Nesmrtno življenje Henriette Lacks by Mladinska

Rebecca Skloot Nesmrtno življenje Henriette Lacks

Ime ji je bilo Henrietta Lacks, toda v znanosti je znana pod šifro HeLa. Revni temnopolti Američanki, materi petih otrok, so leta 1951 na pregledu v bolnišnici odvzeli nekaj celic in jih poskušali vzdrževati v laboratorijskem okolju, kar dotlej ni uspelo še nikomur. Henrietta je umrla, a celice so preživele. In postale vroče blago v farmacevtski in biotehnični industriji, saj so omogočile razvoj cepiva za otroško paralizo, kloniranja, genskih raziskav … Njeni otroci o vsem tem niso vedeli nič, zato jih je pošteno pretreslo, ko so spoznali, da celice njihove matere v velikanskih količinah živijo po vsem svetu. S celicami HeLa se sklepajo milijardne kupčije, Henrietta pa je ostala anonimna in njeni svojci si ne morejo privoščiti osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Nesmrtno življenje Henriette Lacks je zgodba o veličastnem znanstvenem napredku, medicinski etiki in rasizmu, hkrati pa presunljiva pripoved o človeških usodah, o materi in otrocih, ki matere skorajda niso poznali. Prvenec ameriške pisateljice Rebecce Skloot je osvojil svet, prevedli so ga v več kot 25 jezikov in mreža HBO po njem snema film, ki ga producirata Oprah Winfrey in Alan Ball. Avtorica je za delo prejela številne nagrade, njene znanstvene članke pa objavljajo v uglednih ameriških revijah in časopisih. Ustanovila je tudi Sklad Henriette Lacks, ki mu namenja del denarja od prodaje knjige. Na voljo je Henriettinim svojcem za kritje zdravstvenih stroškov in šolanje. Rebecca živi v Chicagu in pogosto predava po vsem svetu. Spremljajte jo na spletu: www.rebeccaskloot.com in henriettalacksfoundation.org.

Knjiga s pametjo, ritmom, pogumom in srcem, ki vas bo osvojila. New York Times Ni mrtve ženske, ki bi več naredila za žive. Osupljiva, pretresljiva, nujna knjiga. Guardian Delo gladko pomete s predsodkom, da mora znanstveno pisanje imeti enak učinek kot uspavalo. Chicago Tribune Knjigo odlikuje osebni angažma avtorice. Iz dejstev o tej celični liniji in Henrietti Lacks ter njenih sorodnikih je ustvarila napeto in ganljivo pripoved, ki si zasluži kar največje zanimanje. prof. dr. Harald zur Hausen, Nobelov nagrajenec za medicino

29,95 €

NESMRTNO ZIVLJENJE oprema.indd 1

SVETOVNA USPEŠNICA Zdravniki so uporabili njene celice, ne da bi ji povedali. Te celice niso umrle. Spočele so medicinsko revolucijo in industrijo, vredno milijarde dolarjev. Dve desetletji pozneje so to izvedeli njeni otroci in njihova življenja so se za vedno spremenila.

Rebecca Skloot

NESMRTNO ŽIVLJENJE

Henriette Lacks Prevedla Irena Duša

8/19/11 8:04:17 AM

Vsebina Nekaj besed o knjigi

Predgovor: Ženska na fotografiji Deborahin glas

17 25

Prvi del ŽIVLJENJE 1 Pregled 2 Clover 3 Diagnoza in zdravljenje 4 Rojstvo HeLa 5 »Noter v men raste tema« 6 »Gospa je na telefonu« 7 Smrt in življenje celične kulture 8 »Beden primerek« 9 Turner Station 10 Na drugi strani proge 11 »Hudič od bolečine«

29 34 43 51 59 66 73 80 84 94 100

Vsebina

Drugi del SMRT 12 Neurje 13 Tovarna HeLa 14 Helen Lane 15 »Premlada, da bi se spomnila« 16 »Večnost bodo preživel na istem kraju« 17 Nelegalno, nemoralno in obžalovanja vredno 18 »Najbolj nenavaden hibrid« 19 »Najbolj kritičen čas na tem svetu« 20 Bomba HeLa 21 Nočni zdravniki 22 »Slava, ki si jo tako zelo zasluži«

107 112 125 129 137 146 156 163 171 177 189

Tretji del NESMRTNOST 23 »Živi« 24 »Najmanj, kar lahko nardijo« 25 »Kdo vam je rekel, da lahko prodajate mojo vranico?« 26 Poseg v zasebnost 27 Skrivnost nesmrtnosti 28 Po Londonu 29 Za celo vas Henriett 30 Zakariyya 31 Hela, boginja smrti 32 »Vse to je moja mama« 33 Črnska umobolnica 34 Zdravstvena dokumentacija 35 Čiščenje duše 36 Nebesna telesa

199 211 219 227 232 238 252 261 270 279 288 300 307 316

Vsebina

37 »Ni razloga za strah« 38 Dolga pot v Clover

319 327

Kje so zdaj Sklepna beseda

333 337

Zahvale Časovnica Opombe Kazalo O avtorici

353 364 367 395 400

Nekaj besed o knjigi

To ni leposlovno delo. V njem ni spremenje-

nih imen, izmišljenih likov ali dogodkov. Med pisanjem te knjige sem opravila za več kot tisoč ur intervjujev s sorodniki in prijatelji Henriette Lacks, pa tudi z odvetniki, etiki, znanstveniki in novinarji, ki so pisali o družini Lacks. Črpala sem tudi iz obširne zbirke arhivskih fotografij in dokumentov, znanstvenih in zgodovinskih raziskav ter iz osebnega dnevnika Henriettine hčerke Deborah Lacks. Po svojih najboljših močeh sem se potrudila ujeti govorjeni in pisani jezik vsakega posebej: dialogi so zapisani v izvirnih narečjih; odlomki iz dnevnikov in drugi osebni zapisi so citirani natanko tako, kot so bili napisani. Eden Henriettinih sorodnikov mi je rekel: »Če polišpaš, kako so ljudje govorili, in spreminjaš, kar so rekli, to ni pošteno. Vzameš jim življenje, njihove izkušnje, njih same.« V mnogih primerih sem privzela besede, s katerimi so intervjuvanci opisovali svoje življenje in izkušnje. Tako sem uporabila jezik njihovega časa in okolja, vključno z besedami, kot je zamorski. Lacksovi so bolnišnici Johns Hopkins pogosto rekli »John Hopkin«, in kadar govorijo oni, sem ohranila to rabo. Vsi deli, v katerih Deborah Lacks govori v prvi osebi, so citati njenega govora, uredila sem jih le po dolžini in občasno zaradi jasnosti. Glede na to, da je Henrietta Lacks umrla več desetletij, preden sem

