Mračna plat ljubezni - Rafik Schami

Naslov izvirnika: Die dunkle Seite der Liebe © Carl Hanser Verlag München © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012 Prevedla Urška P. Černe Knjiga je izšla s podporo EU Programa Kultura (2007–2013)

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na spletu: www.emka.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.112.2-311.2 SCHAMI, Rafik Mračna plat ljubezni / Rafik Schami ; [prevedla Urška P. Černe].

- 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. - (Zbirka Roman / Mladinska knjiga) Prevod dela: Die dunkle Seite der Liebe ISBN 978-961-01-1591-5 261459200 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.

Rafik Schami

mraÄ?na plat

ljubezni

Dvema velikima 탑enama, Hanne Joakim in Root Leeb

Knjiga ljubezni 1 Oljke in odgovori potrebujejo čas.

= Damask, pomladi 1960

1. Poglavitno vprašanje »Res misliš, da najina ljubezen lahko vse to preživi?« Farid ni vprašal zato, da bi Rano spomnil na krvno maščevanje med njunima družinama, marveč zato, ker mu je krvavelo srce in se ga je loteval brezup.

Faridovega prijatelja Amina je pred tremi dnevi, ko je odhajal iz hiše, napadla in odvedla tajna policija. Odkar sta se pomladi 1958 združili državi Sirija in Egipt, so začeli množično preganjati komuniste. Še posebej hudo je bilo leto 1959. Predsednik države Satlan je v javnih govorih besno hujskal proti režimu diktatorja Damiana v Iraku in proti komunistom. Tudi ob koncu leta si prebivalci niso mogli oddahniti, kajti celo ponoči so po ulicah glavnega mesta divjali džipi tajne policije s svojimi žrtvami. Za seboj so puščali objokane in ustrahovane družine žrtev. Med ljudmi je šel glas o krvavi silvestrski noči. Od ust do ust so se širile govorice in porajale še večje bojazni pred tajno policijo, kajti videti je bilo, da se je z ovaduhi naselila prav v vsa stanovanja.

Farid je ljubezen tisti dan čutil kot luksuz. Z Rano je preživel nekaj uric na samem v hiši svoje pokojne babice. Tukaj v Damasku je bilo vsako srečanje z Rano kot oaza v puščavi njegove 7

osamljenosti.­Kako drugače je bilo tiste tedne pred osmimi leti, ko sta pobegnila v Bejrut in se skrila. Tam se je prav vsak dan začel in končal v Raninem objemu. Tam je bila ljubezen kot nežno, širno porečje.

Babičine hiše še niso prodali. Claire, njegova mama, mu je dopoldne predala ključe. »Ampak spodnje perilo naj ostane,« se je pošalila.

Sijalo je sonce, a dan je bil ledeno hladen. Ko je Farid vstopil v hišo, je bušnila vanj volhka vlaga. Odprl je okna, povabil v hišo svežino, nato pa zakuril peči v kuhinji in spalnici. Nič na svetu mu ni bilo bolj zoprno kot duh zatohle, vlažne mrzlote.

Ko se mu je malo pred dvanajsto uro pridružila Rana, so se peči že razžarele. Šaljivo je vprašala: »Je to zmenek v hamamu ali v babičini hiši?« Rana je bila kot zmeraj osupljivo lepa, toda Farid se ni mogel otresti občutka, da nanju preži nevarnost. Ko jo je poljubil, je pomislil na tistega Indijca, ki je med poplavo nemočno poiskal zavetje na neki strehi, potem pa počasi tonil v mokro smrt. Farid se je oklepal svoje zaročenke, kot bi se utapljal. Na prsih je čutil bitje njenega srca.

Kljub toploti v prostoru ga je zeblo in Ranin smeh ga je le za trenutke odrešil lastnih bojazni. Vedno znova je zažuborel iz nje in nebrzdano priskakljal k njemu. »Danes pa si pravi vzor dostojnega vedenja,« ga je zbodla Rana, ko sta po nekaj urah odhajala iz hiše. »Skoraj tako, kot da bi ti moja mama poverila nalogo, da popaziš name. Saj niti hlač nisi ...« In se je zvonko zasmejala. »To ni nič povezano s tvojo mamo,« je rekel Farid in ji želel pojasniti razloge, toda besede so se mu postavljale navzkriž. Molče je hodil ob Rani po ulicah proti parku Sufanije blizu mestnih vrat Bab Tuma. Prestrašil se je vsakega džipa.

