BRIGITA GYERGYEK
IZGUBLJENO SONCE
JUNIJ 2005 – DECEMBER 2008
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
IZVIR Naše rojstvo je kakor izvir reke. Naše življenje je kakor njen tok, ki mirno teče po svoji strugi. Vsak človek ima svojo življenjsko strugo, ki teče umirjeno naprej. Nato postane širša in močna, polna brzic in valov, vendar se njena pot konča v izlivu, kakor naše življenje. Nikoli se ne vé, kdaj se konča moje življenje. Zato moram biti pripravljena na vse, ko se bom poslovila od zemeljskega življenja brez grenkobe in žalosti.
2
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
OPAZOVALKA Čas nam meri naše življenje, smo sužnji v njegovem objemu. Smo v raju in v peklu, kjer se prepletata: ljubezen in sovraštvo, mir in vojna, vera in upanje. Pred rojstvom in smrtjo ne moremo ubežati, saj čas nam neumorno trka na srce, nas opozarja, da on je naš gospodar. Čas nam podarja in odvzema: sorodnike, prijatelje in sovražnike, mladost in starost. Kmalu bom na vrsti jaz, ko čas ne bo več moj gospodar. Takrat se bom izročila Tebi, o Mati in Tvojemu Sinu.
3
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
PREIZKUSNI
KAMEN
Večerni zvon mi milo poje pesem, da dan se spet poslovil je. Od bolečine me v prsih stiska, ker zame noč bo svetla. Lepe sanje niso več moje sanje, le grenkoba in žalost v meni rasteta. V slepi ulici tavam in iščem pot rešitve, iščem resnico, ki pred mano je prikrita. Ne smem obupati, ne smem zlomiti se, čeprav preizkusni kamen melje me.
4
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
NAROBE SVET Med množico ljudi se počutim osamljena, izgubljena in prestrašena. Svet je poln pretresov, sovraštva in namesto raja zdaj pekel je postal. Sklonila sem glavo, zaprla sem oči, samo, da ne vidim teh grozot, ki se zgrinjajo nad mano, kakor črni, grozeči se oblaki. V sivo jutro se prebujam, si želim drugačen, svetel dan, poln veselja, ljubezni in miru, vendar zopet znajdem se v temi.
5
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
UTOPLJENKA Življenje je samo eno, prekratko, da bi te izgubila. Kdaj bo tudi zame čas, ko lahko verjela bom, da nekaj ti pomenim. Brez tvoje ljubezni sem kakor popotnik sredi puščave. V dvomih se utapljam, kakor »Urška v Povodnem možu«.
6
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
SANJAM Sanjam, kako tekam po zelenem travniku. Sanjam o nedokončani zgodbi, ki znova in znova se ponavlja. Sanjam, da imam lahke noge. Ko se prebudim, se zavedam, da moje noge me ne ubogajo. Sem in nisem starka. Molčim, da mojih krikov ne slišite.
7
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
LADJA
RESNICE
Na valovih morjá ladja ziblje se, nas ujčka kakor mati svoje detece. Slike pred mano se vrstijo, kot bi gledala svoj lasten film. Molče, neopazno v množici se izgubim in prisluhnem zgodbi mlad΄ga fanta. Ves bled, brez las in shujšan je pustolovske zgodbe pripovedovati znal. Oh, kaj slišala sem takrat! Okrog sebe sem pogledala. Nikogar ne poznam.
8
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
Kje ste, vsi moji prijatelji, ko zdaj vas najbolj potrebujem, ko tolažbo vašo iščem. Oh, kaj doživela sem takrat! Na drugem koncu ladje v svoji tišini sedi starejša gospa. Nasmehnila se mi je, ko s prstom mi pokaže na zaspano sonce. Drobne zvezde na nebu se prižigajo. Komaj vidne skozi rdeče oblake sramežljivo kukajo na zemljo. Vase sem se poglobila. Tišina. Slišim bitje svojega srca, vratne žile mi trepetajo. Čutim napetost, strah… Oh, kaj vid΄la sem takrat!
9
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
LJUBLJENA MATI Moje sanje so se uresničile, ko pred sabo sem zagledala strmo pot. V strahu in v negotovosti sem pomislila, da ne bom zmogla priti k Tebi. Vedela si, da potrebujem angela varuha, zato si mi podarila dva, ki sta me po skalni poti pospremila k Tebi, prelepa Gospa. Vsa v belem tam na vrhu zdaj stojiš, si nas z vso ljubeznijo vabila k sebi, ker tvoji smo otroci vsi. Tebi sem zaupala prošnje, se Ti zahvalila, da smela sem z drugimi ljudmi stati pred Teboj in me s svojo milostjo osrečila.
