Mučan

17

b r e z p l a č n o g l a s i l o O B Č I N E M U TA DECEMBER 2009

občina javni zavodi društva župnija gospodarstvo kmetijstvo intervju mladi talenti kultura nekoč in danes spominjamo se jih naša potepanja križanka Motivi iz občine Muta v likovnih upodobitvah

letnik VI

številka 17

uvodnik

Božično-novoletna poslanica

Spoštovane občanke, cenjeni občani, dragi prijatelji! vsemu pa moramo strmeti naprej, vsaka kriza ima svoje dno in tako kot za dežjem posije sonce, se tudi ta dvigne iz najglobljega brezna na plano, kjer počasi, toda vztrajno beleži pozitivne rezultate.

Zato se nikakor ne smemo predati melanholiji, ampak se optimistično zazrimo v prihodnost z željo po poglabljanju in ustvarjanju poštenih medsebojnih odnosov in po spoštovanju drug drugega, kar vodi k medsebojni harmoniji in povezanosti. To pa naj ne velja samo v predprazničnih dneh, ampak naj ostane naša vsakodnevna navada, ne le v letu 2010, pač pa tudi v vseh naslednjih.

Bliža se čas, ko smo v pričakovanju novega, lepega, polni optimizma, pozitivnega razmišljanja in upanja. Z mislimi se sprehajamo nazaj, ugotavljamo, kaj vse nam je leto prineslo dobrega pa tudi slabega, izluščimo bistvo, ki je pomembno tako za posameznika kot tudi za skupnost.

Ko se ozremo nazaj, seveda ne moremo mimo neprijetnih stvari, ki so se dogajale v letošnjem letu. Recesija ni le močno zaznamovala gospodarstva, temveč se je »zažrla« v vse pore našega življenja, povsod, kjer ljudje ustvarjamo in živimo. Še najbolj je prizadela najšibkejše in socialno najbolj ogrožene, zato je prav, da jim pomagamo po svojih najboljših močeh, pa ne samo v teh predprazničnih dneh, ampak tudi v prihodnje, da bodo lahko živeli človeka dostojno življenje. Kljub

Spoštovani, ker so decembrski dnevi tudi čas za pregled, kaj smo v letu 2009 postorili, bi želel v uvodniku nanizati še nekaj projektov in del, ki so bila v letošnjem letu uspešno zaključena. Še posebej sem ponosen na zaključeno rekonstrukcijo ceste Sv. Primož–sp.

Muta, v dolžini 3,5 km. Izvajalec del je bilo CPM, d. d., investicija je veljala 564.084 €.

Tako se sedaj lahko peljemo po lepo urejeni asfaltirani cesti od centra sp. Mute do cerkvice na Sv. Primožu oziroma do kmetije Žavcer.

Prav tako je končana rekonstrukcija Levstikove ulice. Izvajalec je bil Bauer, s. p., investicijska vrednost projekta je znašala 21.000,00 €.

Omeniti pa velja tudi izvedeno protiprašno zaščito na cestah Sv. Primož – za-

hod in Sv. Primož – vzhod. V vse projekte protiprašne zaščite smo investirali 239.000 €.

Zaključujeta pa se že tudi rekonstrukcija ceste ob Bistrici (ureditev odvodnjavanja, razširitev ceste, asfaltiranje in javna razsvetljava, ocenjena investicijska vrednost znaša 60.000 €.) in kanalizacija ceste Ob potoku (tudi rekonstrukcija ulice v dolžini 180 m, ocenjena vrednost investicije znaša 40.000 €).

Tako kot v preteklem letu smo tudi v letu 2009 največ investicijskega denarja namenili za komunalno infrastrukturo.

Ob tem pa naj še poudarim, da smo precej sredstev vložili tudi v adaptacijo garderob in WC-jev v telovadnici OŠ Muta, urejen pa je tudi WC za osebe s posebnimi potrebami. Tako so sedaj garderobe in toaletni prostori urejeni po trenutno veljavnih standardih in normativih.

Seveda so pred nami tudi novi projekti, eni tik pred dokončanjem, drugi še v začetni fazi. Nekaj najpomembnejših je predstavljenih v nadaljevanju praznične številke Mučana.

Na koncu vam, drage občanke in občani, želim čim več lepih in nepozabnih trenutkov, da bi se vam uresničile vse vaše ambicije in skrite želje, da bi obdržali prave prijatelje in da bi odkrili tisto, kar vas osrečuje in daje smisel vašemu življenju.

Vse najlepše v letu 2010!

Vaš župan Boris Kralj

Izdajatelj: Občina Muta. Glavna in odgovorna urednica: Majda M. Lesjak. Člani uredništva: Lidija Verdnik, Marija Omulec, Kristl Valtl. Lektoriranje: Majda M. Lesjak, prof.

Fotografije: Drago Verdnik, Kristl Valtl, Simon Pernat, Vlasta Špringer, Hinko Jerčič, arhivi organizacij in družinski arhivi.

Na naslovnici: Sv. Jernej nad Muto pozimi (foto: Jože Ošlak) in rotunda sv. Janeza (avtor: Darko Lesjak).

Založnik: Exfer, d. o. o. Naklada: 1300 izvodov. Leto: december 2009. Uredništvo si pridržuje pravico pregleda, izbire in krajšanja člankov ter spremembe naslovov. Glasilo je vpisano v razvid medijev Ministrstva za kulturo pod št. 764.

Mučan

uvodnik, občina Beseda urednice

Spoštovani!

Sedem mesecev je minilo od izida 16. številke našega glasila. Če sodimo po obsegu in številu prispevkov, ki smo jih prejeli v tem času, je bilo to obdobje znatno predolgo, poletno-jesenska bera pa karseda bogata.

Tokratna prednovoletna številka vam tako prinaša pregled dela občinskega sveta in aktualnih občinskih projektov, utrinke iz vrtčevskih igralnic ter osnovno- in srednješolskih klopi, zapise o društvenih dejavnostih, novičke iz življenja župnije, predstavitve posameznikov, ki živijo med nami in si zaslužijo delček naše pozornosti … Veliko pa je krajanov, ki so nas v tem času za vedno

zapustili in se jih s spoštovanjem spominjamo. Ob vsem tem pa uvajamo tudi novo rubriko Naša potepanja in vas vabimo, da z nami delite svoje vtise z različnih potovanj.

V prilogi smo se tokrat ustavili ob likovnih upodobitvah Mute in okoliških krajev. Zavedamo se, da je predstavljena zbirka le začetek, zato vas vabimo, da nam jo pomagate dopolniti. Morda bi bilo zanimivo predstavljena dela razstaviti ob našem občinskem prazniku.

V času recesije in pandemske gripe praznujemo letošnji božič in novo leto.

V upanju, da bosta obe nevšečnosti čim manj zaznamovali praznične dneve in

tudi vse dneve novega leta, se vam iz uredništva zahvaljujemo za zvestobo in naklonjenost. Hvala vsem našim sodelavcem – avtorjem člankov in fotografij, oglaševalcem in seveda vsem bralcem. Tudi v novem letu se veselimo vaših prispevkov, ki jih lahko še naprej pošiljate na elektronski naslov obcina.muta@muta.si ali pa jih oddate osebno na Občini Muta.

Pa srečno 2010 vam želimo!

Majda M. Lesjak

Aktivnosti Občinskega sveta Občine Muta v letu 2009 Leto 2009 se počasi izteka in zato bi vam radi na kratko predstavili nekaj najpomembnejših vsebin in odlokov, ki so jih svetniki v tem letu obravnavali in sprejeli ali ovrgli.

V mesecu marcu so svetniki obravnavali in soglasno sprejeli Odlok o spremembah in dopolnitvah o dodeljevanju socialnovarstvene pomoči v občini ter soglasno potrdili tudi letni program športa za leto 2009 v občini. Svetniki so soglasno sprejeli tudi sklep o povišanju cene programov v vrtcu Muta za pet odstotkov, ter sklep, da starši tistih otrok, ki niso občani občine Muta, plačajo za vrtec polno ceno. Svetniki so sprejeli tudi sklep, da se pri odsotnosti otrok do tridesetih dni odštejejo stroški živil v enakem odstotku, kot je naveden v odločbi o višini plačila staršev. V primeru odsotnosti nad trideset dni pa se ob predložitvi zdravniškega potrdila odšteje tudi trideset odstotkov oskrbnine.

Občinski svet je sprejel tudi sklep, da se v času poletnih počitnic varstvo otrok in prehrana obračunata le za dnevno prisotnost otrok. Na svoji 20. redni seji so svetniki, glede na podatke o vpisu otrok v vrtec za leto 2009/2010, soglasno potrdili tudi uvedbo dodatnega oddelka.

Mučan

V mesecu maju so se svetniki sestali tudi na izredni seji, kjer so obravnavali Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana občine Radlje za območje občine Muta, v okviru projekta odvodnjavanja in čiščenja odpadnih voda.

Na svoji 21. redni seji so svetniki soglasno sprejeli sklep, da se dopolni registracijska dejavnost za oddajanje in obratovanje lastnih in najetih nepremičnin ter da bo Občina Muta vodila ločene davčne evidence za projekte, kot je KOCEROD – regijski center za ravnanje z odpadki ter projekt odvajanja in čiščenja odpadnih voda v porečju Drave.

Na 22. seji v mesecu juliju so svetniki obravnavali predloga Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o proračunu občine za leto 2009 ter soglasno sprejeli sklep, da Občinski svet Občine Muta sprejme amandma na predlog rebalansa, ki se nanaša na vključitev financiranja cepljenja deklic od 13. do 18. leta proti virusu HPV – rak materničnega vratu, v višini 10.000 EUR, z uravnoteženjem znižanja postavke cestne infrastrukture.

Svetniki so se seznanili tudi s projektom kolesarska steza Gortina na relaciji trbonjski most–Vrata, ki je zajet v občinskem proračunu za leto 2009, in ga potrdili. Sofinanciranje projekta je predvideno tudi iz naslova evropskih sredstev v okviru kmetijske politike. Na isti seji so svetniki potrdili tudi odločitev, da se na Ministrstvo za okolje in prostor poda pobuda, da se pri vseh odlagališčih, ki so v lasti več občin, za občino, v kateri se nahaja odlagališče, uvedejo nižje takse.

V mesecu septembru in novembru sta potekali še 23. in 24. seja, na katerih so svetniki med drugim obravnavali predlog Odloka o ustanovitvi proračunskega stanovanjskega sklada, obravnavali pa so tudi predlog Odloka o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti ter osnutek Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o ustanovitvah javnih zavodov, kot so Koroški pokrajinski muzej, Koroška galerija likovnih umetnosti in Osnova šola Muta, seznanili pa so se tudi s projekti, ki so sofinancirani iz strukturnih skladov za obdobje 2010–2013.

Lidija Verdnik

1

občina

Aktualni projekti Občine Muta Drava kot priložnost

Projekt Drava kot priložnost naj bi bil zaključen do septembra 2010

Med pomembnimi projekti, ki v občini Muta že tečejo, je vsekakor potrebno omeniti projekt Drava kot priložnost, Občina Muta je namreč skupaj z občinami Radlje ob Dravi, Podvelka, Vuzenica in Dravograd pristopila k izvedbi tega projekta, katerega nosilec je Občina Radlje ob Dravi. Projekt se sofinancira iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007–2013, predvsem z namenom urediti turistično-rekreativno infrastrukturo ob reki Dravi. Občina Muta bo za svoj del projekta iz tega naslova pridobila nepovratna sredstva v višini 135.000 €.

V mesecu maju 2009 je bil izveden javni razpis za izbiro izvajalca za gradbeno-obrtniška dela ter zunanjo ure-

Plinifikacija Med omembe vrednimi projekti je še plinifikacija, oktobra 2009 je bila namreč med Petrolom Energetiko in Občino Muta podpisana pogodba za distribucijo zemeljskega plina na celotnem območju občine Muta. Občina

2

izgradnjo pristanišč je bil sicer razveljavljen, izvajalec za gradbeno-obrtniška dela ter zunanjo ureditev v občini Muta pa je podjetje Koroške gradnje.

Na platoju pri izlivu reke Bistrice v Dravo je tako predvidena postavitev večnamenskega objekta za potrebe kulturnih, športnih in turističnih dejavnosti ter ureditev zunanjega prostora in dostopa do prireditvenega prostora.

Vrednost del je ocenjena na približno 206.000 €. V prihodnjem letu je potrebno še sprejeti odlok o plovnosti po reki Dravi ter izbrati izvajalca za izgradnjo pristanišč oziroma privezov.

Ocenjena vrednost teh del znaša okoli 65.000 €. Celoten projekt naj bi bil dokončan najkasneje do meseca septembra prihodnje leto.

ditev in javni razpis za izgradnjo pristanišč oziroma privezov. Javni razpis za

Predvidena ureditev platoja ob izlivu reke Bistrice v Dravo

Muta se je s tem pridružila štirim geografsko povezanim lokalnim skupnostim na Koroškem, Mežici, Prevaljam, Ravnam na Koroškem in Dravogradu, ki jih družba Petrol Energetika oskrbuje kot sistemski operater distribucije zemeljskega plina. S podpisom pogodbe se je Petrol Energetika zavezal, da bo v

naslednjih štirih letih zagotovil potrebna investicijska sredstva v višini približno dveh milijonov evrov za izgradnjo objektov, naprav in omrežja za distribucijo zemeljskega plina. V prihodnjem letu bo družba na osnovi projektne dokumentacije pridobila gradbeno dovoljenje in izgradila povezovalno plinoMučan

občina vodno omrežje od občine Dravograd do industrijske cone na Muti. Prav tako bo zgradila priključke do posameznih industrijskih odjemalcev. To pomeni, da se bodo lahko industrijski odjemalci zemeljskega plina priključili na omrež-

je že v drugi polovici naslednjega leta.

Izgradnja posameznih faz plinifikacije na posameznih območjih občine se bo usklajevala z ugotovljenim interesom priključevanja porabnikov in bo potekala do leta 2014, prvi odjemalci

Zazidava naselja SE3 Muta

med Obrtno ulico na severni strani in ulico Ob polju na severovzhodni in jugovzhodni strani, južno od šole.

Naselje s petdesetimi stanovanjskimi enotami predvideva izgradnjo tridesetih enodružinskih hiš in dvajsetih stanovanjskih enot v vrstnih hišah. Območje bo povezano s kategorizirano

Naj omenimo še, da Občina Muta pripravlja tudi komunalno ureditev 3,4 hektarjev zemljišč, opredeljenih kot stanovanjsko območje, ki se bo nahajalo na ravninskem območju zgornje Mute kot nadaljevanje ulice Ob polju,

zemeljskega plina se bodo lahko na omrežje zemeljskega plina priključili že jeseni 2012.

občinsko cesto, ki bo v asfaltni obliki izvedena do vseh parcel. Vse parcele bodo priključene na kanalizacijsko, vodovodno, telekomunikacijsko in električno omrežje.

Lidija Verdnik

Širokopasovni dostop do interneta vse bližje Sodobnega načina življenja si ne moremo več predstavljati brez številnih telekomunikacijskih naprav. Televizija, radio, telefon, GSM, računalniki … so postali vsakdanji, nepogrešljivi predmeti. Elektronska pošta vse bolj nadomešča klasično, brskanje po svetovnem spletu postaja vse pomembnejši vir informacij in zabave, sodelovanje v spletnih klepetalnicah, forumih in blogih je priljubljen način preživljanja prostega časa in komunikacije med mladimi, prodaja in nakup storitev in blaga prek spleta naraščata, državna uprava od nas vse bolj zahteva elektronsko poslovanje in izpolnjevanje davčnih obveznosti … Čeprav vse omenjeno ne prinaša nujno le pozitivnih posledic za kakovost našega bivanja, pomeni nedostopnost interneta veliko oviro v razvoju posameznega območja. Mladi na podeželju brez sodobne širokopasovne infrastrukture (omrežja) ne vidijo perspektive. Digitalni razkorak med podeželskim in mestnim okoljem, tj. razkorak med dostopnostjo in nedostopnostjo sodobnih širokopasovnih povezav, postaja vse večji problem, kar posledično pospešuje preseljevanje mladih s podeželja v mesta ter propadanje ruralnega okolja.

Mučan

Da bi ta trend omilili in ga poskušali zaustaviti, je Ministrstvo za gospodarstvo v decembru 2007 objavilo razpis za dodelitev evropskih in državnih sredstev za izgradnjo odprtih širokopasovnih omrežij na območjih, kjer komercialni interes za izgradnjo takih omrežij ne obstaja (t. i. območja belih lis). Z namenom pristopa k izvedbi projekta se je Mestna občina Slovenj Gradec povezala s šestimi sosednjimi občinami v Mislinjski in Dravski dolini: Dravograd, Mislinja, Muta, Radlje, Vuzenica, Ribnica na Pohorju in skupaj z zasebnim partnerjem, podjetjem GVO, gradnja in vzdrževanje telekomunikacijskih omrežij, d. o. o., pripravila idejni projekt za izgradnjo takšnega omrežja.

Septembra 2008 so z ministrstva prejeli sklep o odobritvi evropskih in državnih sredstev v višini 9.561.000 EUR, vložek zasebnega partnerja pa znaša 5.051.231 EUR. Tako je projekt 100-odstotno sofinanciran s strani Evropskega sklada za regionalni razvoj, Republike Slovenija in podjetja GVO in se ne pričakuje dodatnih neposrednih finančnih stroškov za občinske proračune. Vložek javnega partnerja (vložek vseh sodelujočih občin) je ovrednoten v višini 6.911.934 EUR, ki pa ga bodo občinske uprave opra-

vile v okviru svojih rednih delovnih nalog (pridobivanje služnosti, raznih dovoljenj …).

Projekt bo zajel okoli 3200 gospodinjstev v sedmih občinah, ki ležijo na predpisanih območjih, tj. na območjih belih lis. Tovrstna območja je določilo Ministrstvo za gospodarstvo, Direktorat za elektronske komunikacije, ki se je pred tem posvetovalo tudi s ponudniki storitev – operaterji. V okviru izvajanja projekta pa Urad za projekte Mestne občine Slovenj Gradec prepoznava območja, ki bi morala biti vsaj delno opredeljena kot bele lise, pa so neupravičeno izostala s seznama, in se trudi to dokazovati ministrstvu. Njihova prizadevanja so delno že obrodila sadove – takšen primer je Sv. Primož nad Muto, kjer so nekatera gospodinjstva že dodana na seznam belih lis. Sicer pa je bilo v občini Muta prvotno do omrežja upravičenih 92 gospodinjstev, od tega 45 na Pernicah, 10 na Mlakah in 37 na Sv. Jerneju.

