LITERATI
UVODNIK Letošnja spomladanska sezona kopanja jamadorijev je bila, vsaj zame, katastrofalna. Ne pomnim, kdaj je bil odstotek uspešnosti preživetja tako nizek, kot letos. Pa, kot slišim, se to ni dogajalo samo meni. Vedno se je težko sprijazniti z izgubo drevesa, pa naj bo to ob izkopu iz narave ali potem, ko dolga leta delaš na njem in postaja to, kar si imel v mislih. Tudi o tej temi je govora v intervjuju s Hansom Van Meerom, ki oktobra prihaja v Slovenijo. Gre za enega najiskrenejših bonsajskih intervjujev, kar sem jih imel priložnost brati. Samo iz teh odgovorov sem lahko začutil, kakšen človek je Van Meer v resnici. In res se veselim konca tedna v njegovi družbi. Konca tedna, ko bomo lahko pobližje spoznali še en drugačen pristop k bonsajizmu. Se še česa naučili, da ne bo potrebno učenje na lastnih napakah, o katerih v svojem članku govori Blaž. Tudi v tokratni številki gostimo ameriškega avtorja Jonasa Dupuicha, ki je prispeval zelo zanimiv članek o vršičkanju borov. Pa ne vršičkanju svečk, temveč vršičkanju vršičkov z že razvitimi iglicami, ki je za razvoj borov izjemno pomembno. Izjema so japonski beli bori, na katerih tega postopka ne izvajamo. Priprave na EBA konvencijo, ki bo prihodnje leto v Ljubljani, so v polnem teku. Ogromno dela je bilo že opravljenega, prav v teh dneh, ko izhaja ta številka Literatija, bo zaživela tudi posebna spletna stran posvečena temu dogodku. Veliko dela nas še čaka, najprej bomo našo prireditev predstavili na konvenciji v Ratingenu v Nemčiji, prva naloga pa bo še naprej zbiranje sredstev. Ob vsem delu, ki je pred nami, verjamem, da bomo skupaj preživeli tudi veliko lepih trenutkov. Druženje z bonsajističnimi prijatelji je tako ali tako med tistimi najlepšimi stvarmi, ki ti jih bonsajizem lahko da. TOMAŽ KOVŠCA, predsednik SBK
VSEBINA:
LITERATI
2
intervju:
v
NAJTEZJA IZRAZNA UMETNOST
Hans Van Meer se rodil leta 1961 v Rotterdamu na Nizozemskem. Je bonsajski samouk, ki se je z bonsaji začel ukvarjati na začetku 90-ih let prejšnjega stoletja, ko je na svojem majcenem balkonu vzgajal nekaj dreves. Leta 1992 se je preselil v hišo z vrtom in iz materiala iz drevesnice začel oblikovati svoje prve bonsaje. Istega leta se je pridružil lokalnemu bonsajskemu klubu in postal aktiven na nizozemski bonsajski sceni. Z japonskim rdečim borom, ki ga je oblikoval iz uvoženega kitajskega drevesa namenjenega za vrt, je osvojil nagrado "Edo". Leta 1995 je v svojem lokalnem klubu imel prvo demonstracijo, isto drevo je naslednje leto prijavil na razstavo Nizozemske bonsajske zveze (NBV) in osvojil nagrado za najboljše drevo na razstavi. Leta 1995 sta se z ženo z istim bonsajem odpeljala tudi v Milano in drevo prijavila na prestižni »Crespi cup«. Tam je prvič stopil v stik z mednarodno bonsajsko sceno. Spoprijateljil se je z Dannyjem Usem in Ingrid iz Gingko centra v Belgiji. Danny mu je dovolil delati na nekaj njegovih najboljših drevesih. Leta 1997 je na razstavo Nizozemske bonsajske zveze prijavil grmasti petoprstnik (Potentilla fruticosa) šohin velikosti, ki ga je ustvaril iz materijala iz drevesnice in spet osvojil nagrado za najboljše drevo na razstavi. Kasneje je isti bonsaj skupaj z še nekaj drevesi prijavil na prvi »Gingko Awards«. Tam je spoznal prijatelje iz Anglije: Tonnyja Tickleja, Mikea Sullivana in Terryja Fosterja, ki so ga povabili na kopanje dreves v Anglijo in Wales. Leta 1998 je v Walesu z istimi prijatelji izkopal svoj prvi jamadori. Od takrat se vsako leto za nekaj tednov odpravi na dolge odprave v gore Avstrije, Švice in Italije kopat svoj material za delo. Leta 1999 je bil demonstrator v Stratfordu v Veliki Britaniji na konvenciji Evropske bonsajske zveze (EBA), tam je tudi razstavljal. Od takrat svoje bonsaje razstavlja po vsej Evropi, razstavljal je tudi na vseh »Gingko Award«. Zelo uživa v deljenju svojega bonsajskega znanja in delavnice in demonstracije ima širom Evrope. Hans Van Meer je zelo ponosen na to, da je bil eden od demonstratorjev na zadnji »Gingko Awards«. 8. In 9. oktobra ga bomo gostili v Sloveniji, kjer bo kot gost Slovenskega bonsaj kluba širil svoje znanje na delavnici in demonstraciji. Tekst: TOMAŽ KOVŠCA Foto: www.karamotto.org
3
LITERATI
