Bilten št. 32, letnik 2020 by JK Zeleznicar

Vsebina O nastajanju nove številke Biltena Anja Kos.......................................................... 3 Poročilo predsednice o delu kluba za leto 2019 Anja Kos..................................... 4 Tabor Slejko 2018 Anja Kos.................................................................................... 5 Raziskovanje na Pršivcu 2018 Petra Pavšič. ........................................................... 7 Raziskovalni tabor študentov biologije Ivančna Gorica 2019 Anja Pekolj. ............12 Moje raziskave 2018–2019 Janez Ferreira-Stražišar...............................................15 Vetrovna jama pri Laški kukávi ni kúkavna ali Nenavadno srečanje z močerilom Petra Pavšič.................................................17 Nanoški ledeniki Anja Hajna.................................................................................19 Penzionistična jama Uroš Stepišnik........................................................................21 Resnica o Veliki Rutarjevi jami Janez Ferreira-Stražišar........................................ 24 Je še kaj jam tam na jugu? Anja Kos................................................................... 27 Raziskave v Ledeni jami pri planini Viševnik v letu 2019 Miha Staut.................. 29 Poskus sledenja vodnih povezav pod Komno Miha Staut in Andrej Stržinar......... 37 Božev in Tinin Preporod Tina Bizjak...................................................................... 43 Balkan Cave Summit, Mostar 2019 Ciril Mlinar Cic. ............................................ 45 Zverinjačke rupe 2019 Aleš Grlj.......................................................................... 52 Balkansko srečanje jamarjev 2018 – Romunija Tadeja Babič................................ 56 Carlsbad, svetovno srečanje jamarskih fotografov Matej Zalokar........................ 59 Kako smo postale samostojne, neodvisne, sposobne, lepe jamarke In usposobljen jamar Anja Kos....................................................... 62 O podplutbah in vrtačah, jamarska šola 2019 Nina Facchini ............................... 63 Kako z otroki (ne) v jame Mojca Stritar Kučuk..................................................... 65 Ajzenponarji v vodstvu Zveze Miha Čekada........................................................... 68 Medgeneracijsko srečanje članov JKŽ Nebojša Matijević. ..................................... 71 In memoriam: Marko Krašovec – Mare Ciril Mlinar Cic........................................ 72 PCB v Krupi Aleš Lajovic....................................................................................... 73 Prednovoletni žur 2019 Klemen Suša..................................................................... 75 Luciferovanje 2018 Pia Marinček............................................................................76 Luciferovanje 2019 Tanja Koštomaj. ..................................................................... 77 (P)osebne novice Aleš Lajovic............................................................................... 80 (P)osebne novice tetk iz ozadja .......................................................................... 82 Križanka .............................................................................................................. 84 Horoskop ............................................................................................................ 86 Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS Miha Čekada ............................................. 88 Registrirane jame v Katastru jam JZS Miha Čekada ............................................ 94 Seznam članov JK Železničar .............................................................................. 96 Seznami akcij JK Železničar . .............................................................................. 97 Res kratek pregled vseh društvenih akcij v zadnjih 20 letih Miha Čekada .........104

BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 32 Naslov: Jamarski klub Železničar Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija http://www.jkz.si Bilten je brezplačen in izhaja občasno. Prva številka je izšla leta 1963. 551.44(497.12), 796.52 ISSN 1318-9190

32. zvezek so sestavili člani JKŽ. Uredili: Mojca Stritar Kučuk, Anja Kos Lektorirala: Mojca Stritar Kučuk Postavil: Peter Gedei Naklada: 300 izvodov Tisk: Demat d.o.o.

Fotografija na naslovnici: Velika Rutarjeva jama. Foto: Peter Gedei

Uvodnik

O nastajanju nove številke Biltena

ekje okoli oktobra nas je zadelo dejstvo, da bo kmalu spet čas za sestavo nove številke Biltena. Nekako je bilo samoumevno, da pri uredništvu, lektoriranju in postavljanju nadaljuje sedaj že stalna naveza Peter Gedei in Mojca Stritar Kučuk. Ker se generacije hitro menjavajo, smo se odločili, da osebno teženje za prispevke prevzamem jaz. Mojca je izkoristila svojo skrivnostnost in karseda resno težila po mejlu. Ne vem, kdo je podal optimistično idejo, da bi bil rok za oddajo že prvega decembra. No, do konca januarja se je nekako le nabralo dovolj prispevkov, da je pred vami nova številka. Dve leti hitro mineta in v tem času se veliko zgodi. Nekatere stvari so v spominu tako žive, kot da bi bile včeraj, o drugih ostaja le slutnja, da je bila dobra žurka. Na koncu je še najtežja stvar spraviti doživetje na list papirja. V Biltenu si lahko preberete marsikaj o teh doživetijih, prijetnih in manj prijetnih, še zelenih in že sivobradih jamarjev in jamark. Izvedeli boste nekaj o hoji človeških ribic po kopnem, nekaj disciplinah, kot so metanje škornja in igranje namiznega nogometa, pa o tem, kam teče voda v jami nad Bohinjem (poleg tega, da v škorenj). Avtorji so doživeto orisali, kako izgleda obisk jam v Romuniji, Črni gori, ZDA in še kje. Razkrita je resnica o Rutarjevi jami, ki »najstarejša« jama v Sloveniji in »daleč največja« daleč naokoli. Poročilo o raziskovalnih taborih je do uredništva Biltena prišlo bolj uspešno kot marsikateri tam ustvarjeni zapisnik do Katastra. Seveda pa ne manjkajo niti sočne novice tetk iz ozadja, ki so poročale o družabnem dogajanju na ferajnu. Anja Kos, sourednica

Poročila

Poročilo predsednice o delu kluba za leto 2019 Anja Kos

letu 2019 sem prevzela nalogo predsednice. Menim, da je bilo leto za klub uspešno. Pod vodstvom Petre Pavšič je bila odlično izvedena jamarska šola, ki se je je udeležilo kar 15 tečajnikov. Spremenil se je tudi nabor šolskih jam, kar je popestrilo sodelovanje vsem spremljajočim jamarjem. Žal kljub mnogim planom ni uspela izvedba tabora, saj se nam kljub pripravljenosti nekaterih članov za organizacijo ni uspelo uskladiti s časom in muhastim vremenom. Vesela pa sem, da je uspela organizacija medgeneracijskega srečanja, za kar se zahvaljujem Nebiju in Stautovim. Zbrali smo se pred Dimnicami in skupaj preživeli prijeten dan. Obveznosti v okviru civilne zaščite smo pokrili z vajo v centru Stožice, kjer smo se usposabljali tudi mnogi mlajši člani. Luciferovanje je bilo nekoliko prej kot ponavadi na standardni lokaciji v Bezuljaku. Kljub nekoliko nižji udeležbi je bilo druženje prijetno in nekoliko drugačno kot prejšnja leta. Vzdušje je bilo prijetno taborsko, saj smo se zbrali okoli ognja, Rakovčani pa so v roke prijeli kitaro. Medse smo po težkih preizkušnjah sprejeli nove polnokrvne člane. Raziskovanje jam je potekalo po celotni Sloveniji, za kar je najbolj zaslužen Janez Stražišar. Letos je raziskoval od Matarskega podolja, Loze pri Postojni, Suhe krajine in Male Gore do visokogorskih jam na Ratitovcu in Pokljuki. Uspešno smo izrisali nekatere jame, ki nam jih je zaupal Claudio Bratos. Uroš Stepišnik je izrisal Penzionistično jamo, Hans (Aleš Grlj) Frčafelo, Janez in jaz pa Veliko Rutarjevo jamo. Pogosto so

naši člani (predvsem po zaslugi Petra Gedeia) odšli v Mitjino jamo, kjer so raziskali in dokumentirali nekatere dele. Za veliko število zapisnikov je poskrbel tudi Miha Čekada, ki v okviru JZS pripravlja nov izbor jam za prikaz na topografskih kartah. Ciril Mlinar - Cic je raziskoval predvsem v Križni jami in skupaj z Matejem Mihajlovskim tudi na območju Mostarja. Nadaljevala so se raziskovanja v Ledeni jami pri planini Viševnik. Nekateri naši člani pa so sodelovali pri vzorčenju barvila, ki so ga spustili v sistemu Migovec. Peter Gedei se še naprej ukvarja z jamsko fotografijo. Letos mineva kar 30 let od njegovih fotografskih začetkov, kar je obeležil z razstavo Podzemni svetovi, ki je bila na ogled tudi v Cankarjevem domu. Ob jubileju mu v imenu celotnega kluba izrekam čestitke. Žal pa je treba omeniti tudi, da sta udeležba na sestankih in obiskovanje jam letos nekoliko upadla. Primanjkuje iniciativ za skupne akcije, kar bi pomagalo tudi šolarjem, da bi se lažje vključili v dogajanje. Tudi mnoge jame, ki jih je potrebno izrisati, že nekaj časa stojijo. Kaj storiti? Iti v jame in povabiti ostale, potem pa o tem navdušeno poročati na sestankih. Po drugi strani je treba nadaljevati že zastavljene raziskave in jih speljati do konca. Dokler zapisnik ne počiva v zavetju zveznega katastra, nismo storili veliko. Bolj kot kritika je odstavek namenjen aktivaciji. To velja za vse člane, začenši z mano. Hvala vsem članom za vloženi čas in trud  ter nepozabno družbo!

Poročila

Tabor Slejko 2018 Anja Kos

ekega lepega sončnega dne smo Petra, Slavc (Simon Kaučič) in jaz poskakovali z majhnim avtekom po prekrasni podeželski cesti proti Predjami. Z nami so poskakovali tudi: a) hrana za naslednja dva dni, b) jamarska oprema, c) oprema za kampiranje. Ne spomnim se, kako smo našli nam že domači in znani ovinek, kjer imamo na ekskluzivni zravnani podlagi zadnjih par let postojanko. Po namestitvi smo se najprej lotili starih grehov. Rubrika Historiat v zapisniku jame Malamanja se glasi: »Jamo smo obiskali že

3. 10. 2015, a načrt izgubili. Ponovno smo jo izmerili 27. 4. 2018.« Jurij Hajna je povedal, da so s postojnskim klubom jamo tudi že izmerili pred leti, a niso dokončali načrtov. Kot se za jamo spodobi, so jo izmerile tudi kurbe Rakek in zapisnik oddali kakšen mesec prej, tako da se jama sedaj glasi Prestrano brezno 1. Nato smo izmerili še en stari greh – Jamo tolstih kobilic (Prestrano brezno 2), kjer se je Petra prvič soočila s pretvarjanjem realnosti v 2D-načrt jame. Večer seveda ni mogel miniti brez ognja in pečenih dobrot. Poleg peke mesa smo se

Pred Jamo treh bab. Foto: Anja Kos

Poročila 28 m globine. Rubrika Historiat pravi: »Jamo smo našli na prvi sistematični akciji (28. 5. 2016), kjer je eden od soavtorjev (M. Čekada) najprej potencialne jame poiskal na lidarju, nato pa smo šli lokacijo ciljno pogledat. Sicer ni to prva nova jama, odkrita z lidarjem, verjetno pa prva, odkrita iz podrobne analize klasificiranega oblaka točk.« Takrat smo jamo sicer izmerili in izrisali, načrt pa založili. Pomanjkljivost smo popravili šele dve leti pozneje. Na gozdarski karti pokojnega Alojza Slejka se lega dobro ujema s pikico 11e-1 (429.522, 75.324). Omeniti je treba še to, da je bil postopek odkritja te jame izpostavljen na predavanju na Mednarodnem speleološkem kongresu v Sydneyju leta 2017. Za pavzo smo se vrnili v tabor, kjer nas je pričakala Jolbetova specialiteta – šara. Jed, za Skrivni posnetki bizarnega rituala. Foto: Valter Rupnik katero sem prvič slišala, je bila, preizkusili tudi v peki bučk, korenja in čebupredvsem po zaslugi zašinka, odlična. No, le, ki je presenetljivo okusna. Kljub nekaterim Miha v njej ni tako zelo užival, saj jo je bil bojaznim so nas medvedi med opravljanjem primoran pojesti kleče. Ko se je pojavil še Pemale potrebe v črni noči sredi gozda pustili ter s sekiro nad njegovo glavo, je vse skupaj na miru. Sodček piva se je pridno praznil, izgledalo kot odpuljena sekta. obratno pa se je povečevalo število malih Popoldanski izlet je bil v naši ekipi bolj potreb in zanimivih pripovedi. sestavljen iz letanja po drnu in strnu, z nekaj Drugi dan smo se razdelili v dve ekipi. izgubljanja in iskanja pajdašev. Teren je sila Babji del (Anja, Hajna in Petra) smo imele zanimiv, ampak našli nismo nič presunljivepod budnim Slavčevim očesom nadvse usga, razen morda samega sebe. pešno dopoldne, saj smo našli kar tri nove Naslednji dan smo jo zaradi kilave napojamice. Morda niso najobširnejše, so pa nuvedi in padca motivacije kar kmalu popihali dile obilo zabave pri zvijanju v ne preveč domov. Tabor bi ocenila kot uspešen. Kar prostornih rovčkih. Zadnja, Jama dišečega nekaj jam je našlo svojo pot do zapisnika mahu, premore celo nekaj sige. in katastra. Mnogo članov se je spoznalo Vzporedna ekipa je šla in med drugim izs postopkom merjenja jam in priprave merila Brezno nizke točke, kar je zelo razvezapisnikov. In kar je na koncu dneva najposelilo našega Miho. Jama ima spodobnih membneje, ostali so nepozabni spomini. 

Poročila

Raziskovanje na Pršivcu 2018 Petra Pavšič

aradi narave raziskovanja na Pršivcu leta 2018 in vsesplošne korektnosti bom pisala o tem, kaj se je dogajalo na posameznih akcijah – kljub temu da so celotnemu raziskovalnemu dogajanju dali čar prav tisti, v skrivnost in meglico zaviti trenutki, ki so se zvrstili med samimi akcijami. Začeli smo kot šerpe – podali smo se v breg, naloženi z bremenom, ki nam je šibilo kolena in izzivalo potoke potu. Malanja, Pačuli, Klemen, Vid in jaz. Kdor nas je videl v konvoju hoditi navkreber, si je verjetno mislil, da oskrbujemo kakšno kočo ali pa da smo nori. Konfiguracija terena v okolici Pršivca je takšna: veliko je škrapelj in udornic, ki se jim je (v izogib neželenim višincem) treba izogniti po obodu – še posebej v primeru, da nosiš vrtalni stroj, vrv in kočijažo. Tako pot od izhodišča do želene točke na zemljevidu ne poteka v ravni liniji; bolj je podobna hoji pijanega jamarja, ki si na vsakih nekaj metrov premisli, kje je njegov cilj. Grmičevje, robidovje in padla drevesa nam še dodatno popestrijo pot do lidarske točke. Brez GPS-a si mrzel. Teren smo pregledovali na podlagi označenih točk na lidarski karti Mihe Čekade in Petre Gostinčar.

Šerpe na Planini pri Jezeru. Foto: Klemen Suša

Prigoda o tem, kako se na terenu zlahka izgubi orientacijo Če me spomin ne vara, se je ta prigoda dogodila na prvi dan terenjenja. Prilomastimo do točke H30 (gre za konto), jaz se spustim, da bi raziskala situacijo in ob kakšnem robu našla nadaljevanje. Drsam se po snegu, gledam okrog, nadaljevanja ni. Preden odžimarim nazaj gor po vrvi, zarišem še besedo JKŽ v sneg, ki je bil posut

Pogovor z GPS-om in terenjenje. Foto: Yana Bilynets

Poročila

Iskanje jam (levo) in zveste spremljevalke (desno). Foto: Klemen Suša

Raziskovanje v okolici Velike konte

z rastlinskim odpadom. Sklenemo, da se odpravimo k naslednji točki – H29. Levo, desno, gor, dol, ponovi vajo, dokler ne veš več, kje si. In končno nam GPS kaže, da smo pri točki. Spet grem jaz dol, ker imam edina že oblečeno kovačijo. Spuščam se po vrvi, gledam dol in razmišljam, da je tale konta podobna tisti prej, nakar mi zastane pogled na umetniškem napisu na dnu. »Dobro, s tole točko smo končali – spet se spuščam v isto konto kot prej, hahaha. Le z druge strani!« Na karti je bila kot ločena točka (H29) označena ozka skalna razpoka, v katero se v enem delu nadaljuje konta.

Ogledali smo si in raziskali lidarski točki H33, H32, ki smo jo kasneje, glede na načrt in opis postavitve skalnih blokov na enem izmed vhodov, smatrali kot že registrirano Razpoko pri Veliki konti, ki pa je v času od registracije na dnu izgubila kar nekaj snega. V tej jami se je pojavila priložnost (nuja), da zabijem svoj prvi jamski svedrovec, da sem lahko pristala na snegu v globini. Istočasno, kot sva s Klemnom raziskovala to jamo, je ekipa Pačuli-Malanja-Vid proučila Mavrično jamo – točka H27. Niso je izrisali, ker je bila vrv prekratka. Svoje mavrično ime je dobila pri naslednjem raziskovanju; med

Nejamske razpoke. Teren je na nekaterih območij izredno razgiban. Foto: Andrej Hliš (levo) in Klemen Suša

Poročila merjenjem jame se je pripetila nevihta – grmelo je in lilo, na koncu pa se je na nebu prikazala mavrica. Potem smo dan preživeli mokri in z drgetanjem poskušali segreti oblačila. Mavrična jama je svojo slavo dočakala z vnosom v Kataster jam, ki pa mnogim, v istem času raziskanim jamam žal (še) ni bila dana.

H4 in H5 Ledeni tobogan. Tako sem sistem dveh lidarskih točk poimenovala na podlagi vtisa, ki ga vzbuja z ledom obdan rov. V globine se vije v ovinkih z naklonom, podobnim tistemu pri toboganu. Jama je bila (s površja) znana že pred raziskovanjem leta 2018. Nekega septembrskega dne leta 2015 sta Čekada in Yeti preiskovala tiste konce in fotodokumentirala vhodno brezno … To je bilo v zgodnjih julijskih dneh očitno še pod snežno odejo, zato smo se spustili samo v »toboganski« del, ki pa je bil oblečen v led in prehoden. Hliš je opremljal, jaz sem sledila kot druga. Šla sem le do križišča pri zaledenelem in počez postavljenem deblu, ki je bilo pripravno kot sidrišče. Poskušam se prepeti naprej, pri tem naslonim roko na ledeno steno in potok staljene vode mi steče skozi rokav jopice in hlače v gojzar. V gojzarju je bila že od zgornjega dela jame, kjer je bil ogromen kup snega, mrzla luža. Ker me je že pošteno zeblo, sem merilni komplet, ki naj bi ga dostavila Hlišu, pripela na sidrišče (da bo lahko izmeril še spodnji del), in se odločila, da zaradi svoje civilne oprave (ki je bila vsekakor primernejša za poletno noč z blagim vetrom kot za visokogorsko jamo z ledom) odžimarim iz jame ter svoj jamarski pas predam nekomu drugemu. Zunaj pa: dobro, da je Nebi imel s seboj dežni plašč, ki zadržuje toploto! Jama je vsekakor name naredila zanimiv vtis – bila je prva ledena jama, v katero sem se spustila – naslednjič pa jo zagotovo obiščem z derezami (ki bodo preprečile drsanje po snegu v zgornjem delu) ter več plastmi oblek,

Šefica nadzira. Foto: Nebojša Matijević

vključno z nepremočljivo plastjo, in gojzarji, ki zadržujejo vodo. Tega dne je Hliš raziskal desnega od dveh krakov, ki se je končal v ledu na globini –30 m, levi pa je še čakal nadobudne raziskovalce. Nekaj mesecev za tem so se BoMo in Pačuli odpravili raziskat še levi krak. Pravijo, da se jama zapre, vendar ta del ostaja neizmerjen. Poleti in jeseni 2019 se je v moji glavi redno pojavljala želja po ponovnem odhodu na Pršivec in po obisku te jame, vendar je bilo to zaradi prekomerne porabe energije pri mojem poletnem delu (počitniško varstvo otok) in vremenskih vzrokov (ob že napovedanih taborih) odloženo. Upamo torej na prihodnje leto.

Brlog Brlog je ena izmed nelidarsko označenih jam, odkrili pa smo jo v zasedbi Čekada in sin, Hliš, Nebi, Vid, Klemen in jaz, ko smo od delno preiskanih točk H4 in H5 krenili po izohipsi (vsaj tak je bil plan) nazaj proti planinski poti. Takrat sem bila v že prej omenjeni civilni opravi, zato sem si ogledala zgolj vhodno dvoranico, v kateri se ne da stati (z izjemo mesta, kjer se v stropu dvigata dva kamina). Skozi ozek prehod mimo kupa gvana pa se nisem plazila. Saj se bomo še vrnili… Vrnitev v Brlog se je zgodila nekaj dni za tem v zasedbi Hans, Jaša, Yana, jaz. Zdaj je bil

Poročila

Prijetno druženje pri gostoljubnem Bregarjevem zavetišču. Foto: Petra Pavšič

čas za prehod prek ožine. Rov, ki je sledil, je bil ozek, primeren le za plazenje – izmenično po grušču ali gladki (nenavadno ravni) skalni ploskvi. Na 10-metrski poti od ožine proti koncu rova, ki se konča v podoru, nas skozi tri majhna okna lahko spremljajo naključni mimoidoči – srnjad ali jamarski kolegi.

Zavetje pred dežjem Padavinski režim v času naših raziskovanj je skrbel za to, da smo redno iskali skrivališča ali, če nam to ni uspelo, končali raziskovanje v mokrih oblačilih. Jama H20 nam je poleg strehe nad glavo nudila tudi skrivališče pred strelami. V jamo smo se spuščali po vrvi – v ves proces spusta vseh udeležencev je bilo vključeno tudi vmesno pošiljanje pasu po vrvi nazaj navzgor, saj zaradi ekonomičnosti pri nošnji opreme nismo imeli pasov za vse udeležence.

pristanem na kupu snega. Opazim ozek prehod v steni, približno meter visoko. Naredim odmik (da se vrv ne bi drgnila v zgornji del tega okenca in mi sprožila česa na glavo), za preprečitev drgnjenja na spodnjem robu uporabim protektor in se s težavo zbašem skozi. Pod mano se odpre ozko 5-metrsko brezence s fasetami. Spodaj ni videti nadaljevanja, misli pa mi že uhajajo nazaj k tistemu okencu na vrhu. Seveda je bilo basanje v obratni smeri še težje, bolj časovno potratno in dehidrirajoče. Jaši pa sem prinesla sneg v plastenki, ki se je po uri ali dveh spremenil v rjavo tekočino. Raje smo pili pivo.

P2 Najobetavnejša jama, ki smo jo odkrili julija 2018, je gotovo P2. Beseda »odkrili« ni najbolj ustrezna, kajti dobrih 30 let pred nami so jo že obiskali in tudi registrirali. Predvidevam, da je bila tistega leta zima kar huda, kajti sneg je v jami na globini dobrih 10 m ustvaril čep, ki je jamarjem preprečil spust na dno okoli 50 m globokega brezna, zevajočega pod čepom. So jo pa zato lahko ubrali direktno čez brezno in raziskali ozke rove na njegovi severni strani. Sklep po našem raziskovanju je, da se jama P2 (lidarska točka H21) prek omenjenih rovov povezuje z lidarsko označeno jamo H23 – to je verjetno že registrirana Pingvinova jama. Jaša, ki se je

H6 ali Jaša hoče piti sneg V tej fazi se nikomur od soudeležencev ni več ljubilo iti v jamo, zna biti, da zaradi pomanjkanja vode v plastenkah (kot tudi pomanjkanja plastenk od samega začetka). Sama sem imela eno, ki je bila že prazna. Očitno sem bila še dovolj hidrirana, da se mi je ljubilo iti v jamo. Jaša ni bil. Je rekel, da »če že grem dol, naj prinesem sneg, da bo pil«. Osmica na deblu smreke, spust po vrvi,

V eni izmed nelidarskih jam – Hliš opremlja Kvadratno jamo. Foto: Petra Pavšič

Poročila podal raziskovat H23, je v daljavi slišal ropot kamnov, ki sem jih metala v jamo H21, da bi ocenila njeno globino. Glede povezave med jamama so tudi prvopristopniki navedli, da se jim zdijo omenjeni rovi v P2 po geoloških značilnostih podobni t. i. fosilnim rovom Pingvinove jame. Nekaj dni zatem sva se z Yano vrnili do jame P2, opremljeni z vrvjo, vrtalnikom in merilnim kompletom. Po prehodu med skalnimi bloki in 10-metrskem spustu pristaneva na polici, polni grušča. Na voljo sta dve nadaljevanji – na eni strani je sistem ozkih rovov, naju pa predvsem zanima večje brezno – ponor padajočega kamenja. Na vrvi se nagnem čez in ne vidim dna. Hja, treba bo vrtati (Jaša me je še isto jutro seznanil s postopkom). Zvrtala sem sidrišče (kar mi je vzelo neracionalno veliko časa) in se spustila po vrvi. Kaj kmalu sem ugotovila, da je raztežaj že kar dolg in da bo treba spet vrtati. Nato pogledam dol v brezno in opazim,

Vhod v jamo P2. Foto: Yana Bilynets

kako osmica na koncu vrvi binglja v breznu. Malo si oddahnem, ker ne bo treba ponovno vrtati (ker bi mi spet vzelo neracionalno veliko časa), potem pa takoj vzamem dista in po seštevku navpičnih meritev ugotovim, da se nahajam nekje na sredini 50-metrskega brezna. Te številke so bile zame v tistem času (dobro leto po začetku jamarjenja in z le malo raziskovalnimi izkušnjami) dovolj velike, da sem se veselila tudi povratka ven. Začnem žimariti in pri tem poskušam čim bolj enakomerno obremenjevati vrv. Yani po uspešnem povratku na polico z navdušenjem povem, da ta jama pač ni čurka kot ostale in da se bomo še vrnili. Iz že prej omenjenih razlogov bo to šele leta 2020.

Še nekaj statistike Skupno smo pregledali 60 lidarskih točk. Od tega smo izmerili 11 jam, tri pa so še v fazi raziskovanja. Našli smo tudi 8 jam, ki niso lidarske točke, od tega smo jih izmerili 7. Skupno smo registrirali 9 jam in oddali en B-zapisnik. Zaključene meritve osmih jam še čakajo na pretvorbo v dostojno obliko. ••• V zahvalo Martini Čibej, ki nam je posodila ultra odporen fotoaparat, je članku lahko dodana fotodokumentacija. Tudi spomini so zato bolj živi! 

Povratek v dolino so nam popestrili podrta drevesa in dež. Foto: Yana Bilynets

Poročila

Raziskovalni tabor študentov biologije Ivančna Gorica 2019 Anja Pekolj

rejšnje poletje je ponovno potekal tradicionalni raziskovalni tabor študentov biologije, skupine za podzemno favno ali na kratko RTŠB. Okoli 50 udeležencev in mentorjev je med 17. in 27. julijem zavzelo nekatere prostore Osnovne šole Stična v Ivančni Gorici. Ta je bila za deset dni naš bazni tabor, kjer smo spali, kuhali, se družili in imeli improvizirane laboratorije za določevanje nabranih vzorcev. Čez dan, nekatere skupine pa tudi ponoči, smo raziskovali bližnjo in daljno okolico Ivančne Gorice. Na taboru je delovalo devet skupin, in sicer za botaniko, dvoživke, glive, kačje pastirje, metulje, netopirje, pajke, plazilce in podzemno favno.

Skupino za podzemno favno je vodila Ester Premate (DZRJL). V skupini smo bili še Tjaša Trajbarič (DZRJL), Eva Milavc, Emina Hrovat Velić (Hrvaška), Bruno Srezović Bijelić (Hrvaška) in jaz. Osredotočili smo se na vodoravne jame, saj nekateri udeleženci niso imeli opravljenega jamarskega tečaja. Poleg tega smo izbirali jame, ki še niso dobro favnistično popisane, saj smo želeli pridobiti nove podatke o razširjenosti in pojavljanju vrst. Raziskovali smo tako vodne kot suhe jame. Poleg osnovne jamarske opreme smo vsakodnevno uporabljali še pincete, talne in vodne pasti, vodno mrežo, banjice ter razne posodice za shranjevanje nabranega materiala. V vsaki jami smo pregledovali tla, stene, luže, pogledali smo tudi pod kamne. V nekaterih jamah smo nastavili vodne ali kopenske pasti, ki smo jih pustili en dan ali več, nato pa smo se vrnili pogledat, kaj vse se je ujelo. Ves nabrani material smo pregledali pod lupo, ga določili in sortirali glede na taksonomske skupine. Zaradi bolezni sem na tabor prišla z dvodnevno zamudo. Mentorica in ostali udeleženci so tako prva dva dni obiskali Veliko jamo nad Trebnjem, Rojsko jamo in Pekel pri Kopanju. Tretji taborski dan (20. 7.) Člani skupine za podzemno favno pred Jamo Poltarico. Od leve smo se odpravili v tri jame, proti desni: Ester Premate, Anja Pekolj, Eva Milavc, Tjaša Trajbanajprej v Dolnjo vodeno rič, Emina Hrovat Velić in Bruno Srezović Bijelić. Foto: Teo Delić

Poročila

Prebiranje vodnih nevretenčarjev iz Jame Jezero v Zijalu. Foto: Ester Premate

jamo in Antonkov skedenj, ki ležita v bližini Višenj v Suhi krajini. Parkirali smo na obrobju vasi Višnje in se s težkimi nahrbtniki, polnimi opreme, po vročem soncu odpravili do jam. Žal smo šele kasneje videli, da je v gozdu precej dober makadam, po katerem bi se lahko tako rekoč pripeljali do vhodov. Krajši jami, obe dolgi le nekaj metrov, sta druga od druge oddaljeni zgolj nekaj deset metrov. Popoldne smo se odpravili še v Rivčjo jamo, ki leži blizu kraja Mala Rebrca na obrežju Krke. Ugotovili smo, da bomo do jame težko prišli iz Male Rebrce, zato smo naredili kar velik ovinek z avtom in dostopili skozi spodnji del Drašče vasi. Parkirali smo ob mostu čez Krko. Zelo neprijetno smo bili presenečeni ob pogledu na močno razrito reko in gradbeno mehanizacijo. Od domačinke smo izvedeli, da na tem mestu gradijo malo hidroelektrarno. Ob pešpoti, ki vodi ob reki, smo se sprehodili do jame, v kateri smo

opazili porodniško kolonijo navadnih netopirjev (Myotis myotis). V stranski rov smo postavili vodne pasti. Ob njihovem postavljanju smo čisto na hitro videli tudi človeško ribico. Blato, ki smo ga nabrali preko celega dneva, smo sprali v Krki. Naslednji dan (21. 7. ) so šli člani skupine ponovno v Rivčjo jamo. Pregledali so, ali se je kaj ujelo v pasti. Jaz sem medtem vihtela kuhalnico v kuhinji, saj je zvečer sledil piknik. Dan po pikniku ni bilo terenov. Člani naše skupine smo se združili s še nekaterimi drugimi udeleženci in mentorji tabora ter si šli ogledat tabor Cerovo. To je protiturška utrdba v bližini Županove jame pri Grosup ljem. 23. julija smo se najprej odpravili v Rupo na Brodu. Gre za vodno jamo v bližini Novega mesta. S posebno pripravo, ki se ji reče Sketova flaša, smo lovili vodne nevretenčarje. Opazili smo predvsem slepe jamske postranice (Niphargus sp. Niphargus

Poročila subtypicus) in jamske ježke (Monolistra sp.), opazili pa smo tudi piškurje. Nato smo se ponovno, že tretjič, odpravili v Rivčjo jamo, kjer smo pobrali vodne pasti. S Tjašo sva splezali tudi v stranski rov. Začetna ožina je bila res ozka, zato sva se kar precej zatikali. Morali sva se kar precej riniti, da sva prišli v rov in nazaj ven. V sredo, 24. 7. 2019, smo imeli na sporedu kar tri jame. Ta dan se nam je pridružil tudi Teo Delić (DZRJL). Najprej smo šli v Jamo pod gradom Luknja. Vhod, ki leži ob poti, je označen z informativno tablo, na kateri pa piše drugačno ime. Tudi koordinate so kazale, da je jama, ki jo iščemo, na drugem mestu, zato smo se odpraviTalna past z vabo v Veliki jami nad Trebnjem. li proti ruševinam samega gradu. Na Foto: Anja Pekolj koncu smo vendarle prišli do sklepa, da je prava jama označena s tablo, zato smo nevretenčarje. Potem smo šli v Veliko jamo se odpravili nazaj. V jami smo med drugim nad Trebnjem, kjer smo pregledali talne pasnašli jamskega cevkarja (Marifugia cavatica), ti, ki so jih ostali člani skupine postavili na ki je edini sladkovodni jamski črv. prvi terenski dan. Žal se v nobeno ni ujel Potem smo šli v Blatno jamo v Šici. Vhodni osebek podvrste drobnovratnika (Leptodirus del je bil pred kratkim zazidan v umetni jašek hochenwartii schmidt). Gre namreč za tipsko in pokrit s pokrovom. V jami smo se zadržali lokaliteto tega hrošča, ki pa v tej jami že nekar precej časa, poleg vodnih nevretenčarjev kaj časa ni bil opažen. pa smo opazili kar nekaj človeških ribic. ToliZadnji terenski dan (26. 7. 2019) smo ko jih vsaj jaz na enem mestu še nisem videla. šli v Jamo v Poljanah in Zgornjo Jurčkovo Emina, Bruno in Teo so se odločili, da jamo. Krajši jami ležita ena zraven druge v imajo za en dan dovolj jamarjenja, Ester, bližini Poljan pri Primskovem. Do obeh vodi Tjaša, Eva in jaz pa smo se odpravile še v pot po precej strmem bregu, na katerem mi Jamo Poltarico, ki je bila zelo blatna. Med je med sestopom spodrsnilo in sem se par opazovanjem proteusa smo morale izvesti še metrov peljala po zadnji plati. Veliko rinjenja manjšo »reševalno akcijo«, saj je Ester padla po ozkih rovih. Ta dan se nam je pridružil v eno izmed kotanj z vodo in smo jo morale še francoski študent Luca, ki je bil sicer član potegniti ven. Vse blatne in premočene smo skupine za dvoživke, si je pa en dan zelo želel srečno prišle ven. Blatno in premočeno opreobiskati jamo. mo smo oprale v reki Poltarici. Tabor smo zaključili s predstavitvami dela 25. julija smo šli najprej do Jame Jezero vseh skupin. Poleg tega smo se zadnji večer pod Zijalom, blizu Mirne Peči. Na tem delu pustili razvajati kulinaričnim sposobnostim ponovno pride na dan reka Temenica, ki naših mentorjev. Druženje se je zavleklo do ponikne v Ponikvah. Ker je voda do vhoda, zgodnjih jutranjih ur, v soboto dopoldne pa se je tabor uradno končal.  smo na vhodnem delu samo povzorčili vodne

Iz domačih jam

Moje raziskave 2018–2019 Janez Ferreira-Stražišar

e v tretji zaporedni Bilten pišem za rubriko o lastnih raziskavah in vedno težje pišem o čem kolikor toliko zanimivem, čeprav je jam vedno več. V tem obdobju sem namreč v 65 akcijah raziskal in registriral 50 novih, nekaj pa jih še čaka. Juhej! Kvantiteta torej ni problem, kvaliteta pa. No, v bistvu je tudi kvantiteta slaba. Če človek gleda serijsko-industrijski regi strator MM iz naše rakovške podružnice, se kar sprašuje. V 65 akcijah bi jih on(i) regi striral(i) par sto. To pa je ena od stvari, ki so zaznamovale to obdobje raziskav, in o tem lahko napišem par besed. Kar pogosto sva se prekrižala z MM. Oba iščeva jame z lidarjem in potem hodiva po terenu – po istih terenih od Notranjske do Suhe krajine mimo ljubljanske okolice in izmeriva iste jame. Večinoma je bil on prej. Se je pa tudi zgodilo, da je bil pred mano v jami, ampak sem jaz prej oddal zapisnike. Marsikdaj sem tudi spustil kakšno votlino, ki zame ni bila jama, in jo je on potem registriral. Ampak to je druga tema, ki je tukaj ne bomo reševali. Še ena stvar, ki je zaznamovala to obdobje raziskav, je Loza oz. Slavinski ravnik. Kraški teren prve kategorije, v katerega nisem upal zaiti, ker sem mislil, da je bil že prečesan po dolgem in počez. Ko sem pa videl, da je tudi tam hodil famozni MM, mi je vse dol padlo. Kljub vsemu sem šel. Sem šel, sem videl in sem se zaljubil! Jame so padale eno za drugo. Kar nisem mogel verjeti. Pravi jamarski eldorado! Očitno je bil MM zelo površen. Da o lepih bukovih gozdovih, polnih čemaža za poakcijski grill party, ne govorim. Ja, v Lozo sem se zaljubil, ampak ljubezen tudi razočara. Ugotovil sem, da je posebnost Loze, da je polna jam, za katere vsi vejo, ampak nihče jih ni registriral

(razen Italijani pred drugo svetovno vojno). Te, ki so registrirane, so v veliki večini registrirali Postojnčani kakih 30 let nazaj in to je bila zame prava nočna mora. Skoraj nobena lega ni bila zgrešena za manj kot 200 m. Misliš, da najdeš novo brezno, v katero kamen pada skoraj štiri sekunde, in šele po obisku Katastra ugotoviš, da je to presneti Risnik, ki bi moral biti 200 m stran. Vsak teden sem moral hoditi na Kataster in ga skoraj vedno razočaran zapustiti. Potem imaš novodobne Postojnčane, ki so za določene jame vedeli, jih raziskali, a nikoli registrirali. Taka je Grda jama, brezno,

Veliko brezno na Mačkovem vrhu. Foto: Janez Ferreira-Stražišar

Iz domačih jam

Žuboreča jama Foto: Janez Ferreira-Stražišar

globoko 43 m. Zadeva ima gromozanski vhod, širok vsaj 10 m. Mislim, da je to največji vhod v Lozi. Registrirali so ga Italijani, a naše katastrske številke ni nikoli dobila, čeprav so vsi vedeli za to. No, to je zdaj JKŽ-jevska jama. Podobno je bilo z Vizuro 42. Jo z Anjo izmeriva in potem ji Hajnina Anja – Hanja pokaže sliko na telefonu, ko pred vhodom pozira z očetom. Ime je pa jama dobila po tem, da ko je Anja (Kosova) prvič stopila na rob vhodnega brezna, je na slepo ustrelila z laserskim merilnikom v poševno nadaljevanje jame in se drla: »42 metrov!!!« Sva mislila, da je napaka, pa ni bila. Sva kasneje ugotovila, da je čisto slučajno zadela najdaljšo možno vizuro v vsej jami. Par centimetrov v katerokoli drugo smer bi zadela rob, pa bi bilo precej manj. Jame sem raziskal na drugih koncih Slovenije.

Suha krajina Omenim lahko Veliko brezno na Mačkovem vrhu (kat. št. 13.118), še en gromozanski

vhod z lepim, slikovitim vhodnim breznom in meandrom na dnu. Lepo je tudi Brezno rdečega gobana (kat. št. 13.104) nad Tisovcem. Vhod je zelo ozek in z mukami sem prilezel ven, ampak notri je prostorno, delno zasigano in razjedeno za naravnim mostom.