Nekaj besed o knjigi

začela pisati to knjigo, sem se pri poustvarjanju prizorov iz njenega življenja opirala na intervjuje, pravne listine, njeno zdravstveno dokumentacijo. Dialogi v teh prizorih so poustvarjeni na podlagi pisnih dokumentov ali pa so dobesedni citati intervjuvancev, ki so mi pravili o njih. Kadar je bilo to le mogoče, sem zaradi zagotavljanja točnosti opravila več intervjujev z različnimi viri. Izpis iz Henriettine zdravstvene dokumentacije v prvem poglavju je povzetek številnih različnih zapisov. Beseda HeLa, ki se nanaša na celice, vzgojene iz celic materničnega vratu Henriette Lacks, se pojavlja skozi vso knjigo. Še nekaj besed o kronologiji: datiranje znanstvenih raziskav se nanaša na čas poteka raziskav, in ne na čas njihovih objav. V nekaterih primerih so datumi približni, ker natančni datumi začetka raziskav niso nikjer zabeleženi. Ker ves čas prehajam med različnimi zgodbami in ker znanstvena odkritja zahtevajo več let, jih zaradi jasnosti v nekaterih delih knjige opisujem drugega za drugim, čeprav je do njih prišlo v približno istem času. Zgodovina Henriette Lacks in celic HeLa zastavlja pomembna vprašanja s področij znanosti, etike, rase in družbenih razredov; po svojih najboljših močeh sem se jih potrudila jasno predstaviti v okviru zgodbe Lacksovih, dodala pa sem tudi sklepno besedo, v katerem se dotikam današnjih pravnih in etičnih polemik o raziskavah in lastništvu tkiv. O teh temah bi bilo treba reči še veliko več, vendar to presega okvir knjige, zato bom ukvarjanje z njimi prepustila učenjakom in strokovnjakom z dotičnega področja. Upam, da mi bodo kakršnokoli izpuščanje bralci odpustili.

PREDGOVOR Ženska na fotografiji

Na moji steni je fotografija ženske, ki je nisem

nikoli spoznala. Levi kót je odtrgan in polepljen s samolepilnim trakom. Naravnost v fotoaparat gleda in se nasmiha, z rokami, uprtimi v boke, kostim je skrbno zlikan, ustnice našminkane temno rdeče. Konec štiridesetih let 20. stoletja je in ona jih še nima trideset. Njena svetlo rjava koža je gladka, oči so še vedno mlade in igrive, ne zavedajo se tumorja, ki raste v njej – tumorja, zaradi katerega bo njenih pet otrok ostalo brez mame, tumorja, ki bo spremenil prihodnost medicine. Napis pod fotografijo pravi, da ji je ime »Henrietta Lacks, Helen Lane ali Helen Larson«. Nihče ne ve, kdo je posnel to sliko, čeprav se je sto- in stokrat pojavila v revijah in naravoslovnih učbenikih, v blogih in na stenah laboratorijev. Navadno je podpisana kot Helen Lane, pogosto pa sploh nima nobenega imena. Kar HeLa ji rečejo, kar je koda, ime, ki so ga dali prvim nesmrtnim človeškim celicam na svetu – njenim celicam, odvzetim z njenega materničnega vratu le nekaj mesecev, preden je umrla. Njeno pravo ime je Henrietta Lacks. Leta in leta sem zrla v to fotografijo, se spraševala, kakšno je bilo njeno življenje, kaj se je zgodilo z njenimi otroki in kaj bi si mislila o celicah svojega materničnega vratu, ki živijo večno – ki jih kupujejo,

Predgovor

prodajajo, pakirajo in v bilijonih razpošiljajo v laboratorije po vsem svetu. Poskušala sem si zamišljati, kako bi se počutila, če bi vedela, da so šle njene celice s prvimi poleti v vesolje, da bi ugotovili, kako na človeške celice vpliva breztežnost, ali da so pomagale pri nekaterih najpomembnejših napredkih v medicini: pri cepivu proti otroški paralizi, kemoterapiji, kloniranju, genskem kartiranju, umetni oploditvi. Še kar prepričana sem, da bi bila – kot večina med nami – šokirana, če bi slišala, da danes v laboratorijih raste veliko več milijard njenih celic, kot jih je bilo kdaj v njenem telesu. Nikakor ne moremo vedeti, natančno koliko Henriettinih celic je živih danes. Neki znanstvenik ocenjuje, da bi vse celice HeLa od začetka pa do danes, če bi jih lahko nagrmadili na tehtnico, tehtale več kot 50 milijonov ton – nepredstavljiva številka, glede na to, da posamezna celica ne tehta skoraj nič. Neki drug znanstvenik je izračunal, da bi, če bi vse doslej vzgojene celice HeLa postavili v vrsto, vsaj trikrat obkrožile Zemljo, njihova skupna dolžina bi presegla 100.000 kilometrov. Henrietta je bila v svojih najboljših letih komaj kaj višja od metra in pol. Za celice HeLa in žensko za njimi sem prvič slišala leta 1988, se demintrideset let po njeni smrti, ko sem jih sama imela šestnajst in sem sedela pri uri biologije na ljudski univerzi. Moj učitelj, Donald Defler, škratu podoben mož s čedalje večjo plešo, je hodil sem ter tja po predavalnici in prižgal grafoskop. Pokazal je na dve shemi, ki sta se pojavili na steni za njegovim hrbtom. Prikazovali sta shemo celičnega reproduktivnega cikla, jaz pa sem videla le neonsko obarvan nered puščic, kvadratov in krogov, opremljenih z besedami, ki jih nisem razumela, recimo »Dejavnik promocije zorenja sproži verižno reakcijo aktivacije proteinov«. Bila sem mula, ki je padla v prvem letniku navadne gimnazije, ker sem ga pač prešpricala. Prepisala sem se na drugo šolo, ki je namesto biologije ponujala študij sanj, na Deflerjeve ure sem hodila samo zaradi točk, ki sem jih potrebovala za srednješolsko izobrazbo, kar je pome nilo, da sem pri šestnajstih sedela pri uri, okrog mene pa so letele be

Ženska na fotografiji

sede, kot so mitoza in inhibitorji kinaze. Bila sem popolnoma izgub ljena. »Si moramo zapomniti vse, kar je na prosojnicah?« je zavpil eden od dijakov. Ja, je rekel Defler, shemi si moramo zapomniti, in, ja, vse to bo v kontrolki, ampak to zdaj ni pomembno. Hotel nam je dopovedati, da so celice nekaj neverjetnega: kakih sto bilijonov jih je v našem telesu, vsaka zase je tako majhna, da bi jih na piko ob koncu tega stavka lahko spravili več tisoč. Iz njih so sestavljena vsa naša tkiva – mišice, kosti, kri – ta pa nadalje sestavljajo naše organe. Če jo pogledamo pod mikroskopom, je celica precej podobna ocvrtemu jajcu: ima beljak (citoplazmo), poln vode in beljakovin, s katerimi se prehranjuje, in rumenjak (jedro), v katerem so spravljene vse genske informacije, ki delajo vas, takšne kot ste. V citoplazmi vlada podoben vrvež kot na njujorških ulicah. Natrpano polna je molekul in nosilcev, ki nenehno prevažajo encime in sladkorje iz enega dela celice v drugega ter črpajo vodo, hranila in kisik v celico in iz nje. Male citoplazmatske tovarne vedno delajo 24 ur na dan, proizvajajo sladkorje, maščobe in beljakovine in energijo, da vse skupaj nemoteno deluje in da je jedro sito. Jedro so možgani te operacije; v vsakem jedru vsake celice v vašem telesu je spravljena identična kopija vašega celotnega genoma. Genom pove celicam, kdaj naj rastejo in se delijo, ter poskrbi, da opravijo svojo nalogo, pa naj bo to nadzor srčnega utripa ali pomoč možganom pri razumevanju besed na strani, ki jo pravkar berete. Defler je korakal sem ter tja pred tablo in nam razlagal, kako mitoza – proces delitve celic – omogoča, da zarodki zrastejo v dojenčke, da naša telesa ustvarijo nove celice, ki zacelijo rane ali nadomestijo izgubljeno kri. Je nekaj čudovitega, nam je razlagal, kot brezhibna plesna koreografija. Ena sama majhna napaka v procesu delitve kjerkoli v telesu je dovolj, da začnejo celice nekontrolirano rasti, nam je povedal. En sam napačno sprožen encim, ena sama napačna aktivacija beljakovine, pa

