Glasilo Občine Šempeter-Vrtojba - Zima 2022

Spoštovane občanke, cenjeni občani,

leto 2022 se nezadržno bliža koncu. Na to nas opozarjata tako narava kot decembrski utrip, seveda pa tudi zadnja letošnja izdaja našega občinskega glasila. Brez dvoma je za nami pestro leto, ki nam je prineslo marsikatero novo spoznanje in novo izkušnjo. Zapomnili si ga bomo po marsičem, tudi po lokalnih volitvah. Dovolite mi, da se na tem mestu ponovno zahvalim za zaupanje, ki ste mi ga s ponovno izvolitvijo na mesto župana Občine ŠempeterVrtojba izkazali. Storil bom vse, kar je v moji moči, da bom to zaupanje, tako kot doslej, tudi upravičil. Volitev ne jemljem kot svojo zmago in poraz nekoga drugega, pač pa kot voljo ljudstva, ki je za novo mandatno obdobje izvolilo svoje predstavnike in voditelje. Le-ti smo skupaj dolžni iskati najboljše rešitve, ki bodo občini omogočale čim večji gospodarski in družbeni razvoj.

Dovolite mi, da tudi na tem mestu vsem članom občinskega sveta ponovno čestitam za izvolitev na

ta odgovorni položaj. Po Zakonu o lokalni samoupravi je občinski svet najvišji organ odločanja v občini. Tudi zato je prav, da se na začetku novega mandata najprej zahvalim za sodelovanje vsem članom občinskega sveta preteklega mandatnega obdobja, obenem pa gre zahvala še vsem drugim članom organov, kot so nadzorni odbor in delovna telesa občinskega sveta, saj se je tudi njim mandat iztekel. Nenazadnje hvala tudi občinski volilni komisiji za opravljeno delo v zvezi s tokratnimi lokalnimi volitvami.

Ne glede, da se zame z volitvami ni veliko spremenilo, pa vsake volitve vendarle pomenijo tudi priložnost, da se ozremo nekoliko nazaj in ocenimo preteklo delo, ugotovimo, ali je treba kaj spremeniti oziroma izboljšati pri viziji razvoja in delovanja naše občine. Treba si je določiti nove cilje in seveda tudi načrtovati konkretne korake oziroma določiti strategijo, kako te cilje oziroma vizijo izpolniti.

Občina Šempeter-Vrtojba v najširšem smislu kot lokalna skupnost prebivalstva in poslovnih subjektov je od svoje ustanovitve dalje v letu 1998 veliko napredovala. Po marsikateri zunanji presoji in kazalnikih sodimo na veliko področjih v sam vrh slovenskih občin. Imamo zelo razvito in dinamično gospodarstvo, ki se učinkovito prilagaja spremembam in razmeram na evropskem in svetovnih trgih. Tako dobre gospodarske slike še nismo imeli. V občini je več kot dvakrat toliko delovnih mest, kot je delovno aktivnega prebivalstva. Od zadnjega dobrega leta 2008 pred krizo v letu 2009 pa se je število delovnih mest na število prebivalcev povečalo za vsaj 13 %. S takimi podatki se lahko pohvali le malo občin v Slovenji. Osnovna pogoja za razvoj gospodarstva sta seveda urejena infrastruktura in primeren prostor, kjer se lahko razvija. Hitra cesta, ki našo občino deli v smeri vzhodzahod, je magnet za marsikatero dejavnost, ravno tako pa so

Foto atelje Pavšič Zavadlav

privlačne relativno dobro urejene poslovne cone. Posebno sem vesel, da so se v zadnjih letih napolnile poslovne cone, v katerih se desetletja ni odvijala pomembnejša poslovna dejavnost, poslovni objekti pa so propadali.

Zelo velik in pomemben projekt, ki ga sicer namerava izvesti država, je izgradnja razbremenilnega kanala za Vrtojbico od športnega parka v Šempetru do čistilne naprave v Vrtojbi. Njegova realizacija bo območje občine, skorajda bi lahko rekli trajno, rešila nevarnosti poplav, ki se nam zgodijo sicer občasno, vendar ne dovoljujejo ali otežujejo gradnjo na velikem delu sicer stavbnih zemljišč. Seveda bo občina pri tem kot doslej aktivno sodelovala, saj je rešitev poplavne ogroženosti za nas strateškega pomena.

Na področju komunalne infrastrukture je naše območje skoraj v celoti pokrito z javno kanalizacijo, v celoti pa z javnim vodovodom. Še vedno pa ostajajo območja, ki jih je treba s kanalizacijo opremiti oz. kjer le-ta ni popolnoma ustrezna, kanalizacijo popraviti. Trenutno se izdeluje projektna dokumentacija za vzpostavitev javne kanalizacije in prenovo vodovoda za celotno območje Bazare, za prenovo kanalizacije na Lazah in za vzpostavitev kanalizacije in prenovo vodovoda na delu Žnidarčičeve ulice ob državni meji.

Gospodarske javne službe, ki jih občina zagotavlja za delovanje in vzdrževanje javne infrastrukture, pa tudi oskrbo prebivalstva s pitno vodo, odvajanje in čiščenje odpadne vode ter zbiranje, obdelavo in odlaganje komunalnih odpadkov, so urejene. Pred nami bodo v kratkem času sicer izzivi soočenja s povečanimi stroški zaradi povišanih cen energentov, a vsako težavo je treba vzeti tudi kot izziv za trajnejše rešitve in iskanje morebitnih rezerv, za kar bomo morali sicer sodelovati tudi s sosednjimi občinami.

Občina poleg komunalne javne infrastrukture zagotavlja tudi objekte in opremo za delovanje tako imenovanih družbenih dejavnosti. Naj izpostavim samo nekatere. Naši vrtci, šole in športni objekti ob njih so urejeni in vzdrževani.

Imamo tudi nekaj objektov v sklopu kulturne infrastrukture, ki so novi ali prenovljeni. Vendarle pa se mi zdi pomembno, da bi za leto 2025, ko bo naše regijsko središče Nova Gorica postala evropska prestolnica kulture, obnovili in dogradili tudi kulturno dvorano v Šempetru, ki je prenove več kot potrebna. Projektna dokumentacija se že izdeluje.

Na področju športne infrastrukture je občina z nakupom športnega centra pridobila prostore, ki gotovo predstavljajo velik potencial. V naslednjih letih bo zanj treba zagotoviti še nekaj sredstev, da ga bomo lahko modernizirali in zagotovili boljšo energetsko učinkovitost. Že danes pa lahko ugotovim, da javni zavod za kulturo, šport, turizem in mladino z objektom upravlja učinkovito in stroški obratovanja ne bodo pretirano breme občinskega proračuna.

Tudi sicer je občina v finančnem smislu v dobri kondiciji. Dolg, ki ga imamo za čistilno napravo, bomo odplačali februarja prihodnje leto, dolg za nakup športnega centra pa v prvi polovici leta 2026. Ostali dolgovi občine so brezobrestni in skorajda zanemarljivi. S koncem letošnjega leta bo odplačan tudi kredit za obnovo stavbe Primorskega tehnološkega parka. Z vidika prihodkov je seveda tudi občina izpostavljena določenim tveganjem, vendar se zaenkrat le-tem lahko prilagajamo, seveda z nekoliko zmanjšanim obsegom naložb, ko so prihodki manjši. A čeprav so odhodki obvladani, je tudi občina izpostavljena pritisku dviga cen energentov in drugih dobrin ter na žalost cen gradbenih storitev.

Spoštovani!

Prihaja za mnoge najlepši čas v letu. Čas, ko nas prevzame prijeten notranji nemir, ko smo polni velikih pričakovanj in želja, da bi bilo nam in našim najbližjim lepo, da bi bili zdravi, da bi bili zadovoljni. Ne pozabimo pa na vse tiste, ki jim morda prazniki niso v največje veselje. Naklonimo jim svojo pozornost in skrb v prazničnih dneh, ko je še posebej pomembno, da nismo sami.

»En del življenjskega uspeha predstavlja tisto, kar nam je

dano, velik del pa predstavlja našo moč, pogum in predanost, da poslušamo srce ter mu sledimo z vero in zaupanjem,« je zapisano v knjigi Bogastvo je v nas. Časi so še vedno negotovi in za marsikoga težki. Težki časi pa poleg preizkušenj vedno prinašajo tudi nove priložnosti. Zato vam ob prihajajočih božičnih praznikih želim obilo miru in veselja, v novem letu, ki je zaradi nepredvidljive situacije vsekakor leto neznank, pa poleg iskric veselja, navdiha, zdravja in osebnega zadovoljstva še vztrajnosti in poguma.

Srečno! Vaš župan Milan Turk

Uradne ure Občine Šempeter-Vrtojba:

Ponedeljek 8.00–12.00; Sreda 8.00–12.00 in 14.00–16.30; Petek 8.00–12.00.

Županove ure za občanke in občane so vsako sredo 15.00–17.00. Termin si rezervirajte v tajništvu T: 05 335 10 00.

Sprejem vlog in informacije: Ponedeljek, torek in četrtek 8.00–15.00; Sreda 8.00–16.30; Petek 8.00–14.00.

www.sempeter-vrtojba.si

Lep pozdrav, drage bralke in dragi bralci!

Pa smo že pripeljali še eno leto naokoli; tako hitro se obrne, da sploh ne veš, kdaj – in je že december. Je pa to en tak lep čas, na katerega se začnem pripravljati že oktobra in polnim stanovanje z lučkami in balončki. Ja, vem, malce pretiravam in prehitevam, ampak čarobnost tega časa si rada čimprej prikličem, pa je hitro vse lepše. December je tudi čas, ko potihoma analiziram preteklo leto in skušam planirati oz. vsaj na rahlo začrtati plan novega leta z raznimi zaobljubami in željami, ki se jih držim le prvih nekaj mesecev. Ampak letos bo boljše. To rečem vsako leto.

Upam, da ste med vašo analizo za seboj pustili čudovito leto, leto lepih spominov, izjemnih lekcij, novih dogodivščin, toplih objemov in prijaznih obrazov. Želim vam, da vam novo leto prinese super izkušnje, dobre prijatelje, veliko topline. Obrnite nov list vaše knjige in jo pišite tako, kot vam veleva vaše srce. Pišite najlepšo zgodbo kot avtor in glavni igralec in verjamem, da boste z njo, ko se spet beremo čez eno leto, zelo zadovoljni.

Velik del našega izkustva je obarvan z medsebojnimi odnosi. Vsi se z njimi srečujemo vsak dan in veliko nas je takšnih, ki nas to lahko obremenjuje. Posvetimo v novem letu nekaj misli medsebojnim odnosom, kjer seveda na prvo mesto postavimo sebe – tako bomo boljša verzija tudi za vse okoli nas. Velikokrat se sreča skriva v malenkostih, ki nam polepšajo dan!

Seveda pa ne pozabimo, da bomo v marcu izdali novo številko Glasila. Vabljeni k soustvarjanju spomladanske številke; vaše članke, fotografije, vabila in ideje zbiramo do 24. februarja 2023 na elektronskem naslovu glasilo@ sempeter-vrtojba.si

Naj bo december nepozaben, čaroben in poln lepih presenečenj.

Lara Soban, odgovorna urednica

Nova sestava Občinskega sveta

Lokalne volitve 20. novembra so v Občini ŠempeterVrtojba potrdile, da ima dosedanji župan mag. Milan Turk več kot dovolj zaupanja volivk in volivcev tudi za nadaljnja štiri leta. Ob 50,98 % udeležbi je zanj glasovalo 56,14 % vseh volivk in volivcev.

Novi Občinski svet Občine Šempeter-Vrtojba pa bo sestavljalo šest članov Liste Milana Turka, ki je prejela 36,02 % glasov, šest članov stranke Gibanje Svoboda, ki je prejela 31,51 % glasov, trije člani Socialnih demokratov, ki so prejeli 16,56 % glasov, in eden iz Slovenske demokratske stranke, ki je prejela 10,29 % glasov.

Novi člani Občinskega sveta tako so:

• Lista Milana Turka: Dunja Savnik Winkler, Ivo Podbersič, Alenka Poljšak, mag. Matej Koglot, Darja Zavec, Dominik Hanžič.

• Gibanje Svoboda: Rok Filipič, Maja Pangos, Dušan Bremec, Karmen Gerbec, Matej Čebron, Anja Gregorič.

• Stranka SD: Sara Krošelj, Vojko Pirih, Marija Lipovšek.

• Stranka SDS: Edvard Fon.

Mateja Poljšak Furlan

Projekt infrastrukturne ureditve Ekonomske poslovne cone Polje

Občina Šempeter-Vrtojba je bila uspešna na razpisu Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, iz katerega je pridobila nekaj več kot 1,1 milijona evrov za ureditev Ekonomske poslovne cone Polje. Vrednost celotne investicije znaša 1,3 milijona evrov.

Občina Šempeter-Vrtojba je za projekt Ekonomska poslovna cona Polje na javnem razpisu Podpora inovativnim ekosistemom ekonomsko-poslovne infrastrukture iz sklada Načrta za okrevanje in odpornost uspela pridobiti 1.115.366,55 EUR, kar predstavlja 100 % od upravičenih stroškov projekta. Višina celotnih stroškov projekta v tekočih cenah, vključno z nepovračljivim DDV, je ocenjena na 1.334.300,90 EUR.

Urejanje omenjene poslovne cone, ki je v OPN opisana kot gospodarsko območje Šempeter-Vrtojba in obsega 15,65 ha, bo izvedeno z namenom omogočanja nadaljnjega razvoja podjetništva na območju Občine Šempeter-Vrtojba, saj je za občino

gospodarstvo kot gonilo razvoja ključnega pomena.

Del območja Ekonomske poslovne cone Polje v velikosti 1,2 ha, kjer bo po izvedbi projekta moč graditi nove poslovne objekte, bo v celoti komunalno opremljen, vključno z urejenimi prometnimi površinami, javno razsvetljavo in drugimi dostopi. Ker se bodo sredstva črpala z naslova Sklada za okrevanje in odpornost v okviru Načrta za okrevanje in odpornost Republike Slovenije, je posebna pozornost posvečena vplivu na okolje. Pri opremljanju prostora se bo zato posebno skrb in velik delež finančnih sredstev namenjalo trajnostnim rešitvam, kot so dodatne ozelenitve (posaditev drevoreda), polnilnice za

e-avtomobile, parkirišče in postaja za kolesa za izmenjavo, zadrževalnik padavinske vode za zalivanje zelenih površin ipd.

Začetek investicije je predviden po pridobitvi gradbenega dovoljenja konec marca 2023, komunalno opremljanje pa bo zaključeno do konca leta 2025.

Projekt financira Evropska unija –NextGenerationEU. Naložba je del ukrepov slovenskega načrta, ki ga financira mehanizem.

Nina Fiorelli Derman, Višja svetovalka za projekte

Foto atelje Pavšič Zavadlav

Z javnimi kolesi go2go sedaj tudi v sosednjo Gorico

Športni center bo dobil novo, boljšo in varčnejšo razsvetljavo

Sistem izposoje koles go2go, ki je v naši občini prebivalcem na voljo od maja lani, je postal čezmejni. V sosednji Gorici so na treh lokacijah postavljena priklopna mesta go2go. Kolesa bo tako odslej mogoče pustiti ali prevzeti na Travniku, na Ulici Diaz v bližini Gledališča Verdi in na goriški železniški postaji. Obstoječi javni avtomatiziran samopostrežni sistem izposoje koles go2go, ki je del sistema Nomago Bikes, je tudi sicer že zelo priljubljen med uporabniki. Le-ti si lahko javna kolesa na slovenski strani trenutno izposodijo na osmih priklopnih mestih, med njimi je eno v Šempetru pri pošti. Mestna občina Nova Gorica in Občina Šempeter-Vrtojba sta si z Občino Gorica (I) in Evropskim združenjem za teritorialno sodelovanje EZTS GO že nekaj časa prizadevali za čezmejno uporabo storitve. Tako je zdaj v sosednji Gorici postavljenih skupno šest priklopnih mest za kolesa go2go na treh postajališčih na prometnejših točkah v mestu, srednjeročni načrt pa je vzpostaviti sistem, ki bo v vseh omenjenih občinah enak in bo na ta način uporabniku omogočal udobno in učinkovito uporabniško izkušnjo. Izposoja Go2go koles je v Gorici (I) mogoča ob predhodni registraciji z uporabo mobilne aplikacije Nextbike, ki si jo uporabnik naloži na svoj mobilni telefon, ali s pomočjo uporabniške kartice, ki jo je moč dobiti na prodajnem mestu Potovalne agencije Nomago. Vračilo pa se tudi v sosednji Gorici izvede s parkiranjem in zaklepom kolesa v priklopna mesta sistema go2go.

Zaradi atraktivnosti ponudbe oziroma za čim lažjo dostopnost do koles in s ciljem povečanja števila uporabnikov, se bo mreža izposojevalnic na celotnem omenjenem območju, tudi v Občini Šempeter-Vrtojba, še dograjevala in širila.

Mateja Poljšak

Furlan

V petek, 7. oktobra 2022, sta župan Milan Turk in Živa Šimenc, direktorica na razpisu izbranega izvajalca Arba plus, d. o. o., iz Trzina, podpisala pogodbo za prenovo razsvetljave v športnem centru. S tem bodo ti prostori dobili ustrezno razsvetljavo z LED reflektorji, ki bodo omogočili boljšo in varčnejšo osvetlitev športnih površin. Svetloba za šport namreč ni pomembna le zaradi varnega izvajanja športne aktivnosti, ampak tudi za zagotavljanje dobrih vizualnih pogojev za uporabnike in gledalce.

V okviru projekta bo tako obnovljena razsvetljava, s čimer se želi uvajati v osvetljevanje nove tehnologije, ki bodo dolgoročno omogočale zmanjšanje rabe električne energije ter tekočih in vzdrževalnih stroškov. Razsvetljava bo ustrezala tudi pogojem za izvedbo državnih in mednarodnih tekmovanj v različnih športnih panogah, kot so odbojka, košarka, rokomet. Glavni namen projekta je zagotoviti kakovostno, energetsko učinkovito in okolju primerno osvetljenost večnamenske velike dvorane v športnem centru v Šempetru pri Gorici, kar bo dodatno omogočilo organizacijo tekmovanj in priprav na tekmovanja tako na državni kot mednarodni ravni. S tem bo občina pripomogla tudi h krepitvi športnega turizma.

Investicijski projekt, za katerega pogodbena vrednost del znaša 88.684,97 EUR skupaj z DDV, se bo izvajal enofazno in bo zaključen do konca letošnjega decembra. Njegovo izvedbo je omogočilo sofinanciranje Fundacije za šport.

Mateja Poljšak Furlan

Dediščina szi naše kašče – nova etnološka zbirka na domačiji Koglot

iz vgrajenega kotla nad kuriščem na drva in vertikalnih kondenzacijskih stolpov, ki je bil v okviru projekta tudi obnovljen. Zgornji razstavni prostor tako predstavlja repliko spalnice, boljše sobe in kuhinje s predmeti značilne bivanjske kulture pred 100 leti. Kot osrednji element kuhinjske opreme velja še posebej izpostaviti vintulo, značilno kredenco iz prve polovice 20. stoletja, v kateri so hranili moko in zamesili kruh. Stare predmete in pohištvo, ki sestavljajo etnološko zbirko, je v okviru projekta obnovilo društvo TOJVA.

Sredozemsko podnebje in ugodna obmejna lega sta od nekdaj dajala kruh številnim kmetom na območju Vrtojbe, ki so nekoč oskrbovali mestno gospodo v Gorici s pridelki z domačega vrta. Danes je ostala le še peščica kmetov, ki vztraja pri delu na domači zemlji. Eden od teh je tudi Zorin Koglot, ki je na svoji avtentični kmetiji ohranil edinstveni stari kotel za žganjekuho, ki še danes služi svojemu namenu. V okviru projekta Dediščina szi naše kašče – nova etnološka zbirka, ki je sofinanciran iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in katerega vodilni partner je Občina Šempeter-Vrtojba, sodelujejo pa še omenjeni Zorin Koglot, TOJVA A.D. 1200 - Kulturno društvo Vrtejba, Območna obrtnopodjetniška zbornica Nova Gorica in Društvo žena Vrtojba, je na njegovi kmetiji nastal muzej, kjer bomo lahko

pogledali v preteklost in občutili, kako težko, a tudi lepo je bilo življenje na kmetijah še ne tako dolgo nazaj.