Bonsajizem ni tvoj poklic, pa vseeno, kolikšen del tvojega življenja predstavlja? Bonsaj v zadnjih 20-ih letih v mojem življenju igra osrednjo vlogo. In tudi če delam nekaj povsem drugega, misel na bonsaje ni nikoli daleč! Občutki ob oblikovanju drevesa, lov na jamadorije v oddaljenih krajih, biti del bonsajske scene, srečevati podobno misleče ljudi z vsega sveta in videti kraje, ki jih sicer nikoli ne bi. Da, bonsaj je moje življenje obogatil z veliko sreče in nekaj žalosti in me napravil boljšega in popolnejšega človeka! V svojem življenju si opravljal številne poklice, kako so povezani z bonsajizmom? Je bonsajizem način življenja? V mlajših letih sem si vedno želel delati v ustvarjalnih poklicih, toda razen tega, da sem pri 18-ih nekaj časa slikal na keramiko, dlje nisem prišel. Edino delo/hobi, ki sem ga imel in ki bi lahko izpolnilo mojo ustvarjalnost tako, kot jo bonsaji, je bilo opravljanje dela DJ-ja v Rotterdamskih klubih (žal prepozno v življenju)! Trenutni navdih s katerim sem moral množico zadržati na plesišču in srečno od 10-ih zvečer do 6ih zjutraj in takojšnji odziv, s katerim so mi dali vedeti, ali uživajo ali ne, bolj daleč od počasnega in velikokrat osamljenega napredka v ustvarjanju bonsaja ne bi mogel biti. Morda je prav kombinacija teh dveh hobijev, ki je trajala skoraj 10 let, v moje življenje umetnika prinesla ravnovesje! To obdobje me najbrž stalo 5 let življenja ... Toda bilo je vredno! Bonsaj ima na moje življenje velik vpliv, toda to ni način življenja! Jem, pijem in sanjam o bonsajih, a to ni obsedenost! V življenju so še mnoge bolj pomembne stvari! Ko se je lani posušil tvoj bor imenovan Labod, si na svoji spletni strani zapisal: »Ko tvoje umetniško delo umre še preden bi lahko videl končni rezultat tvoje vizije, se ti to zdi nekaj neresničnega. Toda če so tvoja umetniška dela živa bitja, je to lahko kruta resničnost! In na koncu so zaradi tega še bolj dragocena!« Ali lahko opišeš občutke, ko izgubiš takšno drevo? Ali se lahko bonsajist sploh kdaj navadi na takšno izgubo? Lahko govorim le zase in poskušal bom odgovoriti, čeprav bo morda težko razložiti! Predstavljajte si, da sem DJ in tisto noč izbiram le prave ali le napačne pesmi in jih skupaj miksam LITERATI
odlično ali pa slabo. Množica se bo takoj odzvala in ta masivna vibracija bo takojšnji znak ali v tistem trenutku delam dobro ali slabo! Glede na to lahko takoj presodim in analiziram, kaj delam dobro in kaj slabo! In zaradi teh odzivov lahko takoj napravim spremembe ali pa tudi ne, če tako hočem! A ker moram biti vsaj tako dober če že ne boljši kot noč pred tem, je vsak večer zame kot DJ-ja pred mano nov ustvarjalni izziv, nov izziv najti pravi materijal (glasbo). To je na prvi pogled zelo podobno temu, kar delam v bonsajizmu – najti moram pravi materijal (drevo), ki bo stimuliral mojo ustvarjalnost in bonsajista v meni! Toda tu se vsaka podobnost tudi konča. Poglejmo zakaj! Zgodaj v mojem bonsajskem življenju sem ugotovil, da hočem delat na nedotaknjenem materijalu, še najraje na jamadorijih. Pred sabo sem hotel imeti prazno platno, le tako bi lahko odkril mojo pot v iskanju bonsaja v surovem materijalu. Toda to je pomenilo, da imam hkrati veliko težavo, ker na Nizozemskem skoraj ni jamadorija, ki bi ga bilo mogoče izkopati ali kupiti! Da bi to težavo rešil, sem materijal začel iskati daleč za mejami. Da bi si to lahko privoščil, sva z ženo, ki me zelo podpira, od leta 1999 naprej hranila ves denar, ki sem ga zaslužil kot DJ. V nekaj letih sva privarčevala toliko, da bi si lahko privoščil nakup jamadorija pri profesionalnem zbiralcu nekje v Evropi. In končno sva se z ženo An in veliko privarčevanimi evri v žepu odpeljala vse do Švice! Tam sva ves dolgi konec tedna iskala poseben jamadori, na katerem bi kasneje delal. In na koncu tega dolgega potovanja, med stotinami izjemnih jamadorijev, je An odkrila bodočega Laboda, jaz pa sem odkril krasen zelo star bor Pinus uncinata! Takoj ko sem videl ti dve starodavni drevesi, sem vedel, kako bosta v prihodnosti videti kot bonsaja! Obe sta me klicali in obe sta bili zame tako navdihujoči! Bil sem zelo vznemirjen in po celem popoldnevu gledanja in potem še malo gledanja, se še vedno nisem mogel odločiti, katero bi izbral! Žena mi je potem rekla: »če si tako prepričan, da bosta to nekoč izjemna bonsaja, no, potem bi morala kupiti oba, a ne!« Bil sem več kot navdušen! Pa čeprav naju bi to stalo ves denar, ki sva ga privarčevala. Kako izjemno ženo imam, ki tako zaupa vame in moje sposobnosti! Odpeljala sva torej Pinus uncinato, bodoči Labod pa je tam ostal še eno sezono, da bi pognal še nekaj korenin. Naslednje leto so mi ga pripeljali na Ginkgo awards v Belgijo, kjer sem razstavljal.