8

Iz kavarn se je po radiu slišal predsednikov glas, ki je sovražnikom republike napovedoval srdit boj. Satlan je imel lep, možat glas. Njegovo govorjenje je Arabce omamljalo. Radio je bil njegova čarovniška skrinjica. Opozicija pri več kot osemdesetih odstotkih nepismenih prebivalcev ni imela nikakršnih možnosti. Kdor je nadzoroval radijsko postajo, je imel na svoji strani ves narod.

In narod je Satlana res imel rad, bala se ga je samo majhna obupana opozicija, po neusmiljenem valu aretacij pa je mesto stiskal čuden strah. Toda Damaščani bodo na to kaj hitro pozabili in se spet smeje se posvetili svojim poslom, je pomislil Farid, ko sta ­z Rano prišla v park.

Njegov strah je bila zver, ki mu je načenjala mirnost. Misli so se mu vračale k Aminu, pečarju, ki je zdaj moral trpeti njihova mučenja. Amin ni bil samo Faridov prijatelj. Bil je tudi njegov stik med organizacijo komunistične mladine, ki ji je Farid že nekaj mesecev predsedoval, in partijskim vodstvom v Damasku. Še pred nekaj dnevi mu je Amin zatrdil, da se je dobro osamil in prerezal vse niti, ki so vodile do njega. Amin je bil izkušen ilegalec.

Faridova mama je pred nekaj tedni ob jutranji kavi na lepem dejala, da ob smrti staršev, tet in stricev čuti žalost in obenem razgaljenost, varujoči zid starejših okrog nje se ruši, ona pa se približuje prepadu. Zdaj je Farid sam razgaljen strmel v prepad. Videti je bilo, da se vse maje. Prijatelj Josef je slepo sledil Satlanu in pljuval po »moskovskih agentih«, kakor je predsednik govoril komunistom. In rekel, da je Farid v napačni stranki in da je edini med vsemi tistimi brezsrčneži še ohranil človeškost in da je že čas, da izstopi. Kako je Josef le mogel reči kaj takega?

Rana je bila Faridova velika sreča. Ljubil jo je tako zelo, da si je skoraj že želel, da bi se razšla in se tako izmuznila nevarnosti, da bi ju preganjali. Gledal je njeno uho. Že zato, zaradi tega nedolžnega ušesa jo je moral ljubiti.

9

Rana je dolgo molčala, videti je bilo, da opazuje otroke, ki so se igrali v parku, toda njen pogled je pritegnilo samo dekletce, ki je nekoliko stran od skupine drugih uprizarjalo igrico. Plesalo je in se sukalo v krogu, potem pa naenkrat negibno obstalo in padlo po tleh, kot bi ga zadela krogla. Nekaj hipov zatem se je dvignilo in znova zaplesalo, nato pa se spet spustilo na tla.

Damask že dolgo ni doživel takšnega vremena: pomladni mraz je uničil blagoslov, ki ga je prineslo zimsko deževje. Cvetovi in popki so pomrznili.

Bil je prvi sončen dan po neskončni mokroti. Prebivalci starega mestnega središča so bledični in kašljaje drli na plano iz ilovnatih hiš, ki mrazu niso bile kos, in odhajali proti vrtovom in parkom zunaj mestnega obzidja. Odrasli so pekli na žaru, pili čaj, kartali, si pripovedovali zgodbe ali pa molče strmeli predse in kadili vodno pipo. Njihovi otroci so zganjali hrup in se igrali, dečki z žogami, deklice z obroči hulahop, novotarijo iz Amerike, ki je v trenutku osvojila Damask. Deklice so z vrtenjem bokov obroče skušale obdržati v kroženju. Večina jih je bila še nevešča, nekaj deklic pa je obroče znalo vrteti že nekaj minut.