V prostorih, kjer se nahaja kotel, je namreč urejena manjša etnološka zbirka z orodji ter s predmeti iz nekdanjega vsakdanjega življenja. Muzejska zbirka je razdeljena na dva dela. Matej Koglot z omenjene domačije pojasnjuje: »Spodnji del je obnovljena stara žganjekuha, ki bo sedaj imela sto let, na vrhu pa je muzej, kjer so razstavljeni predmeti iz naše zgodovine. Popolnoma delujoča žganjekuha je že sama po sebi zanimiva. Gre torej tudi za ohranjanje tehnične kulture.«

V pritličju razstavnih prostorov se tako nahaja stari zidani kotel za žganjekuho iz leta 1927, sestavljen

V okviru projekta bosta nastala tudi zgibanka o vzpostavljeni zbirki ter film, ki bo predvajan v razstavnih prostorih in bo obiskovalcem v sliki in besedi pričaral žganjekuho ter kmečko življenje nekoč. Nenazadnje bo s krajšim vodičem po novi in že obstoječih etnoloških zbirkah (Hiša opajske tradicije, čevljarski muzej, stara solkanska mizarska delavnica, mali muzej kovaštva, mlin na Vipavi ter zbirka Darinke Sirk …) tudi Območna obrtno-podjetniška zbornica Nova Gorica predstavila celotno območje LAS-a v objemu sonca ter tako vplivala na privlačnost celotnega območja.

Muzejska zbirka je bila javnosti prvič predstavljena v petek, 21. oktobra 2022. Na odprtju novega razstavnega prostora v Vrtojbi so obiskovalci imeli priložnost tudi poskusiti različne vrste žganj, degustacijo je namreč v okviru projekta organiziralo Društvo žena Vrtojba. V odsevu starih časov pa so nas prijetno presenetili vsi mladi, ki so nam večer pod taktirko Mojce Maver Podbersič popestrili s prisrčnim, razigranim kulturnim programom.

Mateja Poljšak Furlan in Nina Fiorelli Derman

Vina Koglot, iz lokalne pridelave na svetovni trg

Naša občina je letos poleti dobila prvo Decanterjevo nagrado. Vina Koglot iz Vrtojbe so namreč na največjem in najvplivnejšem vinskem tekmovanju mednarodnega kova prejela bronasto priznanje, ki je izjemna potrditev trdega dela že tretje generacije na kmetiji Koglot. O pridelavi vin in nagradi smo spregovorili z Matejem Koglotom.

Vaša kmetija je ena najstarejših kmetij v Vrtojbi, kako se je spreminjala skozi čas?

V preteklosti so bile vse kmetije vezane na sosednjo Italijo, stvari so se začele spreminjati po letu 1920, še bolj pa po 2. svetovni vojni, ko se je postavila meja in so morale kmetije začeti delati malce drugače. Iskati je bilo treba druge prodajne poti in takrat se je tudi pri nas doma začelo vse spreminjati. Delo ni bilo več fokusirano no sosednjo Italijo, ampak bolj lokalno, in pridelovalo se je pretežno zelenjavo; vino je bilo takrat sekundarni produkt, ki je dobil večji pomen pred 30 leti, ko ga je začel pridelovati moj oče. Pred nekaj leti smo razmišljali, kaj naj s kmetijo oz. z domačim vinarstvom, kako naj gremo naprej. Sam sem se odločil, da peljem to zgodbo naprej. Seveda se je bilo treba resno lotiti dela. Najprej je bilo treba analizirati, kaj imam, kaj je treba dodelati. Treba si je bilo postaviti

cilje. Posadil sem nov vinograd. Nujno se je bilo modernizirati in kupiti nekaj nove opreme, naredil sem novo klet. Moj oče je prideloval odprta vina, sam pa sem začel z vini v steklenicah, kjer je postopek pridelovanja malce drugačen. Je pa to super, da lahko začneš tržiti lastno blagovno znamko.

Z vinarstvom se ukvarja že več generacij, če sem prav razumela, si ti tretja generacija. Po čem je prepoznavno vaše vino?

Mislim, da je naše vino prav ena zmes treh generacij. Moj nono je že pred 100 leti sadil malvazijo in ker se je ta sorta super obnesla, sem jo z veseljem peljal naprej in tudi sam posadil vinograd malvazije. Čas seveda gre naprej in če so bili takrat bolj lokalno usmerjeni, sem se sam odločil za širitev blagovne znamke po Sloveniji oz. v tujino. Sem pa sam posadil še novo sorto marselan, ki smo ga letos prvič trgali. Za marselan sem se

odločil, ker sem iz raziskav ugotovil, da je to trta, ki je zelo dobra za našo zemljo. Želel sem preizkusiti nekaj novega, vino je že v sodu in moram reči, da je zelo perspektivno.

Kako meniš, da se v vaših treh generacijah vino razlikuje?

Malvazija, ki je letos prejela priznanje Decanter, je tip oranžnega vina, narejen skoraj v celoti po starem postopku, vendar precej bolj kontrolirano. In to vse na naraven način, s pomočjo temperature in inertnih plinov, brez dodajanja kemikalij. Tako da je danes vino bolj dodelano kot nekoč.

Na vaši kmetiji niste poznani le po vinu, ampak tudi po žganju. Imate eno najstarejših žganjekuh.

Žganje se je na naši kmetiji delalo od nekdaj in imamo res staro ter zanimivo žganjekuho, ki je na

našo kmetijo prišla leta 1927. Ta žganjekuha je večja od klasične in ima še nek vmesni defragmator, kjer pride do frakcij, kjer se določene frakcije alkohola ločujejo in tako pride do bolj prefinjenega alkohola. Takrat je bila ta žganjekuha tehnološko zelo napredna in dovršena in ne glede na to, da je mehanska, še vedno super služi svojemu namenu. Na tej žganjekuhi se je pridelovalo tropinovec in danes poleg tega služi še kot kulturna dediščina, zato sem jo obnovil. Tukaj sem se vprašal, ali naj ostanem pri tropinovcu ali lahko naredim še kaj novega. Tako sem pred približno tremi leti naredil svoj prvi gin, ki je prejel že kar nekaj nagrad. S pridelovanjem nadaljujem, delamo pa tudi vinjak, ki je zelo priljubljena žgana pijača.

Po katerih sortah ste poznani?

Kot sem že omenil, je naša primarna sorta malvazija, sam sem začel s pridelovanjem marselana. Imamo pa še chardonnay, modri pinot, iz katerega pridelujemo penino, in sauvignon. Od rdečih sort pa imamo merlot in cabernet sauvignon.

Kje lahko

kupimo vaše produkte?

V Sloveniji smo prisotni v nekaj restavracijah, v vinoteki v Vipavi in v Ljubljani, najlažje pa nas najdete kar pri nas doma, kjer vam pokažem klet in predstavim vina. Tako si lahko izberete in kupite vina po vaši izbiri.

Poleti ste prejeli pomembno priznanje Decanter World Wine Awards. Kaj vam pomeni?

Ko nekaj delaš, si vedno želiš neko strokovno mnenje. Seveda sem po mnenju za vina vedno spraševal strokovnjake in prijatelje, vendar sem nekako iskal drugačno potrditev. Spomnim se, da sem vinskim kolegom predstavil vino in jih vprašal, če bi bilo primerno za tekmovanje, pa so me spodbudili k temu, da sem se prijavil. Poslati je bilo treba 6 steklenic. Vina je ocenjevala mednarodno priznana vinska komisija in ko sem prejel bronasto priznanje, je bilo zame res lepo presenečenje. Gre za potrditev, da sem s svojim delom na dobri poti, da je bil ves moj trud dobro vložen in na koncu tudi nagrajen. Vsako leto je še festival malvazije v Portorožu, slovensko tekmovanje, kjer je moje vino prejelo zlato priznanje.

Kaj je tisto, kar zaznamuje vaše vino, da je na tekmovanjih tako priznano?

Vsako vino, glede na to, od kod prihaja, v sebi nosi svoj terroir –občutek nekega prostora, ki se izrazi v vinu, vključuje pa rastišče (vpliv podnebja, sestavo tal, prst, lego, naklon …) ter vinogradniško in vinarsko tradicijo nekega območja. Naša vina nosijo v sebi terroir, ki ima poudarek na zemlji “glerji”, zato ima tudi vino tako ime. To je nekako osnova našega vina in to nam daje ta

poseben okus, ki je zmes pridelave, ki sem jo omenil že na začetku. Mislim, da je bila od nekdaj moja ideja ta, da združim staro z novim – to dela moje vino posebno.

Kaj pa penina?

Pred nekaj leti sem se odločil, da se preizkusim še v peninah, saj sem si želel, da bi imel za neke obletnice penino, ki bi zaznamovala take trenutke. Spet se bom vrnil k našemu terroiru, ki ima izvrstno lego in klimo za penine, pri kateri se išče svežina. Grozdje za penino je treba trgati prej, saj ne sme imeti v sebi toliko sladkosti kot grozdje za vino. Grozdje mora imeti več kisline. Prvo leto sem naredil približno 350 steklenic in so se dejansko vse same prodale, zato sem drugo leto naredil 500 steklenic, kjer je bila prodaja prav tako izjemna. Letos sem se odločil narediti približno 1000 steklenic. Naše penine so narejene po klasični metodi, torej s sekundarnim vretjem v steklenici.

Kakšna je kaj vizija kmetije in pridelovanja vina?

Želja je ta, da iz lokalnega vinarja blagovno znamko ponesem po celi Sloveniji in v tujino. Seveda je tukaj veliko dela na marketingu, ampak verjamem, da je veliko potenciala.

Lara Soban

Pomlajena vodstvena ekipa družbe MAHLE Electric Drives Slovenija: Philipp Tallafuss

MAHLE je mednarodna tehnološka skupina, ki združuje 160 podjetij in 71.000 zaposlenih po celem svetu. Zato je zaposlitev v enem izmed podjetij MAHLE izziv in predstavlja osebno rast in razvoj.

Kakšna so vaša spoznanja, usmeritve in cilji na vašem poslovnem področju?

Večino svojega časa v MAHLE sem preživel v diviziji motorni sistemi in sestavni deli, kjer je bil v zadnjih nekaj letih eden večjih izzivov zmanjšanje obsega zaradi sprememb, ki se trenutno dogajajo v avtomobilski industriji. To je v MAHLE Electric Drives Slovenija velika razlika, saj posli hitro rastejo, kar je veliko bolj pozitiven izziv. Moj cilj skupaj z vsemi nadarjenimi kolegi je, da MAHLE postane vodilni dobavitelj na trgu e-mobilnosti!

Zakaj Slovenija?

Odločitev za selitev v Slovenijo ni bila težka. Država ima lepo in raznoliko naravo. Rad hodim v hribe, tečem in kolesarim in to je tu mogoče. Veliko je privlačnih dogodkov in zanimivosti, ki se ponujajo ob vikendih. Poleg tega smo tudi sredi čudovite vinske regije. In kar je še bolj pomembno, ljudje in kolegi me vedno lepo sprejemajo. To je kulturno bogato območje in enkratna lokacija za raziskovanje tudi drugih krajev na Balkanu in Jadranu.

Kateri izziv mislite, da bo za vas v MAHLE v Šempetru najtežji?

Podjetje MAHLE v Šempetru je osrednje razvojno in proizvodno središče za električne pogonske sisteme in mehatroniko, ki se uporabljajo v hibridnih in električnih avtomobilih ter e-kolesih. Električni pogonski sistemi iz Slovenije se uporabljajo v hibridnih in električnih različicah logističnih vozil, dvokolesnikov in osebnih avtomobilov.

Prav zaradi razvojnega centra in proizvodnje komponent za e-mobilnost šempetrska družba privablja strokovnjake, ki želijo nadaljevati in razvijati svojo karierno pot.

Eden takšnih strokovnjakov je tudi Philipp Tallafuss, ki se je našemu kolektivu pridružil v novembru.”

Na kratko opišite svojo poklicno pot in študij.

Rodil sem se in odraščal v Nemčiji, v regiji Blackforest, kjer sem tudi diplomiral kot inženir strojništva. Svojo kariero sem začel v Stuttgartu, in sicer v MAHLE leta 2008, kjer sem delal 6 let. Prva tri leta kot študent inženiringa, nato pa še tri leta kot globalni produktni vodja. Leta 2015 se mi je ponudila priložnost izkušnje v tujini, in sicer v proizvodnem obratu na Škotskem, kjer sem kasneje tudi preživel približno 7 let. V tem času sem delal v procesnem inženiringu kot vodja proizvodnje, vodja inženiringa in vodja obrata. To obdobje sem izkoristil tudi za zaključek svojega doktorskega študija na Univerzi Strathclyde v Glasgowu – poglobil sem se v neporušitveno testiranje in proizvodnjo materialov. V začetku novembra 2022 sem dobil priložnost, da vodim obrate mehatronike MAHLE v Evropi – s proizvodnjo v Sloveniji, Bosni in Hercegovini ter Avstriji.

Podjetje je v zadnjih letih investiralo veliko denarja v nove izdelke, procese in tehnologije. Številni projekti v diviziji avtomobilskih pogonov zdaj hitro naraščajo do velikih količin. Čeprav je spopadanje s hitro rastjo pozitiven izziv, pa bo potrebnih veliko pozornosti, energije in timskega dela za premagovanje tipičnih težav na začetku uvedbe novih izdelkov in tehnologij v proizvodnji.

Kako vidite naše podjetje v prihodnosti?

MAHLE v Šempetru je v zelo dobrem položaju, da postane ključni akter na hitro rastočem trgu e-mobilnosti. Imamo popolno podporo najvišjega vodstva MAHLE in bomo še naprej vlagali v prihodnost poslovanja. Vidim tudi veliko kolegov, ki so visoko motivirani in usposobljeni. Prav zaradi tega sem prepričan, da je pred nami in MAHLE Electric Drives Slovenija čudovita prihodnost.

Iris Soban

Intra Lighting uradno odprla nove proizvodne prostore

Podjetje Intra Lighting je v petek, 14. oktobra 2022, slovesno odprlo tovarno svetil v Šempetru pri Gorici, kjer sicer po selitvi iz Mirna deluje že skoraj dve leti. Izgradnja nove, sofisticirane tovarne na dobrih 11.000 kvadratnih metrih je potekala v smeri zelene preobrazbe, prijazne okolju in ljudem. “Danes je točno dve leti, odkar smo se sem preselili iz Mirna, in danes je tudi 33. obletnica podjetja Intra Lighting,” je na slovesnosti povedal ustanovitelj in dolgoletni direktor Marino Furlan. Z nakupom praznih proizvodnih hal nekdanjega Cimosa je Intra Lighting pridobila 1200 kvadratnih metrov površin. V dveh letih so v poslovno cono Polje preselili vso proizvodnjo, logistiko ter oddelke razvoja, tehnologije in nabave. Selitev na skupno lokacijo, kjer so tudi sedež podjetja, upravna stavba in pisarne ostalih služb, je bila nujna za napredek podjetja, ki je danes prisotno v petinšestdesetih državah sveta.

V tovarni proizvedejo okrog 215.000 različic svetil letno. V slovenski tovarni izdelujejo svetila iz ekstrudiranih aluminijastih profilov, na Hrvaškem so specializirani za svetila iz pločevine, v Srbiji pa poleg

svetil na številnih strojih za brizganje plastike za vse tri proizvodne lokacije izdelujejo tudi plastične sestavne dele.

Slovesnega odprtja nove tovarne v Šempetru se je udeležil tudi predsednik vlade Robert Golob, ki je izpostavil: “V podjetju Intra Lighting delajo prave stvari; tako v odnosu do zaposlenih kot do lokalnega okolja. So poslovni zmagovalci, vešči uporabe

najnovejših tehnologij. Želim si, da bi bilo podjetij, usmerjenih v prihodnost, zelena delovna mesta in nove tehnologije, še več.” Čestitke je direktorju in vsem zaposlenim za novo pridobitev izrekel tudi župan Milan Turk.

Mateja Poljšak Furlan

70 let Društva upokojencev Vrtojba

“Kam le čas beži? Kam se mu mudi?”

Sedemdeset let mineva od takrat, ko so se na pobudo Franca Gorkiča zbrali na prvi seji takratni ustanovitelji Društva upokojencev Vrtojba.

članov, aktivnosti pa bi bile vpete v potrebe vasi, saj društvo živi s svojim krajem, mu daje utrip in živahnost. Iz te potrebe sta bili ustanovljeni sekcija za šport in rokodelska sekcija, kasneje je bila oblikovana še skupina Dotik. Z nizanjem zmag ob udeleži na različnih tekmovanjih se polnijo police društvenih prostorov s pokali in priznanji balinarjev in balinark, igralcev pikada, kegljačev ter članic rokodelske sekcije Hudomušnice.

Člani športne sekcije so vsa leta redno prisotni na športnih igrah, ki jih prireja PZDU. Udeležba je vedno zaznamovana z odličnimi rezultati. Tudi sami prirejajo in se udeležujejo turnirjev ter drugih srečanj z okoliškimi društvi.

Pridne roke številne skupine Hudomušnic vrsto let ustvarjajo ogleda vredne izdelke. Rade jih predstavljajo širši javnosti, bodisi v domačem kraju ali v Ljubljani v okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje. Prisotne so tudi na razstavah v okoliških vaseh.

Poleg skupin, ki so tekmovalno orientirane, se v društvu vedno spodbuja in neguje rekreacija številčne skupine članic. Redno tedensko srečevanje v telovadnici POŠ Vrtojba nosi moto: “Za telovadbo nisi nikoli prestar!”

Pisal se je dan 7. september 1952. Tistega dne so obravnavali le dve točki dnevnega reda, in sicer: 1. konstituiranje upravnega odbora, 2. slučajnosti (za današnji čas točka razno).

Za prvega predsednika je bil izvoljen Franc Lasič. Društvo je takrat štelo 17 članov in je vključevalo vrtojbenski in šempetrski okoliš. Zahteve tistega časa so narekovale, da je bila glavna skrb usmerjena v prizadevanja za izboljšanje gmotnega položaja upokojencev. Posebna pozornost je bila namenjena usklajevanju in revalorizaciji pokojnin. Tu si je društvo v okviru Zveze sindikatov prizadevalo, da so dobili upokojenci enake pravice in ugodnosti, kot so jih imeli člani sindikata.

V začetku leta 1960 je bilo v društvo vključenih že 217 članov. Tedaj se je šempetrski del članstva odločil za samostojno pot in ustanovil svoje društvo.

Nenehno se je iskalo najustreznejše oblike delovanja z namenom zadostiti

potrebam posameznika in interesom celotne organizacije, predvsem pa se je v društvu prizadevalo, da bi bili razvojno usmerjeni. V letih delovanja so morali upokojenci mnogokrat braniti svoje pravice. Znana so naporna usklajevanja glede pokojnin z državnimi organi. Uspešnost pri doseganju ciljev je razvidna iz zapisnikov sestankov in občnih zborov.

V samostojnem Društvu upokojencev Vrtojba je bil 24. aprila 1962 razvit prvi prapor. Naslednji pa je bil razvit ob zamenjavi simbolov v novi državi.

Rdeča nit delovanja je bila še vedno skrb za socialni položaj članov. Svoje načrte pa se je začelo tkati tudi že z bolj prijetnimi in družabnimi nitmi. Ob deseti obletnici ustanovitve društva je bil tako organiziran prvi izlet. Dne 15. julija 1962 so vrtojbenski člani obiskali Trento. Organiziranje enodnevnih, pa tudi dvodnevnih izletov je postalo tradicija.

Nenehno se je iskala oblika delovanja, ki bi ustrezala željam in potrebam

V društvu je skrb usmerjena tudi na bogatitev medsebojnih stikov in srečanj. Praznovanja dneva žena, martinovanja, srečanja ob zaključku leta so polnila vaško dvorano. Prireditve so priložnost, kjer v duhu medgeneracijskega sodelovanja svoj del prispevajo vrtčevski in osnovnošolski otroci.

Organiziranje kulturno-zabavnih prireditev ni edini način druženja. Pozornost je dana tudi jubilantom. Za tiste z okroglimi leti se enkrat letno organizira sprejem ob prigrizku, čestitki in s priložnostnim darilcem. Starejšim od 90 let pa čestitke z darilcem izročamo osebno na domu. Tudi dan starejših – 1. oktober – je dan za obiske naših starejših članov osebno na domovih in po domovih za starejše.

DU Vrtojba je vedno organiziralo udeležbo svojih članov na F3ŽO v Ljubljani. Poskrbljeno je bilo, da tudi na srečanjih upokojencev Primorske nismo nikoli manjkali. Redno se organizira izlete po domovini, za

Foto

atelje Pavšič Zavadlav

katere sta zanimanje in odziv vedno zelo velika.

Člani DU Vrtojba smo se veselili ustanovitve Centra za dnevne aktivnosti starejših v Šempetru. Deležni smo organiziranih programov, izobraževanj in aktivnosti. Tu je še nepogrešljiva Občina ŠempeterVrtojba, ki ima za naše programe vedno vsestransko razumevanje. Njihova podpora je velika spodbuda in vedno dobrodošla.

Epidemija v zadnjih dveh letih ni zaobšla društva. Svoj program in aktivnosti je bilo treba prilagoditi nastalim razmeram. Odpovedati smo se morali množičnemu srečevanju na kulturno- zabavnih prireditvah, odpovedati smo se morali izletom in ekskurzijam, celo od svojih pokojnih članov smo se lahko poslovili le s svečo, ne pa osebno in s praporom, kot sta bili tradicija in obveza od vsega začetka. Zato pa smo povečali število obiskov na domu; ob upoštevanju priporočil NIJZ. Po domovih in domovih za starejše smo člane obiskovali ob priliki praznovanja dneva žena, ob dnevu starejših 1. oktobra, ob zaključku leta in ob praznovanju 90. rojstnega dne in vsakega naslednjega. V UO DU Vrtojba smo s tem želeli omiliti osamljenost naših članov.

