Bršljinko september 2017

Page 1

BRŠLJINKO SEPTEMBER 2017

GLASILO OŠ BRŠLJIN

POZDRAVLJENI BRŠLJINCI IN BRŠLJINKE! Letošnje šolsko leto si boste lahko krajšali čas z digitalnim časopisom vsak mesec na spletni strani OŠ Bršljin. V njem boste prebirali najboljše članke o najnovejših dogodkih na naši šoli.

»Življenje od nas ne zahteva, da smo najboljši, ampak da se potrudimo po najboljših močeh.«

Začela se je šola JUPI! Tukaj si lahko zbistrite možgane in si krajšate čas z branjem.

- Jakson

Braun

Nika Fišter in Urška Juršak, urednici Bršljinka V tej izdaji: 

OŠ BRŠLJIN

Začetek šolskega leta

Kulturni dan

Športni dan

Branje mlajšim

Spletka Nasvetka


PRVIČ V ŠOLI

Prvošolci smo šele dobro prestopili šolski prag, pa se že pridno učimo. Pri tem nam pomagata maskoti Lili in Bine, učitelji, pa tudi učenci OŠ Bršljin. Osmošolci nam berejo pravljice, z učiteljicami pa spoznavamo šolske prostore in delavce šole. Vemo, da obiskujemo OŠ Bršljin in da je znak šole čudovita spirala v mavričnih barvah.

Prvošolci



SOVICA OKA V 2. D V 2. d smo v mesecu septembru spoznali prav posebno sovico, z imenom Oka. Prebrali smo pravljico, se igrali z lutkami, ki smo jih izdelali, in jo tudi narisali.


2.a


UTRINKI UČENCEV O TEHNIŠKEM DNEVU Drugošolci smo imeli tehniški dan, na katerem smo se veliko naučili o varnosti v prometu in v različnih vozilih. Pogovarjali smo se, kako se moramo obnašati na avtobusu. Peljali smo se tudi z mestnim avtobusom. Večina učencev se je prvič peljala z mestnim avtobusom. Bilo je zelo zabavno in zanimivo. Pri štetju prometa smo ugotovili, da je v naši šolski okolici največ osebnih avtomobilov. Vadili smo, kako moramo pravilno prečkati cesto na označenem prehodu za pešce. Spoznali smo tudi prometne znake, ki jih moramo upoštevati pešci. Nekaj znakov smo tudi narisali v zvezek. V učilnici smo prometne znake in vozila tudi izdelovali.

Učenci 2. b


OBISKAL NAS JE ŠKRAT

Nekoč, ko smo prišli v šolo, je zunaj zelo zelo pihalo. Kar naenkrat je skozi okno priletel majhen možic. Ojoj, kaj pa je to?! Vsi smo ga od blizu pogledali in videli, da je to škrat. Saj škrati vendar ne obstajajo!

»Ja, pa ja,« je kar naenkrat zacvilil škrat. »Jaz sem škrat.« »Res, ti si škrat?« smo začudeno vprašali. »Sem,« je odgovoril. »Od kod si pa prišel?« »Iz pravljice me je prineslo v ta čuden velikanski kraj.« »Veš kaj, to ni noben čuden velikanski kraj, to je učilnica,« smo mu razložili. »Kaj pa delate v učilnici?« »Učimo se.« »Res? Tudi jaz bi se rad kaj naučil, pa v moji pravljici ni nobene učilnice.« je žalostno razložil škrat. »Ostani pri nas.« smo ga povabili.

»Kaj bi res bili tako prijazni? »Seveda, samo najprej povej, kako ti je ime.« »Ime mi je Copatek.« je odgovoril. »Ooo, zelo lepo ime. Hvala, zdaj pa le ostani pri nas.« smo ga povabili. Tako je Copatek ostal pri nas in se učil. Še danes se skriva v naši učilnici. Ruta Grdina, 4. d


MINICITY LJUBLJANA, 3. r.