4
Uncinata več mesecev ni pognal in ko sam ga vzel iz posode, da bi pregledal stanje korenin, sem z grozo ugotovil, da tam sploh ni korenin! Drevo je bilo ob koreninskem vratu odžagano in posajeno v posodo brez korenin! Nisem mogel verjeti, da lahko nekdo enostavno odžaga tako starodavno drevo vedoč, da bo najverjetneje propadlo! In potem mi ga proda z nasmeškom na obrazu! Presadil sem drevo v zelo zračno prst in upal na velik čudež! In čudež se je zgodil! Drevo je preživelo, napravilo nove brste in, kot sem ugotovil pozneje, nove korenine povsod tam, kjer se je skorja dotikala zemlje. Kasneje sem na odrezanem kosu suhega lesa ob preštevanju letnic ugotovil, da je bilo drevo staro 600 let! Vstajenje od mrtvih, potem ko je bilo brez korenin pri tej starosti, je res pravi čudež! Naslednje leto sem lahko začel z delom na obeh izjemnih malih drevesih! Labod je imel na začetku veliko več zelenja in na tehnike, ki sem jih uporabil za vzpodbujanje brstov na starem lesu, se je odzval bolje! Pravo oblikovanje se je začelo prej in napredoval je hitreje kot sem kdajkoli upal! Mrtev les na obeh drevesih sem med leti čakanja obdelal »prosto po Prešernu«, brez pravega načrta. Morate vedeti, da pred delom na teh dveh zverinah nisem imel veliko izkušenj z mrtvim lesom. Zame je bilo vse novo in čarobno in kot bi se mi uresničile sanje! To delo in tehnike, ki sem jih uporabil, da sta drevesi začeli brsteti iz starejšega lesa in vse drugo, kar sem naredil v tistih dolgih letih, je bilo zame tako navdihujoče in vznemirljivo zato, ker nikoli prej nisem delal na tako pomembnem živem materijalu! Vsa tista leta življenja in dela z drevesoma so bila vse, za kar sem upal in delal! Ta dva bodoča bonsaja bi bila moji prvi pomembni deli. Predstavljali bi vizijo lepote, ki sem jo videl takoj, ko sem ju prvič ugledal pred tolikimi leti! Bili bi moji najboljši deli in le še nekaj let je manjkalo, ko bi jih lahko prvič razstavil! Po vseh teh letih intenzivnega dela na teh dveh drevesih, počasi napredujoč proti cilju, ki bi bil vreden njune naravne lepote, sem komaj čakal, da ju pokažem, res sem verjel, da postajata nekaj posebnega In potem sta počasi umrli! Dve starodavni bitji sta mrtvi zato, ker sem hotel pokazati njuno lepoto! Skoraj desetletje delovnega prijateljstva, skoraj dokončana in zdaj ju nikoli ne bom mogel pokazati! To je res boleče!
5
Skica, ki jo je Hans Van Meer naredil leta 2002, ko je Pinus uncinata prispel v njegov vrt. Skica je v tem intervjuju javnosti predstavljena prvič
Virtual iz leta 2007 Če se vrnem k temu, da sem bil DJ - tam sem dobil takojšnje odzive na moje miksanje in glasbeni okus. Na teh dveh ubogih drevesih sem strastno delal skoraj 10 let, a nikoli ne bom dočakal odziva na moje delo ne na podobo, ki sem jo hotel razstaviti! Nikoli nista dočakali svojega vrhunca, tako da ne bomo nikoli vedeli!? In to je zame, za bonsajskega umetnika, res uničujoče. Ne morem enostavno kupiti novega platna, kot bi ga slikar, tudi novega kosa kamna ne, kot bi ga kipar! Izgubil sem edinstveno živo bitje, ki je nenadomestljivo! Izgubil sem skoraj desetletje časa, ki je nenadomestljiv! In izgubil sem precejšnjo vsoto denarja, ki je prav tako ne morem več nadomestiti! In nisem mogel pokazati mojega najboljšega dela, kar je še najbolj boleče! Bonsajizem je gotovo najtežja izrazna umetnost! LITERATI
vej na mojih bonsajih je pomemben del mojega dela! Če na svojih bonsajih ne boste poizkusili ustvariti dobre strukture vej boste ustvarli zgolj lepo silhueto. Predstavljajte si dva bonsaja, ki z razdalje enega metra izgledata enako. Toda bližnji pogled razkrije, da ima en nenaravno zvite veje, drugi pa dobro strukturo vej. Zadnji je seveda boljši bonsaj! Bonsajska umetnost ni zgolj sposobnost ustvarjanja podobe ali silhuete! Je tudi poznavanje pravih tehnik in prava skrb za drevesa. In nenazadnje, bonsajizem je tudi obrt! Uporaba pravih tehnik pri svojem delu nam je lahko v ponos!
Žalosten in boleč konec Laboda Ali je vse to ilustracija kako kompleksen je v resnici bonsajizem? Ni dovolj le oblikovati drevo, drevo mora potem preživeti ... Kako se lotevaš oblikovanja in kasnejše oskrbe? Zame je gotovo kompleksen, ampak mogoče zaradi mojega pristopa! Vedno izberem dolgo pot. In to se je izkazalo za nevarno! Zdravje dreves je vedno na prvem, drugem in tretjem mestu! So živa bitja, ki jih moramo obravnavati s spoštovanjem! Kako bi opisal svoj slog? Kot resnično lepega!:-) Resno, kot zmes klasičnega in evropskega sloga. Všeč mi je, kako japonski umetniki oblikujejo ločene oblačke zelenja v njihovih vejah. Ali kako se vrh njihovega bonsaja nagiba proti opazovalcu! Najbolj pa občudujem, kako v svojem dizajnu uporabijo prazen ali negativni prostor. Mislim, da prazen prostor igra ključno vlogo pri večini mojih dizajnov. Res lahko napravi razliko v vsakem bonsajskem slogu! In prav uporaba praznega prostora je nekaj, kar je v modernem prostem slogu velikokrat zanemarjeno! Toda ne držim se nobenih pravil (v bonsajizmu so le navodila v pomoč)! Napravil bom vse, kar je potrebno, da bom dobil rezultat, ki je za moje oči najlepši! In to je lahko vse v razponu od klasičnega do prostega sloga, drevo bo pokazalo v katero smer naj grem in vse je mogoče! Ne maram pa, da bi bila moja drevesa preveč urejena, umetna. V mojem delu je veliko prostora za grdoto! Zato ker je v nepopolnosti veliko lepote! In v mojem delu ne ubiram bližnjic. Ne bom kravžljal in navijal vej samo za to, da bi ustvaril boljši videz. To je zavajanje samega sebe. Ustvarjanje dobre strukture LITERATI
Macesen z dobro strukturo vej Kateri so osnovni principi dobrega bonsajskega dizajna? Na to vprašanje je težko odgovoriti v nekaj stavkih! Menim, da mora biti vaše delo v tem kar hočete pokazati prepričljivo! Naj pojasnim z (po moje) običajno napako v dizajnu. Ko ustvarjate podobo drevesa, ki raste v daljavi in veliko bonsajev želi izgledati kot drevesa v daljavi, potem se na tem drevesu ne smete ukvarjati s preveč natančno obdelavo suhega lesa. Zakaj? Zato ker z namišljene točke, kjer si vi kot oblikovalec želite, da bi stal, ne bom mogel videti vseh teh detaljev ... Namreč iz velike daljave!