Delovanje društva je bilo vsa ta leta v domačem kraju dobro sprejeto. Za svoje delo smo bili nagrajeni s strani Občine Šempeter-Vrtojba, ZDUS in PZDU z/s:

• zlato plaketo ZDUS ob 50. obletnici, • priznanjem PZDU ob 60. obletnici, • veliko plaketo ZDUS za 60. obletnico, • bronastim priznanjem Občine Šempeter Vrtojba za 60. obletnico.

Da lahko letos praznujemo 70. obletnico obstoja – predvsem pa delovanja Društva upokojencev Vrtojba, se moramo s hvaležnostjo spominjati vseh članov, ki so v svojem času prispevali energijo in pripravljenost pri oblikovanju programov in njihovi izvedbi, da so ohranjali korak s časom in bili vedno del utripa na vasi.

Hvala vsem!

Upravni odbor Društva upokojencev Vrtojba

Boreljada

ekipama Gornje in Dolnje Vrtejbe kljub slabemu vremenu potekal v športnem parku v Biljah, na prenovljenem balinišču v Vrtojbi pa so se v balinanju pomerile različne ekipe. Zvečer so se na briškuljadi tekmovalci lahko pomerili v briškuli, kjer pa je seveda zmagal najboljši …

Kot že vrsto let so tudi letošnjega septembra Vrtojbenke in Vrtojbenci združili moči in na že tradicionalnem tridnevnem dogodku Boreljada, ki je trajal od 16. do 18. septembra, dihali kot eno. Tradicionalno kulturno, športno in etnološko prireditev Boreljada organizira Krajevni odbor Vrtojba v sodelovanju s KŠTM ŠempeterVrtojba in številnimi lokalnimi društvi, ki po najboljših močeh prispevajo vsak svoj kamenček v mozaik tega že tradicionalnega dogodka.

Dogajanje bi se na prireditvenem prostoru začelo že v petek, a smo dogodek zaradi slabega vremena žal odpovedali. Ta dan bi bil namreč v celoti namenjen otrokom, dogajanje pa bi tako popestrili z dogodkom Otroški živžav v organizaciji Turističnega društva Občine Šempeter-Vrtojba. Obiskali bi nas tudi policisti PP Nova Gorica, gasilci PGD Šempeter ter ostali, ki običajno sodelujejo na dogodku. Kljub vsemu so se v petek otroci Osnovne šole Ivana Roba, podružnične šole v Vrtojbi ter vrtojbenskega vrtca Sonček in vsi prisotni razveselili sladoledne borele. Članice Društva žena Vrtojba so namreč vsem postregle z okusnim sladoledom.

Sobota je bila kot običajno športno obarvana. Nogometni derbi je med

Tradicionalna vrtejbnska bicikljada, ki je bila namenjena družinskemu rekreativnemu kolesarjenju, je bila zaradi slabega vremena odpovedana, čeprav so organizatorji do zadnjega upali, da bo izvedba kljub vsemu mogoča.

Nedeljsko dopoldne je minilo v znamenju svete maše in blagoslova borel, ki je potekal v župnijski cerkvi v Vrtojbi, sprevod borel pa je potekal od Mladinskega centra Vrtojba, po Ulici 9. septembra do prireditvenega prostora. Ženske predstavnice so se lahko na Roza dirki tudi letos pomerile v tekmovanju z gokarti. Ker so organizatorji na vsak način želeli videti najboljšo med enakimi, so tekmovanje zaradi slabega vremena prestavili na nedeljo.

Poleg ostalega smo lahko poskusili dobrote vrtejbnske kuhinje, ki so jih pripravile članice Društva žena Vrtojba. Vrtojbenci smo tudi letos dokazali, da znamo stopiti skupaj, saj smo se ponovno izkazali v dobrodelnosti, lepi nedelji pa smo piko na i postavili s pravim žurom, saj smo se ob ritmih skupine Malibu zabavali še dolgo v večer in tako zaključili letošnjo prireditev.

Za vso pomoč se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so pri snovanju in izvedbi tridnevnega dogodka pomagali po najboljših močeh.

Mitja Skočir, predsednik KO Vrtojba

Foto atelje Pavšič Zavadlav

Martinov izlet na Ptuj

Društvo upokojencev Šempeter si je za letošnji Martinov izlet izbralo najstarejše mesto v Sloveniji. Ptuj je mesto ob Dravi, ki ga obdajajo Slovenske gorice in Haloze ter Dravsko in Ptujsko polje.

Naš prvi cilj je bil Ptujski grad. Ogledali smo si zbirko glasbil, orožja, fevdalne stanovanjske kulture, turkerije, pustne maske …

V prvem nadstropju gradu smo občudovali najlepše grajske sobane. Ambientalna postavitev pohištva, tapiserij, slik in drobnega inventarja predstavlja fevdalno bivalno kulturo od druge polovice 16. do druge polovice 19. stoletja. Z grajskega dvorišča se nam je nudil krasen razgled na Ptuj z okolico in Ptujsko jezero.

Nadaljevali smo z obiskom najstarejše slovenske vinske kleti. Njeni začetki segajo v leto 1239, ko so Minoriti pod samostanom postavili vinsko klet. Poleg bogate zbirke arhivskih vin Ptujska klet hrani tudi poseben vinski zaklad – Zlato trto iz leta 1917, ki velja za najstarejše slovensko vino. Ptujska klet je danes prepoznavna kot moderna vinska klet, ki izza veličastnih starih zidov zgodovine ustvarja prijetna, sodobna ter priljubljena vina, katera smo seveda v vinskem hramu tudi degustirali.

Naše potepanje po Ptuju smo zaključili z vodenim sprehodom skozi lepo in zanimivo staro mestno jedro. Pot nas je vodila na Minoritski trg, Slovenski trg, Mestni trg, Dravsko ulico in drugod. Ogledali smo si Dravski stolp, Minoritski samostan sv. Petra in Pavla, mestno hišo, Florjanov spomenik, mestni stolp, Orfejev spomenik … Že malo utrujeni, a dobro razpoloženi smo se preko Drave odpravili v Gostišče pri Tonetu, kjer nas je čakalo pozno kosilo. Ob narodnozabavnih zvokih veselih muzikantov smo strnili vtise preživetega dne in se dobre volje vrnili na Primorsko.

Darja Furlan

Foto atelje Pavšič Zavadlav

Foto atelje Pavšič Zavadlav

Folklorna skupina Na placi

Folklorna skupina Na placi je bila ustanovljena leta 2014 kot sekcija Društva žena in deklet iz Šempetra pri Gorici. Z vajami smo pričeli v oktobru, s prvim plesom pa nastopili že za praznik svetega Martina istega leta.

Člani novoustanovljene skupine smo bili plesalci, pevci in godci iz Šempetra, Vrtojbe in okoliških krajev. Združevala nas je ljubezen do plesa, petja in glasbe, pa tudi želja po druženju in ohranjanju kulturne dediščine domačega okolja. Ob ustanovitvi je skupina štela 20 članov. Večina nas je prve izkušnje pridobila že v drugih folklornih skupinah, prve korake v novi skupini pa smo zaplesali pod vodstvom priznanega mentorja Tomaža Gantarja

Pri našem udejstvovanju nam že od samega začetka veliko pomeni podpora Občine Šempeter-Vrtojba, veseli pa smo predvsem pomoči pri nakupu kostumov, ki ponazarjajo praznično oblačilno podobo goriškega področja z začetka 20. stoletja.

V osmih letih delovanja smo zabeležili kar nekaj zanimivih nastopov. Morda bi izpostavili udeležbo na

mednarodnem folklornem festivalu Leron v Vodnjanu na Hrvaškem in nastop v Kulturnem domu v sosednji Gorici.

Večkrat smo se udeležili Folklornih popotovanj po Severni Primorski, ki jih je organiziral Javni sklad za kulturne dejavnosti, območna izpostava Nova Gorica. Prav na tej prireditvi smo leta 2018 za koreografijo Pod rožnato planino prejeli srebrno plaketo na tekmovanju folklornih skupin Slovenije, na katero smo še posebej ponosni.

Z velikim veseljem smo se odzvali tudi vsakemu povabilu na različne prireditve in dogodke, bodisi doma ali v tujini.

Skoraj vsako leto smo v Kulturni dvorani v Šempetru organizirali lastno prireditev, kamor smo povabili folklorne in pevske skupine iz domačega kraja in okolice, pa tudi iz tujine.

Veselja do plesa nam kljub “zrelim letom” ne zmanjka, bodri pa nas tudi zavest, da obenem predstavljamo in ohranjamo ljudsko izročilo domačega okolja za bodoče rodove. Naša izbira

so zato predvsem severnoprimorski plesi, kot so mazurka, špic polka, štajeriš, dencik in sklava.

Slednji, ki je morda manj poznan, je različica južnoslovanskega plesa seljančica, ki naj bi ga v drugi polovici 19. stoletja v te kraje prinesli godci iz Poreča v Istri. Za našo skupino je odrsko postavitev Majolčica pripravil starosta slovenske folklorne dediščine, eden naših najvidnejših etnokoreologov – prof. Mirko Ramovš

Dvoletni premor zaradi epidemije koronavirusa je morda malo zaustavil naš zagon, ne pa naše želje po nadaljevanju aktivnosti.

Veliko zaslug, da smo se ponovno zbrali, imata predsednik skupine Dušan Podgornik in podpredsednica Ljubica Milost. Zaradi njunega prizadevanja smo imeli v letošnjem letu že 5 nastopov in lastno prireditev Večer ljudskih pesmi in plesov, na kateri so nastopile naslednje skupine:

• ženska vokalna skupina Vogrinke iz Vogrskega,

• pevska zasedba Gartrož in folklorna skupina Gartrož iz Nove Gorice,

• folklorna skupina Kal nad Kanalom

• in domača skupina Na placi, ki se je predstavila s plesom Na placi.

Seveda želimo s plesom in z našim poslanstvom nadaljevati, zato bomo decembra pričeli vaditi nov splet. Naš mentor bo uveljavljeni slovenski koreograf, etnolog in kulturni antropolog dr. Tomaž Simetinger.

To je morda tudi pravi trenutek, da v naše vrste prijazno povabimo vse, ki bi se nam radi pridružili, pomladili naše vrste in prinesli novo energijo. Vaje imamo ob ponedeljkih zvečer v kulturni dvorani v Šempetru pri Gorici.

Folklorna skupina Na placi

Mavrični mozaik delovanja

Mešanega pevskega zbora Ciril Silič Vrtojba v letu 2022

vokalno skupino Rupa-Peč, MePZ Lipa Šempas, MePZ Štandrež in Vokalno skupino Chorus 97 Miren. Kljub slabemu vremenu smo revijo odlično izpeljali.

Drugi večji projekt pa je bilo gostovanje pri Slovenskem kulturnoprosvetnem društvu Bazovica na Reki, Hrvaška, kjer smo zapeli na celovečernem koncertu. Večer je obogatila še solistka Julija Polanc ob kitarski spremljavi našega pevca Bogdana Mugerlija. Navdušeni aplavz poslušalcev je bil dokaz, da smo doživeli lep pevski večer, ki je bil obarvan z mislijo, da je vsaka dobra stvar še boljša, če jo lahko deliš s prijatelji. Koncertu je sledilo prijetno druženje v prostorih slovenskega kulturnega društva, kjer so nas domačini bogato pogostili in prijateljske vezi so se spletale z besedo in s pesmijo. Letošnji program aktivnosti bomo v decembru zaključili s tradicionalno udeležbo na reviji rodoljubno-domoljubnih pesmi v Bukovici.

Skupaj smo zapeli tudi ob veselih in žalostnih trenutkih naših sopevk in sopevcev.

Mešani pevski zbor Ciril Silič Vrtojba pomembno oblikuje in bogati kulturno življenje v občini in v širšem okolju. Poslanstvo zbora, ki šteje 22 pevcev, je ohranjati lepo slovensko pesem, zato je pretežni del našega pevskega programa zajet iz zakladnice slovenskih ljudskih in umetnih pesmi. Sestavljajo pa ga še sakralni program, partizanske in domoljubne pesmi. Tako vsestranski program pesmi nam omogoča, da sodelujemo na različnih prireditvah doma in v tujini. Z izborom pesmi se prilagajamo različnim kulturnim, prazničnim, spominskim in družabnim prireditvam.

Poslanstvo marsikaterega pevskega sestava je bilo v času epidemije zavito v meglo in postavljeno na preizkušnjo. V tem času smo se poskušali člani našega zbora povezovati na različne načine. Skupaj z zborovodjo nismo obupali, ampak smo gledali naprej, da postanemo še bolj povezani in močnejšega duha za nadaljevanje našega poslanstva.

Pomlad je prebudila naravo in tudi naše aktivnosti. Tako smo že v aprilu sodelovali na koncertu partizanskih

in domoljubnih pesmi v Vrtojbi, sledila je občinska revija S pesmijo v pomlad. V tednu ljubiteljske kulture smo pripravili javno vajo s priznano zborovodkinjo Zulejko Devetak. Javne vaje smo izvedli še v oktobru in novembru s priznano vokalistko Eriko Regulyovo; z njimi želimo naše znanje nadgraditi in predstaviti naše delo obiskovalcem. Tudi letos smo polepšali popoldan oskrbovancem domov upokojencev v Podsabotinu in Novi Gorici. Sodelovali smo še na prireditvi od dnevu državnosti na Sv. Otu, na Trstelju in na komemoraciji 1. novembra v Vrtojbi.

Poseben izziv nam je bila organizacija revije Primorske poje v Šempetru pri Gorici, 17. junija 2022, ob pomoči JSKD Nova Gorica, ZPZP in Zavoda KŠTM. Na reviji smo zapeli z Žensko

V tem “skrajšanem” letošnjem letu smo sestavili mavrični mozaik nastopov. Veseli smo uspehov, pa ne le tistih, ki se seštevajo s točkami in priznanji, pač pa tudi tistih, ki ogrejejo srca in privabijo nasmehe ljudem na obraz – tako pevcem kot poslušalcem. To je tisto poslanstvo, ki je šteje največ.

Na koncu pa vabimo v naše vrste vse, ki radi pojete in se družite. Kontakti so objavljeni na naši spletni strani www.cirilsilic.si ter na Facebook profilu.

Damijana Spačal

Dinozavrolandija

V vrtec Sonček so v skupino Murenčki novembra glasno vkorakali dinozavri, ki so naše male nadobudneže zanimali že od septembra dalje. Z rjovenjem in s tuljenjem, z velikostjo ter z glasnim stopanjem so nas popolnoma prevzeli, tako dečke kot deklice. Otroci so od doma prinašali knjige in igrače, skupaj smo o njih razmišljali, jih primerjali med sabo, iskali sence, se gibali kot oni, jih ustvarjali iz modelirne mase ter jim s pomočjo kaširanja in tempera barv ustvarili pravo pokrajino, vključno z vulkani. Naredili smo senčne lutke in se preizkusili kot igralci v senčnem gledališču. Rajali smo na pesem o T. rexu in se na koncu seveda razbežali. Čaka nas še raziskovanje odtisov in okostja, pa še kaj si bomo sproti izmislili. Raziskovanja pri malih radovednežih nikoli ne zmanjka.

Barbara, Maja in Murenčki

Jabučnjada

Teden otroka v Vrtojbi

Prvi jesenski dan smo se otroci iz vseh skupin vrtca Sonček in delavke zbrali na igrišču pod brezami, kjer se bomo igrali celo leto in obeležili vsak letni čas.

Z lutkovno predstavo Pozdrav jeseni smo obeležili prvi jesenski dan. Sodelovale so vse maskote naših skupin, manjkalo pa ni niti veselih pesmic. Lutke – maskote naših skupin so za konec vsakemu otroku podarile jabolko, ki ga je pojedel v družbi prijateljev. Ogrizke jabolk smo dali deklici, ki jih je nesla domov in z njimi nahranila svoje koze.

Vsi iz vrtca smo začutili, da nam je skupaj lepo in da se bomo tako še velikokrat zbrali.

Strokovne delavke in otroci enote Sonček, vrtec Šempeter pri Gorici

Kot vsako leto je tudi letos v tednu od 3. do 9. oktobra 2022 potekal Teden otroka. Letošnja tema je bila Skupaj se imamo dobro! Drugošolčki iz Vrtojbe smo tematiko vzeli prav zares ter si popestrili teden. Ambasador letošnjega tedna je bil slovenski glasbenik Nipke, katerega pesem “Skup se mava dobr” se je v tem času večkrat slišala iz našega razreda. Veliko smo ustvarjali, obujali spomine na preteklost z igranjem starih iger naših non in nonotov, se veselo družili in igrali na prostem v toplih jesenskih dneh. Zelo smo bili veseli obiska Vitinega tatu, ki nam je predstavil kamišibaj ter tako popestril naš dan. Obiskali smo tudi SNG Nova Gorica, kjer smo si ogledali čudovito predstavo Janko in Metka. Seveda pa vmes nismo pozabili na pridno učenje ter dali vse od sebe pri šolskih zadolžitvah. Najbolj smo bili veseli, ko nam učiteljica cel teden ni dala domačih nalog; tako smo imeli še več časa za igro in sproščeno druženje, kar otroci res obožujemo.

Čeprav se je teden otroka zaključil, pa se tematike še vedno držimo in skupaj ustvarjamo lepe spomine ter se veselimo novih šolskih dogodivščin.

Drugošolčki iz Vrtojbe z učiteljico Polono Keše

Najlepši dan prvošolcev iz POŠ Vrtojba

V okviru likovnega natečaja ob Vseslovenskem dnevu habitata 2022, ki ga je organiziral Center arhitekture Slovenije, smo učenci 1. razreda POŠ Vrtojba razmišljali, kaj lahko naredimo, da ohranimo naš planet. Glede na to, da želimo ljudje imeti vedno več prostora za naše bivanje, smo z likovnim delom ustvarjalno prikazali letošnjo temo “Koliko prostora potrebujem?”. Z nastalim izdelkom smo osvojili prvo nagrado – ogled in odkrivanje še neznanih zanimivosti našega glavnega mesta ter obisk predsedniške palače.

V sredo, 23. novembra 2022, smo se vznemirjeni in polni pričakovanj z avtobusom podali na dolgo pot v Ljubljano. Tam sta nas pričakala direktorica Centra arhitekture Slovenije Barbara Viki Šubic ter vodič Tilen Mele. Z njegovo pomočjo smo odkrivali neznane kotičke in kulturne zaklade našega glavnega mesta. Na otroško igriv način nam je predstavil Ilirski steber, nas popeljal po delu nekdanjega rimskega obzidja, nam pokazal skritega konja na kljuki vhodnih vrat Plečnikove knjižnice ter skrito okno gotske stavbe.

Tako željno, kot čakamo posladek po glavni jedi, smo mi pričakovali še obisk predsedniške palače. Predsednik Republike Slovenije Borut

Pahor je v počastitev državnega praznika, dneva Rudolfa Maistra, tradicionalno priredil dan odprtih vrat. Tokrat je še zadnjič sprejel in nagovoril vse obiskovalce in mi smo imeli to veliko čast, da smo bili med povabljenimi. Po himni, njegovem nagovoru in kratkem kulturnem programu, nas je sprejel v svoji uradni pisarni. Povedal nam je, da je to edina predsedniška pisarna, v katero lahko vstopijo tudi zunanji obiskovalci. Njegova pisarna odraža toplino in domačnost, kar so zaznali tudi otroci. Hitro jih je pritegnil akvarij z zlatimi ribicami. Povedal nam je tudi, da pod njegovo mizo domuje škrat, ki ga lahko vidijo samo poredni otroci. Seveda ga mi nismo videli, saj smo pridni. V zahvalo smo mu podarili naše likovno delo, ki je bilo del zmagovalnega izdelka. Obljubil nam je, da bo dobil častno mesto v otroškem kotičku, ki je del predsedniške palače.

Sledil je še ogled ostalih protokolarnih in delovnih prostorov. Čudili smo se bogatim protokolarnim darilom, ki jih je dobil naš predsednik, in se slikali pri zastavi slavnih, na kateri so zbrani podpisi najboljših slovenskih športnic in športnikov. Ta zastava predsednika Pahorja redno spremlja na športnih prireditvah.

Preden smo predsedniško palačo zapustili, smo dobili še sladoled, nato pa se veseli, polni čudovitih vtisov, a tudi že malce utrujeni vrnili domov.