MINICITY LJUBLJANA – NARAVOSLOVNI DAN, 3. r. V četrtek, 21. 9. 2017 smo imeli tretješolci naravoslovni dan. Obiskali smo tematski park zabave Minicity Ljubljana, kjer smo se preizkusili v več različnih poklicih in skozi igro postali to, kar si želimo. Naši vtisi tega dne: Tjaša, 3. b: Ko smo bili v trgovini mi je bilo najbolj všeč – bila sem čisto prava prodajalka. Sandi, 3. c: Najbolj všeč mi je bilo v trgovini, ko sem bil blagajničar. Martin, 3. a: Danes sem bil žirant pri Slovenija ima talent in to je super. Jakob, 3. b: V igralnem kotičku Slovenija ima talent sem pritiskal na žirantski gumb…bilo je zabavno. Mark, 3. c in Aljaž, 3. b: Ko sva s kamero snemala, nama je bilo najbolj zabavno, ker sva bila čisto prava snemalca. Lovro, 3. b: Bil sem napovedovalec v čisto pravi oddaji Slovenija ima talent. Gal, 3. b: Ko smo pekli piškote in spoznavali poklic peka mi je bilo zakon.

Lukas, 3. a: Pek je poklic, ki je zelo zanimiv…to sem danes spoznal v Minicityju.


Napis fotografije

Potovanje okoli sveta

Ko sem bil star petindvajset let, sva se z mojim prijateljem Majem odločila, da bova prepotovala svet. Zmenila sva se, da se dobiva na Trgu Janeza Trdine in da si kupiva novi kolesi z 32 prestavami. Ko sva se čez nekaj dni dobila, sva preverila, katere stvari imava. Ker sva imela nahrbtnike, sva morala vzeti samo najnujnejše. Vzela sva fotoaparat, denar, malico, obleke, brisače in karte za na letalo. Začela sva! Iz Slovenije sva šla na hrvaško morje, kjer sva se skopala. V naslednjih dnevih sva prekolesarila še Črno goro, Albanijo, Grčijo in Turčijo, kjer nama je počila guma. Pešačila sva do najbližjega servisa, kjer nama je prijazen gospod popravil kolesi. Ker nisva znala turško, sva uporabljala roke. Iran, Afganistan in Pakistan sva prekolesarila brez večjih težav, v Indiji pa so naju ustavile monsunske poplave. Ker je bilo popravljeno, sva pot nadaljevala na slonu. Kolesarjenje do letališča v Maleziji je bilo naporno, ker sva jedla samo riž. Z letalom sva po eni uri vožnje prišla v Ameriko. V Ameriki sva se najedla hamburgerjev, še enkrat preletela ocean in prišla domov. Jaka Škofljanc, 4.a

9


Osmošolci berejo ŽAR PTICA Nekoč je v razred priletela, vsa glasna in vesela prečudovita žar ptica. Tako je zapela: »Čujte, novica!«

»V daljnem Carigradu Slovenija slavi, dobili smo medaljo, vsa zlata se blešči.«

Tomaž Povh, 4. d

10


SVETOVNI DAN MIRU V 4. C

V 4. c. oddelku sva za Svetovni dan miru, ki je bil 21. 9., Luka in Anna pripravila plakat. Sošolcem sva predstavila pomen tega dneva in temo letošnjega leta, ki se glasi: SKUPAJ ZA MIR, SPOŠTOVANJE, VARNOST IN DOSTOJANSTVO. Ob fotografiji matere Tereze, ki je dobila Nobelovo nagrado za mir, in Indijca Mahatame Gandhija sva sošolce seznanila z dvema najpomembnejšima svetovnima zagovornikoma nenasilnega ravnanja in miru. V znak spoštovanja dneva brez vojn lahko zasadimo drevo, prižgemo svečo ob sončnem zahodu, miroljubno rešujemo spore. Mir naj se začne najprej v nas samih!

Luka Jordan in Anna Miklič, 4. c


KAPITAN GATNIK UVOD Živela sta dva carska mulca Jaka in Mai. Bila sta v četrtem razredu in imela sta zlobnega ravnatelja gospoda Hrupnika. Silil ju je, da sta se učila, silil ju je, da sta čistila in silil ju je, da sta se lepo obnašala. A obstajala je hipnoza. Ko je kdo od njiju tlesknil s prsti s prsti se je gospod Hrupnik spremenil v kapitana Gatnika.

