PUMovih 15

PUMOVIH 15 Jubilejna priloga glasila mladih PUM EFEKT 16

Zavod Salesianum, OE PUM Celje

2

3

PUM Celje praznuje svojo petnajstletnico Obletnice so vedno pomembne. Zaradi zgodovine in zaradi ljudi, ki to obletnico praznujejo. Čeprav je program javno veljavni, je bilo potrebno veliko osebnega truda, da se je razvijal. PUM Celje je sicer del Zavoda Salesianum s sedežem v Ljubljani, deluje pa kot samostojna organizacijska enota. Zahvala gre zato vsem, ki verjamete v ta program in ga nadaljujete, ter vsem institucijam na lokalni in državni ravni, ki mladim še danes omogočate tudi tako pot do izobrazbe, poklica in zaposlitve.

Ob tej obletnici bi rad nakazal tri stvari, ki so veliko bogastvo PUM-a Celje.

Najprej je to osebna zavzetost mentorjev in vseh vodij PUM-a, ki ne le izvajajo programa, ampak vanj vlagajo tudi svoje srce. Gre jim dejansko za mlade, za njihove zgodbe in njihovo prihodnost. Zato so iz programa naredili vzgojo, pot in rast.

Drugič. Pozitivno okolje Don Boskovega centra Celje, kjer PUM deluje, je za ta program dodana vrednost, vsaj tako sem osebno prepričan. Okolje sprejemanja, ki pospešuje simpatijo do mladih, se s svojo odprtostjo zapiše v srce mladega človeka. Je okolje zdravih mej, ki hkrati ustvarja tudi meje zdravega in nezdravega odnosa do življenja in sočloveka.

Tretjič. Mladi. Mladi so pomembni za družbo. Mnogi udeleženci programa niso radi prišli v PUM, tudi niso bili motivirani za prihodnost. Mnogi so se vključili, lahko rečemo, po sili razmer. Toda zaradi potrpežljivosti, osebne zavzetosti, zaradi kvalitetnih pristopov sodelavcev (mentorjev, inštruktorjev, salezijancev) so mnogi mladi iz tega programa odšli z večjo samozavestjo, s potrebnim znanjem, kar pa je največ, z zadostno voljo, da stopijo odgovorno v življenje in se dejavno vključijo v družbo.

Vsaka obletnica nas postavlja pred nove izzive. PUM-u Celje želim, da jih prepozna in s pogumom odgovarja nanje tudi v prihodnje.

Marko Košnik, direktor

PUMOVIH 15 Splošno o PUM-u Program PUM – Projektno učenje za mlajše odrasle je razvil Andragoški center Slovenije v devetdesetih, da bi pomagali brezposelnim mlajšim odraslim brez temeljnega poklica v starosti od 15 do 26 let pri vključevanju v družbo. Udeležba v programu je prostovoljna.

Program poteka vsak dan v dopoldanskem času. Mladi se v program lahko vključijo za največ eno leto. Na letni ravni se v program vključi približno 350 udeležencev.

PUM ima dva splošna cilja: spodbuditi in podpreti mlade, ki želijo dokončati zz opuščeno šolanje ali se vključiti v izobraževanje za pridobitev izobrazbe, pomagati jim pri načrtovanju kariere in pridobivanju zz ustreznih kompetenc, ko se želijo zaposliti.

Učenje v programu je prilagojeno posameznikovim potrebam in zmožnostim. Vsak udeleženec v sodelovanju z mentorjem pripravi osebni izobraževalni načrt.

Učenje poteka v obliki učnih projektov, ki so lahko povsem individualizirani ali skupinski. Pri individualnih učnih projektih gre za posameznikove povsem osebne potrebe – npr. pripraviti se za izpit, sodelovanje v mednarodni izmenjavi (MOVIT), pri skupinskih učnih projektih pa skupina izbere predmet, določi cilje, naredi akcijski načrt. Tudi znotraj skupnega projekta je učni proces prilagojen posamezniku – odvisno od njegovih interesov in učnih potreb. Prednost projektnega uče-

nja je prav v tem, da se ob istem projektu različni ljudje lahko učijo o različnih stvareh. Zasnova učnega projekta je odvisna od potreb udeležencev in priložnosti, ki se odpirajo v okolju, kjer PUM poteka. Učni projekti vedno potekajo v sodelovanju z okoljem, udeleženci pa tako dobijo priložnost, da se povežejo z drugimi ljudmi, strokovnjaki in institucijami, ki okrepijo njihovo socialno mrežo, najpomembnejši dejavnik posameznikovega umeščanja v družbo.

Stroka o PUM-u – rezultati evalvacij programa PUM1 Za javnoveljavni program PUM je bila nacionalna evalvacija prvič opravljena leta 2002. Rezultati so pokazali, da je učinkoval tako, kot je bilo s cilji predvideno: spodbujal je mlajše udeležence k dokončanju izobraževanja, ki so ga že opustili, in vodil k uspešni izdelavi poklicnih ali zaposlitvenih strategij ter preprečeval socialno odklonske pojave pri brezposelnih mlajših odraslih.

Rezultati druge nacionalne evalvacije 2009–2010 so prav tako potrdili nesporno kakovost programa.

1 Ta točka je povzeta po evalvacijskem poročilu programa PUM, v okviru projekta Razvoj pismenosti ter ugotavljanje in priznavanje neformalnega učenja od 2009 do 2011 – aktivnost Evalvacija programa Projektno učenje mlajših odraslih (PUM) in programa temeljnega usposabljanja mentorjev (TUM PUM). Namen aktivnosti je bila strokovna in znanstvena presoja doseganja ciljev in učinkov programov na nacionalni ravni.

Program je učinkovit pri doseganju večine zastavljenih ciljev. Zelo dobro se uresničuje socialno integracijska vloga programa za mlade osipnike, kar se ujema z rezultati evalvacije iz leta 2002. Za 83 odstotkov udeležencev je po njihovem mnenju zaradi udeležbe v programu PUM prišlo do (pozitivnih) sprememb v življenju, pri nekaterih do manjših, pri nekaterih pa do pomembnih življenjskih sprememb. Enako ocenjuje tudi tri četrtine vseh mentorjev. Po njihovi oceni so udeleženci zaradi znanj, pridobljenih v programu PUM, ob ponovni vključitvi v izobraževanje ali njegovem nadaljevanju zelo pogosto uspešnejši, kar potrjuje tudi skoraj tri četrtine anketiranih nekdanjih udeležencev. Za veliko večino teh (98,6 %) je bila učna izkušnja v programu PUM namreč bistveno drugačna od njihovih šolskih izkušenj. Mentorji tudi ocenjujejo, da so zaradi udeležbe v programu udeleženci uspešnejši pri iskanju dela, saj so bolje razvili področje odkrivanja lastnih poklicnih interesov; boljša pa je tudi njihova poklicna informiranost; mnogi so si oblikovali načrt svoje lastne kariere. Nekaj manj kot tri četrtine udeležencev potrjuje, da je znanje, ki so ga pridobili v programu PUM, zares uporabno v njihovem vsakdanjem življenju.

Mentorji ocenjujejo, da udeleženci za zmožnost sociokulturnega delovanja dobijo največ znanj za delo v skupini, medosebne odnose, odgovornost za svoje ravnanje ter samozavest in zaupanje vase. Večina udeležencev potrjuje to oceno, po zaključku programa imajo več veselja za sodelovanje z drugimi ljudmi. 87 % udeležencev je v programu izboljšalo lastno samopodobo. Velika večina udeležencev je sodelovala v projektih, na katere so še danes ponosni. Dve tretjini udeležencev po zaključenem programu na življenje gleda drugače.

Udeleženci programa so naštevali razne učinke programa: večja samozavest, sprejemanje različnosti drugih, zavedanje o potrebnosti/pomenu dokončanja ali nadaljevanja izobraževanja, optimističen pogled na življenje, sprememba samega sebe, drugačen pogled na življenje, drugačen način razmišljanja, zaposlitev, izboljšanje učnih navad. Slaba četrtina udeležencev pa je zapisala, da nanje program sploh ni vplival.

