E-revija Moja Slovenija maj 2019 by Moja slovenija

E-revija | Maj 2019

Minister Česnik in državna sekretarka Belčeva

Dvojec za prihodnost

Institut Jožef Stefan

Vrata za Slovence iz sveta na stežaj odprta 1

Notranjski regijski park

Ekološki, biotski in krajinski dragulj

Dobrodošli doma 2019 Tradicionalna prireditev Dobrodošli doma bo letos 6. julija 2019 v Radovljici. Potekala bo pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja.

Pripravili bomo nastope različnih glasbenih, folklornih in pevskih skupin, razstave, srečanje mladih raziskovalcev, predstavitve nagrajenih diplomskih in magistrskih nalog, nogometne tekme, pohod na Triglav… Organizirali bomo tudi izlete v okolici Radovljice.

Vabimo rojakinje in rojake, ki živite v zamejstvu in po svetu, da se nam na ta dan pridružite. Skupaj z vami bomo izoblikovali pester in bogat kulturni ter športni program.

Kontaktna oseba: Jasmina Ilič Draković Mobitel: 00386 40 150518 Email: sim@zdruzenje-sim.si; jasmina.ilic@zdruzenje-sim.si

Letošnji dogodek organiziramo društva: Združenje Slovenska izseljenska matica, Svetovni slovenski kongres, Slovenija v svetu in Rafaelova družba pod pokroviteljstvom Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Srečanje financira Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, občina Radovljica, Turizem Radovljica, pri dogodku sodelujejo tudi Narodna in univerzitetna knjižnica ter Slovenska filharmonija.

Spoštovani ljubitelji slovenskih gora,

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu v okviru prireditve Dobrodošli doma organizira pohod na Triglav. Pohod je namenjen vsem gornikom, ki so vzdržljivostno in zdravstveno primerno pripravljeni. Pohod bo potekal od srede, 3. julija, do petka, 5. julija 2019.

Prijavnico in vabilo za pohod, razpis Triglav, seznam opreme za visokogorje in bonton Na obisku v gorah najdete TUKAJ

// IZ TOKRATNE ŠTEVILKE

MINISTER ČESNIK IN DRŽAVNA SEKRETARKA BELČEVA

DVOJEC ZA PRIHODNOST

INSTITUT JOŽEF STEFAN

VRATA ZA SLOVENCE IZ SVETA NA STEŽAJ ODPRTA

NOTRANJSKI REGIJSKI PARK

EKOLOŠKI, BIOTSKI IN KRAJINSKI DRAGULJ

Moja Slovenija www.slovenci.si

PREVODI

KONTAKTI

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu

STA

UREDNIŠTVO

STA

+386 1 230 80 00 +386 51 675 168 info@slovenci.si

Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana, Slovenija

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI

IZDAJATELJ

GLAVNA IN ODGOVORNA UREDNICA

Blanka Markovič Kocen

OBLIKOVANJE IN PRELOM

STA

SPREMLJAJTE NAS



// AKTUALNO

Slovenska podjetnost je krožila prek meja – od izzivov do uspeha  Dr. Zvone Žigon

Peter J. Česnik, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, se je v družbi državne sekretarke Olge Belec in sodelavcev v sredo, 22. maja 2019, v Dobrli vasi pri Celovcu udeležil poslovne konference Preko izzivov do uspeha. V okviru evropskega projekta Connect SME Plus jo je izvedla Slovenska gospodarska zveza iz Celovca, pri financiranju in deloma so-organizaciji pa je pomagal tudi Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

ce, Sebastian Schuschnig, deželni svetnik, Jakob Strauss, 2. predsednik deželnega zbora in župan, ter seveda Benjamin Wakounig, predsednik Slovenske gospodarske zbornice iz Celovca.

Konferenca je bila tudi enajsta v nizu mednarodnih poslovnih konferenc Urada s skupnim naslovom Slovenska podjetnost kroži prek meja.

V posebnem sklopu Slovenska podjetnost kroži prek meja so se predstavili Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu (dr. Zvone Žigon, Robert Kojc in dr. Dejan Valentinčič), Društvo v tujini izobraženih Slovencev - VTIS (Ana Vedenik), Razvojna agencija Slovenska krajina – RASK - iz Monoštra (Viktorija Anžek), SLO-CRO poslovni klub iz Zagreba (dr. Saša Muminović) ter Slovensko deželno gospodarsko združenje – SDGZ - iz Trsta (Andrej Šik).

Udeležilo se je je okoli 160 slovenskih podjetnikov in predstavnikov gospodarskih ustanov iz Slovenije in Avstrije, pa tudi iz Italije, Madžarske in drugih držav. Organizatorji so zabeležili vsaj 50 »B2B« pogovorov (ena na ena) in bili deležni številnih pohval tako na račun velike udeležbe kot koncepta in vsebine konference. Navzoče so poleg ministra Petra J. Česnika pozdravili Jürgen Mandl, predsednik Koroške gospodarske zborni-

O povezovanju med malimi in srednje velikimi podjetji je govorila dr. Maja Makovec Brenčič, profesorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in nekdanja ministrica v slovenski vladi.

Polna zanimivih razmišljanj je bila okrogla miza Milenijci o izzivih in priložnostih v regiji, na kateri so pod taktirko moderatorja Tomaža Ogrisa (MAJOR TOM) sodelovali mladi podjetniki s slovenske in avstrijske Koroške Alexander Mann (podjetnik in ustanovni član SGZmladina), Aljaž Verhovnik (predsednik mladinskega sveta Ravne na Koroškem), Ana Tijssen (akademska pianistka in profesorica klavirja), Jernej Dvoršak (BABEG Kärntner Betriebsansiedlungs & Beteiligungs GbmH) ter Nastja Uranc Praper (UR-NA d.o.o.). Razloge in priložnosti za vlaganje v Koroško in v Slovenijo sta predstavila Meinrad Höfferer (Koroška gospodarska zbornica) in Zoran Stamatovski (SPIRIT Slovenija).

Že obstoječe poslovne klube v tujini in zamejske ter izseljenske gospodarske organizacije in podjetja bi radi tudi na ta način povezali s slovenskim gospodarstvom v sami Sloveniji, saj je le-to lačno novih stikov in povezav, nemara ravno s slovenskimi partnerji zunaj Slovenije, ki zanje lahko pomenijo odskočno desko, pomoč pri prodiranju na nove trge. Tako je Urad v letih 2012 do 2018 pripravil okroglo deset poslovnih konferenc. V Grosupljem (junij 2012) so se – za mnoge prvič – srečali slovenske poslovne organizacije iz zamejstva in slovenske - lokalne obrtne in gospodarske zbornice ter podjetja. Na naslednjih konferencah (Ptuj – oktober 2012, Idrija in Terme Čatež - 2013, Koper in Bled

◀ Skupinsko fotografiranje z udeleženci okroglih miz. FOTO: USZS ▶ Minister Peter J. Česnik med nagovorom. FOTO: USZS

Na zaključnem omizju z »uporabnim« naslovom Kako biti čezmejno uspešen (moderiral ga je Marian Wakounig z Zveznega ministrstva za finance) pa so spregovorili Alexander Novak (BKS Bank AG), Bernhard Reiter (Zadruga Market GmbH), Blaž Šlemič (Unija Consulting d.o.o.), Jakob Graschan (PANACEO International Active Mineral Production GmbH) in Štefan Pavlinjek (Roto Group d.o.o.).

– 2014, Murska Sobota 2015, München 2016, Vipolže 2017 in Dravograd 2018), so se poleg zamejskih gospodarskih ustanov predstavili tudi slovenski poslovni klubi, gospodarska in druga združenja ter posamezni podjetniki slovenskega rodu in tudi častni konzuli Slovenije iz Nemčije, Švice, Slovaške, Češke, Srbije, Luksemburga, Kanade, Kitajske, Avstralije, pa seveda iz sosednjih Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške ter drugod.

Potem ko je Slovenija dosegla veliko večino zastavljenih ciljev v smislu mednarodnega uveljavljanja in članstva v različnih oblikah mednarodnih združenj in povezav, se je pozornost slovenske države že pred časom usmerila v izrazito spodbujanje mednarodnega gospodarskega sodelovanja. Sem spada tudi spodbujanje gospodarskega sodelovanja s slovenskimi podjetniki in poslovneži, ki delujejo v tujini oziroma v sosednjih državah - in v tem segmentu sodeluje tudi Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Prvič je »slovenska podjetnost krožila prek meja« na tujem jeseni 2016 v Münchnu, Urad je v letu 2017 dejavno sodeloval pri pripravi prvega tovrstnega slovenskega poslovnega dogodka v italijanskem Milanu, večja poslovna konferenca v Avstriji pa je bila načrtovana že dlje časa, intenzivneje od praznovanja 30-letnice SGZ lansko jesen. Pri izvedbi konferenc v Sloveniji Urad dejavno sodeluje z obrtnimi in gospodarskimi zbornicami ter razvojnimi agencijami iz regije, v kateri je konferenca organizirana.

