Skavtsko glasilo radovedni orli

RADOVEDNI ORLI

September 2013

ZGODILO SE BO:

12.-13. 10. 2013 – Izziv za klan in višji vod 19.-20. 10. 2013 – Jakec 26.-27. 10. 2013 – Jesenovanje 28. 10.-3. 11. 2013 – Jesenske počitnice 8. 12. 2013 – Skavtska maša, miklavževanje 15. 12. 2013 – LMB Ljubljana, neformalno srečanje SKVO + PP 22. 12. 2013 – LMB Žiri 10.-12. 1. 2014 – Zimovanje PP 8. 2. 2014 – Kulturni praznik 22. 2. 2014 – Dan spomina

17.-23. 2. 2014 – Zimske počitnice 21-23. 2. 2014- Zimovanje IV 2. 3. 2014 – Skavtska maša in svet stega 8. 3. 2014 – Hrehor ma fešta

pridržujemo si pravico do sprememb datumov

RADOVEDNI ORLI Glasilo žirovskih skavtinj in skavtov Naklada: 53 izvodov Steg: Žiri 1 Mladinska ulica 6 4226 Žiri http//ziri1.skavt.net/ e-mail: radovedni.orli@gmail.com

O L A Z A K

............3 ................ .. .. .. .. .. .. .. ...........4 ........ ................ ................ .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. ...........5 urednic.... ................................ oštenosti.. p in Nagovor u .. lj .. e .. s ozdrav.... rdelu v ve Skavtski p ič živi v k lč o v ........6 l: e is m ................ .. .. .. n o Duhovna : it e p .....8 volkuljic – indijski ................

Volčiči in predstavi: Kača Kaja 3)............................... ...............10 1 .... se or VV 20 ................

Džungla oletni tab ................ ..

(P .. .. o .. n .. li .. e e Marc e do pik .....12 o: Od pik ................ .. .. .. .. .. ..

Razvedril : .. e ...13 ...... in vodnic ................ ................

Izvidniki – ni problema.......... .................................. ...............14 a .... ......

Orientacij semerosmerka...... bor IV 2013)......... o : ta o i il r tn Razved it! (Pole 6 zabavno b ...............1 e: ................ ..

Vezalka je ic ..

7 n .. t .1 .. o .. .. .. p .. .. .. o .. .. i in p .......... ..........

Popotnik al ni bilo.................. .................................. ...............18 iž ............ bovla..

Nikdar m lkoholna )............... a 3 z 1 0 re 2 b : P o P il r Razvedr 0 valni tabo ..............2 AK! (Poto IT t? v a ................ :. k .. e S .. ic .. .. lj .. e .. .2 it .. .. ........ 2 ............ in vod ................ .. .. ..

Voditelji to, da se trudite........ .. .. .. .. ...... ...........24 že ori?.......... ................ n .. .. e ..

Dovolj je lc .. a .. .. m .. o skavti ..............

Starši: Sm 16.............................. ........26 ih ................ .. .. .. ..

Nepozabn .. .. .. .. ...27 e je: ................ ................

Zgodilo s .................................. .................................. ................29 .. ...... ................ ................

TZV........ .......30 ................ ................ .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. ................ .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. ..

TŠ...... .. .. .. .. me............ ................................

Pobarvaj .. .. .. .. .. .. .. .. ši...

Izlet s star

Glavni urednici: Lea Čibej, Monika Filipič Ostali uredniki: Agata Pivk, Ana Banič, Vesna Perič, Oskar Bogataj Avtorji slik: Oskar Bogataj, Lea Čibej, Sara Petrovčič, Rok Pisk Oblika: Dejan Frlic

2

R

NAGOVO

IC

EDN R U H I N V GLA

cilji in novi izzivi, , to le o k ts v in le, novo ska loge, učenje a šo n k e č te a e č m a o z d njo urnik – ! Jesen in z ali v ustaljen k ra o k Pa je spet tu a z o . Pridno sm loh še spom ja sp n a e v S o . k a a tj č le ri p rbtnega po osti. , velikih nah od brezskrb a o ic m šv , je v u e lj ostale aktivn lj a u d d ? Vseh ž dne orle nem pa se o dogodivščin staj Radove li ih re k P Z vsakim d ts ? v v a to sk v soska i? Pa vseh voditeljev in h ji niš ,kako diš o sv , ja n g ega o vam želiva ! nikov, taborn je e n in a m r o b sp e o n oletn Prijet in si obudi p jana č; Nasme i p li i F a in Monik na orka r o v o g Z j; Lea Čibe

vidra

3

DOBRO JE VEDETI ...

Skavtski pozdrav Skavte po celem svetu med drugim združuje tudi poseben pozdrav.

Pa ga sploh razumemo, vemo kaj pomeni in kaj z njim izražamo?

Pozdrav izvidnikov in vodnic je sledeč; desno roko dvignemo v višino oči in iztegnemo tri prste – kazalec, sredinec in prstanec, ki pomenijo tri skavtske vrline: odkritosrčnost, požrtvovalnost in čistost. Obenem s palcem pokrijemo mezinec, kar pomeni, da močnejši vedno krije šibkejšega od sebe. Enako načelo so poznali vitezi – vedno so branili uboge in slabotne ljudi. Ko roko dvignemo, izrečemo tudi skavtsko geslo: “Bodi pripravljen!” ali na kratko “Bi – Pi!” Leva roka medtem iztegnjena visi ob telesu. Če se pri pozdravu še rokujemo, to opravimo z levo roko, med stiskom pa prepletemo mezinca. Tudi rokovanje je simbolično – pomeni, da gredo čustva do skavta, s katerim se rokujemo, od srca do srca. Medtem z desno roko pozdravimo na že opisan način. Skavtski pozdrav uporabljamo vedno, ko se srečamo s kakšnim skavtom ali skavtinjo. Tudi, če smo v tujini, pozdravljamo tako, po tem znaku nas bodo namreč spoznali tudi tamkajšnji skavti.

Agata Pivk, Inovativna orka 4

VOLČIČ ŽIVI V KRDELU V VESELJU IN POŠTENOSTI SKAVT NAJ ŽIVI V STEGU Z VESELJEM IN BREZ SEBIČNOSTI Dragi skavti, drugi volčji zakon naj bo kdaj pa kdaj osnova za razmislek vsem nam, ne samo volčičem. Vprašamo se lahko, ali smo radi člani skavtske družine in domačega stega? Ali se veselimo srečanj z ostalimi člani in članicami stega? Ali se veselimo srečanj z VSEMI ostalimi člani in članicami stega?

Ali želimo v krdelu oziroma naši veji rasti ob pomoči drugih ter skupaj z njimi in ali nam je rast sploh omogočena? Ali pa so naša srečanja morda le »zabijanje« prostega časa, ki ga želimo nekako preživeti? Ali Bogu kot pomembnemu članu stega in veje pustimo, da je dovolj navzoč v nas in med nami?