Videti je bilo, da dekletcu, ki je plesalo nekoliko proč od drugih, mraz ni mogel do živega. Njeni gibi so izžarevali nenavadno poletno sproščenost. Rana je opazovala dekličin vrat in se spraševala, kakšno znamenje bi narisala po zraku kri, če bi jo zares zadela krogla. Pri Ranini teti Jasmin je bil curek krvi v obliki neskončnosti, vodoravno ležeča osmica, narisana na steno. To je bilo pred desetimi leti. Jasmin, najmlajša sestra Raninega očeta, se je vrnila iz Bejruta, kjer se je z muslimanskim možem dolgo skrivala pred srdom svoje družine. Hrepenela je po Damasku, njenem mestu, in po materi. Nekaj trenutkov je Ranine ustnice obletel smehljaj, vendar se je takoj spet razgubil. Pomislila je: kot kaže, je v tej družini dedno, da vsi zaljubljenci bežijo v Bejrut.

10

Nekega poletnega dne jo je teta Jasmin povabila v znamenito sladoledarno Bakdaš v Suk al Hamidije. Tam je čisto bežno, dobre volje dejala: »Življenje v Arabiji se od nekdaj giblje med dvema nesprav­ ljivima sovražnikoma – ljubeznijo in smrtjo – in jaz sem se odločila za ljubezen.« Toda smrt njene odločitve ni hotela spoštovati.

Jasmin je ustrelil njen lastni nečak, Samuel, pred vhodom v kino.

Njen spremljevalec je zbežal in jo odnesel brez praske. Nanj Samuel ni streljal, temveč se je ustopil nad teto, ki je ležala v krvi, ter skoraj kriče zaklical mimoidočim: »Rešil sem čast svoje krščanske družine, ker se je moja teta poročila z muslimanom in oblatila našo družino.« Veliko mimoidočih mu je zaploskalo.

Samuel, razvajeni sin tete Amire, je bil v tistem času star šestnajst let in še ni veljal za polnoletnega. Po enem letu zapora so ga izpustili. Sorodniki so ga ob glasnem petju zmagoslavno ponesli skozi ulice v hišo staršev. Tam je več kot sto gostov vse do svita slavilo njegovo herojsko dejanje. Samo Basil, Ranin oče, se tega praznovanja ni udeležil. Za njegov okus je bilo proslavljanje preveč primitivno, vendar je tudi on čutil razumevanje za to, da so mu ustrelili sestro. Osramotila je družino.

Edinole babica Samia je Samuelu in njegovi materi dala vedeti, da ga preklinja, vsak dan, ko vstane, in vsak večer, ko leže spat.

Jasmin je bila njena najljubša hči. Najbrž se je zato šušljalo, da je Samuel – po naročilu kogarkoli že – teto ubil s sovraštvom svoje matere, ki se je vedno čutila zapostavljeno.

Rana z bratrancem nikoli več ni spregovorila. Vedno, ko je prišel na obisk k njenemu bratu Jacku, se je zaprla v svojo sobo. Tudi praga hiše svoje tete Amire ni več prestopila. Zato pa je ob podobico svete Device Marije v svoji majhni sobici obesila fotografijo tete Jasmin.

Tega mrzlega marčevskega dne je Rana dolgo molčala in trdno stiskala Faridove tople dlani.

11

Dekletce je še enkrat padlo po tleh, tokrat nadvse elegantno, in za nekaj trenutkov negibno obležalo, nato pa zaprhutalo z rokami kakor metulj, v znak, da se je v telo na tleh vrnilo življenje.

V daljavi je nekdo židane volje pel verze, prepolne melanholije in obupa: »Prisilil sem se v ločenost, / da bi te pozabil.« Bila je najnovejša pesem egiptovske pevke Oum Koultoum. Ahmad Rami, sramežljivi, občutljivi pesnik, ki je napisal te verze, je v petdesetih letih, odkar je pevko ljubil, zanjo napisal več kot tristo pesmi, ne da bi se mu ljubezen izpolnila. »Čas potrebujem,« je rekla Rana, »čas, da najdem odgovor.«

12

KNJIGA SMRTI 1 Vprašanje je otrok svobode.

= Damask, jesen 1969–pomlad 1970

2. Truplo v košari Z juga je po Ulici Ibna Asakra vel topel veter. Dan si še ni snel sive maske. Za obzidjem starega mesta se je nejevoljno kot razvajeno dekle prebujal Damask.