// AKTUALNO

Letošnji posvet v Nemčiji ob rekordni udeležbi Sredi maja je v kraju Langenaregen ob Bodenskem jezeru potekala tradicionalna prireditev Slovencev v Nemčiji – 24. posvet slovenskih društev, katoliških misij, učiteljev, socialnih delavcev, članov folklornih skupin in pevskih zborov, ki je odraz tradicije slovenstva in predstavlja osrednji vsakoletni dogodek za slovensko izseljensko skupnost v Nemčiji. Posveta se je udeležilo več kot sto udeležencev, kar je največje število v zadnjih letih.

Poleg ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospoda Petra J. Česnika, ki je v svojem govoru celovito predstavil kompleksno problematiko slovenskega izseljenstva ter nakazal nove in izvirne rešitve, sta se posveta udeležila tudi mag. Franc But, veleposlanik Republike Slovenije v Nemčiji, in generalna konzulka iz Münchna, gospa Dragica Urtelj. Udeleženci so pohvalili program in izvedbo posveta, ki je potekal v zelo prijateljskem in gostoljubnem vzdušju. Organizator posveta je bilo tokrat Slovensko kulturno in športno društvo Planinka iz Ravensburga, ki ga je zaradi izredne odsotnosti predsednika Franca Žmavca zelo solidno zastopal gospod Tomaž Šijanec, podpredsednik društva. Pri organizaciji posveta je imela zelo pomembno vlogo gospa Valerija Perša, predsednica koordinacije slovenskih društev v južni Nemčiji. Vsekakor pa je treba pri organizaciji prireditve posebej omeniti strokovno in finančno pomoč Generalnega konzulata iz Münchna in Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Posveta se je udeležila in svoje delo predstavila večina predsednikov slovenskih društev iz Nemčije, velika večina učiteljev dopolnilnega pouka slovenščine v Nemčiji in učiteljici iz Švice. Precej zanimanja je vzbudila razprava o konzularni zaščiti slovenskih državljanov, še posebej zadeve, povezane z rezidentstvom in davčnimi obveznostmi, ki sta jo vodili gospe Irena Vrečko Toplak in Andreja Horvat, obe diplomatski predstavnici Slovenije v Nemčiji. Bolj čustveno plat človeške duše sta nagovarjali ddr. Mira Delavec Touhami, ki je predstavila vlogo žensk na Slovenskem v 19. in 20. stoletju, ter dr. Tjaša Kos, ob kateri so mnogi podoživljali psihološko komponento svojega lastnega zdomstva. Posvet je deloval zelo posrečeno – lepa lokacija v letoviškem kraju ob Bodenskem jezeru s čudovitim pogledom na »Švajca visoke gore«, kot bi se izrazil pesnik Prešeren, udobna namestitev v prijaznih počitniških hiškah, zelo

okusna hrana, prijetni prostori za izvajanje raznih dejavnosti, zavzetost organizatorjev za dobro počutje gostov in animatorjev za odlično izvedbo delavnic, zanimiv program, dobro pripravljeni govori častnih gostov, primerna usklajenost resnega z zabavnim delom posveta, vse to skupaj je pripomoglo k uspehu prireditve kot celote.

▲ Navzoče je nagovoril tudi veleposlanik RS v Nemčiji mag. Franc But. ▼ V soboto zvečer so se prestavili udeleženci različnih delavnic. Pevski zbor je nastopil v »mešani« sestavi odraslih in otrok, ki so poskrbeli tudi za glasbeno spremljavo.

// V ŽARIŠČU

Minister P. Česnik: Administrativne ovire zavirajo reintegracijo izseljencev  Blanka Markovič Kocen

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Česnik je prepričan, da Slovenija ob osamosvojitvi še zdaleč ni izkoristila izjemnih priložnosti, za reintegracijo izseljencev v matično domovino pa je treba predvsem odpraviti administrativne ovire. »Vsi bi si želeli, da bi bilo dovolj dela, predvsem pa dovolj bolje plačanega dela za vse naše državljane, vendar to iz takšnih in drugačnih razlogov zaenkrat še ni mogoče,« pa izseljevanje mladih komentira državna sekretarka Belčeva.

Junija mineva natanko leto dni od parlamentarnih volitev, ko je obrise začela dobivati nova vlada Marjana Šarca, ki je zaprisegla tri mesece pozneje, 13. septembra 2018. Na položaj ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu je bil imenovan Peter Jožef Česnik, položaj državne sekretarke na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pa je zasedla Olga Belec. Tudi glede na njuno izseljensko oz. zamejsko izkušnjo sta Česnik in Belčeva tandem, ki zanesljivo krmari skozi mandat. Peter Česnik je po šolanju v Ljubljani leta 1967 odšel v Avstralijo in tam preživel 36 let. V Melbournu je končal akademijo za kontrolo letenja in se leta 1971 zaposlil kot kontrolor flote pri letalski družbi Trans Australia Airlines – Qantas ter to delo 32 let opravljal v Melbournu in Sydneyju. 2018. je bil na predčasnih državnozborskih volitvah izvoljen za poslanca. Med svojim bivanjem v

tujini je stalno ohranjal stik z domovino in jo promoviral, s Slovenci po vsem svetu pa je povezan še danes. Olga Belec je diplomirala na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani. 25 let je uspešno delovala v gospodarstvu, večinoma na vodstvenih položajih. Zadnjih 15 let je bila uspešna managerka na področjih turizma, hotelirstva in gostinstva. Njene vodstvene sposobnosti so nepogrešljive tudi na sedanjem delovnem mestu. V intervjuju za Mojo Slovenijo sta potegnila črto pod prvih osem mesecev dela na Uradu in komentirala nekatera aktualna vprašanja s področja zamejstva in izseljenstva. G. minister, kako po 36 letih življenja v Avstraliji iz današnje perspektive gledate na svojo izseljensko izkušnjo? Kako je biti Slovenec v tujini? V življenju gre posameznik (seveda

tudi skupnost) skozi različna obdobja. Na tej življenjski poti nabiramo izkušnje – tako dobre kot slabe. V nadaljevanju te življenjske poti pa izkušnje lahko uporabljamo kot stopnico za nadaljnji razvoj ali pa kot neko orožje samoobrambe. Vse je odvisno od posameznika samega in okoliščin. Slovencu je danes v tujini veliko lažje, kot je to bilo pred 60 leti: predvsem zaradi izobrazbe, ki jo dopolnjuje tudi znanje jezika ali jezikov. Seveda pa živiš v družbi drugače govorečih ljudi, navad in sistemskih ureditev. Življenje je drugačno kot v matični domovini. Postaneš nekakšen otoček v oceanu, ki mu pravimo tujina … Daleč si od domače obale … Kje danes, ko gledate Slovenijo od blizu, vidite perspektive njenega razvoja? Slovenija je bila v prejšnjem sistemu, rdečem ali sivem, kot ga nekateri imenujejo, ocenjena kot neka balkanska Švica. Danes ljudje »švi-

// V ŽARIŠČU cajo«. Ob osamosvojitvi smo imeli neverjetne možnosti, ki jih še zdaleč nismo izkoristili. Spolzele so nam iz rok – nemalokrat po zaslugi nekaterih, po mojem mnenju pokvarjenih pohlepnežev. Politika pa je takšne ljudi negovala, čuvala in tudi gledala proč … Imamo zakon o incestu, nimamo pa zakona o incestoidni politiki. Ga. Belec, v domačem okolju ste se verjetno dosti srečevali z dnevno migracijo Slovencev na delo prek meje. Ali menite, da bi te ljudi morali zadržati doma oz., ali je tovrstna izkušnja pozitivna za posameznika? Moj rojstni kraj je Dornbirn v Avstriji, kamor sta oče in mati odšla s trebuhom za kruhom, kasneje pa sta se jima pridružila še oba moja starejša brata, ki še danes živita v Avstriji, eden na Dunaju, drugi pa ves čas v Dornbirnu. Po nekaj letih sta se starša vrnila v Slovenijo, zato sem vse šole, od osnovne naprej obiskovala že v domovini. Zaradi tega sem se ves čas srečevala z življenjem izven meja Slovenije. Na eni strani, ko sem že od 7. leta vsako leto med počitnicami obiskovala oba brata v Avstriji, na drugi strani pa, ko sem živela na Goričkem, skoraj na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Najbližje mi je bila Porabska Madžarska, zato mi je ta tematika zamejstva in izseljenstva blizu že vse življenje. Tretja zadeva pa je dnevna migracija Slovencev (v mojem primeru Prekmurcev) na delo prek meje. S tem se srečujem še danes in poznam na desetine ljudi, ki se dnevno vozijo predvsem na delo v Avstrijo, med njimi je tudi moj sin. Seveda je tovrstna izkušnja v vsakem primeru predvsem izkušnja za posameznika, za nekatere dobra, za druge pa slaba. Vsi bi si žele-