Učiteljice 1. razreda POŠ Vrtojba Tina Tomažinčič, Tatjana Vogrič in Danica Brajnik

Obisk regijskega centra za obveščanje Nova Gorica

Tretješolci iz Vrtojbe smo obiskali regijski center za obveščanje v Novi Gorici. Na ogled centra nas je prijazno povabila mama Tajde Ternovec Mejak. V centru so nas pričakali predstavniki gasilcev, delavcev centra za obveščanje in Rdečega križa. Predstavnik gasilcev nam je predstavil delo gasilcev, opozoril nas je tudi na varno obnašanje v primeru požara in drugih nesreč. V prostorih centra za obveščanje nam je njihova predstavnica razložila potek dela v centru. Pokazala nam je, kako poteka njihovo delo po prejetem klicu na pomoč na telefonsko številko 112. Predstavnik Rdečega križa nam je predstavil delo organizacije RK. Pokazal nam je tudi postopek oživljanja z defibrilatorjem. Tudi mi smo se preizkusili pri oživljanju s pomočjo lutke za učenje. Ugotovili smo, da je oživljanje res zahtevno. Za zaključek so nam gasilci demonstrirali reševanje ponesrečenca iz avtomobila. Hvala vsem za poučno dopoldne v centru za obveščanje.

Tretješolci iz Vrtojbe z učiteljico Mirjam Kodrič

Prekolesarimo svet 2022

Učenci 6., 7., 8. in 9. razreda Osnovne šole Ivana Roba Šempeter pri Gorici so se skupaj z razredniki, z vodstvom šole, s svetovalnimi delavkami in z ostalimi strokovnimi delavci pridružili akciji Prekolesarimo svet, ki je organizirana ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora.

Učenci so kolesarili en mesec; od 10. septembra do 10. oktobra. Razredniki so jih spodbujali, predsedniki oddelčnih skupnosti pa so vestno zapisovali prekolesarjene kilometre.

11. novembra smo se ob zaključku akcije zbrali v šolski telovadnici in prisluhnili Andreji Prijon, zaposleni na NIJZ. Povedala nam je, da se samomore da preprečevati in da ima gibanje pri tem pomemben vpliv. Pomembna sta tudi druženje ter zaupen odnos s starši, z razredniki, z učitelji, s šolskimi svetovalnimi delavkami in z zaposlenimi v zdravstvu. NIJZ skrbi za preventivo z

različnimi akcijami, katerih namen je osveščanje ljudi.

V okviru akcije Prekolesarimo svet naj bi udeleženci z vsega sveta z združenimi močmi prekolesarili 40.075 kilometrov, kolikor znaša obseg Zemlje.

Naši učenci so kolesarili v krajih bivanja, v šolo in nazaj domov, na treninge in tudi na daljše kolesarske poti – do Cerja, po Krasu, na Vipavsko, v Brda, do Deskel in Plav, v Devin in še kam. Za kolesarjenje se je odločilo tudi nekaj učiteljic in ravnateljica.

Vsi skupaj so prekolesarili 3389 kilometrov.

Pet učencev je prekolesarilo več kot 100 km. Naj kolesarka med učitelji je prekolesarila 378 km.

Da bi si lahko predstavljali, do kam bi v različnih smereh prispeli, je učiteljica Tjaša Prunk to ponazorila na zemljevidu sveta.

Katero smer bi vi izbrali?

Na sever Švedske ali do puščave v vzhodni Alžiriji, morda v zahodni Maroko, v zahodni Kazahstan ali v Jordanijo?

Vsi smo bili sodelovanja učencev zelo veseli. Odločili smo se, da se tudi drugo leto podamo na kolesarjenje. Pridružite se nam tudi vi.

Nataša Skrt Leban, psihologinja

Na strokovni ekskurziji po Andaluziji

Zaposleni na Biotehniški šoli Šempeter smo se med jesenskimi počitnicami udeležili strokovne ekskurzije po Andaluziji v okviru programa Erasmus+. Namen naše ekskurzije je bil spoznati gastronomijo, turizem in kmetijstvo te španske pokrajine, ki živi predvsem od turizma in kmetijstva ter je hkrati največji proizvajalec oljčnega olja v Španiji.

Obiskali smo srednjo strokovno šolo Istituto de Educacion Secundaria Gran Capitan, na kateri izobražujejo programe gastronomije in turizma. Izvedeli smo marsikaj tudi o španskem izobraževalnem sistemu. V pekarni Obrador S. Victoria nam je lastnik Rafael zaupal postopek izdelave tipične cordobske sladice. Pri enem izmed največjih proizvajalcev oljčnega olja v Španiji Aceites Bellido Mill smo poizkusili njihovo ekološko pridelano olje Juan Collin. Naslednja postaja je bila prestižna vinska klet

Bodegas Alvear, kjer iz grozdja sorte Pedro Ximenez pridelujejo tipična sladka vina, ki jih mi nismo vajeni. Lastnik hotela Casa de los Azulejos Manuel nam je zaupal svojo bogato poklicno pot. Trenutno vodi hotel in izdeluje svoje pivo Perro Flaco. V sadovnjaku citrusov Gospa Citrus smo spoznali biodinamično pridelavo citrusov in se preizkusili v obiranju pomaranč.

Poleg strokovnih ogledov smo v Cordobi, Sevilli in Malagi občudovali številne kulturno- zgodovinske znamenitosti. Velik pečat so v Andaluziji pustili predvsem Mavri. Prav zaradi njih je največja značilnost Andaluzije preplet krščanskega sveta z arabskim.

Več kot dvesto osnovnošolcev na obisku

V novembru je Biotehniško šolo Šempeter obiskalo več kot dvesto učencev različnih osnovnih šol severnoprimorske regije. V delavnicah so spoznavali izobraževalne programe, ki jih izvajajo na šoli, in poklicna področja, za katera se dijaki usposabljajo.

V šolski kuhinji so se učenci udeležili delavnice z naslovom Harmonija okusov na našem krožniku. Dijaki smeri gastronomijahotelirstvo so jim prikazali izdelavo domačih testenin in krompirjevih njokov. Za prilogo so pripravili paradižnikovo, kraško, bučno in brokolijevo omako. Vsi so se posladkali s karameliziranimi hruškami z vaniljevo kremo, z lešnikovim drobljencem in s karamelno omako. V učilnici strežbe je potekala delavnica Dobrodošel gost, nasvidenje prijatelji! Na njej so osnovnošolce naučili, kako pripraviti pogrinjek in kakšen je bonton za mizo. V šolski slaščičarni so dijaki smeri slaščičarstvo skupaj z osnovnošolci pripravljali čokoladne tortice cupcakes. Te so obiskovalci sami dekorirali in na koncu tudi pojedli. Dijaki kmetijskopodjetniške smeri so udeležencem delavnice pokazali, kako je videti klinični pregled domače živali. TRIAS meritev, ki vključuje merjenje telesne temperature, žilnega utripa, dihanja in vampnih kontrakcij, so izvedli na kozi. Obiskovalcem so predstavili tudi nekaj značilnosti prežvekovalcev. V

šolski laboratorijski učilnici so učenci spoznali sestavne dele mikroskopa, nato pa so se preizkusili v mikroskopiranju čebule, krompirja in ciklame. Na objektivu so lahko izbirali več povečav in tako rastline opazovali z različno veliko natančnostjo. Predstavljen je bil tudi nov štiriletni izobraževalni program gastronomija in turizem. Učenci so se najprej seznanili s predmetnikom, nato pa so sestavljali sestavljanke z motivi evropskih mest. Državam, v katerih ta mesta ležijo, so pripisali značilnosti in jih povezali s tipičnimi jedmi. Na drugi delavnici so vrteli kolo sreče, na katerem so bila napisana imena držav, dijaki pa so jim zastavljali vprašanja o njih. S tem so želeli učencem še bolj približati staro celino in ponazoriti, kako sta gastronomija in turizem prepletena. Obiskovalci so si ogledali tudi šolsko klet in oljarno, kjer so spoznali nekatere sorte oljk, ki rastejo v primorskih oljčnikih, delovanje oljarne in kaj se zgodi, če olja ne hranimo primerno.

Devetošolci, vabljeni na informativna dneva, ki bosta na Biotehniški šoli Šempeter v petek, 17. , in v soboto, 18. februarja 2023. Spoznali boste poklice: gastronomsko-turistični tehnik, kmetijsko-podjetniški tehnik, naravovarstveni tehnik, živilsko-prehranski tehnik, slaščičar, gastronom-hotelir, gospodar na podeželju in pomočnik v biotehniki.

V. K. in M. H.

Karmen Sirk

Arhiv Biotehniške šole

Arhiv Biotehniške šole

Art Zagon predstavlja dela Davida Verliča

Razstava Odnosi 3

Klub Zagon je v letu 2022 v sklopu projekta Art Zagon na štirih lokacijah – v prostorih Goriške knjižnice Franceta Bevka Nova Gorica in njene podružnice Krajevne knjižnice Šempeter, na Ljudski univerzi Nova Gorica ter v Knjižnici Damirja Feigla v Gorici (IT) – predstavil dela devetih fotografov in slikarjev. Novembra je bil na vrsti predstavni avtor, fotograf David Verlič iz Šempetra pri Gorici.

David Verlič se s fotografijo ukvarja skoraj tri desetletja. Kot fotograf je začel z delom pri lokalnem časopisu, kasneje se je ukvarjal s koncertno fotografijo in z video snemanjem. Za lokalno televizijo je vodil glasbeno oddajo. Sledilo je obdobje dokumentarne fotografije; več let je fotografiral dogodke v Mestni občini Nova Gorica. Je ustanovitelj fotografskega portala E-fronta, kjer je zbranih več kot 5.000 dokumentarnih fotografij iz lokalnega okolja. Je idejni vodja fotografskega projekta Ljudje Nove Gorice in soustanovitelj fotografskega kolektiva Photo Action. Pripravlja samostojne razstave in redno sodeluje na skupinskih razstavah. Za svoje fotografsko delo je bil že večkrat nagrajen.

V sklopu projekta Art Zagon je predstavil štiri fotografije iz njegovega bogatega opusa. “Vsaka moja razstavljena fotografija ima svojo zgodbo. V Šempetru sem razstavil fotografijo, ki je nastala pred letom dni na Krasu, na sproščenem popoldanskem sprehodu. Če se sedaj ozrem nazaj, sta se v tem času spremenila tako kraška pokrajina kot moje dojemanje minljivosti. Naš svet se spreminja in včasih pozabimo, kako pomembna je vez, ki jo imamo z naravo. Če je nekaj narobe z njo, bo to vplivalo tudi na nas in naša življenja. Fotografiranje narave je zato zame toliko bolj pomembno, ker mi da nek notranji mir, ki ga v urbanem okolju težje dobim.”

Že drugo leto zapored je Zavod za kulturo, šport, turizem in mladino Šempeter-Vrtojba (KŠTM) prijazno odprl vrata razstavi Odnosi. Tokrat gre za razstavo Odnosi 3, pri kateri s svojimi poglobljenimi deli, ki se navezujejo na najštevilčnejše odnose, sodelujejo Karmen Corak, Jakob Jugovic, Jadran Rusjan, Klemen Skubic, Nina Sotelšek in Arven Šakti Kralj.

Idejni vodja projekta in kurator razstave Denis Volk pravi, da so odnosi večna in nedokončana tema. Besedo odnos doživljamo kot besedo s številnimi pomeni in neštetimi primeri. Odnosi predstavljajo nas in naš obstoj ter obstoj drugih glede na nas ali na druge ali drugo, na vse ostalo, kar nismo mi. Razstavo organizirajo Zavod iManaLAB, Maša Lancner-fotografinja, Zavod za kulturo, šport, turizem in mladino Šempeter-Vrtojba (KŠTM ŠempeterVrtojba) in Kulturno društvo za umetnost KONS iz Trsta. Razstava je bila na ogled do 30. novembra 2022. Na voljo je tudi zbornik.

Maša Lancner

Dejan Gregorič

Dejan Gregorič

Fotografska razstava Pogledi

Med 22. in 29. novembrom 2022 je bila v dvorcu Coronini v Šempetru pri Gorici na ogled fotografska razstava Pogledi avtoric Maše Lancner in Suzane Uršič pod okriljem Kluba Zagon.

Pogledi na Vrtojbo in Šempeter, pogledi navzgor in navzdol, pogledi na levo in desno, pogledi zjutraj in zvečer. Predvsem pa Suzanini in Mašini pogledi zadnjih desetih mesecev.

Suzana in Maša sta iz Vrtojbe, skoraj sosedi. Obe fotografinji. Veže pa ju še ena skupna točka. Obe sta v začetku leta postali mamici. Suzana punčki Arii, Maša pa fantku Tiborju. Skupni sprehodi v sončnih zimskih dneh so bili iztočnica za projekt in razstavo Pogledi, ki jo predstavljata v prostorih dvorca Coronini v Šempetru.

Grški filozof Heraklit je nekoč dejal: “Noben človek nikoli ne stopi

dvakrat v isto reko, saj to ni ista reka in ni isti človek.” Šele ko dobiš otroka, se resnično zaveš, kako čas teče in kako je vsaka sekunda, vsaka minuta neponovljiva, česar se človek težko zaveda v naglici sodobnega življenja, v katerem živi.

Avtorici sta se odločili, da to čudovito obdobje ulovita v objektiv ter ga s tem zapišeta v večnost. Fotografije, ki so bile predstavljene na razstavi, so nastale na sprehodih po Vrtojbi, Šempetru. Bodisi je šlo za skupne sprehode ali pa intimne sprehode s hčerko ali sinčkom. Te fotografije so njuni trenutki z otrokom. So pogledi na listje, ki poplesava v vetru, pogledi na modrino neba in ptice v krošnjah dreves, urbane zgradbe, klesane skulpture ljudi in narave ter vso lepoto, ki nas obdaja.

David Verlič

David Verlič

David Verlič

Literarno druženje z Matejo Gomboc, pripovednico za vse generacije in ambasadorko slovenskega jezika

16. novembra 2022 je Kulturno umetniško društvo v sodelovanju z JSKD, območno izpostavo Nova Gorica po dolgem času epidemije spet v živo izvedlo literarno druženje iz cikla Ubesedovanja, ki je potekalo v skoraj polni dvorani Coroninijevega dvorca. Tokrat smo gostili pisateljico Matejo Gomboc, ki trenutno živi v Ljubljani, ima pa primorske korenine. Mnogi dijaki nekdanje Srednje ekonomske in družboslovne šole v Novi Gorici se je spominjajo kot odlične profesorice. Z njo se je pogovarjala predsednica Kulturno umetniškega društva Majda Arčon.

Mateja Gomboc ni le pisateljica. Je tudi profesorica slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, pomočnica urednice otroške revije Mavrica, članica uredniškega odbora pri literarni reviji Zvon, prevajalka iz italijanščine, avtorica številnih učbenikov za slovenski jezik in še bi lahko naštevali. Zaupala nam je, da je ključ za tako uspešno delo v ustvarjalnem miru in načrtovanju dela čez dan. Od vseh aktivnosti ji največ pomeni literarno ustvarjanje, ki je prav letos doseglo nekakšen vrhunec, saj je za roman Balada o drevesu prejela pomenljivo nagrado “desetnica”, ki jo podeljuje Društvo

slovenskih pisateljev za najboljši mladinski roman.

Časa, da bi predstavili vse Matejino delo, je bilo premalo, zato je voditeljica pogovora izpostavila predvsem tri besedila: Dantejevo hišo, ki v ospredje postavi dva umetnika in njuno soočanje s preteklostjo, že omenjeno Balado o drevesu, ki spremlja dijakinjo tretjega letnika, kako se sooča s samomorom svojega fanta, zaključili pa smo s šaljivim romanom za osnovnošolce, zanimivim tudi za odrasle bralce, to je Sposojena babica Štefi, ki je zadnje Matejino delo. Zadnji dve deli sta izšli pri Založbi Miš.

Pogovor s pisateljico sta dopolnili Lea Klančič, ki je doživeto prebrala odlomke iz obravnavanih del, ter Lara Bavcon z glasbeno spremljavo, saj je glasba pomemben motiv v romanu Balada o drevesu.

Na koncu nam je Mateja Gomboc zaupala še svoje načrte. Pripravlja prenovljen učbenik za slovenščino v triletnih programih in piše roman o Novi Gorici, ki ga lahko pričakujemo v naslednjem letu.

Majda Arčon

Pridite po dobro knjigo v Krajevno knjižnico Šempeter

“Branje je kot pogovor. Vse knjige govorijo. Vendar zna dobra knjiga tudi prisluhniti.” Mark Haddon

Branje spodbuja domišljijo, kreativnost, vedoželjnost, empatijo, mišljenje, prav tako izboljšuje spomin, koncentracijo, besedni zaklad. Z branjem lahko izboljšamo kakovost svojega življenja, širimo pogled na svet, sprostimo čustvene pritiske in prispevamo k osebnostni rasti. Če beremo leposlovje, lažje razumemo druge ljudi, saj se vživimo, poglobimo v zgodbo, tako da se poistovetimo z njenimi junaki.

Skupno branje odraslih in otrok povezuje. Vzemite si čas za branje pravljic, navajanje otrok na knjigo in obiskovanje knjižnice. Ob poslušanju pravljic se najmlajši sprostijo, počutijo se varne, kar pozitivno vpliva na njihovo čustveno doživljanje, domišljijo, razumevanje. Ko otroci že samostojno berejo, ustvarite prijetno

bralno okolje in jih spodbujajte pri branju, da postanejo bralci za vse življenje.

Vabimo vas na različne dejavnosti v knjižnici. Ljubitelje pravljic vabimo na decembrsko praznično obarvano pravljično urico. V čarobni svet pravljic vas bo popeljala pravljičarka Neda Mikuž. Male ustvarjalce vabimo na ustvarjalne delavnice, ki jih organiziramo v sodelovanju z Medobčinskim društvom prijateljev mladine za Goriško. V knjižnici nudimo pomoč pri učenju za učence nižjih razredov, ki jo izvaja Haideja Černe, obvezne so predhodne prijave v knjižnici.

V januarju napovedujemo italijanščino za otroke, namenjena bo drugošolcem in tretješolcem, potekala

bo pod mentorstvom Haideje Černe, prijave zbiramo v knjižnici. Odrasle vabimo v bralno skupino v Krajevni knjižnici Šempeter, pridružite se nam na srečanjih ob sproščenih pogovorih o knjigah, ki bogatijo naša življenja. Za vse podrobnejše informacije povprašajte v knjižnici.

Alenka Purkart

Anja Kranjc: Raje preneha obstajati, kot da živi brez umetnosti

Anja Kranjc se je rodila leta 1982 v Šempetru pri Gorici. Kiparstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je diplomirala leta 2008 in magistrirala leta 2011 z nalogo Medprostor bivanja in razstavo V Belo pri red. prof. Matjažu Počivavšku in doc. dr. Igorju Škamperletu na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 2005 je imela več samostojnih razstav in je sodelovala na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Ustvarila je več javnih kiparskih postavitev. Je prejemnica več nominacij in nagrad, med drugimi študentske Prešernove nagrade leta 2006. Ukvarja se tudi s slikarstvom, z risbo, z ilustracijo in s pedagoškim delom. Živi in dela v Vipavi.

Oktobra 2022 je na povabilo Kluba Zagon iz Šempetra pri Gorici sodelovala pri projektu Art Zagon, njene slike so bile na ogled v Knjižnici Damirja Feigla v Gorici (IT), na Ljudski univerzi Nova Gorica, v prostorih Goriške knjižnice Franceta Bevka Nova Gorica in njene podružnice Krajevne knjižnice Šempeter. Poleg tega je bil izbor reprodukcij njenih slik na ogled v šempetrski Galeriji Zagon. V sklopu rezidence Kluba Zagon pripravlja pobarvanke, ki bodo konec leta razdeljene otrokom, ki obiskujejo vrtce v naši občini.

Kako se spominjaš svojega otroštva, si že takrat čutila, da bo tvoje življenje povezano z umetnostjo?

Ja. Klic je bil zelo jasen in glasen. Ko sem enkrat prijela v roke glino in si kupila prvo majhno platno, se je v meni prebudila tako močna

sila radosti in življenja, da se mi je življenje od takrat naprej popolnoma spremenilo. Popolnoma me je prevzelo in preseglo, saj se mi je zdelo, da ko ustvarjam, teče skozi mene sila, ki me tako močno presega, da sem ji lahko samo sledila. To je bilo od takrat naprej gonilo mojega obstoja

in je še danes, saj mi nič drugega ne omogoča tako budnega spremljanja spreminjanja moje celotne osebnosti. Pomeni mi dihanje, svobodo in rast v moči do ljubezni v človeku in mi daje smisel v življenju. Raje neham obstajati, kot da živim brez tega.

Kiparski opus, ki ga razvijaš od leta 2006, izhaja iz tvojega neprestanega raziskovanja človeške figure kot nosilca različnih psiholoških stanj in občutenj. Kako tvoje doživljanje sveta vpliva na tvoje ustvarjanje?