S pilotnim izvajanjem izkopov so začeli 14. aprila letos v Podgorju, 23. aprila pa tudi v občini Muta. Celotna trasa kabelske kanalizacije je predvidena v dolžini nekaj manj kot 1000 km, od tega 66 km v občini Muta, vanjo pa

3

občina, vrtec

bo potrebno vpihniti približno 1200 km optičnih kablov. Glede na izjemne dimenzije predstavlja projekt gradnje odprtega širokopasovnega omrežja v Mislinjski in Dravski dolini doslej nedvomno največji projekt gradnje odprtega širokopasovnega omrežja v Sloveniji, hkrati pa najobsežnejši projekt gradnje telekomunikacijskega omrežja v samostojni Sloveniji, ki se sočasno gradi na tako velikem območju in v tako kratkem roku. Rok izgradnje znaša 18 mesecev.

To je tudi eden največjih aktualnih projektov javno-zasebnega partnerstva v Sloveniji. Predmet javno-zasebnega partnerstva je v prvi fazi izgradnja sodobnega optičnega kabelskega omrežja, v drugi fazi pa tudi tekoče upravljanje in vzdrževanje omrežja.

GVO torej ne nastopa le v vlogi soinvestitorja in izvajalca gradnje tega omrežja, ampak tudi v vlogi bodočega koncesionarja. V 20-letnem koncesijskem

obdobju upravljanja in vzdrževanja bo tako prejemal prihodke od ponudnikov, ki bodo prek zgrajenega omrežja ponujali svoje storitve. Širokopasovno omrežje bo zgrajeno v optični izvedbi in bo odprto, kar pomeni, da bo na voljo vsem zainteresiranim ponudnikom (npr. Telekom Slovenije, Amis, T2 …), ki bodo želeli preko njega tržiti svoje storitve. Uporabniki se bodo ob priklopu na omrežje lahko sami odločili, katerega ponudnika bodo izbrali in ne bodo imeli nikakršnih rednih obveznosti do GVO, d. o. o., saj bodo za storitve plačevali neposredno ponudniku storitev. Tako zgrajeno omrežje bo omogočalo hitrost prenosa podatkov do 1 Gbit/s (simetrično), uporabniki pa bodo hitrost prenosa podatkov izbirali sami, glede na ponudbe in cene ponudnikov storitev. Omrežje bo poleg širokopasovnega dostopa do interneta zagotavljalo tudi možnost storitev IP-telefonije, ki omogoča več telefonskih linij hkrati, IPtelevizije, ki omogoča prenos visokoresolucijskih HD-programov, nabor več

sto različnih televizijskih programov, video na zahtevo, poslušanje številnih radijskih programov ipd.

Po zagotovilu Martina Harnika z Urada za pripravo projektov Mestne občine Slovenj Gradec se projekt na območju občine Muta izvaja po začrtanem planu in v skladu s pričakovanji. Gradbena dela se počasi zaključujejo, potrebno pa je še urediti priključke do končnih uporabnikov, montažna dela in nekaj tras, za katere morajo še pridobiti dovoljenja. V zimskem času jih čakajo dela glede urejanja funkcijske lokacije (centrale), ki bo v prostorih Občine Muta in bo omogočila nadaljnji razvoj telekomunikacij v občini Muta. Skladno z dogovorom vseh sodelujočih predvidevajo, da bo omrežje pričelo obratovati v vseh občinah hkrati – konec oktobra 2010, ne glede na dejstvo, da bo v nekaterih občinah že pred tem možno obratovanje in končana vsa dela.

(Vir: Urad za pripravo projektov, MO Slovenj Gradec)

M. M. Lesjak

Naša predstava Ob obisku šolske knjižnice nam je knjižničarka prebrala zgodbo »Pod medvedovim dežnikom«. Knjigo smo še nekajkrat prebrali in opisovali ilustracije. S sodelavko pa sva zgodbo predstavili kot dramatizacijo. Porodila se je ideja o naši predstavi.

Dramatizacija je otroke navdušila

K ogledu predstave smo povabili še druge otroke vrtca

4

Vloge so otroci izbrali sami, nekateri so se preizkusili v več vlogah, nekaj otrok pa se je odločilo, da nastopijo kot pevci, ti so s petjem popestrili dramatizacijo (predstavo).

Porisali, izdelali smo kulise in osvajali besedilo, gibanje – skratka, osvajali smo vloge. K ogledu naše predstave smo povabili otroke mlajše in starejše skupine. Dramatizacija jih je tako navdušila, da so bili vsi igralci in vsi gledalci.

Mučan

vrtec, osnovna šola Ob poslušanju branja literarnega dela so otroci razvijali zmožnost čustvenega sodelovanja v literarnem svetu in pridobivali pozitiven odnos do literarne umetnosti. Ob dramatiziranju zgodbe so razvijali sposobnost domišljijskega sooblikovanja literarnega sveta.

Doživljali so ugodje, veselje, zabavo in seveda so dramatizacijo doživeli kot del družabnega in kulturnega dogajanja.

Zapisali: Elica Repnik, Maja Moškon

Prijateljstvo Vrtec je ustanova, kjer vzgajamo in izobražujemo. V vrtcu se razvija tudi otrokova osebnost. Otroci se zavedajo svojih potreb po sporazumevanju kot obliki doživljanja druge osebe, njihovih čustev, potreb in interesov.

Ugotavljali smo, kaj vse potrebujemo, da se bomo lahko skupaj igrali. S sodelavko sva se odločili, da bova dali poudarek prijateljstvu. Spoznali sva, da otroku prijateljstvo daje varnost, v kateri se lahko brez skrbi preizkuša.

Tako se že nekaj časa ukvarjamo s temo Bodimo prijatelji. Otroci se v vrtcu igrajo drug z drugim, se družijo, skupaj gledajo slikanice, plešejo, rišejo, telovadijo, pojejo … Vsakdanje življenje v vrtcu, rutina, dogodki in dnevni red otrokom omogočajo občutek pripadnosti.

V pogovor o prijateljstvu sva veliko vključevali branje knjig in socialne igre.

Prav s socialnimi igrami so se otroci povezali in vzpostavili stik drug z drugim. Ko smo že dobro poznali sebe in otroke, ki obiskujejo naš vrtec, pa smo

S socialnimi igrami so se otroci povezali in vzpostavili stik drug z drugim

sklenili, da si poiščemo prijatelje med otroki iz drugega kraja. Tako smo navezali stike in sklenili prijateljstvo z otroki iz vrtca Mežica. Dopisujemo si z njimi, jim rišemo, sestavimo kakšno uganko in jih želimo čim bolje spoznati. Otroci

so veseli, ko lahko kaj naredijo za prijatelje in jih presenetijo.

Zapisali: Olga Čeru, Renata Dvornik

Naravoslovni dan petošolcev V ponedeljek, 28. 9. 2009, so imeli petošolci naravoslovni dan na temo Gobe.

Kot je že nekaj let v navadi, smo tudi letos za sodelovanje prosili gobarsko društvo Ježek Muta. Našemu vabilu so se prijazno odzvali in k nam pripeljali determinatorja gospoda Jerneja Javornika.

Učenci so se po uvodnem delu, ki je potekal pred šolo, odpravili v gozd.

Spoznali so, da je gobarjenje dejavMučan

nost mnogih ljubiteljev narave. Gospod Javornik jih je poučil o gobah, ki so jih nabrali.

Gospa Anemarija Kotnik in determinator sta učence seznanila s pravili, ki jih mora poznati in upoštevati gobar, opozorila sta na nevarnosti in zastrupitve z gobami in jih poučila o prvi pomoči.

Nabrane gobe smo razstavili v šolski avli, kjer so si jih ogledali tudi drugi učenci. Petošolci so opravili še kviz o

gobah in gobarjenju, nato pa so svoja doživetja še likovno izrazili.

Tako kot učenci imamo tudi učitelji radi malo drugačne dneve pouka.

Gobarskemu društvu pa se najlepše zahvaljujemo za sodelovanje.

Jolanda Verhnjak, razredničarka 5. b-razreda

5

osnovna šola

Zabavno-rekreacijski športni dan Vsako leto, ko nam jesen potrka na vrata, ko še ni preveč mrzlo, imamo učenci in učiteljice od 1. do 4. razreda športni dan.

Letošnji je bil že četrti po vrsti.

7. 10. 2009 smo se zbrali v šoli. Najprej smo imeli malico v jedilnici. Po malici pa smo odšli na šolsko igrišče. Športni dan je potekal v duhu zabavno-rekreacijskih iger. Na igrišču smo se razdelili v skupine. Za začetek smo zapeli veselo pesem Ko si srečen.

Pripravljenih je bilo 7 skupin, kjer je bilo potrebno opravljati različne športne naloge. Vsaka skupina je izvajala vaje na določeni postaji nekaj minut, nato pa so se skupine zamenjale.

V prvi skupini so učenci s hokejskimi palicami vodili žogo med stožci. Bilo je zelo zabavno, še posebej, če žogica ni ubogala tako, kot bi morala.

V četrti skupini so učenci prenašali žogico za namizni tenis na majhni plastični žlički. Če bi pihal veter, bi bila naloga precej bolj zahtevna.

V drugi skupini je bil pripravljen poligon, kjer so morali učenci čim spretneje mimo različnih ovir.

V peti skupini so se učenci preizkušali v obešanju perila. S pomočjo dveh ščipalk so na ograjo igrišča obesili rumeno rutico. Ugotovili smo, da so zelo spretni in da so mamice lahko vesele, da imajo doma tako pridne pomagače pri obešanju perila.

6

Mučan

osnovna šola

V tretji skupini so otroci prenašali balone na različne načine (med nogami, nad glavo in čepe, v paru). Še sreča, da je imela učiteljica dovolj balonov, ker smo slišali kar nekaj pokov.

V šesti skupini pa so učenci prenašali različno velike in različno težke žoge v obroče in nazaj. So morali kar napeti svoje mišice, da so lahko prenesli veliko in težko zeleno žogo do obroča.

V sedmi skupini so bili učenci tretjih in četrtih razredov, ki so se med seboj pomerili v igri Med dvema ognjema. Bili so zelo borbeni in nobena skupina se ni predala brez boja. Na koncu je zmagala skupina iz 4. a, a čestitali smo vsem za borbeno in dobro igro.

Za konec pa nas je čakalo presenečenje. Medtem ko smo bili mi aktivni pri športnih igrah, nam je hišnik spekel dobre kostanje, ki smo jih po napornem delu z veseljem pojedli.

Polni lepih občutkov in vtisov ter malo tudi utrujeni smo se odpravili v šolo in nato domov.

Učiteljice prve triade

S programom Jumicar do večje previdnosti v prometu V četrtek, 12. 11. 2009, je na OŠ Muta potekal program Jumicar Slovenija za vse učence 4. in 5. razredov.

Program Jumicar je izobraževalni program preventivne vzgoje otrok v cestnem prometu. Poučuje otroke, kako se vesti v prometnem okolju, tako da so postavljeni v vlogo voznika avtomobilčkov Jumicar in doživljajo dogodke, kot jih opaža in zaznava voznik v pravem prometu.

Učenci so ob vožnji po postavljenem poligonu spoznavali, kako pomemben je varnostni pas, prometni znaki, predpisi, se urili v spretnostni vožnji z avtomobilčki, predvsem pa na lastni koži preizkusili, da se voznik kljub previdnosti včasih ne more pravočasno odzvati, če se otrok neprevidno in nepričakovano vključi v promet.

Učenci so na lastni koži preizkusili, kako pomembno je upoštevati prometne predpise

Mučan

Alenka Vilar, učiteljica RP

7

osnovna šola

Evakuacijska vaja na OŠ in OŠPP Muta Skupaj s člani PGD Muta smo v mesecu oktobru izvedli in uspešno zaključili vajo s področja zaščite in reševanja na osnovni šoli in na enoti s prilagojenim programom.

Z vajo smo preverili naše znanje in osvežili preventivni požarni načrt. Ta nas pripravlja na to, kako se zaščititi, rešiti in evakuirati vse udeležence, ki se ob požaru, potresu ali drugi nevarnosti nahajajo v šoli. Želimo seveda, da vaje ne bi nikdar izvedli v resnični situaciji.

Z vajo smo zaključili tudi sodelovanje naših učencev na natečaju o gasilstvu, ki je v mesecu požarne varnosti prav tako potekal pod vodstvom našega PGD. Jelka Furman

Evakuacijska vaja na enoti s prilagojenim programom

Vržeš vstran in z malo sreče pride nazaj Delavnica izdelovanja bumerangov v času krompirjevih počitnic na OŠ Muta

Zanimivo in »za pozdravit«. Krompirjeve počitnice, učenci pa v šoli. Nasmejani, zagreti in polni delovne vneme.

No, ni bilo pouka, bila pa je delavnica izdelovanja bumerangov.

Bumerang je danes športna naprava iz lesa ali umetne mase, ki se, če jo pravilno vržemo, vrne k metalcu. Klasičen bumerang za boj in lov se (kljub splošnemu zmotnemu mnenju) ni vračal k metalcu. Njegov namen je bil, da leti dlje, v bolj ravni črti in da zanesljiveje zadene cilj kot ravna palica. V klasični obliki ima bumerang obliko črke L z dvema enako dolgima krakoma. Kraki imajo vedno presek, podoben preseku kril letala. Po letu 1930 so odkrili bumerang kot športno orodje. Danes obstaja po svetu mnogo klubov, ki gojijo ta šport. Vsaki dve leti je tudi svetovno prvenstvo.

V torek, 27. 10., smo se ob devetih zjutraj zbrali v učilnici tehnične vzgoje. Bilo nas je okrog dvajset (učenci, učenke in dva mentorja). Najprej smo se pogovorili o načinu dela in varno-

8

Izdelek je treba preizkusiti

sti pri delu. Po pregledu načrtov smo se lotili dela. Učenci so samostojno ali s pomočjo mentorja iz vezane plošče izrezali obliko bumeranga, krake obrusili v obliko profila letalskega krila ter s

pirografom vrisali nanj svoja imena ali drug okras. Na parkirišču pred šolo so nato bumerange prebarvali z lakom ali barvo, ki služi kot okras in zaščita pred vlago.

Mučan

osnovna šola Napočil je trenutek resnice. Izdelek je treba preizkusiti, »vreči vstran in upati na vrnitev«. Za preizkus smo nekaj sto metrov od šole našli idealen prostor. Najprej razlaga in demonstracija z

moje strani, potem pa izziv za učence.

Rezultat!? Ja, nekateri so najprej res vrgli bumerang »vstran«, drugi pa so se zanj malo bolj bali in se jim je vrnil. Z malo vaje se je na koncu vračal vsem.

Se vidimo naslednje počitnice (zima, zima bela ...)!

Zmago Sobiech

Shema šolskega sadja Sadje in zelenjava predstavljata pomembno skupino živil v uravnoteženem jedilniku vsakega posameznika.

Znano je, da prebivalci Slovenije v dnevni prehrani ne zaužijemo priporočenih vrednosti sadja in zelenjave. Tako sadje kot zelenjava v svoji sestavi vključujeta visok delež vode, prehranskih vlaknin in drugih zaščitnih snovi (vitamini, minerali), ki pomembno vplivajo na zdravje.

Ker se na OŠ Muta zavedamo pomembnosti uživanja sadja in zelenjave pri otrocih, smo se v letošnjem šolskem letu vključili v ukrep Evropske unije Shema šolskega sadja. Vlogo za vključitev v shemo za leto 2009/2010 smo v mesecu septembru poslali na Agencijo RS za kmetijske trge in razvoj podeželja in konec oktobra z Agencije prejeli pozitiven odgovor. Tako bomo sadje iz Sheme šolskega sadja ponujali ob sredah vse do konca šolskega leta. To pomeni, da bomo približno 20-krat v šolskem letu učencem razdelili sadje ali zelenjavo izven rednih šolskih obrokov. Ponudimo lahko lokalno pridelano sadje in zelenjavo, izbiramo pa predvsem sadje in zelenjavo ekološke ali integrirane pridelave.

Glavni namen akcije je izboljšati prehranjevalne navade učencev z vsakodnevnim uživanjem sadja in zelenjave.

Da bi bili pri tem še bolj učinkoviti, izva-

Osnovna šola Muta sodeluje v evropskem »sistemu razdeljevanja sadja v šolah«, s finančno podporo Evropske skupnosti

jamo številne spremljevalne dejavnosti, kot so: anketiranje ob začetku in na koncu šolskega leta, informiranje na oglasni deski in spletni strani, nenehno poudarjanje pomena rednega uživanja sadja in zelenjave ter sodelovanje s pridelovalci zdrave prehrane.

Shemo šolskega sadja smo na šoli začeli izvajati v mesecu novembru, sadje, ki ga razdelimo dodatno, poleg redne šolske prehrane, je namenjeno

vsem učencem osnovne šole in enote s prilagojenim programom. Za učence predmetne stopnje je urejen sadni kotiček, učencem razredne stopnje sadje ponudimo v razredu.

Upamo, da bomo s tem ukrepom pripomogli k boljšemu zdravju naših otrok!

Jelka Furman, vodja projekta na OŠ Muta

Veseli bomo vsakega zamaška Na Osnovni šoli Muta tudi v letošnjem šolskem letu nadaljujemo z ekološko akcijo zbiranja plastičnih zamaškov. Sredstva, zbrana v tej akciji, bomo uporabili za nakup prenosnega računalnika, ki bo namenjen otrokom s posebnimi potrebami oz. učencem z motnjami branja in pisanja.

Mučan

Zbiramo vse plastične zamaške, ki imajo vtisnjen znak reciklaže (trikotnik).

To so zamaški fante, kokakole, fruca, radenske, alpskega mleka, ledenega čaja, zamaški čistil in kozmetike, začimb, flomastrov – skratka, vsi zamaški iz plastične mase.

V jesenskih počitnicah smo drugič

opravili odvoz PVC-zamaškov v tovarno MPI – Reciklaža Žerjav. Tehtnica je pokazala, da smo bili tudi tokrat pridni, saj smo zbrali kar 700 kilogramov odpadnih zamaškov. Torej smo doslej skupno zbrali že 1200 kilogramov odpadne plastike. Naslednji odvoz načrtujemo v mesecu maju 2010.

9

osnovna šola Pri zbiranju zamaškov so nam doslej prijazno pomagali učenci OŠPP Muta, OŠ Brezno-Podvelka, OŠ Vuzenica in OŠ Dravograd ter dijaki Srednje šole Muta. Hvala vsem! Prav tako se najlepše zahvaljujemo g. Jožetu Toplerju, ki podarja brezplačen prevoz.

En zamašek je kot kaplja, ko jih je veliko, je dež, izvir, reka, morje. Poskrbimo, da ne bo niti en zamašek pristal v košu za smeti! Skupaj se potrudimo, da ne ostane pri kaplji, izviru, ampak skupaj ustvarimo reko ali celo morje. Hvala za vsak zbran zamašek !

Marijana Senica, koordinatorica akcije

S skupnimi močmi smo zbrali že 1200 kilogramov odpadne plastike

Šolski sklad Osnovne šole Muta Na naši šoli v okviru šolskega sklada zbiramo denar za pomoč otrokom pri vključevanju v nadstandardne programe. Celoten potek dela si začrtamo na začetku vsakega šolskega leta ter se opredelimo za dejavnost, ki bo v tekočem šolskem letu imela prednost.