Prvi avtobusi in majhni kombiji so s peklenskim hrupom vozili po dolgi ulici. Iz okoliških vasi so na številna gradbišča v novi mestni četrti prevažali priložnostne delavce. Eden od gradbenih delavcev, mož nizke postave, je hodil sem in tja ob robu ceste, od mestnih vrat Bab Kisan, vhoda v kapelo sv. Bulosa, delček poti proti Vzhodnim mestnim vratom in nazaj. Čakal je na avtobus. ­V levi roki je kot vsi delavci iz podeželske okolice mesta držal culo z živežem, iz spranega modrega blaga. Živahno je krilil z desnico, kot da bi nekemu nevidnemu sogovorniku kaj dopovedoval. Pentlja njegovega obhoda se je vse bolj raztegovala, kot da bi si želel, da bi se, ko bi se naslednjič obrnil na petah, naenkrat pojavil avtobus.

Ravno ko je sonce zlato obliznilo najvišji rob starega mestnega obzidja, se je delavec spet obrnil in pri tem za hip pogledal proti jugu. Pogled mu je obstal na veliki košari, ki je visela nad vhodom v Bulosovo kapelo, na kraju, o katerem legenda uči, da je tukaj­ 13

spreobrnjeni ustanovitelj Cerkve Bulos po doživetju v Damasku ­v košari, spuščeni čez obzidje, uspel uiti preganjalcem.

Iz košare, ki je še vedno visela v senci, je molela roka, kot da bi bila okončina človeka, ki se utaplja. Gradbenega delavca je še isti hip prešinilo, da je moški, ki mu pripada ta roka, mrtev. Takoj mu ni bilo mar za nič drugega več: ne za avtobus in ne ploščice, ki jih je moral na hrbtu vlačiti v tretje nadstropje, in celo ne za kreg s skopuškim mojstrom. »Mrlič, tam v košari je mrlič!« je ves razburjen kričal, in ko je končno prineslo mimo policaja, ki je še ves krmežljav kolesaril proti svojemu revirju ob Vzhodnih mestnih vratih, ga je tako mrzlično nagovoril, da je zajetni varuh reda le mukoma obdržal ravnotežje. Ko je možic kot iz uma potresel policajevo krmilo in venomer ponavljal: »Mrlič! Mrlič!«, je policajev obraz prežela groza.

Norec, si je mislil policaj. Nejevoljno se je obrnil in pogledal tja, kamor je delavec venomer kazal, ter zagledal veliko košaro, ki je bila zdaj že vsa v jutranji zarji. »Kakšen mrlič neki? Se vam je zmešalo? Izpustite kolo!« V tridesetih letih službovanja je mrliče videl že povsod: v postelji, v kanalu ali celo obešene v kakšnem stranišču, toda v košari nad mestnim obzidjem pa še nikoli. »Pomirite se vendar!« je prigovarjal moškemu. »Nobenega mrliča ni. Kristjani samo obujajo spomin na svojega apostola Bulosa, ki je tukaj na tem kraju pobegnil iz mesta.« In je še enkrat pogledal košaro, ki je že nekaj tednov visela nad mestnimi vrati.

Toda ko je končno pripeljal avtobus, gradbeni delavec ni vstopil, temveč se je kar naprej razburjal in se oklenil policajevega kolesa. »In povem vam, tam notri je mrlič,« je hripavo tulil.

Vozniku avtobusa je to vzbudilo radovednost, izklopil je motor in izstopil iz vozila. Sledilo mu je več potnikov. Vsi so obstopili policaja in podprli kolegov sum.

14

Nato je policaj končno popustil in obljubil, da bo obvestil kriminalistično policijo, toda obenem je vztrajal pri tem, da bo kot pričo navedel moškega, ki mu je pokvaril jutro. Zapisal si je njegove osebne podatke in ga opozoril, da naj bo ves čas dosegljiv. Nato se je s kolesom odpeljal naprej. Tudi voznik avtobusa je nadaljeval vožnjo proti severu.

3. Komisar Barudi Strokovnjaki kriminalistične policije so v košari našli moškega z zlomljenim tilnikom. V prsnem žepu njegove pižame je bil sivobel listek papirja, na katerem je pisalo: Bulos je izdal našo tajno druščino.

Mladi komisar Barudi si je ogledoval listek. Stavek je bil resda nakracan, toda kljub temu je bilo opaziti trud, da bi bila pisava lepo berljiva. Listek je bil odtrgan od večjega lista papirja, kakršne je najti v starem mestnem središču v mnogih prodajalnah s spominki, za zavijanje steklenih vaz ali dragih lesenih šatulj z občut­ ljivimi intarzijami. Kdor je to napisal, se je potrudil vsaj za silo zgladiti stranske robove.