Ratitovec Najbolj me je navdušilo Brezno na robu Lavt z dvorano z lepim stropom. To brezno ima še možno nadaljevanje v kaminu, ki še čaka.

Matarsko podolje Moj najlepši in najljubši teren, z najlepšimi, močno zakraselimi gozdovi. Tja najpogosteje hodim. Od vseh jam, ki sem jih našel tam, je najbolj posebna Žuboreča jama (kat. št. 12.883). Globoka je le 7 m in dolga 17 m, ampak skoznjo teče potoček, ki ob močnejšem dežju poplavlja in se kakor Govic dvigne ter se prelije čez rob sedemmetrskega brezna! Voda nato teče po gozdu in ponika nižje v vrtači. Nikoli ne bom pozabil

Iz domačih jam presenečenja, ko sem maja 2018 prvič stal ob vhodu in zaslišal žuborenje vode v jami! Moja velika želja je, da bi mi enkrat uspelo v živo videti, kako voda teče iz poplavljenega brezna. Vse kaže, da se zelo hitro dviga in tudi zelo hitro pada nazaj. Čeprav sem že leta 2018 mislil, da sem zaključil, še vedno raziskujem po Matarskem podolju. Leta 2019 sva z Anjo našla kar nekaj vhodov, ki še čakajo na naju. Problem so pa vmes postali migranti, ki tam prečkajo divjino na svoji poti do Italije. Vedno več jih in

dejansko ne hodiš več sproščeno. Srečali jih sicer še nismo, so pa sledi vidne vsepovsod. Sredi gozda naletiš na bunde ali spalke. Največji strah je, da bi se nam kakšna skupina spomnila odtujiti avto, ko smo v gozdu, a zaenkrat z Matarcem še vztrajamo. Za zaključek bi rad še povedal, da sta mi največkrat družbo delala in pomagala Anja in Joc. Jocu se posebno zahvaljujem za pripravljenost in pomoč pri odpiranju jam ter upam, da bomo kmalu spet šli na skupno akcijo. 

Vetrovna jama pri Laški kukávi ni kúkavna* ali Nenavadno srečanje z močerilom Petra Pavšič

roteus je bitje, ki živi v podzemnih vodah Dinarskega krasa in v nasprotju z ostalimi živalmi iz skupine dvoživk »nikoli ne odraste« – razvojno ostane na stopnji ličinke in ne zapusti vode. Običajen potek dogodkov v povezavi z opazovanjem močerila v jamah je tak: posvetiš v vodo, opaziš podolgovato roza bitje, poveš kolegu, naslednji hip (še preden kolega človeško ribico opazi) pa ta z zvijanjem trupa že izgine v vodne globine. A najdejo se tudi izjeme. Pozno napovedana akcija za obisk jame ni prinesla dodatnih kandidatov, ki bi se z nama tiste deževne srede odpravili v Vetrovno jamo pri Laški kukavi. Torej sva jo obiskali v dvočlanski zasedbi, Hanja in jaz. Izbira jame je padla na podlagi treh dejstev: * kúkaven – praslov. beden in žalosten

vhod je vodoraven (napovedan je bil dež), ustno in pisno izročilo o jami je privlačno, doma sva lahko izbrskali vso potrebno robo za opremljanje. Jamarjenje do spodnje dvorane je bilo prijetno in zanimivo. V zgornjih kaminskih delih sva porabili en konec vrvi več, kot je bilo predvideno, in sva se bili kasneje primorani znajti z doštukavanjem na sidriščih in krajšanjem prostih zank. Sreča je bila na najini strani, sva ugotovili, ko sva pristali na dnu spodnje, 40 m visoke dvorane. Po blatnih sipinah sva se sprehodili (oziroma oddrsali in se ob tem nehote zakopavali v blato) do mesta, kjer Ljubljanica odteka iz jame. Na poti nazaj do dvorane pa mi je pozornost pritegnila reč, ki je bila izrazito drugačne barve od rjave okolice. Na obali je bila naplavljena človeška ribica

Iz domačih jam živo roza barve in še bolj roza škrg. Sklepali sva, da je mrtva. Začudeni nad barvo in lokacijo sva se spraševali, kaj naj narediva z njo – naj jo odneseva za raziskave, naj jo pokopljeva …? Hanja je vmes naredila par fotografij, in še preden sva se odločili, kaj bova storili s proteusom, se je ta zganil in odvijugal/odhodil/se odplazil/odproteusal do vode. Dvomim, da obstaja terminologija za proteusovo gibanje po kopnem. Od tistega dne pa obstaja posnetek; Hanja namreč še ni pospravila fotoaparata in ji je uspelo posneti dogajanje. (Video z naslovom Proteus anguinus walking on land – Vetrovna jama pri Laški kukavi je dostopen na naslovu https://www.youtube. com/watch?v=4M7oEUSpZeU) Gregor Aljančič, eden najboljših poznavalcev biologije človeške ribice, nama je podal strokovno razlago dogodka: bodisi je proteus slučajno ostal na obali zaradi hitrega spusta vodne gladine Ljubljanice ali pa se je namenoma umaknil iz vode zaradi tamkajšnje prisotnosti drugega proteusa – močnejšega, bolj uspešnega samca. Nenavadna barva proteusa je povezana z njegovo funkcijo izmenjave plinov (z dihanjem). V vodnem okolju to poteka prek zunanjih škrg, kot pri ostalih dvoživkah pa tudi pri proteusu po potrebi še prek kože. Očitno so bile (v opazovanem trenutku) potrebe proteusa po kisiku večje kot običajno, zato se je povečal pretok krvi blizu površine živali, povečala se Proteus anguinus na kopnem. Foto: Anja Hajna

Najdba ob strugi Ljubljanice. Foto: Anja Hajna

je izmenjava plinov in posledično izboljšala oskrba s kisikom. Povečani pretok krvi pa se je odrazil v izrazito roza barvi proteusa. 

Iz domačih jam

Nanoški ledeniki Anja Hajna

lobalno segrevanje je v zadnjem času moderna tema, z njo pa seveda taljenje ledenikov. Moj ata Jure se kot velik ljubitelj snega in jam na Nanosu tako že nekaj let sprašuje, kakšno je stanje ledenic na območju Nanosa. Led iz teh jam so včasih celo prodajali v Trstu, od tam pa so ga tovorili tudi do Egipta. Oktobra 2017 sva se spustila v vhodno brezno Velikega trškega ledenika, kjer je bilo še nekaj snega zakritega z materialom, ledu po stenah, kot ga je bilo še nekaj let pred tem, pa ni bilo. Ostalo je vprašanje še drugih manjših ledenic in julija 2019 je končno prišlo do (delne) realizacije. Pred načrtovano akcijo sem si šla pogledat zapisnike jam, da sem preverila obstoječe načrte in morebitne dopolnilne zapisnike zadnjih let. Vsega je bilo bolj malo, načrti nekateri še italijanski, podatkov o recentnih obiskih sploh nič. Tako smo se opremili še z laserskim daljinomerom z Ledeni čep na dnu Malega Trškega ledenika. namenom, da jame še enkrat izmeriFoto: Anja Hajna mo. Seveda je bila ideja, da obrnemo taljenje ledu v naš prid in pridobimo nekaj strohnelim lesom, ob strani pa sva našli celo metrov brezna, po tiho pa smo upali na kako leden čep. Ker je v katastru načrt omenjen, a na novo odprto nadaljevanje. odsoten, sva brezno izmerili, naredili nekaj Neko julijsko soboto smo se tako odpravili fotografij s telefonom in se vrnili na površje. na Nanos Petra P., idejni vodja Jure Hajna Ravno pri pakiranju opreme v prtljažnik se (DZRJ Luka Čeč) in jaz. Predvidena so bila mimo pripelje avto. Jure še komentira, da je tri brezna: Mali Trški ledenik, Loški ledenik to prvi to dopoldne, ko se avto ustavi in izstoin Podraški ledenik. Še med vožnjo je Jupi poznana postava Aleša Lajovica. Bojda že reta klical Lajovic glede nekih jam, pa smo dolgo ni bil na Nanosu, pa nas je prišel malo mu povedali, da smo na poti do ledenikov. pogledat. Čista usoda, da nas je še ujel, ker Najprej smo se ustavili pri Malem Trškem lemobitela ni imel s sabo. Po nekaj minutah deniku, našli sidrišče in s Petro sva se spustili klepetanja se je hitro odpravil nazaj proti v brezno. Dno je bilo pokrito s snegom in Ljubljani, saj ga je doma pričakovala žena.

Iz domačih jam

Strokovna inšpekcija. Foto: Anja Hajna

Mi smo se odpeljali malo naprej do Loškega ledenika. Po začetnih težavah tipa »kje se spustiti v jamo, ker Juretov spomin vara« in »natrgan kos dinamika je lahko sidrišče« smo na dnu našli nametana debla brez sledi o ledu ali snegu. S Petro sva ob strani našli špranjo, v katero sva se navdušeno zbasali, noter splezali kakih deset metrov po ozkem breznu navzdol in na koncu doživeli razočaranje – na skali izrezljan podpis »NIKO K« (po povpraševanjih naokoli nam ni uspelo ugotoviti, kdo bi to bil). Brezence se je tam tudi zaprlo s preozko razpoko, tako da sva celotno jamo še na hitro pomerili in naredili nekaj mobi fotografij. Ker se je večer že hitro približeval, smo akcijo zaključili in si pustili tretjo ledenico za naslednjič. V času pisanja prispevka se nam na žalost še ni uspelo vrniti na Nanoško planoto, še bolj tragično pa je, da tudi načrta in zapisnika še nisem naredila … (Do naslednjega Biltena?) 

Dno Loškega ledenika. Foto: Anja Hajna

Iz domačih jam

Penzionistična jama Uroš Stepišnik

rcnem … v prazno. Prekleto blato! Poskusim ponovno, manj sunkovito, počasi. Pantin končno zgrabi in zdrsnem nekaj centimetrov višje. Roke me bolijo, zato se spet malo nadiham in počakam. Še nekaj metrov je nad mano. Raje ne razmišljam, kaj je tam. Nekdo je namreč naredil sidrišče na ozkem skalnem roglju, ki zgleda malček nestabilno. Tako nemočno bingljam kot kos pršuta pod vrhom brezna neke jame nekje na Krasu. Pod mano nemočno binglja brezbrižna prasica. Po glavi se mi mota moja klasična jamska dilema: »A sem bolj zjeban kot presran in zakaj nisem raje kje drugje?« Točno tako; zakaj sem sploh tukaj!? Vse skupaj se je začelo teden prej. Četrtkov sestanek; pivo, čips, prihodnje akcije? Čez vikend imamo čas in padajo ideje, kam vse bi lahko šli. Peter Gedei - Perči navija za neko jamo, ki jo je poslikal pred dnevi. Zadeva še ni registrirana, torej bi jo morali izmeriti. Išče se kandidate, ki bi to storili. Oster pogled predsednice bega od človeka do človeka in s svojim odločnim glasom poizveduje: »No, kdo bo?« Pri meni so besede vedno bolj vihrave od misli. Rečem »Jaz!« in takoj zatem že prihiti prva misel: »Butelj.« Vsi z odobravanjem sprejmejo mojo drzno in nesebično odločitev in takoj se navdušeno zberemo v ekipo. O jami nismo vedeli kaj dosti. Našel jo je Ludvik Husu, član Jamarskega društva Sežana, med pregledovanjem njihovega terena. Jama namreč leži kakšen kilometer južno od Sežane. Celotna okolica je velika kraška uravnava, ki na površju ne izgleda nič posebnega, hkrati pa ima registriranih na stotine jam, za kar so krivi predvsem vztrajni jamarji lokalnih jamarskih društev. Ob najdbi ta jama ni bila večja od dihalnika.

Kasneje so Ludviku pri odkopavanju, širjenju in opremljanju pomagali še Stojan Sancin, Savi Natalino in Claudio Bratos, vsi člani Jamarskega odseka Slovenskega planinskega društva iz Trsta. Vsi so upokojeni, kar pregovorno pomeni, da nimajo časa, to pa je najverjetneje tudi razlog, da jame niso ne izmerili ne registrirali. Tudi dotedanje delovno ime jame izhaja iz njihovega socialnega položaja: Penzionistična jama. V merilni ekipi nas je bilo pet. Petra Volk in jaz sva bila zadolžena za vse meritve, ostali pa za tehnično podporo. S Petro

Odkopani vhod v Penzionistično jamo. Foto: Peter Gedei

Iz domačih jam

Notranje brezno takoj za vhodom. Foto: Peter Gedei

sva premogla klasično jamomersko opremo, ki obsega laserski daljinomer, naklonomer, kompas, zvezek, dosti natančnosti in še več iznajdljivosti, zlasti pri malo bolj razgibanih rovih. Podporna ekipa pa je bila v sestavi Aleša Grlja - Hansa, Patrika Prše in Nine Facchini - Fanči. Hans je bil vodja akcije in hkrati edini član ekipe, ki je jamo poznal, saj je sodeloval v pretekli Perčijevi fotografski akciji. Skupaj s Patrikom sta opremila vse vertikale: vhodna brezna, ki niso globlja od par metrov, in skoraj 50 m globoko brezno v notranjosti. Težave sta imela le pri opremljanju rova, ki se odcepi od notranjega brezna in preči zelo spolzko pobočje, ki vodi v stranske rove. Fanči je bila ob tej akciji še tečajnica, tako da je bila zadolžena predvsem za kontrolo kvalitete meritev in opreme, mi pa smo kontrolirali njeno kvačkanje na pritrdiščih.

Vodoravni rov. Foto: Peter Gedei

Delo v jami smo zaključili v nekaj urah, doma smo kasneje izdelali načrte in zapisnike ter skupaj s Perčijevimi fotografijami vse skupaj oddali v Kataster Jamarske zveze Slovenije. Zdaj o jami, ki je obdržala delovno ime Penzionistična jama, vemo veliko več. Izmerili smo rove v skupni dolžini 250 m in globini 59 m. Vhod leži v plitvi vrtači okoli 200 m zahodno od Bazoviške ceste. V vrtači so odkopali veliko količino grušča iz okoli 3 metrov globokega vhodnega rova jame. Takoj za vhodom se jama nadaljuje ob vodoravnih razpokah, ki se po nekaj metrih prevesijo v navpičen rov notranjega brezna. Brezno, globoko 47 m in široko skoraj 10 m, se na dnu zaključi z velikimi podornimi bloki. Z dna vodi rov proti zahodu, ki se v zadnjem delu zoži in dokončno izklini. Večji del vodoravnih rovov pa je v višji etaži jame, ki je dostopna iz notranjega brezna. Okoli

Iz domačih jam 20 m nad dnom brezna se proti jugozahodu odcepi vodoraven rov. V prvem delu je z dvorano povezan s spodnjo etažo, zato je njegovo prečenje nekoliko oteženo. Po 15 m se obrne proti vzhodu in nadaljuje okoli 60 m. V tem delu je lep, zasigan vodoraven rov, na nekaterih delih prekrit s podornimi bloki. V vodoravnih delih jame je tudi dosti ilovnatega sedimenta, ki na debelo prekriva nekatere dele dna. Vrhnji deli jame so klasične razširjene razpoke, ki so

značilne za epikraško cono. Pod njimi pa je tipično brezno vadozne cone. Oblikovali so ga padajoči curki vode, ki se ob padavinah preliva iz zgoraj ležečih razpok. S speleološkega stališča sta zanimiva oba vodoravna rova. Tovrstne rove namreč oblikujejo podzemne reke. V tem delu Krasa se podzemne vode pretakajo od ponorov Reke v Škocjanskih jamah pri Divači proti izvirom Timave pri Štivanu na italijanski strani Krasa. Podzemna Reka je izdelala tudi te vodoravne rove v Penzionistični jami. Sedimenti v njih in oblike na jamskih stenah pa nam bodo lahko ob morebitnih prihodnjih raziskavah podali marsikateri odgovor o razvoju krasa in jam na tem območju. 

PREREZ

Penzionistična jama Datum ekskurzije: 27. 4. 2019 Datum zapisnika: 9. 5. 2019 Organizacija: Jamarski klub Železničar Avtor: Uroš Stepišnik Merila: Uroš Stepišnik, Petra Vovk

TLORIS

Iz domačih jam

Resnica o Veliki Rutarjevi jami Janez Ferreira-Stražišar

onec februarja in marca lani se je v medijih pojavilo veliko zgodb o novi ogromni in celo »doslej tudi največji znani jami na območju med Postojno, Pivko, Brkini in Reko.« Ker očitno novinarjem nikakor ne gre čisto zaupati in ker poznam zgodbo iz prve roke (imel sem namreč čast biti med prvimi v jami in jo tudi izmeriti), sem se odločil napisati nekaj besed o njej s pravimi, resničnimi podatki.

Lega Vhod se nahaja na jugozahodnem pobočju Markiževe gore nad vasjo Volče (pod Vremščico). Je 2,6 km jugozahodno od Vodne jame v Lozi, ki ima skoraj 8 km rovov. To je pomemben podatek, boste videli kasneje.

Zgodovina in dogodki Vhod v jamo je bil prvotno dihalnik, za katerega je vedel domačin iz Volč Goran Rutar. On je tisti, ki je Claudiu Bratosu pokazal dihalnik in mu tudi pomagal pri odpiranju. Sodeloval je tudi Claudiev prijatelj Ludvik Husu.

7. 2. 2019, preboj! Skupaj sta se v jamo prvič spustila Claudio Bratos in Natalino Savi (SAS, Societa Adriatica di Speleologia). Obstala sta pri ožini nekje v jami. Nato je Claudio objavil kratek filmček jame na Youtubu, ki sem ga slučajno opazil. Ne vem, zakaj, ampak v jamo sem se takoj zaljubil.

Čudovit pogled v Rov kalcitnega stropa. Foto: Peter Gedei

Iz domačih jam 10. 2. 2019 Med vožnjo na akcijo Boletu omenjam jamo in pravi mi, da nam jo Claudio da, če hočemo. To pomeni, da jo mi izmerimo, registriramo in je »naša«. Takoj sem se javil, da bi jo izmeril. V tem sem videl priložnost, da jame ne bi videl samo kot navaden jamarski turist, ampak bi si obisk prislužil. Pa naj še povem, da nisem še vedel, kako velika je jama. To je bilo še pred zadnjim velikim prebojem.

14. 2. 2019 Z Anjo, Jocem in Claudiem gremo na teren. Claudiu povem, da sem pripravljen meriti njegovo jamo, on pa nas vabi na naslednjo akcijo čez dva dneva, v kateri bodo odprli ožino, kjer so zadnjič obstali. Z Anjo nisva mogla, se je pa javil Joc.

16. 2. 2019, zadnji veliki preboj! Claudio, Joc in še par Claudievih kolegov odprejo prehod v končno Dvorano tisočerih kapnikov. Gre za največjo in najlepšo dvorano jame, ki je dolga dobrih 50 m in je izjemno lepa. Zvečer me Joc pokliče in pravi, da so prišli v raj! Claudio objavi film na Youtubu in jama postaja znana.

21. 2. 2019 Z Jocem, Claudiem in Anjo gremo do jame. Joc in Claudio ostaneta zunaj, Anja in jaz pa greva v jamo in jo izmeriva. Merila sva od 12.30 do 16.00 od vhoda proti dnu, tako da ko sva prišla do konca jame, sva tudi zaključila z delom. In moram reči, da sem najbrž prvikrat in edinokrat užival v merjenju neke jame. Ja, bil je res užitek. Jama je zelo lepa, zanimiva in lahka za merjenje. S tremi vizurami je izmeriš polovico! Po koncu merjenja v čudoviti dvorani sva lepo proslavila na svoj slastni način in se počasi ter z užitkom vračala na površje, kjer naju je čakal Joc. Izmerila sva 79 m globine in 315 m dolžine. Toliko o »doslej tudi največji znani jami

V Dvorani tisočerih kapnikov. Foto: Peter Gedei

na območju med Postojno, Pivko, Brkini in Reko.« Že isti dan se jama pojavi v medijih.

23. ali 24. 2. 2019, fotografska akcija v jami z novinarsko konferenco pred vhodom No, pretiravam. Zunaj je bila dejansko novinarka s snemalcem, snemala sta reportažo o jami, naš Perči (Peter Gedei) je šel pa z ekipo jamo fotografirat in snemat. Si bo pa Pero zapomnil akcijo tudi po tem, da se je pred vhodom nenapovedano prikazal še en »fotograf« velikega kalibra s svojo ekipo … Ampak to je druga zgodba. V naslednjih dneh se jama še pojavlja v raznoraznih medijih. V enem so si celo izmislili, da bralci lahko izberejo ime jame!!!

Iz domačih jam Jama je bila medtem že nekaj dni uradno v katastru JZS-ja pod imenom Velika Rutarjeva jama! To ime je bilo izrecna želja Claudia in nekaj vaščanov. V sledečem mesecu je Claudio parkrat še zašel v jamo, da bi našel nadaljevanje, a našel ni nič konkretnega.

Razmišljali smo tudi, da bi jamo zaprli z vrati oz. rešetko, da bi jo zaščitili, kajti nekateri deli so precej občutljivi. Je bila pa narava hitrejša od nas: zaradi povečanega obiska se je na vhodu začela majati večja skala. Zadeva je bila kmalu »sanirana« tako, da je skala zasula oz. zaprla vhod. Hvala bogu! 

PREREZ

TLORIS

Iz domačih jam

Je še kaj jam tam na jugu? Anja Kos

Janezom (Bole, beri Žvau) sva v zadnjih dveh letih kar pogosto zahajala na daljni jug – Matarsko (Hans, beri Podgrajsko) podolje. Preprosto ni boljšega terena, lepših dreves in boljših bukovih vej drugje kot v tistih koncih. Kdor si ogleda lidarsko karto na Katastru JZS-ja, se mu lahko kar kmalu zmeša, saj je sumljivih točk preprosto preveč. Misel, da bo jam kmalu itak zmanjkalo, se kljub delu vedno bolj oddaljuje. Največ sva se potikala okoli Račic, kjer sva našla tudi nekaj zanimivih jam. Tako sem na poti do dveh lidarskih točk nekega poletnega dne med skalami našla manjšo stopnjo. Seveda se je zdelo, kot da se takoj konča. Vseeno mi nekaj ni dalo miru in ob vračanju proti avtu sem zatrmarila, da hočem dol v ta čošek. Čeprav sva imela že dovolj in čeprav sem se pri plezanju (kot vedno)

čisto zmočila ter zapacala svoje edine obleke, sem se odločila, da je vredno. Previdno sem splezala dol in navdušena ugotovila, da je spodaj majhen zasigan rovček, na koncu pa se je skrivala špranjica. Za vsak slučaj sem vrgla noter kamenček, prepričana, da itak ne bo nič. Ampak na moje presenečenje se je nekaj časa doneče odbijal, preden je pristal v globini. Uau! Kar naenkrat nisem bila več prepričana, da so tla pod mojimi nogami zelo trdna. Malo me je stisnilo v grlu in raje sem jo ucvrla nazaj ven. Čez pol leta se je končno pokazala prilika, da smo se skupaj z Jocem (Jože Pristavec, JK Borovnica) prebili v jamo. Prvi se je spustil Janez in po njegovih vzdihih sem vedela, da je notri zagotovo lepo. In res, spust po brezenčku je bil prav čaroben. Okrog in okrog ga obdaja lepa siga. Če ob spustu zadeneš ob

Gozd na Matarcu je najlepši. Foto: Janez Ferreira-Stražišar

Iz domačih jam

Vhod v srkalnik (Brezno na Žabniku) – bolj ozka je luknja, bolj vesela je Anja. Foto: Janez Ferreira-Stražišar

sigast preliv, vsa dvorana zadoni v nežnem zvoku. Najboljši del pa je, da se jama ne konča takoj. Po prehodu mimo sveže belkaste sige se spusti še v eno, zelo korodirano brezno brez sige. In že ko smo mislili, da zdaj pa gre pa ... konec. Če je sanjarjenje o možnih nadaljevanjih in razsežnostih zelo sladko, pa je »nenaden« konec jame kar boleča stvar. V upanju za vsaj malo nadaljevanja sem se zatlačila še v zadnjo meandrasto špranjo na koncu, a tudi ta je slej kot prej postala preozka celo zame. Brez prepiha je bil to dokončen konec. Vseeno je jama navdušila. Ima tisoč in en majhen lep detajlček, pa tudi podolgovat špranjast portal, prekrit z jamskim mlekom, po čemer je jama dobila ime Mufinka. Sicer ne vem, kako delujejo moške misli in izbor besed, ampak ta portal naj bi posnemal določen ženski predel, imenovan tudi mufna. Ne vem, očitno sem še premlada za takšne besede. Nekega zimskega dne se je vdal tudi srkalnik pod Ostričem. Žal smo kljub močnemu srkanju namerili le 26 metrov. Očitno je tako močno srkanje posledica oblikovanosti terena, saj je vhod v vrtači, nekje nekoliko višje pa zrak med kamni piha ven. Najbrž gre enostavno za t. i. hladni žep. Najzanimivejša jama teh raziskovanj je Brezno treh vrtač. Ko se je Janez spustil vanjo, ni zaklical običajnega: »Konec je!« Rekel ni nič, kar je pomenilo, da spodaj nekaj je. Hitro sem še jaz smuknila dol po breznu z gladkimi stenami. Na dnu pa me je pričakal

V Mufinki. Foto: Jože Pristavec - Joc

ogromen rov dimenzij 30 krat 7 krat 28 m. Sprva me je prevzel val veselja, nato pa vseeno grenka misel – kaj pa, če je to samo zgrešena že registrirana jama? Jama je s 100 metri dolžine ena večjih, kar sva jih našla. Še vedno daje upanje, da obstaja nadaljevanje. Ob raziskovanjih sva se srečala z nekaterimi domačini. Na odcepu proti Račiški pečini naju je pogosto na verandi neke hiše opazoval neki stari čičo na vozičku – upam, da se naslednjo pomlad zopet vidimo. Spoznala sva tudi jagra Jožeta iz Brd pri Golcu. Tja naju je napotil njegov prijatelj, ki je rekel, da je tam luknja, kjer kamen pada tri minute. No, Jože je odvrnil, da je to samo neka nepomembna dvometrska luknja. Nama pa je ob ponujenem šnopčku razlagal o veliki jami (Kaporalova jama), kjer je noter nekoč padel voz z voli vred. Voz so nato našli pri izviru Rižane. Oh ja, take jame bi radi našli ... 

Iz domačih jam

Raziskave v Ledeni jami pri planini Viševnik v letu 2019 Miha Staut

lede aktivnosti v Ledenki v letu 2019 bi lahko mirno zatrdili, da raziskave nadaljujejo trend iz leta 2018. Še vedno nam uspe v vsem letu zbrati pogum za nekaj akcij in še vedno se nadaljuje trend upadanja zastopanosti predstavnikov JKŽ na teh akcijah. V letu 2019 so tako stekle štiri akcije, v katerih smo se osredotočili na raziskovanje rovov v severnem nadaljevanju preloma, ki določa lep del spodnjega dela jame nad dvorano Šnopčkar, na urejanje obvoza proti Dvorani socialnega dialoga skozi Zlobo in Tretji pokojninski steber ter na vzdrževanje sistema spremljanja

temperatur v vhodnih delih jame, pa tudi fotodokumentiranju gibanja stanja ali bolje izginjanja ledu.

Akcija z manevrom reponiranja Prva akcija se je bolj ali manj po spletu okoliščin v snežno dokaj ugodnih razmerah zgodila že 3. januarja. V tistem času me je namreč obiskal brazilski prijatelj Bernardo, ki ima ženo Italijanko. Za novoletne praznike običajno obiščeta ženino družino. Tokrat pa sta se odločila še za krajši obisk Slovenije. Dotlej je Bernardo edini sneg srečal na smučanju v Čilu, vendar se smučanje od življenja

Rehar v elementu. Foto: Miha Staut

Iz domačih jam

Bernardo v čarobni krogli napoveduje vrnitev. Foto: Miha Staut

v zimskem visokogorju precej razlikuje. Bernardo je bil nad načrti obiska globokih jam Kanina navdušen. Vikend je obetal mrzlo in vetrovno vreme, a žal za kaninsko žičnico prevetrovno. Smeli načrti obiska Brezna Petra Skalarja so tako skupaj z burjo končali nekje v Furlanski nižini. Kljub pozivom na vse strani je bil edini, ki nama je v tistem času namenil nekaj simpatije, zvezda stalnica Robert Rehar. Predlagal je obisk Ledenke in tako se je tudi zgodilo. Ponoči sva se iz Soške doline prežarčila v Bohinj in jutro pričakala v horizontali pri dežurnem hotelirju Pacu. Z Reharjevim kombijem je šlo do Blata, naprej pa peš. Po začetni negotovosti glede količin potrebne obleke in nevarnosti pomrznjenega terena se je Bernardo hitro unesel in v sprehodu užival kot kak otrok.

Načrt je bil deloma nadaljevanje dela pri urejanju prehodov med Tretjim pokojninskim stebrom in Socialnim dialogom, deloma pa raziskovanje obetavnih rovov nad Šnopčkarjem. Tedaj pa se je zgodilo … V meandru med Friedlovo spominsko sobo in BB pajsažami je bil Bernardo tik za menoj. Bil sem že skoraj pri prvi razširitvi, ko sem za sabo zaslišal javkanje. Skozi razpoko sem uzrl Bernarda, ki je v vis držal levo roko in cvilil kot kak maček, ki mu nekdo puli rep. Rehar je bil pri njem že pred mano in doumel, da si je Bernardo izpahnil desno ramo. V dani situaciji smo imeli dve možnosti: klicati pomoč ali se samoreševati. Z v zrak naperjeno roko nama je Bernardo razlagal o tem, da ima vezi sklepov prirojeno nekoliko bolj mlahave in da se mu izpahi dogajajo. Na rami, ki si jo je izpahnil tokrat, že štirikrat, na drugi rami pa preko dvajsetkrat. Kljub pazljivosti in zadnjemu izpahu kar štiri leta tega nam v tistem trenutku njegova razlaga ni pomagala. In tudi roka, ki jo je še vedno stegoval nekam navzgor, predse in vstran, nam ni bila v pomoč. Zato naju je z Robertom usmerjal pri manevru reponiranja: »Ti, Roberto, me boš vlekel okrog pasu nazaj. Ti, Miha, mi boš roko vlekel naprej in jo vrtel rahlo navzven. Jaz si bom podprl ramo s transportko in sam postavil kost na mesto.« KLIK! je v roki škrtnilo ob presenetljivo majhni sili in končno jo je lahko spustil ob telo. Razbolela roka ni bila primerna za nadaljevanje poti v globino. Kljub temu naju je Bernardo v duhu rekla carpe diem spodbudil, da se posvetiva prvemu delu nalog v jami, saj je bilo mesto širjenja in preurejanja smeri le kakih sto metrov stran. Breznu Zloba smo namenili novo vrv in varnejše sidranje, prehodu med Tretjim pokojninskim stebrom in Dvorano socialnega dialoga pa nekaj energetskih vložkov z vmesnim odstranjevanjem gradiva. Med najinim delom si je Brazilec v ledeni jami krajšal čas z blaženjem otekline in prigrizki. Mraz se mu po

Iz domačih jam zatrjevanju ni zalezel v kosti, kar je po svoje škoda, ker bi bila v tem primeru morda oteklina še nekoliko manjša. S to intervencijo je bil Socialni konsenz še nekoliko bližje realizaciji. Ker sem si za akcijo vzel dopust in je Bernardo lovil let nazaj v Rim, od koder izvira žena, sva kljub pozni uri s postankom na nočnem Nobel bureku odbrzela v Videm, kamor sva prispela v jutranjih urah. Poslovila sva se z obljubo, da bo naslednja brez anekdotičnih dogodkov. Imel sem še ravno toliko časa, da sem se doma okopal in svež od neprespane noči ob osmih zakorakal v službo.

Nova odkritja v spodnjih delih Nastopila je zima in jamo smo prepustili zimskemu spanju. Vendar ne predolgo, saj so nas temperaturni gumbki s poslednjimi biti prostega spomina že nestrpno pričakovali. Vendar se drugače, kot da jih pustimo še nekoliko dlje čakati, na JKŽ-ju preprosto ne more zgoditi.

Matjaž med opremljanjem zadnje stopnje. Foto: Miha Staut

Žarek sonca je za led bolj jalovo upanje. Foto: Miha Staut

40 m

S p . 6

Labirint

68 69 67

r o

11 13

9 10

lop

A27 BB10

A28

a d a e n

BB9

A29

inski

pokojn

Ls4

Mišolovka 4

- 40 m

- 80 m

33 34 1 37

47 46

Odtok 5. 7. 2014

+ -

Koliko še?

14 15

Spodnji prhljaj

7 3

1 13

Običajni vodni odtok

25 26

15 28

Nad

7 19

BB8

BB7 11

A29

BB9

A25

Vetrovno okno

Čarobni sifon

magijo

A28

A27 BB10

Friedlova spominska soba

TLORIS

Tretji pokojn BB e inski ste 12 až ber pajs

BB6 BB5

BB2

BB1

Božo in A30 10 Mici

?19

BB3

35 20 36

1 37

Dvorana socialnega dialoga

BB4

32 17

Dvorana 21 socialnega 29 dialoga 12

5 6

Mišolovka

A26

Ledena jama pri Planini Viševnik Povezana z

(Ledena jama 1 na južni strani Studorja) Kat. št. 645

Vršič

Viševniške sirene

Ledeno jamo 2 na južni strani Studorja (kat. št. 646) Ledeno jamo 3 na južni strani Studorja (kat. št. 647)

Špegu

BB8

Tretji

BB7 11

steber

lop

?19

22 21

Dvorana socialnega dialoga8 +

18 25 26

Božo in A30 10 Mici

BB1 BB6 BB5

BB2

BB že a pajs

Kik

28 15

BB3

3620

Kik

6 7

BB4

32 17

Dvorana 21 socialnega 29 dialoga

12 11

8 4

Lab irin

n 56

La bi ri

j ja hl Pr

j ja hl Pr 14 15

Spodnji prhljaj

- 180 m 13

l j a j P r h

Blato dvanajstih ur

Vršič 11

+ -

- 160 m

13 3

? ?

ba Zlo

Viševniške sirene

- 140 m

l 7

Mlečni mean der

10 14

? 6

? A18

a - 200 m

Mišolovka

š1

1 š2

12 8

A21

A22

Petnina

A20

amej

A18

A16

evka

D e p a n d a n s a

50 m

A17

Makr

Ledena Savica

A23

A13

sanj

BH3

Dvorana prstanov

18 9

A14

R o d i c a

A19

A15

A12

A24

BH2

Ls5

A11

Ls7

A10

Ls6

Ls4

Ls2

Ls3

Ls1

Ledena jama 1 na J strani Studorja (kat. št. 645)

Ledena jama 2 na J strani Studorja (kat. št. 646)

Vhodna dvorana

eva sce

Borutov hladilnik

Ledena jama 3 na J strani Studorja (kat. št. 647)

BH4

BH1

Stanje ledu oktobra 2011

A12 A10

7 12 BH1

- 20 m Ls5 Ls3

- 220 m

Mlečn mea i nder

Leva scena Ls1 2

A20

4 A14

5 Ls6

A21 A23

7 9 A8

steber A17

7 17

6 Ls3

Ledene sanje 1

A25

1 8 A16

4 A3 A4

0m A22

14 15

Dvorana socialnega dialoga A19 A1

BB1 BB8

10 16

a r p č k

j j a h l P r

nski Tr e t j i p o k o j n i 6

Vhodna dvorana A2 A6 A7

A5 A3 3

Ledena Savica 4 BH2

51A Ls2

Borutov hladilnik

A24 5

A27 BB10 7 BH4

Vhod Dvorana prstanov 11

A26

Vetrovno okno

Depandansa Rodica BH5 10 BH3

? BB9

BB pajsaže A28

BB7

Friedlova spominska soba

BB5 BB6 16 13 15

Ledena jama 1 na J strani Studorja (kat. št. 645) 14

8 BB4 20 A29 8

Viševniške sirene

Karfjolni podor 21

Božo in Mici

20 m 18 19 18 9 12

BB2 17

Ledena jama 3 na J strani Studorja (kat. št. 647) Ledena jama 2 na J strani Studorja (kat. št. 646)

A30

BB3 20

18 19

60 m

Vršiček

Skala šepetalcev

A11

A13

- 60 m

m Mlečni

29 31

2 32

- 100 m

- 120 m

Iz domačih jam Ledena jama pri Planini Viševnik (Ledena jama 1 na južni strani Studorja - kat. št. 645) v sistemu z: Ledeno jamo 2 na južni strani Studorja - kat. št. 646) Ledeno jamo 3 na južni strani Studorja - kat. št. 647) N. v. vhoda: 1600 m Dolžina rovov: 2345 m Globina: 286 m 10

50 m

eander 26

- 100 m

PREREZ - 120 m

24 23

? 6 22

6. 7. 2019

8 7

26 16 29

- 140 m

9 9

33 32 31

6. 7. 2019

21 11 35 18

o p k l K i

- 160 m

š3

- 180 m

š1 18 17 2

š2

- 200 m 15 17

3 6

Špegu

Petnina

16 15

12 9

Sandijev slap

Čarobni sifon

14 13

- 220 m

? 25

mag

Nad

ijo

Koliko še? 72

51 33 1 2

Š n 36 33

43 45

Čarobni sifon

44 38

40 39

š3

35 9

Zato se je v kombinatoriki prostega časa, ugodnega vremena in razpoloženih kompanjonov našel šele 6. julij kot primeren datum za naslednji naskok. Gumbki so bili začetek julija že siti vsega in nam že kakih 14 dni prej dali odpoved. Zato sva jih – tokrat z Matjažem Božičem iz JD Simon Robič Domžale – kot prijazna gospodarja

68 66

Čarobni meander

32 5

promenada

14 8

Planinska

Petnina 9

Običajni vodni odtok

58 59 60

5. 7. 2014

na mrzlem delovnem mestu zamenjala s svežimi močmi. Načrt je bil enak kakor med zimsko akcijo z Brazilcem. Z Božičem se nisva obotavljala. Pognala sva se do Socialnega konsenza in ga pilila, dokler nama, skoraj zmagovitima, ni zmanjkalo argumentov. Glavni del najinega enodnevnega načrta pa je bil vendarle globoko spodaj nad Šnopčkarjem. Rov, ki sva ga še v letu 2018 dosegla z Reharjem, se nad kaminom bolj ali manj vodoravno nadaljuje vzdolž istega preloma, ki določa jamo od Špegla dalje. Izvorno sicer prostorni rov je na številnih mestih ali pa kar neprestano zarušen in na debelo naložen s podornim gruščem in bloki. Višina rova na mestih presega tudi 25 m. Zaradi zarušenosti pa so nekateri preduhi tudi ozki in vselej neprijetno ostri. Na mestu, kjer sva se z Reharjem obrnila, v rov z leve strani

28 5

25 8

18 15 14

Blato dvanajstih ur

Iz domačih jam priteka vsaj 25 m visok kamin, ki po videzu sodeč nima kaj dosti zveze z rovom samim. Sprva sva se spustila do dna kamina in na drugi strani v prelomu iskala nadaljevanje. Ker to početje ni obrodilo sadov, sva se nekoliko vrnila do visoke dvorane, kjer se je nad podorno ropotijo kazal morebiten prehod, vendar ni bil lahko dosegljiv. Matjaž pa je z ostrim očesom med bloki našel prav enostavno varianto, ki naju je v višini popeljala mimo omenjenega kamina do naslednje stopnje. Tu sva začutila pomembno spremembo v jami. Prepih, ki nama je ves čas pihal v obraz, se je na tem mestu obrnil in nama začel klapati uhlje na oči. Žal nama je že pri naslednji, sicer kratki stopnji zmanjkalo elektrike v vrtalniku. Zato sem se z napol uvrtanega svedrovca in ob dodatnem varovanju spustil do vznožja stopnje ter se razgledal po pokrajini, ki se je razprostirala onkraj. Prepih je bil v teh koncih vse močnejši in skladno s tem razburjenje. Moje napredovanje je prekinila nova stopnja, za katero sta se slutili kar dve nadaljevanji: spodnje in zgornje. Z izvrstnim obetom sva akcijo ponovno, kot se za enodnevnice spodobi, zaključila v nespodobnih urah vsak na svojem koncu; jaz pri družini v Tolminu, on pa v Ljubljani.