Splošne demografske značilnosti v raziskavi sodelujočih udeležencev PUM iz obdobja med 2002 in 2010 so se primerno skladale s podatki iz evalvacije leta 2002. Razlike so nastopale v starosti udeležencev, postopno se je v program vključevalo vse več mlajših udeležencev z učno pogodbo, neposredno iz šol. Vse več je bilo tudi mladih, ki so se v program vključevali s statusom odraslega udeleženca v izobraževanju in so že bili vpisani v formalno izobraževanje.

Evalvacija 2009–2010 je pokazala, da je program PUM skupaj z drugimi programi za ranljive skupine uspešen tudi dolgoročno, saj opravlja pomembno poslanstvo s tem, da omogoča tudi mladim (čeprav so bili do zdaj v položaju večkratno izključenih) dostop

do sodobnega izobraževanja in učenja ter s tem večjo vključenost. S tem jih tudi opolnomoči in vsaj delno aktivira ter pripravlja in opremlja za ravnanje v nenehnih spremembah.

Osebno in posamično o PUM-u Če bi poskušali navesti vse zanimive in včasih naravnost osupljive projekte, ki so jih mladi izpeljali ob pomoči mentorjev in zunanjih sodelavcev, bi porabili precej prostora – filmske produkcije na visokokakovostni ravni, ureditev in prenova učnih prostorov, ki postanejo mladim nekakšen drugi dom, sijajni izdelki (mize, ki nastanejo iz odpadnih materialov, leseni in šiviljski izdelki, keramika, nakit, izdelki iz slame itn.), obnova odpisanega avtomobila, gledališke predstave, fotografske razstave, knjižne izdaje, kulinarične dobrote, vsakoletni nogometni turnir, PUMstival oz. danes Nextival – nemogoče je vse našteti. In potem mladi, ki opravijo tudi po 18 ali 24 izpitov v dobrega pol leta, in mladi, ki prejmejo Zoisovo štipendijo, ko se vpišejo v nadaljnje šole, mladi, ki prejmejo nagrade za diplomsko delo, mladi, ki si poiščejo dobro službo, in mladi, ki se pogumno spustijo v podjetniške vode … Mladi, ki se odločijo za zdravljenje in poiščejo pot iz odvisnosti.

Koliko lepih zgodb, koliko ustvarjalnih mladih ljudi. Vse to so naši ljudje, mladi, ki bodo nekoč starši, ki bodo šefi v restavracijah, nedvomno odlični učitelji v šolah, priljubljeni vzgojitelji, ustvarjalni oblikovalci, socialni delavci, izkušeni obrtniki in pošteni ljudje.

Lepo je biti vpet v zgodbo PUM, lepo je imeti delež v njej, lepo jo je soustvarjati. Vse najboljše, PUM Celje, in še na mnoga leta.

Natalija Žalec, MAEd/UK Soavtorica programa PUM, Andragoški center Slovenije

Beseda župana Odraščanje je neredko povezano s preizkušnjami, ovirami, stiskami in negotovostjo. To je obdobje, v katerem človek navadno še ni našel svojega mesta v življenju, ko spoznava in išče samega sebe ter je postavljen pred odločitve, ki lahko zaznamujejo življenjsko pot.

Vsak človek se pri tem rad nasloni na družino in prijatelje, ni pa samoumevno, da mu ti zmorejo stati ob strani in mu dajati zadostno oporo.

Zavod Salesianum, OE PUM Celje, je edini izvajalec javno veljavnega programa Projektno učenje za mlade (PUM) na območju Mestne občine Celje, ki združuje mlade brez zaposlitve in/ali brez ustrezne izobrazbe. Spodbuja jih k pozitivnemu osebnostnemu razvoju, preprečuje socialno izključenost, moti-

4

5

vira k učenju ter pomaga pri pridobitvi izobrazbe in vključitvi v poklicno življenje. Mladi, ki se udeležujejo programov, usvojijo spretnosti in navade, ki jim koristijo v vsakdanjem življenju, odkrivajo in razvijajo ustvarjalnost, čut za sočloveka, vrednote ter izboljšujejo samopodobo.

Pomemben vidik dela PUM-a Celje je tudi prostovoljstvo, saj se v izvedbo programa vključujejo mnogi Celjani, ki svoj čas in znanje namenjajo za doseganje skupnih ciljev. Življenje je zaradi teh ljudi v naši občini zagotovo lepše in boljše.

Mestna občina Celje sodeluje z Zavodom Salesianum, OE PUM Celje na različnih področjih mladinske dejavnosti že vse od začetka njegovega delovanja, saj se zavedamo, da ima za naše okolje pomembno dodano vrednost. Mestni svet Mestne občine Celje je Zavodu za program PUM letos podelil bronasti celjski grb ter mu tudi tako izkazal spoštovanje in hvaležnost.

Prepričani smo, da bo naše skupno prizadevanje za čim boljšo prihodnost mladih v Celju še naprej uspešno. K temu nas zavezuje tudi naziv »mladim prijazna občina«, ki smo ga prejeli leta 2014. Skupaj bomo tudi v prihodnje pomagali tistim, ki še iščejo svoje mesto v družbi, da odrastejo v samozavestne in odgovorne ljudi.

Ob 15-letnici vašega delovanja se vam zahvaljujem za predanost, nesebičnost in plemenitost, ki jih izkazujete vsem, ki poiščejo vašo pomoč. Ob vsem tem ste tudi soustvarjalci družabnega in kulturnega življenja v našem mestu.

Iskreno vam čestitam in želim uspešno delo tudi v prihodnje.

Bojan Šrot župan

PUM Celje in Zavod RS za zaposlovanje Program PUM je na Celjskem prehodil že dolgo pot. Takrat še Skala PUM je prve korake v Celju začela v stari tehniški šoli na Kidričevi ulici. Skupina mladih navdušencev je orala ledino v organiziranem delu z osipniki.

V letih, ki so sledila, se je že veliko spremenilo. PUM je postal del našega železnega repertoarja, zamenjali so se mentorji, vodje, PUM se je preselil v nove namenske prostore, ostaja pa ideja – pomagati mladi osebi. Sodelavci na PUM-u delujejo s prepričanjem, da ni neuspešnih posameznikov, so samo zamujene priložnosti, ki jih velja nadoknaditi.

Od prvih začetkov se je v programu PUM zvrstilo lepo število mladih, ki v statističnem prikazu ne predstavljajo velikega deleža, vendar pa je za vsakim posa-

meznikom zgodba o težavah, oklevanju na razpotjih in končno zgodba o tem, kako so tudi ob spodbudi PUM-a pogumneje stopili na trg dela. In te zgodbe so pomembne, saj štejejo samo posamezniki.

Zavod RS za zaposlovanje v PUM napotuje brezposelne osebe, ki po naši presoji potrebujejo usmerjeno pomoč pri odločitvah o zaključku izobraževanja ali o iskanju dela. Naši svetovalci zaposlitve se udeležijo predstavitev, včasih zaključkov, srečamo se ob dnevih odprtih vrat, z veseljem spremljamo prispevke v pumovskem glasilu. Vse drugo delo je na mentorjih in seveda na skupini vključenih, ki daje podporo svojim članom.

Delo je veliko lažje opravljati, če imaš za sodelavce predane ljudi z vizijo. Na Zavodu za zaposlovanje, v Območni službi Celje, z veseljem sodelujemo s takimi zunanjimi sodelavci, kot so ekipa PUM Celje. Jeseni nadaljujemo delo po prenovljenem programu in pod novim nazivom PUMO. Dela nam ne bo zmanjkalo, mladih, ki bodo potrebovali informacije in podporo, pa tudi ne.

Mag. Alenka Rumbak direktorica Območne službe Celje

PUM – še na mnoga leta!

Program PUM spremljam od leta 2000, torej od vsega začetka, ko se je začel izvajati v Celju. Tudi zaradi tega programa smo se salezijanci vrnili v knežje mesto, takoj ko so bili dani osnovni pogoji za bivanje sobratov ter naše vzgojno in pastoralno delo.