6
Vaše delo na mrtvem lesu je lahko izjemno, toda s tem ste uničili iluzijo, ki ste jo s svojim bonsajem hoteli ustvariti! Silhueta in dimenzije vsega na vašem bonsaju bi morale biti v pravem odnosu z slogom, ki ga hočete poudariti in s tem, kako daleč od nas naj verjamemo da raste. Če je vse to prepričljivo, potem bo opazovalec vse te informacije prebral v trenutku in instinktivno prepoznal, kaj gleda, kako daleč stran je in kako visoko je! Naša čutila so prevarana in zdaj se lahko sprostimo in uživamo v lepoti vašega dela! Kako pomembno je poznati vse te principe? Kako pomembno je razvijati okus na različnih razstavah, delavnicah in bonsajskih šolah, če hočeš biti uspešen v bonsajizmu? Kaj pa učenje in demonstracije, kako se lotevaš tega dela tvojega bonsajskega življenja? Učenje osnov in pravil je dober temelj, na katerem lahko začneš graditi! Če skrbno študiraš bonsaje na razstavah ali v knjigah in skušaš ugotoviti zakaj so ti ali ti niso všeč, potem boš avtomatično izoblikoval svoj okus in slog! Zato kot učitelj nikoli ne vsiljujem mojega okusa svojim učencem. Njihov še deviški bonsajski okus je treba pustiti, da se razvije po svoje in ob svojem času! Učenje bonsajizma ali demonstriranje me še vedno navdušuje! Še vedno ne morem verjeti, da toliko ljudi zanima moj način dela! Uživam v deljenju mojega znanja in odpiranju oči, da uzrejo možnosti v vsakem materijalu! Menim, da so delavnice odličen način za rast in učenje tako učencev kot tudi učitelja!
Ti je kakšna bonsajska tehnika ali pa drevesna vrsta še posebej pri srcu? Rad delam na glogih, borih in macesnih. Kako je biti bonsajist na Nizozemskem? Nimate gora za kopanje jamadorijev, toda po drugi strani imate veliko dobrega uvoženega materijala in visok nivo znanja ... Težko! Kot si dejal, na Nizozemskem je skoraj nemogoče najti jamadori, jaz pa ne delam na uvoženih drevesih! Tako imam vedno veliko težav pri iskanju materijala! Kopal sem že v Veliki Britaniji in Avstriji in našel nekaj dobrega materijala. Toda zadnje štiri sezone zaradi težav s hrbtom nisem mogel kopati. To pomeni 4 leta brez novega materijala in bodočih projektov! To me zelo skrbi! Zato upam, da bom v bližnji prihodnosti spet lahko kopal! Zelo pogrešam vznemirjenost in rad bi začel delo na novih in vznemirljivih projektih!
V avstrijskih gorah
Hans Van Meer med delom na macesnu
7
Prvič prihajaš v Slovenijo. Kako zelo se veseliš? Ne veš kako zelo se veselim? Bil sem zelo počaščen, ko ste me pred meseci povabili in potem zelo razočaran, ker sem moral prihod odpovedati zaradi operacij na hrbtu. In vi niste edini, moral sem odpovedati tudi svoja potovanja v ZDA in Veliko Britanijo! Prihod k vam je zame velik korak v pravo smer! Veselim se novih bonsajskih prijateljev! Res sem pogrešal delo z drugimi bonsajskimi navdušenci. Bonsajizem je lahko včasih tako samoten hobi, jaz pa se rad smejem in zabavam, ko delam z drevesi! Torej zvijmo nekaj dreves skupaj! LITERATI
Glog, avtor Hans Van Meer. Še dve Van Meerovi drevesi sta na ogled v galeriji na strani 23 in 24
LITERATI
8
NAJLEPŠI EVROPSKI BONSAJI NA OGLED V LJUBLJANI Slovenski bonsaj klub bo od 11. do 13. maja 2012 v hotelu Mons v Ljubljani gostitelj XXVIII. konvencije Evropske bonsajske (EBA) in Evropske suisekijske zveze (ESA). Gre za enega najpomembnejših vsakoletnih evropskih dogodkov na področju te umetnosti in s tem tudi enega najpomembnejših zunaj Japonske. V okviru konvencije si bo na prestižni razstavi moč ogledati najboljše bonsaje, drevesa v posodah, in suisekije, gore v malem, iz 20-ih evropskih držav. Ljubitelji vsega lepega, bodo prišli na svoj račun!