Doslej smo bili uspešni pri nabavi računalnikov, mikrofonov, pri prevozih

v šole v naravi. Že drugo leto bomo uspeli vsem učencem podariti vstopnice za ogled gledališke predstave. Največ sredstev dobimo s prostovoljnimi prispevki staršev, sponzorjev, sami pa zbiramo odpadne kartuše in stari papir.

Nekaj sredstev pridobimo tudi s prostovoljnimi prispevki za izdelke naših otrok.

Za dober odziv in pripravljenost pomagati našim učencem in vašim otrokom se vam najlepše zahvaljujemo.

Jolanda Verhnjak, predsednica UO Šolskega sklada OŠ Muta

Slovenija, moja domovina V okviru letošnjega praznovanja dneva državnosti in novega leta smo na naši šoli pripravili projekt z naslovom Slovenija, moja domovina. Izhodišče in moto projekta smo povzeli z besedami: »Slovenci smo – narod. To drži! Kot pribito! In tega nam ne more nihče vzeti. In na to preprosto moramo biti – ponosni.« S projektom želimo slovesno obeležiti 18 let samostojne Slovenije in

10

26. december – dan samostojnosti in enotnosti, praznik, na katerega v božično-novoletnem vzdušju pogosto pozabljamo.

Tako bo pouk v predprazničnih dneh (21.–23. 12.) na šoli potekal drugače – učenci bodo skupaj z mentorji ustvarjali v sedmih različnih delavnicah, s katerimi želimo pri učencih vzbuditi ljubezen do domovine, jih seznaniti s ključnimi zgodovinskimi dogodki na

poti k samostojnosti in jih spodbuditi k razmišljanju o kulturni, naravni in zgodovinski dediščini naše domovine.

Projekt bomo slovesno zaključili z razstavo in odrsko predstavitvijo rezultatov našega dela staršem in ostalim obiskovalcem.

Olga Golob, nosilka projekta

Mučan

osnovna šola

Šola v naravi – bogata izkušnja in dragocen spomin Učenci OŠ Muta, enote s prilagojenim programom, so s svojimi učitelji preživeli v oktobru pester in nepozaben teden v Radencih ob Kolpi, kjer sta vsakdanje učenje in vzgoja potekala na drugačen način kot v šoli. Šolske klopi so zamenjali: travnik, gozd, reka Kolpa, jama Kobiljača in kraj Radenci z okolico; domačo posteljo in starše pa Dom Radenci ob Kolpi s pedagogi in osebjem Doma.

Vsi učenci so bili aktivni, veliko so se naučili z eksperimentiranjem, raziskovanjem, spoznavanjem in neposre-

Taka oblika učenja je za učence bogata izkušnja

Svoje vtise so učenci tudi zapisali

dnim dotikom manj znanih eksotičnih živali (kača, drevesni pajek), s peko belokranjske pogače, izdelavo eteričnega balzama za ustnice, belokranjskih pisanic in uokvirjenih sličic z drevesnimi listi in travniškim cvetjem in ne nazadnje s športnimi dejavnostmi. Slednje so bile prav adrenalinske: veslanje po reki v kanujih, lokostrelstvo, raziskovanje temne jame Kobiljača, peka hrenovk in jabolk ob tabornem ognju, spoznavanje zavetišč v naravi, plezanje po steni, nočni

Domačo posteljo je zamenjal Dom Radenci ob Kolpi

Mučan

pohodi s svetilkami in še kaj.

Spoznali smo tudi nove prijatelje, osnovnošolce – predvsem osnovnošolke iz Osnovne šole Krmelj in z njimi delili kostanj na nočnem pikniku.

Taka oblika učenja v drugačnem okolju in daleč od doma je za naše učence bogata izkušnja in dolgotrajen spomin.

V imenu učiteljev in učencev OŠPP Muta zapisala Hesma Sitar.

Vsi učenci so bili aktivni

11

srednja šola

Utrinki z modnih revij Srednje šole Muta V oktobru smo se dijaki in mentorice Srednje šole Muta Šolskega centra Slovenj Gradec odzvali prijaznemu povabilu Obrtne zbornice Radlje ob Dravi in se obrtnikom in obrtnicam v telovadnici Osnovne šole Muta predstavili z modno revijo in glasbenim nastopom dijakinje Mateje Poročnik.

Po modni pisti so se smelo in samozavestno sprehodili: Julija Kokalj, Tjaša Vinarnik, Barbara Borovnik, Sandra Rotovnik, Eva Bratec, Valmire Aljiti, Benjamina Stopar, Teo Cepec, Sebastjan Lipuš in domačinki Veronika Vimer ter Bojana Zember. V vlogi voditeljice se je izkazala Metka Mlinšek, za frizure pa je čudovito poskrbela kar dijakinja Sabina Kogelnik. Ustvarjalne moči pri ustvarjanju revije, ki smo jo v okviru Mirovniškega festivala ob dnevu OZN postavili na ogled tudi v Slovenj Gradcu, smo združili dijaki in mentorji vseh usmeritev oz. programov – ustvarjalec in izdelovalec oblačil, predšolska vzgoja ter okoljevarstveni tehnik.

Občinstvo, prav tako tudi mentorice, Alenka Brišnik Perkuš, Berta Komprej in Andreja Breznik, smo bili z izvedbo modne revije več kot zadovoljni. Dijaki so dobili potrditev, da

Modna revija v telovadnici Osnovne šole Muta

njihov trud na vajah in v delavnicah le ni bil zaman, hkrati pa tudi zagon in navdih za snovanje novih kolekcij in modnih revij. Smo se pa ob povabilu obrtne zbornice nostalgično spomnili na naša pretekla sodelovanja, leta 1994 smo se namreč prvič predstavili z modno revijo na Obrtniškem sejmu v Radljah. Za primerjavo

Za primerjavo pa še utrinek z Obrtniškega sejma leta 1994

objavljamo sliko s tega sejma, kjer so se predstavile takratne dijakinje, katere so bolj všečne – kolekcije, seveda, pa presodite sami.

Andreja Breznik Po modni pisti sta se sprehodili tudi domačinki Veronika Vimer in Bojana Zember

12

Mučan

srednja šola

Srednja šola Muta na 11. Mirovniškem festivalu v Slovenj Gradcu V Slovenj Gradcu je v petek, 23. 10.

2009, potekal 11. Mirovniški festival ob dnevu OZN na temo »Ti in jaz – prijatelja v različnosti«. Na mestnem trgu se je predstavilo veliko organizacij in šol, med njimi je bila tudi naša Srednja šola Muta. Dijaki 2. letnika programa okoljevarstveni tehnik so pod mentorstvom profesoric Karmen Ketiš in Damijane Meža pripravili stojnico. Na njej so prikazali metode analize različnih tipov vode, na stojnici so analizirali različne vzorce vode, ki so jih prinesli s cele Koroške. Ljudi so seznanjali z živalskimi in rastlinskimi bioindikatorji, ki nam povedo, kakšne kakovosti je tekoča ali stoječa voda. Na ogled je bila tudi zbirka zdravilnih zelišč in herbarij, ki so ga dijaki izdelali sami. V njem so bile predstavljene rastline, ki rastejo v okolici šole.

Dijakinje in dijaki programa predšolska vzgoja so predstavili nekaj izdelkov, ki so jih izdelali iz naravnih materialov, ki jih ponuja bogata jesen.

Stojnica Srednje šole Muta na 11. Mirovniškem festivalu

Damijana Meža

Evropska moda, povezana s kreativnostjo Pod tem delovnim naslovom se skriva novi evropski projekt, ki smo ga v oktobru začeli z delovnim obiskom dijakinj in profesoric na oblikovalski srednji šoli v Celovcu.

Verjetno se spomnite prejšnjih števil Mučana, v katerih ste že lahko spremljali izvajanje našega prvega projekta z naslovom Ukrojimo si boljšo prihodnost, v okviru katerega smo učiteljice tekstilnega področja in nemškega jezika nekaj časa preživele na zgoraj omenjeni šoli v Celovcu in na šoli v Schopfheimu v Nemčiji. Zaradi uspeha v okviru prvega projekta smo se skupaj z omenjenima ustanovama odločili, da nadgradimo sodelovanje še s skupnim delom slovenskih, avstrijskih in nemških dijakov. Trdo delo, ki smo ga učitelji omenjenih ustanov vložili v pripravo zahtevne dokumentacije, je obrodilo sadove in dobili smo zeleno luč za izMučan

Lepo se je družiti …

13

srednja šola

Iskati ideje …

vajanje dveletnega projekta, financiranega s strani Evropske unije. Šolo v Celovcu smo obiskale mentorice Vlasta Špringer, Alenka Brišnik Perkuš, Veronika Sušnik, Natalija Eršte in Helena Čreslovnik ter dijakinje Valmire Aljiti, Bojana Zember, Benjamina Stopernik, Eva Bratec, Julija Kokalj in Veronika Vimer.

in skupaj ustvarjati

Naše dijakinje so tako skupaj z avstrijskimi in nemškimi dijaki iskale ideje, ki bodo služile kot podlaga za izdelavo kreacij, ki bodo predstavljene na zaključnih modnih revijah v vseh treh sodelujočih državah. Dijaki so pod mentorstvom profesorjev vseh treh držav v dopoldanskem času timsko delali v delavnicah, popoldneve pa so nam

gostitelji zapolnili z zanimivimi ogledi.

Na ogled postavljamo nekaj utrinkov tega srečanja …

Vlasta Špringer

OPRAVIČILO Bernarda Jerič se opravičujem družini Krajnc s Pernic 36 in njihovim sorodnikom, če sem vas razžalila in ponižala s sporno sliko in besedilom v svoji knjigi Odletela lastovka. Res obžalujem, ker mi še na kraj pameti ni prišlo, da bom s spomini in nostalgijo na svoje otroštvo kogar koli prizadela. Bila sem naivna, ker sem vzela zob časa in propadanje kot nekaj realnega in samoumevnega.

Zato še enkrat sprejmite opravičilo vsi, ki ste bili s tem prizadeti, le spominov mi ne vzemite! Še vedno s spoštovanjem!

Bernarda Jerič

14

Mučan

društva Lovska družina Muta

Vez in simbolika Kakšnih sto let, morda katero čez ali manj, verjeti pač moramo človekovemu približnemu spominu, je spolzelo skozi naše življenje, odkar je bila tam gori pri Sv. Urbanu, baje še pred prvo svetovno vojno, zadnja lovska maša v naših krajih. Tako nam je pripovedoval stari Štefunko, »jager« in trden kmet tam gori pod Alpami, tik ob Sv. Urbanu.

Pravil je, da so enkrat na leto pripravili pravo lovsko ali Hubertovo mašo kar na prostem, ob cerkvici, ki prenovljena stoji še danes. Takrat je tam stala še mežnarija in manjše poslopje. Torej je Urbanova cerkvica omembe vreden spomenik za lovce in prave ljubitelje narave. Zanimivo je, da niso prosili samo za obilen ulov, temveč predvsem za zdravo, močno divjad in za naravno rast vsega stvarstva. Že takrat so k maši menda prišli lovci, gonjači, pa kmetje in redki planinski pohodniki. Tako je bil morda Urban res pravi romarski kraj za vse omenjene in še za kakšnega radovedneža. Nabirka takšne maše je bila namenjena izključno ponesrečenim lovcem in njihovim svojcem, pa so se bogatejši ob maši menda le globlje stegnili v žepe.

Lovska maša – vez s preteklostjo

Letos pa so lovsko – Hubertovo mašo pripravili Lovci Lovske družine Muta ob ekološki kapelici sv. Frančiška Asiškega v Bistriškem jarku. Z lepo obrazložitvijo jo je opravil naš duhovnik gospod Marko. Po maši je sledilo še srečanje s kmeti tukajšnjega lovskega okoliša. Prišli so mnogi – skoraj večina –

in skupaj smo preživeli nepozabno bogoslužje in kasneje prijetno druženje.

Ves obred pa so, kot se za takšno priložnost spodobi, spremljali pevci Lovskega okteta Peca iz Mežice in domači lovski rogisti. Kako čudovito, nepozabno je vse izzvenelo. kv

Društvo gobarjev Ježek

Zadovoljni z doseženim Aktivnosti v našem društvu smo v letu 2009 pričeli s skupščino, kjer smo si zadali naloge, ki jih bomo poskušali uresničiti. Zvrstilo se jih je kar precej, od skupnega nabiranja gob, udeležbe na strokovnih ekskurzijah, organiziranja delavnic, predstavitve na prireditvah ob občinskem prazniku občin Muta in Vuzenica, pa vse do sodelovanja v projektih obeh osnovnih šol …

Med drugim smo se v mesecu juliju podali v Koper na prvi tabor gobarjev Koroške in slovenske Istre. Tabora so se udeležili tudi naši prijatelji – člani Mučan

Udeleženci prvega tabora gobarjev Koroške in slovenske Istre

15

društva

Gobarskega društva Šmartno pri Slovenj Gradcu. Gostitelji, Gobarskomikološko društvo slovenske Istre, so nam predstavili lepote slovenske Istre, okoliške kraje, kjer rastejo gobe, ter kulinarične in kulturne značilnosti Istre.

Vsak dan so nam organizirali različne pohode, prijetno pa so nas presenetili tudi z ogledom znamenitosti hrvaške Istre.

Septembra smo priredili že 4. Ježkarijado, ki je potekala na mednarodnem nivoju. V oktobru smo na prošnjo gobarskega društva Žamenci sprejeli dijake Gimnazije Ptuj in jih odpeljali na spoznavanje rastišča naših gozdov na Pernice.

To je le nekaj utrinkov iz življenja našega društva v letošnjem letu, praktično nemogoče pa je opisati celovitost obsežnega volonterskega dela naših članov in našega društva kot celote, vsekakor pa v okolju, v katerem delu-

jemo, nismo nepoznani. Kljub temu, da bi lahko storili še precej več, pa moramo biti z doseženim zadovoljni. Še naprej bomo usmerjeni predvsem na področje vzgoje in izobraževanja in ne samo na področje gobjega bogastva, ampak predvsem na področje spoznavanja narave, ohranjanja stika z naravo ter v opozarjanje na nesmotrne posege človeštva v naravo, vse ob sočasni krepitvi našega duha in telesa.

Anemarija Kotnik, predsednica

Namiznoteniški klub Muta

12. Friedhelmov memorial na Muti Športno društvo Muta je 7. novembra priredilo 12. Friedhelmov memorial v namiznem tenisu, ki se ga je udeležilo 54 ljubiteljev bele žogice iz Slovenije in Hrvaške. Tekmovali so v štirih starostnih kategorijah, največja udeležba pa je bila v jubilejni kategoriji od 60 do 70 let.

V prenovljeni telovadnici na Muti je udeležence nagovoril župan Boris Kralj in izrazil zadovoljstvo, da se memoriala vsako leto udeleži toliko tekmovalcev.

O zgodovini tekmovanja je na kratko spregovoril predsednik ŠD Muta, Marijan Špegelj. Med drugim je omenil, da je prav Friedhelm Klasen, predsednik Poštnega športnega društva Heiligenhaus v tedanji Zvezni republiki Nemčiji, ki mu je tekmovanje posvečeno, odločilno vplival na razvoj namiznega tenisa na Muti. Danes članice NTK Muta uspešno nastopajo v prvi slovenski ligi, moška ekipa pa se v drugi ligi bori za napredovanje. Tudi mlajše skupine osvajajo lepe uspehe po Sloveniji, medtem ko je Friedhelmov memorial vsekakor krona namiznoteniškega športa na Muti.

Medtem ko je večina udeležencev prisegala na pomembnost sodelovanja, pa smo vendarle videli lepe in borbene igre. Eno takšnih je prikazal tudi Štefan Šoštarec, ki je kar nekaj desetletij

16

Udeleženci 12. Friedhelmovega memoriala na Muti

uspešno prispeval k razvoju športa na Muti in vzpodbujal mlade k igranju namiznega tenisa. Sam pa je dejal, da je res najstarejši udeleženec na turnirju, vendar ga hkrati veseli, da prihajajo na Muto iz leta v leto odlični igralci, predvsem v jubilejni kategoriji.

Prehodni pokal je tokrat presenetljivo osvojil Stane Krajnc iz Maribora.

Hinko Jerčič

Mučan

društva Pihalni orkester Muta

Združuje nas veselje do glasbe Ob misli na Pihalni orkester Muta me spomin ponese v moje otroštvo. Že takrat je ena izmed mojih želja bila biti članica orkestra. In uresničila se mi je.

Spomnim se, ko sem prvič prestopila prag našega glasbenega doma, odprla vrata in zagledala veliko smejočih obrazov. Sprejem je bil topel in glasen, takšni smo še danes.

Zame je bilo to nekaj novega, lepega in tudi neznanega. Čarobno pa je, da mi je lepo še danes, ko sem članica že 15 let.

Vse člane Pihalnega orkestra Muta združuje veselje do glasbe. In četudi včasih med vajami še kako radi klepetamo in s tem razjezimo našega dirigenta, nam seveda tega ne zameri preveč. Skupaj se nasmehnemo, v roke vzamemo instrumente in že igramo, z vso voljo in veseljem, ki ga premoremo. In vsak trenutek, vsaka zaigrana skladba je nekaj posebnega. V sebi nosi čar, ki se ga z besedami ne da opisati. Vedno se trudimo biti čim boljši, zato nam ne zamerite preveč, če boste kdaj pa kdaj slišali kakšen »fauš ton«. Tudi to spada zraven, kajne?

A vendar vadimo, vadimo in še enkrat vadimo, da smo čim boljši in da nam vedno znova z veseljem prisluhnete ter nas nagradite z obiski na nastopih in koncertih.

V letu 2008 smo se pod vodstvom takratnega dirigenta Karlija Miheua udeležili 28. tekmovanja pihalnih orkestrov v Laškem, kjer se je pomerilo 23 godb in preko 1500 godbenikov v tekmovanju 1. in 3. težavnostne stopnje. Prejeli smo zlato priznanje. K tekmovanju nas je vzpodbujal tudi sedanji predsednik Silvin Likar. To počne še danes.

V letošnjem letu pa smo se pod vodstvom novega, za nas in vas že znanega dirigenta Vojka Trnjeka udeležili prvega tekmovanja pihalnih orkestrov v izvajanju Avsenikove glasbe v Bohinjski Bistrici, kjer smo v kategoriji B prejeli zlato plaketo. Bravo mi! Se strinjate, kajne?

Seveda pa se vsako leto udeležujemo tudi raznih srečanj pihalnih orkestrov, igramo na številnih prireditvah pri nas in tudi v tujini. Eden izmed zadnjih uspešnih dolgoročnih

Radi se družimo ob glasbi

projektov je tudi sodelovanje s pihalnim orkestrom Musikverein iz Gralla iz sosednje Avstrije.

Nikoli torej ne počivamo. Glasba je namreč tista, ki nas vse povezuje že toliko let. Pohvalimo se lahko, da bomo prihodnje leto praznovali 115 let Pihalnega orkestra Muta. Že danes vas vabimo, da se ob tem častitljivem jubileju znova srečamo. »Luštno« bo, to vam že zdaj lahko obljubimo.