Predgovor

lahko dobimo raka. Mitoza se strga z vajeti, in tako se celice nenadzorovano razrastejo. »To smo ugotovili s preučevanjem rakavih celic, vzgojenih v gojišču,« je dodal Defler. Namuznil se je in stopil k tabli, na katero je z ogromnimi črkami napisal dve besedi: HENRIETTA LACKS. Henrietta je leta 1951 umrla zaradi hude oblike raka na materničnem vratu, nam je povedal. Preden pa je umrla, so kirurgi vzeli vzorce njenega tumorja in jih spravili v petrijevko. Znanstveniki so si že deset letja prizadevali ohraniti človeške celice pri življenju zunaj telesa, a so prej ali slej vse pomrle. Henriettine so bile drugačne: vsakih štiriindvajset ur so ustvarile celo generacijo in nikoli se niso ustavile. Postale so prve nesmrtne celice, kar so jih kdaj gojili v laboratoriju. »Henriettine celice zdaj živijo zunaj njenega telesa mnogo dlje, kot so kdaj živele v njem,« je rekel Defler. Če bi šli v katerikoli laboratorij na svetu in odprli zamrzovalnik, bi v njem verjetno našli na milijone – če ne na milijarde – Henriettinih celic v majhnih ampulah, spravljenih na ledu, tako je rekel. Njene celice so uporabili pri raziskavah genov, ki povzročajo raka, pa tudi tistih, ki ga preprečujejo; pomagale so razviti zdravila za zdrav ljenje herpesa, levkemije, gripe, hemofilije in Parkinsonove bolezni; z njihovo pomočjo so preučevali presnovo laktoze, spolno prenosljive bolezni, vnetje slepiča, človeško staranje, parjenje komarjev in negativni vpliv, ki ga ima na celice delo v kanalizaciji. Tako natančno in do tak šnih podrobnosti so preučili njihove kromosome in beljakovine, da znanstveniki danes poznajo vsak njihov trik. Podobno kot morski prašički in miši so tudi Henriettine celice postale standardni laboratorijski vlečni konji. »Celice HeLa so nekaj najpomembnejšega, kar se je zgodilo v medicini v zadnjem stoletju,« je rekel Defler. Potem pa je, povsem hladno, skoraj mimogrede, navrgel: »Črnka je bila.« Z enim samim hitrim zamahom je izbrisal njeno ime in odpihnil kredo s prstov. Ure je bilo konec. Medtem ko so ostali dijaki po vrsti odhajali iz učilnice, sem sedela

Ženska na fotografiji

in razmišljala, To je to? To je vse, kar bomo izvedeli? To gotovo ni vsa zgodba. Sledila sem Deflerju v kabinet. »Od kod je bila?« sem vprašala. »Je vedela, kako pomembne so njene celice? Je imela kaj otrok?« »Ko bi vam le lahko povedal,« je odgovoril, »ampak nihče ne ve ničesar o njej.« Po pouku sem pohitela domov in se skupaj z učbenikom za biologijo vrgla na posteljo. V kazalu sem poiskala geslo »celična kultura«, in tam je bila, v drobnem oklepaju: Če jim neprestano dovajamo hranila, se rakave celične kulture delijo neskončno, zato pravimo, da so »nesmrtne«. Osupljiv primer je celična linija, ki se v kulturi reproducira od leta 1951. (Celice te linije imenujemo celice HeLa, ker izvirajo iz tumorja, ki so ga odstranili ženski po imenu Henrietta Lacks.)

To je bilo to. Poiskala sem celice HeLa v enciklopediji svojih staršev, potem pa še v slovarju: nikjer nobene Henriette. Ko sem maturirala in se prebijala skozi študij proti diplomi iz biologije, so bile celice HeLa vsenavzoče. O njih sem poslušala pri histologiji, nevrologiji, patologiji; uporabljala sem jih pri eksperimentih s komunikacijo med sosednjimi celicami. A po gospodu Deflerju ni Henriette omenil nihče več. Ko sem sredi devetdesetih dobila svoj prvi osebni računalnik in začela uporabljati internet, sem iskala informacije o njej, našla pa sem le zmedene drobce; večina strani je trdila, da ji je bilo ime Helen Lane; nekatere so pisale, da je umrla v tridesetih prejšnjega stoletja; druge v štiridesetih, petdesetih ali celo šestdesetih. Nekatere so trdile, da jo je pokončal rak jajčnikov, druge so kot vzrok navajale raka na dojki ali raka materničnega vratu. Končno sem izsledila nekaj člankov o njej iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V reviji Ebony so citirali njenega moža: »Samo tega

Predgovor

se spomnim, da je imela tisto bolezen, in takoj po tistem, ko je umrla, so me poklicali v ordinacijo in od mene hoteli dovoljenje, da bi lahko vzeli nekakšne vzorce. Odločil sem se, da jim ne bom dovolil.« V Jetu so pisali, da je družina jezna – jezna, ker se Henriettine celice prodajajo po petindvajset dolarjev na stekleničko, in jezna, ker so brez njene vednosti objavljali članke o teh celicah. Pisalo je: »Niso se mogli znebiti mučnega občutka, da sta jih znanost in tisk izkoristila.« V vseh člankih so bile objavljene fotografije Henriettine družine: na eni je njen najstarejši sin sedel za svojo jedilno mizo v Baltimoru in si ogledoval učbenik za genetiko. Na drugi je bil srednji sin v vojaški uniformi, smehljaje je pestoval dojenčka. Ena slika pa je izstopala: na njej je Henriettina hčerka Deborah Lacks, obkrožena z družino, vsi se smehljajo, z jasnimi in živahnimi očmi, objeti čez rame. Vsi, razen Deborah. Ona stoji v ospredju, videti je sama, skoraj kot bi jo kdo šele naknadno nalepil na fotografijo. Šestindvajset let ima in lepa je, s kratkimi rjavimi lasmi in mačjimi očmi. A te oči srepo zrejo v fotoaparat, nepopustljive in resne. Spodaj piše, da je družina le nekaj mesecev pred tem izvedela, da Henriettine celice še vedno živijo, čeprav je bila takrat že petindvajset let mrtva. Vsi članki povejo, da so znanstveniki začeli opravljati raziskave na Henriettinih otrocih, a Lacksovi očitno niso vedeli, čemu so te raziskave namenjene. Rekli so jim, da ugotavljajo, ali imajo raka, ki je ubil Henrietto, če pa gre verjeti novinarjem, so znanstveniki preučevali družino Lacks, da bi izvedeli več o Henriettinih celicah. V prispevkih so navajali njenega sina Lawrencea, ki ga je zanimalo, ali nesmrtnost celic njegove matere pomeni, da bo tudi on morda živel večno. Eden od družinskih članov pa je vedno znova ostal brez glasu: Deborah, Henriettina hčerka. Med podiplomskim študijem pisanja me je obsedla zamisel, da bi nekega dne povedala Henriettino zgodbo. Nekoč sem celo poklicala na informacije v Baltimoru: iskala sem Henriettinega moža, Davida Lacksa, pa ga ni bilo v telefonskem imeniku. Zamislila sem si, da bom