Zadnja dvoranica Kljub odprti jami pa sta morala ponovno preteči dva meseca, preden sva se, tokrat s Klemenom Mihaličem iz JK Novo mesto, odpravila preverit razpoloženost jame za nadaljevanje zgodbe. Tudi tokrat sva se pomudila najprej v Zlobi, kjer sva odbila nek škodoželjen rogelj, nato pa še pod težo sveže pretehtanih argumentov dokončno sklenila Socialni konsenz, ki je odprl neslutene možnosti novim rodovom raziskovanja željnih JKŽ-jevcev. Transfer znanja in izkušenj bo po teh uvidih kot avtocesta na blesteči zapad. Tokrat je bila akcija načrtovana preko celega vikenda. Že v petek sva izkoristila

Žalostni pogled na nekoč ledeno ploščad Vhodne dvorane. Foto: Miha Staut

Martinino in Jaševo gostoljubje v Ukancu. Sobotno nočitev pa sva prijavila kar v kampu Petnina. Nočitev si je bilo treba najprej zaslužiti. Zato sva odjadrala do konca delov, ki sem jih v pretekli akciji pregledoval sam. Onkraj stopnje je že spodnji prehod dobro obetal, saj mi je prepih plešo izpod čelade zaganjal v oči kot poblaznel. Na drugi strani prehoda se je z leve strani odprlo 7 ali 8 m globoko brezence, ki ga je bilo po polici mogoče obiti in preiti v splet prostorov, kjer se je prepih izgubljal. Iz tega spleta je rov vodil tudi nazaj do zgornjega prehoda, ki sem ga uzrl na pretekli akciji. Po nekajurnem iskanju in pregledovanju vseh mogočih špranj sva zaključila, da prepih ponika v podorno skalovje zadnje dvoranice. Drugače ni moglo biti, saj je očitno vodil prav

Iz domačih jam

Zadnja stopnja pred trenutnim koncem tega dela jame. Klemen je v veznem rovu proti brezencu in končni kamri. Foto: Miha Staut

Lepe prelomne ploskve v novoodkritih rovih. Foto: Miha Staut

tja. Omenjena dvoranica žal celo iz krtove perspektive izgleda precej brezupno. Fotografije tega prostora žal nimam, vendar si ni težko predstavljati nagrmadenih blokov velikosti od četrt do enega kubika in nerazčlenjenega stropa, ki se na koncu dvorane potaplja v to močvirje. Poklapana sva se počasi vračala proti bivaku in oprezala za možnimi alternativami ali obvodi, vendar v bližini očitnih ni bilo. Zato sva se naslednje jutro vrnila, celotni rov izmerila in nekaj interesantnejših motivov tudi posnela. Ne glede na štart od bivaka takoj po kosilu je Ledenka ponovno upravičila sloves oddaljene jame. Zato sva do Ljubljane skupaj, od tam dalje pa vsak po svoje ciljala prostor med obema skrajnima črtama avtoceste.

Zadnja akcija se je zgodila 27. decembra prav pred koncem leta. Brez te akcije bi lahko zatrdil, da sem bil edini predstavnik JKŽ-ja na akcijah v Ledenko leta 2019 jaz. Akcija ni imela prav ambicioznih načrtov. Pred morebitnim obsežnejšim sneženjem smo želeli zamenjati temperaturne gumbke, ki nam zvesto služijo že toliko let. Na lepo zimsko jutro sva z Ines lahkotno opremljena v Bohinjski Bistrici izstopila iz vlaka in presedla v Pacovega landiča, ki nas je zvesto popeljal po proti koncu vse bolj razritem kolovozu do nekdanjega parkirišča nad planino Vogar. Lokacija je po novem zamenjala funkcijo. Domačini so očitno v spregi s TNP-jem odkrili, da precej bolje služi gozdni eksploataciji kot turizmu. Zato je tam preko zime skladiščenih nekaj strašil iz filma Vstaja

Gumbki, led in Strmica

Iz domačih jam

Novi žleb v ledu. Foto: Miha Staut

klonov. Vsakomur brez dovolj visokega terenca odsvetujem uporabo tega parkirišča. Snega je bilo ravno dovolj za lahkotno spodrsavanje po skritih kamnih in vejah, vendar se hrabri vod v sestavu Pac, Stržinka in midva z Ines ni predal. Mimo prazne in pomrznjene planine Viševnik smo oddrsali do vhoda v jamo, se v hladnem, nekoliko vetrovnem vremenu pripravili in na hitro opravili potrebno. Konec talilne sezone je ledu v jami vselej najmanj in grušča je preko ledu običajno veliko. Glede na pretekle obiske so največje razlike v primanjkljaju na prehodu iz Dvorane prstanov proti ledni klančini, ki iz Vhodne dvorane vodi naprej v jamo. Led se je na tem prehodu stalil do te mere, da so iz Vhodne dvorane pravzaprav vidne že plasti Dvorane prstanov. Pričakovati je, da se bo Dvorana prstanov v prihodnji talilni sezoni zlila po pobočju navzdol v Vhodno dvorano. Poleg konstantnega umikanja čela ledenička pa je druga večja sprememba žleb, ki se je urezal

Pod steno pred vhodom v Strmico. Foto: Miha Staut

Iz domačih jam v led v njegovem severnem delu. S stropa tam doteka pritok, ki je v dveh letih pretalil tri metre debeline ledu do njegove gruščnate podlage. Po koncu opravkov v Ledenki je bilo še nekaj časa. Zato smo stopili še do Strmice preverit stanje ledu. V njej sva bila s Pacem nazadnje leta 2008, ko je konec jame zapiral led. Upali smo, da bi se v tem talilno intenzivnem desetletju v jami kaj zgodilo. Res se je zgodilo, vendar že na vhodu. Grušč žlebnega melišča se je posul v jamo tako, da zeva ob njenem vhodu usad dolžine vsaj petih metrov in globine dveh metrov. Kljub temu je prehod v notranjost še odprt. Ker je ozek, se v civilu vanjo nismo tlačili in bo s ponovnim obiskom počakala na prihodnjo pomlad.

Nazaj grede je bila planina živa. Jele in kompanija pivcev so se naselili v koči in kljub še kar nekaj dnem do silvestrovega že brez zadržkov veseljačili. Z Ines sva lovila zadnji vlak z Tolmin. Zato smo iz vljudnosti spili šilce, opotekajoče se preko poledenelega pobočja dosegli Zgornji Viševnik in končno še gozdarsko razdejanje v okolici parkirišča. V tem obdobju smo jamo predvsem v območju Zlobe in Tretjega pokojninskega stebra ter Kravjega bala podaljšali za 450 m na skupno dolžino 2345 m. Nismo je poglobili, saj se od Petnine preko Šnopčkarja v Kravji bal rovi dvigajo. Končni deli tega kraka se nahajajo le okrog 140 m pod vhodom oziroma na nadmorski višini 1460 m. Na tem mestu je torej jama okrog 320 m pod površjem in okrog 200 m severozahodno od vrha Vrtca. 

Poskus sledenja vodnih povezav pod Komno Miha Staut in Andrej Stržinar

ajbrž je večini klubskih članov znano, da smo se v preteklih nekaj letih trudili z raziskavami v Mali Savici (kat. št. 3879). Nekaj o naših naporih je napisanega v Biltenu 31 (Staut 2018). Gre za enega izmed izdatnejših in stalnih izvirov v Bohinju. Izvira pod Komno, se po le nekaj sto metrih površinskega toka dokaj enakovredno združi z Veliko Savico in se kot Savica izliva v Bohinjsko jezero. Vodotok izvira med bloki na dnu grape. V bližini izvira sta Jama pri izviru Savice (kat. št. 1675) in Jama 2 izvira Savice (kat. št. 1674), ki ob višjih vodostajih bruha zajetne količine vode. V slednji je sifon raziskal Sancin, ki je na globini 15 m in pri okrog 100 m razdalje naletel na rov, zasut s podornim skalovjem. 250 višinskih metrov nad izvirom je v zatrepu grape nad vznožjem previsne stene vhod v jamo Mala Savica.

Jama je le občasno aktivna, vendar dovolj pogosto, da nam je v dveh letih raziskovanj odplaknila precej opreme. Zares je bruhati ni videl še nihče med nami, zadnji po Lajovčevem zatrjevanju pa sam Pavle Kunaver. Kaže, da gre za zajeten pretok, saj so po povodnji tudi večji bloki izginili neznano kam in je del opreme, ki smo jo pustili precej nad jamsko strugo, prav tako skrivnostno izginil, drugi del – predvsem v obliki razvlečenih in raztolčenih cevi – pa je iz struge nase nemarno opozarjal že takoj za parkiriščem v Ukancu. Če se začneš ukvarjati z jamo, v kateri je tudi aktiven vodni tok, te seveda zanima o njem kaj več. Predvsem, od kod prihaja in ali je kaj več znanega o kraških značilnostih masiva, iz katerega priteka. Zato sva za začetek malo prebrkljala literaturo. Zelo splošno je o visokih kraških planotah Julijskih

Iz domačih jam Alp pisal Gams (Gams 1998, Gams 2004). Njihovo relativno majhno preoblikovanost pojasnjuje z odpornimi magmatskimi bloki v podlagi karbonatov, ki niso dovoljevali obsežnejšega strukturnega preoblikovanja. O vodnih izvirih in nadmorskih višinah v Bohinju pa je ekspertizo napisal Lajovic. Ker pregled literature ni obrodil dovolj sadov, sva povprašala še strokovnjake z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ker tudi to ni zaleglo, sva se obrnila še na predstavnike Geološkega zavoda, pa tudi tam ostala nepotešena. Čeprav sta si izvira Velike in Male Savice zelo blizu, se nam je že spočetka dozdevalo, da odmakata povsem različna območja: Velika Savica severni del Komne in Doline Triglavskih jezer, Mala Savica pa naj bi prevzela vode zahodnega in dela južnega dela

planote. V zanosu in s precej pretiravanja smo že videli cev, ki nas bi na tekočem traku, ob temperirani klimi in spremljavi klasične glasbe pripeljala do Sistema Migovec, kjer bi si lahko segli v roke s tolminskimi kolegi. Slabo hidrološko in krasoslovno poznavanje ene naših markantnejših visokogorskih planot nas je presenetilo in nam vlilo zagona. Zato je Andrej že leta 2017 kontaktiral someščana Francija Gabrovška z IZRK in mu na način, ki je le njemu lasten, pojasnil našo željo. Ideje Franci ni spočetka zavrnil, zato smo glodali dalje. Na nekaj neformalnih sestankih smo ugotovili, da sredstva na Inštitutu za take projekte so, a je treba počakati na sprostitev opreme in kadra. Ugotovili smo tudi, da obsežnejšega sledilnega poskusa s kombiniranimi sledili ter z injiciranji

Ekipa, ki je injicirala sledilo v sifon Kolorado Sistema Migovec: Franci Gabrovšek, Tjaša Rutar, Andrej Fratnik in Grega Maffi. Foto: Grega Maffi

Iz domačih jam s površja najverjetneje ne bo mogoče izvesti zaradi logističnih in tudi finančnih omejitev. Všeč pa mu je bila ideja našega »tunela pod Komno«. Sledenje voda slovenske najdaljše jame se je raziskovalcem z IZRK-ja zdelo mamljivo, še posebno njegovega najbolj proti Komni iztegnjenega dela, ki je v svojem skrajnem raziskanem delu aktiven. Gre za sifon Kolorado na koncu Rapalskega rova. Zato je v projekt vskočila še Jamarska sekcija Planinskega društva Tolmin. Za razliko od preostalega dela Sistema Migovec, ki je najverjetneje povezan z izvirom Zadlaščice in deloma Tolminke, iz tega dela jame ni prav očitno, v katero smer odteka voda. Načrt je bil opraviti sledenje že konec poletja leta 2018, vendar so bile aparature zasedene. Ker imamo jamarji čas, in tudi ker ni bilo izbire, smo sledilni poskus pač preložili še za eno leto z obljubo predstavnikov IZRK, da rezervirajo sredstva in čas za leto 2019.

O skupnih možnostih smo se nekajkrat dogovarjali telefonsko in se v začetku leta 2019 tudi s predstavniki IZRK (dr. Franci Gabrovšek in dr. Metka Petrič) uskladili za sestanek. Termin je bil določen enako kot preteklo leto injicirali naj bi v sifonu Kolorado, ki je dajal upanje na dovolj pretoka, da bo sledilo popeljal po skrivnostnih poteh kraškega masiva do izvirov v dolinah. Določena so bila tudi mesta in metode vzorčenja: • Zadlaščica, avtomatski vzorčevalnik in terenski fluorimeter; • Tolminka, avtomatski vzorčevalnik in ročno vzorčenje; • izvir na planini Prodi, ročno vzorčenje; • izvir pri planini Polog, ročno vzorčenje; • Mala Savica, avtomatski vzorčevalnik; • Velika Savica, ročno vzorčenje; • Ukanška Suha, ročno vzorčenje; • Suha, Ribčev Laz, ročno vzorčenje; • Bohinjska Bistrica, ročno vzorčenje.

Zajemanje vzorca v Veliki Savici. Foto: Jaša Zidar

Iz domačih jam

Padavine (mm)

200 150 100 50 0 1/9/19

11/9/19

21/9/19

1/10/19

11/10/19

21/10/19

31/10/19

10/11/19

1/10/19

11/10/1 9

21/10/19

31/10/19

10/11/19

Pretok (m3/s)

120 100

Q_Tolminka

60 40 20

Koncentracija uranina (mg/m 3)

0 1/9/19

21/9/19

0.4

0.3

Zadlaščica (LS45)

Zadlaščica (LLF)

0.2

0.1

0 1/9/19

Koncentracija uranina (mg/m 3)

11/9/19

21/9/19

1/10/19

11/10/19

21/10/19

31/10/19

10/11/19

31/10/19

10/11/19

0.4

Tolminka (LS45) 0.3

0.2

0.1

0 1/9/19

11/9/19

21/9/19

1/10/19

11/10/19

21/10/19

Slika 1: Padavine na padavinski postaji Vogel, pretoki Tolminke na vodomerni postaji Tolmin I in koncentracije sledila v izvirih Zadlaščice in Tolminke (Gabrovšek et al. 2020).

Iz domačih jam V različnih vodnih razmerah naj bi pred začetkom sledilnega poskusa pobrali še nekaj ničtih vzorcev. Kakor že ime nakazuje, je bistvena značilnost sledila fluorescein, ki naj bi ga odplaknili po sifonu Kolorado, njegova fluorescentnost. Vsebnost sledila v vodi je zatorej mogoče izmeriti s posebno aparaturo, ki s svetlobnimi bliski osvetljuje vzorec vode in določi stopnjo fluoresciranja. Fluorescirajo že nekateri minerali. Tudi organske snovi visokovodnih odtokov lahko zabrišejo signal. V sodobnem svetu pa obstaja še mnogo več vodnih onesnaževal s to lastnostjo. Voda v omenjene izvire sicer ne teče preko zelo obljudenih območij. Zgodilo pa se je, da so v neki bližnji planinski koči prali perilo in odplake izlili v bližnje jezero, ki je tudi zaradi tega evtrofiziralo. Za našo zgodbo pomemben pa bi lahko bil stranski učinek takega onesnaženja, saj so pralni praški praviloma fluorescirajoči. Zato bi lahko tak dogodek povsem pokvaril sledilni poskus, če bi ga izvajali neposredno po pranju perila. Zaradi tega je bilo pred pričetkom sledilnega poskusa nujno pobrati nekaj vzorcev, ki bi razkrili fluorescentno ozadje izvirov. V začetku septembra 2019 so bile hidrološke razmere ugodne za injiciranje. S koncem

poletja in s prihodom v teh krajih najbolj namočenega obdobja smo si obetali tudi hitro potovanje sledila skozi podzemlje do izvirov. 5. septembra so tako trije člani JSPT in predstavnik IZRK opravili to nalogo. Že dva dni pred tem pa je steklo pobiranje vzorcev na izvirih. Skladno z dogovorom smo na bohinjski strani za pobiranje vzorcev skrbeli železničarji – predvsem naša bohinjska sekcija – na soški strani pa JSPT. Na žalost smo morali na obilnejše padavine čakati kar dva meseca, saj nekaj manjših padavinskih dogodkov ni dalo želenih rezultatov. Šele 3. novembra se je začelo obdobje obilnejših padavin. Med 3. in 9. novembrom je na padavinski postaji Vogel padlo kar 618 mm padavin. Ta val je kmalu potisnil sledilo iz kraškega sistema. Vzorčenje so predstavniki IZRK-ja zaključili 11. novembra 2019. V 69 dneh vzorčenja pa smo na obeh straneh grebena zajeli kar 627 vzorcev. V nadaljevanju povzemava poročilo o rezultatih sledilnega poskusa, ki so ga napisali sodelavci IZRK (Gabrovšek et al. 2020). Pokazala se je jasna podzemna vodna povezava z izviri Tolminke, saj so bile koncentracije sledila 4. novembra ob 12:30

0.5 na Prodih

v Pologu

Boh. Bistrica

Velika Savica

Mala Savica

Koncentracija uranina (mg/m 3)

0.4

0.3

0.2

0.1

0 1/9/19

11/9/19

21/9/19

1/10/19

11/10/19

21/10/19

31/10/19

10/11/19

-0.1

Slika 2: Izmerjene koncentracije na ostalih izvirih (Gabrovšek et al. 2020).

Iz domačih jam 0,37 mg/m3 (slika 1). Hitrost potovanja sledila z okrog 1,8 m/h je bila zaradi jesenske suše, ko se je sledilo zadrževalo v kraškem sistemu, zelo nizka. Če bi predpostavili, da se je v obdobju brez pomembnejših padavin sledilo zadržalo v jezerih skrajno severnega dela Sistema Migovec, in hitrost preračunali glede na začetek obilnih padavin v začetku novembra in največjo koncentracijo v izvirih Tolminke, pa bi dobili hitrost okrog 70 m/h. Podatkov o pretoku Tolminke na vzorčevalnem mestu ni. Zato je delež povrnjenega sledila le ocenjen na 60 % do 65 % glede na razmerje pretokov Tolminke (70 %) in Zadlaščice (30 %). Rezultati potrjujejo smer prevladujočega odtoka iz sifona Kolorado v Sistemu Migovec. V Zadlaščici so bile izmerjene koncentracije do največ 0,03 mg/m3, kar ne zadošča za potrditev povezave. Podobno je mogoče zaključiti tudi za ostale opazovane izvire, kjer so bile po vsakem padavinskem dogodku izmerjene celo nekoliko višje koncentracije (do 0,07 mg/m3) (slika 2). Ta povišanja je mogoče razlagati s povečano kalnostjo in izpiranjem organskih snovi iz kraškega sistema. Ni pa mogoče povsem izključiti možnosti, da se je sledilo v manjšem deležu pojavilo tudi v teh izvirih, a je zaradi zelo visokih pretokov prišlo do razredčenja in ga ni bilo možno zaznati v dovolj visokih koncentracijah, da bi lahko povezavo zanesljivo potrdili. Zaradi velike oddaljenosti nekaterih izvirov ni mogoče izključiti niti možnosti, da je sledilo proti njim potovalo dlje, kakor je bil čas izvajanja vzorčenja. Opisani sledilni poskus je ena izmed redkih raziskav, ki nam podaja vpogled v globlje dele kraškega masiva enega naših največjih sklenjenih visokogorskih območij na merljiv način. Čeprav je po dometu precej omejen in je pokazal povezavo kvečjemu do najbližjega izmed vzorčenih izvirov, je njegov prispevek k poznavanju tega krasoslovno in jamarsko slabo poznanega območja vendarle

pomemben. Kot jamarji pa se seveda nadejamo, da bomo nekoč tudi sami našli pot v Bergmandeljčevo kraljestvo severno od osrednjega grebena Bohinjsko-Tolminskih gora in na ta način osebno spoznali nekdanje in sedanje vodne poti, ki jih ta škrat tako zavistno skriva. Za koordinacijo raziskave, opremo, izvedbo analiz in poročilo o vzorčenju se zahvaljujemo Inštitutu za raziskovanje krasa ter posebej njihovim predstavnikom dr. Franciju Gabrovšku, dr. Metki Petrič, dr. Mateju Blatniku, dr. Nataši Viršek Ravbar, dr. Cyrilu Mayaudu, Franju Droletu in Mateji Zadel. Našim vzorčevalcem, to so Jaša Zidar, Martina Čibej, Borut Jurkovič in ekipa Hostla pod Voglom, Bor Jurkovič, Pija Lapajne, Andrej Stržinar in Miha Staut, gre iskrena zahvala zaradi vztrajnosti. Zahvaljujemo se tudi predstavnikom Jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin za pripravljenost za sodelovanje v raziskavi. Sodelovali so: Jana Čarga, Zdenko Rejec, Grega Maffi, Iztok Možir, Andrej Fratnik, Tjaša Rutar, Nejc Maver, Blaž Valentinuzzi, Blaž Trušnovec, Aleks Fortunat, Dejan Ristić, Stane Jarc, Goran Lipušček, Klemen Čibej in Antonio Bertusi. Vsak izmed njih je prispeval svojo dobro voljo in čas. Brez teh raziskave ne bi opravili. 

LITERATURA: Gabrovšek F., Petrič, M., Viršek Ravbar, N., Blatnik M., Mayaud, C., Drole, F., Zadel, M. 2020. Rezultati sledilnega poskusa z injiciranjem v jamskem Sistemu Migovec. Inštitut za raziskovanje krasa, Postojna, 11 str. Gams, I., 1998. Relief. V: Geografija Slovenije. Ljubljana, Slovenska Matica, str. 24–54. Gams, I., 2004. Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana, Založba ZRC, 514 str. Staut, M., 2018. Savicanje. Bilten Jamarskega kluba Železničar, 31, str. 7–12.

Iz domačih jam

Božev in Tinin Preporod Tina Bizjak

tednu pred nesrečo je skozi mojo glavo švignila misel: »Kako fino, kaninski tabori so mimo, mi pa smo jo sfurali brez intervencije. Rešeni smo.« Takrat se mi še malo ni sanjalo, da je vse skupaj samo zatišje pred nevihto ali drugače rečeno, lažen občutek pred prvo jamarsko intervencijo, na kateri sem nastopila v vlogi zdravnice. Morda kdo pričakuje, da bo pod zgornjim naslovom izvedel od ure do ure razčlenjen potek reševanja, ampak za to obstajajo poročila in analize v arhivu Jamarske reševalne službe (JRS). Odločila sem se namreč za bolj osebno izpoved. Ko sem se pred šestimi leti pustila prepričati za članstvo v JRS, je bila moja vloga jasna. Od mene se ni zahtevalo stoodstotnega znanja manevrov, pač pa znanje iz gibanja po podzemlju, dobra kondicijska pripravljenost, dostopnost/odzivnost in ustrezno znanje iz oskrbe poškodovanca v ekstremnih pogojih. Bilo je samo vprašanje časa. Pozvonilo je. Na ekranu se je izpisalo ime Walter Zakrajšek, vodja JRS, ura je bila precej nehumana, nočna. Takoj me je spreletel občutek, oh ne, to pa ne bo nekaj dobrega. Sledil je nekajminutni pogovor, med katerim so mi bila predstavljena vsa do takrat že znana dejstva: poškodovanec = kolega Božo, mehanizem poškodbe = padec skale na glavo iz višine petih metrov, lokacija = nesreča na globini ok. 150 m, jama Preporod sredi Trnovskega gozda, Boževo stanje = motnja zavesti, število zdravnikov JRS trenutno na razpolago = eden (jaz). Debelo uro sem porabila za pakiranje in dodatno pridobivanje ustreznih zdravil. Pot med Velenjem in Trnovskim gozdom je minila hitro (za policaje zagotovo prehitro). Še sreča, da je bila ura zgodnja in promet

na cesti skop. Iz jame niso prihajale nič kaj obetavne novice. Za udarec v glavo, motnjo zavesti, podplutbo okoli očesa vemo, da ne pomenijo nič dobrega. Pred jamo sem v transportni vreči dokončno spakirala medicinski material. Seveda sem med vso norijo pozabila spakirati hrano zase, kar se je v nadaljevanju izkazalo za precej neugodno. K ponesrečencu sem se pričela spuščati sama. Še sreča, da jama ni bila preveč razvejana, da bi se lahko izgubila. Ampak ko se

Božo in Tina med čakanjem v šotoru. Foto: Samo Milanič

Iz domačih jam človek takole sam odpravlja do kraja nesreče, je za psiho še kar težak preizkus. Najhujši so bili črni scenariji, ki so mi švigali po glavi. Kaj, če ga med reševanjem izgubim? Kako hud udarec bo to za vso njegovo družino? Kako bo to prenesel njegov najmlajši sin Jernej? Fantin, ki ga od vseh še najbolj poznam, saj smo skupaj preživeli že dva kaninska tabora, ki mi je napisal pesmico o levu, s katerim smo se še pred tremi tedni zabavali ob prilagojeni varianti igre Activity? Na svoji poti se najbolj spomnim srečanja z Zdenko in njenega močnega objema, s katerim je iz mene iztisnila temne misli in me opogumila za nadaljevanje. Po slabi uri jamarjenja sem prišla do Boža in oskrbovalne ekipe. Kakšna sreča! Božo je pri polni zavesti, z nasmeškom na obrazu, ne izgublja se več in vrača se mu spomin. Po hitrem orientacijskem pregledu telesa so bile ugotovljene huda bolečina v predelu vratu, rana na čelu, ki so jo kolegi že oskrbeli, in podplutba pod levim očesom, ki miruje. Hmmm, kaj sedaj? Ja seveda, nastaviti je treba intravensko pot. Ob pomoči veterinarja Roka, ki je vajen to početi na malih živalih, uspe iz prve (bravo, midva). Po prvi aplikaciji protibolečinske terapije sledi pri Božu rahlo olajšanje bolečine. Žal prehitro popusti, saj je doba delovanja zdravila kratka, pred nami pa je še dolgo dolgo čakanje in močnega zdravila nimam veliko na razpolago, zato udarim savinca/gorenca (Šparanje z veliko začetnico). Ko pravijo: smeh je pol zdravja, se ne motijo veliko. Ne pomnim, da bi kdaj v življenju slišala več smešnic v tekočem zaporedju, kot sem jih med druženjem v našem bivaku. Glavni vicmaherji so bili Jokl, Samo in Bizi. Fantje, kapo dol! Če mislite, da se še danes spomnim kakšnega – morda bi od vseh sto ali več znala ponoviti enega ali dva. Smeh. Moji možgani verjetno od sreče pozabijo na tekst, sprostijo enormno količino endorfinov in se med čakanjem na novo dozo ne obremenjujejo s shranjevanjem. Hrana. Uf, ko popusti adrenalin, običajno želodec

kar konkretno zapoje. Ob pošiljki kuhanih klobas, kruha in frutabel smo z vici za kratek čas prenehali, saj se s polnimi usti težje govori in obstaja večja možnost zadušitve. Čakanje se je vleklo kot jara kača. Vsaj trikrat (ob 14., 16. in 18. uri) smo že mislili, da bomo počasi pričeli s pakiranjem poškodovanca v nosila, a je bil vse skupaj samo lažni alarm. Tudi na menjavo ekipe smo čakali zaman. Še dobro, da je bil Božo stabilen, da smo ostali imeli smejalno terapijo, nad glavo šotor in sardelasti princip druženja, saj se človek v fazi relativnega mirovanja v jami z 2 °C lahko kaj hitro podhladi. Komunikacija s štabom je potekala preko napeljave vox, ki je bila občasno prekinjena zaradi širjenja ožin. Deset metrov dolg meander so naši minerci obdelali do neprepoznavnega avtocestnega odseka. Bobnelo je pa kot v kamnolomu. Še sreča, da je bil strop nad bivakom stabilen in se od vibracij na nas ni kaj skotalilo. Vsake toliko smo pri Božu preverili vitalne funkcije, jih skrbno beležili in javljali na površje. Namesto hrane in pijače je prejemal intravensko, na telesno temperaturo segreto tekočino, občasno smo mu močili ustnice. Nadzor nad uriniranjem smo vzpostavili z urinskim katetrom. Če bi bila v bolnici potrebna kakršnakoli operacija, bi moral biti poškodovani tešč. Ko smo mu mahali s klobasami pred nosom, se mi je revež prav zasmilil. Po nekaj urah so tudi klobase popustile in želodec si je zaželel nečesa toplega (juhe/ričeta/pašte/ golaža), a na razpolago smo imeli samo še kranjske, ki so mi zasukale želodec, ko sem pomislila nanje. Prešla sem v fazo stradanja. Napočil je trenutek pakiranja nosil. Ko so po petnajstih urah, odkar sem vstopila v jamo, sprožili zeleno luč za izvlek, sem začutila nepopisno veselje. Še malo, pa bomo zunaj. Ugibali smo, da bomo Boža imeli po uri in pol na površju. No, če daste 1,5 ure krat štiri, dobite skoraj realen čas izvleka. Ni bilo lahko, saj smo se ničkolikokrat morali ustaviti, popravljati Božu čelado, mu

Iz tujih jam aplicirati zdravila proti bolečinam, ki so se samo stopnjevale. Nekje v zadnji četrtini izvleka sem dobila menjavo. Stopar je prevzel nadaljnjo oskrbo in nadzor. Adrenalin je dokončno popustil, prav tako so izpod nadzora ušle mišice, zato je bilo vzpenjanje po vrvi na površje hudičevo zahtevno. Hvala, Stanek, za energijski gel, zagotovo je nekoliko pomagal. Dejansko se ne spomnim, kdaj sem bila tako izmučena in slabotna. Zadnjih deset metrov pod površjem sem za pet minut obvisela na vrvi in pričela spati od utrujenosti. Prešinila me je misel, kaj, če se name sproži večja skala, ki mi je visela nad glavo. Iz mezinca na nogi sem iztisnila še zadnje atome energije in se privlekla na plano. Res smešno. Zunaj so me pričakali fantje, ki so mi stegovali roke za zadnji dvig. Dragi kolegi, kje ste bili, ko je bilo treba prežimariti še teh petdeset metrov, da bi mi pomagali nesti prasico? Pri zadnjem dvigu bom zmogla tudi sama, hvala lepa. Dobro uro in pol za mano je prišel iz jame Božo. Če bi prišel podnevi, bi ga v Ljubljano peljal helikopter. Žal ga je tako čakala še dolga pot v rešilcu. Če bi bil državljan

angleškega porekla, bi bila morda zgodba drugače napisana. Pozdrav žene Mojce je bil pričakovano ganljiv. Sama za vožnjo domov nisem bila sposobna. Rešitev je ponudil jamar Slavko, ki se je javil za taksista. Še sreča, saj sem pri petem ovinku že spala kot ubita. Iz napisanega lahko razberete, da se med reševanjem ni prerodil samo naš Božo, ampak tudi jaz. Zame je bila to ena težjih preizkušenj v reševalni karieri, ker je bila moja prva samostojna. Napačno je mišljenje, da smo zdravniki vsemogočni. Smo samo navadni smrtniki z nekaj več medicinskega znanja in licencirani za odrejanje zdravil. Imamo čustva, strah nas je, imamo dvome in pomisleke. Utrudimo se, lačni smo. Mislim, da smo se iz te akcije lahko ogromno naučili. Odstrle so se tudi določene organizacijske pomanjkljivosti v JRS, za katere srčno upam, da bodo na prihodnih vajah oz. reševanjih odpravljene. Kljub temu da je bilo težko in naporno, pa smo bili kot ekipa poplačani za veliki trud. Božo je danes dobro in že veselo jamari dalje. Zato, dragi ostali jamarski kolegi, previdno po jamah, da ne bo nesreč in bo tako moj spanec mirnejši. 

Balkan Cave Summit, Mostar 2019 Ciril Mlinar Cic

sako leto, konec avgusta, organizira Ronilački klub Neretva v Mostarju mednarodno srečanje jamskih potapljačev Balkan Cave Summit. Zaradi prekrasnih sifonov v bližnji okolici, odlične organizacije, dobre hrane in razmeroma nizkih cen je dogodek priljubljen pri širšem krogu jamskih potapljačev. Postal je tradicionalen in se letos ponavlja že sedmič zapored. Mene veže na to območje še dodatno dejstvo, da sva nekaj izmed njihovih sifonov, s prijateljem Markom

Krašovcem kot prva, preplavala že pred tremi desetletji in pol. Posebno eden, Crno oko, se mi je dobesedno vtisnil v podzavest, da ga ne morem več izbrisati. Kar naprej me vleče nazaj. Včasih celo dvakrat v letu.

Zlate kadi jacuzzija Strop jamskega rova je bil gladek in svetel. Iz njegove beline so izstopale rjaste kalcitne žile, po katerih je počasi polzela voda. Na najnižji točki vsake so se kapljice

Iz tujih jam združevale v velike kaplje, dokler jih je površinska napetost še držala skupaj, potem so druga za drugo padale na čipkasto sigasto podlago. Na mestu, kjer sem se plazil, je siga gradila podkvasto oblikovane trebušaste bazene. Bili so kot veliki zlatorjavi hlebci sira, napolnjeni s kapnico. Prek njih sem počasi lezel navzdol, vsak naslednji vodni buhtelj je bil pol metra niže, in če bi bila siga gladka, bi lahko prek njega zdrknil kot spolzek močeril. A siga je bila hrapava kot smirkov papir gradacije 60, in čeprav je bilo strmo kot grbine smučišča v Podkorenu, sem moral svoj trup venomer znova boleče dvigati in ga prekladati naprej. Ped za pedjo, kot kakšna velika jamska gosenica. Pod sabo sem dobro slišal pogovor obeh Belokranjcev. Slišal že, razumel pa prav nič. Ampak ne zato, ker bi fanta morda narečno tako zavijala, temveč zaradi ponesrečenega odboja zvoka, ki je do mene prihajal z vseh strani, kot jamski labirint, ki me je obdajal. Potem sem ju zagledal pod sabo, kako sedita sredi manjše očarljive dvorane, na robu zelenega jezera in me čakata. Martin Ilenič - Tine je očitno že opravil s svojim rovom, kaže, da neuspešno, tako kot jaz. Odpravila sva se pregledat vsak svojega, da se ne bi vsi basali v vsakega, potem pa na koncu skupno ugotovili, da se rov konča v preozki razpoki. Iskali smo skrivni prehod, ki je naju z Maretom tistega davnega leta pripeljal do aktivne spodnje jame in do mogočnega slapa. Ko pomislim, kako enostavno sva takrat našla pot do njega! Prišla sva do konca nekega rova, ki mora biti prav tu nekje in ga zdaj ne najdemo. Vse je bilo zasigano z velikimi ponvicami in videti je bilo, kot da je jame konec. A to je bilo le na videz. V resnici je eden od bazenčkov zakrival skrivni prehod. Zajela sva sapo in se en za drugim pod sigo povlekla na drugo stran. Čim sem na drugi strani dvignil glavo iz vode, sem zaslišal oddaljeno mogočno bobnenje. Zdrvela sva po rovu ne več kot petdeset metrov daleč in ga

zagledala. Prizor je bil nad vsakim pričakovanjem. Slap je padal skozi pet metrov dolgo in meter široko odprtino v stropu. Vode je bilo za pravo reko, s pretokom kakšnih desetih kubičnih metrov, sva ocenila na oko. Padala je v jezero pod nama in izginjala v sifon. Res je bilo to pred 35 leti, a skrivnostni prehod bi moral še vedno biti nekje tu. Ni minilo deset tisoč let od takrat, da bi ga vsega prerasla siga. Več ur smo že preiskovali ta jamski labirint, a o prehodu prav nobenega sledu. Najbolj me je žrlo, da sem ju prav jaz zvlekel sem noter in sem edini, ki se še »spominja« tega prehoda. Edini, ki bi se moral spomniti, in tudi zadnji, saj smo nesrečnega Mareta lani pokopali. Tudi rov, ki sem ga pravkar pregledal, ni bil pravi in zdaj sem se razočaran vračal, ko sem pred tem pod vodo pretipal vsako od velikih kadi. In koliko jih je bilo, vseokrog so se dvigale, bile so zlatorumene in prek njih se je nežno prelivala bistra kapnica. »Zadaj je vse zasigano, samo ozka špranja gre naprej,« sem poročal, ko sem prilezel do njiju. »Bo treba okoli.« Pokimala sta, potem me je Tine nenadoma vprašal »Kaj praviš, kolk je že kaj ura danes?« in pri tem pomenljivo pogledal na svojo uro. Zraven njega je udobno sedel Martin Schweiger in zvonil z nogama, da je z allstarkami delal kroge na vodni gladini. Pomislil sem, kar pozno mora biti, če takole sprašuje. Seveda je pozno, saj že ves dan tekamo sem in tja po tem kraškem črevesju. Pa še ura ali dve snemanja sta bili vmes. »Kakšne šest, Tine,« sem rekel za vsak slučaj malo več, kot sem mislil, prepričan v svoj občutek za čas. »Ha ha ha, devet je pa res,« se je zarežal. »Tudi meni se je zdelo manj!« Neverjetno, za tri ure sem udaril mimo! Kadar me po urah plezanja po jami, plavanja po jezerih in sifonih, snemanja in fotografiranja, pa še merjenja in risanja – recimo

Iz tujih jam

Mostar. Foto: Ciril Mlinar Cic

temu raziskovanja, nenadoma prešine, da sem že dolgo v jami, takrat sem praviloma notri res že prekleto dolgo časa. »O mater, bo treba pa hitro ven, če hočmo še kej za jest dobit!« me je spreletelo. »Pa tudi jame je treba še kaj za jutri pustit,« se je strinjal Martin, ki se je že nekaj časa dolgočasil na prijaznih sigastih ponvicah. Ko je takrat videl – za nami je bilo že nekaj ur napornega jamarjenja –, da sem se spet ulegel v lužo še posebej nizkega rova in se začel tlačiti noter, mu je prišlo kar od srca: »Jest mam tega puzanja dovolj. Saj sem vendar potapljač, ne plazilec. Vaju bom kar tukaj počakal.« Potem se je zleknil na zaobljeno podlago in si v mislih prižgal cigareto. Le kaj se mu je takrat motalo po tistih črnomaljskih vijugah? V potapljaškem klubu Neretva smo oddali jeklenke na polnjenje in obesili potapljaške obleke, da se posušijo. Domači potapljači in njihov vodja Zoka so za vse odlično poskrbeli. Nobenih skrbi ni bilo, sistem za jeklenke pa je bil nadvse udoben. Prineseš prazne, odneseš polne. In nobenega problema z dovoljenjem za potapljanje, le na tablo v klubu

se vpišeš, v kateri sifon greš. Za primer nesreče seveda. Da te ne bi iskali po vseh luknjah, če te zvečer ne bi bilo ven. Nadaljevanje dneva je bilo klasično. Prek Starega mosta na večerjo. Gostilno je predlagal poznavalec Tine in naju odpeljal na tiho teraso nad reko, s pogledom na most in seveda z odlično hrano. Sicer pa, kje v Mostarju nimajo dobre hrane! Deset velikih okusnih čevapčičev z lepinjo, skleda solate in mostarsko pivo, za zaključek pa še obvezna baklava in kava na vogalu. Zatem se mi je seznam vseh želja skromno skrčil le še na posteljo. A glava se ni dala, hotela je še enkrat podoživeti dogodke dneva. In imela je kaj podoživljati, saj se je ta dan zame začel že pred davnimi štiriindvajsetimi urami. Bila je ena ponoči, tako kot zdajle, ko sem se v Črnomlju z opremo preselil iz svojega avta v Martinov kombi in se udobno zleknil na zadnjo klop. Zadnji dve noči sta bili zame kratki, zato se nisem po nepotrebnem silil imeti oči odprtih. Raje sem se prepustil prijetni zvočni kulisi, mešanici nežne glasbe, pridušenega pogovora obeh Martinov in šuma večnega tinitusa v svoji glavi.