V mesecu decembru pa vas, kakor vsako leto, toplo vabimo, da se nam pridružite na tradicionalnem božično-novoletnem koncertu Pihalnega orkestra Muta, ki bo 19. 12. 2009 ob 18.00 v telovadnici Osnovne šole Muta. Veselimo se vašega obiska!

Tanja Skralovnik

Kmečka godba Pernice

Zlata plaketa perniški godbi Vsako leto se mi zdi, da se letni časi hitreje menjavajo. Komaj smo se namakali na morju (kdor se pač je), že smo pekli kostanje in pili mlado vino. In že se bližajo božični in novoletni prazniki.

Zima nam že želi pokazati svoje zobe ter naravo in ljudi spraviti k počitku.

Zunanja opravila so končana, ostalo bo več časa za razne konjičke. Niso se pa še končala opravila za godbenike Kmečke godbe Pernice, ki so bili aktivMučan

ni skozi celo leto, proti praznikom pa še bolj. Za nami je že Miklavž in tradicionalni koncert, ki ga že kar nekaj let prirejajo v cerkvi sv. Simona in Jude na Pernicah. Kdor se je tega srečanja že udeležil, bo vedel povedati, da je to res lep dogodek in lepo doživetje. Velik užitek je prisluhniti zvokom instrumentov v tem svetem hramu. Najmlajše pa seveda razveseli še sv. Miklavž s svojim košem, polnim daril.

Ampak moj namen ni opisovati tega koncerta, kakor tudi ne trikraljevskega na Sv. Jerneju, pustne povorke z mladinci iz Bistriškega jarka, Jožefovega koncerta, raznih proslav in prvomajskih budnic, Florjanove maše, lepih nedelj, ampak povedati vsem, ki še ne vedo, da se ti godbeniki udeležujejo tudi raznih srečanj z drugimi godbami in se tudi z njimi pomerijo v znanju in kvaliteti igranja.

17

društva jim je to v veliko priznanje in vzpodbuda za nadalje. Mislim, da jim ob takšnih trenutkih ni več žal žrtvovanih uric, ki jih morajo preživeti na vajah in pod trdo in uspešno roko svojega vodje izvabiti iz svojih instrumentov najboljše.

Vsi ljubitelji takšne glasbe želimo vam, »zlatim« godbenikom, še veliko, veliko motivacije in uspehov v prihajajočem letu!

Drznem pa si tudi v imenu godbenikov zaželeti vsem njihovim prijateljem in občanom prijetne in prisrčne praznike, ki naj bodo polni izpolnjenih želja in vsega dobrega.

Uspešen nastop v Ormožu

Tako so letos 20. junija sodelovali na tekmovanju v Ormožu, v kategoriji do 40 godbenikov, in odnesli zlato plake-

to. Zaigrali so tri skladbe in s kvalitetno izvedbo navdušili žirijo. Seveda prisrčne čestitke našim »zlatim« fantom, saj

Bernarda Jerič

Društvo upokojencev

Naše zeliščarke V okviru mnogih dejavnosti našega društva upokojencev so med bolj dejavnimi tudi ženske v sekciji zdravilnih zelišč, na kratko zeliščarke. Kot že večkrat so tudi letos presegle dosedanje dosežke.

Kakšnih dvesto raznih zdravilnih rastlin, njihovih izvlečkov in tinktur so razstavile v naši knjižnici, pripisale pa tudi namen sleherne rastline in tako ustvarile pravo, ne ravno majhno domačo lekarno. kv

Razstavni eksponati

Poglejmo še drugam

Pripravili razstavo sadnih sort Dravograjčani se med drugim lahko pohvalijo z izjemno lepo pripravljeno in vsebinsko bogato razstavo sadnih sort. Osredotočili so se predvsem na stare sorte nekdanjih travniških sadovnjakov naše širše pokrajine. Zbrali so nekaj nad sto najrazličnejših sort jabolk, hrušk in koščičarjev. Razstavo, s katero so seznanili tudi osnovnošolske otroke, je organiziralo njihovo mlado sadjarsko društvo, ki mu predseduje dipl. ing. agr.

Avgust Verhnjak. kv

18

Zbrali so nad sto različnih sadnih sort

Mučan

društva, župnija

Tekmovali so Med mnogimi dogodki v poletju se je na Kapli odvilo tudi tekmovanje v kuhanju »kisele župe«, ki ga je organiziralo Kulturno-turistično društvo Kapla. Zadnjo nedeljo v avgustu so se za Gortino trudili pripraviti najboljšo »župo« Majda Forneci, Branko Kop in Branko Jeznik ter nam prikuhali četrto mesto. Zahvaljujem se jim za dogodek, še posebej zato, ker so kuhali prav za našo vas, čeprav niso pristni Gortinčani. Verjamem, da je bila »kisela župa« okusna in se priporočamo.

Kuharjem vse čestitke!

Marija Omulec

Kuhali so za Gortino

Iz življenja naših župnij

Romali smo na Sv. Višarje V soboto, 13. junija, smo se podali na starodavni romarski kraj, kamor so peš romali naši predniki, na Sv. Višarje. Kdor hodi v hribe, ve, da je za doživljanje lepote gora potrebno lepo vreme; ta dan ni skoparil s soncem, zato se nam je ponujal čudovit razgled po italijanskih gorah, pa proti naši domovini in na avstrijsko Koroško. Po sv. maši v treh jezikih smo si nazaj grede ogledali še romarsko cerkev v Podgorju – Maria Elend in Katoliški dom prosvete v Tinjah.

Marko Drevenšek

V objemu višarskih gora

Mučan

19

župnija

Animatorji v Assisiju Zvezda letošnjega oratorija, Frančišek Asiški, nas je že pred oratorijem tako navdušil, da smo se z našimi animatorji odpravili proti Assisiju. Tako je 4. julija pot z molitvijo v župnijski cerkvi v Trbonjah pričelo 9 animatorjev, župnik Marko Drevenšek, katehistinja Dominika Verhnjak in šofer Branko.

Po mirni vožnji nas je v Assisiju najprej pozdravila in sprejela Sveta Marija Angelska, Porcijunkula. Dva dni smo hodili po stopinjah sv. Frančiška in sv. Klare: cerkvica in samostan sv.

Damijana, asiška katedrala sv. Rufina, cerkev sv. Klare, bazilika sv. Frančiška …, se navdihovali pri njuni karizmi in se duhovno krepili. Zadnji dan pa smo se po čudoviti maši v naravi odpravili proti Gardalandu, kjer smo preizkusili še naše pustolovske in smejalne sposobnosti.

Dominika Verhnjak

Oratorij

Hodili smo po stopinjah sv. Frančiška in sv. Klare

Novi prostori župnijske Karitas Muta

V oratorij se je vključilo rekordno število otrok

Od 4. do 7. avgusta se je v župniji Muta dogajal že 5. oratorij, tokrat z rekordnim številom otrok. Kar 72 otrok se je vse dni zbiralo ob sv. Frančišku in sv. Klari, skupaj z 10 animatorji, ki so jih zanju navduševali na poseben način, saj so v začetku počitnic skupaj poromali v Assisi. Vsako jutro smo po dvigu zastave in zapeti himni poromali v porcijunkulo (v našo cerkev sv. Marjete) na molitev. Preselili smo se v »Assisi« (dvorana), kjer je sledila zgodba v obliki filma, ki so ga posneli animatorji. Po katehezah so sledile delavnice: izdelava nakita iz fimo mase, frančiškanska delavnica z bratom Tomažem, izdelava reliefnih jaslic, misijonska delavnica – priprava srečelova za našega »posvojenca« Visala Suena iz Kambodže, telefonsko smo se povezali s sestrami klarisami v Nazarjah, poslikava prostora pred cerkvijo s kredami …

Na Muti že 14 let deluje župnijska Karitas in na različne načine uresničuje svoje poslanstvo pomagati bližnjemu v stiski. S pridobitvijo novega skladiščnega prostora, ki nam ga je odstopila Občina Muta, se je naše delovanje razširilo tudi na zbiranje in oddajanje oblačil.

Prostor smo dobili v kleti zdravstvenega doma. Opremili smo ga s stojalom za obleke in policami, g. župnik pa ga je blagoslovil. Pričeli smo zbirati oblačila, obutev, igrače ... skratka vse, kar je še lepo in uporabno. Ugotovili smo, da je odziv ljudi velik in da je potrebno prostor dodatno opremiti s policami, kar bomo storili v čim krajšem času.

V manjšem skladiščnem prostoru pa bomo skladiščili hrano, ki jo dobimo preko nadškofijske Karitas Maribor iz zalog EU. Dežurstvo v tem skladišču imamo organizirano vsako sredo popoldne od 17. do 18. ure poleti in od 16. do 17. ure pozimi. V tem času lahko pridete na pogovor; prinesete stvari, ki so še uporabne, a jih ne potrebujete več, ali pa pridete iskat določene stvari. Prepričani smo, da bo to naše prostovoljno delo v času recesije marsikomu pomagalo prebroditi krizo.

Prizadevamo si čim bolj spoznati svoje bližnje, svoje sosede in sokrajane ter jim pomagati. Da bi bili bolj enakomerno zastopani iz vseh krajev naše občine, si želimo novih sodelavcev predvsem z Gortine, sp. Mute in Sv. Primoža. Karitas pomeni dobrodelnost; to naj bi bil način življenja vseh ljudi dobre volje in vse vabim, da se nam pridružite.

Lojzka Gerhold

Dominika Verhnjak

20

Mučan

župnija

Srečanje zakonskih jubilantov V nedeljo, 25. 10. 2009, se je v župnijski cerkvi sv. Marjete na Muti pri slovesni sveti maši zbralo 50 parov zakoncev iz župnij Muta, Pernice in Sv. Jernej, ki so praznovali in se Bogu zahvalili za 5,

10, 15, 20, 25 … 50, 55, 60 let skupnega življenja. Med njimi sta bila zakonca, ki sta obhajala biserno poroko, in 5 parov zakoncev, ki so praznovali zlato poroko.

Po maši je sledilo veselo druženje ob

prigrizku in kozarčku pri župnijskem domu. Vsem želimo še veliko lepega, pa tudi potrpljenja v življenju v dvoje!

Katehistinja Sonja Topler

Letošnji zakonski jubilanti

Spominsko obeležje Ernestu Klančniku Kljub temu da je že 40 let, kar je ta mož umrl, še vedno ostaja v spominu mnogih Mučanov. To je naš dolgoletni župnik. Rodil se je 5. 1. 1913 v Vojniku, 3. 7. 1938 je bil v Mariboru posvečen v duhovnika; na Muti je služboval od junija 1945 pa vse do svoje smrti, ki ga je presenetila med vožnjo po Sv. Primožu 22. 10. 1969. Na mestu njegove smrti so Hribernikovi že pred leti postavili spominsko ploščo, ob 40-obletnici pa so Šemprimčani, še posebej šemprimški ključarji, na novo uredili celotno znamenje, za kar se jim iskreno zahvaljujem; za pomoč se zahvaljujem tudi Občini Muta in Ludviku Jerčiču.

Marko Drevenšek

Na novo urejeno znamenje

Mučan

21

gospodarstvo

Trideset let Območne obrtno-podjetniške zbornice Radlje ob Dravi V začetku meseca oktobra je v športni dvorani Osnovne šole Muta potekala osrednja prireditev ob tridesetletnici Območne obrtno-podjetniške zbornice Radlje ob Dravi, ki deluje na območju občin Radlje ob Dravi, Muta, Vuzenica, Podvelka in Ribnica na Pohorju.

Prireditve so se udeležili člani Območne obrtno-podjetniške zbornice Radlje ter povabljeni gostje iz sosednje Avstrije ter iz Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije.

Ob tej priložnosti je predsednik Območne obrtno-podjetniške zbornice Radlje, Andrej Šrajner, ki vodi zbornico od leta 1998, orisal prehojeno pot delovanja zbornice in se dotaknil nekaterih mejnikov v tem obdobju. Obrtno združenje Radlje ob Dravi je bilo namreč ustanovljeno leta 1979 v okviru Zveze obrtnih združenj Slovenije. Pred tem so obrtna združenja delovala v obliki društev. Prvi predsednik obrtnega združenja radeljskih obrtnikov od leta 1979 do 1983 je bil slikopleskarski mojster Rajko Kumer, od leta 1983 in vse do sredine leta 1998 pa Ivan Grubelnik. Čeprav je bila struktura obrtništva v Radljah ob Dravi daleč pod povprečjem Slovenije, so novoustanovljeni organi obrtnega združenja preko svojih delegatov in delegacij aktivno sodelovali pri kreiranju obrti in utrjevanju položaja obrtnikov.

V letu 1991 se je pričel postopek reorganizacije Gospodarske zbornice Slovenije in v njej Zveze obrtnih združenj Slovenije, ki je združevala vsa tedanja občinska združenja.

S sprejetjem novega statuta je Zveza obrtnih združenj postala samostojna organizacija, in sicer kot Obrtna zbornica Slovenije, občinska obrtna združenja pa samostojne organizacije kot občinske obrtne zbornice. Tako je bila v Radljah ob Dravi na podlagi sklepa skupščine ustanovljena Obrtna zbornica Radlje ob Dravi kot samostojna organizacija obrtnikov, s pomembnimi nalogami, kot so zastopanje interesov članov pred občinskimi in republiškimi organi pri oblikovanju gospodarskega

22

Na prireditvi so podelili tudi priznanja nekaterim obrtnikom z Mute

sistema in gospodarske politike, pospeševanje zunanjetrgovinske menjave, svetovanje na področju davčne, obrtne in ostale zakonodaje, izvajanje javnih pooblastil in podobno.

Po novi zakonodaji iz leta 1991 obrtna zbornica izvaja tudi javna pooblastila, kot so izdaja raznih potrdil, spričeval in mnenj, izdaja obrtnih dovoljenj in izvajanje mojstrskih izpitov. Pomembna novost, predvsem za obrtnike, pa je tudi izobraževanje po dualnem sistemu pri nosilcih obrtniške dejavnosti.

V tridesetletni prehojeni poti je potrebno omeniti tudi obnovo poslovnih prostorov zbornice v domu obrtnikov v Radljah, saj so tudi urejeni prostori pripomogli k boljšemu in učinkovitejšemu delu zbornice. Izjemno pomembno pa je, da zbornica nenehno povečuje servis članstvu in daje zelo velik poudarek izobraževanju svojih članov.

Obdobje velikih organizacijskih sprememb za obrtniške organizacije je bilo po letu 1994, ko je bil sprejet obrtni zakon. Posledica nove lokalne samouprave v letu 1995 pa je bila, da so se občinske obrtne zbornice preimenovale v

območne obrtne zbornice, ki delujejo še danes. Potrebno je še omeniti, da v okviru zbornice deluje več sekcij, kot so sekcija za promet, sekcija za gostinstvo in turizem, sekcija kovinarjev, sekcija frizerjev, sekcija lesarjev, sekcija tekstilcev, sekcija cvetličarjev in vrtnarjev, sekcija avtoserviserjev in sekcija gradbincev.

Na prireditvi na Muti so podelili tudi priznanja obrtnikom, ki so v tridesetletni zgodovini prispevali velik osebni delež k razvoju območne obrtne zbornice Radlje, med njimi so bili tudi obrtniki z Mute in sicer: Otmar Mavrič, Vincenc Podrzavnik, Andrej Šrajner in Miroslav Krautberger, slednja sta prejela tudi bronasti ključ, ki ga za posebne dosežke podeljuje Obrtnopodjetniška zbornica Slovenije.

Samo prireditev so popestrili še člani Kmečke godbe Pernice, Vokalna skupina in mladi harmonikarji z Remšnika ter dijaki in dijakinje iz Srednje šole Muta z modno revijo.

Lidija Verdnik

Mučan

priloga

Motivi iz občine Muta v likovnih upodobitvah Muta, v ogledalu evropskih razsežnosti le majhna vas, ima neverjetno veliko ustvarjalcev na različnih umetniških področjih. Eni se preizkušajo s peresom, spet drugi iščejo svoj umetniški izraz na slikarskem platnu, tretjim je najbliže glasbena umetnost …

V delih slehernega ustvarjalca bržkone najdemo odsev rojstnega ali domačega kraja, motive iz okolja, kjer živi in dela, drobce iz pokrajine, ki so se mu vtisnili v spomin. Da bi izvedeli, kako se motivi iz občine Muta odražajo v delih likovnih ustvarjalcev, smo pobrskali po arhivih in našli nekaj zanimivih upodobitev, ki vam jih predstavljamo v nadaljevanju. Nekatere hranijo kar v prostorih občine in muzeja.

Cerkev sv. Janeza, 1929, olje/platno, avtor: M. Petek

Pogled na kovačijo, 1931, olje/platno, avtor: Friderik Jerina

Mučan

A

priloga

Vodna kovačija na spodnji Muti, 1951, akvarel, avtor: Karel Pečko Pogled na livarno na spodnji Muti, letnica nastanka ni znana, olje/platno, avtor: A. Šušmelj

Kovačija, 1955, tuš, avtor: Bojan Golja

B

Mučan

priloga

Drevored na Muti, 1962, olje/platno, avtor: Karel Pečko

Poroka na Muti, 2008, olje/platno, avtor: Anton Repnik

Rotunda sv. Janeza, 1985, olje/karton, avtor: Darko Lesjak

Sv. Primož nad Muto, 1998, olje/platno, avtor: Janez Repnik

Gortina, 1997, tuš, avtor: Dušan Horvat

Mučan

C

priloga

Cerkev sv. Jerneja, 1992, olje/platno, avtor: Maks Pavličič

Pernice, ok. l. 1980, svinčnik in barvice, avtor: Jaka Rejak

V okviru občinskega praznika v letu 2010 želimo pripraviti razstavo likovnih upodobitev motivov iz občine Muta. Zavedamo se, da so objavljena dela le delček obsežne zbirke, ki bi lahko nastala tudi z vašim sodelovanjem, zato vabimo vse, ki bi želeli na ogled postaviti svoja dela z motivi Mute in okoliških krajev, da to sporočite članom uredniškega odbora. Obenem vabimo k sodelovanju tudi vse, ki doma hranite starejše upodobitve motivov iz občine Muta znanih ali neznanih avtorjev.

Pripravili člani uredništva.

D

Mučan

gospodarstvo Predstavljamo dejavnost

Cvetličarna Zvonček Ob praznovanju tridesetletnice Območne obrtno-podjetniške zbornice Radlje ob Dravi, ki je potekala v športni dvorani na Muti, je za odlično sceno in dekoracijo prireditvenega prostora poskrbela Zvonka Hergold s svojo cvetličarno Zvonček, ki prav tako deluje v Območni obrtno-podjetniški zbornici Radlje, in sicer v sekciji cvetličarjev in vrtnarjev, že od leta 1996.