Moje ustvarjanje je moje življenje in obratno. Kar doživljam v nekem obdobju, to prenašam v kipe in slike. Ko se neko obdobje zaključi, se cikel spremeni. Kiparski in slikarski opus, ki ga razvijam od leta 2006, izhaja iz mojega kontinuiranega raziskovanja človeške figure kot nosilca različnih psiholoških stanj in občutenj, ki gledalca opominjajo na krhkost in minljivost človeške eksistence. Minljivost izpostavljam zato, ker se v odnosu do tega vprašanja oblikuje naš odnos do življenja (če se tega zavedamo ali pa ne). Krhkost izpostavljam zato, ker je v današnji kapitalistični družbi, kjer moramo svet doživljati objektivno in nevtralno, to dejstvo, da si dovolimo biti občutljivi oziroma krhki in doživeti svoje življenje skozi naša telesa na nam lasten način, nekakšen upor proti vsiljenim mehanizmom potrošniške miselnosti. Iz tega odnosa do življenja in človeka v njem izhajam pri vseh ciklih, tako pri kiparstvu kot slikarstvu.

Na slovensko likovno sceno si vstopila pred skoraj dvema desetletjema kot kiparka, v zadnjih letih pa si se veliko posvečala slikarstvu. V tvojem ustvarjanju se sedaj prepletata dvodimenzionalni

in trodimenzionaln prostor. Kako je prišlo do tega razvoja in kako bi opisala rdečo nit svojega ustvarjanja?

Ves čas sem poleg kipov delala tudi slike. Samo razstavljala jih nisem tako pogosto, ker so me po koncu študija kiparstva poznali bolj kot kiparko in me zato vabili bolj na kiparske razstave. Kipi in slike se ves čas mojega ustvarjanja dopolnjujejo in ustvarjajo prehode iz dvodimenzionalnega v trodimenzionalni prostor. Govorijo o isti temi, slike z občutjem barv, kipi z občutjem materialov. Npr.: slike Utelešanje divjine sem začela delati istočasno kot cikel kipov Nevidno vidno (2019) in jih nadaljujem še danes. Enako kot kipi govorijo o vmesnih stanjih, kjer se meja med našimi fizičnimi in duhovnimi telesi in zunanjim svetom zabriše. Ozadja slik so zato povečini abstraktna ali le malo nakazujejo neko naravno okolje. Povečini je to gozd. Kipe postavljam med ljudi, po celem razstavnem prostoru, tako da jih lahko ljudje obhodijo in doživijo kot sebi enake. Ker so narejeni v naravni velikosti, je učinek še večji. S tem jih želim približati ljudem. So kot figure s svojimi zgodbami, ki živijo med nami in nam tiho govorijo o dimenzijah človeka, za katere bi si morali tudi vzeti čas. Ne živimo zato, da se preživljamo, ampak se preživljamo zato, da živimo. In življenje je mnogo več, kot lahko samo vidimo. Dandanes se mi zdi še posebej pomembno, da se izpostavijo tudi druge, duhovne in duševne dimenzije človeka, ki jih poudarjam na teh kipih. Ker sta pohlep in materializem prišla do tako skrajne točke, da lahko vse človeško in naravno uničimo.

Kakšen je tvoj odnos do narave/gozda pri svojem slikarskem ustvarjanju?

Narava je moja inspiracija, vendar ne v smislu posnemanja ali preslikave. V slike ali kipe poskušam ujeti tisti trenutek, ko v naravi doživimo, kako prehaja v nas in mi postajamo del nje. Figure na slikah se zato stapljajo z ozadjem, se prepletajo z njim, ker v njih vstopa in jih preoblikuje. Ker vstop v gozd, naš notranji ali zunanji, obudi naše naravno, nezavedno, divje, iskreno bitje. V času izolacije zaradi epidemije smo to lahko še posebej občutili, saj je bil edini možen izhod v naravo ali v nas same.

Tvoja dela, kiparska ali slikarska, so pretežno velikega formata in vedno pustijo gledalcem močan vtis. To pa zahteva svojo ceno, saj mora umetnik imeti sredstva in še posebej čas, da lahko sproščeno ustvarja. Kako sama doživljaš čas danes, če to primerjaš z obdobjem, ko si zaključila študij na akademiji?

Takrat se mi je zdelo, da imam premalo časa za prizemljiti vse ideje, ki sem jih imela. Če primerjam z danes, se mi zdi, kot da sem imela takrat ogromno časa in danes res zelo malo. Zaradi dela in otrok je čas za ustvarjanje zreduciran na minimum. Ne morem narediti vsega, kar bi rada, ker ima dan premalo ur.

Nova Gorica bo leta 2025 Evropska prestolnica kulture. Kakšen je tvoj pogled na ta prestižen naslov in na kakšen način bi sama želela sodelovati, če bi imela to možnost?

Z veseljem bi sodelovala in naredila kakšen večji spomenik iz brona. Ob meji. Večjo skupino ljudi, ki se ne glede na razlike in preteklost sprejemajo in sodelujejo.

Letos si sodelovala pri mednarodnem projektu Art Zagon, v okviru katerega so bile tvoje slike postavljene na ogled v knjižnicah na obeh straneh meje in na Ljudski univerzi v Novi Gorici. To je zate nekaj nevsakdanjega, saj so drugače tvoja dela na ogled večinoma po galerijah. Kaj pa v prihodnje? Kako si predstavljaš svoje naslednje umetniške korake?

Upam, da bom lahko vedno, ne glede na to, kako težko bo in v kakšen kot nas bodo še pritisnili, delala – ustvarjala. Neprestano sledenje ustvarjalnemu procesu zahteva budno spremljanje spreminjanja moje celotne osebnosti, zato mi pomeni dihanje, svobodo in rast v moči do ljubezni v človeku in mi daje smisel v življenju. Tako si predstavljam svojo prihodnost v ustvarjanju: z vsem bitjem in s celim telesom, tako kot od nekdaj. Naj notranja nuja vedno preglasi vse zunanje uspehe ali neuspehe, krize ali srečne dni. Naj ta glasno-tihi glas nikoli ne utihne!

David Verlič

Romeo Stubelj: “Umetnost je tudi pogum, da lahko naprej tlakuješ svojo pot ustvarjanja.”

Romeo Stubelj je likovni ustvarjalec z osebnostjo, ki je prepoznavna preko njegovih del, ki so povezana z lastno identiteto in ustvarjanjem. Njegova dela, ki sem si jih ogledala na razstavi, so me prepričala, da je samosvoj ustvarjalec, ki sledi predvsem osebnemu vzgibu.

Kdaj si začutil, da je svet likovne umetnosti tvoja življenjska pot?

Zelo rad sem risal že kot otrok. Povedali so mi, da je bil nekoč pri nas na obisku nek umetnik, ki me je opazoval pri risanju in dodal, da bo še nekaj iz mene. Zdaj se na to spomnim večkrat in si v šali rečem, da se temu res ne morem izneveriti! V osnovni šoli sem sanjal o tem, da bi oblikoval avtomobile. Namreč, že v nižjih razredih in še prej sem posedoval vse slikanice na to temo, ki so bile takrat na voljo. Moj nono pa, ki je odhajal po nakupih v Šempeter, mi je redno prinašal nove izvode takratne Avto Revije.

Potem pa sem se vpisal na srednjo elektrotehnično šolo … Sicer pa smo imeli v tretjem in četrtem letniku za razredničarko slavistko Katarino Vuga. Naš številni, fantovski razred ji je bil zelo pri srcu in imela nas je rada. Bila je odprtega duha in zelo dovzetna za umetnost. Predstavila nam je številne, za tisti čas napredne umetnike in druge strokovnjake.

Preden si se soočil s fakulteto, pa tudi potem, si obiskoval številna izobraževanja in delavnice. Kako je bilo s tem?

Še preden sem uspešno opravil sprejemne izpite in se vpisal na

Pedagoško fakulteto v Maribor, sem imel za seboj kar nekaj izobraževanj. Najprej sem obiskoval delavnice iz risanja in slikanja, ki jih je konec osemdesetih v Novi Gorici organizirala območna ZKD. Verjetno v želji, da bi se nekoč s tem redno ukvarjal, sem v italijanskem Vidmu obiskoval tečaje iz grafičnega oblikovanja in priprave za tisk, tako da je ob službi, takrat še v šempetrski Iskri, bila večina mojih popoldnevov eno samo usposabljanje in prizadevanje za to, kar je sledilo.

V obdobju službovanja na šoli sem se več let ukvarjal skoraj izključno z (umetniško) grafiko. Obiskoval sem grafične delavnice znotraj Narodne galerije v Ljubljani. Grafično šolo je vrsto let vodil profesor Bojan Kovačič, ki je bil izjemen človek. Zahvaljujoč njemu, ki nas je opogumil, da smo prijavili svoja dela, sem bil med izbranimi avtorji, ki so leta 2012 svoja dela razstavljali na pregledni razstavi z naslovom Odtisi in vtisi v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC). Še vedno se mi zdi to velik uspeh in sem nanj zelo ponosen.

Kako se ti je zgodila fakulteta in kako bi opisal svojo študentsko izkušnjo?

Ja, na faks sem se vpisal pri osemindvajsetih, ko sem že kakih sedem let služboval na Iskri

Avtoelektriki v Šempetru. Moram reči, da sem se kar hitro vključil v dogajanje in kmalu pozabil, da so bile moje sošolke in sošolci v povprečju devet let mlajši od mene. Menim, da jim je bilo všeč, da imajo starejšega in izkušenejšega sošolca. Jaz pa po drugi strani zaradi tega nisem nič kaj dosti pametoval in občasno sem se njihove norčavosti tudi nalezel. Drugače pa sem bil kar discipliniran in nisem zanemarjal svojih študijskih obveznosti. Sploh pa ne bi hotel zamuditi vseh tistih ur ateljejskega dela, za kar sem tja tudi prišel.

Kdo so bili tvoji vzorniki?

Če pa že moram govoriti o vzornikih, potem naj omenim popartistično umetnost in predvsem njene ameriške predstavnike. Na primer Andy Warhol je začel prav kot grafični oblikovalec (ilustrator) in je šele kasneje zaslovel kot umetnik. Rekel bi, da je zahvaljujoč njegovim vizionarstvu, edinstvenim in revolucionarnim pristopom oblikovanje povzdignil na nivo umetnosti. Med drugim sem se o tem fenomenu razpisal tudi v svojem diplomskem delu. Sicer pa je danes cel kup umetnikov, ki bi bili zlahka moji vzorniki.

Kaj lahko poveš o svojem učiteljskem obdobju?

V šolstvu, natančneje na osnovnih šolah, sem poučeval sedemnajst (šolskih) let. Lahko rečem, da je bila to zelo lepa izkušnja, ki je znatno prispevala k moji poklicni in tudi osebnostni rasti. Sicer pa je poklic učitelja zelo vsestranski. Na šoli je veliko aktivnosti in dejavnosti namenjenih tako učencem kot tudi učiteljem. Če si vsaj malo nadobuden, boš ob vsej tej ponudbi našel tudi nekaj zase, stopil iz območja svoje poklicne usmerjenosti in se pokazal v še kakšni drugi luči. Seveda pa ni vse odvisno samo od učitelja, njegove volje in je še kako pomembno, da te okolje, v katerem delaš, na tak ali drugačen način podpira. No, rad sem bil učitelj, kljub temu, da sem po duši umetnik. Lepo je delati z otroki, od katerih se lahko veliko naučiš in od njih prejemaš veliko iskrene, ljubeče naklonjenosti, kar ne verjamem, da velja za druga okolja.

Kako se znajdeš v novih okoliščinah kot umetnik in kako gledaš na umetniško sceno pri nas oz. na splošno?

Andy Warhol je že v 50, 60 letih prejšnjega stoletja napovedal, da bodo umetnost in z njo umetniki postmoderne (potrošniške) dobe podvrženi tržnim zakonitostim. In res, umetnost se danes prodaja kot vse ostalo blago, s prav takšnimi strategijami. Umetnik današnje dobe, če naj bo uspešen, mora obvladati številna znanja in veščine. Tisti, ki so začeli z lastno poslovno prakso, bi znali najbolje povedati, kako naporni so lahko začetki. In tudi jaz, kljub določeni praksi in izkušnjam, sem začetnik v tem poslu. Kljub temu pa ostajam optimističen in na prihodnost gledam kot na veliko priložnost.

Na umetniški sceni pri nas pogrešam več sodelovanja. Resda smo umetniki bolj individualisti, pa vendarle bi nam sodelovanje zelo koristilo. To je poznano že iz gospodarstva in če tam deluje, zakaj ne bi tudi v naših krogih? Apeliral bi na pristojne na občini, da razmislijo o kakšnem umetniškem inkubatorju, coworking zadevi. V kolikor bi umetniki delovali skupaj, bi se lažje povezovali npr. z gospodarstvom in vključevali v javno sfero. Sploh pa je naša občina vključena v projekt Evropska prestolnica kulture 2025 in že s tega vidika bi bilo dobro kaj narediti.

Poleti je bila v sežanskem Kosovelovem domu na ogled tvoja samostojna razstava z zanimivim naslovom Ugodni nakupi. Nam lahko malo več poveš o tem?

To je bila razstava mojih najnovejših umetniških del, pretežno letošnjega in lanskega letnika. Če strnem na kratko, gre za nekakšno reciklažo,

saj uporabljam rabljen, odpaden, odvržen, neslikarski material, ki ga v tehniki kolaža in tudi drugače povezujem v nove celote. Pri izbiri takšnih materialov vidim veliko podobnosti z evropskim gibanjem Nouveau Realisme. Drugače pa kar zadeva izbiro barvne palete, tiskanega medija, uporabnih predmetov … vse to se navezuje na ameriško različico, ki se tako kot jaz navdušuje ob poslušanju pop glasbe, nad oglaševanjem, nad šovbiznisom, ob sledenju trendom v dizajnu, modi, arhitekturi in še bi lahko našteval. Pripovedujem o stvareh, ki v času potrošništva kmalu postanejo odvečne, v svoji primarni pojavnosti pa vsebujejo določeno (industrijsko, vsakdanjo) estetiko. Skozi svoja dela te stvari predstavljam v novi luči.

Kakšni so tvoji načrti za naprej?

Moj poglavitni načrt za naprej je ostati vztrajen in odločen na svoji poti. S svojim delom oz. z zamislimi bi rad še naprej opozarjal nase. Vesel bi bil novih možnosti za razstavljanje in povabil k sodelovanju. Imam kar nekaj projektov, ki jih nameravam uresničiti. Nekatere svoje umetniške zamisli bi rad s pomočjo gospodarstvenikov/investitorjev realiziral kot povsem uporabne predmete. Pri svojem raziskovanju je prav možnost ali proces, kako iz umetniškega napraviti nekaj uporabnega, tisto, kar ima zame največji draž.

Haideja Černe

Portret pisatelja Vinka Korošaka

Prlekija, 1934. V vasi Okoslavci na levem bregu reke Ščavnice se na starodavni kmetiji Korošak kot zadnji od sedmih otrok rodi Vinko. Elektrifikacija je prišla po vojni, v času Kraljevine Jugoslavije ni bilo kmetijskih strojev, le ročno orodje. Industrije ni bilo. Danes preko Slovenskih goric do Prekmurja pelje široka avtocesta, še v šestdesetih letih, ko se je vozil z motorjem na študij gozdarstva, pa ni bilo med Ljubljano in domačimi kraji niti metra asfalta.

Kako in kje je potekalo vaše šolanje do študija?

V osnovno šolo sem vstopil leta 1941 v Svetem Juriju ob Ščavnici pod nemško okupacijo. Tujci so stremeli k temu, da nas ponemčijo. Tujega jezika nismo razumeli, zato je bil napredek počasen. Tako sem opravil prva tri leta, zadnji dve pa že po osvoboditvi. Takrat je veliko mladih iz kmečkih družin odhajalo na delo v tovarne, za ostale pa so se odpirale mnoge srednje šole. Jaz sem šel na nižjo gimnazijo v Gornji Radgoni. Le šest iz razreda nas je šlo naprej na višjo gimnazijo

v Murski Soboti, zadnji razred sem končal v Mariboru.

Kdaj se vam je rodila prva želja po pisateljevanju?

V tretjem razredu nižje gimnazije so me zadolžili za pisno obnovo knjige Priroda in ljudje. Obnova je bila tako kvalitetna, da so jo profesorji ocenili na nivoju šestega razreda. Takrat sem prvič pomislil na pisanje lastnih knjig. Tudi v internatu sem sošolcem pred spanjem bral zgodbe Karla Maya.

Vaš najljubši predmet je bila vedno zgodovina, kar se pozneje kaže tudi

v vaših delih. Kaj vas je pripeljalo na študij gozdarstva?

Ko sem se peljal z vlakom v Ljubljano, še nisem vedel, kaj bom študiral, mikala me je zgodovina, a nisem bil odločen. Na vlaku sem srečal dva iz srednje gozdarske šole. Navdušila sta me nad svojim študijem in bodočo službo. Stanoval sem v počitniški hišici staršev enega od njih, pozneje pri različnih zasebnikih. Še vedno se naša generacija srečuje na obletnicah, tako je nastala tudi zamisel, da bi spomine zapisali, kar je pripeljalo do moje knjige Študentje našega letnika. Na naslovnici je prikazan razvoj človeka kot ironija na razvoj študenta od bruca do študenta zadnjega letnika.

Kje je bila vaša prva služba?

Eno leto sem bil vezan na gozdarsko službo pri Kmetijskem kombinatu v Gornji Radgoni, saj sem od njega med študijem dobival štipendijo. Ostal sem pet let.

Ste se pa v času študija spoznali z nečim, kar je po petih letih dela v gozdarstvu preusmerilo vašo življenjsko pot. Kaj vas je pripeljalo v kriminalistiko?

Študiral sem med letoma 1956 in 1962. Treba se je bilo preživljati, zasledil sem razpis za honorarno zaposlitev v “študentski prometni policiji”. Jugoslavija se je takrat začela odpirati svetu, naraščalo je število turistov, zato je bila naša naloga poleg urejanja prometa tudi prijazna komunikacija s turisti. Na prsih smo nosili oznake, v katerih jezikih lahko komuniciramo. Po poroki sem odpovedal gozdarsko službo v Gornji Radgoni in se z ženo Berto s Cvena pri Ljutomeru, učiteljico biologije in kemije, preselil na Goriško, v Renče. Želel sem si delati v prometni policiji, saj sem imel izkušnje kot študent. Prav takrat so iskali strokovne kadre za raziskovanje gospodarskega kriminala. Po polletnem izobraževanju v Ljubljani sem do leta 1986 delal kot vodja službe za gospodarsko kriminaliteto na Upravi za javno varnost v Novi Gorici. Ostal bi še dlje, a sem odkril sumljiv posel, povezan z državno varnostjo, zaradi česar sem imel nato težave. K sreči se mi je kmalu ponudila nova služba v gozdarski inšpekciji, kjer sem ostal naslednjih deset let do upokojitve.

Ivan Rob

Postali ste gozdarski inšpektor za Posočje, Goriško, vse do Krasa. Upokojili ste se leta 1996 in kmalu zatem izdali svojo prvo knjigo. Zakaj ste začeli izdajati knjige šele po upokojitvi?

V prvi službi v Gornji Radgoni sem začel s pisanjem krajših člankov, obvestil in polemik o gozdarstvu. Iz želje po pisanju je nastalo marsikaj, a je ostalo v beležki, saj za kaj več nisem imel časa. Potrebujem namreč izreden mir in koncentracijo, zato tudi pišem večinoma ponoči.

Ste že pred upokojitvijo dobili idejo za prvenec Ob zeleni reki (1998)?

Kot inšpektor sem dnevno pregledoval Soško dolino in občudoval lepote reke Soče. Rodila se je želja, da bi o njej pisal, ampak nisem vedel, kaj. Samo reka in naravne lepote niso dovolj, prisotni morajo biti tudi ljudje. Gozdarji so mi pripovedovali o soški fronti, bosanskih vojakih, ki so se jih tako bali italijanski, odkril sem tudi podatke o stricu, ki je tukaj padel. Tako je nastala moja prva in najljubša knjiga.

Leta 1999 je sledilo Veliko sonce nad Evropo, roman o Venetih, leta 2000 Nadškofove ječe, povest o Cirilu in Metodu, leta 2003 pa najobsežnejše delo, posvečeno rodni Prlekiji, zgodovinska kronika Kmečka dinastija. Kaj vas je spodbudilo k tako obsežnemu delu?

Sorodnik Marijan Krajnc, general, je po upokojitvi zbiral podatke o prednikih naše kmečke rodbine. Naredil je razpredelnico o posameznih članih in družinsko drevo, ki je zadaj v knjigi. O tem sem želel pisati. Napisal sem prvih nekaj strani in mu jih pokazal. Strinjal se je z literarno obdelavo. Tako je nastala petstoletna kronika, ki ne pripoveduje le o našem rodu, o Korošakih, ampak tudi o zgodovini Prlekije. Kronika se začne leta 1500. Prvi del je časovno najbolj oddaljen in temelji na odkritjih sorodnika Krajnca, ki je prišel do prvega omenjenega Korošaka v 16. stoletju. Zadnji del obsega čas naše družine v 20. stoletju, vse do leta 2000.

