in enotnost sodobnih pluralnih družb, pa imajo po liberalni in feministični kritiki sprejemanje, vklju19
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 19
11.9.2014 12:36:17
čevanje in spoštovanje različnosti (potencialno) negativne učinke predvsem znotraj tistih skupin, ki so deležne kompenzacijskih politik. Ta protislovni učinek je Ayelet Shachar poimenovala paradoks multikulturne ranljivosti. Hkrati je treba izpostaviti, da imajo politike multikulturalizma lahko še en negativen učinek znotraj skupin, ki so upravičene do kulturnih pravic, in sicer paradoks multikulturne različnosti. Prav z zagotavljanjem dodatnih pravic naj bi se ustvarjala notranja homogenizacija, ki posledično zmanjšuje raznolikost in notranji pluralizem posamezne kulturne skupine.
Zaključek Sodobne razprave na širšem področju teorije državljanstva tako ostajajo pred izzivom, kako uskladiti zahtevi po zagotavljanju enakosti ter sprejemanju in spoštovanju različnosti, saj na eni strani sprejemanje, vključevanje in spoštovanje različnosti pomembno prispevajo k bogatenju družbe in krepitvi kulturnega kapitala posameznikov, medtem ko na drugi strani sprejemanje in vključevanje različnosti predstavljata (potencialen) problem, ki ima lahko različne negativne učinke na zagotavljanje enakosti in spoštovanje posameznikov.
20
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 20
11.9.2014 12:36:17
PRAVIČNOST Zdenko Kodelja
Na vprašanje, kaj je pravičnost, ni enoznačnega odgovora.1 Toda kljub različnim in celo nasprotujočim si odgovorom na to vprašanje je pravičnost že od Platona in Aristotela dalje razumljena kot vrlina. Vendar ne le kot vrlina posameznika, temveč tudi kot vrlina družbenih institucij. V prvem primeru govorimo o individualni pravičnosti, v drugem pa o socialni ali družbeni pravičnosti. Prav tako velja široko soglasje tudi o tem, da je treba razlikovati med dvema vrstama pravičnosti: distributivno in retributivno. Pri retributivni pravičnosti gre predvsem za vprašanje 1 Podrobneje sem o različnih problemih, povezanih s pravičnostjo, pisal v knjigi: O pravičnosti v izobraževanju, Krtina, Ljubljana 2006.
21
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 21
11.9.2014 12:36:17
pravične kazni. Kazen je v skladu z retributivno teorijo kaznovanja pravična samo takrat, ko je zaslužena in ko je obenem strogost kazni proporcionalna resnosti storjenega prekrška. Pri distributivni pravičnosti pa gre za vprašanje pravične razdelitve družbenih dobrin, ugodnosti in bremen ter pravic in dolžnosti v neki družbi. Ta razdelitev je po mnenju nekaterih avtorjev pravična, če je v skladu z vsaj enim od tako imenovanih kriterijev pravičnosti (»vsakomur, kar mu pripada«, »vsakemu po njegovih zaslugah«, »vsakemu po njegovih potrebah«, »vsakemu po rezultatih njegovega dela«, »vsakemu po njegovih sposobnostih«, »vsakemu po vloženem trudu« itd.). Problem je, da ti kriteriji niso vedno in za vse sprejemljivi. Za mnoge je nesporno, da je distributivna pravičnost tesno povezana z enakostjo. Že klasično pravilo pravičnosti namreč pravi, da moramo enake obravnavati enako in neenake različno. Iz njega je izpeljano še eno pomembno načelo, to je načelo o enakih možnostih. Enake možnosti so namreč nujni pogoj za to, da imajo v sodobnih državah, temelječih na liberalnih in demokratičnih načelih, vsi njihovi državljani enake možnosti za uspeh. Teh pa velika večina državljanov ne more imeti, če jim niso zagotovljene enake izobraževalne možnosti. Te so bile najprej razumljene kot enaka dostopnost do izobraževanja na podlagi posameznikovih zaslug, njegovih sposobnosti in vloženega truda, pozneje pa tudi kot enakost izhodišč na začetku šolanja. Enako dostopnost do izobraževanja so na primer poskušali zagotoviti z uvedbo enotnega obveznega in brezplačnega šolanja, enakost izhodišč pa v glavnem na dva načina: s politiko afirmativnega ukrepanja (na primer vpisne kvote na univerzah) in pozitivne diskriminacije (na primer kompenzacijski programi za otroke iz socialno deprivilegiranih okolij).