Zvonka Hergold, ki je cvetju predana z vsem srcem in dušo, je v tej panogi že skoraj trideset let. Pričela je zelo zgodaj, takoj po končanem srednješolskem izobraževanju, ko se je kot mlada cvetličarka zaposlila v podjetju Florina.

Najprej jo je poklicna pot vodila v Slovenj Gradec, nato so jo za dobo štirih mesecev potrebovali v Gornji Radgoni, v tamkajšnji cvetličarni. Ko se je vrnila nazaj na Koroško, je svoje cvetličarske ideje uresničevala v Florininih cvetličarnah na Ravnah, Prevaljah in nazadnje na Muti, kamor je prišla pred enaindvajsetimi leti. Toda podjetniška žilica jo je vodila naprej in leta 1996 je stopila na samostojno podjetniško pot in od-

prla svojo cvetličarno, najprej na lokaciji krožne tržnice na Muti, ob desetletnici samostojne poti pa se je preselila na novo, sedanjo prostornejšo lokacijo v centru Mute.

Svoje ideje uresničuje skozi izdelavo številnih cvetličnih aranžmajev in dekoracij, tako v svojem lokalu kot tudi navzven. Leta 1994 se je udeležila tudi državnega prvenstva cvetličarjev Slovenije v Novi Gorici, kjer je v kategoriji priprave aranžmajev (poročni šopek, prosto vezani šopek, pogrinjek za dva in nasad) zasedla odlično osmo mesto.

Zvonka Hergold vedno sledi novim trendom na področju cvetličarstva, kar se tiče oblikovanja, barvne usklajenosti cvetja, vezave šopkov, uporabe novih materialov. Večkrat letno se udeleži različnih izobraževanj in skozi to aranžira tudi svojo cvetličarno: spomladi je odeta v žive barve pomladi in velikonočnih praznikov, poleti usklajena s pripravami na poročne slovesnosti ali pa obarvana s pridihom morja, jeseni dobi cvetličarna jesensko podobo, pisano barvno paleto jesenskega cvetja, decembrski

V cvetličarni Zvonke Hergold znajo ravnati s cvetjem in prisluhniti željam kupcev

Mučan

prazniki pa prinesejo božično in prednovoletno vzdušje.

Sicer pa v cvetličarni Zvonke Hergold dobite številne nasvete o vzgoji in negi balkonskega cvetja in lončnic, vključno z nasveti o pravilni izbiri prsti ob zasajanju in presajanju, posebno zahtevne lončnice, kot so npr. orhideje, pa vam tudi strokovno presadijo. V cvetličarni je vedno na zalogi bogata izbira lončnic, spomladi pa balkonskega cvetja, enoletnic za grede in grobove, bogata je tudi ponudba sadik zelišč, zelenjave, začimb. Spomladi zasadijo tudi cvetlična korita ter nudijo svetovanje pri urejanju okolice. Izredno pester je tudi darilni program, vsa darila kvalitetno aranžirajo po željah kupcev ali lastnih idejah.

V cvetličarni Zvonček posebno pozornost namenjajo tudi izdelavi žalnih aranžmajev – žalni floristiki, nudijo izdelavo žalnih ikeban, vencev, suhih aranžmajev, v sklopu tega pa tudi ureditev mrliške vežice in dostavo cvetja in vencev v vežico.

Pri urejanju cvetličarne, cvetličnih aranžmajev in tudi drugače priskoči Zvonki na pomoč vsa družina. Posebno zahtevno je aranžiranje različnih prireditev, ki jih ni malo.

Njihova posebnost je, da pri dekoraciji vedno uporabljajo samo naravne materiale, ki jih je moč dobiti v naravi, pa naj bo to trsje, slama, mah, korenine, storži, kamni, školjke, naravno preparirano cvetje, ki mu je dodan barvni odtenek, skratka vse, kar nudi narava.

V cvetličarni Zvonček Zvonke Hergold znajo ravnati s cvetjem in prisluhniti željam kupcev in tistih, ki obiščejo cvetličarno. O novih trendih, ki se nam obetajo v novem letu, pa velja samo eno: obiščite cvetličarno Zvonček in prav gotovo boste izvedeli mnogo zanimivega o cvetju, barvni usklajenosti cvetličnih korit, aranžiranju, skratka, o vsem, kar vas zanima s področja floristike.

Lidija Verdnik

23

kmetijstvo

Ženske in gozd V letu 2009 je Zavod za gozdove Slovenije – območna enota Radlje ob Dravi na pobudo Zdenke Jamnik in Jerneje Čoderl organiziral delavnico z naslovom Ženske in gozd, pod mentorstvom doktorice Nevenke Bogataj, zaposlene na Andragoškem centru v Ljubljani. Delavnice se je udeležilo 15 lastnic gozda oz. kmetic, ki pomagajo opravljati dela v gozdu. Prisoten pa je bil tudi Tone Lesnik, vodja oddelka za stike z javnostjo na centralni enoti ZZG v Ljubljani.

Po uvodnem spoznavanju je vsaka udeleženka predstavila kmetijo, s katere prihaja, in povedala, kako je sama udeležena pri gospodarjenju in delu z gozdom. Ugotovile smo, da gremo v gozd pomagat moškim, nekaj kmetic pa zna uporabljati tudi motorno žago.

Na gozd gledamo kot na vir dohodka, ki naj bi bil v osnovi namenjen za vlaganja v kmetijo. Žal pa ugotavljamo, da je včasih potrebno drevesa posekati tudi za vsakdanje preživetje. Tudi naravne ujme pogosto posegajo v gozdove, kar prinaša nižji dohodek, poleg tega pa ogromno dela in stroškov s sanacijo površin. Ugotavljamo, da pravilna nega gozda z naravnim pomlajevanjem pri-

naša največji prirast z najnižjimi stroški, prav tako pa je pomembna tudi raznolikost drevesnih vrst.

V torek, 24. novembra, smo se ponovno dobile (žal samo osem kmetic) in se podale iz Vuhreda na Pohorje v Pahernikove gozdove (551 hektarov) in k Sgermovi smreki. Pridružila se nam je tudi doktorica Nevenka Bogataj.

Popeljale smo se na 1125 metrov nadmorske višine, v Pahernikove gozdove k spominski plošči, posvečeni Franju Paherniku, ki je gospodaril z gozdovi 36 let (1905-1941) in je bil pionir sonaravnega gospodarjenja z gozdovi na našem področju. Z družino se je preselil v Ameriko. Ker pa njegova hči Vida Ribnikar nima otrok, se je ustanovila Pahernikova dobrodelna fundacija, ki je namenjena za štipendije študentov gozdarstva in podiplomske študije, del gozda (1,62 ha), kamor se vodijo ekskurzije, pa je namenjen za proučevanje. S Pahernikovo fundacijo upravlja Zavod za gozdove Slovenije in strokovno sodeluje z biotehnično fakulteto, inštitutom za gozdarstvo, prav tako pa tudi s tujino (Švica, Nemčija, Avstrija).

Pod vtisom novih vedenj in čudovitega razgleda z vrha Pohorja smo se

napotile nazaj proti dolini. Ustavile smo se pri spominskem obeležju avtorja Jiržija Kočice (spomenik družini) iz pohorskega marmorja, kjer starša povzdigujeta otroka k nebu in mu namenjata višje cilje – ga darujeta. Naslednja postaja je kiparska stvaritev istega avtorja, ki označuje pot k Pahernikovi smreki, ki s svojo mogočnostjo in starostjo pričuje o času začetkov Pahernikovega gozdarskega dela. Sama smreka nas je dobesedno očarala. Menim, da njena mogočnost vzame sapo vsakomur, saj smo ob njenih koreninah delovale kot majhne palčice. Premer smreke je po zadnjih meritvah 133 cm, v višino meri 48 m, lesna masa pa po izračunih znaša 21 kubičnih metrov.

Nato smo se ustavile še pri cerkvici sv. Bolfenka in si ogledale njeno notranjost. Pred njo stoji mogočna lipa, posajena leta 1919 v čast Versajskemu miru, v neposredni bližini pa je bolfenska šola, ki jo je prav tako dal postaviti Franjo Pahernik.

Nazadnje smo se ustavile še pri evropski lepotici – Sgermovi smreki, ki se vitka vzpenja v nebo s svojimi 61,8 m in je uradno izmerjeno najvišje drevo v Evropi. Debelina debla na panju znaša 113 cm, skupna lesna masa pa 30 kubičnih metrov. Zadnje meritve so bile opravljene leta 2006.

Na koncu smo se ustavile v Vuhredu, kjer nam dr. Nevenka Bogataj predstavila izsledke raziskave Ženske in gozd.

Rezultati so bili kar presenetljivi. V Sloveniji je cca. 300.000 lastnikov gozdov.

Od tega je 43 % žensk, 38 % moških, ostalih 19 % pa so solastništva. Raziskava je pokazala, da so ženske zelo dobre organizatorke in da znajo ceniti gozd.

Gospa Nevenka je podala tudi primerjavo z izsledki podobne raziskave na severu Norveške, ki kažejo podobne, če ne kar iste rezultate.

Za nami je bil prijeten dan, poln vtisov in tudi novih spoznanj.

Mira Freidl

Udeleženke ekskurzije v Pahernikove gozdove

24

Mučan

med nami živijo Intervju

Franjo Vidovič: »Požarov že zdavnaj ne štejem več, kot sleherni gasilec pa sem zadovoljen, da lahko pomagamo.« 1992, pred tem sem bil predsednik za gasilsko mladino in podpoveljnik društva. Danes sem tudi podpoveljnik Gasilske zveze Dravske doline.

Franjo Vidovič

V našem kraju, torej med nami, živi Franjo Vidovič. Kot gasilska tovariša se poznava že vrsto let. Mnogi ga poznate, pa morda ne veste, da je tudi dolgoletni poveljnik gasilcev. To je nadvse odgovorna naloga, odgovoren je za vse tisto, kar se dogaja ali ne dogaja, ko nekje zagori ali so ljudje v težavah.

Kdaj si vstopil v gasilske vrste?

V gasilske vrste sem vstopil leta 1964 kot 7-letni fantiček in ni mi žal, da sem postal gasilec, saj prostovoljno delam za svoj kraj, za ljudi in za gasilsko organizacijo. Že leta 1975 sem opravil izpit za gasilca, šest let kasneje za nižjega gasilskega častnika in leta 1986 za gasilskega častnika. Sedaj sem gasilski častnik druge stopnje. V izobraževalnih tečajih sem se usposobil za gasilskega strojnika, za mentorja, za gasilskega sodnika, za tehnično reševanje, opravil izpit za upravljanje UKW-zvez in poseben izpit za gasilskega poveljnika. Za poveljnika našega društva sem bil izvoljen leta

Mučan

Menim, da si sleherni gasilec še najbolj zapomni prvi požar, nato pa štejemo še morda do desetega …

Sploh veš, pri koliko požarih in reševanjih si sodeloval?

Eden prvih požarov zame je bil, ko je gorela kovačija in kalilnica. Čeprav sem bil še mladoleten, sem ves čas sodeloval. Kasneje sem bil skoraj pri vseh požarih, poplavah, elementarnih nezgodah v naši občini, štejem že davno ne več, kot najbrž sleherni gasilec pa sem zadovoljen, da lahko pomagamo.

Lep je občutek, če si lahko človeku rešil hišo, poslopje ali drugo premoženje.

Mučki gasilci smo pomagali tudi v sosednjih in drugih krajih, če je bila potreba. Posebej zapomnili pa smo si kar tri gozdne požare v Žerjavu, v letih 1975, 1976 in 1981. Nismo namreč še pozabili kamnitih strmin, naše slabe opreme in žuljev, ki smo jih takrat vsi dobili v spomin.

Kako to sprejema tvoja družina, žena, dekleti?

Imam srečo, s tem ni problema, smo gasilska družina. Žena je tajnica društva, starejša hčerka je mentorica mladine, mlajša pa tekmuje v desetini.

V tvojem času je prišlo v gasilstvu do ogromnega tehničnega napredka, kako ga osvajate in uporabljate?

Od mojega vstopa pa do danes je v gasilstvu res prišlo do ogromnih sprememb. Požari so navadno hujši, več je nevarnih snovi, več nevarne kemije, prilagodila se je tudi tehnika, ki jo zaradi denarja stežka dohajamo. Če je včasih prišlo do požara, smo morali črpati vodo iz potokov, polagati dolge cevovode. Ob današnjih požarih se

običajno lahko s cisterno pripeljemo kar na dvorišče, pač blizu požarišča. V društvu smo kar zadovoljivo opremljeni. Lani smo dobili eno najsodobnejših cistern. Potrebovali pa bi kakšno avtolestev. Če bi zagorelo v kakšnem bloku, bi le težko reševali ljudi. Lestev, ki smo jo uporabljali doslej, je iz leta 1966 in ne ustreza današnjim predpisom, ker nima reševalne košare.

Poveljevanje postaja vse bolj zahtevno, saj nosiš odgovornost za skoraj vse dogodke med gašenjem. Kako shajaš v tem primežu?

Vodenje intervencij je vse bolj zahtevno in nehvaležno delo. Zato sem vesel, da imamo v društvu dobro usposobljene gasilce, ki vedo, kaj in kako morajo delati. Tako mi največ pomagajo. Res se trudijo in sem z njimi zadovoljen.

Normalno je, da so med gasilci tudi priznanja, odlikovanja, so se kdaj spomnili tudi na tvoje delo? Čeprav star pregovor pravi, da krogla in odlikovanje nikoli na zadene pravega, sem menda izjema. V društvu imamo kolege, ki znajo ceniti in predlagati. Tako sem dobil že več priznanj.

Pred nekaj leti sem dobil medaljo za posebne zasluge, to pa je nekaj, kar cenim in mi pomeni največ.

Pa še tisto, vedno oguljeno vprašanje: koliko časa še misliš vzdržati? Čez tri leta mi poteče mandat, trudil se bom dobro delati do kraja, dalje pa res ne razmišljam.

Franjo, hvala. Za konec pa le še gasilski »Na pomoč!« kv

25

mladi talenti Kdo je še ne pozna?

Diana Naglič – odlična plavalka Skupno imam že enaindvajset medalj, od tega osem zlatih, osem srebrnih in pet bronastih. Na letošnjem poletnem državnem prvenstvu v Kranju sem osvojila 2. mesto, srebrno medaljo na 100 metrov, delfin, to je moje najvišje priznanje do sedaj. Potem sem na istem tekmovanju dosegla 3. mesto v disciplini 100 metrov prsno in 3. mesto v štafeti, to je 4-krat 50 metrov mešano. Tekmovanja potekajo dva- do trikrat mesečno ob vikendih, in sicer po Sloveniji in tudi izven.

Vsakdo si želi doseči najvišja mesta, še posebej na tekmovanjih. Kakšne pa so tvoje želje v prihodnje. Kje bi rada tekmovala? Kdo je tvoja vzornica v plavanju? Želim si plavati v Ameriki, če bi bile tam olimpijske igre, in doseči najboljše rezultate.

Diana si želi plavati v Ameriki in doseči najboljše rezultate

Tokrat vam želim predstaviti mlado športnico, plavalko Diano Naglič z Gortine. Diana je stara deset let in obiskuje peti razred devetletke na Muti. Je, kot druge njene sošolke, običajna deklica, le da ima mnogo manj prostega časa, ker večino popoldnevov preživi v vodi, na treningih. Pa preberimo, kaj je na mojo radovednost odgovorila.

Kako in kdaj si se odločila, oziroma kdo te je navdušil prav za plavanje, saj si pred tem trenirala smučanje?

Za plavanje sem se odločila zato, ker sem imela težave s hrbtenico. Potem so bolečine minile in mi je plavanje postalo všeč. Strokovni delavci na bazenu so mi tudi svetovali in me vzpodbujali k športnemu plavanju. Skupaj s starši smo se potem odločili za to. Plavati sem začela pred približno dvema letoma, bolj resno trenirati pa v lanskem septembru.

Predvidevam, da treniraš na Ravnah na Koroškem, ker je to najbližji tak bazen. Kdaj imaš treninge in kdo je tvoj trener? Ali rada hodiš plavat?

Ja, treniram vsak dan po pouku, to je petkrat na teden po eno uro in pol, na Ravnah. Trenirata me Henrik Medvešek in Anja Srebotnik. Rada hodim na bazen in čas mi hitro mine. Včasih je tudi naporno. Predvsem plavanje delfina na 100 metrov.

Kaj pa dosežki? Videla sem, da je že kar nekaj medalj, kmalu bodo zapolnile prostor, ki ti ga je zanje najbrž pripravil ati. Tudi na najvišja mesta si že posegla. Meni se to zdi super, v tako kratkem času treniranja.

26

Zakaj pa ravno v Ameriki in ne, recimo, na Kitajskem?

Zato ker trenirajo tam najboljši plavalci. Ja, všeč mi je Sara Isakovič, v našem klubu pa Tjaša Oder.

Povej, kaj pa najraje počneš v prostem času, ki ga glede na vsakodnevni trening ni veliko. Gotovo se zabavaš še s čim. Čeprav se najbrž strinjaš, da je treba najprej urediti vse za šolo.

Seveda, če v šoli ne bi šlo, potem trening odpade. Zato se ob vikendih še posebej posvetim učenju. Sicer pa zelo rada igram igrice na računalniku, poleti kolesarim, rolam, igram košarko in vsak dan pocrkljam morskega prašička, ki ga imam že tri leta. Imam tudi psička Dina, ki komaj čaka, da se igram z njim. V poletnih počitnicah mi ostane le en mesec prostih dni, saj imamo en mesec priprav na novo sezono.

Zaupaj nam še, kako je s prehrano in kaj imaš najraje?

Trenerji svetujejo, naj jemo zdravo hrano in čim manj sladkarij. Jaz pa najraje jem riž, ki ga najbolje pripravi moja mama. Moram paziti, da se ne zredim, ker me vsak mesec tehtajo.

Prav imaš, vsi bi morali upoštevati nasvete tvojih trenerjev glede prehrane. Kaj pa sponzorji?

Sponzorji so starši. Potrebujem več kopalk, plavalna očala, kapo, plašč, brisače in še mnogo drugega. Tudi deda me vozi na treninge in teta Gretka večkrat poskrbi, da nisem po treningu predolgo lačna. Hvala vsem, ki skrbite zame.

Diani se najlepše zahvaljujem za odgovore. Čestitam za priznanja in ji želim, da z dobrim treningom doseže želene cilje.

Za vas sem bila radovedna Marija Omulec.

Mučan

kultura

Odletela lastovka Ko sem dobila v roke prvenec Bernarde Jerič z Gortine, sem mi je zdelo, kot bi naslov knjige deloval žalostno. Pa mi je avtorica takoj razložila, da je to samo prispodoba njenega otroštva.

Vračajo se torej lastovke, vračajo se spomini na otroštvo, na mladost, sploh na preteklost. S čutnostjo, tekočim pripovedovanjem in na trenutke s šaljivostjo, pa tudi žalostjo je v knjigi znala predstaviti, kakšen čas in dogodki so se odvijali v njenem življenju in življenju njene družine.