Ženska na fotografiji

napisala biografijo tako celic kot ženske, iz katere izvirajo – ženske, ki je bila nekomu hčerka, žena, mama. Takrat si tega nisem mogla predstavljati, ampak tisti telefonski klic je pomenil začetek desetletje dolge pustolovščine po znanstvenih laboratorijih, bolnišnicah in psihiatričnih ustanovah, kjer sem srečala številne like, med katerimi so bili nobelovci, špeceristi, obsojeni zločinci in profesionalni prevarant. Medtem ko sem poskušala doumeti zgodovino celičnih kultur in zapleteno moralno debato okrog uporabe človeških tkiv v raziskovalne namene, so me obtožili kovanja zarot, pritisnili so me ob zid, tako fizično kot metaforično, in na koncu sem bila deležna nečesa, kar je hudo spominjalo na izganjanje hudiča. Končno sem le spoznala Deborah, ki se je izkazala za eno najmočnejših in najodpornejših žensk, kar sem jih kdaj srečala. Med nama se je spletla globoka osebna vez, in počasi, ne da bi se tega zavedala, sem jaz postala lik v njeni zgodbi, ona pa v moji. Z Deborah prihajava iz zelo različnih kultur: jaz sem odraščala na severozahodu ZDA kot agnostična belka, po rodu sem pol njujorška Judinja, pol protestantka s Srednjega zahoda; Deborah pa je globoko verna temnopolta kristjanka z Juga. Kadar je pogovor nanesel na religijo, sem se jaz navadno umaknila, ker mi je bilo neprijetno; Deborahina družina je naklonjena pridigarstvu, zdravljenju z vero in včasih vuduju. Odrasla je v črnski soseski, eni najrevnejših in najnevarnejših v vsej državi; jaz sem odrasla v varni, mirni soseski srednjega razreda v večinsko belskem mestu, na moji gimnaziji smo imeli vsega skupaj dva temnopolta dijaka. Jaz sem znanstvena publicistka, ki ima vse nadnaravno za »čirule čarule«; Deborah verjame, da Henriettin duh živi v njenih celicah in vodi vsakogar, ki mu prekriža pot. Vključno z mano. »Kako pa si razlagaš, da je tvoj profesor za biologijo vedel, kako ji je ime, če so ji pa vsi drugi rekli Helen Lane?« je govorila Deborah. »Iskala je tvojo pozornost.« Tovrstno razmišljanje je veljalo za vsa področja mojega življenja: ko sem se med pisanjem te knjige poročila, je bilo to zato, ker je Henrietta hotela, da nekdo skrbi zame, medtem ko delam.

Predgovor

Ko sem se ločila, je bilo to zato, ker se je odločila, da me mož ovira pri pisanju knjige. Ko se je urednik, ki je vztrajal, da iz knjige izločim zgodbo družine Lacks, poškodoval v skrivnostni nesreči, je Deborah rekla, da se to pač zgodi, kadar razkuriš Henrietto. Lacksovi so postavili pod vprašaj vse, kar sem mislila, da vem o veri, znanosti, publicistiki in rasi. Rezultat vsega tega je ta knjiga. V njej nista le zgodba celic HeLa in zgodba Henriette Lacks, ampak tudi zgodba Henriettine družine – še posebej Deborah – in njihovega vseživljenjskega truda, da bi se pomirili z obstojem teh celic in z znanostjo, ki ga je omogočila.

1920 • 1930 • 1940 • 1950 • 1960 • 1970 • 1980 • 1990 • 2000 • 2010 

1951

1 Pregled

Devetindvajsetega januarja 1951 je David

Lacks sedel za volanom svojega starega buicka in gledal, kako dežuje. Parkiral je pod ogromnim hrastom pred bolnišnico Johns Hopkins, v avtu pa je imel še tri otroke – dva od njih še v plenicah – ki so čakali na svojo mamo, Henrietto. Ta je nekaj minut pred tem skočila iz avta, si potegnila suknjič čez glavo in pohitela v bolnišnico mimo stranišča za »zamorce«, edinega, ki ga je smela uporabljati. V sosednji stavbi je pod elegantno bakreno kupolasto streho širil roke več kot tri metre visok marmornati kip Jezusa, kraljeval je pred nekdanjim glavnim vhodom v bolnišnico Hopkins. V Henriettini družini ni nihče šel v Hopkinsa k zdravniku, ne da bi prej obiskal Jezusov kip, mu pred noge položil cvetje, zmolil in ga za srečo podrgnil po nožnem palcu. Henrietta pa se tistega dne ni ustavila. Šla je naravnost v čakalnico ginekološke klinike, v velik prostor, prazen, če ne štejemo vrst dolgih klopi z ravnimi naslonjali, ki so spominjale na cerkvene. »Vozel mam na maternici,« je povedala informatorki. »Dohtar me mora pogledat.« Že več kot leto je Henrietta razlagala svojim najboljšim prijateljicam, kako čuti, da nekaj ni v redu. Nekega večera, ko so pojedli, je se-

Prvi del: Življenje

dla na posteljo s svojima sestričnama Margaret in Sadie in jima rekla: »Noter mam en vozel.« »Kaj maš?« je vprašala Sadie. »Vozel,« je rekla. »Boli za znoret – ko se tisti dedec hoče spravit name, Jezus Kristus, kaj so to za ene bolečine.« Ko je spolnost šele začenjala postajati boleča, je najprej pomislila, da je to morda povezano z malo Deborah, ki jo je rodila šele pred nekaj tedni, ali pa s hudo krvjo, ki jo je David včasih prinesel domov z večerov, ki jih je preživel z drugimi ženskami – s takšno, ki so se je zdravniki lotevali z injekcijami penicilina in s težkimi kovinami. Henrietta je zgrabila sestrični za roko, najprej eno, potem drugo, in si njuni roki položila na trebuh, tako kot takrat, ko je Deborah začela brcati. »A kaj čutiš?« Sestrični sta ji spet in spet pritiskali prste v trebuh. »Ne vem,« je rekla Sadie. »Mogoče si pa noseča izven maternice – se lahko zgodi, a veš.« »Nisem noseča, pa kaj še,« je odvrnila Henrietta. »Vozel je.« »Hennie, to moraš it pa pogledat. Kaj pa, če je kej hudega?« A Henrietta ni šla k zdravniku, sestrični pa tudi nista nikomur izdali, kaj jima je povedala v spalnici. V tistih časih se ljudje niso pogovarjali o stvareh, kot je rak, Sadie pa je mislila, da Henrietta stvar skriva, ker se boji, da bi ji zdravnik vzel maternico in ne bi mogla več imeti otrok. Kakšen teden po tistem, ko je povedala sestričnama, da se ji zdi nekaj narobe, je pri devetindvajsetih Henrietta zanosila – to je bil njen peti otrok, Joe. Sadie in Margaret sta ji rekli, da je imela bolečina torej vendar nekaj opraviti z otrokom. Ampak Henrietta je vztrajala, da ni tako. »Že pred otrokom je bla tam,« jima je rekla. »Nekej drugega je.« Po tistem niso več govorile o vozlu, Henriettinemu možu Davidu pa tudi ni nobena nič rekla. In potem, štiri mesece in pol po rojstvu malega Josepha, je šla Henrietta na stranišče in opazila krvave madeže na spodnjem perilu, čeprav ni bil njen čas v mesecu.

