S knjižne police
Leo Bormans: Velika knjiga o sreči Založba Mladinska knjiga 2012 Največja sreča je v tem, da smo sposobni verjeti in se čuditi. Seneka Velika knjiga o sreči, ki jo poznavalci štejejo za prvi sodobni globalni priročnik o sreči, je knjiga modrosti, ki na več kot 300 straneh prinaša spoznanja in dognanja strokovnjakov, znanstvenikov in raziskovalcev o čarobnem čustvu, za katero je legendarni jekleni mož z Otoka, ki se nikoli ni pustil zmesti in ga ni nič spravilo iz tira oziroma mu ni mogel nihče do živega, sir Winston Churchill, dejal, da poganja kolo zgodovine. Znanje in modrost stotih strokovnjakov, domiselnih preučevalcev, poznavalcev in razlagalcev sreče z vsega sveta vejeta iz knjige, ki jo je avtor doslej že poslal na številne naslove pomembnežev z vsega sveta oziroma jo osebno poklonil že vrsti velikih osebnosti sodobnega časa. Ko se je domiselni belgijski ustvarjalec, Leo Bormans, odločil, da napiše knjigo o sreči, se je obrnil na več kot 100 najpomembnejših in najuglednejših izvedencev s področja pozitivne psihologije s prošnjo, naj svoje znanje (spoznanja, vedenje) in izkušnje, pa tudi predvidevanje in razmišljanje o sreči strnejo v zanimiv prispevek z največ 1000 besedami. Mnogi od njih se na Bormansovo vabilo sprva sploh niso odzvali, drugi so mu takoj sporočili, da je o sreči, kot najpomembnejšem in najbolj veličastnem čustvu in občutku, nemogoče povedati vse s tako skromnim številom besed, tretji pa so brez besed sedli k mizi, nabrusili svoje pero, iz predala potegnili snežno bel list papirja, zavihali rokave in se prepustili čarobnemu navdihu. Ti so bili oziroma so še vedno najbrž najbolj srečni od vseh. V svojem sporočilu o sreči, ki je doslej že večkrat obkrožilo modri planet, so vrhunski strokovnjaki in pretanjeni poznavalci iz 50 držav z vseh celin lahko pisali o vsem, kar je (lahko) povezano s srečo. In prav ta svoboda (edino omejitev predstavlja magično število 1000 na števcu besed, ki pa so na srečo lahko poljubno dolge, povezane, kombinirane in umeščene v kontekst) se zrcali v sleherni vrstici tega veličastnega hommagea sreči. Domiselno, optimistično naravnano in dobrohotno zasnovano delo zgovorno priča, da je tudi o tako veličastnih zadevah, kot je sreča, mogoče pisati brez
nepotrebne vznesenosti in pompozne navlake. V Veliki knjigi o sreči, ki je polna velikih imen, bralec s ponosom prediha tudi prispevek slovenske strokovnjakinje za pozitivno psihologijo, dr. Andreje Avsec. Slavospev sreči, ki ga človek z veseljem prebere na mah, sodi v idealni izbor knjig za popraznično branje, ko smo vsi po vrsti še polni vtisov iz veselega decembra in še žarimo od toplih želja, v katerih igra sreča vsaj eno najpomembnejših, če ne celo ključno in/ali najpomembnejšo vlogo. Biti srečen je lepo in prijetno, hkrati pa pogosto tudi zahtevno in naporno, nemalokrat nemogoče in neuresničljivo. Tudi in predvsem zato, ker je sreča najbolj čarobna, ko jo deliš s sočlovekom. Glavnina ljudi, ki sodi med zaprisežene individualiste, pa hoče srečo imeti samo zase, prepričana, da lahko tako najbolj uživa v njenih sladkostih. Da sreča ne ljubi ednine in ne prisega na elitizem oziroma ekskluzivizem ter da je naravnost »alergična« na slepomišenje, nedvoumno ali vsaj med vrsticami poudarjajo pisci prispevkov o sreči, ki jih je v svoji najnovejši veliki knjigi zbral belgijski novinar, pisatelj in publicist, Leo Bormans. Dvojina se v sreči obnese le za določen čas, nato pa najslajše in najbolj čarobno čustvo prej ali slej uresniči svojo težnjo po vsesplošni participaciji in vključenosti ter preide v množino. Poleg imenitne zasnove in vsebine se knjiga odlikuje še s tekočim, sicer izbranim, a prijetnim in lahko berljivim, pa tudi razumljivim jezikom. Vse skupaj pa za piko na i zaokroži še izbrana likovna podoba priročnika, ki je poln čudovitih fotografij in domiselnih risb.
Bormansov tehnično dovršen hommage sreči je upravičeno mogoče imeti za mini enciklopedijo sreče in svojevrsten priročnik za srečno življenje hkrati, saj med drugim prinaša tudi vrsto zanimivih, domiselnih in uporabnih spoznanj, predlogov, priporočil in zamisli za srečno življenje. Kljub temu pa bralcu ničesar ne določa, zapoveduje ali ukazuje, marveč ga predvsem spodbuja in vabi, naj se odloči za srečo, o njej razmišlja, se pogovarja, piše, poje in sanjari. Ko ga obišče, pa naj uživa in naj se nikar ne obremenjuje z njeno minljivostjo. Ker večne sreče ni – vsaj ne v tuzemstvu. Bogastvo pričujoče knjige je tesno povezano z njeno multidisciplinarnostjo – v njej s svojimi prispevki sodelujejo strokovnjaki z različnih področij (od psihologije, medicine in sociologije do ekonomije, financ in tehnike). Bormansu je v skladno celoto uspelo povezati razmišljanja Revija ISIS - Februar 2013
71