Slovenski bonsaj klub (SBK), ki združuje ljubitelje dreves v posodah iz vseh koncev Slovenije, je bil ustanovljen leta 2003 in se ves čas obstoja z delavnicami, tečaji, razstavami in strokovnimi ekskurzijami trudi širiti znanje in zavest o bonsajski umetnosti, saj je med ljudmi še vedno razširjenih ogromno mitov in neresnic o drevesih v posodah. Žal še vedno največ škode umetnosti napravi kič, ki ga kot bonsaje prodajajo po cvetličarnah in trgovskih velecentrih. Uspešna kandidatura in pridobitev organizacije konvencije EBA in ESA je gotovo vrhunec dosedanjega razvoja kluba. »Organizirali smo že 4 bienalne mednarodne razstave, ki so obiskovalce vedno navdušile, toda tokrat v Ljubljano prihajajo drevesa in kamni iz vse Evrope. Na ogled bodo znane mojstrovine slavnih avtorjev, ki jih je doslej večina občudovala le v revijah in na internetu,« pravi predsednik SBK Tomaž Kovšca. Razstavljenih bo več kot 100 vrhunskih umetnin, bonsaji in suisekiji neprecenljivih vrednosti. Evropsko konvencijo bo podobno kot vse dosedanje mednarodne razstave spremljal bogat spremljevalni program. Za obiskovalce kongresnega centra hotela Mons ob severni ljubljanski obvoznici bodo gotovo zanimive demonstracije vrhunskih ojstrov, ki bodo
9
prikazali tehnike oblikovanja in skušali umetnost, ki je po svojem bistvu še najbolj podobna kiparstvu, približati vsem, ki jih bo to zanimalo. Iz neobdelanega materijala bodo ustvarjali vrhunske bonsaje. Poleg slovenskih bonsajistov bosta zvezdi demonstracij svetovno znana bonsajista Britanec Kevin Willson in Italijan Salvatore Liporace. Že po tradiciji bo del programa tudi tekmovanje novih talentov; predstavniki 20-ih držav članic EBA se bodo pomerili v oblikovanju bonsajev in sodniki bodo na koncu izbrali bonsajista, ki se bo leto dni lahko ponašal z naslovom Evropski talent leta! V Ljubljano bo pripotovalo veliko pomembnih bonsajskih imen. Za vse, ki bi želeli del konvencije odnesti s seboj domov, bo poskrbela pisana druščina mednarodnih prodajalcev, specialistov za bonsajski program: orodje, posode, začetni materijal, na voljo bodo tudi »dokončani« bonsaji. Konvencija se bo z slavnostno otvoritvijo začela v petek 11. maja zvečer, za obiskovalce bodo vrata odprta v soboto in nedeljo od 9-ih naprej, zaključek bo v nedeljo ob 17.30. Enotna cena dvodnevne vstopnice je 15 eur in enodnevne 10 eur. Popusti za družine in otroke. Vse informacije o konvenciji so dostopne tudi na uradni spletni strani: www.eba2012.si. LITERATI
Zgoraj: Mednarodna razstava v hotelu Mons (Foto: T. Kovšca) Levo: Sprehajalci na Hribarjevem nabrežju (Foto: B.Jakše & S.Jeršič, www.visitljubljana.si)
LITERATI
10
V
KAKO NAREDIMO DZIN Poleg tehnik oblikovanja vej in krošnje so pri oblikovanju bonsajev zelo pomembne tudi tehike obdelave suhega lesa. Suh les večinoma oblikujemo na iglavcih, v manjši meri pa ga občasno naredimo tudi na listavcih. Z izdelavo suhega lesa drevesu damo karakter, ga vizualno postaramo oziroma mu damo videz starega viharnika nekje visoko v gorah, z od snega, vetra polomljenimi vejami ... Največkrat oblikujemo tako imenovana džin in šari. Šari imenujemo suhi les na deblu, medtem ko je džin suha veja oziroma odlomljen štrcelj suhega dela veje. Suh les lahko obdelujemo oziroma oblikujemo z ročnim ali pa z električnim orodjem. Električnega orodja se največkrat poslužujemo takrat, ko obdelujemo že star posušen les na drevesu, ki je zaradi tega že suh in trd. Z ročnim orodjem pa lažje obdelujemo svež, še vlažen les, saj se le ta lahko zelo lepo vleče oziroma trga po vlaknih. Za ročno oblikovanje uporabljamo razne klešče, škarje, dleta, nožke, krtačke ... Pri električnem orodju pa uporabljamo električni premi brusilnik z različnimi rezkalnimi in vrtalnimi nastavki. V tokratnem prispevku vam bomo na kratko pokazali tehniko izdelave džina z ročnim orodjem, ki jo največkrat uporabljamo. Uporabimo jo takrat, ko iz debla izrašča veja, ki jo na tem mestu pri oblikovanju ne potrebujemo, zato jo odrežemo in na njenem mestu napravimo suh štrcelj oziroma džin. Velikost džina je odvisna od tega, kako se bo le ta skladal s celostno podobo oblikovanega drevesa. Vejo katero smo se odločili spremeniti v džin odrežemo s kleščami ali žago kakšna dva centimetra daljšo, kot nameravamo izdelati končni džin (slika 1).
Z veje popolnoma do lesa odstranimo lubje (slika 2).
Slika 2: s štrclja odstranimo skorjo
Slika 1: vejo odrežemo daljšo, kot bo izdelani džin
11
Pod vejo nekoliko koničasto podaljšamo olupljen del lubja saj tako dobimo bolj naraven izgled odlomljene veje (slika 3). Nato s konkavnimi kleščami ali pa z dletom konec odrezane veje za nekaj milimetrov globoko nekajkrat prečno razcepimo (slika 4). S kleščami nato razcepljene konce povlečemo proti deblu (slika 5). Na ta način po vlaknih trgamo in tanjšamo vejo ter jo poskušamo oblikovati tako, kot da bi se odlomila v naravi pod npr. težo snega. LITERATI
Paziti moramo, da džina ne oblikujemo tako, da izgleda kot enakomerno ošiljen del svinčnika. Poskusimo mu dati malce razgibanosti, neko 3D obliko. Napravimo kakšno stopnico, dvojno razcepljeno zarezo na koncu veje ali pa izdolbemo globji kanal po poteku jina, katerega lahko nadaljujemo tudi nekoliko po deblu navzdol. Pri oblikovanju si lahko pomagamo tudi z manjšimi konkavnimi kleščami (slika 6), dletom, nožki ali pa tudi z električnim orodjem z manjšimi nastavki.