Pregled

Natočila je kad, se potopila v toplo vodo in razprla noge. Za vrati, zaprtimi za njene otroke, moža in sestrični, je Henrietta zdrsnila s prstom vase in tipala z njim po materničnem vratu, dokler ni našla tistega, kar je nekako vedela, da bo našla: trde bule, globoko v sebi, kot bi ji nekdo zagozdil frnikulo tik ob levo stran maternične odprtine. Henrietta je zlezla iz kadi, se obrisala in oblekla. Potem je rekla možu: »Kar h dohtarju me odpel. Krvavim, ampak ni moj čas.« Lokalni zdravnik je ob prvem pogledu vanjo zagledal bulo in sklepal, da gre za sifilitično razjedo. A test je pokazal, da je negativna na sifilis, zato je Henrietto poslal na ginekološko kliniko v bolnišnico Johns Hopkins. Hopkins je bila ena najboljših bolnišnic v državi. Zgradili so jo leta 1889 kot dobrodelno ustanovo za bolne in revne, stala pa je na več kot šestih hektarih, na mestu, kjer sta bila nekoč pokopališče in umobol nica za vzhodni Baltimore. Javni oddelki v Hopkinsu so bili polni pacientov, večinoma temnopoltih in nezmožnih plačevanja zdravniških storitev. David je moral prevoziti več kot trideset kilometrov, da je pripeljal Henrietto tja, ne zato, ker bi jima bilo tako ljubše, ampak zato, ker je bila to daleč naokoli edina bolnišnica, kjer so zdravili temnopolte paciente. To je bilo obdobje rasne segregacije – če so se črnci prikazali v bolnišnicah, namenjenih le belcem, jih je osebje najpogosteje odslovilo, pa čeprav je to pomenilo, da bodo morda umrli na parkirišču. Celo v Hopkinsu, ki je sprejemal temnopolte bolnike, so jih ločili na črnske oddelke in piti so morali iz pip, ki so bile namenjene le črncem. Ko je sestra poklicala Henrietto iz čakalnice, jo je tako peljala skozi enokrilna vrata v ordinacijo, rezervirano za črnce – eno v dolgi vrsti sob, ločenih s steklenimi stenami, da so lahko sestre videle iz ene v drugo. Henrietta se je slekla, se ogrnila v poškrobljeno belo bolnišnično haljo in legla na leseno preiskovalno mizo ter čakala na Howarda Jonesa, dežurnega ginekologa v bolnišnici, ki je bila tudi ena najboljših za raziskovanje raka v državi. Jones je bil suh in že malo siv, globoki glas mu je mehčalo južnjaško narečje. Ko je vstopil, mu je Henrietta po

Prvi del: Življenje

vedala za bulo. Pred pregledom je preletel njeno kartoteko – hiter oris njenega življenja in litanijo nezdravljenih bolezenskih stanj: Izobrazba šest ali sedem razredov; gospodinja in mati petih otrok. Od otroštva težko diha zaradi ponavljajočih se vnetij grla in deviacije nosnega pretina. Zdravnik je priporočil kirurško popravo. Pacientka je operacijo odklonila. Pacientko je skoraj pet let bolel zob; nazadnje so ga izpulili skupaj s še nekaj drugimi. Edina skrb je najstarejša hčerka, ki je epileptična in ne zna govoriti. Srečna družina. Pije zelo redko. Ni potovala. Dobro prehranjena, sodelujoča. Pacientka prihaja iz družine z desetimi otroki. Eden od sorojencev je umrl v prometni nesreči, eden zaradi revmatične vročice, eden zaradi zastrupitve. Nepojasnjena vaginalna krvavitev in kri v urinu v zadnjih dveh nosečnostih; zdravnik je priporočil test za izključitev anemije srpastih celic. Pacientka ga je odklonila. Z možem od petnajstega leta, ni ji do spolnih odnosov. Pacientka ima asimptomatični nevrosifilis, a je zavrnila zdravljenje sifilisa, rekoč, da se počuti dobro. Dva meseca pred tokrat nim obiskom, po rojstvu petega otroka, je imela pacientka v urinu znatno količino krvi. Testi so pokazali področja atipičnih celic materničnega vratu. Zdravnik je predlagal nadaljnje preglede in jo napotil k specialistu za izključitev okužbe ali raka. Pacientka je odpovedala pregled. Mesec dni pred tokratnim obiskom je bila pacientka pozitivna na testu za gonorejo. Pacientka je bila klicana na zdravljenje. Brez odgovora.

Nič čudnega, da se ni vrnila na ponovni pregled. Za Henrietto je bil obisk bolnišnice Johns Hopkins, kot bi vstopila v tujo deželo, kjer ni razumela jezika. Spoznala se je na žetev tobaka in klanje prašičev, nikoli pa še ni slišala besed, kot so maternični vrat ali biopsija. Pisala ali brala ni kaj dosti, in v šoli se ni nikoli učila naravoslovja. Kot večina temnopoltih pacientov je tudi ona šla v Hopkinsa samo takrat, kadar se ji je zdelo, da nima izbire. Jones je poslušal Henrietto govoriti o bolečini, o krvi. »Pravi, da je

Pregled

vedela, da je z njenim materničnim vratom nekaj narobe,« je zapisal pozneje. »Na vprašanje, kako je to vedela, je odgovorila, da je čutila, kot bi bila tam nekakšna bula. Ne vem, kaj natančno je mislila s tem, razen v primeru, da je področje otipala.« Henrietta je legla na mizi vznak, stopala je močno rinila v stremena, medtem ko je strmela v strop. In prav zares je Jones našel bulo natanko na mestu, kjer je rekla, da jo bo. Opisal jo je kot razjedeno, trdno gmoto v velikosti manjšega kovanca. Če bi bil njen maternični vrat ura, bi bila bula na številki štiri. Gotovo je videl že tisoč rakavih sprememb materničnega vratu, kaj takšnega pa še nikoli: svetleča in vijolična (kot »grozdni žele«, je zapisal pozneje), in tako občutljiva, da je zakrvavela ob najrahlejšem dotiku. Jones je odrezal majhen vzorec in ga poslal v patološki laboratorij na drugem koncu hodnika za postavitev diagnoze. Potem je rekel Henrietti, naj gre domov. Kmalu zatem je Jones sedel za mizo in narekoval zapiske o Henrietti in njeni diagnozi: »Njena anamneza je zanimiva predvsem zato, ker je 19. septembra 1950 rodila ob roku prav v tej bolnišnici,« je rekel. »V anamnezi tistega dne ni nobene omembe nepravilnosti na materničnem vratu, enako velja za pregled šest tednov po porodu.« In vendar se je zdaj, tri mesece pozneje, vrnila s polno razraščenim tumorjem. Ali so ga zdravniki med zadnjima obiskoma spregledali – to se je zdelo nemogoče – ali pa je rasel strašljivo hitro.

