Pogovarjamo se
• Devetnajsto stoletje je čas številnih izumov, ki so bistveno spremenili življenje ljudi in sprožili prvo industrijsko revolucijo. Oglejte si fotografije in razmislite, za katero iznajdbo gre. Pogovorite se, kako so vplivale na življenje ljudi v tistem času.
Velike družbene spremembe, dokončna uveljavitev kapitalizma, bliskovit razvoj znanosti, številni izumi in poglavitni miselni tokovi po letu 1830 so vnesli velike spremembe tudi v književnost. Uveljavi se književna smer realizem Izraz izhaja iz latinščine in pomeni stvaren. Realizem hoče torej temeljiti na stvarnih dejstvih in prikazovati dejanskost. Prepričani so, da je resničnost sila, ki v temeljih določa življenje in ji ni mogoče ubežati, kot so to počeli romantiki v iskanju ideala. Večini realistov se zdi stvarnost (vsakdanje življenje, zgodovinsko dogajanje, socialne in politične razmere) slaba, a ji ne poskušajo ubežati, ampak jo osvetljujejo kritično in s protestom. Nič več jih ne zanima izjemno, ampak hočejo prikazovati tipično, vsakdanje in navadno. Ne zanima jih domišljijska preteklost, ampak družba, v kateri živijo. V literaturo vnašajo nove teme: meščanski svet denarja, življenje uradništva, siromašenje plemstva, revščino, prostitucijo, željo po vzponu v višjo družbo, zakonolom ... Izpovedovanje čustev nadomesti objektivnost, zato se lirsko pesništvo v veliki meri umakne pripovedni prozi in dramatiki. Realizem ni bil popolnoma enotna struja, saj se ni razvil povsod hkrati in je v različnih deželah rasel iz različnih socialnih in političnih razmer. Tako poznamo:
• romantični realizem, v katerem se realistične značilnosti še prepletajo z romantičnimi,
• objektivni realizem, ki hoče stvarnost prikazovati popolnoma nepristransko,
• psihološki realizem, pri katerem je v ospredju človekova duševnost,
• poetični realizem, značilen predvsem za nemške dežele; značilno je prepletanje stvarnega opisovanja z idiličnimi in moralnimi prvinami,
• kritični realizem, ki vsebuje kritiko negativnosti tedanje družbe.
Po letu 1870 se je v nekaterih evropskih književnostih razvil naturalizem kot skrajna razvojna stopnja realizma. Naturalizem je skušal dosledno uveljaviti objektivni, dokumentarni in znanstveni pogled na življenje. Človeka je pojmoval kot produkt njegove dednosti, socialnega okolja in časa.
Na tej podlagi je naturalizem v književnost uvajal popolnoma nove motive: življenje najnižjih slojev, bedo delavcev, življenje rudarjev, peric, prostitutk. Prikazoval je grde plati življenja, ki se prej niso pojavljale v književnosti: zločine, umore, razne perverznosti, duševne bolezni … Vse to je v takratnem času vzbujalo veliko zgražanje in odpor.
Marčna revolucija leta 1848 je temeljito spremenila razmere za razvoj slovenske družbe, kulture in tudi književnosti. Spremenjen duh časa je zbudil narodnostno in politično zavest pri uveljavljajočem se slovenskem meščanstvu in izobraženstvu. Hkrati s tem je rasla tudi zavest o pomembnosti domačega jezika, ki pravzaprav oblikuje narod kot narod. Hiter razmah slovenske književnosti, še zlasti pripovedništva, ki ga do tedaj skorajda ni bilo, je bil tesno povezan z nacionalnimi interesi; tako se je utrjevala slovenska narodna samobitnost. V nekaj letih smo Slovenci dobili vse temeljne pripovedne oblike: povest, roman, potopis, literarni program, značajevko, celo zametke kriminalke.je v slovensko pesništvo uvedel najzapletenejše in najzahtevnejše pesniške oblike: gazelo, gloso, elegijo, epigram, balado, stanco, romanco, tercino, sonet, sonetni venec … S svojimi pesmimi je dokazal izrazno moč slovenskega jezika, slovensko pesništvo enakovredno postavil na evropski književni zemljevid in izredno vplival na razvoj kasnejše slovenske književnosti.
Po letu 1848 sledi tudi razcvet slovenskega časopisja, raznih društev, literarnih revij in založb. Sloveni so si prizadevali v čim krajšem času dobiti vse pridobitve, ki so jih imele razvitejše kulturne skupnosti. Nastajajoče meščanstvo se je nacionalno, kulturno in politično uzaveščalo v kulturnih ustanovah, ki so se imenovale čitalnice Ustanavljala jih je politična skupina staroslovencev, ki so bili politično konservativni in so v umetnosti zagovarjali vzgojnost in poučnost. Druga politična skupina tega časa so bili mladoslovenci, ti so bili politično liberalni in so se zavzemali za program Zedinjene Slovenije, v literaturi pa so bili usmerjeni k visoko umetniški književnosti po Prešernovem zgledu. Idejo o Zedinjeni Sloveniji so širili na velikih političnih shodih na prostem, imenovanih tabori
Prireditve v čitalnicah so se imenovale bésede Vključevale so govore, domoljubno petje in recitiranje, dramske prizore in ples.