Sledili sta dve neliterarni zgodovinski deli. Leta 2009 General Maister: 1874–1934: Legenda, resničnost, ponos, leto pozneje pa Grofje Coronini Cronberg. Po bivanju v Renčah zdaj že več kot štirideset let živite v Šempetru, V mlinu. Coroniniji so naš kraj zelo zaznamovali, naša občina ima sedež v njihovem nekdanjem dvorcu. Prvi ste jih podrobno raziskali. Kaj vas je napeljalo na pisanje o njih?

Z ženo sva si vedno rada ogledovala starine, tudi graščine v bližini. Na Goriškem si povsod naletel na Coroninije, a ljudje so vedeli o njih zelo malo, zato sva začela raziskovati. To knjigo je bilo zaradi zbiranja virov najtežje pisati.

Leta 2012 sta izšla roman Stotnik Valvasor in delo Ujemite Osamo bin Ladna o dogodkih leta 2001 kot dopisovanje dveh mladeničev. Leto pozneje so izšle Pojoče strune kraške burje, roman o Ilirskih provincah. Leta 2016 sledijo še Študentje našega letnika, zgodbe s študija gozdarstva, in zadnje dosedanje delo, pesniška zbirka Brevir za laike –edina, ki ni iz zgodovinskega žanra, kajne?

Drži le delno, nekatere pesmi so namreč na svetopisemski osnovi.

Ste poezijo pisali že prej?

S poezijo navadno začnejo že dijaki oz. študentje. Tudi jaz sem pesnil že v internatu v Gornji Radgoni. Nekatere sem držal v spominu, jih pozneje obdelal in so vključene v zbirko, večinoma pa so nastajale ob gledanju slik hčere Tamare.

Poleg knjižnih izdaj pa redno pišete tudi v publicistiki, kajne?

Že osem let pišem članke v Delu (Pisma bralcev), ko me določena stvar vznemiri. Nastanejo kot odgovor na neko družbeno situacijo. Ne mislim, da bom s tem takoj kaj spremenil, marsikdo pa to opazi, razmišlja in deli naprej.

Imate po pesniški zbirki še kaj v načrtu?

Seveda, računalnik je poln raznih zapisov, od pesmi, psihologije, odnosov ljudi itd.

Kako danes dobivate ideje?

Veliko idej dobivam v postelji, ko pa človek vstane in dela druge stvari, se marsikaj izgubi. Izrednega pomena je tudi naslov. Dober naslov te lahko pri pisanju knjige uspešno vodi od začetka do konca.

Zaključiva s to pomembno mislijo o pisanju. Hvala za čudovit intervju.

Domen Rob

Kotalkarski klub Kristal

Za Kotalkarski klub Kristal je bila pretekla sezona ena izmed prelomnih, saj sta se kar dva člana šempetrskega kluba uvrstila v slovensko reprezentanco v umetnostnem kotalkanju. Nace Blažica in Mija Erzetič sta letos skupno kar šestkrat zastopala slovenske barve na mednarodnih tekmovanjih. Konec maja sta oba nastopila v Trstu na prvem polfinalu svetovnega pokala, organiziranega s strani World Skata (Svetovne kotalkarske zveze) in tako otvorila sezono na mednarodnem prizorišču; Mija je nato junija nastopila tudi na drugem polfinalu na Portugalskem.

Tik pred poletnimi počitnicami so se udeležili državnega prvenstva in tekmovanja za Pokal Slovenije, ki je letos potekalo v Solkanu, in kar 5 njihovih tekmovalcev se je povzpelo na zmagovalni oder. Nace je postal državni prvak v svoji kategoriji, Mija je dosegla drugo mesto, Ana Juretič pa je v izredno močni konkurenci v kategoriji cicibank dosegla 3. mesto. Luka Hlede in Lana Strgar sta na tekmovanju za Pokal Slovenije zasedla drugo mesto.

Na podlagi rezultatov z državnega prvenstva sta se tako v reprezentanco za najpomembnejša tekmovanja sezone uvrstila Mija Erzetič in Nace Blažica. Mija je v začetku septembra nastopila na evropskem prvenstvu v Andori, kjer je dosegla 14. mesto. Skupaj z Nacetom sta se nato novembra udeležila še Pokala Interland v francoskem Gujan Mestrasu, kjer je Nace stopil na najvišjo stopničko, Mija pa je dosegla 7. mesto.

Čestitke vsem kristalčkom in njihovim trenerjem za dosežene rezultate v letošnji sezoni in držimo pesti za še boljše rezultate v naslednjem letu!

Danaja Černe

NTK Vrtojba

Začelo se je novo šolsko leto in z njim nova uspešna namiznoteniška sezona za Namiznoteniški klub Vrtojba. Še enkrat več nas navdušujejo s svojimi izjemnimi rezultati na državni in mednarodni ravni na čelu z najmlajšo slovensko člansko reprezentantko, le 16-letno Saro Tokić.

Letošnja sezona se je začela s tradicionalnim Kajuhovim memorialom, kjer so člani vrtojbenskega kluba znova posegli po najvišjih mestih. V kategoriji mlajših kadetov je 3. mesto dosegel Mitja Erzetič, enak uspeh je v kategoriji kadetov ponovil Aleksandar Miščević. Pri kadetinjah je Petra Pia Fornazarič prišla vse do finala, kjer se je veselila srebra, ekipni uspeh pa sta s 3. mestom v kategoriji dvojic dopolnili mladinki Valentina Mišigoj in Ida Žagar. Naslednja tekma je že prinesla spopade v najvišji kategoriji, tj. v kategoriji članic. Mlada Sara Tokić je znova dokazala, da velja za največji up slovenskega namiznega tenisa, ko je v finalu prvič premagala večkratno državno prvakinjo Katarino Stražar. Prvega mesta se je prav tako razveselila na 1. odprtem turnirju za mladinke, kjer se je s 5.–8. mestom izkazala tudi mladinska

reprezentantka Eva Cerkvenič. Pri mladincih je Aleksu Ušaju med 86 igralci uspel preboj med najboljših 16, na 1. odprtem turnirju za kadete pa je Mitja Erzetič med 82 kadeti dosegel 5.–8. mesto.

NTK Vrtojba pa ne žanje uspehov le na državni ravni. Na Mednarodnem prvenstvu Banja Luka sta navdušila Aleksandar in Filip Miščević, kjer je Filip dosegel 3. mesto, njegov brat Aleksandar pa je stal na najvišji stopnički. Največji uspeh je zagotovo uspel Sari Tokić, ki je na mednarodnem turnirju najvišje ravni v Senecu na Slovaškem z odličnimi predstavami prišla do 5.–8. mesta v kategoriji igralk do 17 let. Kot edina Evropejka, ki je segla tako visoko, je na poti do svojega uspeha premagala več odličnih (in tudi starejših) igralk, ki zasegajo najvišja mesta na svetovni mladinski lestvici. Gotovi smo lahko, da se za prihodnost slovenskega namiznega tenisa ni treba bati.

V klubu so veseli tudi povratka Ludvika Peršolje, ki s svojim znanjem in z dolgoletnimi izkušnjami pomaga pri delu z mladimi nadarjenimi igralci. Kljub malce slabšemu začetku ligaške sezone pa so igralke NTK Vrtojba z dvema zmagama uspele popraviti vtis in tako oddale resno kandidaturo za ponovno uvrstitev v končnico prve slovenske namiznoteniške lige za članice.

Našim namiznoteniškim igralcem za vse uspehe iz srca čestitamo in se že veselimo naslednjih tekmovanj, ko nas bodo, v to smo prepričani, še naprej navduševali s svojimi številnimi uspehi.

Tina Mozetič

KlanMedic – Diagnostični in terapevtski center v Šempetru

gledam na človeka kot celoto in prav tak pristop imam tudi pri obravnavi težav, zaradi katerih pridejo ljudje k meni. Vedno stremim k temu, da skupaj s svojimi kolegi paciente obravnavamo celostno. Poleg težav s področja internistike so mi ljudje pogosto zaupali tudi druge vrste težav, med katerimi izstopa predvsem bolečina na različnih področjih telesa. V iskanju rešitve sem se srečal z napravo magneto stym, ki deluje na mišice, živčevje ter prekrvavitev, kar lahko učinkovito izkoriščamo pri težavah z lokomotornim aparatom, uhajanju vode in urina, krepitvi mišic.

Skupaj z ženo sta se odločila za nove izzive, in sicer KlanMedic –fizioterapija. Kaj vaju je pripeljalo do te odločitve?

Marko Klančič, dr. med, specialist interne medicine in gastroenterologije, je ustanovitelj medicinskega centra KlanMedic, ki poleg terapevtske dejavnosti opravlja še preventivne programe.

Katere so osnovne dejavnosti centra?

Osnovni dejavnosti sta specialistična gastroenterološka dejavnost, katere nosilec sem, ter zobozdravstvena dejavnost, katere nosilka je Lucija Klančič, dr. dent. Medicine.

KlanMedic je manjši center, v katerem skrbijo za fizično zdravje in dobro počutje pacientov. Izvajajo zobozdravstveno in gastroenterološko dejavnost na koncesijo ter samoplačniško.

Samoplačniško izvajajo fizioterapijo, zdravljenje debelosti, terapije z magnetnim poljem, pomlajevanje kože, medicinsko hipnozo, vodene vadbe. Gastroenterološko in fizioterapevtsko obravnavo izvajajo tudi za Zavarovalnico

Triglav, Zavarovalnico Generali in Zavarovalnico Vzajemna.

Ste zdravnik specialist interne medicine. Kje ste bili prvotno zaposleni?

Kot zdravnik sem s svojim delom začel najprej v UKC Ljubljana, nato sem nadaljeval v SB Šempeter.

Kdaj ste se odločili za samostojno prakso?

Od leta 2010 delujem kot zasebnik v svoji mali kliniki.

Kaj je vaše načelo pri obravnavi bolnika?

Sem dober poslušalec in si vedno vzamem čas za pacienta. Vedno

Sem človek, ki se veseli novih izzivov. Že veliko let se ukvarjam z zdravljenjem debelosti, kjer sem pri pacientih po uspešno izgubljenih kilogramih zaznal željo, da bi svoj videz še izboljšali. Zato sem iskal načine, kako pacientom pomagati pri pridobivanju mišične mase ter zategovanju ohlapne kože. Odločil sem se za nakup naprav za mišično stimulacijo Tesla Former, za neinvazivno liposukcijo Sonic shaper ter Fotoninega laserja Dinamis, kjer me s svojimi dvajsetletnimi izkušnjami z delom z laserjem dopolnjuje tudi moja žena. Aparature nudijo izredno širok spekter terapij za izboljšanje ali celo odpravljanje določenih težav. Vsakega pacienta tako obravnavamo individualno, glede na vzrok nastale težave, simptome ter posameznikove zmožnosti. Različni ljudje na enake parametre odreagirajo zelo različno, zato je prilagajanje terapije posamezniku ključnega pomena za uspeh.

Imate zelo širok program obravnav. Kaj vsebuje program tretmajev z vašega področja?

Na prvem mestu bi izpostavil programe hujšanja, kjer se lahko odločamo od vstavitve intragastričnega balona. Leta 2006 sem prvi v Sloveniji vstavil gastrični balon, ki je indiciran pri pacientih z močno povišano telesno težo. V program hujšanja so vključeni tudi individualna telesna vadba, nasveti o prehrani, hipnoze, ki jih lahko podpremo z neinvazivno liposukcijo s Sonic shaperjem ali z laserjem ter z laserskim zategovanjem kože.

Kaj vsebuje program nega obraza?

Pri negi obraza nudimo širok razpon od vzdrževalne nege obraza do dermapen4 mikroneedling terapije ter laserskega zdravljenja aktivnih aken, brazgotin po aknah. Zelo zanimivi pa so laserski liftingi: 4D pomlajevanje, povečanje ustnic, dvig vek ter glajenje obočesnih gubic. Naš cilj je poudarjanje osebne naravne lepote.

Z laserjem pa lahko poleg tega odpravljamo glivične okužbe nohtov, bradavice, odpravljamo smrčanje, izboljšamo gostoto las, odstranjujemo žilice ter radikalno odstranjujemo dlake.

Ker je uspeh kakršnekoli terapije odvisen tudi od psihične kondicije posameznika, našo ponudbo zaokrožuje hiperbarična komora OXY, ki ima poleg številnih terapevtskih učinkov tudi regenerativno sposobnost, ki je v današnjem življenjskem tempu še kako dobrodošla.

Vse terapije iz programov Estetika, Fizioterapija, Magnetna terapija in Ambulanta za zdravljenje debelosti so prilagojene posameznikovim željam, potrebam in zmožnostim pacienta. Izvaja jih medicinsko izobraženo osebje z vrhunskimi aparaturami Iskra Medical, ki so CE certificirani, kar zagotavlja varnost in učinkovitost za uporabnika.

Pacienti pogosto povedo, da je zdravnikova prijazna beseda skoraj enako pomembna kot njegova strokovnost. Lastnosti dobrega zdravnika so poleg strokovnosti in izkušenj tudi komunikativnost, humanost in empatija. Učinkovito delovanje zdravnika v dobro bolnika je tudi etičnost poklica. Dr. Klančiča odlikujejo vse te lastnosti.

Haideja Černe

E-oskrba za varno bivanje doma

Kaj je E-oskrba?

E-oskrba je socialnovarstvena storitev socialnega servisa, ki starejšim, invalidom in kroničnim bolnikom omogoča samostojnejše, bolj varno in neodvisno bivanje v domačem okolju, saj zagotavlja 24-urno povezavo z asistenčnim centrom oz. zdravstvenim osebjem in organizacijo pomoči, če jo uporabniki potrebujejo.

Kako E-oskrba deluje?

Uporabnik ima na svojem domu nameščen varovalni telefon z zvočnikom, mikrofonom in velikim SOS gumbom. S pritiskom nanj se na enostaven način takoj poveže z asistenčnim centrom, ki je na voljo 24 ur na dan in vse dni v tednu. Če uporabnik do varovalnega telefona ne more (na primer zaradi padca) oziroma ni v njegovi bližini, lahko klic sproži s pritiskom na SOS gumb na zapestnici. Uporabnik lahko sproži klic na pomoč tudi s posebnim obeskom z SOS gumbom, ki v primeru padca tudi samodejno sproži klic v asistenčni center.

Kdo je upravičen do brezplačne E-oskrbe?

Do brezplačne storitve E-oskrba so upravičeni vsi, ki:

• so starejši od 65 let in pretežni del dneva bivajo sami;

• zaradi pridruženih kroničnih nenalezljivih bolezni spadajo v ranljivo skupino prebivalstva

v primeru zbolevanja za koronavirusno boleznijo;

• jim je v skladu s predpisi s področja invalidskega in pokojninskega zavarovanja priznana invalidnost;

• v skladu s predpisi s področja invalidskega in pokojninskega zavarovanja prejemajo dodatek za pomoč in postrežbo;

• so stari 18 let ali več in so zaradi nevroloških oziroma nevromišičnih obolenj ogroženi za padec oziroma so zaradi kognitivnega upada pri demenci izpostavljeni različnim neželenim dogodkom v okolju.

Kaj prejmejo uporabniki ob naročilu E-oskrbe?

Uporabniki bodo z naročilom storitve brezplačno prejeli:

• varovalni telefon z gumbom za klic na pomoč,

• zapestnico z gumbom za klic na pomoč, • mobilni detektor gibanja na obesku za klic na pomoč, • SIM kartico z mobilnim paketom, ki omogoča neomejene dohodne in odhodne klice ter prenos podatkov za potrebe izvajanja storitve E-oskrba, • storitve asistenčnega centra 24 ur na dan in vse dni v letu, • tehnično pomoč, vzdrževanje, servis.

Kje se lahko E-oskrbo naroči in pridobi več informacij?

Na voljo sta brezplačna številka 080 12 13 in e-naslov: eoskrba@telekom.si. Prav tako dodatne informacije in naročilo storitve zagotavlja Zveza društev upokojencev Slovenije. Več informacij je na voljo tudi na: E-oskrba - Zasebni uporabniki - Telekom Slovenije.

Telekom Slovenije

Debelost otrok se konča s spremembo navad celotne družine

Nov program v Novi Gorici: Družinska obravnava za zdrav družinski slog

V času epidemije so motorične sposobnosti in rezultati športnovzgojnih kartonov na Goriškem padli za približno dve tretjini, debelost med mladimi pa je pri pediatrih vse pogosteje diagnosticirana. V novogoriškem Centru za krepitev zdravja se že tretje leto zapored izvaja program Družinska obravnava za zdrav družinski slog, ki je namenjen otrokom in družinam, katerim vzpostavljanje zdravega življenjskega sloga v svojem vsakdanu predstavlja velik izziv in se zaradi tega (neuspešno) soočajo s prekomerno telesno težo, z gibalno neaktivnostjo, s prehranskimi izzivi in z motnjami spanja.

Posebnost tega programa je, da je vanj lahko vključena cela družina, izvajajo pa ga izvajalci z različnimi specialnimi znanji, ki skupaj pomagajo družini do bistvenih sprememb v življenju. “Debelost postaja ena najpogostejših otroških bolezni, s katero se srečujemo ob delu v otroških dispanzerjih tako v Sloveniji kot tudi tujini.

Praviloma je debelost posledica nezdravega življenjskega sloga, ki so mu otroci izpostavljeni,” razloži pediatrinja Vanja Kogoj Jug. Debelost opredelimo z indeksom telesne mase (ITM), ki presega določeno vrednost, opredeljeno za starost in spol otroka. Raziskave kažejo, da imajo otroci, ki se v otroštvu spopadajo z debelostjo in s prekomerno prehranjenostjo,

zelo veliko možnost, da bodo tudi v odrasli dobi oboleli za debelostjo, sladkorno boleznijo tipa 2, zamaščenostjo jeter, dihalnimi premori med spanjem itd. Prav tako ne smemo pozabiti na čustvene težave, s katerimi se otroci in mladostniki zaradi tega lahko soočajo (bodisi zaradi verbalne stigmatizacije s strani sovrstnikov bodisi zaradi negativne samopodobe) in pomembno vplivajo na kvaliteto njihovega otroštva in mladostništva. In čeprav je debelost posledica genetskih dejavnikov in dejavnikov okolja, na naraščanje telesne teže zagotovo enakovredno vplivajo tudi slabše prehranjevalne navade, ki se kažejo s prekomernim uživanjem hrane in z uživanjem energijsko goste hrane, ter slabše gibalne navade. To pa ni zgolj stvar posameznika, ampak so navade

povezane z navadami celotne družine in širšega okolja.

Sam program traja približno tri mesece, srečanja pa potekajo enkrat na teden po dve uri. Znotraj teh srečanj otroci (razvrščeni v skupine glede na starost) enkrat tedensko obiskujejo telovadbo s kineziologinjo, kjer so na prijazen način spodbujani k aktivnemu življenjskemu slogu in zavedanju pomena gibanja za zdravje. “Staršem smo v veliko oporo tudi s številnimi nasveti glede gibalne učinkovitosti, da lahko družina skupaj začne aktivno izkoriščati svoj skupen prosti čas,” pove kineziologinja Teja Ferfolja. Poleg nje sta pri izvedbi programa vključeni tudi dietetičarka Jerica Gruden in psihologinja Mateja Kragelj, ob boku pa jim stoji tudi pediatrični preventivni tim, ki s kontrolnimi pregledi spremlja stanje otroka. Družine se z dietetičarko skozi praktične vsebine naučijo pametnega nakupovanja hrane, vzpostavljanja reda v prehrani, pomena živil, raziskujejo domače kuharske recepte in jih spreminjajo v zdravju prijazne. Kot pove dietetičarka: “Zavedamo se, da so prehranjevalne navade družin trdno zakoreninjene in jih ni enostavno spreminjati. Če je v spreminjanje navad vključenih in prepričanih več oseb iz gospodinjstva, pa bodo spremembe trdnejše in vztrajnejše. Prednost programa je ravno v skupnem poslušanju vsebin različnih članov družine.”

Prisotnost staršev in njihova želja po spremembi življenjskega sloga celotne družine sta v tem programu ključni. Izvajalke poudarjajo: “To ni program hujšanja.” Starši s svojim zgledom in z uvajanjem določenih sprememb primarno vplivajo na otrokov življenjski slog. Sprememba življenjskega sloga vsekakor ni enostavna za nikogar in je nekaj, na kar mora biti posameznik pripravljen in motiviran. “Motivacija ni nekaj, kar si lahko trajno pridobimo. Je proces, ki se vseskozi spreminja. Spreminjanje življenjskega sloga za posameznika pomeni, da svojo najbolj enostavno pot utrjenih navad zamenja za napor, ki ga prinese sprememba. Dejstvo je, da za vse ljudi velja, da smo v napor pripravljeni vložiti zgolj in samo takrat, kadar s tem pridobimo zase neke koristi. Vloga psihologa v programu je prav ta, da družinam s pomočjo uporabe vedenjsko-kognitivnih motivacijskih tehnik pomagamo oblikovati in vzdrževati visok nivo notranje motivacije,” razloži Mateja Kragelj.