1920 • 1930 • 1940 • 1950 • 1960 • 1970 • 1980 • 1990 • 2000 • 2010 

1920–1942

2 Clover

Henrietta Lacks se je rodila kot Loretta Plea-

sant v mestu Ranaoke v zvezni državi Virginija, 1. avgusta 1920. Nihče ne ve, kako je postala Henrietta. Babica po imenu Fannie ji je pomagala na svet v majhni baraki na slepi ulici s pogledom na železniški depo, kamor je vsak dan pripeljalo in od koder je vsak dan odpeljalo na stotine tovornih vlakov. V tisti hiši je Henrietta skupaj s starši in še osmimi sorojenci živela do leta 1924, ko je njena mama, Eliza Lacks Pleasant, umrla pri porodu svojega desetega otroka. Henriettin oče, Johnny Lacks, je bil čokat mož, ki je krevsal naokrog s palico, s katero je pogosto mlatil ljudi. Družinsko izročilo pravi, da je ubil lastnega brata, ker se je motal okrog Elize. Johnny ni imel potrpljenja za vzgojo otrok in ko je Eliza umrla, jih je vse odpeljal nazaj v mestece Clover v Virginiji, kjer je njegova družina še vedno obdelovala tobačna polja, na katerih so njihovi predniki delali kot sužnji. V Cloverju ni bilo nikogar, ki bi lahko vzel vseh deset otrok, zato so si jih sorodniki razdelili – eden je šel k temu bratrancu, drugi k oni teti. Henrietta je pristala pri svojem dedu, Tommyju Lacksu. Tommy je živel v hiši, ki so ji vsi rekli domačija – v štirisobni brunarici, ki je nekoč rabila kot bivalni prostor za sužnje, z deskami po tleh, s petrolejkami in z vodo, ki jo je Henrietta vlačila od potoka in

Clover

gor, visoko v hrib. Domačija je stala na pobočju hriba, da jo je veter bičal skozi razpoke v stenah. Zrak v hiši se ni nikoli ogrel in kadar je umrl kakšen sorodnik, so truplo dneve in dneve hranili na hodniku, da so lahko ljudje prihajali kropit. Potem so jih zagrebli zadaj na pokopališču. Henriettin ded je vzgajal še enega vnuka, ki ga je ena njegovih hčera spravila na svet na tleh domačije in ga zapustila. Tistemu otroku je bilo ime David Lacks, a so ga v lenobnem narečju Lacksovih vsi klicali Day. Otroku, kakršen je bil mladi Day, so pri Lacksovih rekli »na skrivš dete«: v mestu se je ustavil mož po imenu Johnny Coleman; čez devet mesecev je prišel Day. Pri porodu je pomagala dvanajstletna sestrična in babica Munchie, in ko se je rodil, je bil moder kot nevihtno nebo in ni dihal. Na domačijo je prišel beli zdravnik s polcilindrom in sprehajalno palico, na Dayev rojstni list je napisal »mrtvorojen« in že so ga konji s kočijo vred odpeljali nazaj v mesto, da je za sabo pustil oblak rdečega prahu. Ko se je odpeljal, je Munchie molila, Gospod, vem, da nisi mislil vzet tega otroka. Umila je Daya v vedru tople vode, potem ga je položila na belo rjuho in ga masirala in trepljala po prsih, dokler ni hlastnil za zrakom in se mu je modra koža ogrela na nežno rjavo. Ko je Johnny Pleasant poslal Henrietto živet k dedu Tommyju, je imela ona štiri leta, Day pa skoraj devet. Takrat si ne bi nihče mislil, da bo z Dayem ostala do konca življenja – najprej kot sestrična v domu njunega deda, potem kot žena. Kot otroka sta se Henrietta in Day zbujala vsako jutro ob štirih, da sta pomolzla krave in nakrmila piščance, prašiče in konje. Poskrbela sta za vrt, poln koruze, arašidov in zelenjave, nato pa sta se skupaj z bratranci in sestričnami Cliffom, Fredom, Sadie, Margaret in še hordo drugih odpravila na tobačna polja. Večino svoje mladosti sta preživela sključena na tistih poljih, sledila sta mulam, ki so vlekle pluge, in sadila tobak. Vsako pomlad sta cukala široke zelene liste s stebel in jih po vezovala v majhne svežnje – prste sta imela odrgnjene in lepljive od

Prvi del: Življenje

nikotinske smole – potem pa sta splezala po škarnikih dedovega tobačnega skednja in obešala sveženj za svežnjem, da so se sušili. Vsak poletni dan znova sta molila za nevihto, da bi jima ohladila kožo od žgočega sonca. Kadar sta bila uslišana, sta kričala in tekala čez polja ter grabila cela naročja zrelega sadja in oreščkov, ki jih je veter odpihal z dreves. Kot večina mladih Lacksov tudi Day ni končal šole: pustil jo je v četrtem razredu, ker je moral pomagati družini pri obdelovanju polj. Henrietta pa je ostala do šestega razreda. Med šolskim letom je, potem ko je vsako jutro najprej poskrbela za vrt in živali, prehodila tri kilometre – mimo šole za belce, kjer so otroci metali kamne vanjo in jo zafrkavali, do črnske šole, trisobne lesene kmečke bajte, skrite pod visokimi senčnimi drevesi, pred katero je gospa Coleman silila dečke in deklice, da so se igrali vsak na svoji strani dvorišča. Vsak dan po šoli in vse dni, ko šole ni bilo, je bila Henrietta na poljih z Dayem in drugimi sorodniki. Ko je bilo dela konec, so jo, če je bilo vreme lepo, bratranci in sestrične ucvrli naravnost do plavalne luknje, ki so jo naredili vsako leto, tako da so zajezili potok za hišo s kamni, palicami, z vrečami peska, pravzaprav z vsem, kar so lahko potonili. Metali so kamne, da bi pregnali strupene vodne kače, nato pa so cepali v vodo z drevesnih vej in skakali vanjo z blatnih bregov. O mraku so kurili ogenj iz kosov starih čevljev, da bi odgnali komarje, in gledali zvezde izpod velikega hrasta, na katerega so obesili vrv, da so se lahko gugali na njej. Šli so se mance, slepe miši in ristanc, plesali so po polju in prepevali, dokler ni deda Tommy vsem zavpil, naj grejo spat. Vsako noč se je na kupe bratrancev in sestričen stlačilo pod streho nad majhno leseno kuhinjo le nekaj korakov od domačije. Legli so drug poleg drugega – pravili so si zgodbe o obglavljenem pridelovalcu tobaka, ki je ponoči taval po ulicah, ali o možu brez oči, ki je živel ob potoku – in spali, dokler ni stara mama Chloe pod njimi zakurila štedilnika na drva in jih zbudila z vonjem po svežih piškotih.