Veselje je temeljna usmeritev življenja. Veseli se, da ti je življenje dano od Boga, veseli se, da so ti poslani na pot ljudje, s katerimi lahko, ob seveda nekaj vloženega napora, prijetno preživljaš dneve, veseli se, da lahko po teh ljudeh pridobivaš nova koristna spoznanja za svoje življenje. »Na Skalo posveta volkovi gremo, Akelo, Baluja tam poslušamo. Krdelo je močno, če vsak volk je tam, moč svojo v krdelu vsak volk ima …

In kdor po postavi bo zvesto živel, povsod bo in vedno lov dober imel.« Pesem je zelo zgovorna. Krdelo je močno, če pride na skalo posveta vsak volk, steg je močan, če prihaja rad in z veseljem na srečanja vsak njegov član oziroma članica, veja je močna, če radi poslušamo voditelje, ki naj bi dostojno in v celoti posredovali in učili postavo-življenje v sozvočju z naravo, z ljudmi in v prvi vrsti z Bogom.

Vsak član in članica stega doprineseta svoj del k barvitosti skupnosti. S poštenostjo v odnosih in dejanjih se skupnost gradi in ohranja. Naj se to dogaja tudi v Žireh in tudi v smislu spodnjega odlomka pesmi. »Priden volčič jaz postati si želim in spoštovati obljubo vseh volkov. Prijazen in bolj vljuden z vsemi vedno bom in dobra dela rad delal bom.« Vsem nam, dragi skavti in skavtinje, želim, da bi živeli znotraj stega in vej z veseljem in brez sebičnosti.

Naj nam Bog pomaga.

Lepo pozdravljam.

Igor Jereb, žpk

5

VOLČIČ I

IN VOLK

ULJICE

KACA KAJA – INDIJSKI PITON Eden izmed likov, ki v Knjigi o džungli Mowgliju povzroča precej težav je kača Kaja. Je zelo dolga in močna kača, ki se je prebivalci džungle močno bojijo, v živalskem svetu pa jo uvrščamo med indijske pitone.

Indijski piton je plazilec, ki živi v džungelskih predelih južne in jugo-vzhodne Azije. Čez dan se zadržuje predvsem na obrežjih tekočih voda, je pa tudi zelo dober plavalec. Poleg tega je zelo spreten tudi pri plezanju na drevesa.

Navadno so odrasle živali dolge okoli 6 metrov, nekateri primerki pa imajo lahko tudi do 8 metrov ali več. Ponavadi tehtajo okoli 50 kg, njihova teža pa lahko naraste tudi do 100 kg.

Prehranjuje se predvsem s ptiči in manjšimi sesalci, kot so glodavci ali opice, večji pitoni pa si včasih privoščijo celo manjšega jelena.

Kače strupenjače svoj plen ugriznejo in vanj vbrizgajo strup, piton pa ni strupen in se s svojim dolgim in zelo močnim telesom ovije okoli plena, ga močno stisne in tako zaduši. Vendar pitoni ne jedo tako pogosto kot smo navajeni ljudje. Ne potrebujejo vsakodnevnega zajtrka, kosila in večerje ampak lahko jedo samo enkrat na mesec. Zgodilo se je tudi že, da piton v ujetništvu ni jedel kar 2 leti.

Tako kot ostali plazilci se tudi piton razmnožuje z jajci. Samica izleže od 20 do 100 jajc za katera skrbi in jih varuje do 3 mesece. Ob izvalitvi so mladiči veliki 50 centimetrov in se nemudoma osamosvojijo.

Vesna Perič, Likovna vidra

6

ALI VEŠ?

- Indijski piton je ogrožena živalska vrsta, ker ga lovijo zaradi njegove kože in mesa.

- Zelo slabo vidi, plen pa zazna zaradi telesne temperature ki jo ta oddaja.

- Indijski piton živi do 40 let.

7

NA OBISKU PRI MARC

ELINU

POLETNI TABOR VV 2013 V sredo, 24. julija, smo se volčiči in njihovi voditelji z vlakom odpravili na poletni tabor v Klanec pri Kozini, kjer smo spoznali Marcelina in njegovo življenje. Skupaj z brati smo ga rešili pred merjascem, zvečer pa smo tako kot v samostanu, imeli večerno molitev. V četrtek smo zgodaj vstali in s skupnimi močmi spekli kruh. Po kosilu smo si vzeli čas za počitek, nato pa pripravili ter »pospravili« sadno solato. Ko se je popoldne že dodobra začelo smo se vneto začeli pripravljati na bitko talentov, ki se je odvijala zvečer. Zabavnima voditeljema ter kupu naših talentov smo se nasmejali do solz. Seveda pa smo imeli tudi zmagovalca in to je bila Lucija s svojim »cup songom«.

V petek je naše volčiče čakalo prijetno presenečenje. Vstali smo zelo zgodaj, da smo ujeli vlak… do Kopra! Tam smo najprej obiskali cerkev, kjer smo izvedeli veliko zanimivega o Koprski škofij, nato pa smo šli še do samostana, ki nam ga je pater tudi razkazal. Popoldne smo se končno odpravili proti obali, kjer smo preživeli moker in slan preostanek dneva. Tudi pot nazaj je bila zelo zanimiva, saj nam je voznik vlaka povedal veliko novih informacij.

Naslednje dopoldne smo si sami izdelali domine iz kamnov, ki smo jih nabrali v Kopru, kasneje pa smo se podučili še o prepoznavanju živalskih sledi. Z naravnimi materiali smo jih nato tudi odtisnili v mavec. Popoldne smo preživeli ob igri in pogovoru o naših zavetnikih. Kar nekaj volčičev in bratov je imelo god prav med taborom, zato smo zvečer v ta namen pripravili pogostijo. Po dolgem sobotnem dnevu pa smo se odpravili spat. A za razliko od dneva, je bila noč precej kratka. Ob dveh ponoči smo se z veliko vnemo odpravili do bližnjega potoka, kjer smo opazovali „kako ribe skačejo iz vode.“ Nedelja je bila naš zadnji dan na taboru, zato smo povabili starše, da so nas prišli pogledat. Skupaj smo odšli k sveti maši, po njej pa smo se pogostili z dobrotami, ki so jih prinesli kar starši sami. In tako je bil za nami še en prečudovit skavtski tabor.

David Perič, Ustrežljivi bak Na taboru mi je bilo všeč, saj smo se veliko zabavali in nihče se ni dolgočasil.

Tema o Marcelinu mi je bila zelo zanimiva, ker sem izvedela veliko o njem, njego vem otroštvu, o bratih pri katerih je živel, kako je sam izdeloval igrače, pomagal drugim ljudem in to, da se je vsak večer na podstrešju pogovarjal z Jezusom.

Najzanimivejše aktivnosti so mi bile peka kruha, priprava sadne solate in večerno iskanje Marcelina.

Ana Eržen

V Klancu pri Kozini je bilo zelo vroče in zanimivo. Tema o Marcelinu je bila zelo poučna. Skozi ves tabor smo se pogovarjali o njem, o družinah in o tem, v kakšnih odnosih smo si med seboj. O tej temi smo imeli tudi nekaj delavnic po skupinah. Najbolj zanimivo mi je bilo kopanje, zabavni večeri in pa zaključek- zabavno popoldne.

