Iz evrope
Študija o pomanjkanju zdravnikov: Dve minuti pred dvanajsto uro Utegne se zgoditi, da bo leta 2030 v Avstriji 3000 ali celo 7600 zdravnikov premalo. Če se določilo o medicinski kvoti ne bo podaljšalo, bo primanjkljaj zdravnikov lahko celo 10.000. Na voljo je torej približno 15 let, da se uveljavijo ukrepi z nasprotnim delovanjem. Trenutno je Avstrija s 4,7 zdravnikov na 1000 prebivalcev prav v svetovnem vrhu glede gostote zdravnikov. Sicer se število delujočih zdravnikov še vedno povečuje (danes je v Avstriji štirikrat več zdravnikov kot pred 40 leti), a pomanjkanje zdravnikov se že čuti na podeželju.
Glede na pomanjkanje zdravnikov se za strategijo v prihodnosti predvidevata dva scenarija, za delo z zmanjšanim številom zdravnikov, po drugi strani pa naj se uvedejo ukrepi
za zmanjšanje izseljevanja mladih diplomantov za razbremenitev zdravnic in zdravnikov na delovnem mestu ter za dejavnosti, s katerimi bi se povečala privlačnost za delovanje kot zdravnik s koncesijo.
Vir: Österreichische Ärztezeitung št. 15/16, 15. avgust 2012 Prevod in priredba: Marjan Kordaš
Opomba: V tej številki ÖÄZ se s pomanjkanjem zdravnikov ukvarja več člankov, ki opozarjajo, da je varčevanje v zdravstvu napačno izhodišče, ki utegne privesti v stanje, ko bo Avstrija imela »medicino dveh razredov«. E-naslov: marjan.kordas@mf.uni-lj.si
Psihiatrična ocena: Nevarne napovedi o nevarnem Koliko je hude zločince mogoče zdraviti in koliko je ponovitev (zločina) izključena, je enako negotovo kot kaka druga enoznačna diagnoza.
»Praviloma so psihopatološke metode razmeroma eksaktne,« meni sodni izvedenec prof. R. Haller, specialist za psihiatrijo in nevrologijo. Da so izvedenci (die Gutachter) v primeru Breivik prišli do popolnoma nasprotujočih si sklepov, se iz medicinskega stališča ne ujema. »Eni menijo, da je deloval v obsedenosti, drugi pa ga imajo še za prištevnega. Ta ugotovitev ima sicer pravno gledano skrajne posledice, diagnostično pa je meja komaj vidna (verschwindend). Se pa vsi strinjajo, da je Breivik motena osebnost in da ga bo treba nadzorovati vse življenje.« Vprašanje o prištevnosti temelji obvezno na vprašanju o svobodni volji. Krivda in odgovornost predpostavljata svobodno voljo. »Brez svobodne volje ni odgovornosti. Doživljamo se kot bitja, ki so za svojo dejavnost odgovorna,« meni prof. M. Rhonheimer, profesor za etiko in politično filozofijo na Filozofski fakulteti Papeške univerze Santa Croce v Rimu.
Pa je človek zares gospodar svoje volje? Interdisciplinarno razpravljanje o svobodi človekove volje je staro, a prepričljivega odgovora še vedno ni. Človekovo determiniranost, ki so jo v prejšnjih časih zagovarjali verski in psihoanalitični dejavniki, danes zagovarjajo nevrobiološke raziskave. Vendar se za temi stališči skriva predstava o svetu, ki je kavzalno 20
Revija ISIS - November 2012
sklenjen, ima jasno zvezo med vzrokom in posledicami (delovanjem).
»Kazensko pravo je glede tega vprašanja pragmatično. Zakoni so utemeljeni tako, da domnevajo, da je človek v svojih odločitvah načelno svoboden ter za svoje vedenje odgovoren – razen takrat, ko gre za strogo opredeljene duševne bolezni in motnje,« meni Haller. Sodobni filozof Rüdiger Safranski zato meni, da »… zlo je cena svobode«. Psihiatrija se je – v nasprotju s filozofi in teologi – doslej komaj kaj ukvarjala s pojmom zlo. »Fenomen zla je preveč kompleksen in preveč meglen, da bi ga lahko opredelili medicinsko,« meni Haller. Slika motenosti, ki se zlu še najbolj približa, je t.i. maligni narcizem. Sindrom, ki sestoji iz nesocialnosti, sadizma, narcizma in paranoidne usmerjenosti. Vendar ni dokazano, da bi obstajala prisilna dispozicija za zlo. Rhonheimer nasprotno meni, da ima človek prirojeno dispozicijo za dobro. »Naš razum lahko na naraven način prepozna načela dobrega delovanja in se tako usmerja k dobremu.«
Vir: Österreichische Ärztezeitung št. 15/16, 15. avgust 2012 Prevod in priredba: Marjan Kordaš
E-naslov: marjan.kordas@mf.uni-lj.si