Okrog desete je neki policaj k mestnim vratom privedel starega, vidno prestrašenega hišnika kapele sv. Bulosa. Jel je razlagati, da košara ni bila njegova ideja, temveč predlog mladega župnika Mihaela, ki je ljudi, ki so se vozili mimo, na vsak način hotel spomniti na pobeg ustanovitelja Cerkve. Ves obupan je pripovedoval, da je moral že dva tedna vsak dan odstranjevati nesnago, ki so jo v košaro metali mladostniki: steklenice, mrtve podgane in mačke.

Mrlič, moški konec tridesetih, je imel na sebi svetlo modro pižamo. Strokovnjaki sodne medicine so ugotovili, da je smrt nastopila okrog polnoči in da se je trupla v laseh in oblačilu držala obilica­ vlaken vreče iz jutovine, v kateri so ga verjetno prinesli na mesto najdbe.

15

Tri dni zatem so mrliča identificirali in se znašli pred naslednjo uganko: ime mu je bilo major Mahdi Said. Kdo je bil potemtakem na listku omenjeni Bulos?

Komisar Barudi se je najprej pogovoril z mlado, lepo Saidovo vdovo. Bila je obvladana, odgovarjala je hladno in skopo. Mogoče je bilo, da o svojem možu res ni ničesar vedela ali pa je vedela preveč. Na vprašanje, ali ga ni pogrešila, se je odzvala rezko in ironično: »Zanj je bilo normalno, da ga včasih dneve in tedne ni bilo na spregled. Njegova ljubica je bila njegov poklic. Z menoj je bil zgolj poročen.« Komisar je bil prepričan, da je žena umrlega zgradila okrog sebe obrambni zid hladu in brezbrižnosti zato, da bi prikrila bolečino ali pa ognjeno sovraštvo. Na komisarja je naredila zelo erotičen vtis, prav rad bi pogledal, kaj se skriva za njeno zunanjo podobo. Navsezadnje je bil samski in osamljen.

Sodelavcem za zavarovanje sledov je dal navodilo, naj iščejo ­v mansardi nad stanovanjem umrlega. Tam so majorja ubili v njegovi postelji. Videti je bilo, da se je svojemu morilcu ali svojim morilcem še upiral. Toda vdova je povedala, da ni slišala ničesar, saj da je spala nadstropje niže in na drugem koncu stanovanja. Povedala je tudi, da je njen mož točno nad njuno spalnico včasih rogovilil vse do ranih jutranjih ur, si vrtel glasbo, telefoniral in premikal stol. Ob tem je dolgo trpela, saj jo je prebudil že najrahlejši šum.

Zato je svetlo spalnico z balkonom pred približno enim letom zamenjala za temno, toda mirno sobo v zadnjem delu stanovanja.

Mansarda njenega moža je imela lasten vhod. Od velikega balkona v drugem nadstropju so na podstreho eno nadstropje više vodile ozke stopnice. Na podstrehi sta bili dve skopo opremljeni sobi s preprosto kopalnico, majorjevo kraljestvo. Prvi prostor je uporabljal za spanje, drugega, manjšega, pa kot pisarno s pisalno mizo in kovinsko omaro.

16

»Morilec je moral vstopiti s ceste,« je rekel nadporočnik Ismail, vodja skupine za zavarovanje sledov, ko ga je komisar povprašal po prvih vtisih. Barudi in Ismail sta se dobro razumela. Oba sta bila tujca v Damasku in sta pogosto hodila na pozne skupne večerje.