10
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
TIŠINA Skozi megleni in sivi dan sem vstopila v kraj tihote in žalosti. Spomini se mi vračajo v čas, ko bili ste polni življenja, veselja in radosti. Prisluhnila sem vetru, šelestenju listja, samo, da bi vas še enkrat slišala. Pred mojimi nogami je padel list, me opozoril, da kmalu kakor jesenski list, bom padla v tišino.
11
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
ODHAJAŠ Kam greš, prijatelj moj? Kam se ti tako mudi? Malo še postoj, prijatelj moj, ne zapuščaj me! Pogrešam tvoj nasmeh, ki me je kakor sončni žarek grel. Pogrešam tvoje besede, ki so me tolažile. Samo še nocoj, prijatelj moj, ostani z menoj!
12
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
SLEDI V PESKU Sledovi preteklosti so kakor stopinje v pesku, ki po prvem pišu vetra v zraku počasi izginjajo. V pesku sem našla Tvoje sledi, me vodijo do Tvojega srca, kjer za svojo dušo našla sem ljubezen in mir. Vse moje življenje bodi z menoj, o Mati, me varuj in vodi, me spremljaj povsod!
13
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
MRTVEMU OTROKU V naročju njenem dete spi, mu tiho poje uspavanko. Spavaj, spavaj, otrok moj, v sladki sen te bom zazibala. Povsod je že temno, vsa vas mirno spi, le v sobi mlade mamice še vedno luč gori. Po bledem licu ji polzijo grenke solze. Stisne k sebi detece, v slovo poljubi zadnjič ga.
14
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
NA DNU SRCA Po cvetočem travniku se sprehajam, morda nocoj še zadnji krat. Po zlatem polju se oziram, morda nocoj še zadnji krat. V mojih očeh se zalesketajo solze, morda nocoj še zadnji krat. Na dnu mojega srca so ostale neizrečene besede, za nekoga, ki sem ga imela rada. Preden sonce bo zašlo, vaški zvon mi bo zapel, nocoj še zadnji krat.
15
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
DIH ŽIVLJENJA V tišini prisluhnem dihu življenja in minljivosti. Morda v goreči sveči najdem odgovor večnosti. Ko pa ugasne, le temá me objame.
16
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
POSTAJA Prišel je čas, ko sem te srečala. V vsej tvoji veličini spoznati sem te smela. Prišel je čas, ko zavedno si odšla, vendar, del tebe v mojem srcu je ostal. Kakor vlak nam življenje skozi čas drvi, drvi… Samo na dveh postajah se ustavimo le takrat, ko se rodimo in umremo.
17
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
NJEJ Ob šanku je popival, s prijat΄li se veselil in rad je šale stresal. »Na zdravje, na zdravje!« mnogo krat je vzklikal, si s sladkim vin΄cem globoko žalost je utapljal. Ko bil je mlad, na njenem obrežju rad posedal je in kakor svoji ljubici zaupal svoje sanje. Leta hitro so minila. Njegov obraz je postal zguban in utrujen, ona še vedno je mladenka. S svojo lepoto ga je očarala, ko na njenem obrežju v brezčasnost valov se uzrl. Zadnje trenutke svojega življenja brez besed le njej je podaril.
18
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
BREZ TEBE Tisoč zvezd na nebu žaré. Katera je tvoja zvezda? Zakričala sem v temó, samo, da bi me slišal, vendar ne slišiš me. Skozi megleno jutro tavam v hladen, jesenski dan, tebe še vedno ni. Čeprav me vidiš, zate ne obstajam več, sem kot nevidna senca, ki izginja ob zatonu sonca.
19
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
SAMOTA Nebo počasi se temni in vaški zvon kmalu bo zapel. Dvignem svoje utrujeno telo, od bòli preveč strto je srce. Globoko vdihnem majski zrak, ko po križevcu omamno zadiši. Takrat mi zapoje mili zvon, spomine nate obudi. Oh, tako nesrečna sem, bridkost zopet sem okusila me kakor pelin peče. Zaman sem se trudila te razumeti skušala, vendar, spoznala sem, da za druge imel si čas.
20
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
GRENKO SPOZNANJE Nocoj ostala sama sem, čisto sama, brez tvoje topline. Zaman hrepenela sem po tebi, zato nehala sem sanjati o tebi. Po mnogih letih je v mojem srcu zopet vzplamtel ogenj ljubezni, ki si ga pogasil, ga neusmiljeno zadušil in poteptal. Nič za to, če ne maraš me, če ne ljubiš me. Nekoč me boš iskal, me ob sebi boš želel, takrat le sanjal boš o meni.