Iz tujih jam Vožnja v Hercegovino je bila razmeroma kratka. Po avtocesti gre pač hitro. Dve, tri šoferjeve čikpavze in že smo vijugali navzgor ob Neretvi. Žal je sončni vzhod tokrat izostal. Ni bilo tako, kot je dan prej prek Messengerja obljubljal Martin, češ ni lepšega kot izlazak sunca izza džamije v Mostarju. Sivi ošiljeni stolpi so kot v posmeh nemo kazali v oblačno nebo. Sonce se je pokazalo šele mnogo pozneje, sredi dopoldneva. A tudi če bi nas obsijalo že navsezgodaj, bi morali s kavo in baklavami počakati. Bili smo toliko prezgodaj, da je bilo še vse zaprto. Tudi naš hotelček. Tako smo se prek novega Starega mosta sprehodili na tešče. Tja in nazaj. Šele potem je prišel čas za prvo baklavo. Običaj, ki smo ga prihodnje dni ponavljali po dvakrat dnevno ves čas našega bivanja v Mostarju. In na tem mestu je tudi moje podoživljanje ugasnilo.

Invazija školjke trikotničarke Kot ponavadi na takšnih odpravah se je dan začel mnogo prezgodaj. Nobeno poležavanje ni prišlo v poštev, noben petminutni podaljšek, takoj akcija! Zajtrk, kava, baklava, potem jajca v kombi in že smo bili pred novim sifonom. Tokrat smo izbrali Crno vrelo pri Salakovcu. Preden so zgradili jez za hidroelektrarno, je bil izvir nad strugo Neretve. Po suhem si lahko pristopil do sifonskega jezerca, iz katerega se je ulivala voda v reko. Po videzu bi takrat tudi tega lahko poimenovali Crno oko. Danes, ko je poplavljen, je njegov vhod skrit pet metrov pod gladino reke. Čeprav je oddaljen kakšnih dvesto metrov od parkirišča, je pristop do njega razmeroma udoben. Če nimaš podvodnega skuterja, preprosto zaplavaš malo stran od obale. Močan tok Neretve te zajame in kot tekoči trak odnese do izvira. Le pravi čas je treba izstopiti iz toka, da te ne odnese mimo. Tudi vračanje na izhodišče ne predstavlja posebne težave, saj plavaš ob bregu, kjer toka skoraj ni čutiti.

Svoj prvi potop v Crno vrelo si dobro zapomniš. Ko zaplavaš vanj iz tople motne reke, se nenadoma znajdeš v hladni, kristalno bistri vodi. Zazdi se ti ledeno mrzla, a ima vendarle normalnih devet stopinj Celzija. Pravzaprav je še topla v primerjavi s šestimi stopinjami Crnega oka. A nenadna razlika desetih stopinj naredi svoje. Z obema Martinoma sem zaplaval v enakomerno nagnjen rov. Imeli smo močne snemalne luči z veliko svetlobe, a so jo temne stene vpile, kot bi bile obložene z žametom. Jama je bila zaradi velike vidljivosti in raznobarvnih temnih prodnikov sicer dobrodošla sprememba in čudovito doživetje, vendar jo je njen popolnoma raven rov delal manj zanimivo. Po tem kamnitem kanalu smo se spustili do velike dvorane na petdesetih metrih, potem pa z vodnim tokom izvira kot z dvigalom nazaj v toplo Neretvo. Med plavanjem ob dnu reke sem imel pri povratku kaj videti. Školjke trikotničarke, tujerodna invazivna vrsta, ki jo zadnja leta tudi v slovenskih celinskih vodah dobro poznamo in se je bojimo, so dno in stene ter prod in sploh vse potopljene predmete popolnoma prerasle. Če bi iskal prazen, neporaščen prostor kjer koli pod vodo, bi ga iskal zaman. Temu se res lahko reče stoodstotna okupacija prostora. Zadnji potop smo ponovili v Crno oko. S Tinetom sva hotela dokončati začeto in preiskati še ostale nepregledane rove. Moramo najti ta prekleti misteriozni slap! »Ah, vesta kaj,« se je uprl Martin in ponovil včerajšnje mnenje glede potapljačev in plazilcev. »Vidva kar sama puzajta po jami. Jaz bom naredil potop, potem vaju bom pa zunaj počakal.« »Prav, samo boš dolgo čakal. Saj veš, kako gre to s časom v jami,« ga je skušal prepričati Tine, da bi šel vseeno z nama. »Ne bo hudega, saj imam cigarete zunaj,« je dejal zadovoljno. Tako smo se na koncu sifona ločili. Martin je odplaval nazaj proti svojim čikom,

Iz tujih jam midva s Tinetom pa sva se povzpela v gornji nivo jame. V začetnem delu sva napredovala hitro, označevala smeri in pregledala vsak stranski krak. Potem se je raziskovanje upočasnilo. Na mestu, kjer se je nadaljevanje videlo pod vodo, sva preplavala nekaj metrov dolg sifon kar na sapo. Zadaj se je odprlo in srce mi je zaigralo. Pognal sem se po rovu, splezal nekaj metrov navzgor in zadaj pod sabo zagledal vodoraven rov. Super, to bo pot do slapa, sem pomislil, splezal dol in zdrvel po rovu. Dvajset metrov naprej pa sem obstal pred znano obliko skale v obliki zmaja … ahhh, tukaj sva hodila že včeraj s Tinetom. Sifon, ki sva ga preplavala, naju je pripeljal okoli rit v varžet. Tako bi rekli naši starši, ko bi kdo segel v žep okoli zadnjice ali prišel na cilj po daljši poti. Tavala sva po labirintu sem in tja in na koncu nama je bilo že vse poznano. Nadaljevanja pa nisva našla. Edina možnost, da najdemo skrivni prehod, je, da vse rove izmerimo in na novo narišemo načrt, sva pozneje razglabljala s Tinetom, potem se bo rešitev na risbi bržkone sama pokazala.

Preden sva povsem končala, je Tine skočil v Smaragdno jezerce in ga osvetlil s podvodno lučjo. Bilo je nezemeljsko lepo. Potem so luči končno opešale, tako da sva se lahko mirne vesti napotila nazaj k Martinu. Našla sva ga zunaj pred sifonom. Kadil je in se godrnjaje otepal komarjev. Lokal z baklavami nas je toplo sprejel. Pojedli smo zadnje kose, za domov pa naročili še 24 svežih. Takšnih gostov še niso imeli, je priznala zadovoljna prodajalka. Po zaključnem večeru z mesom na žaru smo se poslovili od gostoljubnih Bošnjakov. Morali smo nazaj, nekateri v službo, nismo bili še vsi v penziji.

Črna kava v Crnem oku Pobegli slap mi poslej ni dal več miru. Vedel sem, da me bo Hercegovina to leto še enkrat videla. Najbrž prav tako Tineta. Zdaj je slap obsedel tudi njega. Sklenila sva, da skočiva še enkrat dol, rove na novo izmeriva in nariševa načrt. Potem se bo pokazalo. Seveda bi bilo fino, če bi z nama šel še kdo. Najbolje bi bilo, če bi šli štirje in bi lahko

Kapniški rov v starih etažah za sifonom izvira Crno oko. Foto: Ciril Mlinar Cic

Iz tujih jam naredili dve merilni ekipi. Odločila sva se za zadnji vikend v septembru. Na Messengerju sem malo potipal med prijatelji. Ampak se ni obneslo. Schweiger je bil zaseden, Janez ni mogel, Alan tudi ne, Mihajlo prav tako ne kot tudi še nekaj drugih … ostala sva sama s Tinetom. Preveril sem vreme. Daljnosežna vremenska napoved je za ta čas napovedovala močne nalive, zato sem akcijo pomaknil za teden prej. Morda bo pa takrat imel kdo čas? Ponovno sem povprašal potencialne buddyje, če bi šel kdo zraven. Mihajlo bi šel, samo ne bo šel, Alan je moral biti doma zaradi komaj rojenega sina, Martin je imel v nedeljo krst vnuka, Koršič je pričakoval novega mulca … Tako sva ostala spet in še vedno sama s Tinetom. Ahhh, same težave s to mularijo! Nič, greva pa sama. Do popoldne sem imel akcijo organizirano. Napisal sem sporočilo Zoranu v Mostar, da prideva dol za vikend. Da bova rabila klubski prostor za spanje in sušenje oblek. In kompresor za dopolnjevanje jeklenk. Takoj je odpisal, da ni problema, da sva dobrodošla. Ključ naju bo čakal na dogovorjenem mestu. Sedla sva

v avto, dvakrat ustavila ob poti za pretegovanje udov, ob pol devetih pa že pila kavo pri Gumi v Mostarju. Ta dva dneva, ki sta nama bila na voljo, nisva hotela iskati povezave, temveč sva želela le izmeriti in skicirati jamske rove. Imela sva premalo časa, na naključje pa nisva hotela spet računati. Povezavo bomo poiskali s pomočjo izrisanega načrta naslednjič. Vse stvari, ki bi morale priti za sifon suhe, kot so merilni komplet, hrana in fotoaparat, sva zložila v vodotesni keson, ostalo v mokro transportko. Na »koncu« jame sva bila dokaj hitro. Z merjenjem in risanjem pa je šlo mnogo počasneje. Tine se je postavil na merilno točko, sam sem šel do naslednje, od koder se je prejšnjo še videlo, in s klubskim laserjem izmeril razdaljo, smer in naklon. Potem sem vse to zapisal v beležko, narisal vmesni rov in še kakšno posebnost, kot na primer jezero, zanimiv profil in podobno. Izmeril sem tudi širino in višino rova. Vse to je zahtevalo svoj čas, ure so kar letele. Odločila sva, da zaključiva pri jezeru, ki se je nahajalo približno na polovici glavnega poligona, od

Ekipa pred izvirom Bune. Dva Martina, Schweiger in Ilenič, ter Cic. Foto: neznani turist

Iz tujih jam tam pa nadaljujeva jutri. Na zadnjo merilno točko sem položil frutabelo. To je bil znak za naslednji dan, da bova vedela, kje sva končala. Potem sva pohitela proti izhodu. Vračala sva se hitro, kar drvela sva po že dobro znanih rovih, a naj sva še tako hitela, je bila ura že deset zvePrimerjanje novih načrtov Crnega oka s starimi. Foto: Ciril Mlinar Cic čer, ko sva pospravila opremo in sedla v avto. Pred gostilno Vidikoda sem jih lahko vrisal. Ti bojo prišli na vrvac, ki je bila prva na najini poti, pa je bila sto naslednjič, ko bomo s pomočjo načrta ura že pol polnoči. Lokal je bil že zaprt, a v končno poiskali povezavo s spodnjo jamo in njem je še gorela luč. Seveda, sezone je bilo naš izgubljeni slap. konec. Pričakovati hrano je bilo res preveč, Pred sifonom sva pospravila suhe stvari v a poskusiti ni greh. Potrkala sva in vprašala. keson, ostalo v transportno vrečo in se začePotem so za naju ponovno ogreli že hladno la opremljati. Odprl sem jeklenko, tedaj pa pečico in spekli štiri krasne postrvi, zraven pafff. Zrak je usekal iz druge stopnje glavneso dodali pečen krompir s čebulo in vse, kar ga regulatorja in se ni hotel več ustaviti. Zaje bilo še potrebno. prl sem ventil in problem poskušal odpraviti, Noč sva prespala hitro, kot bi se nama a brez orodja ni šlo. Zrak je še vedno uhajal z kam mudilo. Ko sem vstajal, me je od jame vso silo. Ventil sem spet zaprl. Jebiga, nazaj še vse bolelo, a začuda je bila do baklav bobo treba z enim regulatorjem. Na srečo ni lečina že pozabljena. bilo daleč, globina pa je bila majhna. Tinetu V veliki dvorani pri smaragdnem jezeru sem povedal, da bom plaval tik pred njim, je bilo risanje zahtevnejše. Bilo je mnogo da bi lahko v primeru težave z zrakom segel detajlov. A razdalje so bile večje in nama je po njegovem regulatorju. Dogovorjeno! Pod šlo kar hitro od rok. Po petih urah sva si roko sem vzel transportko in odplaval proti privoščila malico in skuhala črno kavo. Pravo izhodu. Drugi regulator je delal v redu, tako turško črno kavo, v originalni bakreni džezda sva bila brez zapletov hitro zunaj. vi z medeninastim ročajem. V lepem kapniPo Mostarju sva hodila po ustaljeni poti, škem rovu je Tine postavil džezvo z vodo kot bi naju vodil vgrajen GPS-navigator. na trinožnik in podnjo podstavil bencinski Najprej prek novega Starega mosta na desni gorilnik, ki je zagorel z velikim, svetlim plabreg. Tam sva se najedla mesnih in zelenjavmenom. Iz džezve se je kmalu začelo kaditi. nih dobrot z žara, potem sva se vrnila na Po malici sva pospravila ropotijo in se spet levi breg, kjer sva si privoščila še baklavo in posvetila merjenju. Ob dolgih razdaljah med črno kavo. S tem sva kratko, naporno, a pritočkami sva se počasi pomikala proti izhojetno akcijo imenitno zašpilila. Na svidenje, dišču. Zabeležil sem si tudi mere stranskih Hercegovina, Mostar, Crno oko! Na svidenje, misteriozni slap! Do naslednjič!  rovov, vsaj začetne smeri in razdalje, tako

Iz tujih jam

Zverinjačke rupe 2019 Aleš Grlj

aj 2019. Spomladanski sončni žarki so se že dodobra ogreli bregove Ljubljanice in po delu mamljivo vabili k posedanju v obvodnih betulah ter s tem k odvajanju nekoliko večjega dela plače lokalnim gostincem. Na čisto ne poseben ali določen dan sva z Juretom takole skrbela za dobrobit točajk in točajev ter modrovala o vsem mogočem. Nakar me po tretji ali četrti donaciji Jure vpraša: »Ej, kam greš pa kaj poleti?« »Mah, ne vem, sem mislil dopust porabit v par delih. Tale noga me še kar zajebava, pa kakih daljših dogodivščin ne bo dobro prenašala,« sem pojamral in dodal: »Balkan Cavers Camp bo letos v Turčiji in zveni kar mamljivo, na tabor na Kanin bi bilo tudi fino

Udeležence tabora smo ujeli med občudovanjem čisto nove in druge dimenzije razkošja. Foto: Aleš Grlj

it, lani sem bil samo dva dni …« Takoj je prekinil moje sanjanje z naslednjim vprašanjem: »Kaj pa Črna gora, kdaj si bil nazadnje tam?« Dva meseca pozneje sem opolnoči, po desetih urah vožnje z razsvetljeno Boko Kotorsko v vzvratnem ogledalu sekal zadnje ovinke vzpona na Lovćen. Tabora ni bilo težko najti, dno globoke in široke kotanje ter peščico šotorov na njenem dnu je razsvetljeval pojemajoč plamen. V taboru sta bila pokonci le še Jure in Bine, ki sta v hipu, ko sta me zagledala, prepoznala mojo stisko, me peljala do hladilnika in mi v roke porinila hladno pločevinko. Po temeljiti analizi poti, zastojev, nove ceste do Ivanovih korit in vsebine še nekaj pločevink sem postavil svoj šotor ter prisluhnil nežnemu smrčanju tedaj še neznanega jamarja. Sonce je še prehitro dvignilo temperaturo v šotoru do neznosnega in me pregnalo na plano. Kratek sprehod do štabnega šotora, zajtrk, spoznavanje udeležencev, ločevanje na smrčeče in nesmrčeče, umivanje zob (ne nujno z zobno pasto). Povzetek dopoldanskega dogajanja. Do večera je bil tabor, z luksuznim WC-jem, tušem, hladilnikom, vodovodom in sušilom vred, postavljen do konca. V bistvu smo naredili še več, uspelo nam je tudi opraviti hiter pregled terena in delovišč, narediti načrt dela, sestaviti skupine in si izbrati območja, ki bi jih pregledali. Tokratni tabor je bil namenjen predvsem iskanju novih vhodov in ne toliko raziskovanju ter podaljševanju že znanih jam. Območja dela so bila določena na podlagi predhodnih pregledov terena in satelitskih posnetkov območja. Vsaka skupina se je s pomočjo telefona in sloja potencialnih vhodov orientirala od točke do točke ter preverjala, kaj se tam zares nahaja. Po nekaj takšnih

Iz tujih jam ogledih drugega dne, ko se je sonce počasi spuščalo po zadnji tretjini svoje poti, sva se z Andrejem Olovcem - Olijem vračala proti taboru. V žepu sem imel dve ali tri skice in meritve, Andrej pa kakšnih pet, šest fiksov manj kot zjutraj – brezna so bila bolj kratka. Hodila sva po makadamski poti, razglabljala vse možno in se za – če pomislim za nazaj, kar hudo – soparo ne preveč menila. Pa tudi če bi se … Bolj sva se osredotočala na večerjo in tekoče zadeve. Ne dolgo za tem, še pred večerjo, je soparo pregnal prijeten vetrič, ki je napenjal ponjave pred šotori in preskušal, ali so dobro napete. Ker so očitno bile, se je začel upirati z nekoliko večjo silo in hkrati poskrbel tudi za to, da se nismo več pogovarjali o tekočih zadevah v steklenicah in pločevinkah, temveč tistih, ki padajo z neba. Kljub silovitemu stopnjevanju moči vetra nobena od ponjav še ni hotela popustiti, pa je kuhinja bojda rekla »Pametnejši odneha« in naredila preval. Posnemati jo je želel velik črn emajliran lonec bolonjske omake, ki jo je ogreval za Eriko Kozamernik. Njegove aerodinamične lastnosti so ga hitro opozorile, da zakonov fizike ne gre kar tako kršiti, saj so kazni kar visoke. Ker mu je bilo narediti vtis na Eriko pomembnejše od tega, so mu povedale in pokazale še, da lonec ne pade daleč od gorilnika in omaka ne od lonca. Po tej drami smo hitro opazili, kako zelo je naše skladišče navezano na kuhinjo, in ker smo vedeli, da ima dokaj podobne aerodinamične lastnosti kot kuhinja in hkrati dokaj različne kot črn emajliran lonec, poln omake, smo se družno odločili preprečiti vsak poskus imitacije. V to smo vložili veliko truda, toliko, da smo povsem zanemarili bitko, ki so jo na drugi strani vrtače bíli šotori in veter. In ko smo izgubili še dva šotora, je nehalo pihati, kaplje dežja so spremenile kot gibanja za 90 stopinj in padale, padale in padale, dokler jih ni zmanjkalo ... po dveh dneh. No, če se vrnem v dogajanje takoj po tem, ko se je veter polegel. Hitro smo postavili kuhinjo nazaj na

Andrej Olovec - Oli med spuščanjem v neznano. Foto: Aleš Grlj

njeno mesto (preval nazaj), črn emajliran lonec tudi (nekaj, kar ni preval nazaj), njegovo vsebino pa zamenjali za riž in mleko. Potem smo premlevali riž in kaj dalje. Naslednji dan je bil deževen in ga nismo mogli izkoristiti za sušenje premočenih stvari, kot smo upali večer prej. Načrte smo prilagodili stanju že zjutraj, se naložili v vozila in odbrzeli proti Cetinju. Cetinje je bilo nekdaj glavno mesto Črne gore, danes pa nosi naziv sekundarnega glavnega mesta. Leži pod celinskim pobočjem Lovćena in je kar ugleden kraj, ki ga je vredno obiskati. Deževen dan smo deloma prevedrili tudi v turistični Lipski jami, ki je za ta namen zelo dobro opremljena. Za nazaj smo še nadomestili izgube mletega mesa in čebule ter se vzpeli na Lovćen. Dogodki prejšnjega dne in vremenska napoved naslednjega so obetali skorajšnjo razstavo mokre jamarske in osebne opreme. Pripravili smo jo tako, kot je prikazano na spodnji sliki,

Iz tujih jam

Razstava mokre jamarske in osebne opreme ni bila deležna številčnega obiska. Foto: Aleš Grlj

prevelikega obiska se nismo nadejali in ga tudi ni bilo. Naslednje dni je delo na območju Zverinjačkih rup steklo, kot sem že opisal, v parih ali skupinah po tri, pregledovanje vhodov in merjenje prostorov za njimi. Takoj se je izkazalo, da so bile predhodne priprave in pregledi dobro izvedeni. Število najdenih in izmerjenih jam se je glede na število udeležencev kar hitro večalo. Večina ni zahtevala nadaljevalnega tečaja opremljanja in merjenja, tudi časovno niso bile zahtevne. Seveda pa to ne velja za vse in ne samo enkrat se je zgodilo, da so se jamarke in jamarji v tabor vračali pozno, brez vrvi v transportnih vrečah in naslednji dan spet in spet. Tako sta Jure Tičar in Erika našla brezno, ki je po treh ali štirih dneh doseglo globino krepko preko sto metrov. Na dnu se na več mestih višje odpirajo okna, ki niso bila pregledana. Dela za naslednje tabore vsekakor ne bo zmanjkalo, kljub temu da smo naredili kljukice oziroma križce na kar lepem številu oznak.

Konec tedna se je večina brežiških jamarjev podala na pot proti Sloveniji. V slovo sta jim prva soseda iznad vrtače, ga. Julija in

Od leve proti desni Aleš Orešar, Andrej Olovec Oli in Albin Kerin, vsi JK Brežice. Aleš in Albin sta se pravkar vrnila iz jame, pričakala sta ju skoraj dokončani golaž in njegov avtor, nasmejani Oli. Foto: Aleš Grlj

Iz tujih jam

Petra Vovk zapisuje meritve na dnu novoodkrite Buže na Podih. Foto: Aleš Grlj

pridružila v drugem tednu tabora. Skupaj sva v naslednjih dneh seznamu izmerjenih jam dodala še pet novih. Tudi pri teh gre predvsem za krajša brezna. Med taborom smo proslavili tudi njen rojstni dan in kot eno od daril smo ji posvetili ime novoodkrite jame. Vsakodnevne pohode od vhoda do vhoda smo prekinili z daljšim planinskim pohodom po celotnem obroču vrhov, ki obdajajo taborni prostor, ter si ga ogledali z različnih razglednih mest. S tem pa smo tudi sklenili dva tedna druženja in raziskovanj ter počasi pospravili tabor, spakirali opremo, se poslovili od domačinov in se odpeljali vsak svojo pot. Erika in Jure sta jo mahnila na Hrvaško proti morju, s Petro pa sva se odpravila v drugo smer – proti Prokletijam na meji z Albanijo. To pa je že druga zgodba. Jamarski raziskovalni tabor Zverinjačke rupe je potekal že petič in je bil tokrat organiziran v nekoliko manjšem obsegu kot prejšnja leta. Trajal je štirinajst dni, udeležili pa smo se ga jamarji dveh klubov, JK Brežice in JK Železničar. Vse skupaj je bilo devet jamark in jamarjev. 

g. Milovan, pripravila kačamak. Kačamak je posebna lovćenska poslastica iz krompirjeve polente, stopljenega sira in masti. Vse skupaj dobro podmaže čreva in greje človeka v jami še kak dan po zaužitju. Milovan, že starejši gospod, ki je odraščal tam okoli, je povedal, da so včasih to jedli cele zime. Pred njihovim odhodom smo skupaj z domačini, predstavniki Narodnega parka Lovćen in lokalnimi planinci organizirali čistilno akcijo bližnje vrtače, ki je dolga leta nekomu dobro služila kot odlagališče raznoraznih predmetov, ki jih ni več potreboval. Do popoldneva je bila vrtača vrnjena v skoraj izvirno podobo, skupinski napor pa je Udeleženci tabora Zverinjačke rupe 2019 prve dni tabora, ko smo bili še sveži in spočiti. Zgoraj od leve proti desni: Aleš bil ovekovečen v lokalnem glasilu. Orešar, Albin Kerin, Adam Likar, Jaka Komočar in Jure Tičar Praznino, ki so jo za sabo pustili (vodja tabora). Spodaj od leve proti desni: Aleš Grlj, Erika KoBrežičani, je zapolnila Petra Vovk zamernik in Andrej Olovec - Oli. Petre Vovk ni na sliki, taboru (JKŽ), ki se je trem preostalim se je pridružila v drugem tednu. Foto: Erika Kozamernik

Iz tujih jam

Balkansko srečanje jamarjev 2018 – Romunija Tadeja Babič

primerjavi s prejšnjim letom je bila leta 2018 udeležba našega kluba na srečanju balkanskih jamarjev nekoliko skromnejša. Odprava je štela le tri pogumne člane: Jolbeta, Jarija - Luka in mojo malenkost. V Ljubljani smo natovorili vso opremo, ki je kljub temu, da smo bili samo trije, zasedla cel prtljažnik naše rumene škodice. Jolbe je prevzel vlogo šoferja in že smo drveli proti deželi vampirjev, gradov in seveda jam. Začuda ura ni bila JKŽ-jevska, tako da smo imeli ves dan mirne vožnje. V iskanju popestritve med vožnjo po neskončni panonski ravnini smo se ustavili ob največjem vodnem telesu v tem delu Evrope, Blatnem jezeru, ki je vzdržalo svoj sloves in ob razburkani vodi zaradi vetra prikazalo, zaradi česa je dobilo ime. Po okrepčanju z madžarskim golažem smo pot nadaljevali proti Romuniji, natančneje proti mestu Arad na zahodu države, kjer smo prespali. V iskanju hostla preko interneta smo prispeli pred opuščeno zgradbo, ki je bila videti že nekaj let prazna, zato smo raje šli do bližnjega hotela, kjer nam je po dolgem pregovarjanju z receptorjem – seveda je znal samo romunsko – in s pomočjo gostje, ki je znala nekaj besed po italijansko, uspelo dobiti sobo za tri za ceno enega (receptor nam je najprej želel dati trikratno ceno plačanega). Po večernem pivcu smo legli in že sanjali ob zvokih harmoničnega smrčanja (samo hec, noč je dejansko minila v tišini). Naslednji dan nas je čakala Transilvanija. Prvo na spisku je bilo zgodovinsko mesto Alba Iulia, poseljeno že v grških časih, danes pa najbolj poznano po obzidju v obliki zvezde s sedmimi kraki in zgodovinsko

pomembnih sakralnih objektih, ki jih je obzidje varovalo. Po ogledu mesta smo si privoščili kosilo, kjer smo med drugim jedli ciorbo de burta, po naše vampe. Kasneje smo ugotovili, da so bili to najboljši vampi na potovanju. Pot smo nadaljevali po gričevnati pokrajini v notranjost Transilvanije, kjer smo prespali v majhnem domačem kampu, ki ga vodita dva upokojena Nizozemca. V bližnji restavraciji smo se prvič spoznali z mamaligo. To je beseda, ki jo Romuni uporabljajo za polento, in seveda smo je na celem potovanju pojedli kar veliko. Naslednji dan smo si pogledali srednjeveški mesti Sighisoara in Sibiu. Sighisoara je barvito obzidano mestece, ki je zaradi strukture in zgodovine zaščiteno pod Unescom. Po sprehodu med obzidjem in ogledu znamenite ure na stolpu smo po lesenem pokritem stopnišču prišli do cerkve z ogromnim pokopališčem, kjer smo našli tudi zapuščene grobove vojakov iz 1. svetovne vojne. Nato smo nadaljevali proti Sibiu, na poti pa že videli prve hiše Romov, vredne omembe, ker so to ogromne vile v stilu večplastne kitajske strehe z jeklenim okrasjem, in ogromne nasade konoplje (sklepamo, da industrijske). V Sibiu pa smo bili najprej potrebni pijače in jedače in šele nato sprehoda po mestu. Po igranju turistov smo se končno odpravili na naš cilj za nekaj dni, to je bilo mestece Baru, kjer so nas gostili romunski jamarji. Uradno otvoritev smo seveda zamudili, vendar smo se hitro registrirali in si na manjšem travniku med stavbami našli kotiček za šotore. Potem smo spoznavali kamp in čakali na ostali del slovenske delegacije, zadnji so prišli pozno ponoči.

Iz tujih jam Naslednji dan je končno sledila prva jama. Jaz in Luka sva se odpravila v ponorno jamo Cioclovina. Kljub temu da je bila organizacija mnogo boljša kot v Grčiji (imeli smo organizirane prevoze, informacije o jamah, hrano ipd.), so nam pozabili povedati, da je vhod do jame nekje daleč stran od naše začetne točke. Tako smo do jame potrebovali slabo uro, vendar se je tudi to izplačalo, saj je bila pot zelo slikovita. Pred jamo smo se oblekli in že je vsak po svoje odšel pod zemljo. Seveda je to povzročilo množično izgubljanje, saj nismo vedeli, kateri rov je pravi. Ko smo končno našli Poljaka, ki je pomagal pri opremljanju in nas čakal na prvem sidrišču, smo se začeli po vrveh spuščati v globine rečnih rovov. Ker je bilo rečeno, da je to vodna jama, smo si pridno oblekli neopren, ki pa je ostal skoraj suh oziroma moker le od znojenja, saj je voda segala po večini le do kolen. Zato smo izkoristili vsak večji tolmunček za namakanje. Jama je skozenjc, zato smo prišli ven na drugi strani. Naš tretji član, dragi Jolbe, se je tisti dan tudi odločil obiskati jamo, tako je šel v turistično jamo Bolii, kjer je opazoval predvsem barvito razsvetljavo. Zvečer so organizatorji popravili svoje informacije o dostopih do jam in glej ga zlomka, skoraj vse so imele čas dostopa vsaj 45 minut. Tako smo v naslednjih dveh dneh več časa potrebovali za dostop do jam kot za same oglede. Vendar je bila hoja vredna vsakega truda, saj je bila pokrajina zelo slikovita s travniki, gozdovi in slapovi. Za jame ne morem reči istega. Jami Piatra Toplitei in Palariei sta bili dokaj kratki, vendar kapniško bogati in zanimivi. V Palariei se mi je uspelo stlačiti čez najožji prehod do takrat, Jariju pa rame niso dovolile mimo. Jolbe nas je vedno spremljal na dostopih, pred jamo pa počakal ali se obrnil in šel do avta raziskovat okolico. Po dveh suhih jamah smo se spet odločili za vodno jamo Sura Mare, kjer je bil neopren končno res potreben. Ta jama je na tem delu najbolj poznana. Gre za izvirno jamo, dolgo

Kamp v Baru Mare. Foto: Iztok Trček - Jolbe

več kot enajst kilometrov, mi smo si jih ogledali približno štiri. Tokrat je bil dostop kratek in lahek, je pa bila jama zato bolj zahtevna, ker smo se vzpenjali proti toku čez brzice, tolmune in slapove. Dvakrat se je bilo treba tudi potopiti, saj sta bila prehoda ozka in pod vodo. Prejšnje dni, ko je bil nivo vode previsok, je to onemogočilo ogled. Naša skupina je bila kar velika, zato je šlo počasi, kar je motilo predvsem številčne Poljake, ki bi čez jamo kar tekli. Zaključni del ogleda je bila ogromna dvorana, kjer je bila najbolj poznana točka jame – velikanske ponvice. Po fotografiranju smo se počasi odpravili nazaj. Kar hitro smo se razdelili v dve skupini, saj so Poljaki oddrveli naprej, mi smo pa počasi capljali in uživali v rečnem toku, le Poljak, ki je ostal z nami za varnost, je zmrzoval, saj je imel pretanek neopren. Na koncu jame smo opazovali še eno izmed večjih kolonij netopirjev v Romuniji. In že je prišel zadnji dan. Luka in Jolbe sta tokrat klicala dan za počitek, jaz pa sem se odločila, da se preizkusim v kanjoningu. Po hitri lekciji o uporabi novega kosa opreme smo se začeli spuščati po kanjonu, ki je nekje

Iz tujih jam

Lačni jamarji. Foto: Iztok Trček - Jolbe

v sredini prečkal tudi kratko jamo. Izkušnja je bila zabavna, saj vedno uživam v spustih po vrveh. Vsaki jami in akciji so sledila kosila oziroma večerje, na katerih smo preizkušali lokalno hrano in pijačo ter zadovoljili mojo dnevno potrebo po sladkorju s papanasiji, tradicionalno romunsko sladico. V eni izmed restavracij, naj omenim, da je bila sredi ničesar, nas je zelo presenetila natakarica, ki se je z nami začela pogovarjati v slovenščini, saj je nekaj let delala in živela v Beli krajini. V kampu pa smo imeli vsak večer druženja in predstavitve, najbolj smo se družili z romunskim parom gorskih reševalcev. Zadnji večer so Romuni pripravili tradicionalni večer. Že nekaj ur prej so v velikih kotlih pripravljali mamaligo in golaž, na drugi strani pa se je pekel odojek. Večer se je zaokrožil, ko so se nam na odru pridružili romunski trubači ali fanfare, ki so publiko zabavali dolgo v noč. Jamarjenje se je s tem večerom na žalost zaključilo, vendar se je naša pot nadaljevala. Naslednji dan smo si ogledali Korvinov grad v Hunedoari in mestece Hasdat, znano po ogromnih kičastih romskih vilah, ki kot prej

omenjeno krasijo marsikateri del Romunije. Sledili so še slap Clocota in ostanki rimskih term v mestecu Geoagiu Bai. Nato pa čez prave gore oziroma čez enega najbolj poznanih prelazov na svetu Transfagarasan. Spali smo na vznožju prelaza in zjutraj dovolj zgodaj štartali, da smo se izognili zaprtju ceste zaradi relija, vsaj tako smo mislili. Začeli smo se vzpenjati, a na žalost nam vreme ni bilo naklonjeno, saj je bilo megleno in deževno. Ko smo se bližali vrhu, se je le nekoliko razjasnilo, da smo lahko opazovali sosednje vrhove in serpentinasto cesto pod sabo. Ko smo šli čez prelaz, so nas redarji zaustavili in rekli, da bomo pa le morali počakati nekaj ur zaradi zaprtja ceste. Še sreča, da so nas ujeli blizu gostišča, kjer smo lahko delali tisto, kar imamo JKŽ-jevci najraje – jedli in pili. Ko so cesto spet odprli, smo pot nadaljevali proti Srbiji. Postankov je bilo kar nekaj, tudi mesti Targu Jiu in Drobeta-Turnu Severin. Najzanimivejši pa so bili geološki oziroma geomorfološki ostanki naravnega parka Muzeul Trovantilor ali Muzej trovantov. Saj vem, kaj boste rekli, spet ti geografi, ampak skale pravilnih okroglih in elipsastih oblik sredi peščenih sten bi fascinirale vsakega, no, skoraj vsakega. Tisto noč smo prespali že v Srbiji, zjutraj pa smo se peljali po Djerdapu, slikovitem kanjonu Donave. Največ časa smo si vzeli za ogled arheološkega najdišča Lepenski vir in seveda kosilo ob reki, kjer smo poizkusili kečigo (riba, ki plava po Donavi). Po kosilu pa naprej po ravnini do Novega Sada. Po romunskih čevapčičih, oni jim pravijo mici, so srbski samo potrdili, kje je najboljši roštilj na Balkanu. Naslednji dan skok v Osijek na kosilo in potem še zadnja vožnja po neskončni slavonski ravnini nazaj v garažo v Ljubljani. Za konec naj povem, da sta naša moža krmilo škodice kaj kmalu na začetku potovanja prepustila meni in se pustila razvajati ob mirni vožnji po Balkanu. Izpustimo malenkost, da sem dvakrat skoraj skrajšala življenje sopotnikov. 

Iz tujih jam

Carlsbad, svetovno srečanje jamarskih fotografov Matej Zalokar

ed 21. in 28. aprilom 2018 je v ameriški državi New Mexico, natančneje v pogorju Guadalupe in na območju mesta Carlsbad, potekalo že četrto svetovno srečanje jamarskih fotografov, ki se ga je udeležila tudi slovenska ekipa. Jamski fotografi lahko na srečanje pripeljejo tudi pomočnike in tako se nas je zbrala zanimiva druščina v zasedbi Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Zazula Vrviščar, Miha Staut kot pomočniki ter Peter Gedei in Matej Zalokar kot fotografa. Prvo srečanje jamskih fotografov, ki je začrtalo smernice vseh nadaljnjih, se je leta 2011 odvijalo v francoskem mestu Olargues.