V predstavitvenem večeru, ki se je odvijal 26. 9. 2009 v avli osnovne šole na Muti, smo poleg odlomkov iz knjige slišali veliko glasbe in petja. Prav posebna pesem, ki je bila takrat za vse presenečenje, je bila pesem z njenim besedilom. S pravim čustvenim pridihom so jo zapele domače pevke Ženskega pevskega zbora Klasje. Taki trenutki ostanejo dolgo med prisotnimi.

Kadar vas bo zamikalo, da bi prebrali kaj domačega, pristnega, ali zgolj iz radovednosti, kako piše Bernarda, sezite po njenih »odletelih lastovkah«.

Zares čestitam za knjigo, ki ji bo sami dolgčas. Lastovke niso samotarke!

Marija Omulec

Kadar vas bo zamikalo prebrati kaj domačega, sezite po prvencu Bernarde Jerič

Z novo streho Naša in hkrati prva ekološka kapelica v državi je dobila novo streho. To lepo delo je opravil Šimunčev Tija s svojimi sodelavci. Fantje se na delo res razumejo, ob prvem obisku boste ugotovili, da je sedaj kapelica, ki jo obišče precej ljudi, še lepša kot prej.

Ljudje na območju Sv. Treh Kraljev pa so letos obnovili, predvsem s šintli prekrili kar lep del svoje cerkve. Opravili so res zahtevno delo na cerkvi, ki je hkrati tudi najvišja in najvišje ležeča cerkev na levem delu obdravskega hribovja. kv Tija je avtor nove strehe in dirigent pri delu

Mučan

27

posebni dosežki

Diploma Ludviku Mesto Trst je bilo letošnje prizorišče 19. mednarodnih arhivskih dnevov, ki so se jih udeležili arhivarji iz več kakor 20 držav sveta. Tokrat so proslavili 25-letnico ustanovitve mednarodnega inštituta arhivskih znanosti Trst - Maribor. Za večletno sodelovanje, podporo in izraženo simpatijo pri razvoju in uveljavitvi inštituta je posebno diplomo prejel naš občan Ludvik Jerčič. Diplome so prejemnikom izročili ob priliki otvoritve razstave listin v državnem arhivu v Trstu. Čestitamo! kv Prislužil si je posebno diplomo

S kolesom od Mute do Strunjana 25. junija letos smo se odločili, da spoznamo Slovenijo skozi oči kolesarja. Tako se nas je deset (dve dekleti in osem fantov) s spremljevalnim vozilom podalo na 265 km dolgo pot od Mute do Strunjana. Dvodnevni izlet smo pričeli v jutranjih urah v spremstvu dežja, ki smo ga z dobro voljo pregnali, in proti Mislinji so nas že pozdravili prvi sončni žarki, tako da je bilo kolesarjenje skozi Šaleško dolino, Savinjsko dolino, nato preko Trojan do Ljubljane nadvse prijetno. Na vrhniškem klancu, tik pred počitkom, nas je za zaključek dneva zopet pozdravila močna nevihta. Po počitku v prijetnem hostlu v Logatcu smo se podali na drugi del poti, ki nas je v prelepem sončnem dnevu vodila preko Črnega Kala do slovenskega primorja. Po uspešnem prihodu na cilj smo se sprostili še v toplem morju, kjer smo z mislimi že kovali načrte za naslednje leto.

Na začetku poti

B. Miklavc in M. Proje

28

Mučan

posebni dosežki

Skok s padalom pri 77 letih Ko sem bila na trgatvi, je nenadoma zazvonil telefon. Poklical me je prijatelj, ki se aktivno ukvarja s padalstvom in me povabil na polet. Glede na zelo mikavno ponudbo sem takoj zapustila trgatev in se podala na Gortino, kjer sta me že čakala Aleksander in Egidij.

En polet sta že opravila, zato sta imela avto parkiran na travniku v bližini domačije Napečnik. Egidij je bil določen za to, da bo s sabo v tandemu peljal tudi mene. Seveda pa smo za to potrebovali še tretjo osebo, ki naj bi peljala avto, saj če bi pustili oba avtomobila pri Napečniku, bi morali ponovno nekoga klicati, da nas pelje gor.

Po pomoč sem se zatekla k omi, ki je bila seveda takoj za. Medtem ko smo se vsi skupaj peljali po cesti proti Napečniku, sem iz šale vprašala omo, če bi šla morda pa ona skočit s padalom. Nakar ni in ni bilo odgovora »ne« ... Oma je bila torej za. Vsi smo malce obmolknili, a kmalu zatem vsi planili v smeh. Vse dokler nismo prispeli do travnika, kjer sta Aleksander in Egidij pripravila padala in vso ostalo opremo, in dokler ni imela oma že čelade na glavi in vseh potrebnih pasov, sploh nisem dojela, da bo zares skočila s padalom. Egidij ji je dal vse napotke, obenem pa bil tudi sam šokiran, saj do tedaj ni nikoli peljal osebe njenih let. Neverjetno hitro je bila

Neverjetno hitro je bila oma v vsej opremi

oma v vsej opremi in s pasovi pripeta na svojega sopotnika. Aleksander jima je pomagal ob vzletu in že sta poletela.

Ker ta dan ni bilo močnega vetra, sta

pristala, še preden sem jaz uspela priti z avtom do vasi. Nakar sem poslušala zanimive zgodbice, kako je Egidij med poletom naredil silhueto (občutek skoraj prostega pada) in da je bilo to nekaj, kar omi celo ni bilo najbolj všeč, v preostalem delu leta pa je precej uživala, saj je lahko končno videla svoj dom ter preostalo vas iz zraka.

Za tem sem se na polet podala še jaz, vendar me je vse bolj kot sam polet s padalom, vmes seveda tudi silhueta itd., šokiralo to, da je moja oma pri 77 letih skočila s padalom, česar si celo marsikdo od mladih ne bi upal. Za konec pa je dodala še to: »Pa kaj si te jaz čem, če pa me ni strah!« Če želite doživeti polet s padalom s Pernic ali katerega okoliškega hriba, se lahko obrnete na Egidija (041640020) ali Aleksandra (031253072).

Mateja Mazgan

»Pa kaj si te jaz čem, če pa me ni strah!«

Mučan

29

ustvarjajo za vas, nekoč in danes Za najmlajše

Snežni angelčki Najbolj se veselijo zime otroci. Take zime, ki ima kaj snega. Saj ni treba, da ga je zelo veliko, toliko naj ga pa le bo, da lahko v njem narede »angelčka«. Aja, ali se na snegu ne delajo sneženi možje, igluji, snežni gradovi in druge zimske figure? Že, že, je pa tudi luštno, če se lahko z razprtimi rokami na hrbet vržeš v sneg in potem previdno vstaneš, da ne uničiš svojega odtisa. Tej sliki v snegu pravijo »angelček«. Najmlajši so me tako podučili. Ko sem bila sama otrok, smo se tudi metali v sneg, ne vem pa, če smo tiste luknje sploh kako imenovali. No, zato je dobro, da je vsaj malo več snega, da ne pristaneš na trdih tleh.

Jan se je v nedeljsko jutro prebudil precej zgodaj. Še ves dremav se je v dnevni sobi zleknil na sedežno in kar avtomatsko vklopil televizijo. Nedelja je in poseben program za »zgodnje« otroke. Živ-žav!

Vsaj lahko v miru gledam risanke, dokler vsi drugi spijo, si je mislil Jan. Pravkar se je pričela zgodbica o Božičku in pridnih otrocih, ki odpirajo darila. Saj res, darila. Svoja darila sem tako na hitro pogledal včeraj, ker je bilo že pozno. Pravzaprav je bilo pod dreveščkom toliko daril zame, da skoraj nisem vedel, katerega naj se bolj veselim, je premišljeval fantič. Pozabil je na risanke in hitel prekladat tisti kup vsemogočih igrač in zimskih oblačil, ki so nanj še vedno čakale pod jelko. Sam ni vedel, kaj naj najprej preizkusi. Odvil je pisani papir, v katerem so bile zvite debele rokavice in nogavice. To je takoj odložil: Enkrat jih bom že oblekel. Bolj me zanima večja škatla, že vem, v njej so smučarski čevlji, saj sem za te prosil Božička.

Darilna vrečka z zlatimi zvezdicami je polna čokoladnih sladkarij. Saj jih imam rad, a vendar jih je veliko. Kaj je tam v košari? Ali ni to košara moje babice? Vanjo sva v jeseni pobirala orehe in hruške. Najbrž se je čisto po pomoti znašla tu med darili, je razmišljal Jan. Pa je vseeno pogledal pod lepo mehko servieto, ki je pokrivala košaro. Pre-

senečen je samo gledal, saj so bile v njej hruške, ki jih ima najraje. V posodici na dnu pa najbolj sladki piškoti, kar jih je kdaj jedel. Dvojni z marmelado in mnogo sladkornega posipa. Čakaj, kaj ne peče babica takih keksov? In vedno pravi: »Jan, zate so, ker jih imaš tako rad.« Torej, košara se ni po pomoti znašla tu. Del božičnih daril je. Vem, vem, babica je tudi en božiček. Res se ji bom zahvalil. To je najboljše darilo med vsemi.

Fantek se je sladkal s piškoti in pomerjal smučarske čevlje, ko je z velikim veseljem opazil, da zunaj močno sneži. Zdaj bo zares zima, se je razveselil Jan. Na hitro se je toplo oblekel in že zjutraj, ko so njegovi še dremali, hitel v sneg. Za smučanje še ni bilo, se je pa Jan zadovoljen vrgel v sneg in naredil »angelčka«.

Verjamem, da boste tudi vi, dragi ljubitelji zime, našli toliko snega, da bodo vaše sledi v snegu podobne angelčkom.

Marija Omulec

Povejmo po naše

Priprave na damoč proznik Ko se je na pavreh po polju vse porihtalo, je bla ž tak zima na dureh. Te je bil tud cajt kolin. Kelko je blo pa prej prprav. Da ne govrimo, kelko emprov košte je blo triba svijem nat v korito znosit, prej, da so mele za štiri prste špeha, telko je svija marla met, če ne, je bla pa gospodija zanič, so rekli pr kolineh dedi, ko so tam cu svetli. Tsto bo-

30

zavo, pa repo, je blo triba vse prdelat na polu, pa skuhat v katlu al pa v alfi.

Najprej je blo triba mesorja natrucat, ga je blo teško dobit, (no, zaj jih je drč bol molo), pal pa smalo zrihtat, vado zavret, vedrice vun zribat, kastrole no druge črpije prprajt, se velko piskrovja nuca za toko delo. Č so svijo drli,

Mučan

nekoč in danes je mala bit mačna kaza, da ni falala, ko so svijo gr vrgli. Č so pa prese (navodno bol molo, če se je kaj poškodvolo, da so ga moli bek sprajt) orali, te je blo triba velko vade zavret, pa smale je marlo bt velko več, veda za celo svijo.

Jo, smalo so včosi somi dama kuhali. Niso šli kupit kalfono, tak ko zaj. V goši so smalo s sikiro dol z drevja vsekali, pal pa kuhali, da je tekla, pal so jo pa v mrzlo vado vlili, ko je bla hladna, so bli pa štiklni. Tste so zdrobili v proh, z jim pa svinske šitine z vrelo vado dol zdrgnali. V svinsko bono (velka lisina kišta brez pokrova z ročaji, navodno so jo prej kok den namokali, ko se je čres leto razsušla) so nanosli vrele vade. Čedno je malo bit, no, naj kar povem, da toko delo ni zmeram najbol grotalo. A ni bla vada dost vreča al pa mesor prepočosn, tto jaz ne vem. Jo, tej so pa vzeli koko trisko, jo vžgali, pa ajnfoh ruse dov posmadili.

Je pa glih tak blo glodko, da ni pal, ko so jedli, kiclalo dovta po krofu.

Ko je tej prišo tisti den kolin, so že zguda začeli litat okolo vaglov. Da bo jo vse parajt, ko pride mesor. Brez štamprla tud ni šlo, navodno je blo mrzlo jutro, prej, da so se zagreli, se je že tam zavleklo. Sm že prej povedla, da

Svija je marla met za štiri prste špeha, če ne, je bla pa gospodija zanič

je okol kolin velko dela. Tej so šli v svinske hlive svijo lovit.

Naprej vam povem, ko jo bojo vun prvlikli.

Iz zanesljivih virov izvrtala Marija Omulec.

Umirajo nam tudi drevesa »Ko bodo začela umirati drevesa, je beli človek mrtev.« (Nori konj, indijanski poglavar v zadnji oporoki)

Zadnja leta nam umirajo, padajo tudi najbolj mogočna in ponosna drevesa. Del tistih dreves, ki jih mi zaradi naše navajenosti niti ne opazimo, prihajajo pa tujci – vedno več jih je – in jih občudujejo.

Tako nam je padla Herkova lipa, mogočno drevo med hišami. Prvi večji vihar, ki je divjal nad Pernicami, je podrl Arlovo lipo, krepko čez meter je merila v prsni višini. Čeprav so prav žalovali za mogočnim drevesom, so bili hkrati srečni, da je ni podrlo na hišo, zdrobila bi jo s svojo veliko maso.

Od življenja se je poslovil tudi Prežilov brest, pri nas mu rečemo tudi »jam«. Veljal je za enega najdebelejših v Sloveniji in bil, kakor vse orjaške lipe, smreke in bukve, zaščiten kot naravni spomenik. Še na višini šestih metrov smo mu namerili krepko čez meter premera.

Velika drevesa nam padajo, veter nam je podrl več kakor dva tisoč kubikov smrek, kam prihajamo? Neurja so vedno močnejša, bolj neusmiljena, bolj razdirajoča! Zaščita narave niso več prazne besede, naravne nesreče nam govorijo kruto resnico. kv

Mučan

Podrlo mogočno Arlovo lipo

31

nekoč in danes, običaji

Če niste vedeli Mučani pijemo skoraj najboljšo vodo med Korošci. To seveda ne velja za tisti delček vode, ki prihaja iz črpališč v dolini. Voda iz podtalnice postaja vedno bolj onesnažena s pesticidi, gnojnicami in drugimi odpadki – fekalijami. Voda iz zajetij na Pernicah pa je vsaj zaenkrat še čista. Sicer pa imamo kar nekaj sreče, saj na tem območju živijo ljudje, ki jim ni vseeno, kako ravnajo z vodo. Tu še poznajo tisto staro, že skoraj pozabljeno šolo o čuvanju vode.

V Hermanovem je tudi zelo zanimiv studenček, h kateremu so že davno hodili natakat vodo za pitje, poleti je bila skoraj ledeno hladna, v zimskem času pa skoraj prijetno topla. To je tudi edini izvir, ki so ga Hermani ohranili zase, ko smo zajemali tamkajšnje studenčke za Muto. Odkar nam seže spomin, so izvir skrbno varovali.

Sedanji gospodar Peter je letos tu postavil lepo leseno korito in ohranil napis, ki ga je izdelal in postavil njegov oče Rudl.

Ohranil je tudi stari napis »Tu teče sladko vince«, od spodaj pa je še pripis »čisti studenec«. Še pomnimo, da je včasih pisalo »čisti studenc«, še prej pa menda »studjenc«. Nič narobe, saj bi današnji obiskovalec menil, da smo polpismeni, če bi bral najstarejši napis brez letnice. Peter je tudi kar najskrbneje uredil okolico. Kar 140 opek je vgradil v plato s koritom. Dal, pripeljal in vgradil.

Hermanov »studjenk«

kv

Ta naša stara »flincarija« Če povprašate starejše ljudi med Pohorjem in Kozjakom, kaj je »flincarija«, vam bo sleherni povedal, da so bili to tisti lepi, lepi večeri, ko so lupili bolj ali manj dozorele in bolj ali manj dolge storže koruze. Torej potrgali »šupine« s storžev, da se je pokazalo koruzno zrnje. In temu, vedno večernemu ali nočnemu delu smo v naših krajih vedno pravili »flincarija«. Šele kasneje, menda zaradi lepšega, bolj modernega, smo pričeli govoriti tudi, da koruzo »kožuhamo, šupinamo« ali celo »ličkamo«.

32

Čisto ta prava »flincarija«

Mučan

običaji, obletnice Kmetje s Sv. Primoža nad Muto so si to jesen organizirali čisto ta pravo staro »flincarijo«. Na velikem skednju pri kmetu Erjavcu so pripravili kar lepo grmado koruznih storžev. S temo so že prihajali »flincarji«, seveda z avtomobili, nič več peš in z »lehternami«, in posedli po koruzi, najstarejši pa pri »ničkah« in bili »fajmoštri« (tako pravimo tistim, ki vežejo storže, da jih kasneje obesijo za sušenje).

Fantje so kar hitro pogruntali – pa naj še kdo poreče, da se s časom vse pozabi – da je najlepše odnašati »šupine«, sploh če pomaga kakšno brhko dekle, saj ni hudič, da ne bi dekleta

vsaj »malček porolal po mehkih šupinah«, pa je večer kar lepši.

Prišla je tudi sitna dekla, ker ji »te presnete« krave nočejo dati mleka, vsaj ena ne in ne, pa so ji brž povedali, da se je usedla pod bika. Menda je prej preveč dolgo držala bučo z moštom, v resnici pa ji je nagajivi hlapec na mesto, kjer je vedno stala krava tokrat privezal bika. »Smeha za crknit,« so rekli. Ni minilo tudi brez »šopanja«, saj veste, to je tisti del »flincarije«, ko vsaj eno ali enega dobesedno napolnijo s »šupinami«, da se komaj premika, včasih pa mu skozi rokave potisnejo še metlo ali grablje, da se revež sploh ne more sam rešiti.

In potem … Saj veste, kaj sledi »flincariji«: muzika in ples do prvega svita.

Bila je res bogata »flincarija«, člani sadjarskega društva Bobovec so prispevali dober mošt, gospodinje pa so stopile v shrambe in vseh dobrot je bilo na pretek, Ja, to zmorejo »Šemprimčani«. Res lep spomin na našo, še ne tako davno preteklost, ki bi lahko postal turistična posebnost. kv

Čestitamo

60 let skupnega življenja zakoncev Eršte 60 let skupnega življenja sta v mesecu juliju letos v krogu svojih najbližjih praznovala zakonca Brigita in Alojz Eršte. Alojz se je rodil leta 1920 v Mačkovcu pri Novem mestu, žena Brigita pa leta 1928 na Muti.

Alojza, ki je otroška leta preživel v Velenju, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo, je na Muto pripeljala poklicna pot.

V kovačiji se je učil kovaštva ter opravil izpit za orodnega kovača. Delo v kovačiji je prekinila druga svetovna vojna, ko je bil izseljen v Sarajevo in leta 1944 prisilno mobiliziran tudi v nemško vojsko. Nekaj čas je preživel tudi v ujetništvu, po vrnitvi v domovino leta 1945 se je vrnil nazaj na Muto, vmes odslužil vojaški rok in se leta 1948 ponovno zaposlil v tovarni na Muti, v današnji kovačiji, kot oddelkovodja, vodja izmene ter obratovodja.