1. POGLAVJE HIPNOZA Nekega dne sta Jaka in Mai šla na kosilo. Ko sta vzela pladenj in šla za mizo je Jaka polil pijačo po mizi in gospod Hrupnik je vzkliknil » kako si drzneš politi …« a sta ga z Jakom prehitela s tleskom in že se je spremenil v kapitana Gatnika. Počutil se je kot super junak. Zabava ni trajala dolgo, saj je kapitan Gatnik skočil skozi okno in že ga ni bilo več. 2. POGLAVJE VELIKE TEŽAVE Jaka in Mai sta odhitela za njim. Pojavile so se velike težave, saj sta kapitana Gatnika videla v gobcu Levozombija. Levozombija sta privabila s sladoledno lučko do najvišje stolpnice v mestu. Mai je kapitanu Gatniku nalil sok s super močmi. Kapitan Gatnik je poletel iz gobca pošasti. Levozombi pa je pobral sladoledno lučko. 3. POGLAVJE ZMAGOVALEC Kapitan Gatnik je pritisnil gumb na svojih spodnjicah in prikazala se je rolica papirja. Ovil je Levozombija ter rešil svet. Mai je nato kapitana Gatnika polil z vodo in že se je spremenil nazaj v gospoda Hrupnika. Mai Rozman, 4. b


Vila in telefon Vila je vzela moj telefon, prižgala ga je in napisala “čira čara”.

Pokazala se je lepa vila in žabo spemenila je v pingvina, ko ugasnil je posnetek, hotela videti je kaj je metek.

A namesto da bi na you tube napisala, po skajpu poklicala mojega prijatelja je Nala.

Ko baterije ni bilo več,

telefon bil je čisto odveč. Odvrgla ga je preč in raje šla ven je teč.

Pika Hren, 4. b


Volkodlak Nejc raziskuje Nekoč je živel volkodlak Nejc. Bil je osamljen volkodlak, saj ni imel ne družine in ne prijateljev. Po naključju je nekega dne k njemu prišel netopir Sandi. Sandi je bil prav tako osamljen. Že dolgo tega so Sandijevo družino prepodili iz cerkvenega zvonika. Od takrat dalje jih neumorno išče. Nejc bi mu rad pomagal, vendar ne ve kako. Nekega dne se spomni na vaške opravljivke Betko, Karolino in Lojzko. Te mu bodo prav gotovo pomagale s kakšno informacijo. Pokliče jih in jih povpraša po Sandijevi družini. Vaške opravljivke so poznale zgodbo in so Nejcu kmalu povedale, kje se nahaja Sandijeva družina. Izkaže se, da živijo v sosednji vasi v votlini pod velikim kostanjem. Volkodlak Nejc z veselim obrazom pohiti k Sandiju in mu pove veselo novico. Sandi takoj odhiti v votlino pod kostanjem, kjer najde svojo družino. Poveseli se z njimi, da jih je končno našel, vendar pred večer odhiti nazaj k Nejcu. Kljub temu je Nejc njegov prijatelj in noče ga zapustiti.

Zala Gabrič, 4. b


ŠPORTNI DAN V petek smo imeli športni dan. Bilo je veliko športnih aktivnosti, ki smo jih preizkusili. Vsi smo bili tudi veseli, ker ni bilo pouka. Na začetku smo se ogreli, da nas ne bi naslednji dan bolele mišice, potem pa so nas razporedili po skupinah. Mi smo najprej skakali v daljino, nato pa suvali »medicinko«. Po malici smo tekli čez ovire, na 60 m ter krog okoli igrišča. Enim je šlo bolje, drugim slabše, vsi pa smo se potrudili po najboljših močeh. Na koncu je bila še štafeta. Posamezni razredi niso imeli dovolj tekmovalcev in tudi naš razred jih ni imel, ampak smo se dogovorili, da je z nami tekmovala še sošolka iz 7. b razreda. Po štafeti so bili objavljeni rezultati vseh tekmovalcev. Prvi trije iz dveh skupin so dobili medalje. Jaz sem se uvrstila na drugo mesto, kar me je zelo razveselilo. Marsikdo ne mara športnih dni, ker se doma nič ne giba, drugi pa hodijo na treninge ali pa se igrajo zunaj. Jaz sem rada zunaj, skačem po trampolinu ali pa se vozim s kolesom. Zato upam,

V petek, 22. 9. 2017, smo imeli športni dan. Bilo nam je super. Všeč mi je, kadar imamo take dneve, da nimamo pouka in se gibamo. Športne dneve bi morali imeti večkrat. Tokrat smo imeli kar nekaj postaj, na katerih smo tekli, skakali, metali. Vmes pa smo imeli tudi malico. Všeč mi je bilo , ko smo tekli štafeto. Res sem se potrudila in hitro tekla. Bili pa smo žal zadnji. Na začetku smo mislili, da štafete sploh ne bomo tekli, ker sošolka ni mogla teči zaradi prehlada. Potem pa smo izvedele, da en oddelek ne bo tekel in smo se učenci 7. razreda dogovorili ,da bomo tekli skupaj. Po štafeti je bila podelitev me-

dalj. Jaz nisem dobila nobene, jo je pa dobila moja sošolka. Bila sem ponosna nanjo. Maruša Drašler, 7. c