Clover

En večer na mesec, vsak mesec v žetveni sezoni, je deda Tommy po večerji zapregel konje in jih pripravil za vožnjo v mesto South Boston – tam je bila doma druga največja tobačna tržnica v državi, zraven pa so spadale tudi tobačne parade, izbor za miss tobaka in pristanišče, kjer so ladje zbirale posušene liste, ki jih bodo pokadili ljudje po vsem svetu. Preden je šel od doma, je Tommy poklical mlade vnuke, da so se ugnezdili na vozu, na postelji iz tobačnih listov, potem pa so se bojevali s spancem, kolikor dolgo so mogli, preden so se predali ritmu konj skih kopit. Tommy Lacks je z vnuki vozil pridelek v South Boston ponoči, tako kot vsi drugi kmetje iz cele Virginije, da so se ob zori postavili v vrsto – voz za vozom – in čakali, da se bodo odprla velikanska zelena lesena vrata skladišča dražbene hiše. Ko so prispeli, je Henrietta z bratranci pomagala izpreči konje in jim napolniti korita z zrnjem, nato pa so raztovorili družinski tobak na pod iz lesenih desk. Dražitelj je drdral številke, ki so odmevale po ogromnem odprtem prostoru. Strop je bil devet metrov visok in prekrit s strešnimi okni, počrnelimi od let umazanije. Medtem ko je Tommy Lacks stal ob svojem pridelku in molil za dobro ceno, so se Henrietta in drugi vnuki podili okrog kupov tobaka in v hitri latovščini oponašali dražilca. Zvečer so pomagali Tommyju odvleči neprodani tobak v klet, kjer je iz listov naredil posteljo za otroke. Beli kmetje so spali zgoraj na podstrešju v zasebnih sobah; črni kmetje so spali v temnem trebuhu skladišča skupaj s konji, mulami in psi, na prašnih, umazanih tleh, obrobljenih z vrstami lesenih staj za živali, in gorami praznih steklenic žganja, ki so se kopičile skoraj do stropa. Noč v skladišču je bila čas pijače, kockanja, prostitucije in tu pa tam kakšnega umora, ko je kmetom kopnel zaslužek sezone. Iz olistane postelje so Lacksovi otroci strmeli v strešne tramove, velike kot drevesa, medtem ko jih je zmanjkovalo ob zvokih smeha in žvenketanja steklenic, pa ob vonju po posušenem tobaku. Zjutraj so neprodani pridelek spravili na voz in se odpravili na dolgo pot domov. Vsi sorodniki, ki so ostali doma v Cloverju, so vede-

Prvi del: Življenje

li, da vožnja z vozom v South Boston pomeni priboljške za vse – kakšno zagozdo sira ali kos salame – in tako so ure in ure čakali na osrednji ulici, da so lahko šli za vozom do domačije. Široka, prašna osrednja ulica v Cloverju je bila polna Fordovih modelov A in vozov, ki so jih vlekli mule in konji. Stari Snow je imel prvi traktor v naselju; z njim se je vozil v trgovino, kot da je avto – s časopisom pod roko in svojima psoma Cadillacom in Danom ob sebi. Na glavni ulici so bili kino, banka, zlatarna, ambulanta, železnina in več cerkva. Ob dobrem vremenu so beli možje z naramnicami, cilindri in dolgimi cigarami, vsi od župana pa do zdravnika in pogrebnika, postavali po ulici in srkali viski iz stekleničk, se pogovarjali ali igrali damo na lesenih sodih pred lekarno. Njihove žene so opravljale pred trgovino, njihovi dojenčki pa so v vrsti spali na pultu. Glave so jim počivale na dolgih balah blaga. Henrietta in njeni sorodniki so se ponujali tistim belcem, pobirali so jim tobak za deset centov, da so imeli za svoje najljubše kavbojske filme z Buckom Jonesom. Lastnik kina je prikazoval neme črno-bele filme, ki jih je na klavirju spremljala njegova žena. Samo eno pesem je znala, in tako je igrala veselo karnevalsko melodijo ob vsaki sceni, celo kadar so na filmu koga ustrelili in je umiral. Lacksovi otroci so sedeli v razdelku za temnopolte zraven projektorja, ki je med filmom ves čas pokljal kot metronom.

Ko sta Henrietta in Day nekoliko odrasla, sta

zamenjala slepe miši za konjske dirke po makadamski cesti, ki se je raztezala po vsej dolžini nekdanje plantaže tobaka družine Lacks; zdaj se ji reče kar Lacks Town. Fantje so se vedno kregali, kdo bo jahal Charlieja, visokega rjavca deda Tommyja, ki je bil najhitrejši od vseh konj v Cloverju. Henrietta in ostale deklice so opazovale z brega ali z zadnje strani s slamo naloženih vozov, skakale so gor in dol, ploskale in vreščale, ko so fantje na konjih švignili mimo. Henrietta je pogosto navijala za Daya, včasih pa je tudi za nekega

Clover

drugega bratranca, ki so ga klicali Nori Joe Grinnan. Takšnim, kot je bil Nori Joe, je njihov bratranec Cliff rekel »nad-povprečen mož« – visok, postaven in močan, temne polti, z ostrim nosom in tako gostimi črnimi dlakami po glavi, rokah, hrbtu in vratu, da si je moral poleti obriti celo telo, sicer bi zgorel. Klicali so ga Nori Joe, ker je bil tako hudo zaljubljen v Henrietto, da bi naredil vse, samo da bi vzbudil njeno pozornost. Henrietta je bila najlepša punca v Lacks Townu, z lepim nasmehom in orehovimi očmi. Ko se je Nori Joe prvič hotel ubiti zaradi Henriette, je sredi zime na poti iz šole v krogih tekel okrog nje. Moledoval jo je za zmenek, govoril je: »Hennie, dej no ... dej mi no šanso.« Ko se je smejala in rekla ne, je Nori Joe stekel in skočil naravnost skozi led v zamrznjeno jezero in ni hotel ven, dokler ni rekla, da bo šla ven z njim. Vsi bratranci so Joeja zafrkavali, govorili so: »Mogoče je pa mislil, da ga bo ledena voda ohladila, pa tko gori zanjo, da je skor zakuhala!« Henriettina sestrična Sadie, sestra Norega Joeja, je vpila nanj: »Tko si se zatreskal v to punco, da boš crknil zarad nje. To neki ni prav.« Nihče ni vedel, kaj sta imela Henrietta in Nori Joe, samo to, da je bilo nekaj zmenkov in nekaj poljubov. Henrietta in Day pa sta si delila spalnico od njenega četrtega leta, in nad tistim, kar se je zgodilo potem, ni bil zato nihče presenečen: začeli so se jima rojevati otroci. Sin Lawrence se jima je rodil le nekaj mesecev po Henriettinem štirinajstem rojstnem dnevu; njegova sestra Lucile Elsie Pleasant je prišla na svet štiri leta pozneje. Oba sta se rodila na tleh domačije, tako kot njun oče, njuna stara mama in njun ded pred njima. Veliko let je minilo, preden so ljudje Elsiejino stanje začeli opisovati z besedami, kot so epilepsija, duševna zaostalost ali nevrosifilis. Za ljudi v Lacks Townu je bila pač preprosta. Trčena. Na svet je prišla tako hitro, da Day še ni prišel z babico nazaj, ko je Elsie padla ven in z glavo udarila ob tla. Vsi so govorili, da je mogoče zaradi tega v glavi ostala otrok. Stari zaprašeni dokumenti v Henriettini cerkvi so polni imen žensk, ki so jih izobčili iz cerkvene skupnosti, ker so rodile nezakonske otroke,

