DNEVNIKOT NA DVAJCA TALKA^I
15
Iako ve}e mi`ea oblacite, a senkata sÂĄ pove}e zema{e zamav, me privle~e glasot na karpi nekoi stari stureni od levo pokraj patot. Se parkiravme - go ostaviv Karlo vo kolata a jas trknav prugore po rit~eto, nebare }e najdam nekoja raspeana karpa ta }e mi gi ka`e tajnite. Koga ve}e mi se izgubi patot od vidikot, na~uv kloporci od dale~inata, svesen deka otade ve}e e druga dr`ava, nekoj drug svet, skroen po merilata na nekoj drug sulud narod. Mirot me opi! No znaev deka docna e, a patot sĂŽ u{te ne sme go na{le, ta sme zatalkale... Navrapito se skuturiv prudolu kon avtomobilot, Karlo smireno zatalkan po liniite na mapata... Ne ~ini da se me{a razumot i intuicijata... No {to da se pravi - 21 vek e... }e da mine vreme dur ovie na{i talkawa se ispravat vo axilak... Se vrativme nazad, znakot vele{e: Dragomance (selo so zmejovsko ime, mi se dopadna). Sledej}i ja tu mapata tu intuicijata, skr{navme levo i kraj patot nekoja si bakalnica i trojca dragomanski hajlenderi so ladni piva vo racete, si go ladat umot od balkanskiot vrie` vo tivkata kve~erina... A vrie tuka i pod drvo i pod kamen! Gi pra{avme za pravecot i ni rekoa deka sme na praviot pat, samo treba da prodol`ime pravo sÂĄ do selo Arbana{ko. Na eden kilometar pred seloto se nao|alo izumrenoto selo Kokino i poznatata mu opservatorija. Im se zablagodarivme, nie ~udnite talka~i vo no}ta javnati na \ole so tetovska registracija, {to veruvam deka seriozno im gi voznemiri motikite, ama aj... Ve}e se be{e stemnilo, a nekoi temni obla~i{ta, tamu visojte, frlaa molwi zakanuva~ki, ko da re{ile da se poigraat sramno, svesni oti nekoj im ja naru{uva svetata im orgija. A nie, sitnite, taka smurteni so o~i okokoreni za da gi poznaeme znacite, teravme pat ponataka, naga|aj}i na sekoi petstotini metri kade bi bilo na{eto mesto.