Uvodnik
Pomembna je ohranitev jezika in ne oblika njegovega zapisa
Sredi maja so v Novem mestu priredili 34. dolenjski knjižni sejem, katerega osrednji gost, ugledni tržaški pisatelj Boris Pahor, je poudaril pomen maternega jezika in kot je dejal, so vsi jeziki veliki. Majhnih ni, so pa jeziki, ki teptajo jezike manjših narodov, je podprt z lastno izkušnjo opozoril. V času izjemnega maličenja slovenskega jezika in anglo-ameriškega kolonialnega pidžina slovenskih politično-ekonomsko-uradniško-gospodarskih povzpetnikov, s katerim ta samozvana smetana družbe ob podpori maloumnih medijev meni, da kaže lastno svetovljanskost in strokovno podkovanost, je tako opozorilo vsekakor potrebno, a verjetno zaman in prepozno. Zdi se namreč, da je bitka za zdrav jezik, če ta danes sploh kje obstaja, že napol izgubljena. Dokaze za tako trditev ni potrebno da izbrska detektiv, dovolj je, da preberemo nekaj naključno izbranih izdaj iz enoletne bere tri tisoč petsto knjig, katerih glavnino so predstavili na omenjenem sejmu. Po pazljivejšem bralnem listanju nekaterih jezikovno zavedni bralec skoraj ne more verjeti, kaj vse oziroma v kakšnem jeziku je – kljub temu, da se v prenekateri knjigi šopiri napis jezikovni pregled – dandanes objavljeno v njih. Dobro, če je že pisec oziroma prevajalec tak mojster, da meni, da mu domače besedišče ne zadošča, stoji za njim lektor, ki bi moral besede postaviti, kot jim gre. A pogosto temu danes ni tako. V nedavno izdanem prevodu izvrstnega romana sodobnega italijanskega avtorja sem tako pred dnevi prebral, da je njegov glavni junak oblekel »par hlač«. Aha, sem si najprej tolmačil naivno, ga je že moralo zebsti. Potem sem v nadaljevanju zasledil, da je tudi ena izmed junakinj romana toplemu vremenu navkljub oblekla par kavbojk, in zadeva se mi je začela dozdevati kot dobesedni prevod oziroma tako imenovani kalk, ki ga je jezikovni preglednik mirno dovolil. Pa sem potem bral, da je bila na tamkajšnji italijanski reki »brana«, kar bi po slovensko pomenilo poljedelski pripomoček in ne jez, kot sta očitno menila prevajalec ter njegov jezikovni svetovalec. Lahko bi še našteval primere, denimo tudi »spal je dolgo spanje«, ki so mi branje sicer res izredne knjige zagrenile, pa menim, da navedeno zadostuje. S podobnimi cvetkami so danes ozaljšane številne slovenske knjige, na kar bi morali biti, če že drugi zatajijo, pozorni vsaj uredniki in vodje uglednih založb, namesto da, kot je bilo zaznati na zadnjem knjižnem sejmu, zgolj vneto ponavljajo novodobne molitvice o prehodu knjig v elektronsko obliko.
rast 2-3/2011 - uvodnik
3