Stala sta na balkonu pred stopnicami, ki so vodile v mansardo. »Razločne sledi smo našli na starem bršljanu. Morilec se je z ulice po bršljanu povzpel na balkon, od tam pa čisto preprosto po stopnicah na podstreho,« je razložil Ismail in z desno roko opisal morilčevo pot. »In potem,« je nadaljeval in se naslanjal na ograjo, »je moral s truplom vred oditi iz hiše skozi sobo z balkonom ter nato zadaj skozi vrata stanovanja. Na ostrem robu kovinske ključavnice smo našli sledi vreče iz jute. Po stopnicah v stopnišču se je potem spustil na ulico.« »In zakaj praviš morilec? Si mar prepričan, da je bil moški? In da je opravil sam, brez pomoči?« je vprašal Barudi in pri tem z očmi pospremil še enkrat pot z ulice na balkon. »Tilnik mu je gotovo zlomil moški, ne ženska, je pa res, da bi lahko bilo tudi več moških,« je odvrnil Ismail. »Zakaj pa ne en moški in ena ženska?« Veščak se je nasmehnil. »Bi bilo že logično, toda potem bi moral biti moški, ki bi bil pomočnik neke ženske, precej zabit. Saj je vendar veliko preveč tvegano plezati v stanovanje po bršljanu, ko bi pač lahko prišel v stanovanje lepo neopaženo skozi vhodna vrata.« Za trenutek je pomolčal. »Ne, občutek imam, da bi morilec vzel v zakup prav vse, tudi to, da bi ga aretirali, da bi le ubil majorja. To diši po zagrizenem maščevanju in ne po tem, da bi ga hladno odstranil kak ženin ljubimec.« »Kaj pa, če so vse skupaj dolgo in skrbno načrtovali? Mož je imel menda nevarno službo pri tajni policiji. Ne vem še nič določnejšega, toda navsezadnje je bil major in takšni ljudje živijo nevarna življenja,« je rekel Barudi.

17

»Tudi to bi bilo mogoče. Plezanje sámo pa je za profesionalca stvar dveh, treh minut,« je odgovoril Ismail in se zamišljen napotil po stopnicah v mansardo, ravno takrat, ko je vdova komisarju povedala, da želi njegov pribočnik Mansur govoriti z njim po telefonu.

Ko je zapuščal vdovino stanovanje, je bila ura že več kot enajst.

Moral je misliti nanjo. »Major Mahdi, moj mož, je imel veliko sovražnikov,« mu je brez ovinkarjenja že po petnajstih minutah povedala. In Barudi je imel občutek, da soproga tudi ona ni zelo marala. Niti trudila se ni, da bi vzbudila drugačen vtis. Nasprotno, venomer mu je pravila major Mahdi, kot da bi bil tujec, potem pa skoraj, kot bi jo bilo sram, dodala še pojasnilo »moj mož«. »Kakšno skrivnost skriva ta ženska? Kako notranje mrtev mora biti človek, da spi sam na zanikrni podstrehi namesto v mehkem naročju te lepotice?« se je spraševal komisar, ne da bi našel odgovor.

Volčja lakota po kruhu mu je skoraj raztrgala želodec. Vdova mu je petkrat postregla s kavo in bonboni. S svojim razmajanim fordom se je zapeljal k trgovcu s hrano Iskandru na Ravni ulici, nedaleč od uličice Abbara in kot vedno naročil lepinjo s tenkimi rezinami pasturme. Fina, na zraku sušena goveja šunka s pikant­ nim ovojem iz pekočih začimb je bila Barudijeva najljubša jed. Iskander je to vedel, pa vendar je vsak dan vljudno vprašal: »Tako kot vedno?« In komisar je kot vedno dobil svoj sendvič in kozarec hladne vode. To je stalo eno liro, in medtem ko je komisar jedel svoj najljubši sendvič, je Iskander brž skuhal dve kavi in upal, da bo slišal kakšno zgodbo o nizkotnostih človeške nature. Ta želja se mu je neredko tudi res izpolnila. Nadporočnik Barudi je majhnemu možu rad kaj povedal, vendar le pod pogojem, če nikoli ne vpraša po imenih.

Tega dne pa mu je komisar odgovoril: »Danes, prosim, brez kave. Sem jih spil že pet, kar vrti se mi.« 18

Moški je vedel, da komisar ne bo hotel nič povedati. Torej je molčal in upal, da bo mreža molka kmalu prinesla na plano kakšno debelo ribo.

Lastnik likalnice Omar je na nasprotni strani ulice ravnokar za trenutek stopil iz svojega lokala, da bi se nadihal svežega zraka. Ko ga je Barudi zagledal, se je spomnil, da mu je hotel nesti zlikat nekaj perila. Kakšno peklensko delo opravlja ta Omar, ki je bil videti, kot da sta ga sama kost in koža? Njegov lokal je bil majhen in zatohel.

Ves dan je izžet in preznojen stal ob likalni deski in s težkim vročim likalnikom gladil perilo. In to za nekaj smešnih piastrov.