Upam, da bodo tudi naslednji tabori tako zanimivi, kot je bil ta.

8

Jakob Velkavrh

99

Pobarvaj me!

10

Pove탑i od pike do pike!

11

IZVIDN

IKI IN V ODNICE

Orientacija – NI PROBLEMA!

Skupina mladih nadobudnih skavtov. Zemljevid in kompas. Točna lokacija: neznana, sredi gozda. »Men se zdi, da smo tle nek.« »Ne, mim te ceste smo šl že 10 minut nazaj!« »Pomoje so za tistim smrekam že te hiše.« Vam je to kaj znano? Meni je . Z vodom smo se (pa ne samo me) na taborih, zimovanjih in ostalih skavtskih srečanjih nemalokrat znašle v taki situaciji. In kaj storiti? Naše znanje orientacije je bilo precej pomanjkljivo, pa čeprav so nas voditelji na srečanjih večkrat učili o njej.

Začnimo. Orientiranje zemljevida. Okej, to bo šlo. Zemljevid položimo na ravno podlago, kompas postavimo na poldnevnik (ja, to so tiste navpične črte) in vrtimo karto toliko časa, da se poldnevnik in magnetna igla pokrijeta. Nič lažjega, ampak samo to bo premalo za izhod iz neznanega položaja.

Ko je zemljevid orientiran, poskusimo določiti naš položaj. Pri tem si pomagamo z vsem kar vidimo okrog sebe: cestami, rekami, železnicami, daljnovodi, cerkvami, kamnolomi … Ti objekti in pojavi so na kartah prikazani s posebnimi dogovorjenimi simboli oz. topografskimi znaki. Dobro je poznati vsaj osnovne, ki se največkrat pojavljajo na zemljevidih. Ni se jih težko naučiti, njihovo poznavanje pa nam lahko prihrani veliko dragocenega časa in energije.

Saj nam kar gre! Kako pa ugotovimo, kako daleč je naš cilj? Za to imamo na robu vsakega zemljevida merilo, ki določa, kolikokrat je neka razdalja na zemljevidu manjša od razdalje v naravi. Večje kot je merilo, bolj podrobna in natančna je karta. Po navadi imamo v rokah zemljevide z merilom 1 : 25 000 ali 1 : 50 000, to pomeni, da 1cm na karti predstavlja 250 oz. 500m v naravi (številu odvzamemo dve ničli). S prsti pomerimo razdaljo, pomnožimo cm na zemljevidu z metri v naravi in dobimo našo razdaljo.

Kako pa bomo prišli na cilj? Najbolj varna je seveda hoja po poteh, a včasih bi po njih naredili velik ovinek. Takrat lahko uporabimo azimut in z njegovo pomočjo pridemo na cilj po zračni razdalji, ki je najkrajša. Azimut je kot med severom in izbrano smerjo, merimo ga v smeri vrtenja urinega kazalca, torej od severne smeri proti vzhodu, zapišemo pa ga v kotnih stopinjah. Izmerimo ga lahko zelo enostavno: kompas postavimo ob razdaljo med točkama A in B, zemljevid je seveda še vedno orientiran. Limb oz. številčnico vrtimo toliko

12

časa, dokler se severni del magnetne igle ne poravna z oznako N (North – sever) na limbu, nato pa s pomočjo označenih kotnih stopinj odčitamo azimut. A pozor! Kadar hodimo po azimutu, moramo vsakih nekaj metrov preveriti, da še vedno hodimo v ravni liniji.

Končno, prišli smo na cilj! In to le s pomočjo orientiranja zemljevida, nekaj topografskih znakov, merila in azimuta. Vsaj teh nekaj stvari je potrebnih za bolj ali manj uspešno potepanje po naravi, nič pa ne škodi, če si pred takšnimi podvigi bolj natančno pogledamo teorijo o orientiranju. Mogoče se vam to v določenem trenutku ne zdi potrebno, a verjemite, ne bo vam žal, ko boste do cilja prišli hitro, brez težav, obupanih izrazov na obrazih in pogosto rečenih: »Spet smo se zgubil!« in »Kam pa zdej?!«

Agata Pivk, Inovativna orka

Ana Banič, Natančna vidra

13

VEZALKA JE ZABAVNO BIT! Poletni tabor IV 2013 v Idrskem pri Kobaridu Zagotovo je bila tisti dan nedelja, 4. 8. 2013. Ptiči so že dolgo časa čivkali, vendar v hiši se ni še nič premikalo. Kar naenkrat pa je šefica mojega delodajalca Marijana odprla vrata mojega stanovanja, pravzaprav, velike omare za čevlje. Najbrž ste že ugotovili, da sem vezalka. Leva vezalka na, po tihem povem, precej umazanem gojzarju. Očitno bomo spet odšli na izlet, sem pomislila. Nemara k skavtom. Tam zna biti zelo zanimivo. Za nekaj časa sem obsedela z mojo sodelavko, desno vezalko, poleg prenatrpanega nahrbtnika. V ozadju se je slišal glas Marijaninega očeta, naj le obuje moje delodajalce, toda trmasta deklina je vztrajala, da se bo na pot odpravila v lažjih in lepših supergah. Tako je bilo tisto dopoldne moja edina služba, da sem bila pripeta na nahrbtnik in večji del poti sem počivala v vročem prtljažniku črnega avtomobila.

Tam v Idrskem smo se ustavili, joj, koliko kolegov sem srečala po dolgem času. Najbrž zaradi recesije so vsi naši delodajalci umazani in tudi moje kolegice so že kar zgarane in utrujene. Dopoldne sem večino časa preživela v družbi nahrbtnika in ostalih sotrpink. Pod noč pa se je vendarle začelo. Na ukaz je le bilo treba obuti mojega delodajalca, me temeljito zategniti in postaviti v ravno vrsto. Slišala sem, da bo potrebno vsako noč stražiti vse taborne zgradbe in zastave. Povedali so kako se bo kuhalo, kako vstajalo, v glavnem kaj vse bomo počeli naslednjih nekaj dni in noči. Že prvo noč je nadrejena mojega delodajalca morala na nočno zadolžitev ob tabornem ognju. Ko sem ponoči sedela ob žerjavici, me je že kar pošteno peklo, saj je moja šefica pogosto za trenutek zaprla oči. In tako ni bilo le prvo noč, ampak skorajda vse naslednje. Ti skavti se kar znajdejo. Veliko se je dogajalo v tistih nočeh, no ja, po pravici povedano... V glavnem sem poslušala dekliške trače in obiranja. Nadvse zanimivo pa je bilo, ko so sredi noči skušali skavti iz drugega stega ukrasti zastavo, ki bi jo morala čuvati šefica mojega delodajalca. Kar pestro res! Vendar se je vse srečno in lepo končalo in nenapovedano sem srečala znanca iz preteklih skavtskih srečanj, pravzaprav sem srečala… tiho simpatijo.

