Zanimivo Milčinski (1867–1932) in drugi, zgodovinar in politik Anton Koblar (1854–1928) in drugi velikani duha. Josip Sadnikar je odkril Maksima Gasparija (1883–1980), ki ga je dal stric kot siroto v Kamniku v uk za trgovskega vajenca. Tam ga je Josip Nikolaj Sadnikar spoznal za likovno nadarjenega in ga kot mecen poslal na študij slikarstva na Dunaj. Zanimivo je, da je Gaspari na Dunaju spoznal Splitčana Ivana Meštrovića (1883–1962), ki je prišel na študij kiparstva, in sta nato na Dunaju skupaj bivala. V Sadnikarjevi zbirki na to spominja kip, avtoportret 19-letnega Meštrovića, ki ga je Gaspari za 500 kron odkupil za Sadnikarjevo zbirko z mecenovimi sredstvi. Vrhunec je Sadnikarjeva zbirka doživela v prvi Jugoslaviji, ko so jo v času med obema svetovnima vojnama obiskovali ministri, celo premier in kraljeva družina Karađorđevićev, ki je prišla na ogled 12. avgusta 1936. Za Karađorđeviće je Josip Nikolaj Sadnikar rekel, da si ni mislil, da bodo njegove starine tako zanimive, da jih bodo gledale celo kronane glave! Knez Pavle Karađorđević je npr. prišel na obisk z Brda pri Kranju; po poklicu je bil umetnostni zgodovinar in je študiral v Parizu. Imel je izjemno znanje in je bil nad eksponati zelo navdušen. Zbirko sta iz kraljevih družin obiskala tudi kralj Peter II. Karađorđević in »kronprinz« Evgen Habsburški. Njen veliki občudovalec je bil tudi ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je podobno kot Josip Nikolaj Sadnikar prijateljeval z lekarnarjem Hočevarjem z Vrhnike, ki se je poročil s sestro Josipa Nikolaja Sadnikarja. Hribarjeva hči Zlatica Hribar (1913–2000) pa je bila docentka otorinolaringologije na ljubljanski medicinski fakulteti in je pomembno povezovala slovenske in hrvaške zdravnike tudi kasneje, tako da so dvakrat obiskali Sadnikarjevo zbirko. Nekoč je prišlo na obisk kar 91 zdravnikov! O vsem zapisanem pričajo
vpisi v zlato knjigo Sadnikarjeve zbirke, ki je dragocen ohranjevalec pomena te zbirke do sredine 20. stoletja. Tej znameniti prvi knjigi, ki so jo že pred vojno poimenovali Zlata knjiga Kamnika, so potem sledile še druge lepe in bogate spominske knjige številnih obiskovalcev in občudovalcev imenitne Sadnikarjeve muzejske zbirke.
Zbirko krasi izjemno lepo stilno pohištvo, ki ga je Josip Nikolaj Sadnikar kupoval na terenu, ko je ob svojem živinozdravniškem delu občasno naletel na dragocene primerke in jih dal restavrirati. Najstarejša med pohištvom je poznogotska omara iz mekinjskega samostana, nato sledijo kredence iz cerkve v Podgorju (3 km iz Kamnika), kjer so na osrednji površini izrezljane Luthrove rože, pa ena iz graščine Kolovrat. Ena izmed vitrin je iz kleti frančiškanskega samostana v Ljubljani. Videl jo je oče Josipa Nikolaja Sadnikarja, ki je bil v Ljubljani zlatar in pasar, napisal sinu Josipu pismo, da jo je šel ta sam pogledat in jo odkupil ter dal restavrirati. Posebej lepa je pisemska omarica iz leta 1721, pozornost pa zbuja tudi omara Napoleonovega generala Marmonta. Leta 1964 je Zvezni izvršni svet iz Beograda izdal odlok, da morajo vsi kraji z nad 30.000 prebivalci ustanoviti lokalne muzeje, v katerih mora biti predstavljen tudi Narodnoosvobodilni boj. Tako je takrat tudi Kamnik moral ustanoviti mestni muzej, a zanj niso imeli eksponatov. Prišli so k Sadnikarjevim in jih povprašali, če bi dali svojo zbirko v muzej. Brata sta se dogovorila in predala vse muzejske predmete iz treh sob v prvem nadstropju doma, pritlični del zbirke pa sta obdržala. Oddala sta okoli 1500 eksponatov.
Sedaj sta lastnika zbirke Sadnikarjev sin in njegov nečak. Če bi zbirko prodali, si naš kolega Niko želi, da bi ohranila sedanjo postavitev in da eksponati ne bi šli v vitrine. Vodstvo po muzejski zbirki je prevzela soproga Sadnikarjevega nečaka, Valerija Sadnikar, ki nas je tudi delno vodila po zakladih zbirke v nekdanjem domačem salonu in pokazala veliko naklonjenost ohranitvi družinske tradicije.
Med pripovedovanjem so se našemu kolegu utrinjali spomini tudi na najbolj mračni del njegovega življenja, ko ga je med 2. svetovno vojno skupaj z bratom zajel gestapo in odgnal v Begunje, od koder sta se uspela rešiti. Dr. Niko se je nato umaknil na Hrvaško, kjer je deloval kot partizanski zdravnik, kirurg in dočakal svobodo.
Zdravniki si ogledujejo Sadnikarjevo galerijo slik. Posebej lep del Sadnikarjeve zbirke predstavljajo slike najpomembnejših slovenskih slikarjev s preloma 19. v 20. stoletje, Riharda Jakopiča, Ferda Vesela, Ivane Kobilce in številnih drugih. Foto Duša Fischinger, 2012. 60
Revija ISIS - November 2012
Priložnostni obisk smo tudi izkoristili, da smo dr. Niku Sadnikarju izročili posebno priznanje Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije za dolgoletno ohranjanje zdravstvene tradicije in predano sodelovanje z društvom. Dr. Sadnikar je bil ganjen in je prof. Zvonki