▲ Peter J. Česnik, minister: »Slovenci po vsem svetu so veseli, če jih obišče predstavnik vlade, jih posluša in tudi pojasnjuje, kaj je in kaj ni tako lahko izvedljivo.« FOTO: Arhiv urada

li, da bi bilo dovolj dela, predvsem pa dovolj bolje plačanega dela za vse naše državljane, vendar to iz takšnih in drugačnih razlogov zaenkrat še ni mogoče. Ne moremo ljudi na silo zadržati doma, če jim ne moremo nuditi enakih pogojev za delo, čeprav bi eni tudi za manj denarja raje delali doma. G. minister, ali in kako vam osebna poznanstva s Slovenci iz sveta in izvrstno poznavanje tematike izseljenstva koristijo pri sedanjem delu? Seveda, brez dvoma mi koristijo. Predvsem je tu vseskozi prisotna

čustvena dimenzija pogleda na naše ljudi, živeče izven meja RS. Zadnja leta je našo državo vsako leto zapustilo okoli 9000 ljudi, večinoma mladih. Z drugimi besedami: v svet se odpravi več kot petina ene rojene generacije oziroma več ljudi letno, kot jih šteje celotna Slovenska vojska. G. minister, kako ta trend zajeziti, hkrati pa zdomce, opremljene z novo izkušnjo in znanjem, privabiti nazaj? Politika ima nalogo to urediti. »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima …« Tu so stalni politični boji med levo in desno politično opcijo. Rezultat je, da se mladina ne

investicij, po svetu pa živi več sto tisoč Slovencev, ki, razen izjem, nimajo velikega interesa po vlaganju v domovino. Zakaj je po vašem mnenju tako in kako spodbuditi tuje investitorje? Minister: Kot že rečeno – administrativne ovire, davčna ureditev itd. so glavni vzrok, da investicij v Slovenijo s strani izseljencev ni. In smo zopet pri politiki, kot že prej rečeno… Državna sekretarka: Investicije so pomemben dejavnik pri pospeševanju gospodarskega razvoja. Tuje in seveda tudi domače investicije pa vsaki državi in njeni ekonomiji pomagajo ustvarjati nova delovna mesta, zmanjševati brezposelnost ter posledično razvijati nova znanja in tehnologijo.

▲ Olga Belec, državna sekretarka: »Ne moremo ljudi na silo zadržati doma, če jim ne moremo nuditi enakih pogojev za delo, čeprav bi eni tudi za manj denarja raje delali doma.« FOTO: Arhiv urada

želi ukvarjati s preteklo zgodovino in pravnimi motnjami in si raje išče svoj prostor pod soncem v širšem svetu. In dokler bo Republika Slovenija imela toliko administrativnih ovir pri reintegraciji izseljencev v matično domovino – tu govorim o investicijah v rezidence ali podjetja – potem ni spodbude za vračanje tako ljudi kot kapitala. Ali ste oz. boste v času svojega mandata uvedli kake ključne spremembe v strategiji Urada? Kateri bodo vaši glavni cilji? Urad deluje dobro. Nujnih temeljitih sprememb ne vidim– edino malce več denarnih sredstev bi

bilo dobro imeti. Prednost dajem predvsem zamejcem in Slovencem, ki so ostali na področju nekdanje Jugoslavije. Zamejcem predvsem zato, ker je to slovenska skupnost na ozemlju, ki je bilo amputirano od matičnega telesa kot posledica odločitev »velikih« sil, zmagovalk v obeh svetovnih vojnah. Slovenci na območju bivše skupne države (ne zamejci) so še vedno del slovenskega naroda. Lahko pa postanejo most, recimo, med Slovenijo in Srbijo, predvsem, in to je pomembno, na gospodarskem področju. V Sloveniji nenehno tarnamo nad pomanjkanjem tujih

Zato je bil sprejet novi Zakon o spodbujanju investicij. Njegov namen je pospešiti investicije ter ohraniti Slovenijo konkurenčno v primerjavi z drugimi državami, saj vsi vemo, da tako tuja kot domača podjetja svoje poslovanje širijo v tisto okolje, kjer imajo boljšo možnost za rast in razvoj. Naša država potrebuje investicije, ki prinašajo visoko dodano vrednost, kar pomeni, da bi morali znati privabiti strokovnjake s pravimi znanji in primernimi kompetencami, za kar pa bi morali imeti nacionalno izobraževalno strategijo, ki bo dala paleto znanj, ki jih naše gospodarstvo najbolj potrebuje. Sama menim, da je treba poenostaviti predpise, odpraviti birokratske ovire, ohraniti davčne olajšave za investicije, izvesti spremembe pri obdavčitvi dohodnine ter spodbuditi lokalna okolja, da bodo aktivnejša pri iskanju investitorjev. Menim, da se Javna agencija Re-

// V ŽARIŠČU

publike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije SPIRIT Slovenija zelo trudi v tej smeri in spremlja, kaj tuje investitorje pri nas motivira in s kakšnimi ovirami se pri tem srečujejo. Ali pri gospodarskem povezovanju na Uradu pričakujete sistemsko pomoč gospodarskega ministrstva? Morda tudi zunanjega? Minister: Ni samo eno ministrstvo – tu je skupek vseh resorjev – saj je Urad del vladne ekipe in zato je medresorsko sodelovanje nujno. Že samo ministrstvo za šolstvo prispeva pri izobraževanje v slovenskem jeziku zamejcev in izseljencev več kot dva milijona evrov letno. Državna sekretarka: Pričakujemo in si želimo predvsem dobrega medresorskega sodelovanja na vseh področjih. Že od začetka nastopa mandata se pogovarjamo z MGRT in tudi drugimi resorji o možnostih slovenskih investicij v zamejstvu, saj sta se pokazali najmanj dve takšni povpraševanji, vendar o tem kdaj drugič, saj je zadeva še v nastajanju.

Na katerih področjih si želite sodelovati s Komisijo DZ za odnose s Slovenci po svetu? Minister: Komisija za izseljence in zamejce pri DZ RS je moje okno v svet izseljenstva in zamejstva in obratno, je to okno v DZ RS. Tu ni samo eno področje sodelovanja – tu je sodelovanje na mnogih področjih – pa naj bo to dvojezičnost ali štipendiranje zamejskih in izseljenskih študentov ali sodelovanje z zamejskimi in izseljenskimi športnimi organizacijami. Tu je na delu politika in Komisija predstavlja povezavo med politiko in zamejci ter izseljenci.

Državna sekretarka: Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je vez med nami in državnim zborom. Področja sodelovanja med nami in njimi so raznolika in večplastna, najpomembnejše pa je spremljanje stanja pri Slovencih v zamejstvu in po svetu ter spremljanje sodelovanja organizacij civilne družbe s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Do zdaj je bilo sodelovanje odlično in si ga tudi v prihodnje želimo na vseh področjih, ki jih oboji pokrivamo. Med drugim sta od začetka mandata opravila nekaj pomembnih obiskov pri Slovencih v zamejstvu in po svetu. Kakšen je bil namen teh obiskov? Ali lahko na kratko strneta vtise? Kaj štejete za največji dosežek? Minister: Ni samo en osamljen dogodek – predvsem je tu niz obiskov, ki služijo in dajejo zamejcem in izseljencem možnost predstavljati svoje želje, potrebe in težave meni neposredno. Na ta način iščemo skupne rešitve. In naj še dodam: Slovenci po vsem svetu so veseli, če jih obišče predstavnik vlade in jih posluša in tudi pojasnjuje, kaj je in kaj ni tako lahko izvedljivo. Državna sekretarka: Res je, sploh zamejstvo, predvsem zaradi bližine, je pa to tudi najina prioriteta. Že nekajkrat sva obiskala vse štiri sosednje države, kjer živi slovenska avtohtona narodna skupnost: Madžarsko, Avstrijo, Italijo in Hrvaško. Na začetku mandata je bil namen povsem spoznavne narave, da se srečava s krovnimi organizacijami, društvi, raznimi drugimi skupnostmi in posamezniki, spoznava njihovo delovanje, značilnosti, tudi težave, s katerimi se srečujejo, itd. Kasneje pa so bili najini obiski bolj ciljno naravnani, ali sva se udeležila določenih dogodkov, proslav,

sej ipd., oziroma je bilo treba reševati kakšne probleme, ki so bili aktualne narave. Sama sem prijetno presenečena kako se določene slovenske skupnosti vneto, srčno in vztrajno trudijo ohranjati slovenski jezik in kulturo in včasih sem za trenutek dobila občutek, da je tam več slovenstva kot marsikje drugje. Največji dosežek je spoznavati naše rojake izven meja Slovenije, poslušati njihove zgodbe, se pobliže spoznavati z narečji, običaji in še marsikaj bi lahko naštevala. Preostale dosežke bomo ocenjevali po najinem mandatu. G. minister, med drugim ste poudarili, da se boste osredotočili na območje bivše Jugoslavije. Kako? Slovence na področju bivše skupne države delim na dva (sicer velikokrat povezana) dela: a) zamejce (Istra, Gorski kotar); b) Slovence ki so šli v druge republike s trebuhom za kruhom. Tu so tudi potomci Slovencev, ki jih je nacizem v 2. svetovni vojni prisilno izselil (recimo v Vojvodino). Obiski in skupni pogovori so najbolj preprost način povezovanja. Izobrazba te mladine v šolski in izobraževalnih institucijah v Republiki Sloveniji je ena najučinkovitejših poti. Ste na Uradu naklonjeni ustanovitvi Muzeja izseljenstva – kako daleč so načrti? Izseljenski muzej je nekaj, kar bi državljanom Republike Slovenije prikazalo, kako so se Slovenci razseljevali po svetu in kakšna je bila cena njihovega izseljenstva – Vzemimo samo primer aleksandrink. Osnutek projekta ali osnovna ideja je tu … zdaj delam na tem, da sčasoma pridobim sredstva za realizacijo tega projekta.