Kar naprej pa je v zraku nad taborom odmevala beseda gusarji. Zakaj gusarji, smo se spraševale z ostalimi vezalkami. A prav kmalu smo ugotovile, da so naši skavti na tem taboru gusarji, in po nekaj dneh smo se navadile, da imajo nekam nenavadna gusarska imena ter hodijo okoli z gusarsko ruto na glavi. Opazovale smo jih pri gradnji splavov, s katerimi so kasneje uprizorili pravo bitko. Nasmejala sem se kot že dolgo ne in mislila sem, da kaj boljšega ne morem več doživeti. A sem se motila.. Zelo zabavno je bilo tudi na potepu. Osem ur hoje čez drn in strn, vsi utrujeni, le vezalke spočite in od rose umite. Pa tisti tek za kravami…

14

bil je poln adrenalina. O bog, kako smo se bale, bi šefice stopile v… no ja… kravjek.

Pri maši zadnji dan pa vse slovesno. Zopet smo bile privezane na nahrbtnike in v miru smo poslušale božjo besedo žirovskega župnika. Po maši pa sem ležala v travi, premišljevala kako lepo smo se imele vezalke na gojzarjih ta teden. Zagotovo so se naši šefi in šefice imele še stokrat bolje. Tile skavti se imajo vedno lepo tako da komaj čakam na naslednje dogodivščine, ki nas čakajo. Mene, moje delodajalce in vse Radovedne orle iz Žirov…

Marijana Jezeršek, Zaljubljena vidra

15

POPOTN

ICE IN P OPOTN IK

… Nikdar mi žal ni bilo, in mi tudi ne bo, da sem del te skavtske POTI …

Letos sem doživel tri super skavtske tabore, ki so me – vsak na svoj način – potrdili v prepričanju, da mi nikdar ne bo žal, da sem del te skavtske POTI. • Najprej tabor Zagrizenih 86. Kot voditelj sem užival na polno! POT, dobro pri pravljene teme, zanimive debate, peka pice, vse do puščave, odhodov in zaključka. In vzporedno z vsemi stezami se je vila POT mojega osebnega napredovanja. POT, na kateri sem ob spremljanju napredovanja popotnikov in popotnic tudi sam napredoval. POT, ki je kdaj pa kdaj bila spodbuda, da grem prek sebe, se prilagodim, popustim, se prepustim … Tega tabora nisva pripravila voditelja. Bil je delo klana. Ni bil moj, ampak naš. In to je dobro.

• Sledila je taborna šola Pripravnik, kjer nas je zagrabila prava SKAVTomanija. Tudi ta je potekala kot potovalni tabor, le da sem bil tu šele prvič v vlogi voditelja. In ni mi žal. Ravno nasprotno! Spet se je med cestami in stezami vila POT, na kateri so udeleženci naredili svoje prve korake naproti voditeljstvu. Z njimi pa sem korakal tudi sam. In se učil. Ne le skavtstva, ampak življenja. Saj skavtstvo ni cilj, ampak POT, ki nas pelje do srečnega, aktivnega življenja.

• Končno pa sem se udeležil še skavtske šole Življenja v naravi. Precej drugačna je bila od prejšnjih dveh taborov. Ob spoznavanju veščin je bilo le malo časa za kakšno drugo (skavtsko) stvar. To sem pogrešal. So mi pa pogovori ob večerji odstirali nove horizonte skavtstva in prav tam sem naredil nekaj korakov naprej na POTI. Najbrž ti je padlo v oči, da sem besedo POT vedno zapisal z velikimi črkami. Z namenom.

Ker, ti želim povedati, da je skavtstvo točno to: POT. Od volčičev, prek izvidnikov in popotnikov, do voditeljev in naprej v življenje … Je vsakdanja odločitev, da želim kar najbolje biti pripravljen služiti. Vsak dan. Da bom ob koncu lahko kot Bi-Pi rekel: »Živel sem presrečno življenje in slehernemu izmed vas želim enako.«

Rok Pisk, Mobi marjasc

16

RECEPT

A

N L O H O K BREZAL BOVLA E: N I V A T SES lubenica

a ela, sočn b e d , a k Veli • ka l Sprite čnega so li ,5 e r 0 a m / a • soveg 1 l anana ke • ens 3 dl Rad • skve eš zrele bre 3 o. Poklič p

a • k š e ž e EK: k odre vico njen POSTOP postopku cik-ca lo o p e t s po ajhne j poje Lubenici žeš na m in skupa e e r a lj e n t i a ij m r oli, da p ca vse naok skavtske talo vsebino z žli š a g r t s o Os nico p vsebine. , da lube e s i d u r t ščke. o ajhne ko aš koščke. P ič rdečega mesa. m a n š e kuš en narež vmes po ne ostan pereš in in o k o o it s lj , e e tem liješ Sprit liraš sladkost vse v Breskve o n id v o pre o regu sončV lubenic njka. Z Radensk b lepem o š e d e s ti u ma enico če še kaj lje je, če se s skav ežilne reke, v lub e ob at sv jbo e in uživ zraven o bine. Na ic je m k e la s n o u en barv nem vrem svojo najljubšo e n vle. vsak vtak žilnih okusih bo sve sočnih, o k!

Sočen te dra čna vi n a t a anič, N Ana B

17

Skavt?

ITAK!

Potovalni tabor Klana Zagrizenih 86 S klanom Zagrizenih 86 smo se letos odpravili na potovalni tabor. Za mnoge izmed nas je bil to prvi potovalni tabor nasploh. Niti najmanj ni bil podoben taborjenjem, ki smo jih bili vajeni v četi. Cel teden smo morali prenašati težke nahrbtnike, premagovati dolge in naporne kilometre ter skrbeti za žulje, ki so nam že prvi dan povzročali veliko težav.

V tednu med 15. in 21. julijem smo prehodili pot vse od vrha Vršiča pa tja do Mosta na Soči. Prvotno smo si jo začrtali že od Ruske kapelice, a ker avtobus ni imel vmesnih postaj, smo se z veseljem zapeljali kar do vrha.

Ves teden smo bili deležni vročega sonca, katerega smo bili ob koncu dneva že pošteno siti. Da bi pot čim hitreje minila, smo si veliko prepevali, se pogovarjali in opazovali čudovito Sočo in naravo ob njej. Čas počitka smo si zapolnili z različnimi temami, ki so se nam zdele pomembne in zanimive, veliko smo se kopali, si masirali razbolele mišice, se med seboj spoznavali in kuhali. Večkrat so se na našem jedilniku znašli vsem dobro znani makaroni, saj nam preprazne vaške trgovine, ki niso navajene lačnih skavtov, niso ponujale zadostne količine druge hrane.

Vedno prekratke noči smo preživeli pod nadstreški, ki so nam jih z veseljem ponudili dobri ljudje. Le zadnjo noč smo si postlali pod drevesom, ker pa je sredi noči pričelo pošteno deževati, smo se zatekli k zamejskim skavtom, ki so takrat taborili na bližnjem travniku.