Zadnjih šest let PUM spremljam od bliže, saj sem vanj vpet kot vodja. Program je zanimiv in mladim omogoča, da se ponovno najdejo in vzpostavijo pogoje odgovornega ravnanja, si pridobijo nekatera znanja in spretnosti, kako naprej na študijskem področju, ali pa nekaj osnov, kako se vključiti v svet dela. V programu dela dobra in utečena skupina mentorjev, ki svoje delo opravljajo kvalitetno in z veseljem.

Program je kljub velikim uspehom še vedno v fazi projekta in torej odvisen od razpisov, na katere se izvajalci prijavljamo. Želimo pa si, da bi bil tako institucionaliziran, da bi bil sprejet kot redni program v okviru Ministrstva za delo ali Ministrstva za šolstvo. Tako bi bilo tudi financiranje zagotovljeno in bolj redno. Trenutno nam povzroča velike skrbi prav negotovost glede trajanja in financiranja programa, saj imamo mentorje zaposlene za nedoločen čas.

Programu PUM, mladim udeležencem in mentorjem želim še veliko let dobrega, zavzetega in plodovitega dela.

Slavko Pajk, vodja programa

PUM Celje – od ozadja do vzpostavitve programa V naravi stvari je, da se razvijajo. Razvijajo se organizmi, razvija se družba, razvija se človek.

Razvoj je imanenten vsemu, kar obstaja. Iz majhnega nastaja veliko, preprostejše oblike preraščajo v kompleksnejše, enostavno se na premici časa spreminja v zapleteno.

Tudi Skala, mladinska ulična vzgoja, je v prvih letih delovanja doživljala razvoj. Rast.

Poglabljanje. Odkrivanje in utrjevanje identitete. Od samega začetka smo imeli nekatere paradigme, ki so določale naš način vzgojno socialnega delovanja: metoda don Boskovega preventivnega vzgojnega sistema, odločitev za delo z mladimi s tako imenovanega roba družbe, eksodus iz formalnih vzgojnih ustanov v življenjsko okolje mladih (ulično delo), poskus vzpostavljanja vzgojnih procesov v okolju, kjer mladi dejansko živijo (ulična vzgoja), teoretična refleksija vzgojnega dela (mednarodni seminarji, interna izobraževanja), delo na identiteti animatorjev, širše ozaveščanje slovenske družbe o vidikih drugačnosti, obrobnosti, revščine, kulturne različnosti itd. Sam v sebi sem se po uspešnem začetku delovanja Skale večkrat spraševal, kako nadgraditi njeno delovanje in mlade v stiski vključevati v specifične programe, ki jim bodo lahko zagotovili korak naprej v življenju. Kako nadgraditi delovanje za odvisnike, ki smo jih srečevali, kaj z mladimi, ki se znajdejo v primežu družinskih nesoglasij, kaj z onimi, ki ne najdejo dela?

Izkušnje in spoznanja pri vzgojnem delu so bila za Skalo ključna pri načrtovanju nadaljnjih korakov razvoja. V jedro konteksta nastajanja programa PUM v Celju in sploh odločitve, da Skala vzpostavi program PUM, je vtkano spoznanje o pomembnosti šolanja mladih, ki smo jih srečevali pri uličnem delu. Velika večina mladih, ki so se vključevali v programe, je imela z učenjem in uspešnim šolanjem velike težave. Zato je Skala od samih začetkov posvečala veliko časa in energije zagotavljanju inštrukcij in osebnemu spremljanju mladostnikov. Mnogi mladi so šolanje dejansko tudi opustili. Osipništvo med srednješolci je bil in je še vedno velik problem. V druženju z njimi smo ugotovili, kako pomembno je, da mladi ostanejo v procesu izobraževanja. Šola je bila, dokler so jo obiskovali, pri mnogih mladih z ulice pravzaprav zadnja formalna institucija, znotraj katere so se še gibali. Starši so svoj vzgojni vpliv na mlade žal izgubili, interesne dejavnosti so mladi opustili, drugam razen v svoje klape niso bili vključeni.

Tako je ostala samo še šola. Dokler so hodili v šolo, jim je ta narekovala ritem dneva (zjutraj vstati, oditi v šolo, biti tam do zgodnjega popoldneva), jih ohranjala v

razmerju odgovornosti (morali so nekaj pokazati, bili so vprašani), jim vzpostavljala širši socialni kontekst odnosov (sošolci so bili z raznih koncev Slovenije, ne le lokalni »prijatelji«). Šola seveda ni cilj, je samo sredstvo, da se mlad človek usposobi za poklic, pridobi kompetence in delovne navade ter se tako pripravi na odgovorno vključevanje v družbo, v svet dela. Šola kot sredstvo ali kot eden od ciljev na poti zorenja mladostniku v tem smislu pomaga, da si zagotovi temelje za vzpostavitev lastne eksistence, in to tako, da omogoča nadaljnji razvoj odnosov, ustvarjanja lastne družine itd.

Ko je pri mladih z ulice torej »padla« šola, je pravzaprav padla struktura življenja teh mladostnikov: zjutraj so poležavali, zvečer se je začelo življenje, odgovornosti ni bilo, začelo se je vsesplošno brezdelje … In krog je bil sklenjen, če parafraziram don Boska – lenoba pa zapelje mladega človeka v greh.

Leta 1999 je bil objavljen prvi razpis za izvajanje programa PUM v Ljubljani. Glede na zgornja spoznanja se mi je zdelo idealno, da bi ulično delo nadgradili s programom PUM in tiste mlade, ki so opustili šolanje in smo jih srečevali na ulici, ponovno vključili v program usposabljanja in priprave na poklic. Program je bil dobro zasnovan prav za mlade tega tipa, ker je dopuščal izvajalcu praktično proste roke pri vsebinski zasnovi programa znotraj štirih predpisanih področij. Skala programa v Ljubljani žal ni dobila. Visoka uslužbenca Ministrstva za šolstvo in šport ter Zavoda za zaposlovanje sta mi pozneje povedala, da je bila odločitev politična, ne strokovna.

Naslednje leto je bil razpis za PUM ponovljen za druge statistične regije. Zgodba s prijavo v Celju se je dogajala hkrati z zgodbo salezijanske skupnosti v Sloveniji, ki je dobila iz naslova denacionalizacije veliko stavbo pravzaprav sredi Celja. Prijava na razpis je uspela, program smo vzpostavili in uspešno deluje že 15 let.

Ob tem bi izpostavil s svojega stališča nekaj pomembnih dejstev: Začetna zasnova programa je bila tehnično gledazz na zelo kompleksna. Predvideno je bilo tripartitno financiranje programa. Poleg Zavoda za zaposlovanje in Ministrstva za šolstvo in šport so tretjinski delež kritja stroškov zagotavljale lokalne skupnosti.

Spomnim se uvodnih srečanj z župani, mislim, da štirinajstih občin celjske statistične regije, za katere smo vzpostavljali program PUM. Predstavljali smo jim program, jim pripovedovali o njegovi pomembnosti za njihove mladostnike ter jih prosili za sodelovanje tudi v obliki sofinanciranja programa.

Pri tem smo bili izredno uspešni, saj je pogodbe o sodelovanju podpisala večina občin in tudi dejansko krila stroške programa za tiste mlade, ki so prihajali iz njihovih občin. To je bil vsekakor velik uspeh, saj iz izkušenj vemo, kako težko je izvajati programe, katerih financiranje je tako razpršeno. Model se

6

7

dolgoročno ni obnesel, tako da se danes financira prek programov ESS. Vsebinska in kadrovska zasnova programa je bila na zz začetku odlična. Vodenje in izvajanje programa so prevzele osebe, ki so prej dolga leta zelo aktivno delovale na Skali in sooblikovale njen razvoj. To je bilo ključno za to, da se je prenesel na novoustanovljeno dejavnost Skale duh, ki je dajal zagon našemu delu v Ljubljani. Voditelji so pri pripravi programa izhajali iz svojih bogatih izkušenj ter pripravili program, ki je mlade pritegnil in jim pomagal prestopiti na naslednjo stopnico v iskanju umestitve v življenje. zzProgram PUM je postal ključen tudi za razvoj salezijanskega delovanja v Sloveniji. Veliko vprašanje je, ali bi se salezijanci odločili odpreti skupnost v Celju, če se tam ne bi začela neka konkretna, v bistvu zelo salezijanska dejavnost. Danes smo lahko veseli velikega don Boskovega središča z uspešno in razvejano dejavnostjo.