Srečanje naj bi temeljilo predvsem na druženju in izmenjavi mnenj, potekalo naj bi okvirno vsaki dve leti in po možnosti vsakokrat na drugi lokaciji. Dogodek je leta 2013 prevzela italijansko-slovenska naveza, potekal je v okolici Trsta, Kozine in Divače. Peter je takrat prevzel slovenski del organizacije, z vodenjem po jamah pa smo pomagali člani JKŽ-ja. Tretje srečanje leta 2015 je potekalo v Turčiji, za četrto pa so se odločili ameriški jamarji. Nekaj dni pred srečanjem smo vsi člani skupaj vzleteli z Brnika. Zaradi drugačnega pristopa k potovanju smo se v Philadelphii

Zanimivi prizori na potepanju po kanjonu Slaughter Canyon. Foto: Matej Zalokar

Iz tujih jam

Rovi sadre v jami Virgin Cave. Foto: Peter Gedei

Bole, Mojca in Matej odcepili od Petra in Mihe, ki sta izbrala bolj človeško potovanje z letalskim prevozom direktno v El Paso. Za našo ekipo je sledil let do Los Angelesa, kjer smo imeli rezerviran prevoz do postaje avtobusnega prevoznika Greyhound. Nočni prihod do sumljive avtobusne postaje v industrijskem predelu, katerega usluge uporablja zanimiv nabor ljudi, je zagotovo dober uvod v obljubljeno deželo ZDA. Nato pa malo spogledovanja, hihitanja, hitre prehrane in dobrih 14 ur vožnje po ameriški avtocesti do El Pasa. Mehiški klobuki, gringosi, kavboji, McDonalds in švic ... njami … Na poti do Carlsbada pa še prijetno meditiranje ob ropotu 6,7-litrske V8 mašine Fordovega džipa. Prvo noč smo si privoščili večerjo in nastanitev v prenočitvenih kapacitetah ranča, sledila pa sta spoznavanje in naslednji dan prvi pregled opreme. Zaradi sindroma belega

nosu, smrtne bolezni, ki kosi med netopirji, so bili tako jamarji, še bolj pa predstavniki treh največjih naravovarstvenih organizacij na tem terenu precej na trnih. Lahko smo poslušali predvsem, česa se ne sme početi v jamah in kako uporabljati celotno postrojenje dezinfekcije jamarske opreme. Tovrstno delo vključuje brisanje kompletne opreme z alkoholnimi robčki, opremo v nepredušno zaprtih PVC vrečkah in pasterizacijo jamarske opreme v kadeh. V teoriji je zadeva vrhunsko zastavljena, v praksi pa smo preko pogovorov izvedeli, da se bolezen kljub temu širi in jamarji ne dosežejo hitrosti letečega netopirja. Kljub temu sta trud in zavedanje za naravovarstvo celotne jamarske srenje v ZDA na zelo visokem nivoju. Primer zanimive prakse – ena izmed ameriških jamark nam je povedala, da se ukvarja z rekonstrukcijo poškodovanih jam. Med snemanjem neke reklame naj bi npr. razbili prelepo sigasto skulpturo. Lastnik jame je restavratorko najel in ta jo je košček po košček lepila nazaj na strop. Poškodbe se baje ne vidi več. Jamarka se že celo življenje ukvarja izključno s tem, baje kar cvetočim poslom. Jame, ki smo jih obiskovali, so bile v pogorju Guadalupe. Pokrajina je bolj kot ne puščavska, jame pa so temu primerno suhe. Povečini so hipogenega nastanka, s tem pa tudi okrasje, ki ga najdemo po jamah. Ena izmed bolj znanih jam na tem območju je Lechuguilla, ki pa je zaradi težkega pridobivanja dovoljenj in visoke stopnje zaščite nismo imeli priložnost obiskati. Jamarjenje je potekalo v stilu, kdor prvi pride, prvi melje. Ekskurzije v zanimive jame so bile hitro zapolnjene in ostalo nam je množično fotografiranje s stalnim nadzorom oziroma zelo pogosto obiskane jame. Jame v tem delu so namreč zelo zaščitene (kdaj tudi po nepotrebnem) in vsaka ima letno ter mesečno kvoto dovoljenih obiskov. Kljub temu so se nadzorniki izkazali kot koristni člani ekipe, saj so bili zelo dobri lučkarji in statisti. Jamarske debate so hitro

Iz tujih jam stekle in dognali smo, da tudi njim ni pogodu totalno zbirokratizirano obiskovanje jam. Jame so na zanimivih področjih. Za jamarje, navajene naših gozdov, je premikanje skozi kaktuse, ki trgajo obleko in kjer lahko naletiš na zanimive živalce, zagotovo posebno doživetje. V eni izmed obiskanih jam so nas namreč med spuščanjem opomnili, naj ne pozabimo pogledati na polico v breznu, saj se tam večkrat nahaja kobra. Miha se je odločil, da bo za pazljivo sondažo uporabil najdaljši fotografski stativ. Na srečo kače na pričakovani lokaciji ni bilo. V Sloveniji smo lahko srečni, da teh težav ni. Na srečanju smo se spoznavali z zanimivimi jamarji in fotografi s celega sveta, si ogledovali projekcije in izmenjevali izkušnje. Predstavitve so bile fenomenalne in res je neverjetno, kako različni fotografi drugače dojemajo okolico in fotografijo. O tem smo

se lahko prepričali tudi ob javni predstavitvi našega dela na zadnji dan srečanja na nacionalnem inštitutu za kras. Ob koncu srečanja smo se Bole, Mojca in jaz poslovili od ostalih ter se odpravili v El Paso in kasneje proti Los Angelesu. Planirani povratek z avtomobilom proti zahodni obali se je zaradi pretirane cene najema vozila izjalovil, tako da smo dober teden preživeli po motelih Nove Mehike, Arizone in Teksasa. Cena goriva je zelo ugodna, zato večurna vožnja po podeželju ni bila izjema. Opazovali smo lahko goreča naftna polja, domovanja Anastazov, prvotnih naseljencev, mesto pristanka vesoljcev, okamnele gozdove in za nameček še belo puščavo. Križarjenje smo zaključili v El Pasu, sledil pa je drzen obisk statistično najnevarnejšega mesta na svetu, Ciudad Juarez v Mehiki. Za zaključek smo si privoščili še zadnjo vožnjo z Greyhoundom

Velikanski kupi gvana v jami Slaughter Canyon Cave. Foto: Peter Gedei

Prvi koraki do LA-ja, kar se je ponovno izkazalo za (upamo, da) neponovljivo izkušnjo. Dvajset ur vožnje, med katero smo doživeli večurno čakanje na avtobus, manjši pretep, kričanje, kontrolo za ilegalne prebežnike, razlitje kokakole, glasno nabijanje muzike, pokvarjen avtobus ... Finančno se je obisk ZDA in srečanja še kar splačal, vsaj za Boleta in Mojco, ki sta

denar dobesedno pobirala po tleh. Med odpravo sta na tleh našla več bankovcev in kovancev. Vsaj dvakrat na dan se je nekdo zadrl »še eden«, se sklonil in že je bilo dovolj za burger, ki ga res ni bilo težko najti. Avenije s hitro prehrano so praktično za vsakim vogalom, burger za en dolar in neomejena količina kokakole. Kile gredo pa hitro gor … A kaj, ko se splača! 

Kako smo postale samostojne, neodvisne, sposobne, lepe jamarke In usposobljen jamar Anja Kos

letu 2018 smo Anja Kos, Anja Hajna, Najbolj sem se bala dela z zabijanjem svePetra Pavšič, Yana Bilynets in Klemen drovca. K sreči sem izbrala dobro taktiko. Suša postali usposobljeni za samostojno jaZ inštruktorjem smo ves čas malo klepetali, marjenje. Pred dnevom izpita smo skupaj vmes pa sem ga vsake toliko vprašala npr. preživeli nekaj popoldnevov, v katerih smo »Saj tole bo pa počasi dovolj zabito, a ne?« povadili potrebne veščine, kot so opremljaPotem pa mi je kar sam razložil, kaj in kako nje, dajanje dol, spuščanje (po pretežno vodoravni podlagi) na lestvicah, preživetje neviht in zabijanje svedrovcev (po principu samoučenja). Dan usjD je napočil v začetku septembra, ko smo se odpeljali vse tja do Gorjancev, kjer so v okviru dolenjskega jamarskega tabora pri jami Brezno Pekel organizirali izpite. Tam so nas sprva posadili za mize, kjer smo morali rešiti pisni del. Vsi smo uspešno prepoznali ponvice, kapnike in stebre. Praktični del smo opravili pri jami, kjer smo krožili po postajah. Yana zabija svedrovec. Foto: Anja Hajna

Prvi koraki bi on naredil, pa še kakšno stvar pokazal. Ampak saj v bistvu smo zato tu, da se še malo naučimo izboljšav. Zanimiva je bila tudi igra vlog pri prvi pomoči, saj si za uspešno opravljeno nalogo moral imeti tudi malo igralskega navdiha. OK, vidim, da je nezavesten. Ga pregledam in, in ... »Čak, kaj ugotovim zdaj, ko ga pregledam?« Inštruktor: »Ugotoviš, da diha.« Jaz: »In ugotoviiiim ... da diha.« Najlažji del usposabljanja so bile lestvice, ki smo jih zamudili, ne da bi vedeli. Tudi opremljanje nam je šlo, smo opremili, kakor se nam je zdelo, in očitno nas je zdržalo. Znali smo tudi pokazati »en« vozel in zelo Usposobljeni za samostojno jamarjenje pohvalno resno dali dol tovariša z vrvi. To bosta potrdila tudi nadzornik Miha Staut in obiskovalec Jolbe. tal. No, proti bikom, kot sta Bojan (Stanek?) Ker smo vsi bili super, so nam podelili in Bojan (Jereb?), nisva mogli veliko. Smo pa diplome. In ker so bili vsi super, smo se odspoznali veliko novih prijateljev. Naslednje ločili, da ostanemo še čez noč. Udeležili smo jutro smo se na poti domov ustavili še v Klese tudi speleotlona, kjer smo častno zastopali vevških toplicah. Obiskali smo obe jami in si svoje barve. Z vso resnostjo nam je pomagal privoščili oddih v toplicah z osvežujočo vodo. tudi trener Miha. S Petro sva skupaj strastno Kakor sem odlašala s tem izpitom in se premagali poligon, kjer smo morali splezati ga kar malo bala, ni bil nič strašnega. V bipo vrvi, se spustiti, zvijati po ožinah in z vrvstvu mi bo v spominu ostal kot zelo prijeten dan.  mi premakniti pujso, ne da bi se dotaknila

O podplutbah in vrtačah Jamarska šola 2019 Nina Facchini

olikor daleč v otroštvo mi seže spomin, se mi v mislih izrisujejo podobe potolčenih kolen, kuštravih las, ozaljšanih s pajčevinami, in črnega za nohti. To so bili najpogostejši pokazatelji, da je za nami uspešna raziskovalna ekspedicija brodenja po strugi potoka, brskanja po kateri od

zapuščenih vaških hiš ali plazenja po kavernah za vasjo. Tako smo s sosedovima dvojčkoma preživljali večino poletnih dni, ki so se vsakič znova čisto prehitro prevesili v večer, ko so mame od nas spet zahtevale, da izpraznimo žepe, in nas neusmiljeno namakale, vse

Prvi koraki

Neizmerna gneča na prvi jamarski akciji v Ponikve v Jezerini. Foto: Peter Gedei

dokler se z nas ni sprala še zadnja vidna sled dogodivščine tistega dne. Z minevanjem let so takšne odprave postajale vse redkejše in tudi blato in modrice nekako niso več imeli posebnega mesta v mojem življenju. Vse dokler nisem zbrala poguma in se končno vpisala v jamarsko šolo … Z navodilom, naj jamarskih prostorov ne iščemo na površju, sem se po hladnih stopnicah spustila v meni čisto nov in nepoznan svet, ki pa me je takoj presenetil s svojo toplino in domačnostjo. Po kratki pijači dobrodošlice se je v nabito polni sobi počasi začelo uvodno srečanje. Tečajniki smo z zanimanjem poslušali hvalnice lepotam slovenskega podzemlja, deležni pa smo bili tudi bolj in manj jasnih napotkov in svarilnih zgodb različnih bizarnostnih stopenj. Slednje nas niso odvrnile od odločitve, da se s črnino spopademo še isti konec tedna. Prva jama na sporedu – Ponikve v Jezerini. Prvo srečanje s podzemljem, ki ne vključuje vlakcev in betoniranih stezic, se je izkazalo za veliko bolj naporno šele nekaj dni kasneje, ko so se vnete mišice razbolele do popolnosti. Spraševala sem se, kdo je bolj presenečen: jaz, nad obstojem mišic pod pazduho, ali one, nad tem, da sem jih uporabila. Od nedelje do četrtka je ravno dovolj časa, da sem se po stopnicah lahko spet

bolj koordinirano spustila na prvo predavanje šole. Predstavljeni sta nam bili jamarska oprema in varnost v jamah, kjer smo si skozi teorijo poskusili predstavljati, kaj nas čaka že čez nekaj kratkih dni. Prenos teorije v prakso smo izvedli v Rakovem Škocjanu, kjer smo tečajniki z nemalo tesnobe opazovali izkušene jamarje pri postavljanju poligona, medtem ko smo sami poskušali ugotoviti, v katero luknjo kovačije gre katera okončina. Kmalu smo prišli na vrsto in izkazalo se je, da izkušnja visenja sredi stene sploh ni tako grozna, dokler imaš ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupaš. A tudi tokrat ni šlo brez spominkov in razbolelim mišicam so se pridružile še odrgnine in podplutbe. O pomembnosti jamarske opreme pa smo se seznanili tudi v naslednji jami, ki smo jo obiskali. Počasi in v vnaprej določenem vrstnem redu so sošolci drug za drugim po vrvi izginjali v globino. Po dolgem čakanju v udobju mehke trave in toplega pomladnega sončka se je vrv sprostila tudi zame. Lepota z mahom obraščenih sten Brimščice je očarala na prvi pogled in mravljice na dnu so od daleč delovale nasmejane in zadovoljne. Kmalu pa je postalo jasno, da mravljice lahko tudi grizejo, če ne čutijo več prstov na nogah. Tako smo spoznali, da astrofolija ni le bleščeč dodatek, ki dela jamarstvo bolj glamurozno,

Prvi koraki temveč ima še veliko bolj dragoceno uporabno vrednost. Z željo, da izboljšamo svoj vertikalni čas, smo naslednji dve nedelji preživeli v stenah pred Vranjo jamo, ki smo jima, kot nadomestilo za velikonočno pavzo, dodali še eno četrtkovo vajo v bolj urbanem okolju. Ker je ves vloženi trud le prinesel nek napredek, smo si kmalu spet zaslužili izlet v podzemlje. Ko smo se na deževen majski dan stiskali pod majhno ponjavo pred vhodom v Janičjo jamo, smo bili iskreno hvaležni, da so nam jamo opremili že prejšnji dan. To, da sta bili opremljeni kar dve smeri, pa je še dodatno pripomoglo k skrajšanju namakalnega časa in nam omogočilo, da je spuščanje po vrvi teklo gladko in dokaj hitro. Jamarska šola se je zaključila z dvodnevnim taborom na Matarskem podolju. Tisti, ki se nismo pustili prestrašiti slabi vremenski napovedi, smo imeli priložnost preizkusiti nepremočljivost svojih šotorov in ostale kamping opreme. Čas na zemeljskem površju pa smo tako povečini spet preživljali predvsem stisnjeni pod ponjavo in ob ritemski spremljavi dežnih kapelj po emajliranih

posodah ter sporadičnih izbruhih huronskega smeha. Kljub dežju smo si prvi dan uspeli v miru ogledati jamo MT 11 in razmeroma hitro poiskati tudi Gregorečevo pečino, kjer smo se preizkusili še v plezanju po lestvicah in se seznanili z osnovami merjenja jam. Zanimiv pa je bil predvsem povratek v tabor, ko se je med orientiranjem po krasnem kraškem svetu izkazalo, da je jajce res podobno jajcu skoraj kot vrtača vrtači. Naslednje jutro so se nam v taboru pridružili še štirje sošolci in kmalu smo se družno spopadali s slalomom med razmočenimi vrtačami, izkazovanjem poznavanja vozlov in končno tudi premagovanjem izpitnega poligona. Čeprav se je vidljivost v jami z vsakim na ogenj dodanim polenom romantično zmanjševala in se je poligon vedno bolj zavijal v meglico skrivnostnosti, smo klubski izpit uspešno opravili vsi prisotni tečajniki. Domov sem se tako spet vrnila blatna, premočena in prekajena, a z novo malo zmago v žepu in predvsem zelo zadovoljna, da sem s pomočjo svojih novih jamarskih tovarišev našla pot iz razmočene vrtače. 

Kako z otroki (ne) v jame Mojca Stritar Kučuk

»S

eveda ne bom ničesar napisala za Bilten,« sem zakokodajsala, ko me je dosegel bienalni poziv. »Kaj naj pišem? Z otroki vendar ne hodimo po jamah!« Odkar po svetu pohajamo v četvero, se je moja podzemna aktivnost omejila pretežno na virtualne svetove. Ampak Najdražji je moj izgovor takoj sesul: »Kaj pa, ko smo bili v …« In potem sem začela razmišljati in res, pravzaprav smo bili v zadnjih letih kar nekajkrat pod zemljo. Res pa je bila večina naših akcij, če jim lahko tako rečem, bolj iz kategorije Kako z otroki ne v jame.

Recimo Vilenica. Tja smo se odpeljali na deževen oktobrski vikend, da v do konca namočenem vremenu vsaj malo prezračimo podmladek. Še zdaleč nismo bili edini – nabrala se nas je tolikšna skupina, kaj je govoril vodič. Mimo njega je šlo neopaženo tudi, da sem, ko je Mali, ki je bil tedaj še v nosilki na mojem trebuhu, na polovici stopnic začel preglasno godrnjati, sama odvandrala nazaj na površje. Ko je zmanjkalo uradne razsvetljave, sem si svetila kar s telefonom. Jaka v hiški nad jamo je nekoliko privzdignil obrvi – se strinjam, tudi meni se zdi neodgovorno,

Prvi koraki

Prvi rovi na poti na Sveto goro. Foto: Mojca Stritar Kučuk

da gospe z dojenčki same bluzijo po temi z mobiteli v rokah. A navsezadnje smo imeli spodoben izlet. Ko smo spet prišli na plano, se je dež ravno toliko umiril, da se je naša mladina razdivjala na tistem energetsko ugodnem in sploh in oh očarljivem travniku nad jamo. Ali pa, ko smo šli skozi rove iz prve svetovne vojne na goriško Sveto goro. To sicer bolj sodi pod urbano jamarjenje, toda za štiriletnega otroka je čisto vseeno – tema je tema. Gomazeli smo po špasni označeni poti skozi vojaške rove, sredi najbolj strmega podzemnega dela, med kapljajočim vzpenjanjem ob debeli jeklenici po klesanih stopnicah, pa je začela cviliti Tastarejša. Iz nje mi je uspelo izvleči samo, da jo je strah, da »bodo prišli vojaki« … Vsa moja prigovarjanja, da vojakov tod ni že sto let, so bila kot poskusi pogovora z Mlakarjevim Ivotom Balilo: »Ma komu jaz hovorim, zidu?« Če niso deca, je pa Najdražji. Enourni sprehodek po Križni jami nam je kar lepo

uspel. Mali je po kratkem pritoževanju v čolnu na prvem jezeru sicer zaspal in sem ga brez nosilke komaj pritovorila ven, a glavna zvezda dneva je bil Najdražji, ki nas je čakal na klopci pred jamo. V ležečem stanju. Dan prej se je namreč od samskega stanu poslovila ena od nekdanjih članic JKŽ-ja in Najdražji ga je ob tej priložnosti na bližnji turistični kmetiji pošteno zažingal. Žal je že zdavnaj prerasel študentsko kondicijo za tovrstne hece, zato smo potrebovali dve uri, da smo ga zjutraj spravili pokonci, in tudi ogled jame kot svatovski afterparty je gladko presmrčal v takmašnih oblekah prejšnjega večera. Ker je bil dan še mlad, sonce pa tako jesensko toplo, sem družinsko ekipo za bonus zvlekla na bližnjo Križno goro. Malega sem nosila, Tastarejša je živahno skakljala med skalami in štori, Najdražji pa je s pogrebnim korakom krevsal za nami. V črnem suknjiču, beli srajci in allstarkah je bil sredi notranjske hoste kot kakšen Bond, samo malo bolj scagan je bil. In precej bolj zelen! Psihično najnapornejša kraška dogodivščina zadnjih let pa je bil sprehod po učni poti skozi Rakov Škocjan. Vreme je bilo bolj decembrsko kot aprilsko in izlet bi nam skoraj preprečilo dejstvo, da v avtu ni bilo Tastarejšine bunde. K sreči je imel Mali s sabo dve, tako da je hčerka pač skakala naokrog kot ptičje strašilce s precej prekratkimi rokavi. Vseeno smo se prijetno sprehodili po čisto suhih travnikih ob Raku in mimo glavnih atrakcij do hotela. Tu se je Najdražji poslovil in odšibal nazaj po avto, jaz pa sem z mladičema nadaljevala proti Malemu naravnemu mostu. Najdražji je sicer daleč od tega, da bi bil kak nabildan nasilnež, a vseeno se Tastarejša, čim njenega očeta ni zraven, začne bati. Česar koli že: vojakov iz prve svetovne vojne, volkov v dnevni sobi ali grizlijev na naši ulici. Tokrat je krizo povzročil starejši domačin, ki je bil celo s svojim ležernim upokojenskim tempom hitrejši od nas. Med prehitevanjem se je pohecal: »A medvedov se pa nič ne

Prvi koraki

»Uaaaaa! Mamiiii! Vojakiiiiii!« Foto: Mojca Stritar Kučuk

Rakov Škocjan. O medvedih niti sledu. Foto: Mojca Stritar Kučuk

bojite?« Pogovor sem skušala preusmeriti, preden bi Tastarejša dojela, o čem teče beseda, a ljubeznivi gospod se ni dal in je še nadaljeval o domnevnem srečanju, brlogu pod naravnim mostom in podobno. Čim se je gospod malo oddaljil, je začela: »Kaj, če pride medved?« »Ne bo prišel, ne skrbi.« »Ampak kaj pa, če pride?« »Ko nas bo videl, se bo ustrašil in pobegnil.« »Kaj pa, če ne bo pobegnil?« »Ga bomo pa pregnali.« »Kaj pa, če ga ne bomo pregnali?« Vidite, veriga nima konca. Pomagalo ni nič, ne prepričevanje ne tolaženje ne opogumljanje ne – bognedaj! – ironija. Brez prestanka se je ozirala, poskočila ob vsaki luknji, češ da je to tisti brlog, »oborožila« se je z nekakšno palico in me ves čas spraševala: »Pa kje je tisti brlog, o katerem je govoril gospod?« Precej nadležno

je tolažiti enega otroka, ki se te hoče ves čas držati ali celo biti pri tebi v naročju, če moraš istočasno prenašati še mlajšega. Nekako smo se le prebili do ceste, kjer sta se zgodili dve odrešilni stvari: a) spet smo srečali gospoda, ki je na moja vprašanja zatrdil, da medveda sploh še ni videl, čeprav je domačin, in b) nasproti nam je prišel Najdražji. Končno smo spet »varni«! Kot da ne bi bilo nič, smo šli v slogi in ljubezni vzdihovat nad globinami Malega naravnega mostu. Kar zvilo me je ob misli, da sem se še par leti tod spuščala po vrvi … Tastarejša se je celo tako skulirala, da sva spokojno sestopili do reke in se sprehodili do konca kopnega dela. Punca ni niti pisnila, strašno dobro se ji je zdelo vse skupaj in zagreto se je pretvarjala, da je jamarka. Kar me je seveda navdalo z upanjem, da se mi bo pa morda kdaj, čez milijon let, ko bodo strahovi ostali daleč v preteklosti, z veseljem pridružila pri podzemnem blatarjenju. 

Ne samo jame

Ajzenponarji v vodstvu Zveze Miha Čekada

ole ni najbolj zanimiv članek v letošnjem Biltenu. Da bom odkrit, prav dolgočasen je, samo golo naštevanje dejstev. Vendar se mi zdi vseeno na mestu napisati kratko kroniko aktivnega sodelovanja članov našega kluba v vodstvu JZS. In to namenoma gola dejstva, brez komentarjev, kdo je bil dober in kdo ne. Kogar zanima nekoliko bolj osebni pogled na notranje delovanje vodstva JZS, naj si prebere moj članek z naslovom Kako sem preživel deset let predsedstva JZS, ki je bil objavljen v Biltenu št. 29 (2014) na straneh 5–6. Načeloma so bili ti podatki, vsaj v faktografski obliki, že objavljeni. V času rednega izhajanja Naših jam je bilo to relativno preprosto dosegljivo, potem pa ne več. Marsikaj najdemo tudi na spletu, od zapisnikov občnih

zborov do raznih letnih poročil. Težje je priti do neformalnih zadolžitev, ki jih je kateri od funkcionarjev sprejel, pa je morda na tem področju pustil še večji pečat kot v okviru gole formalne funkcije. Ker ga ni junaka, ki bi se zakopal v množico internih zapisnikov, je edini praktično dosegljivi vir osebni spomin. Ta pa z leti zbledi. Precej pomagajo tudi osebne zabeležke, če jih seveda imaš. Podpisani sem v vodstvu JZS s krajšim presledkom že od leta 2002, zato se nekako čutim poklicanega, da pokrijem to tematiko. Da zaokrožimo na dve desetletji, pa dajmo to obdobje podaljšati nazaj do leta 2000. Za leta, desetletja pred tem bi se moral članka lotiti kdo z daljšim stažem. Gotovo je bilo v tem obdobju aktivnih še več naših članov, pa omenimo le legendarnega Dušana Novaka,

Nekaj »funkcionarjev« na razstavi 130. letnice jamarstva v Mojstrani. Z leve proti desni: Aleš Lajovic, Matej Mihailovski, Peter Gedei, Miha Staut, Iztok Trček - Jolbe, Miha Čekada.

Ne samo jame ki je bil dolga leta tajnik JZS in upravnik Naših jam. Morda za začetek kratka predstavitev ustroja JZS in tega, kakšne funkcije so sploh na voljo. Mandat vodstva je dve leti, volilni občni zbor je že tradicionalno marca vsako sodo leto. Takrat društva izvolijo predsednika in njegovo ekipo, imenovano predsedstvo. To so v prvi vrsti vodje t. i. stalnih strokovnih služb, nekakšni resorni ministri, vsak s svojim »ministrstvom«: Jamarska reševalna služba (JRS), Kataster jam, Služba za varstvo jam, Izobraževalna služba in Varnostno-tehnična služba. V ekipi so še dva podpredsednika in sedem članov brez vnaprej določenih zadolžitev. Po statutu postane eden od njih tajnik, eden blagajnik, ostali pa prevzamejo naloge po dogovoru. Imamo še tričlanski nadzorni odbor, nekako izven tega sistema pa je še nekaj vodstvenih funkcij. To sta urednika obeh revij (Naše jame in Jamar), pa knjižničar, skrbnik spletne strani itd. Nekatere od večjih služb imajo tudi dodatne notranje funkcije. Pri revijah so to člani uredniškega odbora, vodja Katastra ima namestnike in pomočnike, JRS vodje regijskih centrov itd. V zadnjih 20 letih sta bila dva predsednika JZS iz našega kluba: Aleš Lajovic, ki je prav pred 20 leti zaključil svoj mandat (1998– 2000), in Matej Mihailovski (2014–2016), ki je bil en mandat prej (2012–2014) podpredsednik. Večino tega obdobja je vsaj eno od stalnih strokovnih služb vodil kateri od naših članov. Podpisani Miha Čekada sem bil vodja Katastra jam pet mandatov (2002–2012), zaradi razhajanja s takratnim predsednikom pa sem sredi leta 2012 odstopil z mesta vodje. Nasproten primer je doživel Aleš Lajovic, ki je po odstopu vodje JRS poleg predsednika JZS postal še v. d. vodje JRS. Ciril Mlinar Cic je bil en mandat vodja Službe za varstvo jam (2012–2014). Že od leta 2012 je vodja Varnostno-tehnične službe Miha Staut. Imeli smo tudi precej članov predsedstva, formalno sicer brez specifičnih zadolžitev, a

se je večina angažirala na katerem od področij. Igor Vrhovec je v predsedstvu nekako zastopal jamsko potapljanje (2002–2004), nasledil ga je Uroš Ilič (2004–2008), ki se je angažiral tudi kot zapisnikar oz. tajnik, vendar je točne podatke o obdobjih tega delovanja težko izbrskati. Uroš je bil sicer član predsedstva tudi kasneje, vendar takrat ni bil več član našega kluba. Iztok Trček - Jolbe se je v štirih mandatih (2008–2016) intenzivno ukvarjal z materialnim knjigovodstvom in letnimi inventurami. Po en mandat sta bili članici še Mateja Ferk (2010–2012), ki se je precej ukvarjala z varstvom jam, in Mojca Vrviščar Zazula (2012–2014), dobro leto je bila tudi tajnik JZS. Naj omenimo še to, da sta v turbulentnem mandatu 2012–2014 poleg mene odstopila tudi Jolbe in Mojca, in sicer bolj proti koncu mandata. Zadnja dva mandata (2016–2020) sta člana predsedstva tudi oba nekdanja predsednika, Aleš Lajovic in Matej Mihailovski. Med člani nadzornega odbora sva bila Primož Uršič - Dolenjček (2012–2014) in Miha Čekada (2014–2020), jaz tudi kot predsednik nadzornega odbora. Pri uredniškem odboru revije Naše jame je zadeva bolj komplicirana. Do leta 2003 je izhajala letno, potem pa le še leta 2008 in od tedaj nikoli več. V letih 2001–2003 sploh ni imela urednika, temveč je v kolofonu pisalo »To številko sta uredila ...«, in to sta bila leta 2001 Aleš Lajovic in Peter Gedei, v naslednjih dveh letih pa je od para »urednikov« ostal iz našega kluba le še Peter. Aleš je bil ves ta čas upravnik revije, leta 2001 tudi eden od lektorjev, Peter pa od leta 2001 dalje tehnični urednik. Od članov uredniškega odbora brez posebne zadolžitve sta bila še Andrej Kranjc (do 2000) in Miha Brenčič (celotno obdobje). Na občnem zboru zveze se je urednika prvič volilo šele leta 2014. Prej omenjeni Miha Brenčič je bil tako dva mandata (2014–2018) urednik Naših jam, a ni izdal nobene številke.

Ne samo jame

Sodelavci Katastra jam ob predaji poslov junija 2012: Jure Tičar, Vesna Hrdlička Bergelj, Mateja Ferk, Marko Erker in Miha Čekada.

Precej več uspeha smo imeli pri reviji Jamar. Tako rekoč oče revije je Peter Gedei, prvih enajst let izhajanja (2008–2018) je bil odgovorni urednik, obenem pa tudi tehnični urednik in oblikovalec. Pomočnik odgovornega urednika sem podpisani Miha Čekada, od začetka izhajanja do danes. Izmed železničarjev sta bila člana uredniškega odbora še Uroš Ilič (2008–2015, sicer ni bil v celotnem obdobju član našega kluba) in Miha Staut (od 2016 do danes). Z izjemo prve številke je bila tudi lektura domena našega kluba. Drugo in tretjo številko (2008/2009) je lektorirala Mojca Vrviščar Zazula, vse nadaljnje (od 2009 do danes) pa Mojca Stritar Kučuk. Tudi knjižničar je bil zadnja desetletja naš član, in sicer je Nace Labernik leta 2005 predal ključe Boštjanu Vrviščarju, ki to delo opravlja še danes. Z internimi funkcijami po posameznih službah je še težje, koliko je kdo pomagal. Niti sam se dobro ne spomnim, ali sem pred nastopom funkcije vodje Katastra jam spomladi 2002 že imel kak naziv pomočnika ali

celo namestnika vodje. V ožji ekipi sodelavcev pa so, ne glede na naziv, ki so ga imeli ali ne, sodelovale še Mojca Vrviščar Zazula (2005–2006), Mateja Ferk (2006–2012) in Vesna Hrdlička Bergelj (2010–2012). Znotraj JRS mi je uspelo dobiti le podatke, kdo je zasedal katere funkcije, vendar brez letnic: Sandi Horvat (gospodar JRS), Uroš Ilič (vodja izobraževanja JRS), Miha Staut (vodja Regijskega centra Sežana) in Igor Vrhovec (vodja Regijskega centra Ljubljana). Še več članov je tako ali drugače sodelovalo v JRS, nekateri tudi kot inštruktorji, uredniki internih publikacij itd. Kaj naj povemo za sklep? Vsekakor je naš klub lahko ponosen na svoj doprinos krovni zvezi. Če se bo pa našel kdo, ki nam bo očital, da smo »strici iz ozadja« ali karkoli že, je na mestu preprost odgovor. Na volilnih občnih zborih zadnjih dvajset let je bilo za vse funkcije skupaj v povprečju le dobra dva kandidata viška od razpisanih mest; na dveh občnih zborih pa je bilo točno toliko kandidatov, kolikor je bilo razpisanih mest. 

Ne samo jame

Medgeneracijsko srečanje članov JKŽ Nebojša Matijević

epo je videti več generacij JKŽ-jevcev in njihovih družin na enem mestu. 22. junija 2019 smo se zbrali pred jamo Dimnice. Lep sončen dan, piknik, pivo in druge dobrote niso manjkali. Družine z otroki, malo starejši jamarji, jamarke in jamarji malo mlajše generacije, vsi smo nestrpno čakali odhod v jamo. Lepo je bilo videti otroke, kako veselo čofotajo po vodi. Zanje je bil zanimiv dogodek odhod skupine s Petrom v vodne dele. Po povratku iz jame smo planirali tečaj prve pomoči. Naši dve zdravnici Ana in Anja sta bili pripravljeni, a ga nismo izvedli. Krivca za to sta Mihajlo, ki je obračal meso na žaru, in sod piva, ki so nam ga dali naši pivovarji

z Vrhnike. Po povratku skupine, ki je prišla iz vodnih delov, smo se še enkrat vrnili v jamo. Petra se je odločila, da zaključi jamarsko šolo. Zadnji tečajnik je moral opraviti praktični del izpita. Miha je bil zelo strog inštruktor, a tečajnik je pokazal znanje in naredil izpit. Kljub velikim naporom piva nismo spili do konca. Končala pa sta se naše druženje in obujanje spominov iz neštetih akcij. Druženje z otroki, spoznavanje klubskih tovarišev preteklih generacij … Osebno sem bil zelo vesel srečanja. Udeleženci pravijo, da je bilo lepo. Vesel sem bil, da je bila z mano cela moja družina, žena, otroka in vnukinje. Akcijo bomo ponovili tudi leta 2020. 

Zadovoljni JKŽ-jev podmladek v vodnem delu Dimnic. Foto: Miha Staut

In memoriam: Marko Krašovec – Mare (1949–2018)

dšel je eden od pionirjev jamskega potapljanja, podvodnega snemanja in raziskovanja. V spominu bo ostal za vedno z nami! Jamski potapljač, podvodni snemalec, potapljaški inštruktor, podvodni reševalec, tehnični potapljač, specialist za podvodna dela in inovator, neutrudni raziskovalec kraškega podvodja, ustanovitelj Društva jamskih potapljačev PROTEUS ... Pet let sva bila nerazdružljiva prijatelja. Tako na kopnem kot pod vodo. Med leti 1982 in 1987 sva prekrižarila Dinarski Marko Krašovec – Mare. Foto: Ciril Mlinar Cic kras od Vrhnike do Skadarskega jezera in prvenstveno preplavala marsikateri sifon. Med njimi nekaj izjemnih: Crno oko, Buno, Omblo, Rijeko Crnojevića, Gurdić. Spoznavala sva blatne sifone Moravskega krasa, čudovite romunske podvodne katedrale, strupeno mrzle sifone v poljskih Tatrah … Meje znanega sva premikala tudi v Postojnsko-planinskem jamskem sistemu. Lotila sva se podvodnega snemanja in ustvarila prvi film o jamskem potapljanju v tedanji Jugoslaviji. Ko sva se spoznala v zgodnjih osemdesetih, sva bila oba že stara potapljaška mačka: Mare za potapljanje v jamah, jaz za odprte vode. Z njim sem naredil svoj prvi jamski potop v odtočnem sifonu Pivke jame. Oh, kolikokrat sva ga pozneje še preplavala ob nadaljnjih raziskavah ... Mare je bil kronični veseljak. Njegov smeh je bil nevarno nalezljiv. Lucidne šale, ki jih je neprestano stresal, so ozdravile še tako zamorjeno družbo. Bil je poln energije, kot bi bil ves čas priklopljen na neviden polnilec. In če mu je slučajno zmanjkalo besed, kar je bilo redko, je virtuozno zažvižgal glasbo Ennia Morriconeja iz filma The Good, The Bad and The Ugly. Vedno, ko bom zaslišal to melodijo, se bom spomnil nanj. Pozneje sta se najini poti razšli. Ostalo je mnogo spominov, mnogo zgodb. Nekatere tudi v knjigi. Hvala, buddy, da si jih delil z mano!

Ciril Mlinar Cic

Spominjamo se

PCB v Krupi Aleš Lajovic

red par meseci smo se s sošolci odpravili na izlet po Beli krajini. Razlog je bila proslava petdesetletnice naše mature na klasični gimnaziji v Ljubljani. Uradno je to bila II. gimnazija, vsi pa smo jo imenovali Šubička. Potepanje je pripravila naša sošolka Boža, ki ima tam doli simpatičen vikend, kajti njen oče, pesnik Krakar, je bil doma iz Semiča. No, in tako smo si ogledali tudi izvir Krupe, kljub sicer slabemu, soparnemu vremenu z nekaterimi kapljami dežja in

težkimi, sivimi, svinčenimi oblaki tik nad pokrajino. Vendar nas to ni motilo. Boža je zbranim sošolcem na kratko predstavila ta znameniti izvir in dogajanje v zvezi s polikloriranimi bifenili (PCB) v njegovi vodi; v bistvu nekako uradno verzijo dogajanja. Ker sem se s Krupo službeno tudi sam precej ukvarjal, sem zbranemu avditoriju pojasnil dejanski potek dogodkov, kar pa Boži ni bilo preveč všeč, saj se je dogajanje pokazalo v nekoliko drugačni luči in z drugimi akterji.