Ves čas je aktivno sodeloval v gasilskem društvu na Muti, kamor se je včlanil že leta 1939, danes pa je tudi častni poveljnik. Za svoje delo je prejel več priznanj in odlikovanj, priznanje gasilskega društva ter društva upokojencev, priznanje za delo v Tovarni Muta, prejel pa je tudi srebrni grb Občine Muta.

Z ženo Brigito, domačinko, sta se spoznala na Muti. Brigita je osnovno šolo obiskovala na Muti, nato pa dve leti preživela v Avstriji, na tako imenovanem obveznem delu. Leta 1946 Mučan

Čestitamo ob častitljivem jubileju!

se je zaposlila, najprej pri Gradbenem podjetju Dravograd, nato pa v takratni Železarni Muta, v obratu kovačija. Po poroki leta 1949 je Brigita ostala doma in skrbela za dom in družino, leta 1954 je bila namreč tudi dokončana hiša in družina se je tako lahko preselila v svoj dom, kjer dela za Brigito ni nikoli zmanjkalo. V zakonu so se jima rodili

štirje otroci, žal pa je usoda prekinila življenje trem otrokom in danes živi samo še najstarejši sin Alojz. Imata dva vnuka, Gorazda in Natalijo, ter štiri pravnuke, Aljo, Mateja, Eneja in Kajo, ki jima popestrijo skorajda že utečen vsakdan.

Lidija Verdnik

33

spominjamo se jih

V spomin našemu Gustiju

Zemlja, ki jo je naš Avgust Šantl, Janežev Gusti, tako neizmerno ljubil, kakor je ljubil svoje drage ter življenje nasploh, je postala v nedavnem pričetku junija eno z njim in on z njo. Spomini so večni, bolečina nenadne ločitve

še vedno sveža. Obeležje spomina je prehojeno s koraki mnogih, ki iščemo bližino, trajno vez z njim, nam dragim Gustijem.

Komaj enainšestdeset let dihov življenja je dodal med nas, nam bil ves čas opora, pravi sopotnik, delaven, ustvarjalen človek, oče, mož, brat, sosed, prijatelj mnogim ljudem.

Starša Šantl sta mu zadnjemu od svoje šesterice poklonila mladi dom pri Janežu na Sv. Primožu nad Muto in mu ga v času, ko je postal mož, s kmetijo tudi zaupala v gospodarjenje. Gusti je znal, zmogel in želel svoj dom napolniti s srečo, vanj znositi gnezdece svoji družini, znal z zaupanjem in razumevanjem voditi svoje sinove na delovno pot, ki poraja zadovoljstvo ob sadovih lastnih dejanj.

Proti šestdesetim se je že s ponosom veselil naslednika svoje očetnjave in vnuki so bili dobro znamenje, da Ja-

nežev rod še dolgo ne bo brez potomcev. V dneh, ko se je Gusti boril za golo zdravje, z željo, da se spet vrne domov k toplini dragih in domačije, je dobil še tretjega vnuka, kakor nekoč tri sinove.

Tedaj se je veselju ob rojstvu otroka pridružila žalost, črna senca izgube ob premaganem boju za stik z življenjem.

Od tedaj nas je manj za srečo, čeprav nismo osamljeni. Obkrožajo nas tudi sadovi Gustijevega dela, od teh so nam najdražji otroci njegovih otrok, pravi in zdravi nasledniki iz ljubezni, ki jo je spočel prav on, za tisti čas, ko ne bo več niti nas.

Do snidenja pa mirno spi, naš cenjeni starešina, združen z nami z večno ljubeznijo ter hvaležnostjo vseh tvojih najdražjih. Naj ti bo zemlja lahka odeja in nebo plačnik za tvojo zemeljsko dobroto.

Družina Šantl

Krajnčevima Micki in Hanziju v spomin

Zima je končala svojo pot in sonce je začelo klicati naravo v novo življenje.

Vse se je prebujalo, brstelo, le nekomu je letošnji pomladni čas prinesel večni počitek. In Bog je dejal: »Hanzi, dovolj si garal, dovolj si trpel! Čas je, da prideš v moj objem, kjer boš lahko mirno počival!«

34

Hanzi je poslušal klic neba, se še zadnjič s svojim žalostnim pogledom poslovil od svojih dragih in v svojem 95. letu odšel za vedno. Ker je Bog videl njegovo žalost in samoto, je kaj kmalu za njim poklical še njegovo soprogo Micko, da lahko skupaj uživata večni mir in pokoj.

Čudna so pota narave in življenja. Ko se nekje življenje šele poraja, se drugje poslavlja.

Odšla sta dva dobra in prijazna človeka s Krajnčeve domačije na Gortini, ki kraljuje tik ob cesti proti Pernicam. Tam jima je zapel navček svoj poslednji pozdrav in jima zaželel miren večni počitek.

Sorodnikom in vsem nam, ki smo ju poznali, pa privabil solzo v oko.

Njuna lesena hiška sedaj sameva, zaprto je okno na njej in ovenele so rože na balkonu. Ostaja pa spomin, lep in topel, na zgubana obraza, ki ju je vedno krasil prisrčen nasmeh. Ostaja spomin na zdelane roke, ki so toliko let skrbno obdelovale Krajnčevo kmetijo. Te roke so delile dobroto in toplino vsem, ki smo ju obdajali.

Počivajta v miru! Slavček naj vama poje v pozdrav in slovo in veter naj vama prinaša naše pozdrave tja gor k cerkvi sv.

Simona in Jude.

Bernarda

Mučan

spominjamo se jih

Padla je zadnja zavesa

6. novembra, ko smo se na mučkem pokopališču poslavljali od naše 87-letne

Katarine Štiftar, znane mučke frizerke, je bil resnično turoben dan.

Naša Katica, bolj znana kot »Štiftarca«, pa le ni bila samo frizerka. Bila je ženska in mati mnogo bolj širokih nazorov kot marsikdo v njenem času v našem okolju. Oba z možem sta bila izjemno odprta za potrebe vseh kulturnih dejavnosti v našem kraju, za kar jima ni bilo škoda nobenih naporov, ne časa ne denarja. V času, ko smo na Muti v najbolj skromnih razmerah – v mrzli in s stebri podprti dvorani – sleherno leto na oder postavili vsaj dve do tri gledališke predstave na leto, smo mnogo vaj opravili kar v Katičini frizerski delavnici, v »kšeftu«, smo rekli. Bilo je toplo, prijazno in zelo zelo tovariško, polno prijateljske topline. O maskiranju, frizurah in nekaterih rekvizitih se sploh nismo pogovarjali. Če-

prav je bil čas strahovitega pomanjkanja, smo vedeli, da bo prišla Katica s svojo veliko torbo, z vsemi šminkami in mažami.

Nekatere igralke pa je že prej povabila v salon in jih »opremila« s frizurami za na oder.

Tudi sama je rada kaj malega odigrala, daljših vlog pa ni marala. Včasih pa smo jo zavili v koco in strpali v malo luknjo pod odrom kot šepetalko. V našo igralsko skupino je vselej znala vnesti zelo pozitivno razpoloženje.

Hvala ti, Katica, da smo lahko bili s tabo. Še malo nas je in radi se te spominjamo in sočustvujemo s tvojimi, ko je padla zadnja zavesa. Igralka, ki je naše tiho, neslišno ploskanje več ne doseže. Pa zaslužiš dolge aplavze za svoje delo. kv

V spomin Viktoriji Sekolovnik

V drugi polovici poletja nas je zapustila tudi ena starejših samostojnih

gospodinj, ki je kar lep čas gospodarila sama s pomočjo sina in dveh hčerk na lepem Incnovem posestvu.

Viktorija – Fikta so jo klicali – je bila ena izmed Riščenovih hčera z Mlak. Ko sta se vzela z Hanzijem, sta se zagrizla v kmetovanje, v prenovo poslopij in v mnoge izboljšave na tem višinskem posestvu. Fikta je garala doma, njen Hanzi pa je bil pridno na »furi«, da je iz svojega lesa v tistem času kaj iztržil. Ko je bil mož na vožnji, je sama z otroki kar vzorno vodila posestvo. Tudi kasneje, mož ji je prehitro umrl, je s sinom in občasno s pomočjo hčera, uspešno vodila to lepo planinsko kmetijo. Brez njihove velike prizadevnosti bi bile hiše že davno žalostna podrtija, tako pa je Fikta za sabo pustila lepe sledi svojega

dela in dela svojih otrok, svoje družine.

Ko smo z brigadami gradili novo šolo, je tudi ona, nič manj kakor drugi, prinesla kakšen hleb kruha ali »pisker« mleka in povprašala, če še kaj potrebujemo. Tudi sicer je bilo Incnovo hiša, od katere znanec ali tudi slučajni popotnik ni odšel lačen. Spoštovala je staro perniško načelo, da je treba človeku dobre misli ponuditi vsaj vodo in kos kruha.

No, navadno kar mošt in kruh. Dala je tudi obnoviti domači križ in ob tej postavitvi je bila še polna moči in novih načrtov. Tako kot bo nekoč naše, pa je tudi njene načrte prekrižala bolezen. Če smo morda kdaj pozabili, naj danes zapišemo: »Hvala, Fikta, za vse dobro.« kv

Poslovil se je tudi Obrom Perničani so se prve dni novembra na domačem pokopališču poslovili od zadnjega gospodarja starejše generacije svojega kraja, od starega Obroma. Obromi so bili njega dni trdni gospodarji, še njegov oče je bil Mučan

spoštovan župan in celo občinski ubožničar, kjer je berač našel topel zapeček, kos kruha ali žlico pri mizi.

Rok Lauko, ki smo ga še v pozna leta klicali kar Rokec, se je že kot otrok ob očetu navajal na pravičnost in se

učil zaupanja v ljudi – zaupanja v poštenje. Ko pa je prevzel domačo kmetijo, eno od lepših na Pernicah, je šlo Roku vse samo še navzdol. Bolj kakor druge ga je udaril čas, v katerem se je znašel, bolj ga je mikastilo in zvijalo

35

spominjamo se jih življenje. Brez svoje krivde je drago plačeval svojo naivnost in od mladosti privzgojeno zaupanje v pošteni svet. Miselno in praktično je živel naš Obrom nekako v drugem času, ni se znal postaviti zase, za svojo družino, za svoje ljudi. Malo je ostalo svojcem po njem. To ga je občasno vrglo s tira, da je preklinjal ves svet, ukrenil pa ničesar.

Kljub temu pa si za mnoge ostal dobra in pohlevna duša. Radi smo se ustavili ob tvoji, že napol podr-

ti hiši lovci, odprl si klet, hotel dati še kaj … Če smo te srečali na cesti v tistih škornjih in z obveznim »rukzakom«, si z znancem rad in prijetno pokramljal, sicer pa pogledal v stran in šel svojo pot. Svojo pot vse do perniškega pokopališča. Če komu, potem res iskreno, tebi, Rok, vse najlepše tam, kamor si odšel. kv

V spomin našemu »Jožeki«

Danes se nam zdi, da sploh ni daleč od tega, kar so pomladi leta 1959 iz okolice

Ormoža na kmetijsko posestvo na Muti v upanju na boljše življenje prišli Pučkovi, družina treh fantov in enega dekleta. Bili so pridni, zdržljivi in skoraj preveč ubogljivi ljudje. Med njimi je bil tudi Jožko, poznan po tem, »ka je za vedno gučal svoj dialekt«. Že prvo leto smo ob pozni jeseni stali za obzidjem naše cerkve in se poslavljali od njihove matere. Takrat smo slišali: »Sedaj se bodo reveži raztepli.« Pa se niso, ker so bili vendarle trdna družina. Punca, sama še otrok, je nekako prevzela vlogo matere, vsak je poprijel tudi za nekaj domačega dela in obstali so. Nekaj let kasneje jim je usoda vzela še očeta.

Jožko pa je imel še prav posebno srečo.

Na posestvu, kjer se je delalo od jutra do večera za malo plačo in nekaj deputatov, je srečal svojo Pepco. Pridno in neverjetno

preudarno in vztrajno žensko. Partnerko, ki je znala voditi in skupaj obdržati družino, žensko, ki je vedela, da otroci potrebujejo šolanje in vsaj približno enak standard, kot ga imajo drugi. Skupaj sta se znala žrtvovati za svoje otroke, brez jamranja in z veliko vero v lepšo prihodnost. Tako je naš Jožek, kakorkoli že, preživel svojo dobo na posestvu, med živalmi, kjer je hotel in moral poprijeti za vse, kar so mu ukazali.

Naneslo je, da smo se na stara leta zopet precej srečevali in ga imeli radi, takšnega, kot je bil, ga vzeli v družbo, pa če so bili okrog še tako »okravateni« gospodje.

Jožek, verjemi, prav zaradi tega nam je še danes lepo in te imamo v najlepšem spominu. Pa še rečemo katero o našem »Jožeki«. kv

V spomin Mariji Črešnik V 85. letu starosti se je od nas in svojcev poslovila tudi Hribernica, mnogim znana in spoštovana šemprimška kmetica.

Marija Črešnik se je od Prežila poročila na Hribernikovo kmetijo na strmem, lapornatem hribu. Z možem sta bila vajena trdega kmečkega dela, vajena, kot je vedno dejala, potrpeti in upati ter delati naprej za obstoj in za manj žuljavo prihodnost.

Hribernika sta bila vedno tesno vpeta v prizadevanja kraja in pripravljena za to tudi kaj primakniti. Posebej kaže omeniti njuno prizadevanje za zgraditev ceste na njihov hribček in kasneje seveda tudi še

36

dalje do sosedov. Kako se je bala, trepetala, da bo vse skupaj zgrmelo v »graben«, ko je buldožer zaril v te strmine! Še morda kdo pomni, kako veselo je bilo pri tej hiši, ko smo odprli cesto? Mi cesto, ona shrambe in radodarno srce. To je bila in ostaja hiša, od katere človek nikoli ni mogel oditi lačen, vedno je nekaj ponudila. Sama je znala in zmogla preživeti sama s svojimi petimi dekleti med vojno in še nekaj let, ko je bil mož na prisilni fronti. Bila je trdega rodu, a z dobrim srcem. Za njo nam ostaja vzor dobre, trdne in pridne kmečke žene. kv

Mučan

naša potepanja Potopis

Sama po Japonski Zelo težko bom zajela vse vtise v ta majhen okvirček, saj jih je enostavno mnogo preveč. Japonska je dežela na robu planeta, povsem drugačna, eksotična, zapletena, skrivnostna in lepa.

Poznana je tudi kot Dežela vzhajajočega sonca in leži ob vzhodni obali Azije. Sestavljena je iz niza velikih otokov, med katerimi so štirje glavni: Hokkaido, Honšu, Šikoku in Kjušu. Celotna država meri 377.864 kvadratnih kilometrov in spada s 127,5 milijona

Taisetsu National park

Mučan

prebivalcev med največje in najbolj razvite države na svetu.

Za potovanje po Japonski sem se odločila povsem naključno. Že drugo leto zapored sem se namreč na pot odpravila sama, zato sem morala izbrati varno državo in tako mi je prišla na misel tudi Japonska. Ker pa sem poleg tega imela še srečo z ugodno letalsko karto (800 €), niti pomislila nisem več, da se ne bi odpravila v to, zame takrat zelo skrivnostno državo.

Potovanju sem namenila dva tedna

v mesecu avgustu, saj relativno hitro potujem in sem se zavedala, da bom v dveh tednih videla precejšen del Japonske.

Ko sem po kratkem letu iz Benetk do Rima ter nato še po 11-urnem letu iz Rima do Tokia pristala na precej znanem tokijskem letališču Narita, sem ugotovila, da so mi izgubili prtljago. Seveda takrat nihče ni vedel, kje bi lahko bila, niti niso vedeli, kdaj bo prispela, zato se nisem pustila motiti in že se je začelo moje potovanje po železniških tirih Japonske.

Cene vlakov na Japonskem rastejo z njihovo hitrostjo. Najcenejša varianta pa je tako imenovani Japan Rail pass – karto si lahko kupiš za več dni in velja za več vrst vlakov. Sama sem za dva tedna odštela 45.100 jenov (335 €) in se ta čas lahko neomejeno vozila z vlaki.

Japonska je znana po tem, da ti bo skoraj vsaka oseba ob vprašanju »Do you speak English?« odgovorila z »Yes, yes,« obenem pa imaš občutek, da te sprašuje »Kateri jezik sploh govoriš?«.

Kljub neznanju tujih jezikov so zelo prijazni in ti pomagajo, četudi morajo risati. Nek gospod pa mi je pomagal preko treh povezav na podzemni železnici tako, da mi je na vsaki postaji pokazal, kam dalje … Prav tako sem na prvi železniški postaji v Tokiu debelo gledala v vozovnico, na kateri so bili neki japonski znaki ter številke.

Nato mi je, najbrž zaradi moje očitne zmedenosti, le nekdo pristopil na pomoč ter mi raztolmačil navodila, tako da sem se nato znala orientirati po njihovih vozovnicah. Nakar sem doživela naslednji šok – na peron je z veliko hitrostjo pripeljal »shinkansen” (hitri vlak) in kar naenkrat se je v manj kot 5 minutah zamenjalo približno 500 potnikov in že je vlak z neverjetno hitrostjo odbrzel dalje. Že takoj drugi dan sem se odpravila na Fuji, ki je s 3776 metri nadmorske višine najvišji vrh Japonske.

37

naša potepanja

Vlak te na Japonskem lahko pripelje skoraj do vsake točke, tako sem prišla z njim tudi do vznožja Fujija – velikanskega vulkana, od koder sem se do zadnje točke, kamor vodi cesta, pripeljala z avtobusom, nato pa se še peš povzpela do vrha.

Naslednji dan so mi z letališča vendarle sporočili, da je z naslednjim letom iz Italije priletela tudi moja prtljaga (torej je ostala že v Italiji).

Nato sem, tokrat s prtljago, nadaljevala potovanje proti severu po otoku Honšu do otoka Hokkaido, kjer sem si ogledala večje mesto Sapporo ter se napotila na zahodni del v manjše obalno mestece Otaru. Tu sem si ogledala nekaj zgodovinskih muzejev ter se z ladjico podala na izlet ob klifih. V zame nepogrešljivem sopotniku na vseh potovanjih, turističnem vodniku Lonely planet, sem zasledila zanimiv nacionalni park z vulkani, Taisetsu National park, in ga prav tako obiskala. Nacionalni park je zanimiv, ker je vulkanskega izvora, na njem pa je še vedno delujoč vulkan. Prav tako je bila zame velika zanimivost poraslost višjega dela nacionalnega parka z nizkim bambusom (kot so pri nas bori v visokogorju).

Med povratkom proti Tokiu sem se ustavljala tudi pri različnih templjih ter ob največjem kipu Bude na svetu. Od večjih mest sem obiskala Osaka, Nagoya, Tokio in Kyoto in lahko bi rekla, da zgledajo kot mravljišče.

