Zdr avniki v prostem času
Srečanje
Tragikomedija
Naj pozabim živo iskro, ki žari v očeh? Naj pozabim za vse čase tvoj vabljivi smeh? Naj pozabim nežne vranjeve lase, v njih bi rade se zgubile moje le roke? Naj pozabim nežno čutnost, ki ti zre z oči? Saj namenjena ni meni, drugim se medi. Naj razgovor zdaj utihne, ko začel se ni? Naj zaprem oči za vedno? Kaj, ko vidim te! Tam globoko v srcu mojem vedno spremljaš me. Ko se dan prevesi v temo, tvoj obraz žari, ko utrujen utrnem veke, ugledam tvoje oči.
Tragikomedija, ko več ne veš, kaj smešno je in kaj boleče, niti za koga smeh je. Le bolečina meni je ostala. Besede tvoje, ljubezni polne vse vročekrvne, oddane so na drug naslov. Zame ni vejice, in ni vprašaja, zame še pike ni, le dva klicaja. Še ta sta nehote izzvana in z jezo neupravičeno meni poslana.
Jesenska žalost
Kako počasi se mrači
Tomaž Rott
Andrej Rant
Jesenska žalost v dušo se pogreza, čemeren, pust večer bledi; listje že si je otresla breza, z minulostjo vsa krhka govori. Ura vse krajše čase meri, za oknom dež škreblja; kam grejo dnevi in večeri? Mrači se že in lega že tema…
Morda pa le še kdaj posije sonce; stisk roke, nasmeha mil objem; morda pa le še Sreča zveže konce poti, ki k dobrim vodijo ljudem!
114
Revija ISIS - November 2012
Tomaž Rott
Štiriperesna deteljica Tomaž Rott
Povej mi lepotica, kam ptica se je vzpela, zapela lep pozdrav ljudem sred‘ širnih trav. Veselo in igraje še iščejo najraje tro-eno-listno zel, da sreča bi prispela, bolest bi onemela. So trave posušene, zeli ni več nobene strasti nepotešene le blodijo zgubljene.
E-naslov: tomaz1945@yahoo.com
Andrej Rant
Kako počasi se mrači, ko zvon večer oznani, kako gladina vode se blešči, ko mesec vanjo se ozre zaspani!
Vse tiho je in vse miruje, besede sladke veter le šepeče, ko preko tvojih las čez trave vleče; od rok k prsim vroč poljub potuje. Zdaj srci tketa si usode, nevidne v odsevu vode; zdaj Sreča svoje sanje snuje in nova si življenja kuje.
Kobila si Andrej Rant
Kobila si, ki v jutru rezgeta, v diru blisk si in žareči plamen, ko podkve udarjajo v kamen in griva v vetru plapola! Jaz žrebec sem, razgret, ki vonj ga vabi, tvoj rezget; kot Pegaz s krili bom oba popeljal prav do sinjega neba!