Moja najljubša disciplina na športnem dnevu je bila tek čez ovire, ker je zabavno skakati visoko in daleč. Mislim, da športnih dni ne bi smeli ukiniti, ker se lahko sprostimo, razgibamo, družimo s prijatelji. Zala Može, 7. c


SREČANJE Z MEDVEDOM Dnevi letošnjih počitnic so bili precej vroči, zato sva se z očkom nekega jutra zelo zgodaj odpravila v gozd po drva. Očka je k traktorju pripel prikolico, vzel motorno žago in sekiro, jaz pa nahrbtnik z malico. Vztrajno sva nalagala drva. Ker sva zelo hitela, sta se nama kmalu prilegla malica in kozarec jabolčnega soka. Nadaljevala sva z delom, nato pa sva zaslišala čuden ropot, pokanje vejic in težke korake. Mislila sva, da nama prihaja kdo na pomoč. Na najino veliko začudenje sva pred seboj zagledala medvedjega mladiča, ki je bil precej manjši od mene. V trenutku nama je zastal dih, da sva obstala kot vkopana. Medvedji mladič je bil lepe rjave barve, njegove oči pa so naju nezaupljivo gledale. Jaz bi najraje stopil do njega in ga kar pobožal. Od ganjenosti sem komaj slišal očkove beseda, da se morava nemudoma umakniti, kajti bila sva v veliki nevarnosti, da se prikaže še njegova mati - gospa Medvedka. Hitro sva skočila na traktor in za seboj zaprla vrata kabine. Kljub temu da sva naložila šele polovico prikolice drv, sva se odpeljala proti domu. Peljala sva se le nekaj metrov in zagledala še drugega medvedjega mladička, ki se je ustrašil ropota traktorja in je zbežal v grmovje. Ko sva se pa pripeljala na vrh pobočja, sva ustavila, da bi povezala drva. Ozrla sva se v dolino in zagledala medvedja mladiča, kako se igrata in kotalita, medvedka pa ju je opazovala. Še dobro, da sva bila na traktorju in toliko stran, da naju medvedka ni več mogla ujeti! Ne predstavljam si, kaj bi bilo, če …. Te počitnice si ne bom zapomnil samo po vročih dnevih, ampak tudi po srečanju z medvedom. Mnogi, ki sem jim pripovedoval zgodbo, so mi dejali, da sem pač imel medvedje počitnice. Rok Šuštaršič, 9. r.


OGLED PREDSTAVE Gledališče od Ž do A Predstava mi je bila zelo všeč. Ob naslovu Gledališče od Ž do A sem si predstavljal čisto drugačno igro, na koncu pa sem ugotovil, da sta to dva vzdevka, in sicer je bilo tako ime dvema detektivoma, ki sta na skrivaj vstopila v gledališče in tam spoznala veliko ljudi, ki so zaposleni skupaj z igralci. To so bili frizerka, kostumografinja, lučkar, masker, rekviziter, scenarist in še bi lahko našteval. Zanimivo se mi je zdelo, da sta celotno predstavo odigrala samo dva igralca, ki sta se skozi predstavo preoblačila v različne kostume. Ob predstavi sem spoznal, da pri pripravi gledaliških iger sodelujejo tudi drugi in ne samo igralci ter da se za odrom med predstavo kar veliko dogaja. Tudi zaradi tega menim, da je dobro hoditi v gledališče. Miha Omahen, 6. d


GLEDALIŠČE OD Ž DO A V ponedeljek dopoldne smo se šesti razredi odpravili v KCJT. Tam smo si ogledali predstavo Gledališče od Ž do A. Predstava je bila odigrana na humoren način in izvedeli smo, kdo vse je poleg igralcev zaposlen v gledališču. To so: - inspicient, ki misli , da je glavni in vsem ukazuje po mikrofonu, - kostumografinja, ki se pritožuje zaradi polomljenih zadrg na oblekah,

- rekviziter, ki je razkazoval umetne žuželke in kače ter vrsto mečev, - frizerka, ki ti lahko spremeni frizuro in te pomladi, - lučni mojster, ki je blebetal v francoščini, da ga nismo čisto nič razumeli, - tonski mojster, ki se je hvalil, da je Bog in je predvajal različne glasove živali, - šivilja, ki je imela smešen glas in cel kup pritožb in - seveda igralci, - na koncu pa oder počistijo še čistilke. Predstava mi je bila zelo všeč, razen umetnih kač in žuželk, ki se jih bojim . Menim, da je dobro hoditi v gledališče zato, da duhovno in kulturno rastemo in se notranje bogatimo.