Slika 3: pod vejo lubje koničasto zaokrožimo
Slika 4: vejo prečno razcepimo
Slika 5: vlakna vlečemo proti deblu LITERATI
Slika 6: pomagamo si z manjšimi konkavnimi kleščami Ko smo džin oblikovali, ga povrhu ožgemo z ognjem iz plinskega gorilca (slika 7). Paziti moramo, da ne opečemo sebe ter živega dela drevesa, zato zaščitimo živo lubje z mokro krpo ter plamen usmerimo proč od debla in zelenja. Namen obdelave z ognjem je, da požgemo drobne nitke, ki so nastale pri trganju vlaken ter da džin postane bolj gladek oziroma da nekoliko zakrijemo sledi orodja, ki so nastale pri oblikovanju.
Slika 7: džin obdelamo z ognjem
12
Nato džin skrtačimo z žičnato krtačo (slika 8), da odstranimo pepel ter s krtačenjem tudi nekoliko poudarimo vlakna na samem lesu, s čimer zopet pridobimo nekoliko bolj naraven izgled.
Ta džin (slika10) je bil oblikovan na eni od odrezanih vej z večjega drevesa v gozdu, zato lahko to tehniko na ta način trenirate preden se lotite izdelave džina na vašem pravem bonsaju. Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo! ;)
Slika 8: džin skrtačimo z žičnato krtačo Na koncu džin premažemo še z apnenim žveplom (slika 9), s katerim les nekoliko konzerviramo ter zaščitimo pred trohnjenjem zaradi plesni. Poleg tega pa se džin čez nekaj časa iz rumene barve apnenega žvepla obarva belo. Če vam preveč bela barva lesa ni všeč, lahko apnenemu žveplu primešate nekoliko črne barve.
Slika 10: dokončani džin za trening
Slika 11: v tem prispevku uporabljeno orodje Slika 9: džin premažemo z apnenim žveplom Tekst in foto: TOMAŽ HAFNER inštruktor Slovenskega bonsaj kluba
13
LITERATI
v
v
VRSICKANJE BOROV Vršičkanje se v tem primeru nanaša na odstranjevanje borovih vršičkov z že razvitimi iglicami in ne vršičkanje svečk. Cilj te tehnike je uravnovešanje rasti in zmanjševanje velikosti iglic. Enostavno odstranjevanje spomladanske rasti na borih bo sicer zmanjšalo iglice, ne bo pa imelo velikega vpliva na uravnovešeno rast drevesa. Za to so skozi čas razvili različne tehnike. Metoda, ki jo predstavljam, je znana pod imenom “10-dnevna tehnika”. Lahko jo je osvojiti in je učinkovita: 1. Krošnjo drevesa razdelite na 4 območja glede na moč rasti. Območje 1 je najšibkejše, območje 4 najmočnejše. 2. Odstranite novo rast v območju 2. 3. 10 dni kasneje odstranite rast v območju 3. 4. Še 10 dni kasneje odstranite poganjke v območju 4. Proces traja 20 dni; kako deluje? Ko odstranimo šibkejše poganjke pred močnejšimi, damo novim brstom na teh vejah več časa za razvoj in močno rast. Brsti na vejah z močnejšimi poganjki imajo nato manj časa za razvoj in ostajajo pod našim nadzorom. Najšibkejša območja ne vršičkamo. Vršičkanje slabotnih vej lahko zelo upočasni njihov razvoj ali ga celo ustavi. Če vejo pustimo leto dni neovirano rasti, to zelo pripomore h krepkejši rasti. Ali res moram razdeliti krošnjo na štiri območja? Kaj se zgodi, če čakam več – ali manj – od zahtevanih 10 dni med vršičkanjem posameznih območij? Različice osnovne tehnike so vedno mogoče. METODA STRŽENA Kaj če v naslednjih treh tednih nimam časa trikrat delat na drevesu? Tudi za to težavo obstaja rešitev. Naslednjo metodo imenujejo tudi “metoda stržena”. Je odlična tehnika za vršičkanje drevesa v enem dnevu: 1. Krošnjo drevesa razdelite na 4 območja glede na moč rasti. Območje 1 je najšibkejše, območje 4 najmočnejše. 2. Odstranite novo rast v območju 2. 3. Odstranite vršičke v območju 3 – pustite le krajši stržen. 4. Odstranite vršičke v območju 4 – pustite daljši stržen. LITERATI
Krajši stržen je dolg približno toliko kot njegov premer. Daljši stržen je približno dvakrat daljši.
Vršičke režemo z ostrimi škarjami Kje, natančno, odrezati na šibkejših vejah? Tik nad mejo med lanskimi in letošnjimi iglicami. Ker se novi brsti razvijejo v letošnji rasti bi rezanje v lanski prirast preprečilo razvoj novih brstov, namesto tega pa bi vzpodbudilo razvoj spečih brstov, ki bi pognali šele naslednjo sezono. To je hkrati tudi podrobnost, ki vršičkanje loči od obrezovanja.
V območju 4 pustimo daljši stržen
14
odstranim iglice. Včasih odstranim iglice in ohranim stržen – odvisno kako močna je veja, na kateri delam. Dovolj enostavno. Postavite torej bor na vrteči podstavek, vzemite škarje in začnite. Kako opraviti prvi rez? Najprej vzemite v račun naslednje: ZDRAVJE DREVESA
Krajši stržen - območje 3
1. Kako zdravo je drevo? Če drevo ni dovolj močno, bom vršičkanje prestavil na naslednje leto. 2. Kako je bilo drevo spomladi hranjeno? Vršičkal bom le, če je bilo drevo močno gnojeno. 3. Je bilo drevo vršičkano lani? Če je, je močno odgnalo? Če ni, potem bom počakal. PRAVI
ČAS
1. Je drevo veliko? Z vršičkanjem bom začel prej. 2. Majhno drevo? Vršičkal bom kasneje. 3. Naj drevo zvršičkam v enem dnevu ali po etapah? Drevesa, ki jih nameravam razstavljati in drevesa z zelo neuravnoteženo rastjo vršičkam v etapah.
