S knjižne police
Arthur Schnitzler: Traumnovelle Reclams Universal-Bibliothek, 2006, 123 str. Moje tokratno branje se je začelo neobičajno, s slovenskim prevodom (Sanjska novela. Društvo Apokalipsa, Ljubljana, 2008, 112 str.). Vendar me je kmalu začelo motiti, kako je prevajalka poslovenila dunajsko nemščino, ponekod celo narečje. Zato sem branje prekinil ter med razmišljanjem o prebranem začetnem delu novele začel iskati nemški izvirnik. In ko sem ga čez nekaj dni našel, sem seveda začel brati od začetka, vendar tokrat s (pozitivnim? negativnim?) predsodkom védenja, da je leta 1999 režiser Stanley Kubrick po tej noveli posnel film. Pred nekaj leti sem si ga ogledal, a na srečo ne do konca.
Novela opisuje nekaj dni iz zakonskega življenja Albertine ter njenega soproga Fridolina, po poklicu zdravnika. Ko vpričo Albertine oče Fridolin svoji hčerkici prebere pravljico za lahko noč, jo varuška odpelje spat. Ko tako starša ostaneta sama, se Fridolin spominja maškerade prejšnjega dne, ko se je obeh zakoncev − pa četudi si Albertine in Fridolin po občutkih in čutih medsebojno popolnoma pripadata − ponovno dotaknil dih pustolovščine, svobode in nevarnosti. In med svojimi pogovori drug iz drugega poskušata izvleči najrazličnejša priznanja, ki bi utegnila vzbuditi medsebojno nezaupanje. In očitno z istim namenom si povesta svoje zadnje sanje. Ko končata, Fridolina nenadoma pokličejo k nekemu bolniku. Takoj odide od doma, a ko prispe, je bolnik že umrl. Fridolin napiše potrdilo o smrti ter odide, a ne domov. Najprej se ustavi v stanovanju mladoletne cipe, a se je ne dotakne. Zavrže tudi idejo, da bi se vrnil v stanovanje pravkar preminulega bolnika ter izkoristil dejstvo, da je njegova hči zaljubljena v Fridolina. Končno v bližnji kavarni sreča mladostnega prijatelja, pianista. Slednji pove, da občasno, z zavezanimi očmi igra klavir na nekakšnih skrivnostnih orgijah, na katerih imajo nagi moški maske, nage ženske pa so zakrinkane s pajčolanom. Fridolin si uspe izposoditi masko ter se prikrasti na orgijo. Tu pa neka maskirana ženska − očitno cipa, tako kot vse ostale ženske − Fridolina takoj prepozna in ga posvari, naj odide, dokler še ni prepozno. In ker Fridolin noče oditi, orgijaši brž prepoznajo, da ne sodi mednje, in mu z obraza strgajo masko. A tik preden ga obsodijo na kazen, se spet oglasi ista ženska in prosi, naj namesto Fridolina vzamejo njo. Vodja orgijašev jo sicer opozori s pripombo »... saj veš, kaj s tem jemlješ nase« in ona vztraja ter odgovori »da, vem, kaj je to«. Kaj je to, Fridolin lahko le ugiba; brž ko ga odvedejo ven, se znajde v kočiji, ki ga odpelje daleč stran od prizorišča. Pa vendar se Fridolinu uspe vrniti domov, k ženi, ki se zbudi in soprogu opiše, o čem je pravkar sanjala. Njene sanje so zanj tako pohujšljive, da se mu zdi njegov nedavni orgiastični doživljaj prav nedolžen; sklene ga doživeti do kraja ter se tako soprogi maščevati. Preden ob njej zaspi, se počuti, kot da bi spal ob smrtnem sovražniku.
Naslednjega dne poišče hišo, v kateri je bila orgija, in ko jo opazuje, se mu približa neznani strežaj in mu preda pismo z opozorilom, naj preneha s svojim raziskovanjem. On pa kar nadaljuje in še isti dan izve, da je v nekem hotelu nepričakovano − zaradi
samomora ali celo umora − preminula baronica Dubieski. Ker je zdravnik, Fridolin poišče njeno truplo ter ugotovi, da je pokojna zelo verjetno prav tista ženska, ki se je na orgiji zanj žrtvovala ter zato umrla. Pretresen se pozno ponoči vrne domov. Ko zagleda spečo soprogo, sklene, da ji bo svojo zgodbo o orgiji nekoč povedal, vendar tako, kot da so bile sanje. A preden se uleže zraven nje na posteljo, na blazini najde masko, prav tisto, ki jo je nosil na orgiji. Prav na koncu svojih moči se zgrudi na posteljo. In ko na svojem čelu začuti ženino roko, ji reče, da ji želi povedati vse. In ko konča, jo vpraša: »Kaj naj storiva zdaj?« In ona mu odgovori:
»Hvaležna morava biti usodi, menim, da sva iz vseh pustolovščin − resničnih in sanjskih − ušla neprizadeta.« »Pa veš to prav zagotovo?« vpraša on.
»Tako zagotovo, kot slutim, da resničnost ene noči kot tudi ne resničnost enega človeškega življenja hkrati ne pomeni njegove najgloblje resnice.« »In nobene sanje,« tiho vzdihne on, »niso samo sanje.« *
Ko iščem sporočilo te izvrstne novele, se velja spomniti:
• Albertine je svoje želje, vse svoje strasti doživela do kraja, konzumirala v sanjah. Fridolin pa je vse ženske – bolnikovo hčer, mladoletno cipo ter žensko na orgiji − doživljal kot resničnost, vendar prvih dveh ni hotel, zadnje ženske pa ni mogel konzumirati. Edino, kar je bilo resnično in hkrati tudi konzumirano (izvršeno), je bila neznana ženska (cipa), ki je na orgiji Fridolina (od)rešila in zanj umrla. • Albertine in Fridolin sta si svoje sanje pripovedovala tako, da sta se sicer medsebojno spraševala, sanj pa nista ne komentirala (tj. vzela na znanje) ne drug drugemu očitala morebitnih prekrškov partnerske (zakonske) zvestobe. Kljub temu je Fridolin globoko v svoji notranjosti svoji soprogi zameril spotakljivosti v njenih sanjah.
Nekje sem prebral, da je Schnitzler svojo Traumnovelle pisal med ločitvenim postopkom od žene. Nekod drugod pa, da novela obravnava zakonsko krizo. Oboje je sicer mogoče, a za sporočilo novele nepomembno. Namreč, zakon je pravna (juridična) kategorija, pogodba med dvema strankama. S partnerskim odnosom ali celo z ljubeznijo nima opraviti − nič. V (svetem) zakonu gre le za to, da stranki A in B izpolnjujeta pogodbo (njene zapovedi in prepovedi), in če je tako, je vse lepo in prav. Če pa ni tako, stranka npr. A obtoži stranko B, da krši pogodbo. Stranka A očita (obtožuje), stranka B pa zanika (se brani). In v tem primeru sploh ni pomembno, kaj je resnica, še posebej zato, ker gre navadno (tudi) za premoženje. Izhod je odvisen od pretvarjanja, sprenevedanja ali celo laganja obeh strank, od spretnosti vseh vpletenih
Revija ISIS - November 2012
93