Larisa Redek , 6. d


ŠPORTNI DAN Športni dan je nam šolarjem po večini všeč, saj nimamo pouka. To je še posebej dobro takrat, kadar sta na urniku geografija ali matematika. Tak športni dan se je zgodil tudi prejšnji petek. V ospredju je bila atletika. Bilo je zelo zabavno in naporno. Že zjutraj smo bili vsi nasmejani in polni energije. Po prihodu učiteljev so začele potekati prve dejavnosti, ki še niso bile tako utrujajoče. Meni je bil najbolj všeč tek čez ovire. Na koncu dneva smo bili že vsi utrujeni in izmučeni. A preživeli smo in nato odšli domov. Menim, da so športni dnevi dobri za nas, saj na njih telovadimo, se razgibamo in se zabavamo. Dobri so tudi za možgane, da se malo odklopimo od vsakdanjega šolskega dela. Vsak športni dan pa zahteva tudi disciplino in pri nekaterih dejavnostih tudi osredotočenost. Brez osredotočenosti namreč ne moreš daleč vreči vorteksa. Na takih športnih dnevih pa se krepijo tudi medsebojne prijateljske vezi. Pri ekipnih športih, kot je na primer štafeta, vsi navijamo drug za drugega, se spodbujamo in po potrebi priskočimo na pomoč. Petkova štafeta je bila zelo napeta, zato smo vsi navijali za svoje ekipe. Dan se je zaključil s podelitvijo bronastih, srebrnih in zlatih medalj. Jaz na žalost nisem osvojila nobene, so jih pa zato nekatere moje dobre prijateljice. Moje sošolci so zelo dobri športniki. Večina fantov je športno naravnanih. Trenirajo rokomet, nogomet in košarko. Deklice pa smo tudi kar dobre v športu. Sošolka Žana je dobra v atletiki. Najbolj v skoku v daljino in teku na kratke proge. Smo zelo športen razred. Zame so športni dnevi nujno potrebni, saj omogočajo odklop možganov in lahko bi jih bilo malce več. Aila Močnik Pučinskas, 7. c


MISLI OB ZAČETKU ŠOLE

MOJE RAZMIŠLJANJE OB ZAČETKU NOVEGA ŠOLSKEGA LETA 7 ur na dan, pet dni na teden, 40 tednov v letu (približno). Toliko časa bomo preživeli z zastarelim izobraževalnim sistemom. Ostanek industrialnih časov, ko je šola izobraževala tovarniške delavce. Zato ni presenetljiv podatek, da so ljudje, ki so uspešnejši v šoli, manj uspešni v življenju. In obratno. Vse zaradi zastarelega sistema, ki ga nihče (očitno) ne želi/noče zamenjati. Koga torej kriviti? Pristojne ter vpliv družbe. Pristojne, ker jih (večinoma) ne zanima napredek, ampak želja po magičnem zelenem papirju. Vpliv družbe pa pripomore k temu, da se ljudje ne zavedajo težave, ker samodejno povezuje uspeh v šoli z (ne)uspehom v življenju. Šolski sistem se mora prilagoditi, če ne želi 'proizvajati' le tovarniških delavcev. Po drugi strani pa je to dobra priložnost za vse mlade, ki vidijo napake v šolskem sistemu ter se jim znajo izogniti. Druga pomembna stvar je lenoba sodelujočih. Učencev. Primer: namesto, da bi napisali spis o svojem razmišljanju ob začetku novega šolskega leta, gredo raje kritizirat politiko. Kakšna lenoba!!! “Čudež je, da radovednost preživi formalno izobraževanje. Edina stvar, ki ovira moje učenje in spoznavanje, je moje splošno izobraževanje“ Albert Einstein Bor Brudar, 8. b


ŠOLA Zakaj šola sploh obstaja, saj mi zmeraj samo nagaja, da vsakič nalogo naredim in se vsak dan pridno učim. Ampak jaz nimam časa za to, kaj mi bodo enačbe in pike, kaj mi bodo vse narisane slike! Moji možgani so pametni dovolj, šola je samo še dodaten molj. Počitnice, pogrešam vas zelo, vzemite me nazaj, da bo spet lepo, da sladoled v roki držala bom in nikoli več zaspana ne bom.