Komisar Barudi je plačal, izpil zadnji požirek vode in pohitel v svoje majhno stanovanje. Takšne dni je bil obupan. Imel je občutek, da vse dela narobe. Vsako jutro si je očital napako, da se je brez ženske preselil v glavno mesto. V tem mestu nihče ni skrbel za njegovo dobro počutje. Celo perilo si je moral prati sam in ga zdaj, namesto da bi v pisarni premišljeval o primeru umora, še odnesti k likalcu. Vsako jutro si je kuhal kavo in jo pil sam v kuhinji, s pogledom na prastar porumeneli koledar. Kaj naj stori? Nadia se je odločila za vaškega učitelja. »Ne bo se vzpenjal, vendar tudi padel ne bo,« je odvrnila Barudiju, ko ji je na tehtnico vrgel svojo prihodnost visokega policijskega častnika proti prihodnosti revnega učitelja v osnovni šoli. Vendar pa obljuba ponosnega življenja ni pokazala učinka. Več pa Barudi ni imel ponuditi. Učitelj je bil lepotec z omamnim glasom.

Na tej točki svoje jutranje tožbe si je v napol motnem starem ogledalu, s katerega se je luščila barva in ki je visel na steni nad mizo, vsakokrat zazrl v obraz. Nikdar v življenju se sam sebi ni zdel lep. Njegov stvarnik je bil verjetno pijan in kratkoviden, si je govoril vsak dan in se ob tem nasmehnil. Štiri leta je prebil pri kriminalistični policiji v severni metropoli Aleppo. Šef ga je imel rad, in ko se je sprostilo delovno mesto pri 19

damaščanski komisiji za umore, se je zavzel zanj s svojimi zvezami.

Zdaj je bil Barudi v tej službi že eno leto. Poverjeno nalogo v prestolnici je čutil kot zelo pomembno, včasih zanj kot mladega podporočnika kar preveč pomembno. Toda trudil se je in se učil in bil je zelo delaven. Dnevi so se mu zaključevali po dvanajstih, včasih celo štirinajstih urah dela. Toda ni se pritoževal. Največkrat je bil hvaležen, da lahko sedi na policijski postaji in kaj počne. S spoznavanjem kupov policijskih dosjejev je spoznaval mesto, ki je bilo zanj kot kmečkemu sinu še vedno uganka. Edina lepotna napaka njegove službe je bil njegov šef, polkovnik Kuga, samovšečen, hladen diplomat. »V prestolnici se drugače pleše,« mu je kot popotnico povedal dobrotljivi šef v Aleppu, »toda s tvojo marljivostjo jih boš že vse znal prepričati.« Barudi je imel občutek, da Kuga namenoma prezre ves njegov trud, zato si je končno obetal kak težji primer, pri katerem bi morda lahko zablestel tako, da bi ga razjasnil.

Vhodna vrata so bila kot vedno odprta, ljudje v krščanskem predelu Damaska so še vedno živeli tako sproščeno, kot da bi njihove uličice tako kot v prejšnjem stoletju še zmeraj imele obzidje in v njem čez noč zaklenjena mestna vrata. Iz zornega kota sodobnega kriminologa so bila odprta vrata v hišo huda lahkomiselnost.

Bil je edini podnajemnik svoje stare gospodinje. Dve majhni sobi in kuhinja v prvem nadstropju, sploh ne slabo stanovanje. Stranišče in kopalnico pa si je moral deliti z gospodinjo. Vedel je, da lahko tukaj kot samec mirne duše ostane, stara vdova mu je čistila stanovanje, ker se ji je zasmilil. Zanjo je bil pokončen, dobro vzgojen fant iz krščanske vasi, ki nikdar ni imel obiskov, ki je najemnino poravnaval vnaprej in ni pil in kadil. Vedno vljuden in resen. Ženske ga niso zanimale in videti je bilo, da se tudi zanj nobena ni zanimala. Bil je majhne postave, nosil je debela očala in bil mnogo prezgodaj že siv, kar je Damaščanke kar trikratno odvračalo.

20

Zbirka Roman Rafik Schami

Mračna plat ljubezni Prva izdaja Prevedla Urška P. Černe Uredil Andrej Koritnik Jezikovni pregled Simon Šerbinek Opremila in tehnično uredila Jerneja Rodica Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Bojan Švigelj Natisnila tiskarna Korotan – Ljubljana, d. o. o.

Naklada 900 izvodov