V najšibkejših območjih stržen čisto odrežemo
Moč poganjkov odloča o tem, kdaj rezati, pustiti stržen ali ne in koliko iglic odstraniti. Poleg tega se vprašam še: 1. Ali delam z velikimi (močnejšimi) vršički ali manjšimi (šibkejšimi) vršički? 2. Z zunanjo rastjo (močnejšo) ali notranjo rastjo (šibkejšo)? 3. Rastjo v vrhu (močnejšo) ali rastjo na osnovnih vejah (šibkejšo)? 4. Ali ima veja veliko starih iglic (močnejša) ali le nekaj starih iglic (šibkejša)?
Rez brez stržena - bližnja slika
Če hočem vzpodbuditi močnejšo poletno rast na šibkejših območjih, potem režem prej, pustim več iglic in popolnoma odrežem stžen. Če hočem vzpodbuditi šibkejšo poletno rast v močnejših območjih, potem režem kasneje, odstranim več iglic in pustim dolg stržen.
Kako deluje tehnika stržena? Ne vem natančno. Ampak ohranjanje strženov upočasni poletno rast in to je odlična tehnika za uravnotežanje rasti drevesa. Obstaja veliko različic te tehnike. Namesto, da bi pustil stržene, včasih z močnejših poganjkov
Zelo pomembna je tudi oskrba po posegu. 1. Če ne gnojimo, upočasnimo novo rast. Če gnojimo tudi po vršičkanju, vzpodbudimo poletno rast. 2. Več vode pomeni daljše iglice, manj vode
15
LITERATI
pomeni krajše iglice. Četudi bom vse naredil tako, kot je treba, bo na drevo vseeno vplival še zadnji, zelo pomemben dejavnik, ki ni pod mojim nadzorom: 1. Toplejša poletja vzpodbudijo močnejšo poletno rast. 2. Hladnejša poletja pomenijo šibkejšo poletno rast.
Kombinacija vseh dejavnikov skupaj se odraža v končnem rezultatu. Včasih je zadovoljujoč, drugič razočarajoč. Toda dokler drevo živi, imam naslednje leto spet priložnost, da vse naredim tako, kot je treba! Tekst in foto: JONAS DUPUICH Bonsai Tonight (www.bonsaitonight.com)
Japonski črni bor pred vršičkanjem, po njem in po odstranjevanju iglic. Razlika je očitna; več svetlobe in zraka v krošnji pomeni več zdravja in boljši razvoj drevesa
LITERATI
16
EDEN ZA DVA Japonski javor, Acer palmatum deshojo, je nekako našel pot do mojega vrta in se je lepo udomačil pri meni, Toda štrleči vrh mi je bil nekako odveč, jasno mi je bilo, da mora preč.
Javor z odvečnim vrhom v jesenski in spomladanski preobleki Zdelo se mi ga je škoda za kompostiranje, zato sem se odločil za zračno grebeničenje. Odstraniš lubje v dolžini debeline stebla, jaz sem ga zgoraj valovito narezal, da bi mogoče koreninice izrasle malo bolj razdeljene. Je boljši kot gladek rez, ker v najvišji točki dobiš koreninico, drugje pa bolj redko, naj se narava sama odloči. Nato malo poprašiš z rastnim hormonom in zapolniš ovitek z mešanico mahu in substrata, lahko tudi šote in malo drobnega kremenčevega peska. Jasno, da je treba poskrbeti za potrebno vlago. (julij 2008)
Cikcakasto sem zarezal lubje
17
LITERATI
Oktobra 2008 je nastopil čas ločitve od matičnega debla, koreninski sistem se je kar lepo razvil, tako je bil izpolnjen pogoj za dobro rast v bodoče.
Matično drevo brez vrha ima zdaj skladnejšo obliko
V treh letih se je malček okrepil, zato sem prav zanj izdelal novo posodo. Tudi nebari ima kar izgled, prav neverjeto, iz nič pa nekaj takega in to pred mojimi očmi. Mere so: nebari 17 mm, višina 150 mm, prednik pa ima nebari 44 mm in višino 260 mm. Vredno je poizkusiti, če ne uspe smo pač na istem, kot da smo odstranili odvečno vejo, sicer s časovnim zamikom. Le števno enoto je trebe imeti za začetek v mesecih, kasneje pa v letih, pa je 1-23. Če pa je postopek uspel, imamo malčka, za katerege lahko trdimo, da je povsem domač in nam nudi toliko več veselja!
Tekst in foto: BLAŽ KONEC - PINKI
LITERATI
18
v
BOR TISOCIH NAPAK Zgodba tega bora se je začela, ko sem si zaželel bonsaja in niti slučajno nisem vedel, kako priti do njega. Točnega začetka nimam dokumentiranega, ker takrat še ni bilo digitalnih fotoaparatov, kot študent pa tudi nisem premogel tistega "na film". Mislim, da se je pisalo leto 1993, ko sem v gozdu, na enem od kolesarskih izletov (prva gorska kolesa pa so že bila) ob brežini ceste izpulil mladiko rdečega bora, ki bi se prej ali slej posušila. Ker je bor rasel v rahli zemlji, je imel dolge korenine. V knjigah sem prebral, da lahko združiš kamen in drevo in se odločil za to simbiozo. Korenine sem ovil okoli kamna in vse skupaj posadil v globoko posodo, da je zemlja segala do koreninskega vratu. Vsako leto sem nato spomladi drevo rahlo dvigoval iz zemlje, tako da je bil na koncu zakopan samo še spodnji del kamna. Ta tehnika je napačna. Drevo bi moral pustiti zakopano ves čas do temeljite odebelitve korenin do koreninskega vratu. Kljub temu je "že" v letu 1998 nastala prva slika drevesa na katerega sem bil seveda zelo ponosen.
1999: iz vrha sem oblikoval zgornjo vejo, napaka
April 1998: prva fotografija drevesa Leto kasneje sem ugotovil, da stara drevesa niso tako ravna, ga ukrivil in naredil napako. Iz vrha sem oblikoval desno zgornjo vejo. Ta je imela največ življenjske moči in še sedaj je za pozicijo, kjer se nahaja, preveč odebeljena. Kar nekaj let je trajalo, da sem vsaj za silo popravil to napako. Za posodo sem uporabil podstavek malo večjega lonca, ki sem mu izvrtal drenažne luknje.