Nika Fišter, 8. c


PETKOVO DOPOLDNE V MODERNI GALERIJI IN V OPERI

Umetnost je dejavnost, katere namen je ustvarjanje ter oblikovanje likovnih, glasbenih, dramskih, pesniških in drugih del. Da bi podrobneje spoznali, kaj je v resnici umetnost, smo se v petek osmošolci z avtobusom odpeljali v Ljubljano.

Ogledali smo si Moderno galerijo, kjer so razstavljena slovenska likovna dela iz 20. stoletja. Že ko sem od daleč zagledala galerijo, sem pred vhodom opazila kar nekaj zanimivih kiparskih del. Nato smo vstopili v notranjost galerije in ob slikah ter umetninah spoznali, kakšna je bila umetnost v začetku stoletja ter izvedeli, kateri ustvarjalci so takrat upodabljali na platno in druge materiale svoja čustva in na kakšen način so se lotili ustvarjanja.

Tudi jaz zelo rada rišem, zato sem še bolj z zanimanjem opazovala dela. Moram pa reči, da so se mi zdele nekatere slike brez prave vsebine, ker v njih nisem videla, kaj sploh predstavljajo. Najbrž to spada v moderno umetnost, kjer so umetniki hoteli narediti nekaj novega, drugačnega od prejšnjih ustvarjalcev. Danes nekateri ne cenijo dela likovnih umetnikov in mislim, da jim je ta ogled koristil in da so spremenili svoje negativno mnenje in svoj odnos do likovnih del, pa tudi ustvarjalcev.

V operni hiši smo si ogledali baletno prestavo Romeo in Julija. Že ko sem izvedela, da si bomo ogledali balet, sem bila zelo vesela, saj sem si že od malega želela postati balerina. Še bolj sem se navdušila nad tem, ker sem v živo videla plesalko Ano Klašnja ter druge plesalce. Občudovala sem njihovo lahkotnost in videti je bilo, da jim gre vse lahko od nog. Vem pa, da so morali vložiti veliko dela in opraviti veliko vaj, da so predstavo izpeljali brez napak. Menim, da so se za nastop zelo potrudili. Pohvalila bi tudi orkester, ki je lepo spremljal baletne plesalce.

Zelo cenim to, da nam je šola omogočila, da smo si lahko ogledali prelepo baletno predstavo. Upam, da bomo še kdaj obiskali operno ustanovo ter skupaj uživali ob še kakšni baletni ali drugi prestavi.

Ana Papež, 8. a


OGLED BALETA IN MUZEJA V petek, 15. 9.2017, smo šli osmi in deveti razredi na ogled baleta in muzeja v Ljubljano. Zjutraj sem zelo hitro vstala, kajti naravnost obožujem šolske oglede. To pa je bil prvi »premik« iz Novega mesta v letošnjem šolskem letu, zato sem se ga še posebej močno veselila. Hitro sem se oblekla, si umila zobe in se počesala. Ko sem vse opravila, sem kar stekla v avto. Vožnja do šole se mi je zdela zelo dolga, zato sem zaradi neučakanosti ob prihodu kar stekla iz avta na avtobusno postajo, kjer smo s sošolci čakali na avtobus.