Zaradi številnih zapletov debelosti, ki se bodisi razvijejo že v otroštvu in mladostništvu ali kasneje, je treba debelost in prekomerno prehranjenost pri otrocih in mladostnikih prepoznavati, ju naslavljati ter pričeti s čim hitrejšo obravnavo. Cilj vključitve otroka in njegove družine v program Družinska obravnava za zdrav družinski slog je priučitev in prevzem čimbolj zdravih navad s strani celotne družine, in sicer z

namenom, da jih tudi otrok vzame za svoje in jih kot take ponese s seboj v življenje.

In kot pravijo izvajalke: “Najlepše je videti nasmehe otrok oz. družin ob koncu programa, ko jim uspe. Ko je vsak posameznik ponosen nase in starši na svoje otroke. Ko se zavedajo, da je bilo težko, ampak vredno. Takrat je razvidno tudi naše delo – srčnost in trud, ki ga vlagamo v ta program.”

5 kratkih nasvetov za izboljšanje življenjskega sloga celotne družine: 1. več gibanja; 2. manj zaslonov/sevalnikov; 3. kakovosten spanec; 4. urejen ritem prehranjevanja in 5. več nasmeha na obrazu.

Vsak dan je nov dan, nova priložnost za prvi korak k spremembi.

Več o programu si lahko preberete na spletni strani www.ckz-ng.si

Nina Bizjak

Leon Koršič – veterinar

z velikim srcem, z determiniranostjo in s popolno predanostjo delu

ki ti bodo za vedno ostale v srcu in zakaj?

Prav vsaka žival, ki sem jo imel ali jo srečal v svojem življenju, je pustila pečat.

Si se morda že kot otrok igral veterinarja?

Ko sem bil otrok, sem se rad igral v naravi in se veliko potepal. Vedno je bil ob meni pes, ki je bil moj zvesti spremljevalec skozi vse otroške dogodivščine. Nisem se pa nikoli igral veterinarja, nisem povijal živali in jih pregledoval – mogoče sem prej oskrboval vse ostale družinske člane. Če pa bi vprašali mojo mamo, bi vam zagotovo rekla, da sem od nekdaj govoril, da bom veterinar, česar se sam iskreno ne spomnim.

Takoj po osnovni šoli si odšel na srednjo veterinarsko šolo v Ljubljano. Kako se spominjaš tvojih srednješolskih dni?

December je res mesec, poln prelepih presenečenj. In v naši občini smo dobili prekrasno darilo, zasebno ambulanto za male živali – projekt veterinarja Leona Koršiča. Leon svoje delo opravlja s strastjo in s srcem, s predanostjo in z determiniranostjo, kar je ključ do uspeha in zadovoljstva strank.

Kaj si je mali Leon želel postati, ko bo velik?

Ko je bil Leon majhen, ni imel nobenih večjih ambicij ali želja, užival je v mladosti in se imel lepo. Vedno sem imel rad živali in spremljale so me tako rekoč povsod, doma sem vedno imel mačke in pse, s katerimi sem se veliko ukvarjal in jih vedno vozil s seboj. Spominjam se, da tudi če me je nono peljal do gostilne, ko se je dobil s prijatelji, sem jaz okoli lovil mačke. Ko sem bil otrok, sem govoril, da bom pozimi lovec in poleti ribič, kar se je delno realiziralo, saj se v ribolovu sprostim, za ostalo pa sem videl, da ni zame. Ko sem odrasel, sem začel govoriti o veterini, vendar spet brez večjih pričakovanj. Čez nekaj časa so se stvari malce spremenile, saj je to res nekaj, kar mi je pisano na kožo. Uživam v svojem delu. Sem pač tip človeka, ki rad dela stvari, ki so mu všeč, dam celega sebe in to delam s strastjo. Po 18 letih

dela in uživanja v tem delu se odpira zasebna ambulanta, kar še dodatno potrjuje, da je to res tisto, kar mi je pisano na kožo.

Kdaj si začutil, da je ta poklic tvoje življenje?

Mogoče sem imel to od nekdaj v sebi in sem na svoji poklicni poti ugotovil, da je to res tisto, kar me najbolj osrečuje. Všeč mi je, ko vidim rezultate, ko se trudim za neko stvar in je ves trud poplačan. Ko vidim, da pacient dobro odgovori na dano terapijo, je to neke vrste zadoščenje, ki vam ga ne znam opisati. Res je, da smo kdaj na žalost nemočni. Na začetku kariere sem se težko sprijaznil s tem, ker vedno živiš v neki iluziji, da boš rešil vse, kar boš dobil, vendar žal v naravi ni vedno tako. To je težko sprejeti.

Verjamem, da je bilo tvoje otroštvo prepleteno z živalmi. Katere so tiste,

Ko sem se vpisoval na srednjo šolo, je bila moja edina vpisnica na srednjo veterinarsko šolo v Ljubljano, drugih opcij sploh ni bilo. Ne glede na to, da so bile omejitve, sem se vpisal samo na to srednjo šolo, jo uspešno zaključil in se vpisal na fakulteto. Zame je bil to zelo normalen proces in v tem obdobju sem zelo užival, kot uživam danes v delu, ki ga opravljam.

Sama sem kot otrok sanjarila, da bom veterinarka, ampak se mi je vedno zdelo, da je to pretežka fakulteta zame. Je to res?

Meni osebno fakulteta ni delala nobenih težav, točno sem vedel, kdaj se je treba učiti in kdaj je čas za zabavo. Izpite sem imel vse takoj končane in po fakulteti sem takoj začel z delom. Fakulteta sploh ni težka, če študiraš nekaj, kar ti je res všeč! Spomini na študijske dni so tudi lepi, ne vem pa, če bi danes še enkrat študiral. Na življenje gledam kot na proces. Študij je bil en del, ki se je zaključil. Kot veterinar se moraš nenehno izpopolnjevati, tako da se nadgrajevanje nikoli ne konča, vendar na drugačen način kot med študijem. Sedaj je čas za bolj specialistična znanja, s katerimi se lahko dosega večjo strokovnost.

Kaj bi priporočal nekomu, ki bi si želel postati veterinar?

Kot pravi latinski rek: “Nosce te ipsum.” To pomeni, da spoznaj samega sebe, saj ko veš, kdo si in kaj želiš, je pot na veterini zelo enostavna. Če imaš še srce, ki je pri tem delu zelo pomembno, je cilj že skoraj dosežen.

Katere misliš, da so tiste pomembne lastnosti, ki jih mora imeti nekdo, ki je po poklicu veterinar?

Srčnost, determiniranost in predanost delu.

Sklepam, da je delo veterinarja malce težje, ker nam živali ne znajo povedati, kaj jim je. Na kakšne načine se vi sporazumevate z njimi?

Ne moremo reči, da je delo veterinarja težje od dela zdravnika, absolutno ne, gre pa pri našem delu res za drugačen način komunikacije. Moji pacienti ne lažejo, treba jim je prisluhniti in jih dobro opazovati, saj nam z mimiko veliko sporočajo. Nesmiselno se je osredotočati samo na analize in številke, žival je treba dobro opazovati in skušati ugotoviti, kaj nam sporoča, česar pa se učimo vsak dan. Dojemanje živali je proces in kdor si tega želi, jih bo hitro razumel.

Katere so poglavitne informacije, ki ti jih mora stranka povedati, da lažje pomagaš živali v težavah?

Načeloma pridem preko pogovora vedno do informacij, ki jih od stranke potrebujem. Pomembno je, da stranka dobro opazuje svojega ljubljenčka. Ko mi “preberemo”, kaj žival sporoča,

imamo lažjo pot, da pridemo do nekega rezultata. So pa tukaj osebe, ki vidijo težavo, kjer je ni, ali tiste, ki vidijo, da je vse v najlepšem redu, ko temu ni tako. Vendar to je lepota vsega tega, saj smo si vsi različni, zato tudi vsak od nas opravlja svoj poklic.

Kateri del tvojega dela je tebi najljubši?

Pri svojem delu obožujem vsak detajl. Ni stvari, ki bi me kakorkoli motila, še najmanjša stvar je tisti delček mozaika, ki me pripelje do rezultata. Lahko bi omenil kirurgijo, ki je v mojih očeh res fascinantna.

V Šempetru si odprl svojo ambulanto in tako si Šempetru podaril prvo veterinarsko ambulanto za male

živali. Kako si se odločil prav za Šempeter?

Mislim, da je Šempeter super lokacija, saj tukaj ambulante za male živali še ni. Je pa bilo vse odvisno od sreče; tukaj sem dobil možnost, da res v najkrajšem času začnem uresničevati svoje sanje.

Kaj vse lahko dobijo stranke v tvoji ambulanti?

Poleg tega, da poskrbimo za vaše male živali, vam postrežemo odlično kavico.

Kako lahko stranke pridejo do tebe?

Prebivalci Šempetra lahko kar peš, ostali pa s prevoznimi sredstvi.

Kakšni so načrti za prihodnost?

Naj zaenkrat ostanejo le želje in če se bodo uresničile, vam bom sporočil.

Ljudi je velikokrat strah, ko morajo z ljubljenčki na obisk k veterinarju. K tebi pa stranke prihajajo brez tega strahu, sproščene. Kje je skrivnost te pozitivne energije?

Ne bi vedel, saj takšen pač sem in vse delam zelo spontano. Sem pa tega zelo vesel.

Kako bi z nekaj besedami opisal tvoj poklic?

Nekaj najlepšega.

Lara Soban

Uspeh na Gostinskoturističnem zboru v Laškem

Svinjski medaljoni v zeliščno-pivski marinadi z naravno omako

Sestavine

• 240 g svinjske ribice

• sol

• poper

• limonski timijan

• kraški šetraj

• rožmarin

• 0,5 dl svetlega piva

• 0,3 dl oljčnega olja

• 10 g masla

• 1 dl svetlega fonda

Maslena kroglica:

• 10 g masla

• 10 g mehke moke

Priprava

Gostinsko-turistični zbor Slovenije je prireditev turizma in gostinstva, ki ima v Sloveniji najdaljšo tradicijo. Združuje tako zaposlene v gostinstvu in turizmu kot tudi mladino v procesu izobraževanja za delo v stroki. Prireditev udeležencem –tekmovalcem omogoča prikaz lastnega strokovnega znanja, primerjavo s kolegi iz stroke ter predvsem izmenjavo praks in izkušenj, s ciljem: danes prikazano – jutri v praksi uporabljeno.

Spremljanje strokovnih tekmovanj v živo je prava učna ura, saj lahko obiskovalci preverijo svoje znanje ter spoznajo tudi novosti in trende v stroki. Največji izziv je biti inovativen, upoštevati trende, biti pred drugimi in to prenesti v delovni vsakdanjik, z željo izboljšanja kakovosti storitve.

S takšnim izzivom se je spopadel naš dijak 2. letnika programa gastronomije in hotelirstva Aljaž Diop Fallou in pod mentorstvom Andrejke Pisk Rutar osvojil bronasto priznanje. Na tekmovanju je pripravil glavno jed: svinjske medaljone v zeliščno-pivski marinadi z naravno omako, vlivance s pivom z bučno omako in s sotiranim pršutom, kremo iz romaneska, karamelizirana jabolka in jabolčni čips. Recepture so za dve osebi.

Andrejka Pisk Rutar

Svinjsko ribico pariramo in iz debelejšega dela odrežemo 6 medaljonov (rezine naj bodo široke 2,5 cm), ki tehtajo po 40 g. Medaljone začinimo s soljo in poprom, pokapamo z oljčnim oljem, dodamo limonski timijan, rožmarin in kraški šetraj ter prelijemo s pivom in pokrijemo s folijo. Tako pripravljene medaljone pustimo marinirati do pečenja. Meso spečemo tik pred serviranjem.

Pečenje mesa: Najprej segrejemo ponev, dodamo malo oljčnega olja. Na segretem olju najprej na hitro prepražimo zelišča, ki jih pred pečenjem mesa odstranimo. Nato na ponvi spečemo meso, najprej z ene strani in potem še z druge, da meso doseže središčno temperaturo 68 °C. Pečene medaljone preložimo na krožnik in pokrijemo, da ostanejo topli.

V ponvi, kjer smo pekli meso, raztopimo malo masla, zalijemo s svetlim fondom ter dodamo masleno kroglico, da vse skupaj poveže. Masleno kroglico pripravimo tako, da najprej penasto umešamo maslo in nato dodamo moko.

Vlivanci s pivom z bučno omako in s sotiranim pršutom

Vlivanci s pivom

Sestavine

• 30 g gladke moke

• 35 g ostre moke

• 1 jajce

• 30 ml svetlega piva

• sol

Priprava

Testo za vlivance pripravimo tako, da jajce razžvrkljamo, dodamo pivo, sol in moko ter vse skupaj dobro premešamo, da dobimo gladko zmes. Pripravljeno zmes preložimo v dresirno vrečko in pustimo počivati vsaj 25 minut. Vlivance skuhamo, tik preden jih serviramo. Zmes počasi v curku vlivamo v vrelo slano vodo. Vlivance kuhamo toliko časa, da priplavajo na površino (1 minuto), kuhane takoj potopimo v hladno vodo in odcedimo. Vlivance pred serviranjem primešamo k bučni omaki.

Bučna omaka

Sestavine

• 10 g čebule

• 1 strok česna

• 0,3 dl oljčnega olja

• 125 g buče

• 25 g korenja

• 0,5 dl zelenjavnega fonda

• 0,5 dl smetane za kuhanje

• sol, poper, muškatni orešček

Priprava

Čebulo in česen olupimo in drobno sesekljamo. Bučo in korenje očistimo, olupimo in narežemo na majhne koščke. Čebulo na oljčnem olju prepražimo do zlate barve, nato dodamo česen in pražimo samo toliko, da zadiši, ter nato dodamo korenje in bučo. Vse skupaj še malo časa pražimo, nato pa zalijemo z zelenjavnim fondom in začinimo s soljo, s poprom in z muškatnim oreščkom. Vse sestavine nato dušimo

do mehkega ter zmiksamo s paličnim mešalnikom, da dobimo gladko zmes. Na koncu dodamo še smetano za kuhanje in prevremo, da se omaka poveže.

Sotirani trakci pršuta

Sestavine

• 10 g masla

• 40 g pršuta

Priprava: Pršut najprej narežemo na tanke rezine in nato še na trakce, ki naj bodo široki 1 cm. Ponev segrejemo, dodamo maslo, počakamo, da se razpusti in obarva do lešnikove barve, nato dodamo pršut in ga na hitro sotiramo.

Serviranje: Kuhane vlivance prelijemo z bučno omako, segrejemo in potresemo s sotiranim pršutom.

Krema iz romaneska

Sestavine

• 125 g romaneska

• 20 g masla

• 0,5 dl smetane

• sol, poper

Priprava

Romanesko očistimo, operemo in narežemo na majhne cvetke. Cvetove skuhamo v vreli slani vodi. Kuhamo približno 5 minut oziroma do mehkega in odcedimo. Romanesku dodamo maslo in smetano ter zmiksamo s paličnim mešalnikom.

Karamelizirana jabolka

Sestavine

• 1 jabolko

• limonin sok

• 30 g masla

• 20 g sladkorja

Priprava

Jabolko operemo, ga olupimo in narežemo na četrtine, izdolbemo mu peščišče in pokapamo z limoninim sokom, da preprečimo oksidacijo. Narežemo ga na kocke velikosti 1 x 1 cm.

V ponvi karameliziramo sladkor, dodamo maslo ter jabolka in jabolka zdušimo do mehkega.

Jabolčni čips Sestavine

• 1 jabolko

• limonin sok

• 20 g medu

• solni cvet

Priprava

Jabolka operemo in narežemo na tanke rezine. Pokapamo jih z limoninim sokom. V posodici pripravimo mešanico cimeta in medu. Pečico segrejemo na 90 °C. Rezine jabolk položimo na pekač, ki smo ga obložili s peki papirjem, in jih premažemo s pripravljeno mešanico. Pečemo jih približno 30 minut, vmes jih po potrebi obrnemo. Jabolčni čips ohladimo in pred serviranjem pokapamo z medom in potresemo s solnim cvetom.

Kalčki Sestavine

• 20 g kalčkov Priprava

Kalčke porežemo in splaknemo z vodo in osušimo. Uporabimo jih za dekoracijo.

Garniranje

Na krožnik najprej serviramo kremo iz romaneska, poleg postavimo vlivance z bučno omako in jih potresemo s sotiranim pršutom. Na vlivance prislonimo medaljone, ki jih obložimo s karameliziranimi jabolki in prelijemo z naravno omako ter poleg dodamo kalčke. Na vrh medaljonov dodamo še rezino jabolčnega čipsa, ki ga pokapamo z medom in potresemo s solnim cvetom.

Andrejka Pisk Rutar

Kulturno umetniško društvo Šempeter je pričelo umetniško sezono 2022/2023 s koncertom mladih šempetrskih glasbenih talentov. Z njim želijo predstaviti talentirane mlade, ki si še utirajo glasbeno pot ali pa po njej že stopajo. Skupno jim je, da izhajajo iz naše sredine –Občine Šempeter-Vrtojba.

V petek, 7. oktobra 2022, so nastopili: Rebeka Pregelj, Kristina Kragelj, Pia Ptičak, Matic Furlan in Ema Ptičak. S čudovitimi glasovi in z inštrumenti so nas popeljali po glasbeni zakladnici Šoštakoviča, Čajkovskega, Rachmaninova, Mozarta in drugih avtorjev. Dvorana v Coroninijevem dvorcu je bila polna poslušalcev in dokaz, da si še želijo takšnih koncertov.

Tanja Lestan, KUD Šempeter

V soboto, 5. novembra 2022, je v gasilskem domu v Šempetru potekala 3. meddruštvena briškoljada v organizaciji Društva upokojencev Šempeter. Po dveletnem predahu zaradi epidemije je bila udeležba ekip sicer manjša kot ponavadi, želja po ponovnem druženju pa tako velika, da se je med nami razplamtelo prijetno, prijateljsko in tekmovalno vzdušje.

Sodelovale so tri dvojice iz Šempasa, dve iz Dornberka, dve iz Grgarja in štiri iz Šempetra. Prvo mesto je zasedla dvojica DU Šempas I, drugo mesto dvojica DU Dornberk I, tretje in četrto mesto pa dvojici DU Šempeter I in DU Šempeter III. Iskrene čestitke vsem in hvala za udeležbo.

Anuška Pavlin

V sredo, 19. oktobra 2022, je Društvo upokojencev Šempeter organiziralo delavnico izdelovanja dišečih sveč iz voska, recikliranega iz odpadnega olja.

Delavnica se je izvedla v okviru Ozare Slovenija –nacionalno združenje za kakovost življenja. Predavatelj Bogdan Drobnik nas je seznanil, kakšna grožnja za okolje je napačno odvrženo odpadno jedilno olje. Prikazal nam je, kako iz doma recikliranega olja izdelamo dišeče sveče in s tem pomagamo ohranjati okolje, se zabavamo in spodbujamo svojo kreativnost.

Darja Furlan

V naše uredništvo je tako po pošti kot tudi po elektronski pošti tokrat prispelo kar 23 križank, ki smo jih 17. novembra 2022 dali v košaro in izžrebali srečneža, ki je prejel nagrado podjetja APIA. Žreb je bil tokrat naklonjen Saši Komelu. Iskrene čestitke! Vam, drage bralke in bralci, pa vabilo k reševanju nove, decembrske križanke, kjer vas zopet čakajo super presenečenja. Uredništvo

50 let

Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici

Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, ki skrbi za ohranitev pisne kulturne dediščine enajstih severnoprimorskih občin, praznuje letos 50. obletnico delovanja. Je najmlajši med slovenskimi regionalnimi arhivi, njegovemu nastanku je botrovala po drugi svetovni vojni na novo začrtana meja med Jugoslavijo in Italijo. Ta je v Italiji pustila tudi Gorico, ki je bila dotlej več stoletij središče Goriške. Matični domovini priključeno ozemlje Primorske je tako ostalo brez regijskega središča in vsega, kar sodi vanj. Pred novo oblastjo je bila zahtevna naloga na novo postaviti mesto in vse regijske ustanove, med njimi tudi kulturne. S tem pa je bilo veliko težav, zlasti prostorskih in kadrovskih. V nastajajoči Novi Gorici in njenih primestnih naseljih je primanjkovalo primernih prostorov, Primorska v celoti pa je imela zaradi posledic italijanske fašistične politike zelo malo ustrezno izobraženih ljudi. Dolgo časa so rešitev za arhiv iskali v povezavi s knjižnico in z muzejem, leta 1966 pa je pri skupščini Občine Nova Gorica kot začasna rešitev začel delovati arhivski oddelek, ki velja za predhodnika današnjega arhiva. Strokovno vodstvo nad oddelkom in opravljanje zahtevnejših arhivskih nalog je prevzel Arhiv Slovenije. Zakonski pogoji za začetek dela samostojne arhivske ustanove so bili izpolnjeni šele leta 1972. Prvih 15 let delovanja novogoriškega arhiva je močno zaznamovalo pomanjkanje ustreznih delovnih in skladiščnih prostorov, ki jih, kljub raznim poskusom, pristojni niso in niso uspeli najti. Potem pa se je nad arhiv s strašnim besom spravila narava. Obilnemu deževju je oktobra 1983 sledila poplava, ki je skoraj povsem zalila skladiščne prostore in zmočila večino arhivskega gradiva. Arhivski delavci so ga rešili tako, da so ga globoko zamrznili in nato več mesecev postopno

sušili. A prav poplava, ki je arhivu prizadejala toliko gorja, mu je pomagala priti do ustreznih razmer za delo in varno hrambo zaupane mu dediščine. Februarja 1986, na slovenski kulturni praznik, je bil postavljen temeljni kamen za novo poslovno stavbo arhiva, slovesno odprtje pa je bilo že maja naslednjega leta. Vselitev v nove prostore je bila velika prelomnica v zgodovini arhiva.