Kljub naporni hoji, izmučenosti in premnogim žuljem nam nasmeh ni zbledel z obraza. V skavtskem duhu smo skupaj preživeli še kako megafantastično nepozaben teden.

Ana Primožič, Firbčna vidra 18

19

VODITE L

JI IN VO DITELJI CE

…DOVOLJ JE ŽE TO DA SE TRUDITE. Spoštovani sovoditelji, drage sovoditeljice, z naslovnimi besedami sem zaključila prejšnje razmišljanje, tokrat pa bi vas vprašala: ''Pa se res trudite?'' Bom odgovorila namesto vas: ''Seveda se.'' Saj veste, vsak po svojih najboljših močeh.''Pa kdo opazi in spoštuje ta vaš trud?'' Hm, verjetno bi slišala ogromno odgovorov, razvila bi se debata, vsak bi povedal svoje izkušnje… Ampak lepo po vrsti… Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je trud: velika telesna, duševna aktivnost za dosego, uresničitev kakega cilja. Torej, če se bomo trudili, bomo vložili veliko naše aktivnosti?

Se splača truditi, če pa to že samo po sebi pomeni, se bomo morali naprezati? In zakaj sploh bi se naprezali? Vsak zase ve zakaj. Eni zato, ker jim je v veselje, drugi ,da bodo skavti in skavtinje srečni, tretji zaradi pohvale. Če vprašate mene, ker je skavtstvo tako velik del mojega življenja, da bi brez truda, ki ga vlagam, manjkal dobršen del mene. In ta del bi verjetno hotela zapolniti na kakšen popolnoma nekoristen način. Torej je ta trud v bistvu dober zame in isto velja tudi za vsakega izmed vas. Če to le vzamete kot nekaj pozitivnega, nekaj kar bogati vaše življenje in si ne naložite preveč dela. Takrat šele je trud koristen in se izplača vsakemu posebej. Če se vrnem k vprašanju koliko, skavti, starši, širše občestvo opazijo trud voditeljev… Vsak ima o tem svoje mnenje, svoje izkušnje, tako pozitivne, kot negativne…

Hvala Bogu, za vse tiste lepe izkušnje, ko skavtinja ali skavt odhaja s tabora, pride k tebi in reče: ''Hvala za vse, super smo se imeli.'' Hvala Bogu za vse starše, ki pristopijo in pohvalijo tvoje delo. Ti dajo vedeti, da cenijo kar narediš za njihove otroke in so hvaležni za ves čas, ki ga daš zanje. Kar nasmeh se mi nariše, ko se spominjam vsega tega. Potem pa pomislim v drugo smer… Kolikokrat nihče ne opazi vseh ur, ki jih vložimo v načrtovanja ali pa opazi samo to kar si zafrknil in da si pozabil na nekaj malenkosti, kljub temu da na preostalih 100 pa nisi. Ali pa, da si tisti čas po kosilu, ko skavti pomivajo, preprosto obležal in je videti, kot da ne delaš nič.

20

(sedaj se nas je nekaj nasmehnilo in pomislilo, da včasih pa res ne delamo ''nič'' ) Rekla bi ja hvala Bogu tudi za take, ker se bomo zaradi njih trudili še naprej. Saj bomo le tako dokazali, da lahko ustrežemo tudi njihovim visokim standardom.

Naša, zelo pomlajena, skupnost voditeljev se sedaj verjetno sprašuje kaj sploh hočem povedati s tem. Želim vam dati vedeti, da vaše voditeljsko delo poraja vse mogoče odzive (skavtov, staršev, širše množice ali pa popolnih neznancev), ki lahko v isti meri osrečijo, kot tudi poberejo ogromno energije in nas prizadenejo. Želim vam, da vas pohvale ne ponesejo preveč v višave, ampak vas le spodbujajo in opominjajo, da se trud izplača. Želim vam, da vas “neutemeljena” kritika ne potre preveč, ampak vam daje energijo za dokazovanje česa ste zmožni. Želim vam, da vzamete utemeljene kritike na znanje, kako lahko narediti bolje. Želim vam, da ste hvaležni za vse odzive, ki jih dobite, ker le tako izveste, kje lahko vaše delo še izboljšate. In zapomnite si: skupnost voditeljev je tukaj zato, da opazimo trud eden drugega, tudi takrat, ko ga nihče drug ne. Da se pohvalimo in opogumljamo, ko nekomu zmanjkuje energije. Ter sploh zato, da si odkrito povemo kaj bi lahko naredili drugače, ker le tako bomo postajali vedno boljši.

Sčasoma, po korakih bomo postajali vedno boljši, zato ne dopustite, da od vas, praktično čez noč, zahtevajo(mo) velike spremembe. (glej citat) Čeprav že sedaj velja, da niste najboljši, ampak boljših pač ni ;)

Sara Petrovčič, Marljiva lenivka

"Če v svojem življenju obupuješ nad skromnim začetkom, se spomni, da je tudi hrast, tisto veliko in močno drevo, začel kot majhen želod, ki je ležal na tleh."

(Baden-Powell)

21

SMO SK

AVTI MA LCE NOR

I?

Poletje je za nami in z njim tudi naši skavtski tabori. Nam skavtom se zdi samoumevno, da pridemo s tabora blatni, nenaspani in s kakšno buško več, pa vendar zadovoljni, čeprav se kdaj tega na prvi pogled ne vidi.

Zanimalo me je, kakšen pogled na skatvtsvo imajo naši starši. Mislijo da smo malce nori?

Vprašala sem jih, odgovore pa si lahko preberete spodaj.

Skavti ste dejansko malce nori – pozitivni norčki, da se podate v take pustolovščine v naravi. Vaše dogodivščine so neizmerno zanimive in koristne, saj se naši otroci naučijo tudi kaj koristnega.

Predvsem je pohvalno, ker se morajo sami znajti v določenih situacijah, ne glede na vremenske razmere. To, da so nenaspani, umazani in pobuškani pa vsekakor paše zraven zanimivega skavtskega življenja v naravi. Glede na vse to sta sreča in Angel varuh na vaši strani in se vedno vrnete živi in zdravi in tako naj ostane še naprej. Mislim pa da bi bil marsikdo od staršev rad samo za en dan taka majhna muhca, da bi resnično lahko spremljal vaš skavtski tabor, ker dejansko vzdušje je le tam kjer ste. Tako ali drugače vseh vaših lumparij verjetno itak ne vemo in tako naj tudi ostane.

Vem samo to, da je komaj mimo poletni tabor in že komaj čakajo na naslednjega. Seveda pa gre vsa pohvala voditeljem in njihovim pomočnikom, ki vse to omogočijo in prevzamejo odgovornost.

Marinka Grdadolnik Pravi skavt je zame umazan, "potovčen" in navihanih "učkou". Otroci so danes preveč pred računalnikom in televizijo in pravi blagoslov je, da gredo v naravo, plezajo po drevju in si kuhajo nad ognjem. Za nas je bilo to vsakodnevna igra in smo preživeli. Pravzaprav, imeli smo se zelo "fajn" in to privoščim tudi mladi generaciji. Geslo 1. slovenskega jamboree-ja je bilo Norost ki deluje, in skavtstvo je res norost, ki deluje. Bog daj, da bi še dolgo in močno delovalo. Saj veste, svet je treba zapustiti vsaj za spoznanje boljši kot smo ga prejeli!