Eno od ključnih vprašanj vzgojnega delovanja je, ali se, in v kolikšni meri se, zaveda kompleksnosti sveta, ki ga živijo mladi, ki se vključujejo v vzgojne dejavnosti.

Ob koncu tega razmišljanja se vračam na začetek: kako današnji PUM razmišlja o svojem lastnem razvoju in nadgradnji sicer odličnega delovanja? Zaostrene socialne razmere, visoka brezposelnost posebej med mladimi, negotova plačila delodajalcev, kratenje socialnih pravic … Živimo torej v času, ko tudi šola ni več dovolj, ko izobrazba ne zadostuje, ko so kompetence mladih prepogosto mrtev kapital na cenenem trgu nikakršnega povpraševanja. Kako peklensko so podobne današnje razmere v Sloveniji tistim iz štiridesetih let 18. stoletja, ko je don Bosko v talarju plezal po zidarskih odrih in se z delodajalci pogajal za plačilo in obleko za fante, ki so obiskovali njegove šole in njegov oratorij …

Mogoče pa je PUM v drugem desetletju svojega delovanja tudi pred izzivom, da se poda na zidarske odre 21. stoletja …

Martin Lisec

Ena velika družina Zdi se mi, da je od začetka delovanja Skale PUM do današnjega PUM Celje minilo že dolgo časa. Petnajst let. Zgodovinsko gledano je to malo, z gledišča človekovega osebnostnega razvoja pa gre lahko za velike premike.

Res se je premikalo in premaknilo. Kjer je volja, tam je pot, velja tudi v zgodbi salezijanskega PUM-a. Ne vem natančno, kdaj se je začela pisati zgodba PUM Celje. Pa to niti ni pomembno. Pomembno je, da uresničujemo in dejavno živimo svoje poslanstvo. Sv. Janez Bosko je še vedno eden od najpomembnejših

zgledov v mojem življenju. Njegova vizija dobrega v vsakem človeku je še vedno tako živa, tako otipljiva.

Iskanje dobrega prižiga iskro ljubezni v iskalcu in najdenem. Nisem bila vesela Martinove pobude za sodelovanje v celjskem PUM-u. Moj prvi odgovor je bil ne. Po nekaj dneh sem vprašala, ali imam čas za razmislek. Ta razmislek me je pripeljal v krog ljudi, ki iščejo dobro v sočloveku in si prizadevajo slediti mu. Po vseh teh letih še vedno iščejo … in najdejo ...

Poleti 1999 se je skupina animatorjev in zaposlenih na SKALI odpravila načrtovat na otok Vis. Vis je pustil vtis. Zaradi zagnanosti vseh, ki smo načrtovali, preverjali smisel načrtovanega in dali obilje svoje pripravljenosti na razpolago Bogu in mladim. Vem, da je to najboljši recept, da bo dejavnost preživela. Jeseni 1999 smo Martin, Janez, Veronika in Bernarda začeli z »biti za mlade« enkrat tedensko v prvotni salezijanski hiši v Gaberju.

Februarja 2000 smo z manjšo skupino mladih že veselo in zagnano soustvarjali dejavnost, ki je nagovorila marsikoga od mladih. Nekatere tako zelo, da so se kasneje vrnili kot dejavni izvajalci programa ali prišli predstavit svoje izbrance, otroke ...

Vsa ta leta se skupina mentorjev in njihovih sodelavcev po najboljših močeh trudi, da mladi prepoznajo in zaživijo tisto dobro, tisto najboljše v sebi. V veliko pomoč so jim številni posamezniki in ustanove iz celjske regije, ki imajo resničen posluh za mlade.

Mladi tudi danes iščejo skupnost, ki jih bo sprejela kot celovite osebnosti, jim dala možnost ustvarjalnega razvoja, spodbudo za nadaljevanje poti k samostojnemu in odgovornemu življenju. Ena od možnih poti je vsekakor PUM Celje. Prva generacija naših pumovcev je večkrat rekla, da smo ena velika družina. Verjamem, da to še vedno drži.

Bernarda Mali

Ti si me/se spremenil Petnajst let je že od mojega prvega delovnega dne na PUM-u, vendar se zdi, kot bi bilo vse včeraj … Še vedno vidim negotove obraze napol preplašenih in zmedenih mladih, pa zaskrbljene obraze mentorjev, ki še ne vedo, v kaj se podajajo, in ne vedo točno, kako bo vse steklo. Med obrazi jaz – novopečena uslužbenka – brez posebnih delovnih izkušenj, novopečena mentorica, polna teorije, kako moramo delati. Zadnje minute priprav še tečejo, mladostniki so na trnih, ker se bojijo neprijetne izkušnje …

Uradni začetek mine, prvi zid je porušen in zdi se nam, da bo nekako steklo. Tako gre prva ura, prvi dan, prvo leto. Kar naenkrat se zaveš, da si že petnajst let na enem mestu. A to ni mesto, kjer bi lahko rutinsko delal

in ti ne bi bilo treba razmišljati, kako naprej. Vsak dan, vsaka ura z mladimi te kot mentorja spreminja. Nikoli ne veš, kam te bo dan pripeljal, koliko programa boš izpeljal, kje se boš moral hitreje premakniti. Zaradi izkušenj, ki jih pridobiš, pa lahko delaš lažje, bolj samozavestno.

K delu danes pristopam drugače. Prej so bile dejavnosti pripravljene skrbno, natančno, program smo prilagajali željam in idejam mladostnikov. Danes se pri načrtovanju dejavnosti najprej zamislim, kaj bodo mladi želeli, kakšne so njihove potrebe in želje. In šele nato začnem pripravljati dejavnosti. Velikokrat načrtovana dejavnost preide v kaj drugega, a imam vedno pred seboj cilj, da delam nekaj, kar bo dobro za mlade. Tudi če imamo načrtovano delavnico priprave naravne kozmetike, mi ni žal, ker se z dekleti pogovarjam, kako je v nosečnosti, kako je imeti otroke, kako je z dojenjem … Res je, da nam v danem času potem ne uspe narediti vseh mask za obraz, vem pa, da so mladostnice v sproščenem pogovoru izvedele marsikaj, česar ne bi mogle vprašati vsakogar.

Ob pisanju in razmišljanju mi misli nenehno uhajajo sem in tja – od generacije do generacije, od posameznika do posameznika. Kolikokrat smo se skupaj smejali, kolikokrat jokali, kolikokrat sem bila jezna in bi koga najraje »stresla iz hlač«. Kolikokrat nas je bilo strah in kolikokrat smo se počutili samozavestne in se nam je zdelo, da zmoremo vse. Ko zdaj pomislim, so to spomini, ki bi jih lahko zapisala v dober roman, poln zanimivih anekdot. V meni pa ostaja za vedno sled vsakega posameznika, ki se je spreminjal ob meni in zaradi katerega sem se spreminjala tudi jaz.

V tako dolgem obdobju sem se tudi že spraševala, ali sem še za opravljanje takega dela. Starostna razlika z mladimi je večja kot prej in mladostniki imajo na začetku kar precejšnje težave, da se navadijo osebnejšega stika.

Ob vsakem takem vprašanju in razmišljanju vedno dobim enak odgovor. Če mladostniku daš sebe in si to, kar si, mlademu ni težko navezati stikov in zaupati. Kot mentor sem vendarle tista, ki naredi prvi stik in skuša pripraviti osebni stik, odnos zaupanja. Vedno znova mi izkušnje in poznavanje don Boskove pedagogike pokažejo eno – pristen stik v času, ko ni organiziranih dejavnosti – pri jutranjem druženju, med odmori, na izletih.

Ob hitrem pregledu svojih pedagoških dnevnikov sem opazila, da sem se medtem velikokrat spraševala, ali je to, kar delamo, sploh dobro, ali je učinkovito. Pa se je vsakokrat pojavil kakšen mladostnik, ki je sporočil, da je dobro, da napreduje, da je srečen in uspešen.