22
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 22
11.9.2014 12:36:17
PRAVIČNOST
Ideja enakih izobraževalnih možnosti je neločljivo povezana z dvema razlagama enakosti v izobraževanju. Enkrat je mišljena kot enakost resursov, ki so namenjeni vsakomur, ki se izobražuje (ne glede na njegovo oziroma njeno raso, spol, socialni status itd.), drugič pa kot enakost rezultatov izobraževanja. Vendar enakost v izobraževanju ni zagotovljena niti z enakostjo resursov niti z enakostjo rezultatov. Kajti enaka količina denarja, ki je porabljena za izobraževanje različno nadarjenih posameznikov, ne daje manj sposobnim enakih možnosti, kot jih imajo bolj sposobni. Prav tako pa tudi vlaganje več denarja v izobraževanje manj sposobnih ne more pripeljati do enakih rezultatov izobraževanja. Težavo naj bi rešilo drugačno razumevanje enakosti v izobraževanju, v skladu s katerim morajo imeti tisti, ki imajo enake sposobnosti in enako voljo do učenja, enake možnosti za uspeh v izobraževanju ne glede na socialni položaj. Toda s tem bi bil lahko rešen le problem revnih otrok, za izobraževanje katerih bi bilo pravično nameniti več sredstev kot za izobraževanje enako nadarjenih otrok iz premožnih družin, ne pa tudi problem različno nadarjenih otrok. Še vedno bi namreč ostalo vprašanje, ali naj bo bolj nadarjenim in tistim z večjo voljo do učenja, ki sodijo v isto socialno kategorijo kot nenadarjeni in tisti brez izkazane volje do učenja, dodeljen večji, manjši ali enak delež resursov. Eden od dobro znanih odgovorov na to vprašanje je, da je pravično, če vsakdo dobi, kar si zasluži. V tem primeru to pomeni, da so javni resursi razdeljeni v skladu z zaslugami. Toda takšno razumevanje distributivne pravičnosti je v očitnem nasprotju s tistimi teorijami pravičnosti, ki pravijo, da zasluge nimajo nič opraviti s pravičnostjo. Več argumentov naj bi govorilo v prid tem teorijam. Predpostavimo na primer, da si vsak učenec v razredu zasluži glede na izkazano znanje oceno dobro, vendar 23
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 23
11.9.2014 12:36:17
učitelj kljub temu enega izmed njih arbitrarno oceni z oceno odlično, vse ostale pa z oceno dobro. V takem primeru se nam verjetno ocene teh učencev ne bi zdele pravične, ne glede na to, da bi bile natančno takšne, kot so si jih zaslužili. Prav tako naj bi bila po mnenju ameriškega filozofa Johna Rawlsa (najvplivnejšega sodobnega teoretika socialne pravičnosti) nepravična tudi distribucija javnih resursov, temelječa na nadarjenostih in sposobnostih kot osnovi za pripoznavanje posameznikove zaslužnosti, saj si ne nadarjenosti ne sposobnosti ne zaslužimo, ker niso posledica naše svobodne izbire, ampak dejavnikov in okoliščin, nad katerimi nimamo nobenega vpliva. Zato je Rawls prepričan, da so zasluge irelevantne za distributivno pravičnost. Zanjo je po njegovem mnenju bistveno, da so primarne družbene dobrine (pravice, svoboščine, življenjske priložnosti, dohodek, bogastvo in družbene osnove samospoštovanja) enako razdeljene, razen če neenaka distribucija vseh ali katere koli od teh dobrin koristi tistim, ki so v najslabšem položaju. V najslabšem položaju v neki družbi pa so tiste osebe, ki so v najslabšem položaju glede na katerega koli od treh osnovnih vzrokov neenakosti med ljudmi. To so bodisi tisti, ki izhajajo iz nižjih socialnih slojev, bodisi manj naravno nadarjeni, bodisi tisti, ki jim usoda ali sreča nista bili naklonjeni. Iz tega je razvidno, da je splošna koncepcija pravičnosti po eni strani tesno povezana z enako razdelitvijo dobrin, po drugi strani pa s takšnim obravnavanjem ljudi, ki jih sicer obravnava kot enake, vendar pri tem ne odpravlja vseh neenakosti, temveč le tiste, ki nekomu škodujejo. Če določene neenakosti koristijo vsem, potem so za vsakogar sprejemljive, in so zato z vidika socialne pravičnosti dopuščene. Pomembno vprašanje, ki se s tem v zvezi zastavlja v zadnjem času (predvsem zaradi vpliva globalizacije), je, ali je mogoče načela 24
Osnovni pojmi in dileme_v05.indd 24
11.9.2014 12:36:17