// ZNANOST

Prof. dr. Jadran Lenarčič Prihodnost IJS so vrhunski kadri iz Slovenije in tujine  Blanka Markovič Kocen

Največji slovenski raziskovalni inštitut, Institut Jožef Stefan, v letošnjem letu praznuje 70-letnico delovanja in že dolgo ni več zgolj nacionalna, pač pa ugledna mednarodna ustanova. Inštitut je poimenovan po edinem znanstveniku slovenskega rodu, ki je odkril enega temeljnih naravnih zakonov, in danes deluje na dveh lokacijah. Večji del dejavnosti je na Jamovi 39 v Ljubljani, kjer je tudi sedež, druga lokacija, Reaktorski center Podgorica, pa je v Dolu pri Ljubljani.

// ZNANOST

»Na Institutu smo od nekdaj močno usmerjeni v mednarodno sodelovanje. Ko sem konec sedemdesetih let prišel v službo, sem opazil, da starejši kolegi radi govorijo o izkušnjah, ki so jih pridobili pri delu v tujini. Pri nas je namreč vsaj enoletno delo v tujini (t. i. sobotno leto) obveza vsakega raziskovalca,« pojasnjuje prof. dr. Jadran Lenarčič, dolgoletni direktor IJS. »Ko so se začeli evropski raziskovalni projekti v osemdesetih letih, se je Institut še intenzivneje pričel vključevati v mednarodno sodelovanje in izmenjavo. Lahko rečem, da je danes v naših laboratorijih precej prepiha, tako da je inštitut, kot pravite, postal mednarodni center in je tudi eden najbolj iskanih partnerjev v evropskih projektih (glede na podatke European Research Ranking). Letno izvajamo več kot štiristo mednarodnih projektov, od tega okoli 150 projektov iz programa H2020.«

Poslanstvo IJS je izvajanje vrhunskih znanstvenih raziskav v korist in dobro človeštva in razvojnih raziskav za neposredne uporabnike ter izobraževanje vrhunskih kadrov s poudarkom na mednarodni izmenjavi. Inštitut deluje na področju naravoslovnih ved, ved o življenju ter tehniških ved.« Sem sodijo raznovrstna področja fizike in reaktorske tehnike, kemije in novih materialov, okolja, biokemije in molekularne biologije, informacijske in komunikacijske tehnologije, kamor štejem tudi robotiko in umetno inteligenco, ki doživljata tačas neverjetno zanimanje uporabnikov in splošne javnosti. Za nas je pomembno, da so področja, ki jih gojimo, na svetovnem nivoju, in s posebno skrbnostjo skušamo odpirati nove raziskovalne tematike predvsem pri mlajših generacijah raziskovalcev, s katerimi lahko ohranjamo svojo znanstveno odlič-

▲ Delo na institutu nekoč. FOTO: IJS

nost ter predvidimo uporabnost. Slednje je pomembno, saj je Institut izredno močno vpet v prostor, tako pri sodelovanju z gospodarstvom kot pri oblikovanju nacionalnih (in evropskih) politik,« pove sogovornik. »Ko sem bil imenovan za direktorja Instituta leta 2005, sem se namenil vztrajati na vrhunskem raziskovalnem delu ob tesnejši povezavi z gospodarstvom, ker se je prav tu še najbolj poznala poosamosvojitvena gospodarska kriza v devetdesetih letih, ter z univerzitetnim izobraževanjem,« odgovarja na vprašanje, kako vidi razvoj inštituta v zadnjih petnajstih letih, odkar ga vodi. Tem ciljem je bilo s pojavom gospodarske krize leta 2009 težko slediti.

▲ Delo na institutu danes. FOTO: IJS

Sredstva Agencije za raziskovalno dejavnost so strmo upadla za vse oblike raziskovanja, za razvoj mladih raziskovalcev in še posebej za infrastrukturo. »Tako da na obdobje svojega vodenja Instituta gledam kot na neke vrste krizni managment. Upad domačih sredstev smo kompenzirali z mednarodnimi projekti, kar nam je na nekaterih področjih izvrstno uspevalo.« Ohranili so število zaposlenih in ga celo nekoliko povečali. Pozitivna stran tega je, da je Institut postal zelo prepoznaven v evropskem raziskovalnem prostoru. Lenarčič ugotavlja, da gredo stvari z domačimi sredstvi (tudi iz gospodarstva) zdaj na bolje in upa, da bo trend ostal še v prihodnjih letih. Pričakovati je, da bodo letos prvič v zgodovini doseg-

li več kot tisoč zaposlenih. Vloga Instituta in njegovih izsledkov v družbenem življenju Institut je po sogovornikovih besedah že tradicionalno prisoten v vsakdanjem življenju in je tudi zaradi tega dobro poznan ljudem. »Že v njegovih začetnih letih so bolniki z rakastimi obolenji prihajali na Institut na obsevanje, kasneje smo razvili prve mikroračunalnike, ki so jih uporabljali v industrijskih krmilnikih, prve slovenske industrijske robote, prvo medmrežje v naši državi in prvo spletno stran. Zadnja leta se naš razvoj kaže v izdelkih, kot je, vzemimo, Savvy, senzor za merjenje srčnega utripa, ki je primeren za uporabo pri srčnih bolnikih ali kot preventiva pri športnikih. Podobna je ročna ura za pomoč starejšim. Na področju materialov je zagotovo pomemben razvoj metode, ki omogoča izdelavo kakovostnih magnetov z uporabo le pet

odstotkov redkih zemelj. Ti materiali so že v uporabi v Nemčiji in Franciji ter v našem gospodarstvu. Za nekatera naša podjetja je bil ključen razvoj keramičnih materialov, ki jih s pridom uporabljajo v svojih proizvodih. Velik del slovenskega

Lahko rečem, da je danes v naših laboratorijih precej prepiha, tako da je inštitut postal mednarodni center in je tudi eden najbolj iskanih partnerjev v evropskih projektih. Letno izvajamo več kot štiristo mednarodnih projektov, od tega okoli 150 projektov iz programa H2020.«

// SLOVENCI PO SVETU gospodarstva uporablja tudi naše površinske prevleke za vsakovrstna orodja. Pomembno je delovanje Instituta na področjih energetike in jedrske tehnike ter okolja, ki ima neposreden vpliv na oblikovanje in izvajanje nacionalnih strategij ter s tem na naš vsakdan. Zadnja leta je zelo priljubljena umetna inteligenca, ki se vpeljuje v mnogotere aplikacije na področjih medicine, šolstva, sodstva, jezikoslovja ipd.« Prebojni dosežki v 70-letni zgodovini »Razumljivo, da je prebojnih dosežkov veliko več, kot jih lahko našteješ v nekaj vrsticah,« opozarja Lenarčič. »Običajno omenjamo ksenonov fluorid, spojino, za katero je veljalo, da je ni mogoče sintetizirati. Institut je bil med prvimi na svetu na področju jedrske magnetne resonance. Narejena je bila karakterizacija encima stefin, zaradi česar ta nosi ime po Institutu. Prav tako so zanimive raziskave tekočih kristalov, iz katerih je zraslo tudi podjetje, ki zdaj proizvaja filtre za varilska očala. Med novejše sodi prav gotovo razvoj feromagnetne tekočine ter razvoj mikrolaserja in njegova implementacija v živi celici.« Prebojni dosežki prihajajo v zadnjem času s področja kvantnega računalništva, raziskovalci IJS pa so sodelovali pri dokazovanju obstoja Higgsovega bozona. Udarni so dosežki v optiki ter vse bolj tudi na področju hladnih kristalov. Nedavno so fiziki IJS poročali o sintezi votlega proteina, katerega odkritje lahko doprinese k uporabi v medicini. Ne gre pozabiti na odmevne dosežke na področju biokemije, predvsem pri obravnavi različnih bolezni, pojasnjuje sogovornik. Sodelovanje s sorodnimi ustanovami v tujini Sodelovanje s tujimi raziskovalnimi inštituti in univerzami Lenarčič

▲ Gradnja reaktorja v Dolu Pri Ljubljani. FOTO: IJS

ocenjuje kot izvrstno. »Pred časom, ob obisku francoske veleposlanice, sem preštel, koliko formalnih sodelovanj imamo samo s francoskimi raziskovalnimi organizacijami, in izkazalo se je, da jih imamo okoli 220. S francoskim inštitutom CNRS Jean Lamour iz Nancyja imamo tudi skupni raziskovalni laboratorij. Nekaj takega je tudi z Nemčijo in tako naprej tudi z drugimi evropskimi državami v okviru bilateralnih in multilateralnih projektov. Zunaj Evrope prednjačijo ZDA, zanimivo pa je, da imamo izvrstna in mnogotera sodelovanja tudi z Japonsko. Pred časom smo pridobili zanimiv projekt z nemškim Helmholtz inštitutom v Dresdnu, kjer je poudarek na izmenjavi. Tesno smo povezani tudi z bližnjimi raziskovalnimi organizacijami v Trstu, Gradcu itd.« Gospodarska kriza okrnila tudi sodelovanje znanosti z gospodarstvom Institut je vrhunec povezanosti z gospodarstvom doživljal v osemdesetih letih, pri čemer direktor izpostavlja mnogotere povezave z