Izvir Krupe. Vir: švabo/Wikipedija

Spominjamo se

Namreč – tam v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, da ne rečem ob koncu tisočletja, sem pristal v hidrogeologiji. To področje me je od nekdaj zelo privlačilo in me je v končni fazi pripeljalo tudi med jamarje. Predvsem me je zanimal skrivnostni izvir Govic v Bohinju. V tedanji Jamarski sekciji Planinskega društva Železničar, kamor sem se včlanil, sem naletel na Nado (Čadež Novak) in Dušana (Novaka), oba hidrogeologa. In tako sem čez leta najprej delal na Hidrometeorološkem zavodu pri Nadi, kasneje pa na Geološkem zavodu pri Dušanu. In ravno tedaj se je pojavil projekt Krupa. Vedelo se je, da je z vodo te Krupe nekaj narobe, ni pa se vedelo kaj. Na videz je bilo vse v redu. Običajni parametri, ki so se navadno pregledovali, niso kazali na nič posebnega. Moja naloga je bila, da na terenu poiščem in pregledam vsa smetišča, popišem vrsto odpadkov in njihovo količino ter na splošno iz ljudi izvlečem čim več kolikor mogoče koristnih podatkov. Karkoli. Mimogrede smo izvedli barvanje potoka v Vrčicah ob cesti Podturen–Črnomelj nad Semičem. Obarvana voda ni pritekla v Krupo. Opravljeno je bilo tudi sledenje z bajalico v zaledju Krupe tja do Semiča, saj površinskih voda tam ni. Bajaličar je bil stari oče Podržajeve Tanje. Pregledovali smo stereofotografske posnetke v upanju, da bomo dognali kaj uporabnega, Marko Krašovec pa se je tudi najmanj enkrat potopil v ta izredno slikoviti izvir in ugotovil, da podvodni rovi niso dostopni zaradi navaljenih skalnih blokov. Ob tej priliki pa so bili v sifonu najdeni kosi pozlačene monštrance, ki je bila par let pred tem ukradena iz semiške farne cerkve. Osnovni problem Krupe je bil in še vedno je namreč ta, da v bistvu niti danes še ne vemo, kje je njeno povirje oziroma katero smetišče ali neurejena kanalizacija itd. lahko

vpliva na kvaliteto njene vode. Skozi leta se je oblikovalo mnenje, da je zaledje rečice med Vahto na Gorjancih in samim izvirom. Kakorkoli, križaril sem torej po Beli krajini, bil večkrat na izviru Krupe in jo seveda tudi pil. Od ljudi sem izvedel bore malo. Spraševal sem jih seveda predvsem o tovarni Iskra v Semiču in o tem, kaj in s čim delajo. Videlo se je, da o tem nočejo ali ne smejo govoriti. Nekako pa sem le izbrskal, da v proizvodnji kondenzatorjev uporabljajo tekočino z imenom Pyralen, ki jo uvažajo iz Francije, in da je največ »neuspele proizvodnje« shranjene na tovarniškem dvorišču, sicer pa na raznih koncih male deželice pod Gorjanci. Med terenskim delom me je zaneslo tudi na glavno belokranjsko smetišče v Vranoviče pri Črnomlju. Tam sem med drugim odkril zajeten zvitek skoraj novih vojaških specialk, ki so bile v tistih časih tako rekoč vojna tajna, za jamarje pa so bile za delo na terenu v bistvu nepogrešljive. Kako so zašle tja, ve le sam ljubi bog. In tam sem naletel še na semiške kondenzatorje, ki so jih na odpad zanesli oziroma prodali verjetno belokranjski cigani, ki se, kot povsod drugod, ukvarjajo z zbiranjem in preprodajo starega železa ter na splošno kovin. In v kondenzatorjih je bila bela prozorna tekočina, ki sem jo pretočil in odnesel v Ljubljano na analizo. Zadevno operacijo je izvedel kar naš član Viktor (Menart), ki bil v tistem času zaposlen v kontroli tovarne Lek. Določil je spekter tekočine, ki se je izkazala za poliklorirani bifenil. Od tod do detekcije PCB-ja v vodi Krupe pa je bil nato samo še korak. Našo ugotovitev je potrdila analiza Zavoda za zdravstveno varstvo v Mariboru, kamor je Dušan pošiljal svoje vzorce s terena. Odkritje PCB-ja v vodi Krupe je verjetno največji skupinski znanstveni dosežek članov našega kluba. 

Družabna kronika

Prednovoletni žur 2019 Klemen Suša

o sem prišel na klub, je bila zabava že v polnem zagonu. Hajna mi je dodelila priponko z imenom Klemandowski in me dodala v boben za žrebanje igralskih parov v namiznem nogometu. Z odlično Petrodono sva premagala navezo Zidar-Nina, vendar v naslednjem krogu klonila pred dvojico V. Birsa-Zehović, ki sta dominirala skozi celotni turnir in ga na koncu tudi osvojila. Poleg nogometa so športniki sodelovali še v pikadu, smučarskih skokih in pitju fermentiranih pijač. Druženje je potekalo v športnem duhu, ki so ga, sedaj že tradicionalno, s svojo energijo obogatile kurbe Rakek. Navdušeni so bili nad novimi JKŽ-jevkami. Ali je dvorjenje uspelo, si boste morali prebrati v naslednjem biltenu. Po koncu uradnega dela je izbrani, še stoječi družbi Lazo demonstriral veščine

body paintinga. Tokrat si je za platno izbral Malanjin obraz. Pac je novim članom predstavil skrivnost zajčjih tačk, kar je služilo kot ravno pravšnja spodbuda za obuditev stare gugalnice v magazinu. Ampak ker je guncanje dolgočasno, je treba poskusiti s skoki. Največ aerodinamike je prikazal Lazo. Jaša je raje delal prevale. Po njegovi akrobaciji smo si nadaljnji skakalci raje nadeli čelado. Safety first. Sledila je še ena serija smučarskih skokov. Tokrat sem se povsem trezno odločil, da poizkusim tudi sam. Trd pristanek sta ublažili moji zapestji, ki sem ju naslednji mesec zdravil z nalgesinom in hladilnimi geli. Verjetno se bom na naslednjem novoletnem žuru držal bolj klasičnih decembrskih disciplin, ki vključujejo več vaj  za biceps. Safety first!

Nepremagljiva V. Birsa-Zehović (desno) na eni izmed tekem. Foto: Anja Hajna

Družabna kronika

Luciferovanje 2018 Pia Marinček

eprav nisem ravno najbolj pridna članica JKŽ-ja in se le redko prikažem na sestankih (pa še kadar se, sem zelo verjetno vinjena), odkar sem zaključila z jamarsko šolo, sem bila vendarle naprošena, da napišem poročilo z luciferovanja leta 2018, kar si štejem v veliko čast. Če se me bodo člani kluba spomnili po čem, to ne bodo moje obvladanje vrvne tehnike in hitrost mojega vzpenjanja po vrvi niti moje spretnosti v tlačenju čez ožine, ampak najverjetneje to, kako sem se ga na luciju kar fino opila in veselo skakala po mizah. Slavljenje praznika novopečenih članov kluba smo začeli z dobro hrano; spomnim se predvsem slastne, ampak pekoče svinjine, zaradi katere je naslednji dan moja ritna luknja kar konkretno trpela. Potem ko smo prebili začetne sramežljivosti s prvimi zvrnjenimi kozarci piva in smo postali že nekoliko bolj živahni, so se starešine odločile, da nas, mlade novince in Hajno, ki se ji lani praznika ni uspelo udeležiti, zaprejo v neko sobico (skupaj s pivom), medtem ko so oni planirali, čez kakšne preizkušnje nas bodo pošiljali preko noči. Minilo je x enot časa, ko so uleteli z debelo vrvjo in prasicami, nas vse skupaj zvezali pri spodnjih okončinah in poslali čez nek gozdni adrenalinski poligon. Ta naloga nam je šla še kar dobro, najverjetneje predvsem zato, ker je bila noč še mlada in količina popitega alkohola (dokaj) zmerna. Po uspešno opravljeni prvi nalogi so nas za nagrado spet zaprli v našo malo celico, tokrat brez osvežilne pijače, a nam je uspelo prepričati eno izmed najmlajših članic, da nas je odrešila strašne žeje. Potem se je šele začelo izživljanje: vsak posebej je moral z zavezanimi očmi preplezati poligon na verandi, ki ni bil ravno

bog ve kako zahteven, ampak takrat pa večinoma res že nismo imeli več občutka za ravnotežje. Nekje med premagovanjem ovir mi je uspelo ukrasti še nekaj hrane, da sem si nabrala novih moči za prihajajoče naloge. Na koncu je bilo zahtevno žirijo treba še prepričati z dobrim vicem, ampak moj žal ni bil dovolj vulgaren niti dovolj črnohumoren, da bi koga spravil v smeh. Škoda, meni se še zmeraj zdi čisto posrečen. Nekje okoli tega dogajanja se moj spomin počasi začne zavijati v meglice in moram bolj naprezati možgane, da se spomnim nadaljnjega poteka dogodkov. Spet smo čakali v sobici, spet smo ga pili in spet smo bili deležni individualne obravnave starešin, oblečenih v vse, kar jim je uspelo nabrati iz omar svojih babic in ostalih ljudi brez občutka za modo. Mislim, da smo nekaj zaprisegli in spili eno svinjarijo, ki se mi ni zdela pretirano ogabna (ampak bog ve, kaj vse so zmešali skupaj). In ves ta čas se je najmlajša, a očitno najpogumnejša članica drla na nas, da smo ličinke. Ko so bile vse formalnosti zaključene, smo se končno lahko konkretno izplesali na vseh stojnih, sedečih in ostalih površinah, kamor naj bi odlagali samo hrano in pijačo. Mislim, da starešine niso pretirano odobravale našega izbora glasbe, so pa nekateri precej uživali v opazovanju tega, kar se je dogajalo v jedilnici. Pojma nimam, do katere ure smo zdržali v takem tempu, jaz do jutra zagotovo ne. V nekem momentu sem se znašla v postelji, ki sem si jo prej skrbno rezervirala. Pred spanjem sem spila še zajetne količine vode iz pipe, ki je bila ledena in, kar sem izvedela šele naslednji dan, v bistvu nepitna. Vseeno sem jo odnesla brez hujših posledic: z ne pretiranim mačkom in rahlim obžalovanjem svojih življenjskih odločitev. 

Družabna kronika

Luciferovanje 2019 Tanja Koštomaj

uciferovanje. To je tista reč, o kateri vsi govorijo, a nikoli nič ne povedo. Zavito v tančico skrivnosti nas je tečajnike preganjalo več mesecev, vse do dokončnega datuma Njegovega prihoda, dne 28. 9. 2019 na lokaciji 45°50‘27,91“ N, 14°20‘53,73“ E. Čakali smo ta dan in se spraševali, ali bo Lucifer resnično zapustil mračne globine podzemlja in nas sprejel v svoje veličastvo. Trepetali sva dekleti, fantje pa še bolj. Peterica zbranih (Nina F., Domen, Jaka, Peter in jaz) je hitro spoznala, da za srečanje z Luciferjem ne bodo dovolj zgolj sveže pečeni rogljički, ampak da nas čaka noč, polna preizkušenj in dokazovanj, da smo vredni Njegovega obiska. Tam je bila tudi Ona, Maja. Dekle svetlih las in iskrivih oči, a to noč je iz Njenih oči vrela predanost Luciferju. V vlogi najzvestejše podanice nam je hitro dokazala, da je Njena beseda zadnja, mi pa smo Njene poslušne ličinke. Pred nami je bila težka pot. Pot skozi goščavo, ki smo si jo utirali z rokami, medtem pa nas je spremljal zvok vihtenja palice in ukazov, ki so prihajali iz Majinih ust. Nihče od nas si ni želel, da ogenj, ki ji daje moč in

privablja Luciferja, tisto noč ugasne. S skupnimi močmi nam je uspelo, da so ognjeni zublji razsvetljevali mesto Njegovega prihoda še dolgo v noč. A da si ne bi prehitro domišljali, s kakšno lahkoto smo prestali prvi preizkus, nam je prva podanica iz Njegovih vrst hitro pokazala, kje nam je mesto. V drvarnici. Pod ključem. Pardon, domnevno pod ključem. Iz neuradnih podatkov smo namreč izvedeli, da vrata tisti večer niso bila zaklenjena in da so izginila neznano kam, a očividcev ni bilo. A tudi ura v drvarnici enkrat mine. Končno je sledilo zadnje dejanje. Bučni zvoki in donenje so pospremili Njegov prihod. V spremstvu gospodične Lisičke in ostalih zvestih spremljevalcev je sledilo tisto, na kar smo vsi čakali ta večer. Ni bilo lahko, ravno nasprotno, a naposled nam je uspelo prestopiti iz sveta ličink v svet Njegovega veličastva. Kako nam je to uspelo, naj se tradicionalno zavije v tančico skrivnosti.  P.S. Kaj je sledilo potem, najbrž ni treba posebej razlagati. Pa hvala za sladko presenečenje.

Kolona ličink pred zadnim dejanjem. Foto: Yana Bilynets.

Foto album: medgeneracijsko sreÄ?anje 2019

(P)osebne novice

(P)osebne novice Aleš Lajovic No, pa ga imamo. Matriarhat namreč. Od zadnjega občevalnega zbora naprej vodi naš ferajn pretežno ženska ekipa, ki ji načeluje Anja Kos ob pomoči podpredsednice Petre (Pavšič). Denarce šteje Mojca (Vrviščar Zazula), tajnikuje Anja (Hajna), moško čast pa rešuje Peter (Gedei) v vlogi gospodarja ob pomoči Hansa (Aleš Grlj). Na nivoju Jamarske zveze Slovenije sta aktivna še Miha (Čekada) kot predsednik nadzornega odbora in Hovhov (Aleš Lajovic) kot član predsedstva. Nedavno je bil precej aktiven Jolbe (Iztok Trček), ki pa je iz zdravstvenih razlogov funkcijo v predsedstvu obesil na klin. ••• Psihologija barv. Pred okoli tridesetimi leti smo na našem starem ferajnu na Hrvatskem trgu 2 obnovili tla, saj je t. i. že temeljito zaudarjal. Pod smo enostavno vrgli ven, tla pa zbetonirali in pobarvali s takrat novo talno barvo v češminovi niansi. Žal nismo zmogli toliko energije, da bi tla obnovili tudi na mestu, kjer je skladišče. Kakorkoli – operacija je uspela in aktivnost ferajna je poletela v neslutene višave. Sledila je selitev na novo lokacijo, v talno zaklonišče na Taboru, saj je postal prostor za vedno številnejše članstvo na Hrvatskem trgu odločno premajhen. Pa tudi malo siti so nas tam že bili, saj sestanki niso vedno potekali v zbrani tišini in so se nemalokrat zavlekli krepko čez polnoč. Tudi na novi lokaciji smo ohranili češminovo barvo tal, le da smo tokrat položili tapison. Odlično se je obneslo, le nekaterih madežev z leti nismo mogli več očistiti. In smo položili na obstoječega nov tapison iste barve. Tudi tega je doletela podobna usoda. Kljub temu da je bila toplotna izolacija v vertikalni smeri navzdol vedno boljša, je padla odločitev, da se po dvajsetih letih tapisonov znebimo. Rečeno, storjeno. In tako imamo sedaj po celem ferajnu dolgočasna siva betonska tla. Od nekod se je pojavil namizni nogomet, občasno se prirejajo tekmovanja v smučarskih skokih, obisk na četrtkovih sestankih je nenavadno upadel ... No ja, je pa zadnje čase vsaj kolikor toliko pospravljeno, saj je bila na smetišče odpeljana razna šara, ki se je leta in leta nabirala kdove od kod vse. Bilo je je kar za nekaj kombijev. ••• Na prelomu tisočletja je bil podpisani predsednik Jamarske zveze Slovenije. Tudi ta domuje v podobnih prostorih kot naš ferajn in tudi tam je bilo treba prostore urediti. Nabavili so se tapison znane barve, lesene knjižne omare v naravni barvi smrekovega lesa in udobni usnjeni stoli, ki naj bi bili rjave barve, dobili pa smo črne. Čez leta smo tapison položili še v sosednjem prostoru, kjer bi bilo dovolj prostora za seje predsedstva JZS, je pa pozimi precej mraz. Sedaj je tam skladišče Jamarske reševalne službe. Zgodilo pa se je, da je v soseščini pred par leti počila vodovodna cev in je med drugim poplavilo tudi ta del zaklonišča. In je tako tapison iz tega dela romal na odpad. Žal; tla pa so spet svinčeno siva. ••• Preteklo leto je minilo ob proslavljanju velevažnih jamarskih obletnic. Spomladi so v Škocjanskih jamah v sodelovanju z Jamarsko zvezo Slovenije pripravili slovesnost ob 200-letnici prvega turističnega obiska in 130-letnici organiziranega jamarstva pri nas (Anthron v

(P)osebne novice Postojni). Govornik je bil sam predsednik Slovenije Borut Pahor, podeljeni pa so bili tudi zlati znaki JZS. Sledil je ogled jam, kjer so v zadnjih letih obnovili ograje, poti in razsvetljavo, posledično pa se je tudi obisk dvignil za faktor dve. Sledila je razstava o Anthronu v Postojni v organizaciji Notranjskega muzeja, najbolj pa nas je okupirala razstava z naslovom Jamski svet pod gorami v Planinskem muzeju v Mojstrani. Kljub temu da se je idejni vodja razstave med pripravami poškodoval na eni od raziskovalnih akcij, smo zadevo srečno izpeljali do konca – do spektakularnega odprtja v srečo in zadovoljstvo vseh prisotnih. In ker je ta razstava posvečena tudi 60-letnici ustanovitve Jamarske reševalne skupine pri tedanjem Društvu za raziskovanje jam Slovenije, smo podelili priznanja še živečim članom te skupine, ki so bili ob tej naši gesti popolnoma presenečeni in počaščeni. Ob tej priliki smo predstavili nekaj kosov stare raziskovalne opreme, ki smo jo večinoma izdelovali sami, prikazan pa je bil tudi film o odpravi v Jamo pod Debelim vrhom izpred slabih petdesetih let. Marsikdo je debelo gledal, kaj smo tedaj počeli. In treba je reči, da ima projekcija na veliko platno svoj čar. Sem bil kot avtor kar malo ponosen. ••• Val vsesplošne feminizacije je pljusknil tudi v vrste Jamarske reševalne službe. Punce so se organizirale in pripravile reševalno vajo, na kateri so sodelovale samo ženske članice te službe. Potekala je po vseh protokolih. Dvig je potekal iz globine okoli dvesto metrov. Moški člani JRS so imeli zgolj nalogo opazovanja in eventuelne intervencije, če bi se kje kaj zalomilo. Kolikor mi je znano, je bila to prva taka vaja v svetovnem merilu. Bravo, punce! ••• Tudi na našem ferajnu gredo stvari podobno pot. Ondan sta se na Nanosu podali v okoli 60 metrov globoko brezno na samostojno raziskovanje dve naši pripadnici – Petra (Pavšič) in Anja (Hajna). Zunanjo ekipo je predstavljal Jure (Anjin oče), ki sem se mu za nekaj trenutkov bolj ali manj slučajno pridružil tudi podpisani. Punci sta šli preverjat stanje ledu v jami. ••• Da imajo bohinjske velike jame (Ledena jama na Viševniku in Mala Savica) primerno dokumentacijo, zgledno skrbi Miha (Staut). Začuda pa še vedno ne vemo, na kateri nadmorski višini je sifon v Jami nad slapom Savice. Nadmorska višina krone jezu pod slapom je znana, višina slapu tudi (75 metrov), naprej so pa samo še ugibanja. Na splošno je privzeto, da se voda do mesta, kjer iz brzic preide v slap, iz sifonskega jezera spusti za 15 metrov. Če je to res, pa ve le sam ljubi bog. Heroja, ki bi to izmeril, ni in ni. Lidar je namreč v tem primeru le delno uporaben. ••• Seveda večina članstva ve, da sta Miha (Čekada) in lidar tako rekoč eno. Je pa končno tudi Miha ugotovil, da se vseh problemov samo z lidarjem ne da rešiti in da je včasih le treba na teren. ••• Članstvo se nezadržno stara. Nedavno je imel Jolbe (Iztok Trček) 70 let, Peter (Gedei) 50 itn. Ne glede na leta so starejši člani, ki so bili aktivni na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, ugotovili, da bi bilo nadvse primerno, da se zopet kje dobijo in pogovorijo o dobrih starih časih. In glede na to, da je Slamič zopet odprt, je bila lokacija srečanja znana. Se že  menimo za tretji rendez-vous tam enkrat spomladi.

(P)osebne novice

(P)osebne novice tetk iz ozadja Fuzbal Nekega jesenskega četrtkovega večera se je na osveženem ferajnu, zdaj polnem prostora za nove rešene trofeje z odpadov, pojavil ročni nogomet. Nekarakteristično je bil zelo dobro ohranjen in pripravljen na akcijo. Izvedeli smo, da je ubožec sameval v Perčijevi (Peter Gedei) kleti, ker so ga otroci prerasli. Seveda smo ga na klubu takoj vzljubili in postal je aktiven član družine. Pokazalo se je, da je med nami kar nekaj izjemnih fuzbałerjev, tako da se za novoletno zabavo napoveduje turnir, ki bo zagotovo navdušil gledalce. Spet dokaz pregovora: »Kar so za nekoga smeti, je lahko za drugega pravi zaklad.«

Filmski večeri Bojda sta se nekje med luciferovanjem razvila pogovor o filmu Midsommar in ideja, da bi si ga ogledali na ferajnu. Tako je prišlo do uradne najave na mailing listi in na sestanku se je zbralo kar precej članov, sicer brez večine prej zagretih fenov. Število je upadlo že do samega začetka predvajanja, prvi »temnejši« prizor pa je gledalce zdesetkal. Peščica nas je nadaljevala z doživljanjem švedskega poletja do prvega »ta pravega prizora«, kot so rekli poznavalci, nato pa smo zaradi že pozne ure končali na polovici filma. Osiromašena publika je tako odšla domov z ättestupo v mislih, nadaljevanja pa še nismo dočakali …

Mirzeta Letos so se nekateri naši člani spoprijateljili z našo najljubšo nevedno podpornico kluba – Mirzeto. Po pijači (ali petih) v baru, kjer streže, so se hihitaje in komaj celi, ampak nasmejani primajali na klub. Na reprizo obiska še čakamo.

Petrova razstava v cankarju Ob tridesetletnici fotografskega delovanja je Perči (Peter Gedei) pripravil razstavo z naslovom Podzemni svetovi, ki je bila razstavljena v Mali galeriji Cankarjevega doma. Otvoritve smo se udeležili tudi mnogi člani in nedvomno uživali v prekrasnih fotografijah ter vinu. Čestitke!

Danes na meniju Na ferajnu se je znašlo mnogo škatel zapakirane posušene hrane za v jamo in drugod. Ponujamo več eksotičnih jedi, kot sta mehiški lonec ali piščanec s curryjem. Skratka, če želite presenetiti svojo drago z romantično, lastnoročno skuhano večerjo, je to prvovrstna priložnost – le skrijte srebrno plastično embalažo.

Stepišnik dizajner notranjega interierja V drugem poskusu preurejanja ferajna nam je uspelo. Pod taktirko dizajnerja Stepota (dipl. diz.) smo se uspešno znebili najštevilčnejših članic na klubu (plesni). Po nabavi sušilca smo izgubili domačni zatohli vonj. Ga že pogrešamo.

(P)osebne novice Leto pohabljenih nog geografov Verjetno bi v kurikulum za geografe morali dodati predmet o pravilnem sukanju na petah ob metanju kamenja in o doskokih z nezanemarljivih višin. Tako Hans kot Stepo sta si namreč v zadnjem času poškodovala nogi. Podrobnosti ostajajo zamolčane. ••• BoMo, Ninja in Vid so se udeležili odprave v Turčijo. Vsem prisotnim na sestanku, na katerem je Bole poročal o tamkajšnjem dogajanju, je jasno, zakaj je celo jesen padal dež. ••• V sklopu jamarske šole 2019 smo izvedli tudi vajo na steni sredi Ljubljane – na Plečnikovih Šancah. Sidrišč je bilo precej malo, smeha pa vsekakor dovolj. ••• Ob praznovanju novega leta 2019 smo na klubu po nekajletnem premoru izvedli tradicionalno novoletno tekmovanje v smučarskih skokih. O zmagovalcu je težko presojati, vsekakor pa si posebno priznanje zaslužijo doskok na glavo in oba skoka s pristankom v zid s polomljeno smučko.

Iskanje izgubljenega rova Perči (Peter Gedei) z ekipo se je v zadnjem času večkrat odpravil v Mitjino jamo. Poleg merjenja in fotografiranja so raziskali še nekatere dele. Največji izziv jim je predstavljalo iskanje izgubljenega Dorotejinega rova. Po detajlnih izpraševanjih različnih ljudi z bežnim spominom, kje naj bi se ta rov nahajal, so natančno pregledovali, kopali, sopihali, plezali in sanjarili, kakšne lepote skriva ta rov. Nazadnje so ugotovili, da je ta rov že dolgo časa ponovno odkrit in so ga že večkrat obiskali.

Met škornja Ko sem se (Malanja) zasanjano sprehajala po nekem otočku v bližini Helsinkov, sem naključno naletela na nenavaden prizor. Skupina (na pogled civiliziranih) ljudi je tekmovala v metu škornja v daljino. Baje je to tradicionalni šport tega nenavadnega naroda. Podrobno sem preučila prikazane tehnike. Kot nalašč za na lucija, sem pomislila. In res, dočakali smo premierno izvedbo tekmovanja v metu (Petrinega rumenega odsluženega jamarskega) škornja. Seveda je bila izvedba pijači primerno bolj kaotična. Posebne točke so si zaslužili trezni metalec, ki je škorenj vrgel na drevo in zatem še na nadstrešek bajte, najvišja nagrada pa gre Ani, ki je s svojim metom zadela nič hudega slutečega (njo gledajočega) Valterja. Z odprtimi rokami je met sprejel, z obrazom kajpak. Tekma je bila nepozabna. Škornji so na voljo tudi za prihodnje podvige.

Ženske Ženske vodijo klub – prvič v zgodovini kluba se je na vodilne položaje zavihtelo več deklet kot moških. Razmerje je 5 : 1. Zadnje čase prevzemajo tudi sekretariat. Moškim ostajajo bolj ali manj le še častni nazivi prvih dam.

Nabor dodatnih aktivnosti v klubu se širi Poleg tekem, ki se že izvajajo (v namiznem nogometu, pikadu in smučarskih skokih), se obetata tudi pingpong in pobiranje stav za datum oddaje zapisnika Petrove jame (vol. 6).

KriĹžanka

Vodoravno 1. Francija 2. prva pomoč 4. pijača starih slovanov 5. grška črka 6. ponikalnica v JZ Sloveniji 8. Sovjetska zveza (povsem orig.) 12. stopnja 13. prižema 17. nabit delec 19. kateri 20. najditelj Buže 22. Jamarski klub Železničar 23. Nemčija 24. Borut Jurkovič 25. zgolj 26. človek, ki brez evidentiranja vzame pijačo iz hladilnika 27. tradicionalna iniciacija novih članov 33. ime jam na Matarskem podolju 35. Igor Bavčar 37. ledena jama na Trnovskem gozdu 38. kar najbolj sodi v Planinsko jamo 39. Česa Bole ne loči? 40. občasno pomladansko vadišče jamarske šole 42. kadar 43. Matej Zalokar 44. tjakaj 45. vaš najzvestejši FB prijatelj 46. naprava za merjenje razdalje 48. kitajski revolucionar 49. Novi Sad 50. makedonsko kolo 51. gorčica (tuj.) 53. kelvin 54. iglavec, pogost predvsem na Krasu 56. novodobni medmet smeha 58. slovenska punk skupina iz osemdesetih 60. primarni del posameznikovega uma po Freudu Navpično 1. Fotografski pripomoček 2. Transportna vreča 3. Reka v severni Italiji (orig.) 4. Oranje 7. Udornica, vrtača 8. Cristiano Ronaldo 9. Ogljik 10. Vzorec hoje po dnevu odprtega hladilnika 11. Mesto na kraškem polju, kjer voda odteka pod zemljo 13. Oseba, ki se jo določi za vodstveno funkcijo v klubu 14. Irska republikanska armada 15. Pust, pomilovanja vreden človek 16. Ancona 18. Norveška 20. Klubski sestanek 21. Eulerjevo število 22. Jutranje pivo 23. Dedek

61. disk jockey 62. restavracija v Kozini, znana po obilnih porcijah mesnin z žara 67. avtor celovečernega igranega filma Jama belega mačka 69. lumen 70. odgovor na kontra pri taroku 71. vodja Katastra JZS, bog ga nima rad 72. lovsko okrožje 73. Tadeja Babič 76. kis (star.) 77. klubske lepotice 81. drugi šumnik 82. 17. črka abecede 83. ženski pripomoček za lulanje 84. indij 85. Mestna občina Ljubljana 86. tropski sadež

24. Mesto, kjer voda ponikne ob stiku s prepustno podlago 25. Enotna oznaka za osebe z alternativnimi spolnimi usmeritvami 27. Luksemburg 28. Do nedavnega klubu najbližji obrat hitre prehrane 29. Kurbe 30. Novljan Živa 31. Podzemna tvorba dolžine ali globine vsaj 9m 32. Prvak klubske aviacije 34. Kotlice 36. Viktor Robič 41. Natrij 45. Iztok Trček 47. Žveplo 48. Mladi raziskovalec 51. Švedska 52. Eden 54. Glasilo JKŽ 55. Jek 57. Kisik 59. Mesto pod Migovcem 61. Doktor 63. Stipe 64. Rimskokatoliška cerkev 65. Ameriška znamka terenskih vozil 66. Žanrska oznaka filmov, ki se pogosto vrtijo po sestankih na klubu 68. Ena od mnogih, a vendarle najpomembnejša Anja na klubu 74. Spremljevalec ognja 75. Ilovica 77. Del dualnosti v kitajski filozofiji 78. American pale ale 79. Vino v zadnjem stadiju 80. Elektro Ljubljana 83. In, ter 87. Prvi samoglasnik

Horoskop Oven

21. 3. – 20. 4.

Letos se boste morali ogromno časa ukvarjati z jamami, na katere zlepa ne morete pozabiti. To je čas, ki vam je pisan na kožo, saj boste v ospredju vi in vaše jame. Pri tem pa ne pozabite na klubske akcije, obiščite tudi druge in ne le vam priljubljene jame. Zelo dobre možnosti imate za preboj med podornimi bloki, veliko možnosti se vam obeta tudi pri kopanju v ilovico. Pri tem imejte v mislih, da z glavo skozi blato ne bo šlo. Toplo vam priporočamo, da se ustavite, premislite, kaj želite, naredite dober načrt in mu sledite korak za korakom. Nato uživajte v preboju!

Bik 21. 4. – 20. 5.

V raziskovalnem smislu se vam obeta zanimivo in vznemirljivo leto, manj pa bo veselja v klubskih aktivnostih. Vemo, da si želite nešteto metrov novoodkritih rovov, ampak včasih je treba kaj spremeniti, preden lahko raziščete že znane jame in zaživite na polno. To leto vam bo v tem smislu resnično naklonjeno. Predvsem pa boste večkrat obstali pred globokimi brezni. Tu vam bo vaša sposobnost, da se umirite in premislite, preden začnete s spuščanjem, močno v pomoč. Bodite pozorni na različne možnosti pritrdišč in spremenite pogled nase, na življenje in steno okoli sebe.

Dvojčka 21. 5. – 20. 6.

Prihajajoče leto prinaša vznemirljive in prijetne obiske jam, polne zanimivega dogajanja. Počutili se boste živi in vaša radovednost bo znana vsenaokrog. Razprli boste nekatera vprašanja, zato je pred vami leto novih odkritij, zanimivih jam in dvoran, o katerih ste doslej le sanjarili. Če želite kar koli spremeniti, upoštevajte, da so vam predvsem zelo naklonjene jamske živali. Naj letos odpade vse odvečno, kar več ne služi ničemur dobremu za spuščanje po vrveh. Delajte na sebi, raziskujte jame okoli sebe in dokažite, da v vas živi precej več, kot si nekateri predstavljajo.

Rak 21. 6. – 22. 7.

Pred vami je zanimivo in pestro leto, v katerem boste iskali predvsem ravnotežje med visokogorskimi in nižje ležečimi jamami. Zlepa vam ne bo dolgčas. Morali pa boste poiskati tisto pravo zanimanje v sebi, da si boste lahko dovolili spet biti srečni. Ne glede na položaj jam vas v prihodnje čakajo le še uspehi. Precej se boste ukvarjali tudi z merjenjem jam. Pri tem najprej poglejte vase, poskrbite za merilno opremo in bodite prepričani, kje bi radi postavili meje. Le tako boste ob zaključku leta ponosni nase in na vse meritve, ki bodo letos nujne.

Lev

23. 7. – 22. 8.

Tokrat vas čaka precej mirnejše leto, kot so bila zadnja. Srčno upamo, da ste se poslušali in v preteklih letih intenzivno delali na usvajanju jamarske tehnike. Da zdaj natančno veste, česa si želite in česa si nikoli več ne boste dovolili med spuščanjem in dvigovanjem po vrvi. Če ste to storili, vam bo letošnje leto prineslo občutno zadovoljstvo. Na vrvi se boste bolje počutili in posledično izgledali močnejši, kot ste ponavadi, vaša samozavest pa bo rasla, kot se spodobi – iz dneva v dan.

Devica

23. 8. – 22. 9.

Pričakujete lahko izjemno dobro in plodno leto. To je eno izmed tistih, ki vam bo ostalo v lepem in trajnem spominu. Predvsem se prepustite čiščenju opreme, merjenju jam in preživite čim več časa na klubskih sestankih, ki vas veselijo. Po naravi ste speleoholik in zaradi samopodobe se zatečete k počitku v najožje rove najtežje jame. Letos pozabite na vse to! Kapniško okrasje vam ponuja življenjski preobrat, kakršnega morda zavidate drugim. Zato morate zdaj uresničiti svoje sanje in se prepustiti najbolj kičastim jamam. Živite na polno!

Horoskop Tehtnica

23. 9. – 23. 10.

Na žalost vam letošnje leto prinaša malce več osamitve, kot ste je vajeni ali bi si je morda želeli. Zelo veliko časa boste porabili za štetje netopirjev, saj se boste pogosto spraševali, kaj je njihovo poslanstvo in kaj si v resnici želijo. V družbi ostalih jamarjev se boste imeli priložnost preizkusiti v strpnosti in biti odprti do različnih mnenj. Privzemite pomirjevalno vlogo, ki vam je pisana na kožo. Ohranite čist kombinezon in opremo, četudi bi celo vas spravljale zadeve ob živce. Izid bo veliko boljši.

Škorpijon

24. 10. – 22. 11.

Pred vami je ogromno aktivnosti, povezanih z jamarsko šolo in odnosi z jamarji začetniki. Že lansko leto ste imeli zelo lepe priložnosti za srečo pri obeh. Če ste jih izkoristili, se bo to nadaljevalo tudi letos. Pogrešate dolge pogovore na vrvi in tu lahko razvijete vse svoje potenciale. Zavedajte se, da vam blatni rovi prinašajo priložnosti že več let zapored, zato lahko še marsikaj raziščete ali vsaj pogledate, kar ste si v preteklosti zadali. Precej pomembna bodo letos za vas tudi izobraževanja in napredovanja, zato jim namenite dovolj pozornosti.

Strelec

23. 11. – 21. 12.

Kot že prejšnje vam tudi letošnje leto prinaša zanimivo in aktivno dogajanje. Razmere v ledenih jamah vam napovedujejo veliko zanimivega, pri čemer boste najzanimivejši prav vi, ki se posvečate hladnejšim jamam. Obeta se vam mnogo zanimivih odkritij o ledu in jamah okoli vas. V ospredje prihaja tudi raziskovanje na splošno. Odvisno od vašega karakterja boste pri tem uživali in sprejeli nekaj dodatnih idej ali pa se boste nemirno spraševali, zakaj ni bila jama že raziskana. Vsekakor imate možnost, da na tem področju zadihate.

Kozorog

22. 12. – 20. 1.

Letni horoskop prinaša zelo aktivno leto, v katerem boste tako zelo jamarili, da boste skoraj pozabili sleči kombinezon. Predvidevamo, da ste v preteklih letih garali v številnih jamah ter izostrili svoje želje in potrebe. Če je tako, se boste tega leta zelo razveselili. Po naravi v sebi nosite tihe ambicije, ki jih želite uresničiti korak za korakom. Jame so vam pri tem naklonjene. Ker pa vseh še ne poznate natančno, boste soočeni z mnogimi ovirami, ki jih boste morali letos preskočiti.

Vodnar

21. 1. – 18. 2.

Končno je pred vami precej umirjeno, zaspano leto, ko si boste lahko odpočili od preteklih raziskovanj, pregledali zapisnike in se na nov način začeli odločati glede pomembnih odkritij, ki so za vami. To zna biti naporno, ker se v resnici ne želite ustaviti. Včasih se boste vrteli v začaranem krogu, ko boste znova in znova risali načrt, pa se bo porajalo vse več vprašanj. To je v bistvu zelo dobro, saj kaže, da razmišljate in iščete boljšo rešitev za risanje. Takšno, s katero boste uživali in se veselili lepih načrtov.

Ribi

19. 2. – 20. 3.

Pred vami je precej zanimivo leto, v katerem vam ne bo dolgčas. Zna se dogajati toliko zadev, da boste včasih kar pošteno pogrešali enostavne jame. Kakšna novo raziskana jama vas zna vreči iz tira, a boste spoznali, da so nove jame boljše od starih. Zelo pomembni bodo klubski odnosi, sestanki, namizni nogomet in mnoga prijateljstva. Vsi ti, četudi vam bodo kdaj pokravžljali možgančke in razburkali jamski ritem, vam prinašajo ogromno debatiranja, zato si vzemite čas za jame, ki jih čutite kot pomembne.

Kataster

Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS

Miha Čekada

a naslednjih straneh je seznam zapisnikov, ki so jih člani JK Železničar oddali v Kataster jam Jamarske zveze Slovenije v letih 2018/19. Jame so razvrščene po abecednem redu. V drugem stolpcu je označen tip zapisnika: A – osnovni zapisnik (odkritje nove jame), B – dopolnilni zapisnik o že znani jami, C – kartografsko gradivo, D – nerazvrščeno gradivo, E – načrt, F – fotografija, G – meritve, H – stanje jame in I – tehnični načrt. Kjer je bilo oddanih več zapisnikov istega tipa, je podano zraven

Oddani zapisniki leta 2018 Ime jame Albinova ledenica Baredina Blažev spodmol Brezen na Klemenovi poti Brezence ob Unški koliševki Brezno 1 pod Debelim vrhom Brezno 2 na Bezovski gmajni Brezno 2 pod Debelim vrhom Brezno dveh okenc Brezno dveh sov Brezno Hudi Vršič Brezno mahovne popokrese Brezno na Bovljeku Brezno na Gori Oljki Brezno na koti 720 Brezno na Revi Brezno na Ržišču Brezno na Senožetih Brezno na Škrklovici Brezno na Štrpedu Brezno nizke točke Brezno ob cesti Škulje-Mokrec Brezno ob Širokem breznu Brezno odmeva Brezno pod čarobnim hrastom Brezno pod češnjo Brezno pod gozdom potonik Brezno pri čarobnem hrastu Brezno pri Podgozdu Brezno pri Podgozdu 2 Brezno pri Srčkastem breznu Brezno rdečega gobana Brezno tolstih kobilic Brezno treh vrtač Brezno v kamnolomu v Lažah Brimšca Brlog pri Srčkastem breznu Bršljanovec Čehi 2 Črnelsko brezno Črnjavska jama Desna špranja pod skalo Dvojno brezno pri njivi 2 Ferranova buža Frodlina pečina Golobinca 1 v Gaberju Golobinca 2 v Gaberju Golobinka v Gozdičju 1 Govic Gra 10 (Gradišče)

število, npr. »3B, E« pomeni, da so bili oddani v tem letu trije B- in en E-zapisnik. Če je bilo več akcij v isto jamo, je v rubriki »datum« podan datum zadnje akcije. Ker je v igri več datumov (datum akcije, datum izdelave in datum oddaje zapisnika) ter več ločenih evidenc (društveni dnevnik, Kataster jam, osebna evidenca), je med seznamom akcij na straneh ### in tem seznamom nekaj odstopanj. V zadnjem stolpcu je napisan zapisnikar (torej le tisti, ki je oddal zapisnik).

