Zanimivo predvsem sodelovanja pri zmanjševanju tveganja pri ljudeh, ki so se za to pot odločili na lastno pobudo. Mi take pomoči nimamo. Francija, Nemčija imajo fitoterapevtska svetovanja v sklopu javnega zdravstva na stroške zavarovalnice. Določen odstotek ljudi se bo za ibogo odločil tudi za namen detoksikacije, ne glede na njen pravni status, in če jim zdravniki ne bomo pomagali varno izpeljati tega postopka, lahko pričakujemo zaplete.
Evropska naravna in kulturna dediščina Zahodna civilizacija temelji na grški kulturi in že Odisej je od Hermesa prejel rastlino, s pomočjo katere je uspel rešiti
svoje mornarje. Te je čarovnica Kirka spremenila v prašiče, kar pa je seveda samo prispodoba za pijančevanje, ki je mornarje odvračalo, da bi poprijeli za vesla in se odpravili na pot domov. Identiteta te rastline je danes razkrita, pomembno pa je, da je že Odiseju prav s pomočjo te rastline uspelo premagati urok zasvojenosti.
Primer iboge, pa tudi drugih domačih in tujih enteogenih substanc, lepo prikaže potrebo po celostnem pristopu k zdravju. Medsebojna horizontalna in vertikalna prepletenost vplivov na vseh ravneh, od celice preko posameznika do skupnosti, znova pokaže, kako kompleksen je pojem – zdravje. E-naslov: roman.paskulin@siol.net
Trideset let Štefan Grosek
Uvod Koristil sem letni dopust. Kljub dopustu sem bil danes na delovnem mestu, na Kliničnem oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo. Nameraval sem pregledati prispelo pošto, nato pa se pripraviti za obisk enega od kliničnih oddelkov, s katerim sodelujemo pri raziskovalni nalogi. Mimogrede sem se oglasil še v tajništvu našega oddelka, da bi pozdravil in vprašal, ali so kakšne novice za mene. Prijazna tajnica Karmen me je vprašala: »Ali ste pogledali vašo elektronsko pošto?« »Sem pogledal,« sem odgovoril. »Ali ste vedeli, da ste že 30 let na našem oddelku in med letošnjo novoletno proslavo vam bo naš predstojnik podaril knjigo, ki si jo morate izbrati v Mladinski knjigi. Sporočiti mi morate naslov, da jo bom lahko nabavila,« je še dejala. »Ni problema,« sem odvrnil in odšel. Med odhajanjem z oddelka sem pri izhodu malo postal in premišljeval o številki 30. Ni kaj, veliko let sem že na tem oddelku, nekateri so še dlje časa, nekateri manj. V zadnjem obdobju je kar nekaj zdravnikov pediatrov, kirurgov in anesteziologov, s katerimi sem dolgo vrsto let odlično sodeloval, odšlo v pokoj in tudi zato je bila številka 30 tista, ki me je navedla k spominjanju na pretekli čas, na to, kaj sem naredil v tem času in kaj bi lahko, pa nisem, ter česa nisem nameraval, pa sem naredil. Ugotavljal sem, kako hitro je minil čas. Študij na MF sem končal februarja 1980. To je bil čas, ki sta ga zaznamovala dogodka, ki sta kasneje igrala pomembno vlogo v mojem nadaljnjem strokovnem delu. Japonski zdravnik Fujiwara je objavil prvih 10 primerov uspešnega zdravljenja novorojenčkov s pomanjkanjem surfaktanta in dihalno stisko v nezrelih pljučih z umetnim surfaktantom, pridobljenim iz živalskih pljuč. Več kot desetletje kasneje smo ga končno dobili tudi v našo intenzivno enoto, tako da smo lahko začeli z aplikacijo surfaktanta nedonošenčkom s pomanjkanjem surfaktanta in pri tem sem aktivno sodeloval. Drugi dogodek pa je bil
mednarodni kongres intenzivistov v Ljubljani leta 1980, na katerega je prof. Pavle Kornhauser uspel povabiti vse najpomembnejše svetovne strokovnjake s področja pediatrične intenzivne medicine, ki so s svojimi predavanji polnili z novim znanjem ušesa slušateljev, ne samo tujih, ampak tudi slovenskih, kar je prineslo nov zagon v delo pediatrične in neonatalne intenzivne medicine v Sloveniji. Ta zagon je trajal vrsto let in sam sem ga bil deležen od prvega dne, ko sem nastopil svoje novo delo na tem oddelku. Na političnem področju se spominjam reforme, ki je prizadela številne ljudi, ker ni bilo novih zaposlovanj, ni bilo goriva za avtomobile, tedaj smo se lahko vozili samo na parne ali neparne dneve, in podobnih »pogruntavščin«. In kot posebnost za zdravnike: delo in specializacijo v bolnišnici si lahko dobil samo po predhodnem dvoletnem delu »na terenu« v ambulantah na primarni ravni.
Delo sem začel v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec kot pripravnik z namenom, da bi nato delal na oddelku za anesteziologijo. Sprejel me je tedanji direktor bolnišnice prim. Drago Plešivčnik, odličen kirurg z jasno vizijo, kako naj se razvija njihova bolnišnica. Po opravljenem pripravništvu sem začel z delom na oddelku za anesteziologijo, kjer me je pod svoje okrilje vzela odlična anesteziologinja prim. Vika Rus Vaupotič, vmes »skočil« za eno leto na služenje vojaškega roka in se vrnil nazaj v slovenjgraško bolnišnico. To je bilo obdobje intenzivnega uvajanja TOZD-ov in SOZD-ov, čemur se tudi koroška regija ni mogla upreti. Kot zdravnik v SOZD-u sem bil zato »posojen« v ambulanto za splošno medicino, TOZD Slovenj Gradec, kjer je primanjkovalo zdravnikov (v katerem obdobju pa jih v Sloveniji ni primanjkovalo?) in se vsak teden odpravil za en dan v Ljubljano v Klinični center na predavanja iz intenzivne medicine, ki so jih organizirali najvidnejši zdravniki. In na moje veliko presenečenje ugotovil, da v Kliničnem centru deluje v okviru otroškega kirurškega oddelka neonatalna in pediatrična intenzivna enota pod vodstvom prim. Kornhauserja. V trenutku, Revija ISIS - Februar 2013
53