Tudi zdaj mi v misli prihajajo mladi, ki sem jih srečala in so me spreminjali. Kako zelo vesela sem, ko srečam katerega in se me še spomni, ali pa se celo spomni skupne anekdote.

V letošnjem šolskem letu sem precej oddaljena od dela v PUM-u. Tudi misli mi še ne uhajajo tja, saj sem polno zaposlena z družinskimi opravili. Pri svojih dveh

skoraj najstnikih se nemalokrat spomnim na katerega tistih PUM-ovcev, ki so mi krepko kravžljali živčke. In takratne izkušnje, sledi, mi pomagajo, da se lažje odločam.

Tako, danih je nekaj hipnih razmišljanj o petnajstletni hoji z mladimi. Članek in moje misli v njem so nametane ravno tako, kot so bili meni na pot dani mladostniki in delo z njimi.

Veronika Bezgovšek

PUM Celje Imel sem to čast, da sem se programu PUM pridružil tisto leto, ko smo zapuščali prostore na Kidričevi 3 in se selili v nove prostore, sprva še v klet Don Boskovega centra. Pisal se je oktober 2004.

Moj prihod je bil zanimiv: iz Črne gore v Celje. Sprva sem moral končati izobraževanje na Andragoškem centru za mentorja programa PUM. Obenem sem prevzel vodenje PUM-a Celje. Od samega prihoda smo načrtovali selitev v nove prostore. Spomnim se, da je bil dan zapolnjen do zadnje minute. Ekipa sodelavcev – mentorjev je bila odlična. Vsi že dodobra ukoreninjeni v delo. Vse je potekalo nemoteno.

Selitev v nove kletne prostore v Don Boskov center je bila zelo zanimiva. Skupaj z mladimi smo načrtovali, kaj bo v katerem prostoru, kako preseliti stvari, ki smo jih imeli na stari lokaciji. Spomnim se, kako smo vse uspeli narediti v rednem programu: selili smo omare, izdelovali razne police, izdelali smo si knjižnico, postavili smo kuhinjo … Priznam, da sem se ob vsem tem tudi sam naučil veliko praktičnega. Še več, vzljubil sem delo v mizarski delavnici.

To, da smo imeli nove prostore PUM-a v kleti, nas ni oviralo. Bili so lepši kot na stari lokaciji. Navdajalo pa nas je upanje, da se bomo čez leto ali dve ponovno selili, v drugo nadstropje iste stavbe. To se je tudi zgodilo. PUM je zdaj v novih lepih prostorih te iste stavbe.

Naj sklenem. Ves čas smo skupaj z mladimi veliko ustvarjali. Mislim, da je tudi namen programa, da se mladi naučijo delavnosti, da pridobijo praktična znanja, da ob tem spoznavajo sebe, svoje talente, sposobnosti.

Potrebujejo motivacijo.

Bogata izkušnja zame. Vem in prepričan sem, da je tak program potreben tako za mesto Celje kot tudi za Slovenijo. Mladih, ki potrebujejo drugačen pristop izobraževanja, bo vedno več. Kot družba pa bomo morali biti vedno bolj občutljivi na potrebe mladih in iskati vedno več novih pristopov v izobraževanju.

PUM-u Celje, mladim in njihovim mentorjem želim tudi v prihodnje veliko božjega blagoslova in uspehov pri delu.

Rudi Tisel

8

Nekateri pomembnejši dogodki v programu SKALA-PUM/PUM Celje v njegovi 15-letni zgodovini

Temeljno poslanstvo PUM-a je nuditi pomoč, spodbudo in podporo pri doseganju ciljev na področju izobraževanja in pridobitve zaposlitve, zato se bistveni del programa odvija v službi osebnih učnih načrtov posameznih udeležencev, ki se bodisi ponovno vračajo v izobraževalni proces ali zaključujejo šolanje bodisi iščejo zaposlitev. Program pa je izdatno obogaten s projektnim delom, katerega pestrost je opisana v naslednjih nekaj točkah: Otvoritev prostorov v Gaberju, marec 2000 zz Ureditev prostorov in parka, 2000 zz Poslikava kravat, 2000 zz Božično-novoletni sejem, 2001 zz Mednarodna izmenjava Leonardo da Vinci, Helsinkizz -Finska, 2001 Kuhinja (zunanji sodelavec g. Maks Vodeb), 2001 zz Projekt Mladi za mlade, 2002 zz Vseslovenski projekt Gradovi, 2004 zz Selitev v nove prostore v Don Boskov center, marec zz 2005 Delovni tabor v Črni gori – Podgorica, kanjon reke zz Mrtvice, julij 2005

Stalni projekti: zz || poletni tabori (Sevnica, Jelovo, Škofije, Unec, Podgorica, Trstenik, Šentlambert) (2000–2006, 2008)

9 || Dan staršev (2005–2013, 2015)

|| Medpumovski turnir (2006–2013, 2015)

|| Jumbo plakat (2003–2015)

PUM vabi in se predstavi, PUM podobo na ogled zz postavi, 2006 Blagoslov prostorov PUM, september 2007 zz

|| Pohorski dnevi (2006, 2007)

|| Gradovi kralja Matjaža (2006–2008)

|| Hudija je zakon (2008–2014) Moduli zz || Oblikovanje izdelkov iz tekstila

10

11 || Planinski izleti: Kum, Lisca, Hum, Kopitnik, Celjska koča, Anski vrh in Petriček, Čemšeniška planina, Stol…

|| Oblikovanje izdelkov iz gline

|| Športne dejavnosti: kolesarjenje, rolanje, odbojka, košarka, nogomet || Ustvarjalne delavnice

|| Oblikovanje izdelkov iz lesa || Debate in gostje

pripravil Sebastijan Martinčič

|| Osnove kuharstva

Interesne dejavnosti zz || Vsakoletna ekskurzija v Ljubljano z ogledom in vodenim ogledom državnega zbora || Izleti: Zagreb, Dunaj, Novo mesto, Ajdovščina, Bogenšperk, Planinsko polje-Pivka, Čokoladnica Zotter, Planica-Trenta, Olimje, Bistra

|| Sitotisk

Občinsko priznanje Don Boskovemu centru in PUM-u Mestna občina Celje praznuje svoj občinski praznik vsako leto 11. aprila. Letos je na predlog Mestne četrti Gaberje Mestni svet podelil Don Boskovemu centru Celje visoko občinsko priznanje bronasti celjski grb – za petnajstletno vztrajno in večstransko delo v knežjem mestu.

V daljši utemeljitvi tega priznanja je med drugim zapisano: »Za nesebično nudenje pomoči ranljivim družbenim skupinam, predvsem otrokom in mladim, za prizadevanje za njihov boljši jutri ter za izvajanje programa Projektno učenje za mlade Mestni svet Mestne občine Celje Don Boskovemu centru in salezijancem podeljuje bronasti celjski grb.« Visoko priznanje je na posebni slovesnosti ob prazniku Mestne občine Celje podelil župan Bojan Šrot, sprejel pa ga je ravnatelj Don Boskovega centra in vodja PUM-a Celje, Slavko Pajk.

Tudi v programu PUM smo veseli tega priznanja, saj je tako potrjeno naše vztrajno in zavzeto delo, ki ga opravljamo že od samega začetka prihoda salezijancev v Celje – v dobro mladih med 15. in 25. letom, ki niso končali šolanja in nimajo zaposlitve.

12

13

Nekdanji udeleženci o programu Skala-PUM/PUM Celje

Spodbude prihajajo od zunaj, spoznanja od znotraj; a le, ko oboje sovpade, dobimo razvoj. (Seneka) Nekateri izmed nekdanjih pumovcev so z nami delili svoje spomine in dosežke v programu PUM in na njihovi nadaljnji poti. Ko sem prebirala njihove vrstice, me je nagovorilo marsikaj. Zelo lepo je namreč brati o uspehih, dosežkih in spoznanjih mladih, s katerimi smo pred več ali manj leti del dneva in del življenjske poti nekako hodili skupaj.

Vedno znova se kot človek in kot mentorica veselim vseh velikih in majhnih, a za življenje pomembnih, uspehov in zmag. Iskreno se veselim vsega lepega v življenju teh mladih.