Urška Jesenko

22

Prav lepo je biti mama trem zagretim skavtom, čeprav o skavtstvu prej nisem vedela prav veliko. Družinske počitnice so vedno odvisne od datumov taborov in letos, ko imamo volkuljico, izvidnika in popotnico, smo proste termine komaj našli. Tudi sama z zanimanjem pričakujem, kateri kraji bodo izbrani za tabore in medtem ko se nahrbtniki počasi polnijo, so moje misli napolnjene s prošnjami, da bi bilo vse v redu, da se nikomur ne bi nič hujšega zgodilo, da bi se imeli lepo …

Dnevi, ko so skavti na taboru hitro minejo tudi staršem in prva stvar, ki jo opazim in slišim, ko jih zagledam je to, da so precej »na slabem glasu«. Seveda, to so tisti klici ob katerih se (neskavtski) starši vedno začudeno in zaprepadeno spogledamo, češ kaj pa je sedaj to kričanje? Iskrice v očeh so nekoliko zastrte zaradi utrujenosti. To, da je prva pot doma v kopalnico je našim skavtom že samoumevno. In tudi meni je jasno, da se umazane cunje iz tabora perejo s predpranjem ali namakanjem v Vanishu. Ko se nadomestijo vse manjkajoče ure spanja, tudi jaz izvem kakšno dogodivščino, smešne in tudi kritične situacije, na slikah vidim nasmejane obraze, neustrašne pohodnike, kuharske mojstre, razposajene prijatelje, mlade ljudi, ki znajo živeti z naravo … Takrat začutim veliko hvaležnost za to, da imamo možnost, da se naši otroci družijo na skavtski način.

Eva Pivk

Monika Filipič, Nasmejana vidra

23

NEPOZABNIH 16 INTERVJU Z BLAŽEM IN NACETOM OB KONCU SKAVTSKE POTI Koliko let sta že skavta?

Pri skavtih sva že 16 let.

Zakaj si se navdušil nad skavtstvom?

N: Zaradi dobre družbe, življenja v naravi in Boga.

B: Za skavtstvo sta me navdušili sestri.

Najboljša stvar, ki si se je naučil pri skavtih.

B: Najbolj uporabno se mi zdi znanje o vrveh in vozlih, kot voditelj pa sem se naučil organizacije.

N: Iznajdljivosti na splošno, pa tudi preživetja v naravi, kurjenja in improvizacije.

Najboljši tabor. Zakaj?

N: Težko se odločim, saj je vsak tabor nekaj posebnega. V spominu mi bo zagotovo ostalo Jezersko, kjer sem prvič spal v šotoru, pa Idrijca, saj smo se odpravili s kolesi in Kvajdej (tabor vseh gorenjskih čet) zaradi velikega števila udeležencev.

B: Zelo všeč mi je bil tabor v Mozirju, ki smo ga pripravili skupaj s četo iz Radovljice.

Nekaj posebnega je bil zagotovo Jamboree (vseslovenski tabor), kjer smo sodelovali še s petimi drugimi klani, skupni potovalni tabor je bil res »bomba!«. Nepozaben pa je bil tudi zadnji tabor v Kobaridu, saj sem se začel zavedati, da tabora v takšni obliki ne bom več doživel.

24

Najboljša hrana skuhana na taboru.

B: Zagotovo pečene kure v žerjavici! Všeč so mi bili tudi cmoki, gusarska večerja z ribami in pa seveda makaroni na sto in isti način – z ragujem!

N: Na zadnjem taboru sem skuhal res dober krompirjev golaž, spomnim se tudi makaronov s sirom in jajci, ki so bili odlični.

Kdaj in česa vaju je bilo najbolj strah?

Kot izvidnika naju je bilo vedno malo strah med nočno stražo. Nikoli ne bova pozabila tudi Logarske doline, ko smo ponoči kurili v štedilnik, poleg pa so po omarah lezle podgane in miši. Ko pa sva prevzela vlogo voditelja, je bil z nama neprestan strah za skavte, ki so nama bili zaupani. Nikoli nisva bila brez skrbi, ko sva poslala izvidnike na potep in vedno sva upala le, da so »dost pametni«, da se bodo znašli in vsi celi prišli nazaj.

Česa ne boš nikoli pozabil?

B: Tabora v Logarski dolini in vseh prigod povezanih z njim. Pomagali smo na kmetiji s tem, da so dekleta obirala kamilice, fantje pa smo šli valit smreke, vendar se nam je, bolj kot smreke, prikupila punca, ki je z motorko v roki žagala smreke prav tako dobro kot njen oče. Zanimiv je bil tudi zimski izhod, kjer smo morali in Vrha Sv. Treh Kraljev priti v Rovte.

Fantje, ki seveda vse vemo, nismo hoteli po cesti okoli pa smo šli direkt – po travi, na njej pa kakšen meter snega. Poleg tega, da smo bili

kmalu vsi mokri, utrujeni in prezebli smo seveda tudi zašli in si svojo pot močno podaljšali.

N: Zagotovo ne večera ob ognju v Zgornjem Jezerskem. Vsak je moral nekaj povedati, kar naenkrat pa je nekdo izjavil: »Janko je pojedel napolitanko, narezano na tanko« (Janko je bil takrat naš voditelj) in to je izzvalo salve smeha. Poleg tega pa tudi poletnega tabora, kjer smo hodili po mleko čez pašnik na bližnjo kmetijo. Na vrsti je bil Nejc, ta pa se je hitro vrnil brez mleka in hitel povedat, da je srečal bika in, da zato ne bo šel po mleko. Ostali smo ga spraševali: »A je jemu rogove?« »Ja!« »A je jemu vimena?« »Ja!« »No pol je tu krava.« »Nee bak je ka ma rogove!« »Nejc usaka krava ma rogove.«

Kaj boš najbolj pogrešal?

neformalna srečanja na katerih se res nasmejimo in med sabo še bolj povežemo.

Zakaj si se odločil, da boš postal voditelj?

B: Zavedal sem se: če sem jaz deset let užival in črpal sadove dela voditeljev, moram to tudi vrniti s tem, da prenesem moje znanje mlaj šim generacijam, da jih nekaj naučim in poskušam pomagati pri vzgoji v odgovorne skavte in državljane.

N: Vloga voditelja je prišla tako rekoč sama od sebe, sploh nisem imel veliko izbire, a sedaj sem za to res hvaležen, ker vem koliko dobrega sem s tem naredil.

Kaj želiš sporočiti skavtom?

