Zdr avniki v prostem času cilja in poleg drugih nečloveških razmer lahko pripelje pred »končno sodbo«, zato je stalno pitje priporočljivo in nujno. Vse lepo, dokler ni potrebno tekočino tudi odtočiti. Lulanje kar tako brez flaške in neoprenske zaščite je za organ v nekaj trenutkih lahko naravnost pogubno, kar sem malodane izkusil dan pred tem, ko se mi je »zanohtalo« na nepravem koncu. Sedaj vem in raje držim, vsaj do kakšne snežne luknje ali šotora. Naklon pobočja čez štirideset stopinj in na čase skoraj steklast led je zahteval zbranost, mirne živce in zaupanje kolegu na drugem koncu vrvi. Počutil sem se dobro, saj sem pogled skoraj dvajset kilogramov težjega ameriškega specialca čutil na svojem hrbtu, razumela sva se brez besed, čutila drugega bolečino in utrujenost, kakor bi se poznala že dolgo, kakor bi nekoč že hodila skupaj. Pod nami so se odpirali pogledi, ki jih ni uzrlo mnogo oči, zbadanje v zamrznjenih pljučih, neskončno počasni koraki, smrtonosen mraz in hlastanje za zrakom so bili potisnjeni daleč v podzavestno razmišljanje, razkrojeni s toplino ponosa, ki jo je prinašal sleherni višinski meter. Morda je bila ravno moja noga tista, ki je stopila na to mesto prvič, odkar smo sploh tu, na tem malem svetu, vendar tako raznolikem; vročem, vlažnem, suhem, ravnem, strmem, mrzlem in ledenem. Najbrž smo bili v dotičnem trenutku najbolj osamljena skupina ljudi na planetu, prepuščeni le samim sebi, brez možnosti pomoči v primeru nesreče ali pomanjkanja hrane. Bolj ko smo se zavedali tega dejstva, močnejše so bile vezi med nami, ki jih ne vidimo, ne opisujemo, pa so vendar edino, česar smo se lahko oklenili, ko je bilo zares težko.
Vrh najvišje gore na Antarktiki, Mt. Vinson, 4900 m. 104
Revija ISIS - Junij 2012
Počasi smo se približevali predelu, kjer je imel vodja namen postaviti še en šotor in izkopati snežno luknjo. Lotili smo se težaškega podviga. Delovali smo usklajeno in brez napak, tako da nam veter in mraz nista povzročila večje škode. Tu namreč ni življenja za ljudi, ni življenja za karkoli, kar sploh lahko živi. Skoraj do solz sem se namučil pri enostavnem zlaganju vrvi, nisem smel sneti očal, maske, rokavic. Koža lahko zamrzne v nekaj trenutkih, utrujenost pa povzročajo že najpreprostejši gibi. Priprava enostavnega tabora nam je vzela skoraj dve uri, izrezane kocke trdega snega smo si postavili za vetrobran, tako smo lahko postavili šotor, posedli v zavetje in si počasi uredili misli. Dve uri počitka, strmenje v ledeno neskončnost pod nami in popolnoma modro nebo nad nami spremeni dojemanje, ki smo ga vajeni iz samoumevnega vsakdana. Iskanje resnice in pomena obstoja je za pet ljudi iz različnih svetov in filozofij postalo enostavno in jasno. Živimo za trenutek, eden za drugega, za skupni cilj, ki je tako blizu, zavit v ledene, pajčevinaste oblake, ki soncu ukrivljajo močne brezozonske žarke, za cilj, ki je bil nekaj let le točka s številko na dnu zaprašenega globusa. Vse ostalo je v večni led ujeta skrivnost. Po parih urah dvomljivega počitka nas je Chris spoznal za dovolj velike, da se spopademo z zadnjimi metri. Spominjal sem se svojih preteklih tur, dihanja skozi slamico na Aconcagui, sprehodov po Patagoniji, izgubljenih kolegov na Matterhornu, smučanja z Mont Blanca, plezanja po Dolomitih, domače Kredarice in moje zelene Begunjščice. Prav vsi trenutki, prečiščeni nikoli utrujenih strahov, so bili združeni v topli skodelici zmage nad vsem in vsemi, ki se bojijo svojih sanj.