Tip Datum zapisnika B, C 4. 11. 2018 A, C, E, F 25. 10. 2018 B, C 4. 11. 2018 A, C, E, F 1. 5. 2018 B, C, F 17. 2. 2018 B, C, F 11. 5. 2018 B, C, F, H 2. 12. 2018 B, C, F 11. 5. 2018 A, C, E, F 4. 5. 2018 A, C, E, F 13. 6. 2018 B, C 8. 6. 2018 A, C, E, F 12. 5. 2018 A, C, E, F 17. 10. 2018 B, C 3. 2. 2018 A, C, E, F 21. 6. 2018 B, C 4. 11. 2018 B 10. 6. 2018 A, C, E, F 2. 12. 2018 B, C 4. 11. 2018 A, C, E, F 28. 12. 2018 A, C, D, E, F 1. 5. 2018 B 23. 4. 2018 A, C, E, F 29. 12. 2018 A, C, E, F 15. 1. 2018 A, E 7. 5. 2018 A, C, E, F 27. 4. 2018 A, C, E, F 4. 5. 2018 C, F 7. 5. 2018 B 28. 4. 2018 A, E 28. 4. 2018 A, C, E, F 13. 8. 2018 A, C, E, F 17. 10. 2018 A, C, E, F 4. 5. 2018 A, C, E, F 22. 4. 2018 B 16. 5. 2018 B 3. 11. 2018 A, C, E, F 13. 8. 2018 A, C, E, F 28. 12. 2018 B, C 8. 6. 2018 B, C 8. 6. 2018 B, C, F 11. 5. 2018 B, C, F 5. 11. 2017 B, C 4. 11. 2018 B, E 19. 12. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 F 4. 9. 2018 A, C, E, F 23. 12. 2018

Zapisnikar Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada, Peter Kolar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada, Klemen Suša Janez Stražišar Miha Čekada Janez Stražišar Janez Stražišar Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Aleš Lajovic Janez Stražišar Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada, Klemen Suša Aleš Lajovic Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Aleš Lajovic Aleš Lajovic Petra Pavšič Janez Stražišar Petra Pavšič, Miha Čekada Janez Stražišar Aleš Lajovic Miha Čekada Petra Pavšič Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Milan Ferran Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Iztok Lajovic Janez Stražišar

Kataster Ime jame Grda jama Grde jame Gregorečeva pečina Iskana jama Jama 1 v Jamcah Jama 2 v Jamcah Jama 3 v Jamcah Jama dišečega mahu Jama izvira Savice Jama na Juntezovem lazu Jama na robu kamnitega sveta Jama na Studencu Jama na Žabniku Jama nad Jezerom Jama Nadglavinjak Jama pod Babjim zobom Jama pod Krogom Jama pod Krogom Jama pod Stevniki Jama pod Tominčevo jamo Jama pod vlečnico Jama pri Gradišču pri Materiji Jama pri postaji Jama pri Rešetnici Jama pri smrekovi vrtači Jama pri treh svinjskih gobanih Jama pri vlečnici v Škocjanske jame Jama v Gorici Jama v Gostih dolinah Jama v gradu Jama v grapi Jama v tunelu Kastelec Jama za Hramom Jančerejska jama Janezov nihaj Janičja jama Jazbina v Rovnjah Jerinščevka Jespa JFS 38 Jurjeva jama v Lokah Kamenšca Kaserova jama Kos 1 Kos 2 Koščakova jama 1 Koščakova jama 2 Kramerjeva pečina Križenca Kubik Kukujama Ledenica na Golteh Linearna jama Mačinove jame pri Markovščini Mahorčičeva-Mariničeva jama Majska jama Malamanja Maletova jama Mali Trški ledenik Martinova jama pri Materiji Martinska jama pri Markovščini Matjaževa jama Medvedja jama na Mokrici Mesarska lopa Miklov skedenj Miškotova jama v Lokah Ob 3 (Obrov) Ob 57 (Obrov) Ocizeljska jama Paščipalka

Tip Datum zapisnika B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 A, C, E, F 31. 12. 2018 B, C 6. 5. 2018 B, C 6. 5. 2018 B, C 6. 5. 2018 A, C, E 4. 5. 2018 B 4. 9. 2018 B, E, F 30. 12. 2018 A, C, E, F 13. 11. 2018 B, C, F 22. 4. 2018 A, C, E, F 7. 1. 2019 B, C, F 22. 6. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 5. 7. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C, E 30. 11. 2018 A, C, E, F 3. 9. 2018 B, C, F 22. 6. 2018 C, F 29. 6. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 A, C, E, F 4. 5. 2018 A, C, E, F 17. 9. 2018 B, C 16. 6. 2018 B, C, F 3. 2. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 3. 2. 2018 B, C 14. 11. 2018 B, C, F 11. 5. 2018 B 4. 11. 2018 A, E, F, G 4. 5. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 10. 2. 2018 A, C, E, F 5. 7. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 A, E, F 6. 8. 2018 A, E, F 6. 8. 2018 B, C, F 17. 6. 2018 B, C, F 17. 6. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 A, E 24. 5. 2018 B 6. 1. 2019 A, E, F 7. 8. 2018 B, C 4. 11. 2018 C 30. 6. 2018 F 4. 9. 2018 A, C, E, F, G 6. 5. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 6. 5. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 10. 2. 2018 B, C 3. 2. 2018 B, C 30. 12. 2018 C, F 30. 6. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 B, C 4. 11. 2018 A, C, E, F 13. 6. 2018

Zapisnikar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Petra Pavšič, Miha Čekada Aleš Lajovic Anja Kos Janez Stražišar Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Anja Kos Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Petra Pavšič Petra Pavšič Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Milan Ferran Miha Čekada Petra Pavšič Miha Čekada Miha Čekada Iztok Lajovic Anja Kos, Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar

Kataster Ime jame Tip Pavlinovo brezno B Pečina na Padežu B, C Pečina nad Črnim Kalom B, C Pečina pri Starih vrtih B, C Pečina v Borštu B Pečina v Radotah B, C Polina peč B, C Poljanska buža B, C Potokarjevo brezno B Potrpežljivka B, C Prepadna jama B, E, F, G Radonetzov vodnjak C, F Razpoka pri Veliki konti B, E, F Rešetnica B, C Rokav B, C Rosohlavka A, C, E, F Roška špilja B, C, F Sisijino veliko brezno A, C, E, F Skalonova jama B, C Slapensko brezno pri Malem Trškem ledeniku B, C Socerbska jama za vrhom B, C Soskovca B, C Spodmol pri Črnotičah B, C St 16 (Stržen) B, C St 26 (Stržen) B, C St 6 (Stržen) B, C Stometrska jama A, E, F Strašna jama B, C Sveta jama C Široka jama B, C Široko brezno v Krugih A, C, E, F Škocjanske jame B, 4C Špirnica B, C Štolen C, F Tominčeva jama B, C, F U25 A, C, E, F Veliko brezno na Mačkovem vrhu A, C, E, F Vidalova jama B, C Vodna jama nad Očesi B Votla stena na Nanosu B, C Vraničeva jama B, C Vrženca B, C Zgornji Gamsov spodmol B Zjati B, C Zvrnilca H Žerjalova jama B, C Žuboreča jama A, C, E, F

Oddani zapisniki leta 2019 Ime jame Ajdovska hiša Ajdovska jama na Radohi Andrejčkov štibelc Arganov Pekel Badovinčeva jama na Lavtrcah Bečka jama Beli prašiček Belojača Bezgovica Bezgovka Bizjakova jama Božakovska jama Bremčeva jama Brezno 1 nad Lepim dolom Brezno 1 pri Treh križih Brezno 1 v oddelku 13/b RJD Brezno 2 pri kamnolomu Grda draga Brezno 2 pri Konjski poti v Lozi Brezno 2 pri Treh križih

Tip B, C B, C B, C B, C C B, C B, C B, C C B, C B, C B, C C B, C B, C B, C B, C A, C, E, F C

Datum zapisnika 15. 5. 2018 4. 11. 2018 4. 11. 2018 4. 11. 2018 11. 11. 2018 4. 11. 2018 4. 11. 2018 4. 11. 2018 27. 4. 2018 13. 5. 2018 10. 1. 2018 30. 6. 2018 7. 8. 2018 4. 11. 2018 4. 11. 2018 7. 5. 2018 22. 6. 2018 12. 5. 2018 4. 11. 2018 6. 5. 2018 4. 11. 2018 4. 11. 2018 4. 11. 2018 4. 11. 2018 4. 11. 2018 4. 11. 2018 6. 8. 2018 4. 11. 2018 4. 11. 2018 4. 11. 2018 29. 12. 2018 30. 6. 2018 4. 11. 2018 8. 7. 2018 22. 6. 2018 29. 6. 2018 17. 10. 2018 4. 11. 2018 9. 1. 2019 6. 5. 2018 4. 11. 2018 4. 11. 2018 15. 3. 2018 4. 11. 2018 29. 3. 2018 4. 11. 2018 7. 5. 2018

Zapisnikar Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Staut Miha Čekada Petra Pavšič Miha Čekada Miha Čekada Petra Pavšič, Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Petra Pavšič Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Anja Kos Janez Stražišar Miha Čekada Igor Vrhovec Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Janez Stražišar

Datum zapisnika 29. 6. 2019 4. 1. 2020 11. 12. 2019 27. 4. 2019 8. 12. 2019 4. 1. 2020 11. 12. 2019 29. 6. 2019 4. 1. 2020 3. 1. 2020 29. 6. 2019 4. 1. 2020 6. 1. 2020 27. 4. 2019 5. 1. 2020 27. 4. 2019 27. 4. 2019 26. 3. 2019 5. 1. 2020

Zapisnikar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada

Kataster Ime jame Brezno 2 pri Zavinki jami Brezno 2 v Ferdrenški gmajni Brezno Gelato Brezno na robu Lavt Brezno na Ržišču Brezno na Špicu Brezno na Zgornji Lenčajski cesti Brezno nad Kotlom Brezno nad Praprotno dolino Brezno nad Žurgarsko steno Brezno Pekel Brezno pod Dekličino goro Brezno pod Domišaki Brezno pod Malim Snežnikom Brezno pod steno Brezno pod Vršičem Brezno pri cerkvi Brezno pri Konfinu 1 Brezno pri Mirinu Brezno pri Srčkastem breznu Brezno pri Stanišču Brezno pri Volčji jami Brezno v Glinarjevem lazu Brezno v Jelenovem žlebu Brezno v kamnolomu v Lažah Brezno v Leskovju Brezno v Lozi pri Konjski cesti Brezno v oddelku 40/b ROK Brezno v okolici Petelinove bajte Brezno v Pargi Brezno v šavju Brezno za Javorjem Brezno za Rjavim kamnom Brezno za Sovjo steno Brezno zelenega dragona Brlog Brlog na Rimskem Bršljanka Bukovo brezno Cavsovo brezno Čebularica Čerenkova prepadna Črna jama pri Črnem Potoku Črteško brezno Deroh Dolenjski zdenec Drežniška jama Dularjeva jama Dupla v Pišecah Dvojna katedrala Dvojno brezno pri kevdrcu Džud Eleonorina jama Enka Esmeralda Frčafelca Gadina Golobja jama pri Livoldu Goteniško brezno Govic Grčmanova jama Grda jama Grda jama v Lozi Grdanji skedenj Grenkosladka Habečkov brezen Hrencova jama Hrovatova jama Hudo žrelo Izvir jamske školjke

Tip B, C, F C B, C A, C, E, F A, E B, C B, C A, C, E, F A, C, E, F C B, C C B, C C A, C, E, F C B, C B, C B, C A, C, E B, C A, C, E, F A, C, E, F C B, C, F A, C, E, F B, C, F B, C B, C B, C A, C, E, F B, C C B, C B, C B, C B, C A, C, E, F B, C B, E, G C C B, C A, C, E, F C B, C C B, C, F B, C B, C B, C B, C B, C A, C, E, F B, C A, C, E, F B, C B, C B, C B B, C B, C A, C, E, F C A, C, E, F C B, C B, C B, C B, C

Datum zapisnika 30. 3. 2019 6. 1. 2020 27. 4. 2019 7. 7. 2019 29. 5. 1983 26. 5. 2019 27. 4. 2019 31. 5. 2019 9. 12. 2019 5. 1. 2020 29. 6. 2019 6. 1. 2020 29. 6. 2019 27. 4. 2019 21. 4. 2019 2. 1. 2020 3. 1. 2020 29. 6. 2019 27. 4. 2019 19. 4. 2019 27. 4. 2019 27. 4. 2019 13. 4. 2019 29. 6. 2019 12. 5. 2019 27. 3. 2019 30. 3. 2019 27. 4. 2019 29. 6. 2019 29. 6. 2019 17. 4. 2019 27. 4. 2019 8. 12. 2019 19. 6. 2019 29. 6. 2019 3. 1. 2020 6. 1. 2020 3. 1. 2020 11. 12. 2019 18. 4. 2019 8. 12. 2019 4. 1. 2020 6. 1. 2020 31. 5. 2019 11. 12. 2019 3. 1. 2020 5. 1. 2020 16. 12. 2019 29. 6. 2019 2. 1. 2020 29. 6. 2019 3. 1. 2020 19. 6. 2019 2. 12. 2019 11. 12. 2019 21. 11. 2019 3. 1. 2020 5. 1. 2020 19. 6. 2019 26. 9. 2019 19. 6. 2019 29. 6. 2019 22. 3. 2019 11. 12. 2019 5. 8. 2019 12. 11. 2019 8. 12. 2019 3. 1. 2020 3. 1. 2020 4. 1. 2020

Zapisnikar Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Petra Pavšič Miha Čekada Janez Stražišar Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Aleš Lajovic, Jernej Kalan Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Aleš Grlj Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada

Kataster Ime jame Izvir pri Gotenici Jama Kreščak Jama med plastmi Jama na Bizerjevem lazu Jama na Padežu Jama na Stuberici Jama nad Subanovim mlinom Jama Pekel Jama pod lipo Jama pod Žeželjcem Jama pri Bosanski bajti Jama pri domu na Menini Jama pri kablu Jama pri pavzi Jama pri Petračevem lazu Jama pri Pevski gorici Jama pri Radohi Jama sv. Loja Jama v Gabrju Jama v Peklu Jama v Podplaninskih lazih Jama v Šahnu Jama za Bukovim vrhom Jamovka Jelen brdo Jelenica Jelenja jama Jelenja jama Jelka Jerinovec Jesenovka Judovska hiša Kadiševa jama Kališka jama Kaščica Kavranova jama Keramika Kevderc pod Raskovcem Kipina jama Kleopatra Kobiljača Kobilna jama Korošec Kostanjeviška jama Kotarjeva prepadna Kovačnica Krakošelh Krojačevka Lebica Ledena jama pri planini Viševnik Lekšanova Mrzla jama Lepa jama pri Petrovem hribu Leskovo brezno 7 Levakova jama Lisičina Lobašgrote Lukičeva jama Mačkovec 1 Mačkovska duplarica Mala Bezgovica Mala bisernica Mali Obrh Malikovec Markov izvir Maticovo brezno Mavrična jama Mavsarjeva jama v Pačkih steljnikih Mihanina na Kamenskem rtu Mihcovo brezno Mihovska jama

Tip B, C B, C A, C, E B, C, F C C B, C B, C A, C, E, F B, C C B, C C A, C, E, F A, C, E, F B, C B, C B, C B, C, F B, C A, E C C B, C B, C B, C B, C B, C C B, C B, C B, C C B, C, F C C A, C, E, F B, C, F B, C C B, C B, C C B, C B, C B, C C C B, C B, E B, C B, C B, C B, C B, C B, C, D B, C B, C C C A, C, E, F B, C B, C B, C, F B, C A, E B, C B, C C C

Datum zapisnika 29. 6. 2019 29. 6. 2019 22. 7. 2019 12. 5. 2019 4. 1. 2020 11. 12. 2019 29. 6. 2019 25. 3. 2019 27. 3. 2019 3. 1. 2020 29. 6. 2019 26. 5. 2019 29. 6. 2019 23. 12. 2019 22. 7. 2019 6. 1. 2020 4. 1. 2020 19. 6. 2019 10. 12. 2019 6. 1. 2020 9. 5. 2019 5. 1. 2020 8. 12. 2019 8. 12. 2019 19. 6. 2019 27. 4. 2019 3. 1. 2020 5. 1. 2020 5. 1. 2020 8. 12. 2019 2. 1. 2020 4. 1. 2020 4. 1. 2020 4. 11. 2019 3. 1. 2020 6. 1. 2020 20. 12. 2019 12. 5. 2019 4. 1. 2020 3. 1. 2020 3. 1. 2020 5. 1. 2020 4. 1. 2020 29. 6. 2019 8. 12. 2019 3. 1. 2020 11. 12. 2019 4. 1. 2020 4. 1. 2020 6. 1. 2020 27. 4. 2019 6. 1. 2020 27. 4. 2019 29. 6. 2019 29. 6. 2019 6. 1. 2020 27. 4. 2019 8. 12. 2019 6. 1. 2020 4. 1. 2020 15. 4. 2019 27. 4. 2019 4. 1. 2020 12. 5. 2019 8. 12. 2019 15. 6. 2019 4. 1. 2020 3. 1. 2020 8. 12. 2019 4. 1. 2020

Zapisnikar Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Anja Kos Anja Kos Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Staut Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada, Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Anja Kos, Pavel Kos Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada

Kataster Ime jame Mlinška jama Morsko brezno Mostna jama Mučotova jama Mufinka Müllerloch Müllhoferjeva jama Nadstropnica Nepričakovano brezno Nova prepadna na Pretlah Novembrsko brezno Pakl Pavličeva jama Pečenevka Penzionistična jama Pevske gorice 1 Pikhamer Pitna jama Planinska jama Plutovo brezno Poganščica Pološka jama Požiralnik Mošenik Požiralnik pred Brlogom Preluščeva jama nad Globočakom Preluščeva luknja nad Globočakom Prepadna na Muhovem bregu Prepadna na Židovcu Prerigeljsko brezno Pri jami Pri jamicah R1 (Ratitovec) R2 (Ratitovec) R3 ( Ratitovec ) R4-Štonah (Ratitovec) R5 (Ratitovec) Radoška jama Risnik Rodeževo brezno 1 Rožno brezno Schaffeichloch Seba 1 Sinkova jama Skednenca Skrita zijalka Slobodanova jama Smetljiva jama Snelerjev prepad Snežna jama pri Glažuti Snežnica ob Jurjevi cesti Spodmol pri Zavinki jami Spodnja Podcestnica Srna St 62 (Stržen) Stobe Stojna 1 Stričanica Sveti Aleksander Šemretavo brezno Šikara Šojina ledenica Štajerjeva jama 1 Štajerjeva jama 2 Šuketina jama Šulnovka Šumetac Švigljevo brezno 2 Tau Tona Tončikova jama Topli vrh 5

Tip Datum zapisnika B, C 4. 1. 2020 B, C 19. 6. 2019 B, C 5. 1. 2020 C 5. 1. 2020 A, C, E, F 22. 11. 2019 B, C 5. 1. 2020 B, C 19. 6. 2019 B, C 2. 1. 2020 A, C, E, F 13. 4. 2019 C 4. 1. 2020 B, C 5. 1. 2020 B, C 11. 12. 2019 B, C 27. 4. 2019 B, C 4. 1. 2020 A, E, F 9. 5. 2019 B, C 6. 1. 2020 C 15. 11. 2019 B, C 11. 12. 2019 B 2. 11. 2019 C 11. 12. 2019 B, C 29. 6. 2019 D C 5. 1. 2020 B, C 6. 1. 2020 H 2. 12. 2018 B, C, F 12. 5. 2019 C 6. 1. 2020 B, C 2. 1. 2020 B, C 6. 1. 2020 B, C 27. 4. 2019 B 27. 6. 2019 A, C, E, F 22. 7. 2019 A, C, E, F 28. 10. 2019 A, C, E, F 28. 10. 2019 A, C, E, F 15. 7. 2019 A, C, E, F 15. 7. 2019 B, C 4. 1. 2020 B, C 9. 4. 2019 B, C 29. 6. 2019 B, C 4. 1. 2020 B, C 11. 12. 2019 B, C 29. 6. 2019 C 5. 1. 2020 B, C 28. 4. 2019 A, C, E, F 9. 12. 2019 B, C 3. 1. 2020 C 5. 1. 2020 B, C 11. 12. 2019 B, C 29. 6. 2019 B, C 27. 4. 2019 B, C 30. 3. 2019 B, C 2. 1. 2020 B, C, F 16. 11. 2019 A, C, E, F 26. 3. 2019 B, C, F 4. 1. 2020 B, C 19. 6. 2019 B, C 29. 6. 2019 B, C 27. 4. 2019 B, C 27. 4. 2019 B, C 3. 1. 2020 B, C 27. 4. 2019 C 11. 12. 2019 C 11. 12. 2019 A, C, E, F 3. 4. 2019 B, C 4. 1. 2020 B, C 6. 1. 2020 C 8. 12. 2019 B, C 8. 12. 2019 B, C 4. 1. 2020 C 11. 12. 2019

Zapisnikar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Anja Kos Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Uroš Stepišnik, Peter Gedei Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Igor Vrhovec Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada

Kataster Ime jame Trlepovka TT-2 Uršna jama Velika Ajbikovka Velika Rutarjeva jama Veliki brlog Veliki Škorten Veliki Zjot Veliki zjot Veliki zjot nad Mavrlenom Veliko brezno v Sušjaku Vidovec Vizura 42 Volčja jama Vuzelnica Zakorita 3 Zgornja Ajbikovka Zidarjeva jama Zijavka Zjot 2 pri Kozlovi vodi Zjot nad Nemško Loko Zjot pod Židovcem 1 Zjot pod Židovcem 2 Zjot v Sebetihu Zvezdica Zvončica

Tip Datum zapisnika B, C, F 28. 4. 2019 B, C 8. 12. 2019 C 4. 1. 2020 C 5. 1. 2020 A, C, E, F 22. 2. 2019 B, C 3. 1. 2020 D B, C 11. 12. 2019 B, C 11. 12. 2019 B, C 11. 12. 2019 B, C 19. 6. 2019 B, C 4. 1. 2020 A, C, E, F 18. 4. 2019 B, C, F 28. 4. 2019 B, C 4. 1. 2020 B 4. 3. 2019 B, C 5. 1. 2020 C 11. 12. 2019 B, C, F 16. 12. 2019 B, C 3. 1. 2020 B, C 11. 12. 2019 B, C 2. 1. 2020 B, C 2. 1. 2020 B, C 3. 1. 2020 B, C 5. 1. 2020 C 5. 1. 2020

Zapisnikar Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Janez Stražišar Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada

Registrirane jame v Katastru jam JZS Miha Čekada

naslednjih tabelah je seznam vseh novih jam, ki jih je na podlagi zapisnikov JK Železničar registriral Kataster jam Jamarske zveze Slovenije.

Registrirane jame leta 2018 Kat. št. 12578 12579 12580 12581 12582 12583 12584 12585 12586 12587 12865 12866 12867 12868 12869 12870 12871 12872 12873 12874 12875 12876 12877 12878 12879 12880 12881 12882 12883

Ime jame Brezno zibajočega drevesa Dedna gora 2 Dedna gora 3 Jama na Hohkovblu Jama pri izviru Bistrice Jama treh Markovičev Matijevo lepo brezno Ostrnica Skrito brezno Tisina Brezno dveh sov Brezno mahovne popkorese Brezno na koti 720 Brezno nizke točke Brezno odmeva Brezno pod čarobnim hrastom Brezno pod češnjo Brezno pod gozdom potonik Brezno pri Podgozdu 2 Brezno treh vrtač Jama dišečega mahu Jama pri smrekovi vrtači Janezov nihaj JFS 38 Paščipalka Rosoglavka Sisijino veliko brezno U25 Žuboreča jama

Zaradi zamika, ki preteče od oddaje zapisnika do njegove obdelave, je lahko jama registrirana še isto leto ali pa leto pozneje.

Zapisnikar Janez Stražišar Milan Ferran Milan Ferran Janez Stražišar Janez Stražišar Anja Kos Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Milan Ferran Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Miha Čekada Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Aleš Lajovic Janez Stražišar Pavšič Petra Janez Stražišar Anja Kos Janez Stražišar Janez Stražišar Pavšič Petra Janez Stražišar Anja Kos Janez Stražišar

Kataster Registrirane jame leta 2019 Kat. št. 13097 13098 13099 13100 13101 13102 13103 13104 13105 13106 13107 13108 13109 13110 13111 13112 13113 13114 13115 13116 13117 13118 13249 13403 13404 13405 13406 13407 13408 13409 13410 13411 13412 13413 13414 13415 13416 13417 13418 13419 13420 13421 13422

Ime jame Baredina Brezno dveh okenc Brezno na Bovljeku Brezno na Senožetih Brezno na Štrpedu Brezno ob Širokem breznu Brezno pri Srčkastem breznu Brezno rdečega gobana Brlog pri Srčkastem breznu Bršljanovec Gra 10 (Gradišče) Iskana jama Jama na robu kamnitega sveta Jama na Žabniku Jama pod Stevniki Kos 1 Kos 2 Kukujama Linearna jama Stometrska jama Široko brezno v Krugih Veliko brezno na Mačkovem vrhu Brezno v Glinarjevem lazu Brezno 2 pri Konjski poti v Lozi Brezno na Ržišču Brezno nad Kotlom Brezno pod steno Brezno pri Srčkastem breznu Brezno pri Volčji jami Brezno v leskovju Brezno v grmovju Črteško brezno Grda jama v Lozi Jama pod lipo Jama v Podplaninskih lazih Mala Bisernica Mavrična jama Nepričakovano brezno Penzionistična jama St 62 (Stržen) Šuketina jama Velika Rutarjeva jama Vizura 42

Zapisnikar Janez Stražišar Miha Čekada Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Petra Pavšič Janez Stražišar Petra Pavšič Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Petra Pavšič Petra Pavšič Milan Ferran Petra Pavšič Petra Pavšič Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Aleš Lajovic Janez Stražišar Janez Stražišar Petra Pavšič Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Aleš Lajovic Janez Stražišar Anja Kos Janez Stražišar Uroš Stepišnik, Petra Vovk Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar

V novi jami. Foto: Janez Ferreira-Stražišar.

Članstvo

Seznam članov JK Železničar Napisani so vsi tisti, ki so v letih 2018 in 2019 plačali članarino.

2018 Št. Priimek in ime

1 Babič, Irena 2 Babič, Tadeja 3 Basarič, Suzana 4 Bengel, Alexandra 5 Bilynets, Yana 6 Bizjak, Alan 7 Bukovac, Maja 8 Celarc, Miha 9 Cerar, Janez Jaka 10 Cof, Nina 11 Čadež, Pečar, Zvezda 12 Čekada, Miha 13 Čibej, Martina 14 Čule, Ivana 15 Erznožnik, Andrej 16 Ferran, Milan 17 Ferreira Stražišar, Janez 18 Fon, Matjaž 19 Frlan, Uroš 20 Gedei, Peter 21 Gedei, Tibor 22 Glavan, Simona 23 Glazer, Alenka 24 Gorjan, Vid 25 Gostinčar, Petra 26 Grlj, Aleš - Hans 27 Hajna, Anja - Hanja 28 Hliš, Andrej - Flis 29 Jurkovič, Borut - Pac 30 Kalan, Jernej 31 Kaučič, Simon - Slavc 32 Klinkon, Ines 33 Kolar, Peter 34 Kos, Anja - Malanja 35 Kos, Pavel - Pačuli 36 Kranjc, Luka - Jari 37 Krašovec, Marko 38 Kučuk, Blaž 39 Lazar, Matej - Lazo 40 Lobe, Katja

2019 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80

Marinček, Pia Markovič, Joško Markovič, Miha Markovič, Vida Matijevič, Nebojša Medved, Miki Mihailovski, Matej Mlinar, Ciril - Cic Novljan, Živa Oblak, Andrej Pavšič, Petra Pekolj, Anja Perpar, Igor Potočnik, Aljaž Prša, Patrik Rajh, Maša Raztresen, Marjan Rupnik, Valter Staut, Miha Stepišnik, Uroš Stritar Kučuk, Mojca Stržinar, Andrej - Sale Suša, Klemen Šanjug, Mate Šmit, Žiga Špilak, Andrej - Pišta Štrempfelj, Daniela Šubelj Sagmeister, Miran Trček, Iztok - Jolbe Triglav Čekada, Mihaela Vovk, Petra Vrhovec, Igor Vrviščar, Boštjan - Bole Vrviščar Zazula, Mojca Zalokar, Matej Zidar, Jaša Zupanec, Ana Zupanec, Luka Žitko, Igor Žnidaršič, Peter

Št. Priimek in ime

1 Andjelov, Rok 2 Babič, Tadeja 3 Basarič, Suzana 4 Bengel, Alexandra 5 Bilynets, Yana 6 Bizjak, Alan 7 Blatnik, Maja 8 Bukovac, Maja 9 Celarc, Miha 10 Cerar, Janez Jaka 11 Cof, Nina 12 Čekada, Miha 13 Čibej, Martina 14 Čok, Irena 15 Čule, Ivana 16 Dvorščak, Lea 17 Ðurđević, Katarina 18 Erznožnik, Andrej 19 Facchini, Nina 20 Ferran, Milan 21 Ferreira Stražišar, Janez 22 Fon, Matjaž 23 Furlan, Borut 24 Gantar, Ivana 25 Gedei, Peter 26 Glazer, Alenka 27 Gnezda, Primož 28 Gostinčar, Petra 29 Grk, Jaka 30 Grlj, Aleš - Hans 31 Hajna, Anja - Hanja 32 Hliš, Andrej - Flis 33 Jeraj, Kristjan - Jager 34 Jurkovič, Borut - Pac 35 Kalan, Jernej 36 Kaučič, Simon - Slavc 37 Klinkon, Ines 38 Kos, Anja - Malanja 39 Kos, Pavel - Pačuli 40 Koštomaj, Tanja 41 Kranjc, Luka - Jari

42 Krašovec, Marko 43 Kučuk, Blaž 44 Kunej, Barbara 45 Kuzmič, Milan - Bady 46 Labernik, Nace 47 Matijevič, Nebojša 48 Medved, Miki 49 Mihailovski, Matej 50 Mlinar, Ciril - Cic 51 Novljan, Živa 52 Oblak, Andrej 53 Oven, Domen 54 Pavšič, Petra 55 Pekolj, Anja 56 Pelaič, Jaka 57 Perpar, Igor 58 Potočnik, Aljaž 59 Prša, Patrik 60 Raztresen, Marjan 61 Rupnik, Valter 62 Staut, Miha 63 Sašo, Stefanovski 64 Stepišnik, Uroš 65 Stritar Kučuk, Mojca 66 Stržinar, Andrej - Sale 67 Suša, Klemen 68 Šmit, Žiga 69 Štrempfelj, Daniela 70 Trček, Iztok - Jolbe 71 Triglav Čekada, Mihaela 72 Uršič, Primož Dolenček 73 Vodnik, Anica 74 Vodnik, Janez 75 Vovk, Petra 76 Vrhovec, Igor 77 Vrviščar, Boštjan - Bole 78 Vrviščar Zazula, Mojca 79 Zidar, Jaša 80 Zupanec, Ana 81 Zupanec, Luka 82 Žorž, Alja

Akcije

Seznami akcij JK Železničar Akcije leta 2018 Št. 1 2 3 4

Datum Jama 1.1. Viršnica 5.1. Škocjanske jame 6.1. Brezno odmeva 7.1. Petrova jama

5 12.1. 6 13.1. 7 13.1. 8 14.1. 9 19.1. 10 21.1. 11 21.1. 12 23.1. 13 23.1. 14 27.1. 15 28.1. 16 1.2. 17 4.2. 18 6.2. 19 11.2. 20 11.2. 21 13.2. 22 17.2. 23 17.2. 24 25 26 27

20.2. 21.2. 22.2. 24.2.

28 29 30 31

25.2. 25.2. 3.3. 4.3.

32 33 34 35 36 37

5.3. 9.3. 10.3. 11.3. 15.3. 16.3.

38 18.3.

39 21.3. 40 25.3.

Brezno odmeva Suhadolca Ledena jama na Stojni pregled terena, okolica Starega Loga Vodena jama pri Korinju Davorjevo brezno (vaja JRS) Lipiška jama Križna jama Brezno za Hramom Krka, okoliške jame (iskalna akcija pogrešane osebe) JRS Jeralovo brezno Križna jama Jama v Zjatih

Udeleženci Janez Ferreira-Stražišar + 1 Nebojša Matijević + 3 Janez Ferreira-Stražišar + 2 Jaša Zidar, Alan Bizjak, Klemen Suša, Maja Bukovac, Andrej Erznožnik - Erzo, Aleš Grlj - Hans Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos Igor Vrhovec + 1 Peter Gedei, Jaša Zidar Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Tina Bizjak, Daniela Štrempfelj + 20 Uroš Stepišnik, Aleš Grlj - Hans + 3 Ciril Mlinar Cic, Luka Zalokar + 2 Anja Hajna + 1 Nina Cof, Daniela Štrempfelj + 7 JRS

Pavel Kos, Jaša Zidar, Klemen Suša Peter Gedei, Jaša Zidar, Iztok Trček - Jolbe, Uroš Stepišnik, Anja Hajna + 2 Matej Mihailovski - Mihajlo, Miha Staut, Ines Klinkon, Primož Uršič Dolenjček + 4 Črna jama, Pivka jama Tadeja Babič + 2 Dimnice Peter Gedei, Petra Pavšič, Tadeja Babič, Jaša Zidar, Klemen Suša, Anja Hajna, Uroš Stepišnik, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Alexandra Bengel + 14 Burja Ines Klinkon + 1 Škocjanske jame, Koščakova jama 1 in 2, Miha Čekada + 2 Roška špilija, Jama pod Tominčevo jamo, Jama nad Jezerom Veliko okence Igor Vrhovec + 1 Mačkovica Anja Hajna, Aleš Grlj - Hans, Jaša Zidar, Petra Pavšič, Matej Mihailovski, Yana Bilynets, Anja Sluga, Črt Torkar Zupančič, Petra Vovk, Živa Novljan, Irena Babič, Maša Rajh, Pia Marinček, Primoš Uršič + 5 Vrhniška jama Anja Hajna, Martina Čibej, Aleš Grlj - Hans, Jaša Zidar Škocjanske jame Anja Hajna + 3 Veliko okence Igor Vrhovec + 3 Turkova jama Aleš Grlj - Hans, Jaša Zidar, Anja Hajna, Nebojša Matijević, Petra Pavšič, Peter Kolar, Peter Žnidaršič, Katja Lobe, Živa Novljan, Ivana Čule, Patrik Prša, Maša Rajh, Andrej Oblak Veliko okence Igor Vrhovec + 1 Viršnica Petra Pavšič + 9 Ferranova buža Boštjan Vrviščar Bole, Milan Ferran stena pred Vranjo jamo (jamarska šola) Pia Marinček, Petra Vovk, Jaša Zidar, Martina Čibej, Peter Žnidaršič, Peter Kolar, Aleš Grlj - Hans, Andrej Oblak, Ivana Čule, Klemen Suša, Janez Jaka Cerar - JJ, Tadeja Babič, Živa Novljan, Anja Pekolj, Anja Hajna, Maša Rajh, Petra Pavšič Planinska jama Matej Mihailovski, Igor Vrhovec + 3 Postojnska jama Anja Hajna, Peter Gedei, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula + 1 Mala Vratnica (vaja JRS) Daniela Štrempfelj, Nina Cof + 14 RC NM in LJ Trontljevo brezno Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Vrhniška jama Pavel Kos, Anja Kos +1 Martinska jama Nebojša Matijević, Jaša Zidar, Luka Kranjc, Aleš Grlj - Hans, Anja Hajna, Petra Pavšič, Pia Marinček, Maša Rajh, Petra Vovk, Živa Novljan, Katja Lobe, Peter Kolar, Peter Žnidaršič, Ivana Čule, Andrej Oblak, Patrik Prša, Anja Pekolj, Milan Kuzmič - Badi + 8 Črni Kal - stena (jamarska šola) Tadeja Babič, Klemen Suša, Jaša Zidar, Luka Kranjc, Petra Pavšič, Anja Hajna, Peter Kolar, Peter Žnidaršič, Aleš Grlj - Hans, Petra Vovk, Živa Novljan, Maša Rajh, Anja Kos, Anja Pekolj, Andrej Oblak, Ivana Čule, Patrik Prša, Martina Čibej, Miha Staut + 2 Paščipalec Anja Hajna + 1 Črni Kal - stena (jamarska šola) Petra Pavšič, Jaša Zidar, Miha Staut, Nebojša Matijević, Luka Kranjc, Andrej Hliš, Iztok Trček - Jolbe, Tadeja Babič, Ines Klinkon, Andrej Oblak, Ivana Čule, Katja Lobe, Peter Kolar, Aleš Grlj - Hans, Anja Pekolj, Martina Čibej, Petra Vovk, Živa Novljan, Patrik Prša + 2

Akcije Št. 41 42 43 44 45 46 47

Datum Jama 26. 3. Suhadolca 26.3. Postojnska jama 28.3. Brezno 1 pri Dovčarju 1.4. Pečina v Radotah 2.4. Jama pri Sv. Treh Kraljih 7.4. Vilenica 8.4. Jama pod gavgami