Lepo je srečati koga na ulici ali v trgovini in izmenjati nekaj besed. V mentorskem srcu mora biti, da v vsakem mladem iščemo dobro, verjamemo, da zmorejo. Kako lepo in prijetno je potem slišati, da so uresničili svoj cilj, našli pot v življenju, se uspešno spoprijeli z vsakodnevnim življenjem, da so našli primernega življenjskega sopotnika, se poročili, imajo družino ali da živijo izpolnjeno samsko življenje, so zaposleni, uspeli zaključiti ali nadaljevati šolanje, se dodatno izobražujejo …

Ena od deklet je zapisala, da ne more trditi, da je za njene uspehe »kriv« samo PUM, da pa ji je pomagal svet videti v drugačni luči. Res je, PUM in mentorji smo postaja/prostor na poti mladostnika, kjer veter piha v smeri priložnosti in spodbud k odprtosti do razmišljanja, sodelovanja, učenja, ustvarjanja. Mladostnik pa je tisti, ki se čuti ali ne čuti nagovorjenega, ki je v danem trenutku sprejemljiv ali ne – za razmišljanje, sodelovanje, ustvarjanje, korak naprej k samostojnosti. Če se izrazim še slikovito, mladostnik se zaradi vetra lahko umakne v brezvetrje, ali pa se pusti temu vetru premakniti za centimeter, meter, odnesti v višave, v vrtinec življenja in prihodnost ...

Zapihajmo skupaj v prihodnje izzive.

Barbara Jost Kdaj si obiskoval/-a PUM (katerega leta)?

Leta 2005, 2006. Kaja Einfalt, 32 let 2000/2001. Anita Križanec, 41 2005/06. Leja Tisel, 30 let Leta 2005, 2006. Kaja Einfalt, 32 let V šolskem letu 2005/2006. Mario Vudrag, 30 let 2012/13. Nejc Kopriva, 27 let Leta 2001. Neža, 35 let 2012/13. Rebeka Laznik, 28 let Sodelovala sem večkrat po nekaj mesecev, prvič leta 2007. Suzana Ipšek, 28 let 2006/07. Štajerka, 28 let Leta 2003 ali 2002. Vasja Kolar, 30 let Kaj ti je najbolj ostalo v spominu o PUM-u (kakšen dogodek, dejavnosti, kakšna zanimiva dogodivščina, prijateljstva …)?

Mednarodni seminar v Ljubljani Mladi - ulica - prihodnost; Dom med resničnostjo in prispodobo. Tritedensko bivanje v Helsinkih. Tam smo bili pumovci gostje produkcijske šole, v katero so bili vključeni mladi različnih narodnosti.

Taborjenje v Boštanju, nekaj novih prijateljstev, ki so ostala vse do danes, in Veronikina vedno dobra volja in nasmeh do ušes. Anita Križanec, 41 Osebni pogovor z mentorico o mojem temperamentu, ki mi še danes prav pride. Naučila sem se tudi šivati v delavnicah šivanja in sešila želvo, ki jo danes moja hči Julija uporablja za spanje. Leja Tisel, 30 let

Težko kaj izpostavim. Izletov je bilo veliko, tako da se mogoče vseh niti ne spomnim več. Vem, da je bil kostanjev piknik pri Sebastijanu, živalski vrt v Ljubljani, pa še kakšen izlet. Imeli smo tudi poletni tabor v Črni gori, natančneje v Podgorici. Tam smo markirali kanjon reke Mrtvice. Kaja Einfalt, 32 let Najbolj mi je ostalo v spominu druženje, pogovori in pomoč, ki sem jo prejemal tako od mentorjev kot tudi od vseh udeleženih v program. Od vsega sta mi v spominu najbolj ostala tabor na Trsteniku in medpumovski turnir.

Mario Vudrag, 30 let Prijateljstva, medpumovski turnir, izleti (šli smo v čokoladnico Zotter, v Kranjsko Goro in Planico …). Nejc Kopriva, 27 let Uh, veliko stvari. Veronika. Da smo šli na Finsko. Neža, 35 let V spominu mi je ostalo veliko dogodkov, predvsem šivanje, izdelovanje iz gline, lesa, razni izleti, eden od zelo zanimivih je bil obisk čokoladnice Zotter, kjer smo poleg okušanja odlične čokolade lahko uživali še v naravi in ogledu mini živalskega vrta. Seveda so mi v zelo dobrem spominu ostali ljudje, ki sem jih spoznala, tako mentorji kot tudi pumovci. Rebeka Laznik, 28 let Obiskovala sem delavnici iz šivanja in gline, spoznala nove prijatelje, na splošno sem se dobro počutla z vami na PUM-u. Suzana Ipšek, 28 let Jutranja druženja (jutranja animacija, pogovori), to sem imela najraje. Štajerka, 28 let Tabor na Uncu … o dogodivščinah pa ni govoriti. Vasja Kolar, 30 let

Kaj si se na PUM-u pomembnega naučil/-a ali dosegel/dosegla (opravljeni izpiti, zaključena šola, pridobitev zaposlitve, druge vsakdanje veščine, pomembna spoznanja za življenje …)?

Slovenski glasbenik Alex Volasko je dejal, da vsako doživetje, vsaka nova izkušnja na vsakem izmed nas pusti svoj pečat. In vsi ti občutki ter spomini so kot naše tetovaže, ki jih nosimo s seboj vse življenje. Tako je PUM zame svetel kamenček v mozaiku mojega življenja, ko človek išče svoje mesto pod soncem. Ko raziskuje, kdo je in kakšni so njegovi potenciali. Ko poskuša odkriti, kaj je tisto, kar ga razlikuje od vseh drugih ljudi ter ga dela edinstvenega. V dvajsetih letih je človek poln energije, pričakovanj, želja, elana in idej, vendar pa mu največkrat primanjkuje znanja in izkušenj, da bi svoje ideje in sanje lahko udejanjil ter svetu pokazal, kar zna in zmore.

Ko sem skupaj zlepila vse dosedanje kamenčke, sem ugotovila, da sem se največ naučila prav iz osebnih izkušenj, doživetij (tudi tistih malo manj prijetnih) in pogovorov.

Eno zgodnjih spoznanj je bilo, da vse življenje potrebuješ pogum. Pogum, da po vseh padcih in razočaranjih zbereš moč in ponovno vstaneš. Pogum, da poskusiš še enkrat.

Pogum, da siješ. Pogum, da si to, kar si, v svetu, ki te nenehno želi oblikovati po svoje. Pogum, da se posloviš. Pogum, da slediš svojim sanjam in ciljem, ne glede na ovire, s katerimi se srečuješ. Tisti pogum, ki te vodi do tega, da izkoristiš vse svoje potenciale. Pogum navsezadnje predstavlja tudi vero vase. Če ne verjameš vase, potem ni pomembno, kako nadarjen si in kaj znaš, saj je zate vse nemogoče. Če verjameš vase, položiš prihodnost v svoje roke in se samozavestno odpraviš proti svojim sanjam. Na poti srečaš srečo, ki je v občutku notranje vrednosti in koristnosti. Včasih moramo najprej verjeti, da lahko vidimo.

Uspeh v življenju nista samo diploma in denar, ampak tudi to, da gremo vsako noč spat z dušo, pomirjeno samo s seboj, in z zavedanjem, da smo dali vse od sebe. Prav zato se ne zmenite za opazke in pripombe, ko ste pred neko odločitvijo, in raje prisluhnite sebi in svoji intuiciji ter sledite srcu.

Ko sledimo srcu, nas včasih odpelje v kraje, kjer ne bi smeli biti. V kraje, ki so tako nevarni, kot so zanimivi in mikavni.

A navadno se pustolovščina zgodi takrat, ko zaideš s poti.

Na srečo boš prej naletel, kot jo našel. Spoznala sem, da gre življenjska pot redko samo naravnost, večinoma je vijugasta in ovinkasta. Zase pravim, da življenja ne jemljem resno, resno pa v življenju vzamem odločitve in tisto, kar delam.