B: Tudi če ne bo več naju, ubogajte četovodkinjo in ostale voditelje. Ne pozabite, da je pri vsakem delu več užitka kot trpljenja, če se ga lotite skupaj in z Božjo voljo. Še kdaj vas prideva pogledat in dat kakšno komando, da ne boste pozabil kako to zgleda. :) N: Bodite še naprej tok fajn, pošteni in iznajdljivi skavti. Živite z naravo in naj vam bo ta pomembnejša kot računalnik. In…ne pozabte name! (Smeh)

N: Taborjenja na splošno, pa večerov ob tabornem ognju s prepevanjem skavtskih pesmi in vso slabo voljo ter zdolgočasenost, ki jo pokažejo skavti, ko jim zadaš nalogo, le ti pa veš, koliko zadovoljstva in ponosa bodo začutili, ko bo ta naloga opravljena.

B: Pogrešal bom vesele klanovce, ki so vedno pripravljeni ponuditi pomoč, vse punce na Na koncu sta nam Blaž in Nace pripravila zaktaboru v Kobaridu, ki so nam pomagale in ljučno misel, ki je nastala z besedno igrico – uživale z nami, vse izvidnike in vodnice, ki vsak pove eno besedo. pokažejo veselje, zadovoljstvo in hvaležnost ob programu, ki jim ga pripravimo in pa vsa Ker je danes najine skupne skavtske steze nekako, ubistvu konec, se zahvaljujeva vsem bivšim voditeljem, zdajšnjem skvo-ju in vsem skavtom za nepozabnih 16 let, ki smo jih preživeli skupaj. Želiva vam, da boste tudi vi imeli na koncu svoje skavtske poti toliko lepih spominov, ki jih boste z veseljem delili z drugimi!

Bi Pi

Lea Čibej, Zgovorna orka 25

ZGODIL

O SE JE

Tečaj za vodnike 2013 V četi so skavti razdeljeni v manjše skupine imenovane vodi. Vsak vod pa potrebuje svojega vodnika, ki je ponavadi najbolj izkušen in zanesljiv član. Vse potrebno znanje o vodenju in usmerjanju svojega voda ta dobi na posebnem tečaju za vodnike, ki sta se ga letos udeležila Alma in Dejan, v spodnjih vrsticah pa si lahko preberete njune vtise.

Od letošnjih počitnic, si bom najbolj zapomnila teden, ki sem ga preživela s sovrstniki iz cele Slovenije na TZV-ju.

Kaj je TZV? Je tabor na katerem se mladi in nadobudni skavti pripravljajo na vlogo vodnika.

Zakaj si ga bom tako zapomnila?

Ker smo veliko peli, se zabavali, igrali, se naučili veliko uporabnih stvari in spoznali kar nekaj novih prijateljev. Ker smo šli na potep, imeli zabavne večere ob ognju, bili blatni od poti preživetja in, ker je bila to preprosto odlična izkušnja, ki jo priporočam vsakomur.

Alma Jesenko, Zagnana orka V drugem tednu julija se je odvijal letošnji TZV 1, na katerem smo se učili biti dober vodnik. Na njem sem spoznal veliko novih prijateljev, ki jih še dolgo ne bom pozabil. Razdeljeni smo bili v vode. Našemu vodu je bilo ime črvi, ker je bilo črva najlažje izrezati in našiti na zastavico. Na TZVju smo se vsi udeleženci dobro razumeli. Čeprav so bile kateheze in predavanja kdaj predolga in dolgočasna, sem se iz njih veliko naučil. Najbolj zanimivo mi je bilo, ko smo govorili o dolžnostih, ki jih imajo člani voda. Najbolj všeč mi je bil vodov potep, najmanj pa delanje sklec vsako polno uro po potepu. Ta TZV si bom zapomnil po dobri hrani ter po vseh članih našega voda.

Dejan Perič, Filozofski racman

26

TABORNA ŠOLA - korak k voditeljstvu Žirovski SKVO se je letos občutno povečal. Dobili smo kar nekaj novih voditeljev, ki so se poleti udeležili tabornih šol in se na njih naučili, kako biti čim boljši voditelj v svoji veji. Na papir so izlili svoje vtise in mislim, da je več kot očitno, da so res uživali!

Odločitev ali bi šel ali ne, ni bila težka, saj je bila spodbuda s strani voditeljev, Sare in Roka kar konkretna. Potrebo po voditeljstvu sem hitro razumel in sprejel odločitev, četudi sem hotel še eno leto ostati v klanu.

Glede na to, da moj skavtski koledar še ni dopolnil niti enega leta, sem se v tednih pred pripravnikom spraševal in malo bal, kako se bom vključil med tiste “stare mačke” in ali sem sploh dovolj sposoben sprejeti tako velik izziv. Stara modrost pravi: “Strahopetnost je, če veš kaj je prav, in tega ne narediš!” Pomislil sem, koliko lepih stvari se mi je v družbi skavtov že zgodilo in kaj me še čaka.

Zbral sem pogum in skoraj brez pričakovanj odšel, tudi vesel saj je taborna šola potekala v obliki potovalnega tabora! En dan pred začetkom sem po nesreči s tesarskim dletom, na nogi dobil 6 šivov, a me to ni priklenilo na posteljo, ampak mi je samo utrdilo voljo.

Pripravnik mi ne bo ostal v spominu zato, ker sem ga na pol “prešepal”, ampak ker sem pridobil veliko koristnega znanja, se naučil nekaj novih bansov, spoznal nove prijatelje in spletel prijateljstva, najpomembneje pa se mi zdi, da sem na tej poti osebno zrastel in da se je moja želja po voditeljstvu le povečala. Pri nekaterih temah smo govorili o lastnostih dobrega voditelja in kako naj bi jih dosegel. Nekaj lastnosti sem prepoznal na sebi, nekaj mi jih je bilo tujih in morda je bila vmes celo kakšna, za katero se mi je zdelo, da je ne bom nikoli dosegel. A pomembno je to, da četudi ne dosežemo večino dobrih lastnosti, se moramo v življenju učiti iz tega kar nam je ponujeno in kar imamo, ter s tem rasti v boljše osebnosti, da bomo tisti plamen, ki se je prižgal v nas na skavtski poti, radi delili med druge skavte in bogatili njihova življenja.

Voditelji na pripravniku (med katerimi je bil tudi naš klanovodja Rok), so ves čas izžarevali pozitivno energijo, kazali navdušenje in veselje pri delu s pripravniki, tudi ko so bili v najhujši vročini oblečeni v kroje, medtem ko nam ni bilo treba ter nam bili ves čas na razpolago... Bili so nam dober zgled in šablona dobrega voditelja. Če bo vsak izmed nas v te figure vložil trud in nekaj svojega karakterja ter bomo poskušali doseči vsaj polovico tega dobrega, bomo dosegli veliko!

Jakob Skvarča, Srčni jelen Kaj mi je dala moja taborna šola? Bila sem na taborni šoli Pripravnik 3 ki se je odvijal od 4.-8. avgusta 2013. Potekala je v obliki potovalnega tabora na relaciji Novo mesto-Brežice. Naša tema tabora je bila SKAVTomanija, ki nas je navdušila in polnila album skavtskih spominov. V album

27 27

smo zbirali nove izzive in najrazličnejše zanimive teme. Bilo mi je všeč, da so voditelji razlagali na zanimive načine, ki so bili bolj ali manj uspešni. Zelo smo bili veseli potepa, na katerem so se stkale vezi prijateljstva, saj si bil lahko zelo oseben in se odprl drugim, ter jim pokazal kaj nosiš v sebi in kaj deliš s svetom.