Na avtobusu do Ljubljane je bilo zelo veselo, kajti zelo smo se veselili prvega šolskega »izleta« v tem šolskem letu. Vožnja se je kar prehitro končala, kajti res smo se zabavali. Pogovarjali smo se, se smejali, poslušali glasbo. Vreme nam na žalost ni bilo ravno naklonjeno. Ampak smo se kljub temu imeli sijajno. Ko smo izstopili iz avtobusa, smo se najprej napotili v Muzej sodobne zgodovine. Na poti do tja smo šli skozi drevored, ki je bil odet v lepe jesenske barve. Pot do muzeja ni bila dolga. Sicer smo bili vsi premočeni, kajti lilo je kot iz škafa. Vendar nas je malica, ki je bila ravno takrat na urniku, potolažila. V muzeju smo si ogledali potek 1. sv. vojna. Ko je vodič razlagal v kakšnih razmerah so živeli vojaki v 1. sv. vojni, me je kar stisnilo pri srcu. Danes pa tako grdo ravnamo s stvarmi in vse se nam zdi samoumevno! Od 1. sv. vojne smo prišli še do 2. in nato čisto nazadnje tudi do osamosvojitve Slovenije. Pri tej temi sem izvedela 2 zelo zanimiva podatka. Prva država v Evropi, ki nas je priznala, je bila Litva, še prej pa nas je priznala Hrvaška, a ker je bila Hrvaška takrat še v Jugoslaviji in ne samostojna država, se je ne šteje. V operi smo si ogledali baletno predstavo Romeo in Julija. Zgodba je bila zanimiva, imela je tragičen konec. Zelo so me navdušili baletniki, kajti dve uri so morali odlično plesati. Znati so morali okoli pet ali več koreografij in vse zaplesati v eni predstavi. Bili so res izjemni, kajti da zmoreš odplesati toliko koreografij, moraš biti res fizično v dobri pripravljenosti, predvsem pa zbran in sproti razmišljati. Videlo se je, da so res profesionalci, kajti morali so igrati, plesati, hkrati pa še prikazati vsa svoja čustva in to brez besed. In res jim je to odlično uspelo, bili so res izjemni. Z zelo dobrimi občutki in polna novih izkušenj sem se vrnila domov. Taka šola mi je vedeno všeč.

Ileja Zupančič, 9. r.


ZAČETEK NOVEGA ŠOLSKEGA LETA Konec je počitka, doma je prava bitka! Oh, spet ta šola, to je prava mora! Prvi šolski dan je mimo... Zdaj za vse predmete mi skrbimo. Z novimi učitelji smo se spoznali, nekateri so nam že takoj nalogo dali. Boljše ocene lahko pridejo, slabše pa odidejo... ampak vse odvisno je od nas, DAJMO, pokažimo svoj pravi jaz! Komaj čakamo, da torbo pospravimo, saj čez vikend je ne rabimo! 3x HURRAY, jutri je že SATURDAY!! Tinkara Žagar, 8. r


SPLETKA NASVETKA Kaj storiti, da učenci nehamo pozabljati potrebščine? Danes sem spet pozabil domačo nalogo in zdaj moram razmisliti, kako naj si ljudje, ki redno pozabljajo domače naloge, zapomnijo, da jo imajo. Moj sošolec Rudolf je lansko leto navodila za domače naloge zapisoval v posebno beležko. Mislim, da je to zelo pametno, ker takoj vidiš, kaj moraš storiti za šolo. Lahko pa si listek z navodili prilepiš na torbo, roko, majico ... Še enkrat nasveti: 

urediti si je potrebno delovni prostor

organizirati si prosti čas in čas obveznosti

delati si zapiske

pozorneje sodelovati pri pouku

razmišljati z glavo Benjamin Lužar, 6. d

Da puščice ne bom več pozabljal doma se bom organiziral tako: - Takoj po končani domači nalogi bom skrbno pripravil šolsko torbo. - Še enkrat pogledal na delovni prostor in v torbo. - Šele, ko se bom prepričal ,da imam vse narejeno in pripravljeno se bom posvetil drugim stvarem. Miha Omahen, 6 d

Kako se organizirati, da ne pozabiš stvari doma? Včasih se vsem zgodi, da kaj pozabimo doma, zato poznamo kar nekaj načinov, da se nam to ne zgodi. Prvi način je, da si naredimo urnik ali seznam stvari, ki jih moramo vzeti s sabo. Drugi način, da ko naredimo domačo nalogo ali končamo z učenjem, takoj pripravimo stvari za naslednji dan z vsemi potrebščinami. Tretji način je, da imamo liste shranjene v posebni mapi ali v zvezku predmeta, kamor lahko hitro pogledamo in preberemo snov ali vaje. Četrti način, da si napišemo opomnike, npr. na listke, telefon, v sobo ... Peti način je, da si vse zapomnimo in imamo zelo dober spomin. Naštel sem načine, ki so najbolj pogosti, ne vem pa, če so tudi zanesljivi. Lahko jih poskusite tudi sami, če boste še kdaj kaj pozabili. Matic Kitek, 9.


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.