Zapravljanje življenja je v ljubezni, ki je nismo dali, močeh, ki jih nismo izkoristili, sebični preudarnosti, ki nas je prepričevala, da bi tvegali in zaradi katere smo z izogibanjem bolečini izpustili tudi srečo. (Og Mandino) Anita Križanec, 41 Opravila sem splošno maturo. Leja Tisel, 30 let Uspešno sem zaključila srednjo šolo in si potem iskala delo, ki pa ga v tistem letu nisem našla. Kaja Einfalt, 32 let Na PUM-u sem se marsikaj naučil, tako dela z lesom kot tudi za osebnostno rast. Najbolj me veseli to, da sem tudi

sam uspel nekako pomagati nekaterim udeležencem. Takrat sem dosegel kar veliko. Uspel sem se naučiti in končati šolo (zaključne izpite), tudi učiti se za avtošolo in jo uspešno zaključiti, proti koncu sem dobil prvo zaposlitev, zaradi prošnje, ki sem jo napisal ravno na PUM-u. Mario Vudrag, 30 let Našel sem službo, za katero sem vlogo napisal v PUM-u.

Nejc Kopriva, 27 let Ja, nekaj stvari sem se naučila. »Prišla sem k sebi« oz. spoznala sem sebe, zaključila sem srednjo šolo. Neža, 35 let Na PUM-u sem se naučila veliko dobrih stvari. Ena od teh je izdelovanje iz gline, saj se s tem še vedno ukvarjam in se imam namen še v prihodnje. Moj najpomembnejši dosežek na PUM-u pa so opravljeni izpiti (zaključena šola), ki sem jih dosegla z učenjem ter veliko spodbudo in pomočjo naših mentorjev. Rebeka Laznik, 28 let Med obiskovanjem PUM-a sem dvakrat dobila zaposlitev in se vpisala v prekvalifikacijo za trgovca, pridobila sem vsakdanje veščine in pomembna spoznanja za življenje.

Suzana Ipšek, 28 let Naredila sem izpite za maturo, se naučila novih stvari. Spoznanja: ni vse v šolskem sistemu. PUM je bil nekakšna pomoč, spodbuda za naprej v življenje. Ne morem trditi, da je za moje uspehe »kriv« samo PUM, vendar pa mi je pomagal doseči in videti svet v drugačni luči. Štajerka, 28 let Naučil sem se šivati, kuhati … Vasja Kolar, 30 let

Kaj ti je uspelo narediti po zaključku sodelovanja v PUM-u (zaposlitev/zaposlitve, šolanje, družina, hobiji …)? Kaj počneš danes?

Po končanem programu sem uspela dobiti delo prek javnih del, in sicer v Žalskem mladinskem centru. Tam sem opravljala delo, ki me je zares veselilo. Vmes sem si pridobila višješolsko izobrazbo in diplomirala z 10, postala članica Amaterskega gledališča Vrba iz Vrbja pri Žalcu, kjer sem še danes, se lotila pisanja poezije, udeleževala različnih delavnic in usposabljanj ter vzgajala sina, ki prav te dni zaključuje šolanje na Gimnaziji Celje Center. Anita Križanec, 41 Danes imam leto in pol staro hčerko. Zaključujem šolanje za logističnega inženirja. Leja Tisel, 30 let

14 Po zaključku PUM-a mi je uspelo nekako uporabiti znanje, ki sem ga pri vas pridobila. Kaja Einfalt, 32 let Po zaključku sem se uspel zaposliti v elektropodjetju, vendar je trajalo kakšno leto in pol, zdaj sem že 5 let zaposlen v podjetju Bisol kot vzdrževalec sončnih elektrarn. Letos se dogaja na polno, s partnerko sva kupila stanovanje, načrtujeva poroko konec junija, oktobra pa pričakujeva prvega novega člana najine družine. Mario Vudrag, 30 let Še vedno delam v Odelu, najprej so mi skoraj dve leti podaljševali pogodbo za en mesec, zdaj pa imam pogodbo za nedoločen čas. Po zaključku PUM-a sem opravil vozniški izpit za motor in si motor tudi kupil. Nejc Kopriva, 27 let Zaposlila sem se hitro po zaključku sodelovanja v PUM-u, ves čas od takrat delam, poročila sem se in imam družino.

Neža, 35 let Po zaključku sodelovanja v PUM-u sem se preselila v Ljubljano, opravila izpit za avto in se zaposlila v trgovini.

Trenutno sem v dogovarjanju za službo, dnevno varstvo za ljudi s posebnimi potrebami, kjer bomo imeli razne delavnice ročnih spretnosti. Prav pri tem mi veliko pomagajo izkušnje iz PUM-a. Rebeka Laznik, 28 let Moje zaposlitve so bile: v Rogaški Slatini kot pomočnica v kuhinji, v Laškem kot natakarica in pomivalka, v Termah Olimia pomočnica v kuhinji, študentsko delo v Loteriji Slovenija, prodaja srečk, in v pekarni v Šmarju pri Jelšah prodaja kruha. Ko sem prvič prišla v PUM, sem imela dokončano šolo za kuharico, nato sem se pri vas vpisala v prekvalifikacijo za trgovca in jo po zaključku sodelovanja v PUM-u zaključila, kasneje sem se vpisala še v izobraževanje za ekonomskega tehnika in lani uspešno opravila poklicno maturo. Kaj počnem danes? Ponovno intenzivno iščem novo zaposlitev. Suzana Ipšek, 28 let Šla sem študirat matematiko in iz nje diplomirala. Danes vem, kaj hočem v življenju, nisem pa še vsega uresničila.

Trenutno se pripravljam na strokovni izpit iz vzgoje in izobraževanja. Štajerka, 28 let Začel sem delati v Celjskih mesninah, tam sem bil pol leta, nato sem naredil izpit za težko gradbeno mehanizacijo in se zaposlil v gradbeništvu kot strojnik tgm. Tako je še danes. Imam tudi družino, punco Renato, sina Gala in hčerko Lijo. Vasja Kolar, 30 let Zakaj bi mladim priporočil/-a vključitev v PUM Celje?

V programu PUM je velik poudarek na raznovrstnih projektih, skozi katere boste veliko lažje odkrili svoje interese, talente, spoznali različne poklice ter na neformalen in sproščen način pridobili novo znanje in izkušnje. Pri tem vam bodo v veliko pomoč strokovno usposobljeni mentorji, s katerimi boste oblikovali svoj osebni načrt, ki vas bo vodil do uresničitve zastavljenega cilja. Mentorji so vam vedno na voljo tudi za individualni pogovor, kjer jim lahko zaupate svoje stiske in težave. Poleg dela in učenja se boste veliko družili in spoznavali ob prijetnih pogovorih, na izletih, športnih dejavnostih in pohodih. Udeleževali se boste raznih prireditev, v kinu si boste ogle-

15 dali kakšen zanimiv film, obiskali muzej in znamenitost ali celo odpotovali v tujino. Torej: »Če si odštekan, se pridi vštekat! Vštekaš se lahko kadar koli med šolskim letom.« Anita Križanec, 41 V današnjem času sta potrebni izobrazba in zaposlitev.

Ko nimaš želje do teh ciljev, je PUM pravi program, ki ti pomaga, da najdeš smisel življenja, da kaj narediš iz sebe.

Vsak mentor posebej vloži veliko truda, da pomaga mladim najti in doseči cilj. Leja Tisel, 30 let Ker se pri vas lahko naučijo marsikaj dobrega in poučnega. Kaja Einfalt, 32 let Ko se oziram v preteklost, kaj sem bil in kako sem razmišljal, preden sem se pridružil PUM-u, ter primerjam z današnjim razmišljanjem in kjer sem sedaj, mislim, da je PUM zelo vplival na moje odločitve in seveda uspehe.

Mislim, da ima program veliko ponuditi tako mladim, ki ne vedo, kaj v življenju, kot tudi drugim, ki imajo težave z zaposlitvijo in šolo, ali pa samo probleme pri vključevanju v družbo. Mario Vudrag, 30 let Zato, ker je PUM druženje in pomoč pri iskanju službe.

Nejc Kopriva, 27 let Da se »skulirajo«, pridejo k sebi, spoznajo samega sebe.