21
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
MAMIN SINEK Čuden tič si, fant moj, me postavil si na trdna tla. Mislila sem, da od drugih boljši si, da s teboj srečo bi delila. Besedo »zmenek« ne poznaš, se niti ne trudiš, da bi jo razumel. Izgovarjaš se na bolne starše, na slabo vreme. Praviš, da niti zase nimaš časa, kaj šele, da na zmenke hodil bi. Raje, kot bi z mano bil, na terasi s cigareto v ustih sam sediš in misliš name. Hej, ti! Res misliš name? Kje pa, to bil bi pravi čudež. Kakor kamni v vodo vrženi, se tvoje obljube potopijo.
22
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
PRAVA
LJUBEZEN
Kaj zate je ljubezen, kaj ti pomeni ta beseda? Zakaj je tako lepa, tako topla kakor sonce? Zakaj tako hitro izhlapi, kakor jutranja rosa na travi? Če prava je ljubezen nikoli ne bo izhlapela, nikoli se ne bo ohladila. Če v sebi nosiš ljubezen, bo tvoja duša čista in lepa. Zaradi nje se ti obraz polepša, tvoje oči se bodo od sreče lesketale. Vsak dani trenutek sem srečna z njim, mi je vrnil zaupanje in spoštovanje. Vse to je ljubezen, ki te nepričakovano zadene kakor puščica skozi srce.
23
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
ČEBELICE Gospodar nam je ponudil topli dom, ga osrečujemo s pridnim delom, ko zanj ustvarjamo sladki med. Od cveta do cveta letimo, okušamo njihov sladki nektar, ga spravljamo v varen panj. Ledene zime se ne bojimo, ker na njo skrbno smo se pripravile, da naš rod ne bo izumrl.
24
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
VRTNICA Najlepša roža je vrtnica, nežna in dišeča, me spominja na mladost, ki s trnjem mi je bila posuta. Naj bo pomlad, naj bo poletje, naj jesen ali zima bo, ona vedno je z menoj. Njen trn mi zadá ostro bolečino, ki seže mi do srca, ob kateri postanem še bolj ranljiva in žalostna.
25
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
NEVIHTA Drobne kaplje so kakor jutranja rosa v njih se skrivajo skrivnosti sveta. Preroške sanje se v spanju prebudijo so kakor vročična razvalina. Čutim jo, vidim jo, vendar ničesar ne morem storiti. Pod svojimi nogami izgubljam tla ko strašen veter je zavel in pesek s tal dvignil je v nebo. Čez prekmursko ravnico sta kakor fant in dekle divje zaplesala. Iz črnih oblakov so švigale ognjene strele, ledene dežne kaplje Zemlji zadale rane so.
26
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
Do kože premočena pod vrbo žalujko od mraza trepetam, sončni žarki kmalu so pričeli parati zlovešči oblak. Vsa od sonca bleščava Mura valovi, mavrica na nebu se rodi, med krošnjami dreves ptice že žgolijo.
27
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
KRESNIČKA V poletni noči debela luna na nebu se ziblje, razigranim kresničkam se smeji. Na mojo dlan kresnička priletela je in kakor majhna lučka jo obsijala. Kmalu je odletela vstran, k svojim sestricam se pridružila in veselo z njimi je zaplesala.
28
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
SKRIVNOST POTI Med mnogimi potmi izbrati pravo pot, je težko. Vse življenje po njej hoditi, še težje je. Previsoko je nebo, zato moje roke ne segajo do zvezd. Morje pregloboko je, da v njem odkrila bi skrivnostni raj.
29
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
ČUDEŽ Ko vidiš sonce vstajati, veš, da si živ. Ko slišiš petje ptic, za tvoje uho to najlepši je koncert. Tvoje oko občuduje barvitost narave. Zato veseli se vsakega listja, cvetja, modrega neba in morja, slona ali mravlje. Vse kar tvoje srce čuti v veselje naj ti bo. Vsak najmanjši žarek upanja prežene senco žalosti in krivde, ti ogreje srce. Samo kaplja vode lahko ti reši življenje.
30
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
ČRNI
VRAN
Na ravnem polju drobne snežinke tkejo belo odejo po kateri črni vran se sprehaja. Za seboj pušča komaj vidne stopinje in kakor senca krivde povsod me zalezuje.