Res da je bilo vroče, vendar nas je tehnična ekipa neizmerno razvajala s sladoledom in svežim sadjem, ohladili pa smo se tudi v mrzli Krki.

Na zadnjih straneh albuma so prazne prostorčke zapolnile nalepke mojih novih prijateljev ob katerih imam občutek, da zmorem vse in da sem ob njih zares to kar sem. Komaj čakam, da jih spet vidim na preverbi.

Božena Demšar, Kreativna vivarca Prišel je čas taborne šole in nisem vedela kaj pričakovati. Ko smo prispeli na taborni prostor, smo se z udeleženci zelo hitro spoprijateljili in kasneje drug na drugega močno navezali. Postali smo kot velika skavtska družina.

Dogodki ki jih ne bom nikoli pozabila, so se kar vrstili. Eden izmed njih je gotovo večer na potepu z mojim vodom Liokornov, ko si je Klemen hotel umiti zobe, zato je Blaža vprašal ali ima zobno pasto. Ta mu je pokazal naključen nahrbtnik iz katerega je kukala tuba. Klemen si jo je sposodil v upanju, da lastnik tega ne bo opazil in si začel umivati zobe. Šel je do Blaža in ga vprašal kakšna zobna pasta je to, saj je okus ogaben, poleg tega pa se nič ne peni. Ogledala sta si tubo na kateri je pisalo Voltaren. Začudeno sta se spogledala, saj še nihče ni slišal za to vrsto zobne paste. Ko je prišel Benjamin – lastnik tube, jima je povedal, da ima to za vnetje mišic na nogi. Klemen se je v trenutku obrnil in odhitel nazaj v kopalnico, kjer si je kar nekaj časa splakoval usta. Na ta račun smo se še večkrat nasmejali do solz.

Ta izkušnja me je zelo spremenila, spoznala sem veliko čudovitih ljudi, s katerimi bom zagotovo ostala v stiku, dobila sem veliko novega znanja in idej. Vsakemu skavtu bi privoščila, da se na svoji skavtski poti vsaj enkrat udeleži taborne šole. Po koncu tabora smo vsi udeleženci odšli vsak na svoj konec Slovenije, a v mislih smo še vedno skupaj.

Petra Trček, Dobrovoljna vidra V soboto, 17. 8. se je zame začel še en nepozaben teden letošnjih počitnic, v družbi Pipija in Melkijada. Spoznala sem veliko krasnih ljudi na katere se lahko obrnem, če bom karkoli potrebovala in mi bodo za vedno ostali v spominu. Skupaj smo spoznavali džungelske zgodbe, ZSKSS, skavtske metode vzgoje, se učili igrat in se igrali...

Taborne šole sem se udeležila ker vem, da lahko veliko dam našim voljkuljicam in volčičem, vem pa tudi, da se moram še oooogrooomno naučiti. Taborna šola mi je dala prav to. Veliko znanja, da bomo lahko v žirovski džungli še bolj uživali in se naučili veliko stvari, ki nam bodo kasneje, ko bomo večji in starejši, v življenlju prišle prav. Upam, da bom spoznanja in znanja znala deliti s sovoditelji, da bomo letos skupaj še boljša ekipa, kot smo bili lani.

28

Nika Jesenko, Zanesljiva orka

POBARVAJ ME V soboto, 14. in nedeljo, 15. septembra je v Logatcu potekalo slovensko srečanje popotnikov in popotnic, katerega smo se seveda udeležili tudi mi, žirovski klanovci.

Ko smo že navsezgodaj prišli na prostor dogajanja, so nas organizatorji pričakali z obilnim zajtrkom kateremu je sledil dvig zastave. Zatem smo se z igro razdelili v manjše skupine, po katerih smo kasneje opravljali dela v zapuščeni vojašnici, kar je bil tudi glavni namen našega srečanja. Iz notranjosti smo odnesli ves odpadni material in pometli po tleh. Požagali smo stara drevesa in populili plevel, očistili obzidje in vhod. Ko je bila vojašnica nared za nadaljno obnovo je sledilo odlično kosilo, ki nam je dalo novih moči, da smo si začeli pripravljati bivake, saj smo morali prespati zunaj. Kasneje smo izvedeli nekaj o zgodovinskem ozadju vojašnice in območja na katerem smo se nahajali. Popoldne pa smo namenili izboljšanju programa v naših klanih, hkrati pa smo spoznali, kako naj bi v življenju barvali sebe ter druge. Sledila je večerja, za njo pa težko pričakovan zabavni večer, ki nam ga je popestril skavtski bend. Po napornem dnevu in odličnem večeru smo se odpravili spat. Noč ni bila tako mrzla, kot smo pričakovali, vendar smo se zbudili v deževno jutro. Ker smo skavti, pa nas dež seveda ni ustavil in smo hitro pospravili bivake, pozajtrkovali in naše druženje zaključili s sveto mašo.

Domov smo se resda vrnili utrujeni, vendar z mnogo doživetji, novimi prijateljstvi in zavestjo, da smo naredili nekaj dobrega.

Neža Štucin, Navihana vidra

29

POHOD

Z DRUŽ

INAMI

V nedeljo, 19. 5. 2013 smo žirovski skavti skupaj z družinami organizirali pohod na vzpetino, ki se dviga pred grebenom Starega in Mladega vrha ter Koprivnika s preprostim imenom – Gora.

Po nedeljski sv. maši se nas je zbralo nekaj družin in skupaj smo krenili v smeri Hotavelj do vasi Suša. Tam smo pustili naše jeklene konjičke in se strumno podali peš po cesti, ki vijuga po travnatih pobočjih.

Naši zagnani in razigrani skavti so korajžno premagovali razdaljo in tudi višinsko razliko. Med hojo smo se med seboj pogovarjali, peli in občudovali pomladansko cvetje. Proti vrhu je pot postajala vedno bolj ozka in strma, naš korak pa težji in nekoliko počasnejši. Ves trud je bil poplačan, ko smo prispeli do čistine in od strani zagledali prelepo cerkev Marijinega vnebovzetja na Gori. Ob bližnjem kozolcu smo se v naglici okrepčali, saj je črnina neba napovedovala spomladansko ploho dežja.

Res škoda, da si nismo ogledali notranjosti cerkve, saj bi verjetno imeli kaj videti. Čeprav se je vse odvijalo zelo hitro, smo bogatejši odhajali nazaj v dolino. Bili smo zelo zadovoljni, da smo si vzeli čas zase in za druge ter nekaj ur preživeli skupaj z ostalimi družinami skavtov.

Malo mokri smo se pri avtomobilih poslovili in se odpeljali vsak na svoj dom.

Blažka in Vida Cankar

30

31

34