56
CVETNIOT PAT
sonceto, kaval da svirime, poj da vrtime i da mu se raduvame na `ivotot. Bea toa najprekrasnite boi {to ova makedonsko nebo znae da gi razlee po nebesata na{i. Pred stemnuvawe se vrativme vo seloto, namestivme dom~e vo borovata {umi~ka, a jas trknav niz {umi~kata da naberam suvi granki za da zapalime ogan~e. Ugore pod ~estakot, duri gi vle~ev grankite, zad mene me zagledaa o~i stra{ni kako od |avolot da bea. Ja vperiv bateriskata lampa vo ~udovi{teto i toa za'r`a. Tolku mnogu se vosplamti vo mene ognot zmejski, da se zbodnav po nego so seta sila i `ivotinski nagon, mu za'r`av i jas po vol~ji jazik, a kutroto `ivotin~e se prepla{i, si ja sobra opa{kata i pobegna ugore korijata. Se simnav do kampot i mu ja raska`av na Karlo slu~kata so ku~eto. Prethodno Vol{ebnikot ni raska`uva{e za ku~eto-demon so koe se soo~i glavniot lik od deloto. ]e da be{e ova mojot demon! No zbri{a {tom vide so kakvo sotvorenie si ima rabota. Slatko si se nasmeavme na slu~kata i sednavme da zapalime ogan~e. Vetrot se be{e razigral so nas, ta otkako ne nama~i so paleweto na ognot, se udomi vo pazuvite na ridjeto i ni ja rasplamti qubovta kosmi~ka. Zapalivme ogan~e i go gledavme no}noto nebo kaj se kiti nad nas. Mese~inata ni gi ogrea licata so srebren sjaj, a ognot so bakaren. Nekade od drugata strana se slu{a{e lae` na selski ku~iwa. Se naslu{na topot na kowski kopita i po eden mig niz seloto se str~aa nekolku strojni pastuvi. Bea ko zdivena vojska, a gi gonea ku~iwa. Ti{inata be{e gusta. Vetrot ne gale{e, znaevme deka ni se otvori tretiot element vozduhot. Di{evme dlaboko iskonski, ko {to di{e{e nad nas planinata. Svirevme na kavalot i pojot na{ dur do ve~nosta te~e{e. Vo nas sjae{e bezbojna misla: kolku e prekrasen ovoj svet i site negovi golemi tajni! Si legnavme spokojno pod ova na{e nebo. Be{e toa dolg den!