31
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
ABRAHAM Na tvoja vrata je potrkal Abraham, mu dovolil si, da te je obiskal, te na dobre stare čase spomnil je. Čeprav v zrelih letih si, v tvojem srcu je mladost si tiho poješ pesmico: »Bil sem mlad, fant vesel in rad sem lepe pesmi pel.« »Oj mladost, ti moja!« s prijatelji kmalu boš zapel. Solza po licu bo polzela, ker mladosti več ne bo. Kaj bi jokal in stokal, še vedno si naš korenjak. Dvigni polno čašo z vin΄cem, pogasi suho grlo si! Zdravje, sreča in ljubezen, naj vedno so s teboj! To so naše želje, ki nikoli ne usahnejo.
32
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
BILO JE NEKOČ Tam, kjer ravno je polje, tam, kjer nebo z zemljo se poljublja, tam, kjer Mura lépo žubori, je moja vas predraga. Kakor kača se nekoč je vila dolga prašna cesta je in v poletnih smo nočeh radi v jarku smo sedeli. Po zraku so kresničke létale, nam kakor drobne zvezde svetile in črički gosti so začeli, ko žabe svatbo so imele. Zdaj sivi asfalt pokriva prašno cesto, namesto petja čuje se ropot. Zdaj vse minulo je, zdaj vse drugače je.
33
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
MLADOST ODHAJA Mladost mi kot voda med prsti teče in preveč sem utrujena, da s tabo, čas, bi bila boj. Kakor pijavka, ki izsesava bolno kri, sesaš počasi mi življenjsko moč. Kam je izginila mladost? Zakaj mi starost že trka na moja vrata? Oh, mladost, po tebi hrepenim. Obujam nate spomine lepe, čeprav z rož΄cami me nisi obdarila.
34
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
PREŠERNU Mojster peresa zame še vedno si živ. V mojstrovini slovenske besedi si naš narod nagovoril. V svoji skrivnosti si kakor samotar. Med slovenskim narodom, med tihimi grobovi kakor vagabund v temi tavaš. Domovina ti bila je sveta. Kakor mater si jo ljubil in glej, tvoja pesem danes himna je.
35
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
36
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
BILOU JE LIPOU Lejpa si, Möra ti, čeprav dosta lejt maš. Še si močna, tak močna, da bi gore premeknola. Negda si liden krüj rejzala, v vroučih poletnih dneh si jih z vodo hladila. Marsišteri ob tebi lejpo mladost je preživo, se ob tebi veselil in jokal. Na tvojen brejgi zdaj sedim, premišlavlen, kak je inda fajn bilou. Štorkle so bile tak štoraste in smejšne, ko fčile so se lejtati. S klüni so znale poukati lipou, tak glasno so poukale, ka je odmejvalo po cejli vesi doj.
37
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
PREKMURSKA NOSTALGIJA Človik, si se gda pijtal, od kec izhajaš, kama ideš in kak boš živo? Sunce je že stanolo in lahen vetrič čez ravnico vije, nam na prag poletje je prineso. V nouvo jutro se prebüjan z nasmehom na obrazi popejvlen si domačo pesmico. Na drougih in na rourih štrki v gnejzdaj že sedijo, čakajo, ka mlade boudo meli. Inda kmet po pouli odo je, ponosno gledal je pšenico, kak začnola zlatiti je. Nemo lačni, si je mislo. Iz te pšenice dobra mela bou, za krüj in pogače praf zadosta bou. Poleti vsaki den v leseni škaf natočili smo vodou. Do večera se pod suncon je segrejla, da lejko smo se skoupali.
38
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
Komaj čakali smo nouč, ka lejko v grabi smo sedeli, pod nočnim nebom zvejzde šteli, pa žüžike lovijli smo.
39
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
ŽIVLENJE JE BATINA Hej, stara! Ne zajebavaj me! Vidiš, ka moram hitro iti v pokoj, če ščen, ka od življenja mo mejla kaj. Od manjousti še nišče nej mrou, od dela pa še kunj je crkno. Če ščeš ka mergen pa za vejnec posojilo vzemi in gledaj, da na moj leseni kaput ga daš! Če tou ne napraviš mo vsako nouč, da najbole boš spala te za pete mo vlejkla s postelé. Tou ti pravin, da pokojnino mi naj država dá, itak una največ pejnez ma. Pokojnino lejko na prste računan, kak smo inda v šouli se fčilij v drügon ali v trejčon razredi, tak zdaj naša praksa bou. Pazi! V noči se lejko sefele zgodi in nigdar se nevej, kakšno mouč una ma. Lejko nouč!
40
BRIGITA GYERGYEK IZGUBLJENO SONCE
41