Sama sem bila na primer vseskozi odlična učenka s priznanji, in ko sem v 4. letniku srednje šole prvič dobila slabe ocene, mi je vse odpovedalo. Na PUM-u sem prišla k sebi, premagala sem strah in uspela narediti šolo. PUM bi mladim priporočila tudi zato, da se pripravijo na življenje, ker v življenju ni vse rožnato. Neža, 35 let Predvsem zaradi novega znanja, ki ga bodo pridobili za šolanje, zaposlitev, ustvarjanje, spoznali bodo ljudi, z njimi delili izkušnje, verjetno postali tudi prijatelji. Z motivacijo naših mentorjev in nekaj volje pa lahko zagotovim, da bodo dosegli cilj, ki si ga bodo zadali ob vključitvi v PUM. Rebeka Laznik, 28 let Zaradi druženja z novimi ljudmi, zaradi raznih zanimivih delavnic. Če bi še lahko, bi se takoj ponovno vključila v program PUM. Suzana Ipšek, 28 let

Zaradi razširitve obzorja, pomoči in spodbude pri doseganju cilja/ciljev, pomoči pri iskanju samega sebe oziroma osebne rasti. Poleg resnega dela so še različne dejavnosti za sproščanje. Učenje, predvsem tega, da v življenju ni pomembna samo izobrazba. Štajerka, 28 let Da se bodo naučili osnov za življenje. Vasja Kolar, 30 let Moji spomini na PUM V PUM sem prišla spomladi 2009 na predlog svetovalke Zavoda RS za zaposlovanje. Tam sem se seznanila z načinom dela. Dan se je vedno začel ob osmih z animacijo, trajala pa je pol ure. Tam smo se pogovarjali o različnih temah in se dogovorili, kaj bomo počeli tisti dan. Nato se je delo nadaljevalo v različnih modulih, kot so lesarstvo, šiviljstvo, kuharstvo, ustvarjalnost (glina) in učenje pod vodstvom mentorjev – Sebastijana, Barbare in še ene Barbare. Najbolj mi je bilo všeč pri šiviljstvu. Ustvarila sem razne stvari, kot so vzglavnik, hlače, krilo. Mentorji so bili odlični. Bili so potrpežljivi in vedno dobre volje. V PUM-u mi je tudi uspelo zaključiti srednjo šolo, zaradi česar sem še posebno vesela, hvaležna in ponosna.

Pumovci smo skupaj odšli tudi na izlete. Maja smo se odpravili na Boč. Vendar do tja nismo prišli, ker nam je načrte pokvarilo vreme. Začelo je namreč deževati, tako nam ni preostalo drugega, kot da zavijemo na čaj in domov. Več sreče smo imeli septembra, ko smo se odpravili v Karavanke na Stol. Tam smo obudili lepo planinsko navado – vsak izmed nas je do planinske koče odnesel poleno za ogrevanje čez zimo. Spomnim se, da je bilo na Stolu precej hladno za tisti letni čas.

V Celju smo organizirali tudi medpumovski turnir v odbojki, košarki in nogometu, udeležili pa so se ga še pumovci iz Ljubljane, Maribora, Novega mesta, Slovenj Gradca in Radovljice. V športnih igrah sicer nisem sodelovala, ven-

dar sem bila vseeno koristna. S prijateljico Majo sva bili na začetku turnirja zadolženi za pobiranje polnih vreč s smetmi, nato sva obešali risbice, ki so jih prinesli pumovci iz drugih krajev, na turnirsko zastavo. Potem pa sva odšli v kuhinjo in tam pomagali skuhati slasten golaž za udeležence. Priskočila sem tudi na pomoč pri delu za šankom in skrbela za gašenje presušenih grl.

Od leta 2010 do letos sem bila vsako leto po nekaj mesecev zaposlena v Gorenju, d. d., vsega skupaj sem si pridobila 2 leti in 3 mesece delovne dobe. Leta 2010 sem opravila tudi vozniški izpit. Teh pet mesecev, ki sem jih preživela v PUM-u, mi veliko pomeni. Zaključila sem šolo, se v modulih naučila veliko koristnih stvari, ki mi bodo koristile še naprej v življenju, ter spoznala veliko prijateljev, s katerimi še vedno ohranjam stike. Sergeja Cehner Moji spomini na PUM V PUM-u sem se naučila različne stvari. V prvem delovnem času smo se učili ali iskali zaposlitev, v drugem delovnem času pa smo imeli ustvarjalne delavnice in različne projekte. Program PUM je dobro sestavljen in namenjen mladim brezposelnim. Jaz sem si pridobila novih znanj in ročnih spretnosti. Med obiskovanjem programa sem se učila za izpit iz matematike za poklicno maturo, bila sem v modulu kuharstva in gline, kar je potekalo enkrat na teden. Enkrat smo šli na izlet v Ljubljano, tja smo se peljali z vlakom, si ogledali slovenski parlament in Ljubljanski grad. Proti koncu programa smo se z mentorji odločili, da se bomo odpravili na poletni tabor v Šentlambert. Mentorji so bili vsi zelo prijazni, ustrežljivi, pomagali so nam v stiski in zelo dobri so do mladostnikov. V programu PUM sem se dobro počutila.

Tanja Vahtarič

Hvala vsem, ki so sodelovali z nami pri izpeljavi programa PUM. Najprej Andragoškemu centru Slovenije, ki je program PUM razvil, organizira strokovna izobraževanja in skrbi za evalvacijske študije; Zavodu za zaposlovanje – Območna služba Celje in uradom za delo, s katerimi od vsega začetka dobro sodelujemo; občinam v celjski regiji. Posebna zahvala gre Mestni občini Celje, ki od vsega začetka moralno in finančno podpira naše projekte. Hvala tudi vsem drugim ustanovam: šolam, ljudskim univerzam, centrom za socialno delo, zasebnim zavodom, s katerimi sodelujemo. Hvala Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ki je do leta 2013 financiralo program, in Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je potem prevzelo skrbništvo.

Program so poleg zaposlenih mentorjev sooblikovali tudi zunanji sodelavci, prostovoljci in praktikanti ter ga s tem obogatili. Mnogi izmed njih so bili tudi donatorji našemu programu, saj so nam podarili različne stroje, naprave in druge pripomočke, ki jih uporabljamo pri izobraževanju mladih (šivalni stroji, likalna miza, knjige in učbeniki, blago …), pa tudi svoje znanje. Vsem se za vse našteto ob tej priložnosti iz srca zahvaljujemo.

Nikakor pa ne moremo mimo mladih, zaradi katerih pravzaprav smo tukaj, in so prav tako pomembni sooblikovalci našega programa. V 15 letih se je v programu PUM Celje zvrstilo 513 mladih iz celjske regije (upravne enote Celje, Žalec, Slovenske Konjice, Šentjur, Šmarje pri Jelšah in Laško).

PUMovih15, jubilejna priloga 16. izdaje glasila mladih PUM EFEKT Odgovorni urednik: Sebastijan Martinčič; glavna urednica: Barbara Jost; oblikovanje in prelom: Salve d.o.o. Ljubljana; lektorirala: Kristina M. Pučnik; izdajatelj: Zavod Salesianum, OE PUM Celje; naslov uredništva: Zavod Salesianum, OE PUM Celje, Don Boskov trg 1, 3000 Celje; tel.: 03 428 29 61; e-pošta: pum@salve.si; spletna stran: celje.donbosko.si/pum Program PUM delno financira EU iz Evropskega socialnega sklada v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov ter delno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti prek Zavoda za zaposlovanje. Nekatere projekte sofinancira tudi Mestna občina Celje, med drugim izdajo tega časopisa, PUM EFEKT.

? m a k P , ridi k nam! š Ne ve Kaj se v PUM-u dogaja l druženje

?

l pomoč pri iskanju zaposlitve l pomoč pri učenju in nadaljevanju oz. l dokončanju šolanja l praktične delavnice – moduli l interesne dejavnosti

a m z l e a j d n e e č u o n t k e j Pr o

Informacije in kontakt Zavod SALESIANUM OE PUM Celje Telefon:

Naslov: Don Boskov trg 1 3000 Celje

(03) 428 29 61 Mobi:

(031) 832 404

E-pošta :

pum@salve.si Splet: www.donbosko.si/celje/pum