Iskro. Temu ja sledila poosamosvojitvena kriza, ki je prekinila večino povezav, še najbolj zaradi tega, ker je gospodarstvo opuščalo lastni razvoj in celo zapiralo nekatere razvojne laboratorije. »Stvari smo začeli popravljati po letu 2000, vendar nas je prehitro doletela še svetovna gospodarska kriza, ki je pustila svojo sled prav na sodelovanju med znanostjo in gospodarstvom,« pojasnjuje. Kljub temu obseg sodelovanja z gospodarstvom počasi in vztrajno povečujejo, še posebej pa to deluje, ko se priključi država z instrumenti, ki sodelovanje spodbujajo. »V zadnjih letih radi govorimo o pametni specializaciji in instrumentih, ki temeljijo na uporabi kohezijskih sredstev. Ti gredo predvsem v smeri mreženj. Institut je bil pri prizadevanjih države na tem področju med najaktivnejšimi in vodi dve strateški partnerstvi. Lahko rečem, da v večjem ali manjšem obsegu sodelujemo z vsemi razvojno usmerjenimi podjetji v državi.« Za dobre raziskovalce so vrata vedno odprta

O možnostih zaposlovanja Slovencev, izobraženih v tujini, na Institutu, prvi mož le-tega pove: »Raziskovalca, ki se je izobrazil v tujini (ali v Sloveniji) je mogoče zaposliti v nekaj dneh. Kako se to izteče, je odvisno od tega, ali imamo na projektih z njegovega področja na voljo raziskovalne ure oziroma, ali jih je možno v doglednem času pridobiti. Lahko pa zatrdim, da če gre za dobrega raziskovalca, njegova zaposlitev na Institutu ni vprašanje.« Zaradi gospodarske rasti zadnja leta se mladi bolj kot nekdaj že v začetku kariere odločajo za delo v gospodarstvu, kjer so boljše plače, tako da je na nekaterih področjih težje priti do kakovostnih kadrov kot nekoč, in to predvsem na področju informacijskih tehnologij, ugotavlja sogovornik in kot dejstvo izpostavlja, da Institut ostaja privlačen za mladež, ki se nameni delati raziskovalno kariero, se pa tudi ti, bolj kot nekoč, ozirajo za delom v tujini v kateri izmed bogatejših držav, kot sta Švica ali Nemčija.« Institut si mora zaradi tega prizadevati, da bi ohranil visoko kakovost in konkurenčnost v vseh dejavnostih, ki jih izvaja, in skrbeti za odlično infrastrukturo. »Sem optimist. Kar nas loči od drugih po svetu, je izrazita pripadnost Institutu in imenu Jožefa Stefana ter izvrstno delovno in znanstveno navdahnjeno vzdušje, ki ga ne srečaš kar tako niti v tujini, ter multidisciplinarnost,« poudarja sogovornik. Podpora mednarodnim izmenjavam znanstvenikov Številni znanstveniki, zaposleni na Institutu, odhajajo na izmenjavo v tujino in so pri tem deležni velike podpore vodstva. »K nam prihajajo tudi tujci, brez tega pač ne moremo biti vpeti v mednarodni prostor. Se pa, kot rečeno, dandanes pogosteje dogodi, da kdo sklene ostati v tuji-

ni. To ni samo narobe, saj se ustvari most za bodoča sodelovanja, vendar je pomembno ravnovesje, da se torej kadri pretakajo v obe smeri,« poudari direktor IJS. Obetavna prihodnost IJS Glede na to, da se razmere pri financiranju raziskav in inovacij v Sloveniji izboljšujejo, Lenarčič meni, da se odpirajo priložnosti, da bo Institut še bolj utrdil svoj mednarodni položaj in se bo še odločneje umestil v slovenski prostor kot nosilec tehnološkega razvoja ter kot patner državi pri oblikovanju različnih nacionalnih politik. »Ne smemo pa pozabiti, da se vse dogaja, če

imaš ljudi, zato je za uspeh Instituta ključnega pomena pridobivanje vrhunskih kadrov iz Slovenije in tujine. Glede na to, kako pozitivno in z občudovanjem gledajo na nas partnerji iz tujine, verjamem, da ima Institut vsa vrata odprta za nadaljnje uveljavljanje v evropskem prostoru, tako na znanstvenem kot na razvojnem področju. Nekoč me je nizozemski veleposlanik vprašal, kako imamo lahko Slovenci kot tako majhen narod tako slaven raziskovalni inštitut. Razmišljal sem sekundo ali dve in rekel, da zato, ker mi nismo inštitut, temveč smo Institut 'Jožef Stefan'«.

// MLADI

Mario Kurtjak Med Ljubljano in Londonom, med kitaro in kemijo  Branka Novak

Spoznala sem ga pred približno desetimi leti, ko se je njegovo ime začelo pojavljati v koncertnih sporedih Tria IreNeMa (flavta, violina, kitara). Vse od takrat je ostal zvest komornemu muziciranju, rad pa nastopa tudi kot solist. Kako najbolj na kratko predstaviti še ne tridesetletnega Logatčana Maria Kurtjaka? Morda se še najbolje opiše sam v besedilu na spletni strani: kitarist, profesor kitare, skladatelj, pa tudi kemik in doktor znanosti.

// MLADI Mario je izjemen mlad človek. Njegova preprostost, mirnost in skromnost sogovornika očarajo. Pripoveduje premišljeno, videti je, da ima odličen spomin. Uri ga vsak dan, tudi tako, da na pamet izvaja koncertne sporede. Mario veliko zahteva od sebe in tudi zato uspešno krmari med dvema zares daljnima svetovoma – svetom glasbene umetnosti in svetom znanosti. Še danes ne ve, kateri od njiju je njegova večja ljubezen. Ljubezen štev. 1 Mario je šel najprej v logaško glasbeno šolo, prof. Eva Hren je v Mariu prepoznala izjemen kitarski talent. Študij kitare je nadaljeval pri prof. Igorju Sajetu na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana in prof. Andreju Grafenauerju na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Na AG je bil sprejet kot izjemni talent pri šestnajstih letih, diplomiral je leta 2010 z odlično oceno in posebno pohvalo (summa cum laude). Študij na ljubljanski Akademiji za glasbo je bil zanj obdobje poglobljenega dela na tehniki in interpretaciji. S prof. Grafenauerjem sta se odlično ujela, Mario pravi, da je profesor znal v njem umiriti večkrat presilna čustva, ki so se slišala skozi

interpretacije. Maria odlikujeta tudi vztrajnost in natančnost: »Delam, dokler ne odpravim pomanjkljivosti, brenčanj, napačnih tonov,« pravi. Ker veliko delaš, vadiš, raziskuješ, ti veliko pomeni, da na koncu pride tudi priznanje, ga vprašam? »Ni nujno,« pravi, »v srednji šoli sem si zadal, da bom vse predmete imel 5. To zame ni bil cilj, bila je dodatna motivacija … Tudi v času študija se je včasih zgodilo, da sem dobil odlično oceno na izpitu, a sem vedel, da sem nekatera poglavja prehitro predelal in snovi nisem zares obvladal. Ni mi dalo miru, velikokrat se je zgodilo, da sem manjkajoče znanje naštudiral po opravljenih izpitih, ko sem imel čas.« Mario redno koncertira v Sloveniji in tujini, s pestrim repertoarjem vseh obdobij in stilov, ki včasih vključuje tudi njegove lastne skladbe in priredbe slovenske glasbe ter umetniško sodobno glasbo. Letos februarja je ob podpori Veleposlaništva in Ministrstva za kulturo RS bival in ustvarjal v umetniški rezidenci v Londonu, kjer je na koncertih krstno izvedel zanj napisano skladbo Kitarska rapsodija (Guitar Rhapsody) za solo kitaro brazilske-