Ljudje neprestano hitijo, se ne ustavljajo, ne posedajo (zato so klopi za počitke zelo redke), redko sem videla

kakšen par, večinoma pa vsi s prenosnimi računalniki ter aktovkami nervozno tekajo sem ter tja. Zato sem si v Tokiu med drugim ogledala tudi najmirnejši del mesta na vzhodnem delu – Imperial Palace, kjer so vrtovi, da sem se lahko malo odpočila od množice ter hitenja. Pozabila pa nisem niti na hrupen Tokyo Disleyland, ki ga obiskujejo množice turistov ter tudi domačinov.

Vsakemu obiskovalcu večjih mest na Japonskem priporočam, da se z dvigalom povzpne na razgledne stolpe, ki so v središčih vseh večjih mest Japonske. S teh stolpov je razgled po celotnem mestu, ponekod celo po okolici. Večja japonska mesta so za nas relativno podobna drug drugemu, predvsem zaradi skoraj povsod enakih razglednih stolpov ter visokih stolpnic. Vsa mesta imajo mnogo templjev, ki si jih hodijo ogledovat množice turistov. Od ostalih se zaradi nočnega življenja in velikega števila geish, ki jih je največ na poti v ochayo (prevod bi bil čajna hiša, kjer pa je vsega drugega več kakor čaja), razlikuje mesto Kyoto. Najbolj prevzelo pa me je mesto Hirošima, kjer so domačini ohranili spomin na jedrsko eksplozijo in njene katastrofalne posledice. Nasproti muzeja ter parka stoji še poslednja ohranjena ruševina.

Obiskala sem tudi Takayamo na otoku Honšu v predelu japonskih Alp, ki je eden najlepših alpskih ter rudarskih predelov Japonske, kjer je še ohranjen tradicionalni način življenja.

Prenočevala sem v hostlih, ker je to najugodnejša možnost prenoči-

tve (okoli 20 € ali več). Eno noč pa sem prespala v njihovih tipičnih prenočiščih nižjega sloja – hostel imajo urejen v tem stilu, da lahko turistom pokažejo tudi ta način življenja. Torej, spala sem v nekih komorah, ki izgledajo kot nekakšna dva metra dolga luknja v steno, v kateri je samo jogi, televizor in lučka. Za prtljago pa sem dobila samo ključ za manjšo omarico na hodniku. Kar pa se tiče ostalih hostlov, smo v večini spali na tleh, kakor je na Japonskem navada. Dobila sem rjuhe ter blazinico, ki sem jo v večji sobi, kjer nas je spalo več, položila na tla, prtljago pa spravila v večjo skupno omarico. V nobenem hostlu ni bil v ceno vključen zajtrk, mnogi ga niti niso imeli v ponudbi.

Sicer pa je na Japonskem na vsakem vogalu dostopen fast food, kar najpogosteje predstavlja hitre sushi in sashimi restavracije, kjer se lahko naješ za precej malo denarja. Za turiste najboljša varianta naročanja hrane je po fotografijah, saj imajo skoraj vse restavracije jedilne liste z opisi v njihovih znakih ter fotografije. Poleg tega imajo nekatere restavracije pravo hrano ali plastično, ki zgleda kot prava, razstavljeno kar pred vhodom v restavracijo, tako da se gostje lažje odločijo med različnimi ponudbami.

Seveda pa to ne pomeni, da boste vedno vedeli, kaj jeste.

Vsem, ki boste kadarkoli potovali po Japonski, želim obilo zabave ter užitkov, sporočam pa vam tudi, da bodite strpni in doživeli boste izredno prijaznost na vsakem koraku.

Mateja Mazgan

Kolesarska pot pod goro Globoko pod zemljo, kjer plešejo škrati, se začenja svinčena in cinkova pot stoletij prelitega znoja in žuljev. Mogoče vam bo ponagajal »bergmandelc«, rudarski škrat ali pa boste zaslišali zamolkle udarce kladiv in krampov rudarjev, ki so več kot štiri stoletja izkopavali rudo. Prišli ste v podzemlje Pece. Pa »srečno«!

38

Med Peco in Uršljo goro so že od nekdaj poznana nahajališča rude, ki so jih odkrili že Rimljani. Svinčena ruda se je začela kopati davnega leta 1665. Kopali so jo več kot štiri stoletja. Oktobra leta 1994 svinčeno rudo pripeljejo iz rudnika še zadnjikrat. Številne generacije rudarjev so izkopale več kot 1000 kilometrov podzemnih rovov, zato rudnik

svinca in cinka v Mežici spremenijo v muzej. Danes vas z rudarskim vlakom odpeljejo v podzemlje Pece, bolj dejavnim pa predlagajo kolesarjenje po opuščenih in skrivnostnih rudarskih rovih pod goro Peca. Z vodnikom in svetilkami lahko varno prekolesarite več kot pet kilometrov podzemne poti iz ene doline v drugo.

Mučan

naša potepanja V rudnik s kolesi V jaških nekdanjega rudnika na Igrčevem so speljane kolesarske poti. Za ogled rudnika s kolesom se je treba vnaprej dogovoriti, možna pa je tudi izposoja gorskega kolesa. Tura traja približno eno uro in pol, pot je dolga nekaj več kot pet kilometrov. Dobimo se pred vhodom v rudnik svinca in cinka v Mežici. Smo organizirana družba kolesarjev s Koroško-šaleško-notranjskega konca Slovenije, v družbi imamo tudi dva Finca. Kolesa naložimo na prikolico kombija in že se peljemo v približno dva kilometra oddaljen vhod v rudnik na Igrčevem. Najbolj zagrizeni kolesarji to pot navadno prevozijo, vendar je strmina teh dveh kilometrov precej huda, zato smo vsi veseli, da nam je to prihranjeno. Vodič odpre vrata v rudnik, namestimo si svetilke, pripravimo kolesa in vstopimo. Prvih nekaj deset metrov prehodimo, da se oči navadijo na temo, nato pa poženemo kolesa in popotovanje po skrivnostnih rovih se začne.

Sprva je občutek nenavaden. Počutim se utesnjeno in negotovo. Nimam pravega ravnotežja na kolesu. Razmeram v jami se hitro privadim in potem gre brez težav naprej. Pot skozi rudnik je speljana po širokih transportnih rovih, po katerih je v preteklosti vozil rudniški vlak. Tire in prage so odstranili, tla

zgladili, zato je kolesarjenje podobno vožnji po makadamu. Vozimo in opazujemo okolico ter poslušamo vodiča, ki nam med postanki natrosi vrsto zanimivosti iz zgodovine rudnika in življenja rudarjev. Vozimo počasi, naposled se strop tako zniža, da moramo s koles in nadaljevati peš. Ustavimo se ob 130 metrov globoki luknji, ki so jo uporabljali za transport rude do nižjih obzorij. Vodič, ki je bil nekoč tudi sam rudar, sproži nekaj kamenčkov. Ti se najprej glasno odbijajo od sten, nato pa zvok v globini čedalje bolj pojema, dokler naposled povsem ne potihne. Za nekaj trenutkov ugasnemo svetilke. Popolna tema! Oči imam odprte, vendar ne vidim niti najmanjšega drobca svetlobe.

Spet prižgemo svetilke in nadaljujemo pot.

Ponosen sem, da sem rudar Rudarji so bili ponosni na svoj poklic, predvsem zaradi solidarnosti, ki je bila med rudarji po drugi svetovni vojni vseskozi prisotna. »Šiht« (služba), ki se je začel zvečer in končal zjutraj, se je večkrat nadaljeval v naslednji dan, na domačem »gruntu« (posestvu) rudarskih kolegov, kamor so šli pomagat zidat »plato« (ploščo) ali opravljat kakšno drugo delo, ki je zahtevalo pomoč. »Nič jim ni bilo težko. Ko so prišli iz jame, so

šli naprej delat, spali so popoldne,« pravi vodič, ki danes pogreša takšno solidarnost in povezanost, predvsem med mladimi. Delo in življenje slovenskih premogarjev in njihovih družin je bilo zelo težko. Zaslužek je v 19. in prvi polovici 20. stoletja zadoščal komaj za preživetje. Delo je bilo ročno, do leta 1885 pa je delavnik trajal 12 ur na dan. Škratje in sv. Barbara Rudarji so med sabo pogosto govorili o »bergmandelcih«, o škratih, ki so bili plod domišljije in v katere so verjeli, da jim bodo pomagali najti bogate sloje premoga in mineralov, in ki jih bodo v jami varovali. Ta škrat pa naj bi bil tudi nagajiv. Zato naj bi jim večkrat vzel tudi malico. Zaščitnica rudarjev je sveta Barbara. Pred njeno podobo so rudarji molili za srečno vrnitev iz jame. Njen god, 4. december, so vse do leta 1945 praznovali kot rudarski praznik. Danes ga praznujemo 3. julija, v spomin na gladovno stavko zasavskih rudarjev leta 1934. Ob tej priložnosti velenjski rudarji na mestnem trgu v Velenju vsako leto organizirajo tradicionalni skok čez kožo. Na ta dan rudarji oblečejo svečano rudarsko uniformo, ki ima tudi simbolni pomen. Črna barva predstavlja temno podzemlje, rudniške rove, 28 zlatih gumbov pa Barbarino starost, saj legenda pravi, da je svetnica umrla pri 28 letih.

Na svetlobo Ob kolesarjenju in zanimivih postankih se preteklost veliko prehitro spreminja v sedanjost. Poiščemo še rove in luknje z minerali ter se podamo na zadnji del poti z nekaj več grbinami, lužami in z zablodelimi kapljicami vode, ki tu in tam padajo s stropa. Svetilke še komaj svetijo, zato se razveselimo svetlobe, ki se opazno veča. Bližamo se izhodu.

Ko pridemo skozi rešetkasta vrata rova, smo na svetlem. Po cesti se spustimo v dolino do muzeja na Glančniku. Tu si ogledamo zbirko mineralov, stare fotografije in načrte, delo zemljemerca, rudarsko stanovanje … Tu se popotovanje skozi podzemlje Pece konča. Le pozdravim vas še: »Srečno«!

Pred vhodom v rudnik

Mučan

Bojana Dobnik

39

Nagradna križanka

nagradna križanka

Nagrade: 1. darilni bon cvetličarne Zvonček v vrednosti 20 evrov; 2. knjiga; 3. zgoščenka.

Nagrade: 1. darilni bon cvetličarne Zvonček v vrednosti 20 evrov; 2. knjiga; 3. zgoščenka.

SESTAVIL: ALOJZ ERŠTE

AVTOM. OZN. NEMČIJE

OZNAKA ZA TONO

ŠPANSKI NOGOMETAŠ (FERNANDEZ)

ANTON KOBOLT

IME AMERIŠKE IGRALKE GARDNER

AVTOM. OZNAKA DANSKE

SILVO ČREŠNIK

KEM. OZN. ZA DUŠIK

OZNAKA ZA UTEŽNO MERO GRAM

ŽIVLJENJE V NARAVI

PREDZADNJA ČRKA FINSKA TOV. TELEFONOV

AMERIŠKI TEISAČ (DERRICK)

ŽIVOPISANA TROPSKA PAPIGA LISTNATO DREVO

GOSTILNA V MEŽICI NINO GREGOREK

EDO ŽITNIK

SLOV. MATEM. (JOŽE)

SIBIRSKA REKA

REKA NA V SLONOK. OBALE

KLAVDIJA ČERU NORVEŠKA ALPSKA SMUČARKA TRINEPOR. ROGNMO RASTLINA IZ DRUŽINE ZVONČIČEVK

ZVEZNI IZVRŠNI SVET

RIBA V ATLANTIKU, TRSKA

ŽENSKO IME

IME AMERIŠKE IGRALKE JOLIE

KEM. OZN. ZA NOBELIJ POKRAJINA V MOLDAVIJI

REPNIK JANEZ

SLAVKO RUTNIK

DOLG V KNJIGOVODSTVU

KRAJNC JANEZ

ŠPANSKI NOGOMETNI VRATAR (OLAZABAAL)

JAPONSKI PISATELJ, NOBELOVEC (KENZABURO)

NATIONAL SECURITY AGENCY TURŠKA REKA

HRIBERNIK KRISTIJAN

AMERIŠKA METALKA KROGLE BROWN

RAZDEVŠEK MATJAŽ

ALEKSANDER AMBROŽ

NEJC JEZNIK

RAZPOTNIK ERIKA

JUGOSL.TENISAČ (NIKOLA) ANTON AŠKERC ATLANTSKI VOJAŠKI PAKT

BOŠTJAN NOVAK

ROGINA IVAN

MESTO NA SZ FRANCIJE

TURŠKO MESTO VZHODNO OD ANKARE (KIRIKKALE)

ERIKA CIGLENEČKI ZNAK ZA PREPLAH

ODER ALOJZ KEM. OZN. ZA RADIJ

KOZAŠKORUSKI PISATELJ KUNANBAJEV

ŠVICARSKI POLITIK (GUSTAVE)

ENOVALENTNI RADIKAL IZRAEL. NAZIV ZA BOGA JAHVEJA PRIP. AZIJ. LJUD. NAGOV

OTOK V JADRANSKEM MORJU

ANGLEŠKI LOVSKI PES

ANGLEŠKA GLASBENA ROCK SKUPINA

PREDEL OB BLEJSKEM JEZERU

MUSLIMANSKI BOG KULTURNA RASTLINA

JAPONSKO PODJETJE ZA IZDELAVO IGRAČ SVETO MESTO HINDUJCEV V INDIJI

OTEKANJE

ANTIČNO IME IRSKE

JAVKANJE

ROMUNSKA TELOVADKA (LAVINIA)

KEM. OZN. ZA FOSFOR

IVAN TANDLER

TADEJ MAZGAN 2305 M VISOK VRH V JULIJCIH

ROMULOV BRAT

LUČAJ

SLOVARČEK: ROSTAGNO – ameriški tenisač (Derrik); LENG – riba v Atlantiku; OVČIN – rastlina zvončičevka; IERNE – antično ime Irske; OIERA SLOVARČEK: ROSTAGNO – ameriškiAGACHE tenisač (Derrik); LENG – riba v Atlantiku; OVČIN –ABAJ rastlina –zvončičevka; IERNE – antično ime Irske; OIERA - španski nogometni španski nogometni vratar (Olazabal); – romunska telovadka (Lavinia); kozaško-ruski pisatelj Kunanbajev; ELOAH – izraelski naziv za (Olazabal); AGACHE – romunska telovadka (Lavinia); ABAJ – kozaško-ruski Kunanbajev; ELOAH – izraelski naziv za (Fernandez); boga Jahveja; UJJAIN sveto bogavratar Jahveja; UJJAIN – sveto mesto hindujcev; BEAGLE – angleški lovskipisatelj pes; ABELARDO – španski nogometaš NZI – –reka namesto hindujcev; BEAGLE – angleški lovski pes; ABELARDO – španski nogometaš (Fernandez); NZI – reka na Slonokoščeni obali; HOLE – angleška glasbena rock skupina; Slonokoščeni obali; HOLE – angleška glasbena rock skupina; AKAR – turška reka; NINTENDO – japonsko podjetje za izdelavo igrač; BAKKE – Trine AKAR – turška reka; NINTENDO – japonsko podjetje za izdelavo igrač; BAKKE – Trine Rognmo; ŠPEAR – Nikola, jugoslovanski tenisač.

Rognmo; ŠPEAR – Nikola, jugoslovanski tenisač.

Gesla na označenih poljih pošljite na Občino Muta, Glavni trg 17, 2366 Muta, najpozneje do 28. februarja 2010.

Rešitev iz 16. številke: NOVA poljih PODOBA TRGA NA SPODNJI DOBILI SMO NOVEGAGlavni ŽUPNIKA; SILVESTROVANJE NA GORTINI. Gesla na označenih pošljite naMUTI; Občino Muta, trg 17, 2366 Muta, najpozneje do 28.

Nagrade prejmejo: 1. lončnico Cvetličarne Mira v vrednosti 40 evrov: Gusti Lešnik, Kovaška 6, Muta; februarja 2010. 2. dve motouri: Katjuša Mlačnik, Mariborska 20, Muta; 3. knjigo: Dušan Hafner, Sušnikova ulica 19, Muta.

Rešitev iz 16. številke: NOVA PODOBA TRGA NA SPODNJI MUTI; DOBILIVsem SMO NOVEGA nagrajencem čestitamo! ŽUPNIKA; SILVESTROVANJE NA GORTINI.

40 Nagrade prejmejo:

Mučan

otroci

Naši sončki Med enajstimi fotografijami vaših sončkov, ki smo jih objavili v letošnjih številkah Mučana, so bili tokrat izžrebani naslednji srečneži: Matej in Kaja Eršte, Pia Vasiljevič in Brina Kuster. Vsi bodo v dar prejeli knjigo Marije Omulec Zgodbe o Tinci.

Vsem nagrajencem čestitamo in jim želimo veliko zabave ob branju in poslušanju zgodbic.

Tokrat vam predstavljamo: Aljaža Kovača, Luko Jusa, Pio Drajzinger, Pio Vasiljevič in Niko, Mihaela ter Tjašo Gerhold.

Aljaž K ov

Pia Dra jz

ač

Luka Ju s

Pia Vas iljevič

Nika, Mihae

Mučan

inger

l in Tjaša Ge

rhold

Tudi v naslednjem letu vas vabimo k sodelovanju!

41

Drage občanke in občani, naši poslovni partnerji, dragi prijatelji, naj vas mir in notranja uglašenost spremljata med božičnimi prazniki; v mozaiku novega leta pa naj se lesketajo dragulji: zdravje, sreča in ljubezen.

Naj bo leto 2010 poslovno uspešno in prijazno do slehernega izmed vas! Župan, Občinski svet in Občinska uprava Občine Muta

Kasko 5 plus zavarovanje starejših osebnih vozil Prviè v Sloveniji

Da bo tudi vaš avto elegantno (in varno) vozil …

Znaèilnosti Kasko 5 plus – za starejša osebna vozila: 1. Cenovno ugodno kasko zavarovanje za starejša vozila od 5 let 2.

3.

Zagotavlja povrnitev stroškov v primeru: prometne nesreèe,

delovanja naravnih sil razen padca snega in

ledenih sveè, požara,

poškodovanja vozila (izkljuèena je objestnost

oz. vandalizem).

Vkljuèuje povrnitev škode v primeru: poškodovanja svetlobnih teles, stekel ali

ogledal

www.ZavarovalnicaMaribor.si 080 19 20

O N V O CEN DNO! O G U

neposrednega dotika divjadi ali domaèe živali nastale škode na parkirnem prostoru

tatvine vozila (tatvine delov vozila niso

vkljuèene)

Kasko 5 plus lahko po želji razširite tudi na: zavarovanje prve škode, s katero ohranite

bonus tudi po prvi škodi oz. prometni nesreèi, ki ste jo povzroèili; zavarovanje Brez toèk, s katerim ZM krije

stroške ponovnega opravljanja vozniškega izpita zaradi odvzema vozniškega dovoljenja; 24-urno pomoè na cesti (AXA), da v primeru

nesreèe ne ostanete sami.