V počastitev zlatega jubileja ustanove je bila 22. septembra 2022 v arhivu slovesnost, na kateri sta spregovorila župan Mestne občine Nova Gorica dr. Klemen Miklavič in državni sekretar ministrstva za kulturo Republike Slovenije mag. Marko Rusjan, ki je tudi simbolno odprl uporabnikom arhiva namenjene obnovljene prostore v pritličju stavbe. Na prireditvi sta bili predstavljeni tudi jubilejna publikacija in priložnostna razstava, obe z naslovom Naših 50 let, obe namenjeni prikazu zgodovine ustanove in njene dejavnosti. V publikaciji so poleg tega objavljeni tudi spominski zapisi nekaterih arhivskih uslužbencev ter predstavljeni arhivski fondi in zbirke, ki jih hrani arhiv. Najstarejši dokument, ki ga hranijo v arhivu, sega v leto 1501, nekaj je gradiva iz 17. in 18. stoletja, pretežni del pa je nastajal od srede 19. stoletja dalje. Gradivo je v prvi vrsti namenjeno raziskovanju preteklosti, občanom pa lahko služi tudi pri reševanju upravno-pravnih zadev.

Razstava o dejavnosti in zgodovini arhiva je še vedno na ogled v arhivski stavbi.

Aleksandra Pavšič Milost

Sandra Kukavica:

“Ljubim lepoto.”

Sama sem velik oboževalec ličenja, ličil, šmink in kozmetike in od nekdaj sem si želela narediti permanentni makeup, vendar me je bilo vedno strah, ker nikoli nisem videla osebe, ki bi permanentni makeup imela; tako bi slišala in seveda videla njeno izkušnjo, pa tudi fotografije na spletu me nikoli niso prepričale. Nekega dne pa se pogovarjam z dekletom, ki mi je povedalo, da ima permanentno pobarvane ustnice. Če mi tega ne bi rekla, sploh ne bi opazila, ko pa sem bolje videla fotografijo ustnic prej in potem, sem bila res pozitivno presenečena. Bile so dovršeno pobarvane, lepo izoblikovane in na nek način popravljene, kjer so bila pomanjkanja pigmenta. Lepo je bil poudarjen kupidov lok, ki daje ustnicam svoj pečat. Ni trajalo dolgo, da sem se tudi sama odločila, obiskala Sandro in si permanentno pobarvala ustnice. Sedaj skoraj ne potrebujem več šminke, saj so ustnice vedno lepe in urejene. S Sandro sva malce poklepetali o sami mikropigmentaciji ustnic in ker se mi je zdela tema zanimiva, sem se odločila, da jo predstavim tudi vam.

je olepšavi, spreminjanju ali korigiranju specifičnih nepravilnosti, z mikropigmentacijo pa lahko blažimo tudi težave s pomanjkanjem pigmenta, z izgubo obrvi ali s tankimi ustnicami. Odlična rešitev je tudi za tiste, ki se zaradi določenih alergij ne smejo ličiti.

Kdaj si ti izvedela zanj in kako si se odločila, da bo to postalo del tvojega vsakdana, tvoja poslovna pot?

Senčenje ustnic spremljam že od nekdaj in vedno mi je bilo želo všeč, vendar ker je to precej zahtevna tehnika in sta potrebni mirna roka in spretnost, sem se za izobraževanje o ustnicah odločila, ko sem zares obvladala senčenje obrvi. Takrat sem dobila pogum za korak dalje.

Zanima me sama obstojnost tretmaja in kako je treba po tretmaju negovati ustnice?

Kakšen je efekt lip blusha, nekatere ustnice z lip blushom popraviš, preoblikuješ, optično povečaš …?

Efekt lip blusha so trajno pobarvane ustnice v željeni barvi, lip blush nam daje tudi iluzijo večjih ustnic. Veliko ženskam manjka rob oziroma jim padajo robovi ust navzdol, take asimetrije odlično popravimo s tehniko senčenja ustnic. Nevtralizacijo temnih ustnic lahko dosežemo samo z lip blushom, torej je to zanje edina rešitev, ki se je izkazala za odlično, prav tako pomanjkanje pigmentacije na določenih mestih. Odlično lahko popravimo tudi “zajčje ustnice” ali “shizo”; to so prirojene nepravilnosti ustnice, razne brazgotine in poškodbe na ustih. Ženska prihrani na času, saj po tem postopku potrebuje samo še lip gloss.

Katera so zmotna prepričanja o lip blushu?

Lip blush nikakor ni povečanje ustnic. Optično seveda lahko naredimo večje, ker definiramo robove, vendar ne delamo na volumnu. To dosežemo samo s polnjenjem ustnic s hialuronom.

Kaj meniš, da je tisto, česar dekleta, ki pridejo k tebi na tretma, ne vedo o samem tretmaju? Sama recimo nisem vedela, da bom od tebe odšla otečena, čeprav le za nekaj ur.

Res je, ustnice so po tretmaju nekaj ur otečene, vendar ta oteklina do naslednjega dne izgine. Pri nekaterih dekletih se pojavi herpes in to sta edina neprijetna stranska učinka lip blusha.

Kako je treba ustnice negovati po tretmaju?

Po samem tretmaju ustnice negujemo z vazelinom, dokler se ne oluščijo, saj so prvih nekaj dni po postopku temnejše, kakor bodo sicer zaceljene.

Nam lahko poveš, kaj sploh je lip blush oziroma mikropigmentacija?

Mikropigmentacija je postopek, kjer z mikro tanko iglico vnašamo pigment v površinski sloj kože z namenom polepšati in poudariti naravne poteze obraza. S to metodo odpravimo manjše pomanjkljivosti in/ ali poudarimo določene poteze obraza. Najpogosteje so to obrvi, ustnice, veke ali črte vzdolž trepalnic. Namenjena

Mikropigmentacija ni trajna in po določenem času (18–24 mesecev) začne bledeti, saj je v naravi imunskega sistema, da koža izloča pigmente. Od tega, na katerem mestu telesa je narejena in od tipa kože, je odvisno, kako dolgo bo mikropigmentacija obstojna. Lip blush je lahko obstojen tudi do 5 let, vendar priporočam osvežitev barve na 18–24 mesecev.

Se morda pri obnovi lahko spremeni barvo, odtenek?

Seveda lahko spremenijo barvo in obliko po želji.

S čim vse se še ukvarjaš poleg lip blusha?

Sem mojster lepote. (smeh) Po poklicu sem diplomirana medicinska sestra z veliko izkušnjami na različnih

področjih zdravstva, nazadnje sem delala kot anestezijska diplomirana medicinska sestra, tako da so mi te izkušnje prinesle veliko znanja o koži, odgovoru imunskega sistema na moje storitve, odnosih itd. Sem profesionalka na področju permanentnega ličenja, predvsem mikropigmentacije obrvi in ustnic. Sem solastnica in manager restavracije, tako da mi organizacija zelo dobro leži in pripomore pri delu v salonu. Predvsem pa sem ženska, ki ljubi lepoto in ima veliko strast do svojega dela ter neverjetno željo in voljo po “polepšanju” žensk – s tem delam na rasti njihove samozavesti. Nasmeh, ko stranka odide zadovoljna iz mojega salona, mi daje zagon in željo za še večji uspeh. Imam tudi akademijo, kjer sem mentor in z velikim veseljem predajam svoje znanje naprej. Menim, da se moja ustvarjalnost izredno čuti in da je to moje poslanstvo.

Nam za konec lahko zaupaš, kje si bila nekaj tednov od tega in kaj se je tam odvijalo?

The biggest international Beauty congress se je letos odvil v središču Dubaja, in sicer 9. in 10. novembra. Kot strokovnjakinja na svojem področju, ki se je izobraževala v tujini in v zadnjih letih gradila svoj brand “Brows & more”, sem se udeležbe resnično veselila, saj sem vedela, da se bom srečala s strokovnjaki z vsega sveta, od katerih se bom lahko naučila še dosti novega. Na kongresu je sodelovalo kar 100 strokovnjakov s področja lepote in zdravja. Ker sem se prvič v svoji poslovni karieri udeležila (tako velikega) kongresa, nisem pričakovala tako visoke uvrstitve. To ne pomeni, da ne verjamem vase; popolnoma se zavedam, da se je ves moj vloženi trud izplačal in da sem na svoji poslovni poti, če primerjam začetke, zrasla. Zato mi je osvojeno 2. mesto pomenilo še toliko več. Zelo sem vesela in hvaležna, da so moj trud, strast do dela in vse znanje, ki sem ga pridobila, prepoznali veljaki s področja permanentnega ličenja.

Priznam, ko sem ob razglasitvi zaslišala svoje ime, sem bila v šoku. Adrenalin, sreča ob uspehu, ponos do neba. Ampak pravo zadoščenje je prišlo, ko je do mene pristopila lastnica uspešnih salonov in akademij Mehrnaz Bosch in mi namenila par spodbudnih besed, zaradi katerih so se

mi orosile oči. Takrat sem se zavedala, da je to trenutno največji dosežek v moji poslovni karieri in da še kako drži pregovor: “Samo nebo je meja!”

Sandro lahko dobite na njeni spletni strani www.sandrakukavica.si, kjer se lahko naročite na tretmaje in si s tem polepšate videz ali popravite kakšno manjšo lepotno napako. Če vas pa zanima samo delo, se lahko prijavite tudi na njene tečaje in same pričnete z umetnostjo mikropigmentacije.

Lara Soban

Življenje se na nas vedno odzove z “JA”

Da se življenje vedno odzove z “JA”, pomeni, da kar govorimo, mislimo, delamo in čutimo, se to zmanifestira v naši realnosti.

Imamo prepričanja, ki nas blokirajo pred boljšim življenjem, in prepričanja, ki nam omogočajo lahkotnejše življenje. Lahko si govorimo, kako smo nevredni, brez denarja, denar kvari, šef nas ne ceni, sodelavci nagajajo, vedno je gneča v trgovini, vedno dobimo nesramno prodajalko, vedno nas nekaj boli, vedno zamujamo, kar pojémo, se nam takoj pozna, avto se stalno kvari, otrok nas ne upošteva, mož/žena nas ne sliši, tašča se ves čas vmešava, smo mnenja, da česarkoli se lotimo, nam spodleti, smo prestari/premladi za spremembe, da nam nekaj sigurno ne bo uspelo, saj velja, da ... Ali pa obratno – kako se v službi in doma dobro razumemo, denar je super, saj si lahko uresničujemo želje, smo zadovoljni, vedno naletimo na prijazne prodajalke, z otrokom čedalje lepše sodelujemo, vemo, da nam bo nekaj uspelo, kljub temu, da nekomu drugemu ni itd. Torej kakšne zgodbe razlagamo sebi in drugim? Ta

prepričanja si je dobro zapisati, da jih ozavestimo. Namreč vsa se realizirajo zunaj nas in življenje se odzove z “JA” na takšen način, da nam reče: “JA, prav imaš.” In nam da še več podobnih situacij.

Potem se je treba zavedati, da to, kar iščemo zunaj sebe, tega ne bomo našli nikjer drugje kot v sebi. Ko bomo sebi dali sebe, vse to, kar iščemo zunaj, bomo šele potem te potrditve našli tudi zunaj sebe in to takrat, ko jih ne bomo več potrebovali. Kar mi dajemo sebi, to se odslika zunaj nas. Če sebe slišimo, si dajemo, kar telo potrebuje (hrano, ko smo lačni, vodo, ko smo žejni, počitek, ko ga potrebujemo, gibanje vsak dan, gremo na stranišče takoj, ko se pojavi potreba), delamo v službi, ki nas izpopolnjuje, kjer uporabljamo svoje darove ... potem nas tudi življenje sliši in nam daje situacije, kjer smo srečni. Če pa sebe preslišimo v vsem tem, potem nas tudi življenje presliši. In potem se čudimo, da nekje nismo lepo sprejeti, so nespoštljivi do nas, se počutimo neslišane. Pa mi sebe slišimo? Kolikokrat se preslišimo? Kakršni smo mi do sebe, takšno bo življenje do nas.

In tretje, kar se lahko vprašamo –“Kakšna je moja vibracija?” Ko na primer naletimo na prodajalko, ki je slabe volje, se čudimo njenemu nespoštljivemu odzivu. Pa kdaj prevzamemo odgovornost, da smo si to sami skreirali? S kakšno energijo smo mi pristopili do nje? Mogoče res nismo bili nesramni, smo pa pozabili nase in nakup postavili na 1. mesto, namesto da bi sebe in si dali ali počitek ali pa še bolje – gibanje, ki bi nas vrnilo vase – in vibracija bi se hipno zvišala. Situacije zunaj nas se vedno ujemajo z našo vibracijo. Ko smo nespošljivi do sebe, so tudi drugi nespoštljivi do nas in obratno.

Ko ima hudič mlade ...

Kaj v bistvu pomeni? Pomeni to, da ko se nam je pojavil nek izziv, ga namesto, da bi ga predihali in sprejeli, obesimo na veliki zvon; pokličemo vse najbližje in o tem razlagamo cel dan, lahko se celo razvleče v dneve. V zgodbi se prav zataknemo, si dovolimo, da smo v nižji vibraciji dlje časa, namesto samo 90 sekund. In tako nam življenje odgovori z “JA” in nam da še več takšnih primerov,

ki nam potrjujejo, da imamo prav, da se počutimo slabo. Torej pomen, da ima hudič mlade, pomeni, da, kar govorimo, tega dobimo še več. Z našimi besedami si navlečemo še več podobnih primerov in v nižji vibraciji kot smo, toliko težje bodo situacije. Zataknemo se v preteklosti, ki je že zdavnaj mimo, in pozabimo živeti tukaj in zdaj. Še več, sedanjost gre mimo, živimo neprisotno in sploh ne opazimo rešitve, ki se nam v nekem trenutku pojavi. Včasih celo delujemo, kot da ne želimo rešitve, živimo z glavo, zakopano v pesku, zadovoljni, da se lahko zgolj pritožujemo. Pa je to životarjenje res namen življenja? Se res tako malo cenimo?

V družbi tudi velikokrat deluje tako, kot da bi se hvalili, kdo ima več problemov. Ste to že opazili? Ko eden podeli svoj problem, izziv, se začne odziv enega za drugim s primeri, kateremu je težje v življenju. Deluje, kot da bi tekmovali, kdo ima več problemov, kot da se počutimo več vredni, ko jih imamo. Imamo pa jih ves čas, to je življenje. Če pa bi se začeli zavedati, da kar govorimo, da bomo tega imeli še več, bi se kaj hitro ugriznili v jezik.

Pa smo res pripravljeni sprejeti odgovornost za to, kar se odvija zunaj nas? Ali bi še naprej radi igrali vlogo žrtve? Ja, to je res samo igra, igra uma, ki nas vrti na površini. A mi smo veliko več in to tudi čedalje bolj čutimo. Velikokrat si ne želimo sprememb, se upiramo in želimo ostati v starih, prežvečenih zgodbah, ki nas že dolgo ne podpirajo več. Tako težko nam je iti ven iz cone udobja, ki pa v resnici postaja čedalje bolj neudobna. A spremembe so edina stalnica v življenju in ko malo

pokukamo ven iz teh umskih oklepov, ugotovimo, da se tam življenje šele začne in kaj vse zamujamo. Navsezadnje tudi ni fer do ostalih, da jim s svojim jamranjem grenimo življenje in jih obremenjujemo z zgodbami, za katere si ponavadi niti ne želimo slišati rešitve.

Kar zalivamo (z besedami), to raste. Kaj bomo torej zalivali, rože ali plevel?

Prosi in dano ti bo

Pa poglejmo še en dokaj klasičen primer. Na primer, da že dlje časa slabo spimo. To potem ves čas govorimo drugim, tudi razmišljamo o tem, kako bo še ena noč za nami bolj ali manj neprespana. Življenje nam bo odgovorilo z “JA”, in sicer na takšen način, da nam bo dalo še več takšnih primerov, ki bodo potrjevali, da imamo prav. Torej bomo še naprej slabo spali. Kar lahko naredimo, je, da prosimo (življenje) za rešitev in da postavljamo namere, kot je: “To noč prosim za najbolj optimalen spanec, da trdno spim in se zjutraj zbudim spočit ter dobre volje (seveda pred spanjem ne gledamo v ekrane, ki oddajajo modro svetlobo; modra svetloba možganom javlja, da je dan, zato so budni, tudi slabše spimo).

Ne moreš priti kamor si želiš, če ves čas razmišljaš, česa si ne želiš.

Bistveno je, da ves čas skrbimo, da smo v višjih vibracijah. Ko pademo v nižje, čimprej poskrbimo, da pridemo nazaj v naše naravno stanje – dobro počutje.

Dajmo si stvari, ki nam dajejo užitek, odvrtimo si najljubšo pesem, pojmo, plešimo, pojdimo v naravo,

meditirajmo (ker takrat pridemo v stik s seboj in do mnogih odgovorov), si večkrat na dan naštejmo oz. še bolje – zapišimo, za kaj vse smo v tistem dnevu hvaležni. Hvaležnost je tako zelo pomembna, a hkrati tudi zelo spregledana. Bolj kot bomo hvaležni, bolj bo življenje poskrbelo, da nam bo dostavilo še več situacij, za katere bomo hvaležni. In bodimo tako odgovorni, zavestno živeči in ljubeči do sebe, da takoj ko zaznamo, da nismo v redu, da naredimo vse, da bomo bolje. Zase smo sami odgovorni in na začetku nam je lahko to težje sprejeti, ker smo bili toliko let drugače naučeni, a hkrati dobimo s tem zavedanjem tako veliko jasnost. Na vseh področjih prosperiramo, da se nam kdaj zdi prav nadrealistično. A čarobna palčka je v naših rokah in načaramo si lahko prav vse.

Poskusi z enim dnevom, ko govoriš, razmišljaš, čutiš, česa si želiš. Večkrat se v dnevu ustavi in vprašaj: “O čem razmišljam?” Če ti misli niso všeč, jih spremeni. Če imaš med bližnjimi osebe, ki so se odločile, da bodo še naprej životarile in se ves čas pritožujejo, se jih izogibaj; ko načnejo temo z nižjo vibracijo, se umakni ali pa jo prekini s temo, ki je višje vibrirajoča. In potem se prepusti, brez pričakovanj. Kaj kmalu te bo življenje obdarilo, saj ko ti daš sebi, življenje da tebi

Urška Petrovčič

Glasilo Občine Šempeter-Vrtojba prejmejo brezplačno vsa gospodinjstva v občini Šempeter-Vrtojba. Glasilo je vpisano v razvid medijev Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS pod zaporedno številko 1728.

Letnik XII, številka 4

Izdajatelj: OBČINA ŠEMPETER-VRTOJBA, Trg Ivana Roba 3a, 5290 Šempeter pri Gorici, zanjo župan Milan Turk

E-naslov: glasilo@sempeter-vrtojba.si

Odgovorna urednica: Lara Soban

Uredniški odbor: Nataša Brisko, Haideja Černe, Roberta Fortuna, Kenny Jan, Ana Stergulc

Lektoriranje: Nika Birsa

Oblikovanje in fotografija na naslovnici: Blaž Erzetič

Tisk: Tiskarna Present, Ljubljana

Naklada: 2650 izvodov

Uredništvo si pridržuje pravico, da prispevke primerno priredi za tisk tako po obsegu kot po izrazu. Rokopisov ne vračamo. Prispevkov z nezakonito, žaljivo, zavajajočo, sporno ali moralno neprimerno vsebino ne bomo objavljali. V Glasilu se proti plačilu v skladu s sprejetim cenikom objavljajo tudi oglasna sporočila pod pogoji navedenimi v ceniku. Šempeter pri Gorici, december 2022

Rešeno križanko nam s potrebnimi podatki pošljite do 14. februarja 2023 na: Občina Šempeter-Vrtojba, Trg Ivana Roba 3a, 5290 Šempeter pri Gorici, s pripisom Nagradna križanka.

Nagrade za križanko podarja Rokometni klub Šempeter-Vrtojba: 1. nagrada: rokometna žoga, 2. nagrada: majica kluba z logotipom in s številko kluba, 8-krat: silikonska zapestnica kluba. Pravila nagradne križanke in ostale informacije najdete na naši spletni strani www.sempeter-vrtojba.si