»V laboratoriju sem bil lahko ure in ure, dneve in noči, pozabil sem na zunanji svet, popolnoma sem se predal delu, zdelo se mi je, kot da sem pred življenjem … Ves trud in pridobljeno znanje pa nista bila dovolj, da bi se doktorat odvijal, kot sem si želel, marsikaj je bilo odvisno od sreče. Veliko zanimivega sem odkril, temo zelo razširil, a nisem dosegel tistega, kar sem si idealistično predstavljal.«

ga skladatelja Bernarda Simõesa ter predstavil tudi dela slovenskih skladateljev in lastne skladbe. Leta 2017 je napisal svojo prvo sonato za kitaro, ki jo je krstno izvedel Erazem Izidor Grafenauer, oktobra istega leta v Berlinu. Na državnih in mednarodnih mladinskih tekmovanjih je Mario osvojil več prvih nagrad, za uspešno glasbeno delovanje je prejel nagrado Antonia Tarsie (2005), Februarsko priznanje občine Logatec za izjemne dosežke na področju kulture (2009), Škerjančevo (2007) in Prešernovo nagrado (2008, v Triu IreNeMa) ter nagrado fondacije Blyth Watson (2017). Kot profesor kitare pa tudi sam prenaša svoje glasbeno znanje mladim kitaristom in je

bil nedavno izvoljen tudi za predsednika Društva slovenskih učiteljev kitare (EGTA Slovenija). Ljubezen štev. 2 Ob šolanju v glasbenih ustanovah je Mario Kurtjak obiskoval Gimnazijo Jožeta Plečnika, kjer je maturiral leta 2007, bil je Zlati maturant. Izbiral je med študijem matematike, fizike in kemije, zato se je v četrtem letniku udeležil vseh treh tekmovanj. Najboljše mu je šlo pri kemiji, kjer se je uvrstil v ekipo, ki se je pripravljala na kemijsko olimpijado. Priprave so dijaki opravljali na kemijski fakulteti … Mariu so se tam na stežaj odprla vrata v svet druge ljubezni … In čeprav se tudi zaradi študijskih obveznosti na Akademiji za glasbo, ki jo je takrat vzpored-

no obiskoval, ni uvrstil v ekipo za olimpijado, se mu je v kemiji odprl cel spekter novega: biokemija, fizikalna kemija, višja matematika … Do zadnjega je kolebal med fiziko in kemijo. Pravi, da se je za kemijo odločil zato, ker je bilo v njej največ vsega, kar ga je zanimalo. Dodiplomski študij kemije je zaključil leta 2012 z nalogo “Lastnosti vode v poroznih materialih po modelu Mercedes-Benz”. V diplomskem delu se je naučil računalniškega programiranja, simuliral molekule vode, utesnjene v neurejeni porozni strukturi, in računal, kako različni pogoji vplivajo na interakcije med njimi. Model je še nekoliko razširil z dodatkom natrijevih oz. kalijevih ionov, da bi raziskal, ali je utesnjenost vode v bioloških celicah lahko

eden od vzrokov za prednost kalija pred natrijem. Po diplomi je Mario postal doktorski študent nanoznanosti in nanotehnologij na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. Zaposlil se je kot mladi raziskovalec na Odseku za raziskave sodobnih materialov Inštituta Jožef Stefan. Leta 2017 je dokončal in uspešno zagovarjal doktorsko delo z naslovom »Novi antibakterijski nanomateriali na osnovi galija, zlata in hidroksiapatita«. Njegova doktorska disertacija bo morda pomagala, da nekoč, do tam je še daleč, pravi Mario, pri implantantih ne bo prihajalo do bakterijskih okužb, saj bodo vanje morda vgrajeni zlati nanodelci in galijevi ioni, ki bodo učinkovali tudi

// MLADI proti bakterijam, odpornim na antibiotike. »Raziskovalno in znanstveno delo je bilo vznemirljivo, vidiš stvari, ki jih pred tabo še nihče ni,« pravi Mario. »V laboratoriju sem bil lahko ure in ure, dneve in noči, pozabil sem na zunanji svet, popolnoma sem se predal delu, zdelo se mi je, kot da sem pred življenjem … Ves trud in pridobljeno znanje pa nista bila dovolj, da bi se doktorat odvijal, kot sem si želel, marsikaj je bilo odvisno od sreče. Veliko zanimivega sem odkril, temo zelo razširil, a nisem dosegel tistega, kar sem si idealistično predstavljal. Vznemirjati me je začelo tudi dejstvo, da sem imel za kitaro vse manj časa. Neizpolnjena želja o glasbenem izpopolnjevanju v tujini je tako postajala čedalje močnejša. Zato sem se odločil, da pred oddajo disertacije odidem na podiplomski študij kitare v London.« V Londonu za koncerte raznašal vabila Leta 2017 je Mario odšel glasbenim sanjam naproti. V Londonu je prvo leto pisal disertacijo in spoznaval zakonitosti študija v instituciji, ki je prava meka za glasbenike. Leta 2018 je z odliko zaključil podiplomski študij na sloviti Royal Academy of Music v Londonu, študiral je kitaro pri prof. Michaelu Lewinu, Davidu Russellu in Fabiu Zanonu in kompozicijo pri prof. Davidu Gortonu. Zaradi karierno naravnanega študija v tej ustanovi se je naučil tudi, kako organizirati koncert, narediti spletno stran, zagovarjati interpretacije skladb, sodelovati s skladatelji … Srečal je tudi mnoge glasbenike za komorno muziciranje, ki ga ima Mario zelo rad. Omenili smo že Trio IreNeMa, Mario je tudi član Slovenskega kitarskega kvarteta (z Erazmom Grafenauerjem, Simonom Krajnčanom in Aljošo Vrščajem), na

študiju v Londonu pa je spoznal kolumbijsko sopranistko Melizo Metzger, s katero nastopa v Duu Solent. Za prvi koncert v Londonu je moral dvorano plačati sam, po Londonu je raznašal letake … Zdaj ni več tako, na njegovi spletni strani najdemo maja koncerte v Londonu, junija v Karlovcu, julija pa bo Solent Duo nastopil na Ptuju. Kako je bilo živeti in študirati v tujini? »Ker sem bil ob prihodu v London septembra 2016 še zelo zaposlen s pisanjem člankov in urejanjem rezultatov doktorata, sem prišel tja popolnoma nepripravljen na nov način življenja in novo okolje. Niti stanovanja še nisem našel, zato so bili prvi tedni naporni, a tudi polni zanimivih dogodivščin. Nisem še povsem dojel njihovega javnega prevoza in velikosti mesta, na začetku sem tudi zelo varčeval, ker še nisem imel pravega občutka, koliko bom mesečno potreboval. Takrat sem zato ogromno prepešačil in bolj malo jedel, ko sem si ogledoval različne možne nastanitve, ter kar opazno shujšal. Hrup velemesta in neverjetna gneča, tudi srečanja z mnogimi posebnimi na-

vadami Britancev, so pomenili kar občuten kulturni šok; marsikatero pravilo, vklenjenost v tradicije (npr. ločeni pipi za vročo in hladno vodo) in nepotrebna kompliciranja se mi še danes zdijo prav smešna, tudi njihovo neverjetno govoričenje in vljudno sprejemanje neposrednih kritik. A sčasoma sem se ustalil in navadil, v veliko pomoč pri tem mi je bila Akademija, nekateri študenti, ki so že več let študirali tam, in starejša britanska gospa Jill, najemodajalka, pri kateri sem med študijem živel. Z njo sva pogosto izmenjevala informacije o obeh kulturah. V pogovorih sem se bolj zavedel mnogih slovenskih značilnosti, na nekatere postal tudi bolj ponosen, opazil pa sem tudi kar nekaj podobnosti med obema kulturama. Kot Slovenec, navajen brezplačnega študija in marsikaterih ugodnosti za študente, sem bil najprej neprijetno presenečen, da sem si moral kljub visoki šolnini marsikaj (npr. korepetitorja, kopije not za komisijo na izpitih) priskrbeti in tudi plačati sam. Tudi prvi pregled ob bolezni pri splošnem zdravniku v Angliji me je naredil prav ponosnega na naše zdravstvo. A sčasoma sem odkril čedalje več

stvari, ki jih imajo Britanci bolje urejene, npr. skrb za potrošnike v trgovinah, brezplačno obiskovanje galerij in muzejev, brezplačna včlanitev v knjižnice in obisk čitalnic, brezplačno bančništvo, akademija je nudila profesionalno snemanje videoposnetkov in brezplačno izposojo snemalne opreme, zame je lahko tudi kupila katerekoli note, zgoščenke in glasbene knjige ter s tem obogatila svojo izjemno zbirko. Slednje sem izkoristil tudi za malo promocije slovenske glasbene dediščine, ki sem jo delno predstavil tudi s pripravo in izvedbo novih priredb Gallusa in Lajovica ter preko svojih skladb, ki so temeljile na slovenskih ljudskih napevih. Na splošno lahko potrdim, da je bilo ustvarjanje in pridobljeno znanje med študijem nad pričakovanji in izjemno koristno za mojo nadaljnjo glasbeno kariero. Kulturno dogajanje v Londonu in sodelovanje z vrhunskimi glasbeniki z vseh koncev sveta pa je bilo sploh odlično in nepozabno. Življenje v tujini je bilo zelo koristno in poučno, ostali so zelo lepi spomini in prijateljstva, tako da se zelo rad vračam v London.« Kako zmore te preklope iz sveta v svet, ga vprašam? Mariu se vse skupaj ne zdi nič posebnega. Pravi celo, da je prav »fino« po dolgotrajnem delu v znanstvenem laboratoriju stopiti v svet glasbe in začeti novo raziskovanje. »Od srednje šole živim tako, naučil sem se odklapljati prostore. Zelo dobro sem se naučil organizirati čas. Selitev iz sveta umetnosti v svet znanosti in obratno mi je pravzaprav zelo udobna. Ko sem dolgo v znanstveni sferi, vzamem v roke kitaro in v igranju še bolj uživam. In ja, Mario zmore tudi zato, ker ga na njegovi poti podpira družina.