Prvi del: Življenje

Henrietti pa se to iz neznanega razloga ni zgodilo, čeprav so po Lacks Townu zakrožile govorice, da bi bil lahko oče enega od otrok Nori Joe. Ko je Nori Joe izvedel, da se ima Henrietta poročiti z Dayem, se je s topim pipcem zabodel v prsi. Njegov oče ga je našel, ko je pijan obležal na njihovem dvorišču, s srajco, premočeno od krvi. Oče je poskušal ustaviti krvavitev, a se je Joe upiral – mahal je in mlatil – da je le še bolj zakrvavel. Na koncu koncev je Joeja oče zrinil v avto, ga tesno privezal k vratom in peljal do zdravnika. Ko se je ves povezan vrnil domov, Sadie ni mogla nehati: »Vse to, samo da se Hennie ne bi poročila z Dayem?« A Nori Joe ni bil edini, ki je hotel preprečiti to poroko. Tudi Henriettina sestra Gladys je menila, da bi Henrietta lahko dobila kaj boljšega. Večina Lacksov je Henriettina in Dayeva zgodnja leta v Cloverju opisovala idilično, kot iz pravljice. Razen Gladys. Nihče ni vedel, zakaj je tako nasprotovala zakonu. Nekateri pravijo, da je bila pač ljubosumna, ker je bila Henrietta lepša. Gladys pa je do konca vztrajala, da bo Day ničvreden mož. Henrietta in Day sta se poročila sama, na domu svojega župnika, 10. aprila 1941. Ona jih je imela dvajset, on petindvajset. Na medene tedne nista šla, ker je bilo doma preveč dela, pa tudi denarja za potovanje nista imela. Ko je prišla zima, so bile ZDA že v vojni in tobačna podjetja so dobavljala vojakom zastonj cigarete; trg je torej cvetel. A če je šlo velikim farmam dobro, so se manjše borile za obstanek. Henrietta in Day sta bila lahko srečna, če sta prodala dovolj tobaka, da sta lahko nahranila družino in posadila naslednjo letino. Po poroki se je Day takoj spet oprijel natrskanih ročajev svojega starega lesenega pluga, Henrietta pa mu je bila tesno za petami, pred sabo je rinila doma izdelano samokolnico in spuščala sadike tobaka v luknjice v sveže zorani rdeči zemlji. Potem pa se je nekega popoldneva konec leta 1941 po cesti ob polju prikotalil njun bratranec Fred Garret. Ravno se je vrnil iz Baltimora, na obisk je prišel v sijajnem chevyju ’36 in finih oblekah. Komaj leto dni prej sta bila tudi Fred in njegov brat Cliff tobačna kmeta v Cloverju. Da bi zaslužila kaj za zraven, sta odprla trgovino za »zamorce«,

Clover

v kateri je večina strank kupovala na kredo; imela sta tudi opečnato gostilno z džuboksom, v kateri je Henrietta pogosto plesala na tleh iz zbite rdeče zemlje. Vsi so metali kovance v džuboks in pili RC Colo, ampak dobička ni bilo nikoli kaj dosti. In tako je Fred navsezadnje vzel zadnje tri dolarje in petindvajset centov in si kupil avtobusno vozovnico, smer sever, novo življenje. Kot še nekaj sorodnikov je tudi on začel delati za jeklarno Betlehem Steel v Sparrows Pointu, živel pa je v manjši skupnosti temnopoltih delavcev v Turner Stationu, na polotoku v reki Patapsco, dobrih trideset kilometrov od centra Baltimora. Ko se je konec 19. stoletja Sparrows Point odprl, so bili na mestu, kjer danes stoji Turner Station, v glavnem močvirja, obdelovalne površine in nekaj lesenih kolib, med sabo povezanih s prehodi iz lesenih desk. Med prvo svetovno vojno je povpraševanje po jeklu naraslo, in reke belih delavcev so se začele zgrinjati v bližnje mesto Dundalk, ba rake za temnopolte delavce tovarne Betlehem Steel pa so kmalu pokale po šivih in jih potisnile v Turner Station. V prvih letih druge svetovne vojne je imel Turner Station že nekaj asfaltiranih cest, zdravnika, trgovino in prodajalca ledu, prebivalci pa so se še vedno borili za vodo, kanalizacijo in šole. Potem pa je decembra 1941 Japonska bombardirala Pearl Harbor in bilo je, kot bi Turner Station zadel na loteriji: potrebe po jeklu so skokovito narasle, z njimi pa tudi potrebe po delavcih. Vlada je Turner Station zasula z denarjem, da se je začel polniti s pritličnimi in enonadstropnimi stanovanjskimi soseskami, mnoge so bile stlačene druga ob ali za drugo, v nekaterih je bilo tudi po štiristo do petsto enot. Večinoma so bile zgrajene iz opeke, druge so bile prekrite z azbestnimi skodlami. Nekatere so imele dvorišča, druge ne. Večina je nudila pogled na poplesavajoče plamene v pečeh jeklarne v Sparrows Pointu in na grozljivi rdeči dim, ki se je valil iz njenih dimnikov. Sparrows Point je hitro zrasel v največjo jeklarno na svetu. Tam so izdelovali palice za armirani beton, bodečo žico, žeblje in jeklo za avtomobile, hladilnike in vojaške ladje. Vsako leto je pokuril čez šest milijonov ton premoga za proizvodnjo do osem milijonov ton jekla, za-

Prvi del: Življenje

posloval pa je več kot 30.000 delavcev. Jeklarna Betlehem Steel je bila zlata jama v času, polnem revščine, kar je še posebej veljalo za temno polte družine z Juga. Iz Marylanda se je vest razširila do farm v Virginiji in obeh Karolinah, in kot del Velike migracije, kot so selitev poimenovali pozneje, so se temnopolte družine zgrinjale na jug v Turner Station – obljubljeno deželo. Delo je bilo težko, še posebej za temnopolte, saj so dobivali službe, ki se jih belci niso hoteli pritakniti. Tako kot Fred so temnopolti delavci navadno začeli v trebuhih delno zgrajenih tankerjev v ladjedelnici, kjer so pobirali vijake, zakovice in matice, ki so popadale iz rok možem, ki so vrtali in varili devet ali dvanajst metrov višje. Prej ali slej so temnopolti delavci napredovali v kotlovnico, kjer so lopatali premog v plamenečo peč. Dneve in dneve so vdihovali strupeni prah premoga in azbest, nosili so ga domov k svojim ženam in hčeram, ki so ga vdiha vale, ko so stresale njihove obleke, preden so šle v pranje. Temnopolti delavci v Sparrows Pointu so zaslužili največ osemdeset centov na uro, navadno pa manj. Beli delavci so bili plačani več, a Fred se ni pritoževal: osemdeset centov na uro večina Lacksov v življenju ni videla. Fredu je uspelo. In zdaj se je vrnil v Clover, da bi prepričal Henrietto in Daya, naj tudi onadva storita enako. Naslednje jutro po tistem, ko se je prikotalil v mesto, je Fred kupil Dayu avtobusno vozovnico za Baltimore. Zmenili so se, da bo Henrietta ostala doma in skrbela za otroke in tobak, dokler ne bo Day zaslužil dovolj za lastno hišo v Baltimoru in tri vozovnice na sever. Nekaj mesecev pozneje so Freda vpoklicali v vojsko in poslali na tuje. Pred odhodom je dal Dayu ves denar, kar ga je prihranil, rekoč, da je čas, da pridejo Henrietta in otroka v Turner Station. Kmalu zatem se je Henrietta, s po enim otrokom na vsaki strani, vkrcala na parni vlak, ki je čakal na mali leseni postaji ob koncu cloverske glavne ulice. Zapustila je tobačna polja svoje mladosti in stoletni hrast, ki jo je toliko vročih popoldnevov varoval pred soncem. Pri enaindvajsetih letih je Henrietta skozi okno vlaka prvič strmela v valovite griče in ogromne količine vode, na poti v novo življenje.

Rebecca Skloot Nesmrtno življenje Henriette Lacks

29,95 €

NESMRTNO ZIVLJENJE oprema.indd 1

Rebecca Skloot

NESMRTNO ŽIVLJENJE

Henriette Lacks Prevedla Irena Duša

8/19/11 8:04:17 AM