19
Leta 2001 je drevo dobilo svojo prvo bonsajsko posodo. Še vedno jo hranim, le da je sedaj prazna, saj so se moji kriteriji z večjimi finančnimi prihodki, znanjem in dostopnostjo posod pri nas precej zvišali. Postal sem ponosen lastnik nečesa, čemur bi se lahko reklo bonsaj. Kmalu za tem sem spoznal Tomaža Kovšco. Na svoji strani je zapisal, da ga zanimajo bonsaji in kolesa. Mene tudi. Tomaž je ustvaril internetni forum in takoj smo se našli isto misleči iz vse Slovenije. Najprej srečanje, potem pa smo pripravili še razstavo. Ne samo razstavo, ampak pravo tekmovanje z ocenjevanjem. Za sodnike smo bili kar drug drugemu. LITERATI
Rdeči bor, Pinus sylvestris, je evropski iglavec, visok do 30m, debelni premer do 1,5m. Je pionirska vrsta in ima najraje suha, pusta tla, raste pa celo na vlažnih šotnih podlagah. Njegova domovina je severna Evrazija, od Španije skoraj do Pacifika, na jug do Turčije in Kavkaza. Skorja je na mladih drevesih nevpadljivo rjave barve, na starejših pa se na zgornjem delu debla in vejah, ki od tam izraščajo, lušči in odkrije intenzivno oranžnordečo barvo, po kateri je ta bor dobil slovensko ime. Listi (iglice) izraščajo v parih in so na novih poganjkih usmerjeni naprej. Naslednje leto se postavijo nekoliko bolj pravokotno na poganjek. Obdržijo se tri leta. So modro zeleni in so (zlasti tisti daljši) pogosto spiralasto zaviti okoli vzdolžne osi. Na odraslih rastlinah so dolgi od 5 do 7, včasih tudi do 11 cm. Na drevesih v posodah se skrajšajo, a nikoli do prav majhnih, zato je rdeči bor bolj primeren za večje bonsaje, razen če uporabimo katerega od pritlikavih kultivarjev. 2001: prva cenena bonsajska posoda Na razstavi sem doživel prvi šok, saj sem moje drevo prenašal tako rekoč "pod pazduho" (danes je od koreninskega vratu do vrha krošnje visok 43 cm, skupaj s kamnom in posodo pa 66 cm). Grega (tisti, ki je imel takrat najbolj izstopajoča drevesa) je zato, da je prinesel svojo bukev in bor, potreboval pomočnika za vsako drevo posebej. Spoznal sem, da so bonsaji malo drugačni, kot sem si sprva predstavljal. Naslednje leto smo bili povabljeni, da zastopamo Slovenijo na razstavi treh držav v Celovcu (Avstrija, Italija, Slovenija). Seveda smo se je udeležili. Nasmeh me je kmalu minil, ko sem drevo postavil ob bok drugim in končno spoznal kakšni so pravi bonsaji. Nasvet Adriana Boninija našega prvega mentorja: "Zakoplji ga za nekaj let v zemljo". In sem ga upošteval. Bor je do spomladi 2006 rasel v zemlji in ob izkopu izgledal bolje. Imel sem že dovolj potrpljenja, da sem ga oblikoval šele naslednje leto. Porezal sem vse veje, kjer sta rasli več kot dve iz enega rastišča in vse stare iglice, zato je izgledal res žalostno. Po tem, ko sem cel dan delal in pridno žičil, je mojster Bonini izjavil: "Ne morem narediti lepega." Jaz in drevo pa sva trmarila dalje. LITERATI
Maj 2002: na prvi klubski razstavi
20
2003: nasmeh ob prihodu v Celovec me je kmalu minil
Leto 2008
2006: ob izkopu je bil videti bolje
2007: ne morem ga napraviti lepega ...
21
Leto 2010 LITERATI
Avgust 2011 Letos je ob presajanju dobil novo posodo. Porezal bom še lanske iglice, saj so nove končno bistveno krajše od prejšnjih in najina pot se nadaljuje. Kako bo z žičenjem še ne vem. Odločil se bom, ko odstranim odvečne iglice. Zdaj si za drevesa vzamem več časa med posameznimi posegi. Ustvarjanja bonsaja iz tako mladega drevesa se lotim samo še takrat, ko me to res pritegne, vendar z drugačnimi prijemi in znanjem.
Sicer raje uberem krajšo pot z izbiro bolj pripravljenega drevesa, primernih dimenzij, bodisi v naravi, drevesnici ali pri trgovcu. Tale junak me spominja na moje začetke in ima zame neprecenljivo vrednost, saj mi že toliko časa odpušča vse napake in me, ko raste z mano, uči.
Tekst in foto: BLAŽ JEMEC
LITERATI
22
galerija
Glog, Crataegus sp., avtor: Hans Van Meer
23
LITERATI
Kitajski brest, Ulmus parvifolia, avtor: Hans Van Meer
LITERATI
24
Kitajski brin itoigava, Juniperus chinensis Itoigawa, zmagovalec Bonsai Autumn 2011, avtor: Enrico Savini (Foto: Nik Rozman)
Na naslednji strani: drugouvrščena z Bonsai Autumn 2011, kitajski brin itoigava, Juniperus chinensis Itoigawa, avtor: Mauro Stemberger, tisa, Taxus baccata, avtor: Stefano Frisoni (Foto: Nik Rozman)
25
LITERATI
LITERATI
26
Pahljačasti javor, Acer palmatum, Bonsai Autumn 2011, avtor: Xavier Dreux (Foto: Nik Rozman)
27
LITERATI
Kitajski brin, Juniperus chinensis, Bonsai Autumn 2011 (Foto: Nik Rozman)
LITERATI
28