// MLADI

Tara: »Poučevati otroke v Afriki je izkušnja za vse življenje.« Društvo za otroke sveta julija pripravlja že 6. mednaro dni poletni tabor, ki se ga udeležujejo številni slovenski prostovoljci in študentje. V Gambijo bo letos odpotovala tudi Vrhničanka Tara Radikovič, študentka geografije in španščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki dečku iz Gambije kot botra že leto dni plačuje šolnino. »Delala bom v lokalni šoli z otroki različnih starosti, ki prihajajo iz izredno revnih družin. Večina živi v neznosnih pogojih, je podhranjena in nima možnosti izobraževanja,« pojasnjuje Tara. »Prostovoljci vseh poletnih taborov smo se odločili, da stopimo skupaj in zberemo 3.000 evrov za prevoz kontejnerja, ki bi ga napolnili z materialom in odpeljali v Gambijo.« Prostovoljci za otroke v Gambiji zbirajo tako denar kot material, s katerim bodo napolnili kontejner - barvice, svinčnike, vodene barve, ravnila, voščenke, šilčke, radirke, zvezke, angleške knjige in druge šolske potrebščine. Prav pa bi prišla tudi poletna oblačila, družabne igre, rabljeni telefoni, žoge ... »Verjamem, da ima vsak doma vsaj eno stvar, ki je ne potrebuje. Stvari so lahko tudi rabljene, otroci v Afriki jih bodo zelo veseli,« poudarja mlada sogovornica. Tara je že kot otrok imela željo odpotovati v Afriko in pomagati revnim družinam. »Lani sem izvedela za društvo, ki organizira poletne tabore v Gambiji, in zdela se mi je odlična priložnost, da izpolnim svoje želje in preživim počitnice nekoliko drugače kot običajno. Odpravljam pa se tudi zato, da spoznam dečka, ki živi v Gambiji in sem mu že dobro leto botra (botri mesečno nakazujemo denar družini nekega otroka in mu plačujemo šolnino).«

V Gambiji tako kot tudi v Sloveniji poleti ni pouka, zato so poletni tabori odlična rešitev za starše, ki delajo in ne vedo, kam naj dajo otroke čez dan. Kot pravi Tara, jim na taborih želijo posredovati znanje in izkušnje, obenem pa z njimi preživeti nepozabne trenutke. Za društvo je, kot pove, izvedela od prijateljice, ki se je lani odpravila v Gambijo, in se najprej o celotnem projektu pogovorila z njo. »Ko sem ugotovila, da si želim ravno tega, sem kontaktirala Uršo, ki je ustanoviteljica društva. Podala mi je še več informacij o prostovoljnem delu v deželi nasmejanih ljudi, kot Gambiji tudi radi re-

čejo. Več ko sem izvedela o celotni organizaciji, bolj sem si tega res želela. Na koncu sem se prijavila, da odpotujem kot prostovoljka.« V Gambiji bo delala v lokalni šoli z otroki, starimi od 3 do 13 let, ki prihajajo iz zelo revnih družin. Večinoma so njihovi starši nepismeni. Učili jih bodo osnovne stvari, kot so pisanje črk in številk, seštevanje, odštevanje, imena živali, barve, itd.« Na poletni tabor, ki se ga bo udeležila Tara, potuje 12 slovenskih prostovoljcev in študentov. Nekateri bodo delali v šoli, drugi v bolnišnici oziroma porodnišnici. Kaj pričakuje od te svoje izkušnje v tujini? »Bolj kot to, da bom jaz kaj naučila njih, imam občutek, da bodo otroci kaj naučili mene oziroma druge prostovoljce. Življenja tam si ne moremo predstavljati, če ga ne izkusimo sami. Zavedam se, da tudi zame to ne bo preprosta izkušnja, sem pa prepričana, da bo ena izmed najboljših.« Tara si želi študij dokončati v Sloveniji, pozneje pa bi rada živela v Avstraliji. »Ampak to so zaenkrat le moje sanje, za katere upam, da se mi nekoč uresničijo.« Slovenija ji je kot dežela všeč. »Tukaj se počutim mirno in varno, ampak od nekdaj sem si želela živeti v tujini. Kot sem že omenila, se najbolj želim preseliti v Avstralijo, pa ne zaradi same zaposlitve, ampak zaradi okolja in energije, ki sem jo tam na potovanju občutila. Slovenija mladim omogoča veliko zaposlitev preko študentskega dela, za redno zaposlitev pa menim, da jo je lažje dobiti preko znancev. Žal imam občutek, da je izobrazba v Sloveniji vedno manjšega pomena, zaradi tega pa se tudi vedno več mladih odpravlja v tujino.« Vsako leto prostovoljci poletnih taborov naredijo velike premike na področju trajnostnega razvoja, izobraževanja in izboljšanja kvalitete življenja domačinov. Razlog za to je predvsem v številu prostovoljcev in študentov, ki se odločijo, da bodo svoj prosti čas, denar, znanje, izkušnje in veselje delili z otroki in odraslimi v najmanjši afriški celinski državi. Hkrati pa se tudi sami ogromno naučijo. Poletni tabor 2019 bo potekal malce drugače kot do sedaj. Prvič bodo vse učne delavnice potekale na zemljišču, kjer bo na pobudo Društva za otroke sveta zrasel karierno-izobraževalni center.

 Blanka Markovič Kocen  Osebni arhiv T.R.

// LEPOTE SLOVENIJE

Notranjski regijski park – biseri, ki se vsakič zasvetijo drugače

Notranjski regijski park leži znotraj meja občine Cerknica in obsega dobrih 222 km². Ustanovljen je bil leta 2002 z namenom, da se ohranjajo, varujejo in raziskujejo naravne in kulturne vrednote tega območja. Odlikujejo ga visoka stopnja ohranjenosti naravnih življenjskih prostorov, številni naravni spomeniki, izjemna pestrost živih bitij, na drugi strani pa razpoznavna kulturna krajina, ki jo je zaznamoval dolgotrajen kakovosten preplet človeka in narave, ponaša se z veliko ekološko, biotsko in krajinsko vrednostjo. Park med drugim obsega tudi posebej zavarovana območja. Kot je v pogovoru za Mojo Slovenijo pojasnil direktor NRP Matevž Podjed, so to naravni rezervati: Zadnji kraj, Dujice, Osredki, Levišča in Vranja jama; naravni spomeniki: Rakov Škocjan, naravni spomenik Iške in Zale, Križna jama in Zelške jame. »Posebna območja govorijo o neki posebni pomembnosti le-teh, bodisi zaradi biotske pestrosti bodisi zaradi geografskih danosti ali drugih atributov, v samem upravljavskem smislu pa to ne pomeni, da je na teh območjih režim strožji, da bi bil prepovedan vstop ali kaj drugega,« pojasnjuje Podjed. O prednostih NRP pred drugimi podobnimi parki v Sloveniji bi težko govorili, meni sogovornik, saj je vsako zavarovano območje park zaradi lastnih vrednosti, unikatnosti, neponovljivosti. Vsak park ima svoje posebnosti. »Zagotovo pa drži, da je ne samo v Sloveniji, pač pa tudi v Evropi težko najti tako pestrost življenja na tako majhnem območju. Notranjski park ima kristalne vode v na nek način alpskih soteskah, ima edinstveno presihajoče Cerkniško jezero, Križno jamo, Rakov Škocjan, suha travišča Menišije, gozdove Javornikov, medveda, risa, volka, ptice ... In predvsem ima živega človeka, ki znotraj vsega tega živi, ustvarja, biva,« pojasnjuje Podjed. NRP k vse večji prepoznavnosti O položaju in prepoznavnosti NRP v Evropi in svetu pa pove: »V preteklosti je bila strategija parka »manj ljudi kot nas pozna, bolje bomo ohranili naravo«. To je princip, ki je pod mojim vodstvom izbrisan iz filozofije parka. Lahko zatrdim, da se prepoznavnost izboljšuje, obiskovalcev je vse več in njihova nacionalna sestava vse bolj pestra. Da smo v tem namenu resni, priča tudi