Udeleženci Igor Vrhovec + 2 Anja Hajna, Peter Gedei, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula + 1 Petra Pavšič, Janez Jaka Cerar - JJ, Anja Hajna Petra Vovk, Aleš Grlj - Hans Pavel Kos, Klemen Suša, Petra Pavšič Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Anja Hajna, Peter Gedei + 8 Jaša Zidar, Aleš Grlj - Hans, Simon Kaučič - Slavc, Ivana Čule, Maša Rajh, Patrik Prša, Petra Vovk, Živa Novljan, Anja Pekolj 48 10.4. Nova Križna jama Peter Gedei, Mojca Vrviščar Zazula + 2 49 15.4. Rakov škocjan - stena (jamarska šola) Maša Rajh, Pia Marinček, Anja Hajna, Petra Pavšič, Aleš Grlj - Hans, Andrej Oblak, Ivana Čule, Jaša Zidar, Martina Čibej, Janez Jaka Cerar - JJ, Tadeja Babič, Klemen Suša, Živa Novljan, Patrik Prša, Uroš Stepišnik, Anja Pekolj, Nebojša Matijević + 3 50 19.4.- Hidden cave, Carlsbad caverns, Slaughter Peter Gedei, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar Bole, Miha Staut, 10.5. canyon cave, Bobcat cave, Virgin cave, Matej Zalokar Hell below (ZDA) 51 21.4. Brezno treh vrtač, Janezov nihaj Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos 52 22.4. Medvedjak Petra Pavšič, Klemen Suša, Aleš Grlj - Hans, Pia Marinček, Maša Rajh, Anja Hajna, Andrej Oblak, Ivana Čule, Peter Kolar, Katja Lobe, Patrik Prša, Živa Novljan, Anja Pekolj, Martina Čibej 53 27.- Jama treh bab, Bajčeva jama, Malamanja, Anja Kos, Petra Pavšič, Anja Hajna, Valter Rupnik, Klemen Suša, Vid Gorjan, 29.4. Brezno tolstih kobilic, Samoreznica, Simon Kaučič - Slavc, Miha Čekada, Petra Gostinčar, Peter Kolar, Iztok Trček Rosohlavka, Brezen na Klemenovi poti, - Jolbe, Pavel Kos + 2 Črnjavska jama, Brezno 1 pod Debelim vrhom, Brezno 2 pod Debelim vrhom, Brezno nizke točke, Brezno dveh okenc, Jama v Lovretovi dolini, Jama dišečega mahu, U-25, T-10, T-14 54 28.4. Seegrotte (Avstrija) Ana Zupanec, Luka Zupanec, Luka Kranjc, Pavel Kos 55 28.4. Shpella e Radavcit, Shpella e Kallabes, Anja Pekolj + 4 -3.5. Shpella e pelumbave, Shpella e Bali Ages, Shpella e banuar, Shpella e Peshterit, Shpella e Panorcit, Shpella e Dushit (Kosovo) 56 28.4.- Radovačka pečina, Dvojni golobji spodmol, Maša Rajh + 4 3.5. Dubka, Shpella e banuar, Shpella e dushit (Kosovo) 57 2.5. Brezno pri smrekovi vrtači, Brezno Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos v gozdu potonik 58 2.5. Logaška jama Jaša Zidar, Simon Kaučič - Slavc, Tadeja Babič, Janez Jaka Cerar - JJ, Luka Kranjc, Klemen Suša + 1 59 4.- Cautabon cave, Combnahan, Bambusna Matej Mihailovski - Mihajlo + 2 11.5. jama, Hinagdanan (Filipini) 60 5.5. Žuboreča jama, Brezno pod čarobnim hrastom Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos, Petra Pavšič 61 5.5. Prepadna jama Pavel Kos + 1 62 6.5. Večno pihanje Petra Pavšič, Pia Marinček, Simon Kaučič - Slavc + 2 63 12.5. Zgornja Klevevška jama Pavel Kos + 1 64 13.5. dihalnik pri Postojni Pavel Kos, Vid Gorjan, Jernej Kalan 65 19.5. stena pred Vranjo jamo (jamarski izpit) Maša Rajh, Anja Pekolj, Peter Kolar, Katja Lobe, Janez Jaka Cerar - JJ, Jaša Zidar, Vid Gorjan, Peter Gedei, Martina Čibej, Aleš Grlj - Hans + 3 66 20.5. Matjaževa jama Martina Čibej 67 24.5. Obotska pečina (Črna gora) Tadeja Babič, Uroš Stepišnik + 13 68 25.5. Gradišnica Pavel Kos, Peter Gedei, Martina Čibej, Vid Gorjan, Simon Kaučič - Slavc, Aleš Grlj - Hans + 1 69 30.5. Žirovcova jama Pavel Kos + 1 70 30.5. Železna jama Aleš Grlj - Hans, Simon Kaučič - Slavc, Petra Pavšič, Pia Marinček, Peter Kolar + 2 71 31.5. Tentera Anja Kos, Pavel Kos + 1 72 1.6. Lipiška jama Peter Gedei, Nebojša Matijević + 9 73 2.6. Gabeščekova jama Nebojša Matijević + 4 74 5.6. pregled terena, Matarsko podolje Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos 75 9.6. stena pred Vranjo jamo (jamarski izpit) Pia Marinček, Patrik Prša, Aleš Grlj - Hans, Jaša Zidar, Martina Čibej, Ana Zupanec, Luka Zupanec, Peter Kolar, Nebojša Matijević, Iztok Trček Jolbe, Andrej Oblak, Ivana Čule, Klemen Suša, Yana Bilynets + 1 76 12.6. Jama na meji Tadeja Babič, Petra Pavšič, Maša Rajh 77 14.6. Škocjanske jame Miha Čekada + 1 78 16.6. Vodna jama za Očesi Igor Vrhovec + 5 79 16.6. Hotavlje (plezalna stena, izpit USJD) Pavel Kos, Aleš Grlj - Hans, Peter Kolar, Simon Kaučič - Slavc + 30

Akcije Št. Datum Jama Udeleženci 80 17.6. Malanca, Jama v partu pri ogradi, Nina Cof Pečina Krvavice 81 17.6. Škamprlova jama Pavel Kos, Klemen Suša, Tadeja Babič, Nina Cof, Ana Zupanec + 1 82 17.6. Škocjanske jame Simon Kaučič - Slavc + 1 83 18.6. Viršnica Janez Jaka Cerar - JJ + 18 84 18.6. Dimnice Matej Mihailovski - Mihajlo + 2 85 20.6. Magdalena jama Petra Pavšič, Pia Marinček, Anja Hajna + 1 86 23.6. Globoški potok (vaja JRS reševanja iz sotesk) Miha Staut, Andrej Hliš + 35 87 24.6. Ocizeljske ponikve Nebojša Matijević, Aleš Grlj - Hans, Petra Pavšič, Martina Čibej, Ana Zupanec, Luka Zupanec 88 28.6. Babja luknja Petra Pavšič, Anja Kos 89 28.6. Kuščarjek Daniela Štrempfelj 90 30.6. Snežna jama na Raduhi Nebojša Matijević + 1 91 15.6. Jama na koti 720, Jama pri treh Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar svinjskih gobanih 92 11.6. Paščipalec, Jama dveh Sov Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar 93 1.7. Vopa Jaša Zidar, Martina Čibej 94 2.- Cioclovina, Bolii, Piatra Toplitei, Palariei, Tadeja Babič, Iztok Trček - Jolbe, Luka Kranjc 8.7. Sura Mare (Balkan Camp Romunija) 95 3.7. JFS38 Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar 96 7.-8.7. Ledena jama na planini Viševnik Miha Staut, Peter Gedei, Pavel Kos + 1 97 7.- Pršivec: Mavrična jama, Razpoka pri Veliki Petra Pavšič, Andrej Hliš, Anja Kos, Pavel Kos, Klemen Suša, Vid Gorjan, 15.7. konti, Krjavljeva jama, P2, Pingvinova jama, Yana Bilynets, Jaša Zidar, Aleš Grlj - Hans, Miha Čekada + sin, P4, Sončna jama, Ledeni tobogan, Brlog, Nebojša Matijević Srčkasto brezno, Brezence pri Srčkastem breznu, Stometrska jama, Kvadratna jama, Martinina jama, Zavetje pred dežjem, Kos 1, Kos 2, Polževa jama, Linearna jama, H6, Pri šopu debelc, Potencialka, H18, Razpoka brez svedrovca 98 18.7. Petrova jama Petra Pavšič, Anja Kos 99 20.7. Hubelj Jaša Zidar + 1 100 24.7. Jama angelskih obetov Ana Zupanec 101 25.7.- jama v vadiju Al Shab, jama Al Hoota, Pavel Kos + 1 5.8. 2 solni jami (Oman) 102 28.7. Golobina, Mrzla jama pri Ložu Petra Pavšič, Luka Kranjc, Vid Gorjan, Aleš Grlj - Hans, Tina Bizjak + 2 103 29.7. Brezno nad Kotlom, Črteško brezno Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos 104 30.7. Sneženica vrh Snežnika Petra Pavšič + 2 105 1.8. Kotova jama Petra Pavšič, Anja Hajna 106 4.-5.8. Brezno pod Gnilo glavo (tabor JZS Kanin) Aleš Grlj - Hans + 2 107 5.8. Smoganica Petra Pavšič + 5 108 8.8. Velika veternica, Mala veternica Miha Čekada + družina 109 10.8. Izvir Dobličice Ciril Mlinar Cic + 1 110 11.8. Predjama Petra Pavšič, Anja Kos, Pavel Kos, Peter Kolar + 2 111 12.8. Izvir Dobličice, Izvir jamske školjke Ciril Mlinar Cic + 1 112 14.8. Prometeus cave (Gruzija) Matej Mihailovski - Mihajlo 113 14.8. Žirovcova jama Milan Ferran, Pavel Kos + 2 114 15.8. stena pred Vranjo jamo (vaja USJD) Klemen Suša, Anja Kos, Petra Pavšič, Anja Hajna 115 16.8. Modra špilija na Kamenjaku (Hrvaška) Nebojša Matijević 116 19.8. Kobiljača Janez Jaka Cerar 117 19.8. Netopirjeva jama Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Peter Gedei, Petra Pavšič, Anja Kos 118 19.8. Viršnica Pavel Kos + 1 119 20.8. Izvir Dobličice Ciril Mlinar Cic 120 21.8. Izvir Dobličice Ciril Mlinar Cic 121 22.8. Izvir Dobličice Ciril Mlinar Cic 122 23.8. Izvir Dobličice Ciril Mlinar Cic + 1 123 28.8. Gradišnica Simon Kaučič - Slauc + 2 124 30.8. Sršenova kajžarca Klemen Suša, Anja Kos, Petra Pavšič, Anja Hajna, Yana Bilynets 125 30.8. Izvir Dobličice Ciril Mlinar Cic 126 1.9. Brezno Pekel (izpiti USJD) Anja Kos, Anja Hajna, Petra Pavšič, Klemen Suša, Yana Bilynets, Iztok Trček - Jolbe, Miha Staut 127 2.9. Zgornja Klevevška jama, Anja Kos, Anja Hajna, Petra Pavšič, Klemen Suša, Yana Bilynets Spodnja Klevevška jama 128 4.9. Dihalnik 2 pri Postojni Anja Hajna, Jernej Kalan 129 8.9. Divje jezero Matej Mihailovski - Mihajlo, Igor Vrhovec + 10 130 9.9. Kačna jama Pavel Kos, Klemen Suša + 1 131 11.9. Škocjanske jame Peter Gedei, Jaša Zidar + 1

Akcije Št. Datum Jama 132 11.9. Ledena pećina (Durmitor, Črna gora) 133 13.9. Khoit Tsenkheriin (Mongolija) 134 16.9. Mitjina jama 135 16.9. Jama pri treh svinjskih gobanih 136 18.9. pregled terena v Suhi krajini, Brezno rdečega gobana 137 19.9. Matijeva jama 138 26.- Skalarjevo brezno (vaja JRS) 30.9. 139 27.9. Skednena jama 140 28.- Tounjčica (Hrvaška, delavnica 30.9. jamske fotografije) 141 30.9. LP 2, Vranja jama 142 3.10. Skednena jama 143 4.10. Izvir pod orehom 144 6.10. Sovja jama, Jama ob sovji jami, Jama ob velikolaški markaciji 145 6.10. Medvedjak 146 7.10. Ponikve v Jezerini 147 9.10. Mali naravni most 148 9.10. Veselova jama 149 9.10. Sovja jama 150 9.10. Jezerina 1 151 20.10. LP 2 152 21.10. H4.H5 (Pršivec) 153 24.10. Veliko okence 154 24.10. Baredina 155 25.10. Podrotej 156 28.10. Martinska jama 157 31.10. Lipiška jama 158 31.10. Strmadna, Novokrajska jama, Grotta -3.11. Gualtiero Savi, Jezerina, Ponikve v jezerini 159 1.- Kapljarka, Izvor Bijele 2.11. 160 4.11. Suhadolca, Velika Karlovica 161 7.11. Suhadolca 162 8.11. Lipiška jama 163 11.11. Izvir jamske školjke 164 17.11. Ledena jama pri planini Viševnik 165 18.11. Podpeško jezero 166 18.11. Logarček 167 24.11. Postojnska jama 168 25.11. Gamsova jama 169 25.11. Postonjska jama 170 29.11. Krška jama 171 9.- Izvor Bistrac, Izvor Zagorske mrežnice, 11.11. Izvor Pećine (Hrvaška) 172 1.12. Krausava jama 173 1.12. Brezno na Senožetih 174 1.12. Penzionistična jama 175 1.12. Brezno 2 na Bezovski gmajni 176 2.12. Zelške jame 177 6.12. Kanjaduce 178 7.12. Brezno pri Dovčarju 1 179 9.12. PAUPo01, PAUPo02, PAUPo03 180 11.12. Kanjaduce 181 12.12. Veliko okence 182 14.12. Škocjanske jame 183 17.12. Vrhniška jama 184 22.12. Črna jama 185 25.12. Postojnska jama 186 27.12. Brezno na Štrpedu, Bršljanovec, Široko brezno v Krugih, Brezno ob Širokem breznu, Iskana jama

100

Udeleženci Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Aleš Grlj - Hans, Petra Vovk Peter Gedei, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Matej Zalokar, Luka Zalokar + 10 Nina Cof, Miha Staut, Andrej Hliš + 137 Jaša Zidar, Peter Gedei Peter Gedei Nebojša Matijević, Igor Perpar + 3 Ana Zupanec, Klemen Suša, Jaša Zidar Matej Mihailovski - Mihajlo Pavel Kos, Anja Kos Aleš Grlj - Hans, Petra Vovk Petra Pavšič, Janez Jaka Cerar - JJ, Simon Kaučič - Slavc Nina Cof + 2 Matej Mihailovski - Mihajlo, Igor Vrhovec + 2 Pavel Kos + 1 Miha Staut, Ines Klinkon in otroka Nebojša Matijević, Anja Kos, Petra Pavšič, Maša Rajh, Ana Zupanec, Luka Zupanec, Peter Kolar, Yana Bilynets Vid Gorjan, Pavel Kos, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula Matej Mihailovski - Mihajlo Boštjan Vrviščar Bole, Janez Ferreira-Stražišar Matej Mihailovski - Mihajlo, Simon Burja Igor Perpar + 14 Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar Bole, Anja Hajna + 9 Alexandra Bengel + 4 Aleš Grlj - Hans, Petra Pavšič, Petra Vovk, Anja Kos Matej Mihailovski - Mihajlo + 2 Igor Vrhovec + 1 Aleš Grlj - Hans, Petra Vovk + 9 Ciril Mlinar Cic Miha Staut + 1 Matej Mihailovski - Mihajlo Aleš Grlj - Hans, Petra Pavšič, Pia Marinček, Jaša Zidar, Anja Hajna, Luka Kranjc, Ana Zupanc, Yana Bilynets, Anja Pekolj, Patrik Prša Nebojša Matijević + 4 Pavel Kos + 1 Matej Mihailovski - Mihajlo + 2 Matej Mihailovski - Mihajlo Matej Mihailovski - Mihajlo, Igor Vrhovec, Alan Bizjak + 9 Miha Staut, Peter Gedei, Pavel Kos, Aleš Grlj - Hans + 4 Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar + 1 Miha Staut, Peter Gedei, Pavel Kos, Aleš Grlj - Hans + 4 Miha Čekada, Uroš Stepišnik, Petra Gostinčar, Anja Pekolj, Patrik Prša, Yana Bilynets Matej Mihailovski - Mihajlo Miha Staut, Ines Klinkon Anja Kos, Petra Pavšič, Janez Jaka Cerar, Klemen Suša Aleš Grlj - Hans, Uroš Stepišnik, Petra Vovk Boštjan Vrviščar Bole, Matej Zalokar Igor Vrhovec + 1 Miha Staut + 15 Aleš Grlj - Hans, Petra Pavšič, Petra Vovk, Anja Pekolj, Yana Bilynets, Janez Jaka Cerar, Peter Kolar Anja Hajna + 10 Anja Hajna + 2 Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula

Akcije Št. Datum Jama 187 28.12. Mesarska lopa 188 28.12. Križna jama 189 29.12. Slivarske ponikve 190 30.12. Mitjina jama

Udeleženci Miha Čekada Ciril Mlinar Cic, Alan Bizjak + 3 Petra Pavšič, Anja Hajna, Janez Jaka Cerar, Maša Rajh, Pia Marinček, Peter Kolar Miha Staut, Ines Klinkon, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Peter Gedei, Andrej Stržinar - Sale, Kronegger + 6

Seznami akcij JK Železničar Akcije leta 2019 Št. 1 2 3

Datum Jama 3.1. Ledena jama pri planini Viševnik 7.1. Jama na Žabniku 11.1. Križna jama

4 5 6 7 8 9 10 11 12 13

12.1. 12.1. 16.1. 17.1. 19.1. 20.1. 23.1. 25.1. 26.1. 26.1.

14 15 16 17 18

27.1. 2.2. 3.2. 3.2. 3.2.

19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35

7.2. 10.2. 14.2. 16.2. 17.2. 21.2. 23.2. 27.2. 2.3. 4.3. 7.3. 8.3. 9.3. 9.3. 10.3. 16.3. 17.3.

36 37 38 39

17.3. 22.3. 23.3. 24.3.

40 24.3.

Udeleženci Miha Staut + 2 Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar + 1 Peter Gedei, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Mihailovski, Alan Bizjak + 3 Križna jama Petra Pavšič, Anja Kos, Pia Marinček + 7 Vodna jama nad Očesi Igor Vrhovec + 2 Črna jama Igor Vrhovec + 1 Križna jama Peter Gedei, Petra Pavšič, Janez Ferreira-Stražišar + 1 Krška jama Matej Mihailovski, Ciril Mlinar Cic Mitjina jama Vid Gorjan, Miha Staut, Jaša Zidar, Peter Gedei Rigel jama Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Škocjanske jame Anja Hajna + 12 Medvedjak Anja Hajna + 5 Jama pri Svetih Treh Kraljih Nebojša Matijević, Patrik Prša, Peter Kolar, Marko Krašovec, Igor Vrhovec, Suzana Basarič, Višnja Vrhovec + 1 Divaška jama Anja Hajna + 9 Predjama Petra Pavšič, Uroš Stepišnik, Valter Rupnik, Petra Vovk Logaška jama Petra Pavšič, Uroš Stepišnik, Jaša Zidar, Janez Jaka Cerar Mufinka Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar + 1 Brgevčeva jama Matej Mihailovski, Maja Mihailovski, Neda Grošelj, Miha Staut, Jaka Staut, Igor Vrhovec, Suzana Vrhovec, Višnja Vrhovec, Primož Uršič, Dane Uršič + 4 Križna jama Anja Pekolj, Vid Gorjan, Peter Gedei + 1 Janičja jama, Ponikve v Jezerini Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Janez Ferreira-Stražišar Mufinka Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar + 2 Jama pod gradom Anja Pekolj, Anja Hajna, Peter Gedei + 5 Volčja jama Anja Hajna + 1 Velika Rutarjeva jama Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Velika Rutarjeva jama Anja Hajna, Uroš Stepišnik, Yana Bilynets, Peter Gedei + 5 Velika Rutarjeva jama Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Vid Gorjan Ponikve v Jezerini Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Alexandra Bengel - Alex + 1 Križna jama Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Peter Gedei + 1 Košelevka Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Jazbina v Rovnjah Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Alexandra Bengel - Alex + 1 Bilpa, Bilpa 2, Jelovička jama Petra Pavšič, Janez Jaka Cerar Kotarjeva prepadna (vaja JRS) Nina Cof, Daniela Štrempfelj + 30 Najdena jama Petra Pavšič, Anja Hajna, Yana Bilynets, Janez Jaka Cerar Mitjina jama Nebojša Matijević, Milan Kuzmič - Badi + 3 Ponikve v Jezerini, Mitjina jama Peter Gedei + sin, Petra Pavšič, Anja Hajna, Yana Bilynets, Janez Jaka Cerar, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Tadeja Babič, Martina Čibej, Jaša Zidar, Nina Cof, Aleš Grlj - Hans, Uroš Stepišnik, Pavel Kos, Andrej Oblak, Ivana Čule, Anja Pekolj, Barbara Kunej, Alja Žorž, Jaka Pelaič, Rok Andjelov, Maja Blatnik, Tanja Koštomaj, Nina Facchini, Lea Dvorščak, Jaka Grk, Sašo Stefanovski, Anica Vodnik, Janez Vodnik + 1 Barbastella Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Račiška pečina, Ulica pečina, Tinjelova pečina Jaka Grk, Sašo Stefanovski + 12 Ledenica pri Planinci Uroš Stepišnik + 3 Rakov Škocjan (jamarska šola) Petra Pavšič, Anja Hajna, Janez Jaka Cerar, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Tadeja Babič, Martina Čibej, Jaša Zidar, Nina Cof, Uroš Stepišnik, Matej Mihailovski, Luka Kranjc, Ana Zupanec, Alan Bizjak, Barbara Kunej, Tanja Koštomaj, Anica Vodnik, Irena Čok, Borut Furlan, Jaka Pelaič, Maja Blatnik, Rok Andjelov, Janez Vodnik, Lea Dvorščak, Nina Facchini, verjetno še Alja Žorž, Ivana Gantar, Domen Oven, Jaka Grk Pekel pri Zalogu Miha Čekada + družina

101

Akcije Št. 41 42 43 44

Datum Jama 25.3. Brezno v leskovju, Jama pod lipo, St 62 26.3. Križna jama 28.3. Veliko Okence 31.3. Brimščica

45 46 47 48

2.4. 6.4. 6.4. 7.4.

Golobinka pri Borovnici Škratovka Brimščica Vranja jama, Skednena jama

49 7.4. 50 10.4. 51 10.4. 52 12.4. 53 13.4. 54 13.4. 55 14.4. 56 14.4.

Brezno v šavju, Vizura 42, Brezno pod steno Doljna Vodena jama, Gornja Vodena jama, Antonov skedenc, Skeden Škamprlova jama Brezno v Glinarjevem lazu, Nepričakovano brezno Kačna jama Veliko Okence Martinska jama Vranja jama

57 16.4. 58 17.4. 59 21.4. 60 21.4. 61 22.4. 62 27.4. 63 27.4. 64 29.4. 65 1.5. 66 2.5. 67 5.5. 68 6.5. 69 8.5. 70 11.5.

Jeralovo brezno Vizura 42, Brezno v šavju Vukovnik Razpoka pod Gradiščem, Brezno pri Trbaškem studencu, nova jama Gradišnica Penzionistična jama Polična jama Vetrovna jama v Laški kukavi Škocjanske jame, Preluščeva luknja nad Globočnjakom Cueva Los naturalistas (Španija) Lobašgrote Grotta Gigante (Italija) Suhadolca Škocjanske jame (obletnica JZS)

71 11.5. 72 11.5. 73 11.- 12.5. 74 12.5.

Brezno v kamnolomu v Lažah, Kevderc pod Raskovcem Janičja jama Lipska pećina (Črna gora) Janičja jama

75 17.5. Golobina jama 76 18.- Mt 11, Gregorečeva pečina (terenski 19.5. vikend Matarsko podolje) 77 22.5. Vodena pečina pri Resanovcih, Ledena pečina pri Resanovcih 78 23.5. Jama pod Smoganico, Babja jama 79 24.5. Habečkov brezen 80 25.5. Bela griža (vaja JRS) 81 25.5. Ocizeljska pečina 82 26.5. Podpeška jama

102

Udeleženci Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Peter Gedei, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula + 1 Alan Bizjak + 1 Petra Pavšič, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Aleš Grlj - Hans, Anja Kos, Tadeja Babič, Nina Cof, Uroš Stepišnik, Nebojša Matijević, Matej Mihailovski, Patrik Prša, Simon Kaučič, Jernej Kalan, Barbara Kunej, Tanja Koštomaj, Alja Žorž, Irena Čok, Borut Furlan, Maja Blatnik, Rok Andjelov, Janez Vodnik, Anica Vodnik, Lea Dvorščak, Nina Facchini, Ivana Gantar, Jaka Grk, Jaka Pelaič, Domen Oven + 2 Uroš Stepišnik, Petra Pavšič, Ana Zupanec Janez Jaka Cerar, Petra Pavšič Aleš Grlj - Hans, Petra Vovk Peter Gedei, Petra Pavšič, Anja Hajna, Yana Bilynets, Janez Jaka Cerar, Tadeja Babič, Jaša Zidar, Aleš Grlj - Hans, Uroš Stepišnik, Ana Zupanec, Barbara Kunej, Tanja Koštomaj, Anica Vodnik, Janez Vodnik, Maja Blatnik, Jaka Pelaič, Nina Facchini, Lea Dvorščak Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Miha Staut + 2 Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Andrej Hliš, Miha Staut, Nina Cof + JRS Igor Vrhovec Petra Vovk, Aleš Grlj - Hans, Nebojša Matijević + 2 Petra Pavšič, Anja Hajna, Janez Jaka Cerar, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Uroš Stepišnik, Matej Mihailovski, Alan Bizjak, Patrik Prša, Andrej Hliš, Barbara Kunej, Tanja Koštomaj, Ana Vodnik, Janez Vodnik, Maja Blatnik, Jaka Pelaič, Nina Facchini Anja Kos, Petra Pavšič Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Primož Gnezda + 7 Petra Vovk, Aleš Grlj - Hans Petra Pavšič, Anja Hajna, Petra Vovk, Janez Jaka Cerar, Aleš Grlj - Hans Petra Vovk, Aleš Grlj - Hans, Nina Facchini, Patrik Prša, Uroš Stepišnik Alja Žorž Petra Pavšič, Anja Hajna Miha Čekada + družina Miha Staut, Ines Klinkon, Jaka Staut, Luka Staut + 4 Petra Pavšič, Uroš Stepišnik, Ana Zupanec, Pavel Kos, Janez Jaka Cerar Petra Vovk Igor Vrhovec + 3 Anja Kos, Anja Hajna, Miha Čekada, Matej Mihailovski, Tadeja Babič, Primož Gnezda, Nina Cof, Miha Staut, Aleš Lajovic, Iztok Trček - Jolbe + 100 Anja Kos, Miha Čekada, Matej Mihailovski, Aleš Lajovic Petra Vovk, Aleš Grlj - Hans, Uroš Stepišnik, Anja Pekolj Peter Gedei Petra Pavšič, Anja Hajna, Janez Jaka Cerar, Yana Bilynets, Barbara Kunej, Tanja Koštomaj, Janez Vodnik, Jaka Pelaič, Nina Facchini, Lea Dvorščak, Jaka Grk, Alja Žorž, Domen Oven, Irena Čok Anja Pekolj + 3 Petra Pavšič, Janez Jaka Cerar, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Barbara Kunej, Tanja Koštomaj, Janez Vodnik, Nina Facchini, Lea Dvorščak, Alja Žorž, Domen Oven, Irena Čok, Ana Vodnik, Ivana Gantar Uroš Stepišnik, Jaka Grk, Sašo Stefanovski + 14 Janez Jaka Cerar, Petra Pavšič Pavel Kos + 1 Miha Staut, Andrej Hliš, Nina Cof, Daniela Štrempfelj, Tina Bizjak Nebojša Matijević, Aleš Grlj - Hans, Tanja Koštomaj, Nina Facchini, Ivana Gantar, Lea Dvorščak, Alja Žorž, Petra Gostinčar, Petra Vovk, Yana Bilynets Anja Pekolj + 1

Akcije Št. 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97

Datum Jama 25.5. Brezno na Špicu, Jama na domu na Menini 28.5. Bela griža 31.5. Brezno nad Kotlom, Črteško brezno 31.5. Žirovcova jama, Dejama 1.6. Pečenjevka 1.6. Mitjina jama 1.6. Otliško okno, Trnovski gozd (pregled terena) 2.6. Kaščica 2.6. Brezno pod steno 3.6. Žirovcova jama, Dejama 6.6. Pološka jama 8.6. Janičja jama 15.6. Davorjevo brezno 15.6. Kamnitnik (izpiti JZS) 16.6. Dimnice

98 16.6. nova jama (Snežniško pogorje) 99 23.6. Stožice (vaja CZ) 100 23.6. Cinkov križ (vaja JRS) 101 30.6. Mitjina jama 102 30.6. Jeralovo brezno 103 5.-6.7. Žiglovica, Bilpa, Vugelnica 104 5.-7.7. Ledena jama na Viševniku 105 11.- Chauvet 2, Grotte de Prerouge (Francija) 13.7. 106 13.7. Jama pri Petračevem lazu 107 14.7. R1, R4, R5 108 13.7. Frčafela 109 15.7. Velika in Mala špilja (Vranska draga, Hrvaška) 110 16.7. Irhova, Jama pod steno 111 16.7. okolica Županove jame (iskalna akcija JRS) 112 20.- Velika jama nad Trebnjem, Dolnja vodena 26.7. jama, Antonkov skedenj, Rivčja jama, Rupa na Brodu, Jama Poltarica, Jama pod gradom Luknja, Blatna jama v Šici, Jama v Poljanah (biološki tabor) 113 20.7. Mali trški ledenik, Loški ledenik 114 20.7. Evklid 115 21.7. Mitjina jama 116 21.7. R1 117 25.7. Jama pod Pečno rebrijo 118 26.7. Mačkovica 119 26.7.- Zverinjačke rupe (tabor, Črna gora) 8.8. 120 28.7. Divaška jama 121 28.7. Jama v Golokračini

Udeleženci Miha Čekada Nina Cof, Daniela Štrempfelj, Andrej Hliš, Miha Staut + JRS Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Barbara Kunej, Milan Feran Janez Jaka Cerar, Petra Pavšič, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula Peter Gedei, Miha Staut, Barbara Kunej Uroš Stepišnik Janez Jaka Cerar, Petra Pavšič, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Barbara Kunej, Milan Feran Miha Staut, Nina Cof Aleš Grlj - Hans, Petra Vovk, Živa Novljan Miha Staut + 5 Alan Bizjak + 30 Peter Gedei, Petra Pavšič, Anja Hajna, Yana Bilynets, Janez Jaka Cerar, Uroš Stepišnik, Anja Pekolj, Jaka Pelaič, Alja Žorž, Valter Rupnik, Ana Zupanec, Miha Čekada, Mihaela Triglav Čekada, Jani Čekada, Matej Mihailovski, Domen Oven, Igor Vrhovec, Suzana Basarič, Iztok Trček - Jolbe, Primož Uršič, Miha Staut, Ines Klinkon, Jaka Staut, Luka Staut Nina Cof + 2 Nebojša Matijević, Ana Zupanec, Peter Gedei, Miha Staut, Alan Bizjak, Anja Kos, Aleš Grlj - Hans, Simon Kaučič, Andrej Stržinar Daniela Štrempfelj + 8 RC NM Peter Gedei, Anja Hajna, Patrik Prša, Klemen Suša, Nina Facchini, Tanja Koštomaj Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula Aleš Grlj - Hans + 2 Miha Staut + 1 Anja Hajna + 15 Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Aleš Grlj - Hans Uroš Stepišnik + 2 Vid Gorjan Nina Cof + 14 Anja Pekolj + 5

Anja Hajna, Petra Pavšič + 1 Pavel Kos + 4 Miha Staut, Jaka Staut, Andrej Stržinar Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Anja Hajna + 1 Anja Hajna + 1 Aleš Grlj - Hans, Petra Vovk + 7 Miha Staut, Ines Klinkon, Jaka Staut, Luka Staut, + 7 Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Peter Gedei, Anja Hajna, Patrik Prša Igor Vrhovec + 5 Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar

122 31.7. Matijeva jama 123 31.7. Veliko brezno na Mačkovem vrhu, Brezno pri Volčji jami 124 4.8. Šolnovo brezno Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Nina Facchini 125 4.8. Mrzla jama pri Ložu Anja Kos, Pia Marinček + 3 126 10.8. Huevos Miha Staut, Peter Gedei, Nina Cof + 2 127 14.8. Govic Jaša Zidar, Borut Jurkovič - Pac + 3 128 21.8. Melinca jama Petra Pavšič, Janez Jaka Cerar, Ana Zupanec, Patrik Prša 129 23.8. Križna jama Matej Lazar 130 24.- Crno oko (srečanje jamskih potapljačev, BiH) Ciril Mlinar Cic 28.8. 131 25.8. Govic Jaša Zidar, Martina Čibej, Klemen Suša + 2 132 29.8.- Tabon Caves, Princesa underground river, Anja Hajna + 1 12.9. Hinagdanan Cave (Filipini) 133 30.8. Babja jama Petra Pavšič, Janez Jaka Cerar

103

Akcije Št. Datum Jama Udeleženci 134 30.8. Jagodinska peštera, Hudičevo grlo (Bolgarija) Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Nina Cof 135 1.9. Stegovniško okno, Podorna jama Petra Pavšič, Janez Jaka Cerar 136 3.-7.9. Tilkiler Sinkhole, Düdencik Sinkhole, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Nina Cof, Vid Gorjan Tabak 1 Cave, Tabak 2 Cave, Karain Cave, Altınbeşik Cave, Kilisie Sinkhole (Turčija) 137 7.9. Vranja jama Igor Vrhovec, Alan Bizjak + 2 138 13.- Ledena jama pri planini Viševnik Miha Staut + 1 15.9. 139 14.9. Vranja jama Igor Vrhovec + 2 140 15.- Prohodna, Magura (Bolgarija) Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Nina Cof, Vid Gorjan 16.9. 141 21.9. Mačkovica Simon Kaučič + 3 142 21.- Crno oko (BiH) Ciril Mlinar Cic + 1 22.9. 143 23.- Reed flute cave (Kitajska) Aleš Grlj - Hans 26.9. 144 24.9. Planinska jama Anja Hajna + 7 145 26.9. Divaška jama (usposabljanje ESA) Miha Staut + 30 146 28.9. Postojnska jama Petra Vovk + nečakinje 147 2.10. Lipiška jama Anja Hajna + 6 148 6.10. tri nove jame (Trnovski gozd) Nina Facchini, Tadeja Babič + 7 149 6.10. Burja Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Nina Cof, Peter Gedei, Janez Jaka Cerar, Petra Pavšič, Anja Hajna 150 12.10. Mrzla jama pri Bločicah Igor Vrhovec + 1 151 13.10. Jama pod Inkretovim studencem Petra Pavšič 152 13.10. Velika Šprinčnica Aleš Grlj - Hans, Petra Vovk, Nina Facchini + 1 153 19.10. Zelške jame Uroš Stepišnik + 40 154 19.10. Brezno pri počeni papigi, nova jama (Menišija) Nina Cof + 7 155 20.10. Mrzla jama pri Bločicah Igor Vrhovec, Alan Bizjak + 2 156 23.10. Veliko okence Igor Vrhovec 157 26.10. Stena nad Poltarico (trening JRS) Daniela Štrempfelj + 12 RC NM, RC KR 158 31.10. Matarsko podolje (pregled terena) Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar 159 31.10. Brezno Hudi Vršič Nina Cof + 7 160 6.- Litttle River Spring, Manatee Springs, Igor Vrhovec 12.11. Orange Grove Sink, Peacock 1, Madison Blue Springs (Florida, ZDA) 161 15.11. Baredine (Hrvaška) Miha Staut 162 24.11. Planinska jama Miha Staut, Ines Klinkon, Jaka Staut, Luka Staut, Igor Vrhovec, Suzana Vrhovec, Višnja Vrhovec 163 22.12. Velika Šprinčnica Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar, Peter Gedei, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Anja Hajna, Petra Pavšič, Janez Jaka Cerar 164 23.12. Račiška pečina Anja Hajna + 6 165 26.12. Dimnice Anja Hajna + 4 166 26.12. Ledena jama pri planini Viševnik Miha Staut, Ines Klinkon, Borut Jurkovič 167 27.12. Bršljanka Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar 168 28.12. Ledena jama pri planini Viševnik Miha Staut, Ines Klinkon, Andrej Stržinar, Borut Jurkovič 169 29.12. Bergevčeva jama Petra Pavšič, Janez Jaka Cerar 170 31.12. Stota jama Petra Pavšič, Janez Jaka Cerar, Ana Zupanec, Anja Kos 171 28.12. Cuevas de Canelobre (Španija) Aleš Grlj - Hans, Petra Vovk

Res kratek pregled vseh društvenih akcij v zadnjih 20 letih Miha Čekada

a tedenskih sestankih tajnica redno zapisuje podatke o trenutnih udeležencih sestanka, preteklih in prihodnjih akcijah. Najpomembnejše so pretekle akcije, torej katere jame so posamezni člani obiskali v preteklem tednu. Včasih pride informacija z zamudo, ko nekdo poroča o akciji izpred več tednov, temu primerno zbledi spomin o datumu obiska, imenu jame in seznamu udeležencev.

104

Akcije Proti koncu leta pa si mora tajnica vzeti čas in podatke z vseh preteklih akcij prepisati v Excelovo tabelo. Če ima preveč »dohtarsko« pisavo, potem je lahko zapis tudi nekaj takega: ? 4. 2019 / jama na Snežniku / Anja + JK ? Po tradiciji to tabelo prevzamem podpisani, potem pa moram težiti članom, da razčistimo takšne dileme. Torej katerega aprila je bila ta akcija, kako se imenuje tista jama na Snežniku, katera Anja sploh je bila na akciji (na ferajnu imamo tri) in kaj na koncu sploh pomeni »JK ?«. Prečiščen seznam je nato objavljen v vsakokratni številki Biltena. Način popisovanja je že leta utečen, sistem urejanja tudi, ne nazadnje ga urejam že od leta 2001 naprej (z izjemo let 2010 in 2011). Pa sem si rekel, tole je pa zanimiva zgodovina ferajna, dajmo si jo malo pobliže pogledati. Excelove tabele imam shranjene za vse obdobje, od urednika Petra Gedeija pa sem tudi dobil podatke za obe manjkajoči leti. Iz teh glomaznih tabel bi se dalo dobiti marsikaj, vendar bi si moral vzeti kar veliko časa. Morda bo kdo iz tega še kako seminarsko nalogo lahko naredil. Relativno enostavno se je dalo izluščiti naslednje: (i) koliko akcij je bilo na posamezni mesec, (ii) koliko jam se je obiskalo na mesec in (iii) kolikšno je bilo skupno število udeležencev na mesec. Iz tega lahko določimo še povprečno število jam na akcijo in povprečno število udeležencev na akcijo. Malo telovadbe v Excelu, a nič posebno zahtevnega. Iz množice grafov prikazujem le enega, to je število akcij na mesec. Kakega omembe vrednega trenda ni opaziti. Povprečno na mesec opravimo 16 akcij, torej vsak drugi dan po eno. Sicer so sem in tja večja odstopanja, od najbolj sušnega meseca (lanski november, le tri akcije) do rekordnega (34 akcij). Podobna ugotovitev velja za število obiskanih jam na mesec (20), torej je večina akcij le v eno jamo, šele vsaka peta akcija pa v dve jami. V tipičnem mesecu naberemo 46 posameznih obiskov jam (vsakega jamarja štejemo kot en obisk), tako da povprečna ekipa šteje tri udeležence, pa raje manj kot več. Ta vrednost nekoliko bolj niha zaradi jamarskih šol, kjer je nekaj zares množičnih obiskov. Preveril sem še povprečno aktivnost po mesecih, pa tudi tu ni večjih razlik. Skupno število udeležencev nekoliko izstopa navzgor v spomladanskem času, kar je spet posledica jamarske šole. Osnovni sklep je, da se aktivnost ferajna ohranja, vsaj kar se tiče akcij. Je pa ta sklep vseeno treba vzeti nekoliko z rezervo. Kot prvo je vprašanje, ali letos res enako skrbno zapisujemo akcije kot pred 20 leti. Tudi kriterij »akcije« ni najbolj enoten; ali zraven štejemo tudi družinski obisk Postojnske jame? Vprašljiv je tudi zgolj pristop k vhodu jame (denimo za popravek lege), ne da bi se vanjo spustil – je to akcija ali ne? Ampak ob odsotnosti kake temeljitejše analize ostanimo pri osnovni ugotovitvi: aktivnost obiskovanja jam je zadnjih 20 let bolj ali manj konstantna. 

105

JKÅ½ tudi na spletu!

www.jkz.si

TREKING-Å PORT d.o.o., Ljubljana

... in na

Naj bo pustolovščina raziskovanje novega, ne spust po vrvi!

Trgovska ul. 3, SI-6310 Izola, SLO www.anthron.si

Anthron že 30 let razvija opremo za vrvne dostope, znano po svoji zanesljivosti, robustnosti in enostavnem rokovanju.

PRODAJA JAMARSKE OPREME SERVIS POTAPLJAÅ KE OPREME SPLETNA TRGOVINA

VABLJENI V SPLETNO TRGOVINO

shop.mmsub.com