◀ FOTO: Tine Schein

// LEPOTE SLOVENIJE vizija, v katero smo zapisali: Postati želimo najuspešnejši slovenski naravni park in svetovno prepoznano zavarovano območje, ki je v ponos lokalnim prebivalcem.« V NRP je zaposlenih 23 ljudi. Njihove zadolžitve so preučevanje in raziskovanje naravnih vrednot, priprava strateških načrtov za konkretno ukrepanje, vodenje akcij in delo na terenu, nadzor nad večjimi kršitvami, priprava izobraževalnih in pedagoških programov za učence, dijake, odrasle, tudi vodenje takih skupin, priprava turističnih aranžmajev in deloma tudi marketing, sodelovanje s turističnimi agencijami, priprava in organizacija kulturnih dogodkov - teh je preko 130 na letni ravni in žal je iz leta v leto več tudi administracije. Kolektiv NRP je bil v zadnjem času uspešen pri pridobivanju evropskih sredstev. Gre za dva velika projekta, vredna 9 milijonov evrov. »V projekte je vpetih več partnerjev. Fokus projektov je izboljšati stanje na Cerkniškem jezeru, ki so ga v preteklosti želeli ljudje izsušiti. Zato so struge potokov na jezeru prekopavali v izravnane kanale, del teh strug bomo povrnili v njihov naravni tok. Gre za težak, zapleten in naporen proces. V ta namen bomo porabili približno 4 milijone evrov. Druga pomembna stvar je vezana na izgradnjo turistične oziroma obiskovalske infrastrukture na Cerkniškem jezeru. Zgrajena bo v vrednosti približno 2 milijona evrov. Tretji steber projektov je povezan z izobraževanjem domačinov, vseh, ki se kakorkoli ukvarjajo s turizmom. Preostale naloge so vezane na komunikacijo - spletne strani, tiskovine, socialna omrežja, delo z mediji …« pojasnjuje sogovornik. Nova turistična sezona je že v polnem teku in v NRP so nanjo pripravljeni. Kot pravi Podjed, je na voljo

okrog 300 prenočitvenih enot, so pa zelo razpršene, saj se s sobodajalstvom ukvarja več manjših ponudnikov. »Kadar imamo, recimo, povpraševanje po večjem številu prenočišč (npr. 50, za cel avtobus), jim le-ta zagotovimo v kraju Žerovnica pri več ponudnikih, saj z izjemo CŠOD-ja v Rakovem Škocjanu, kjer gostje lahko spijo na pogradih, nimamo ponudnika, ki bi sam zagotavljal toliko postelj. Druga možnost pa je, da jih preusmerimo v sosednje občine, kjer te možnosti imajo.« Tudi letos pestra turistična ponudba Že peto leto zapored ob Cerkniškem jezeru organizirajo Tematske vikende - različne aktivnosti, ki jih izvajajo lokalna društva, podjetja, turistični vodniki, kmetije … S tem želijo popestriti turistično ponudbo Notranjskega parka in tudi posameznikom, družinam in manjšim

skupinicam ponuditi tisto, kar je običajno na voljo le večjim organiziranim skupinam izletnikom. To so na primer vožnje z lojtrnim vozom s konjsko vprego, izleti s kanujem, vodeni ogledi jezera z različnimi tematikami, od narave do mitolo-

▲ FOTO: Anže Korenč

▼ FOTO: Anže Korenč

gije, celoten razpored pa najdete na spletnih straneh Notranjskega parka. Aktivnosti se od konca aprila do konca septembra odvijajo vsak vikend, vrhunec pa predstavlja-

Slivnica je 1.114 metrov visoka vzpetina nad Cerkniškim poljem, ki ponuja najlepši razgled na Cerkniško jezero in je zato priljubljen cilj pohodnikov. Pod vrhom je coprniška jama, brezno, iz katerega se ob jutrih včasih dvigne meglica, kar so ljudje včasih povezovali s coprnicami, ki so kuhale nevihto. Ko je to zapisal Valvasor v Slavi vojvodine kranjske, pa je bila usoda Slivnice kot »coprniške gore« zapečatena.

▼ Čopasti ponirek. FOTO: Jošt Stergavšek

jo dnevi Notranjskega parka, za pustovanjem druga največja prireditev na Cerkniškem. Kot pojasnjuje Podjed, poleg tematskih vikendov obiskovalce na Cerkniškem navdušujejo pred-

vsem štiri ključne znamenitosti: Cerkniško jezero, Rakov Škocjan, Slivnica in Križna jama. »Ob jezeru, v vasi Dolenje Jezero, vabimo na obisk muzeja Jezerski hram, kjer na uro in pol dolgi predstavitvi spoznate delovanje Cerkniškega jezera. Ob obisku največjega kraškega presihajočega jezera v Evropi namreč vidite le en njegov obraz, v muzeju pa vam ob živi maketi jezera razložijo, kaj se z jezerom dogaja skozi vse leto. Tako ne boste preveč presenečeni, ko boste v drugem letnem času prispeli in videli povsem drugačno pokrajino, kot vam je ostala v spominu ob vašem prvem obisku prejšnjem obisku.« S coprniške gore mimo medvedom v podzemlje Rakov Škocjan je dolina, ki je nastala, ko se je udrl strop podzemne jame. Del vode iz Cerkniškega jezera priteče tja kot potok Rak, ki se vije skozi to trikilometrsko udornico. Ključni točki na poti skozi dolino sta Veliki in Mali naravni most, ostanka jamskega stropa, ki se pneta okrog 40 metrov nad tlemi. Sredi doline stoji hotel, ki je priljubljena točka za postanek, pijačo in prigrizek.

Za obisk Križne jame se odločijo obiskovalci, ki bi radi veslali po podzemlju. Jama je namreč znana po svojih podzemnih jezercih, kjer se preliva kristalno čista voda. Na enournem obisku se odpravite do prvega podzemnega jezerca, kjer z vodnikom zaveslate po njem, prave ljubitelje podzemnega sveta pa bo zanimal tudi štiriurni izlet, na katerem v skupini največ štirih obiskovalcev raziščete 13 podzemnih jezer te čudovite kraške jame. V zadnjih letih pa je predvsem med tujimi gosti v največjem porastu opazovanje rjavega medveda, največje zveri naših gozdov, ki je v mnogih državah iztrebljena. Ljubitelji divjine z vsega sveta zato prihajajo na Notranjsko, da bi v svoj fotografski objektiv ujeli to čudovito žival. Notranjski regijski park vam bo torej v vsakem obdobju leta pokazal drugačen obraz, zato nikoli ne boste prišli zadnjič.

 Blanka Markovič Kocen

// MED NAMI

Praznovanje svetovnega dneva čebel 2019 v Kaknju

Slovenci smo čebelarski narod, več kot 10.000 Slovencev oziroma vsak 200. Slovenec čebelari, čebelarjenje ima v Sloveniji poseben status kmetijske dejavnosti. V Sloveniji je zato zavedanje o pomenu čebel in skrbi zanje na visoki ravni.

di svojih posebnosti. Sredi 18. stoletja so se pojavili edinstveni pobarvani leseni čebelji panji z motivi ljudskega pripovedništva, t.i. panjske končnice, ki čebelam pomagajo pri orientaciji, čebelarjem pa so v pomoč pri ločevanju med čebeljimi družinami.

Čebelarska zveza Slovenije je v preteklosti začela z več projekti, kot so medeni zajtrk, čebelarski krožki in sajenje medovitih rastlin, ki jih je javnost dobro sprejela. Leta 2014 je dala pobudo za razglasitev svetovnega dneva čebel.

Tudi v Kaknju smo svetovnemu dnevu čebel dali svoj prispevek. V soboto, 18. 5. 2019, smo učenci dopolnilnega pouka slovenščine in kulture v Kaknju ter člani Slovenskega združenja meščanov Jožef Špringer izdelali panjske končnice, ki smo jih ob svetovnem dnevu čebel podarili Združenju čebelarjev »Matica« Kakanj iz Bosne in Hercegovine kot znak spoštovanja, sodelovanja in podpore njihovi dejavnosti, kajti vsaka tretja žlica hrane na tem svetu je odvisna od čebel, natančneje, od opraševanja. Brez čebel ne bo življenja in pomembno je, da to sporočilo doseže čim večje število ljudi.

Ob zavedanju pomena ohranjanja čebel in čebelarstva se je Vlada Republike Slovenije odločila, da podpre projekt svetovni dan čebel in se s tem zavezala, da bo izvedla vse formalne postopke za praznovanje tega dne. Slovenija je bila med prvimi v EU, ki je leta 2011 na svojem območju prepovedala uporabo določenih pesticidov, nevarnih za čebele. Čebelarstvo v Sloveniji uživa mednarodno priznanje zara-

 Mateja Kregar, učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine in kulture v Sarajevu, Kaknju, Zenici in Brezi

Učenje slovenščine z gledališkega odra  Nataša Garafol, učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Belgiji in Luksemburgu

Otroci, ki obiskujejo dopolnilni pouk slovenščine v Bruslju in Luksemburgu, so v soboto, 18. 5., v Bruslju in v nedeljo, 19. 5., v Luksemburgu sodelovali v dveh peturnih gledaliških delavnicah, ki sta jih skozi živalske zgodbe (Peter Svetina: Modrost nilskih konjev) izvedli režiserka Mateja Kokol in vodja projekta Drame SNG Maribor Prvi prizor: gledališče kot prostor učenja simbolnih jezikov. V obe delavnici se je vključilo 24 osnovnošolskih otrok, ob zaključku vsake izmed njih pa na nagajiv način tudi njihovi starši. Izvedbo dogodka je naklonjeno podprl Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Nad izvedbo smo bili navdušeni vsi udeleženci: otroci, ki so s tem na drugačen način krepili stik s slovenščino, njihovi starši in tudi izvajalki ter učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine.